Zimska romanca (Dragotin Kette)
← V samotah | Zimska romanca (Poezije) Dragotin Kette |
Hvala lepa za besede sladke → |
|
O dedek naš, povej, povej,
kako pa je biló potlej?
Oči vanj vsi uprli so,
za drugo vse umrli so.
In gledala je deca vanj,
a gledala ni Metka vanj.
Nje bajka ni zanimala,
tam z glavico je kimala.
A dedek puhal dim — takó
in pravil pravljico lepó:
»Tam sred lesa zapuščen kraj,
tam stal je grad zaklet nekdaj.
Tam spala je že tisoč let
kraljičina kot rajski cvet.
A nihče v ložo ni prišel,
da bi prelepo spet otel.
Pa v gozdu izgúbil kralj se mlad
in prišel je pred beli grad.
In v grad se kralj izgubil je,
kraljičino poljubil je.
In glej — vzbudila se takoj,
za ženko kralj jo vzel s seboj.«
Vsi bajko so poslušali,
premagati se skušali.
Le Metke ni zanimala,
tam z glavico je kimala.
Pa stopim k lepi Metki jaz
in jo poljubim na obraz.
»Nič se, kraljičina, ne boj!
Jaz kralj sem in rešitelj tvoj.«
To je debelo gledala,
par gorkih mi povedala.
Pa kaj — če pógled jezen je,
ko v srcu le ljubezen je.