Zimska povestica
| Zimska povestica. Josip Vandot |
| |||||||||||||
| Poglavja | 1. 2. 3. • dno |
1.[uredi]
Tesno je še zavezala Dolinarjeva mati svoji hčerki toplo zimsko ruto, popravila jo je še na glavi, potem je pa rekla: »Napravljena si, Metka, in lahko greš. Samo pazi, da se ti kaj ne zgodi v gozdu. Veš, lahko ti izpodrsne na zmrzlem snegu, pa padeš, da joj! Veš, Metka, skoro bi rada videla, da ostaneš rajši doma.«
»Oj, nikar, mama,« je odgovorila Metka hitro. »Kar pustite me in bodite brez skrbi! Pazila bom, da se mi ne zgodi kaj žalega. Res bom pazila, tako pazila!«
»No, pa pojdi v božjem imenu,« je dejala naposled mati. Metka pa je stopila iz hiše. V snegu so ždele male, krnjave sani. Stopila je deklica k njim. Prijela je za mrzle krivine in je potegnila. Zaškripale so malo sani v zmrzlem snegu. Dvakrat jih je pretegnila Metka, potem pa jih je zvlekla na pot. Vpregla se je vanje, pa jih je vlekla lepo za sabo.
Mrzel dan je bil, da je škripalo pod nogami. Solnca še ni bilo nikjer. Spalo je še vedno dale za snežniki in se mu ni ljubilo posijati v zmrzli zagorski svet. Mrtev je bil ves svet. Niti vrane ni bilo, da bi bila zakrakala v mrzli zimski dan.
Metka je vlekla navkreber svoje krnjave sani. Kadar je dihnila, ji je šinil iz ust vzduh, kakor sosedovemu dedu, kadar puha svojo čedro. Škripalo je deklici pod nogami, a na kodru las, ki ji je gledal izpod tople, volnene rute, se ji je nabiral srež. A Metke ni zeblo. Gorko je bila oblečena in obuta, a na rokah je nosila debele rokavice iz domače volne. Obrazek ji je bil rdeč kakor pirh, in oči so se ji smejale v zimski dan, kakor bi bile vesele, da je danes mrzlo — huj, tako mrzlo!
Mimo zasneženih jesenov je krenila Metka naravnost v gozd. Sneg je bil tako zmrzel, da je vlekla svoje sani kar po trdi skorji. Pod visokimi mecesni jih je pustila, ker jih slednjič ni mogla več vleči skozi grmovje. Napotila se je potem še dalje in je dospela do visokega kupa dračja in do odpadkov drv. To vse je bila nabrala jeseni z materjo. Dobri sosed jima je dovolil, ker sta bili siroti in nista imeli svojega gozda. Pa jima je rekel dobri sosed: »Eh, kaj se bosta! Zima prihaja, pa kdo vama bo netil peč? Kaj pravita?« — Pa mu je odvrnila Dolinarjeva mati: »Da, da, sosed, prav pravite. Hudo je nama, ker sva siroti. A vam, sosed, je lahko govoriti.« — Pa se je namuzal dobri sosed in je rekel: »Eh, kaj se boste! V mojem gozdu je dosti drv zame in za vaju. Kar pojdita, pa naberita!«
Tako je rekel dobri sosed. Dolinarjeva mati in njena hčerka pa sta šli radostni v gozd in sta nabrali drv in dračja. Že dosti sta te reči pripeljali domov, da je bilo za prvo potrebo. A mraz je pritiskal vednobolj. Debele, ledene rože so se delale po oknih, in iz vsakega kotiča je velo tako neprijetno mrzlo, da je človeka kar ščemelo. Pa je sklenila tedaj Dolinarjeva mati, da izvozi še ostala drva dol iz gozda. A malo časa je imela Dolinarjeva mati, ker je morala hoditi ves dan po hišah, da prisluži vsakdanjega živeža sebi in svoji mali, desetletni hčerki. Videla je to Metka, pa je sklenila: »Pa zakaj bi jaz ne izvozila drv? Hm, malo majhna sem, pa bo že šlo. Bom pa večkrat pripeljala.«
Tako je sklenila mala Metka. Povedala je to materi in je prosila, naj jo mati pusti v gozd po drva. V začetku se je mati upirala. No, naposled se je pa vendar vdala. Gorko je oblekla malo Metko in jo ogrnila s toplo, volneno ruto. Metka pa je prijela sani za mrzle krivine, pa je odšla v gozd. Pridno je znašala drva od velikega kupa do sani. Skoro vroče ji je že postajalo. A pridna Metka se ni upehala, ampak je postajala vednobolj vesela in vednobolj gibčna.
Tiho in mrtvo je bilo po širnem gozdu. Le tuintam je zaječala veja pod silno težo zmrzlega snega. Metke pa ni bilo strah. Glasno je jela prepevati veselo pesem, ki so se je bili naučili otroci ravno včeraj v šoli. Dobro je šlo Metki delo od rok. Že so bile polne sani. Povezala je Metka drva z debelo vrvjo in je trdno zastavila močni rajkelj. Poizkušala je potem, če je vse v redu in če se morda kaj ne prevrne medpotom s sani. A bilo je vse v redu. Zato pa je bila Metka vesela in je zapela še lepše in še glasneje. A glej, tedaj je zašumelo v grmovju, in kar naenkrat so se prikazale tri srne. Prestrašila se jih je Metka skoro, ker je mislila v prvem trenutku, da so prišli medvedje. A ko je videla, da so samo srne, se je zasmejala veselo: »Hihi, srnice so, dobre srnice... «
Gledale so srne malo deklico z velikimi, žalostnimi očmi. Še bliže so stopile, in Metka bi se jih bila lahko dotaknila z roko. »Srnice, uboge srnice, ali ste lačne?« jih je nagovorila. »Ali vas zebe? Seveda vas zebe, ker nimate niti kožuščka, niti tople, volnene rute. Oj, ve srnice, oj, ve revice!«
Zasmilile so se Metki uboge živalce, da ji je skoro stopila solza v oči. Stopila je Metka bliže, pa pobožala uboge srnice. A srnice so zmajale z glavami. Še enkrat so pogledale deklico z velikimi, žalostnimi očmi, pa so se obrnile in so odbrzele v goščavo.
»Uboge živalce!« je izpregovorila Metka. Potem pa je prijela za krivine. Vlekla je sani skozi gozd, da je škripalo rezko in glasno. Škoro se ji je zdelo, da jih je obložila preveč. A tolažila se je s tem, da pride kmalu na breg. Hej, in potem bodo tekle in drčale sani, da bo veselje! Vsedla se bo Metka odspred, pa bo ravnala z nogami sani, in kakor bi trenil, bo doma. Pa jo bo hvalila mamica, in v hiši bo potem tako prijetno in toplo, ko bo prasketal ogenj v peči!
In Metka je prišla na uglajeno pot, ki se je vila po bregu navzdol. Ustavila se je tam za trenutek. Lepo se je vsedla potem odspred in se je uprla s hrbtom v drva. Premaknila je potem z nogami sani, ki so se pričele počasi premikati naprej. Lepa je bila ta pot in gladka. Zato pa so drčale sani vedno hitreje in hitreje. Kadar so pa prišle do ovinka, jih je Metka vedno previdno in z lahkoto obrnila z nogo v pravo smer. Brzele so potem sani, da jih je bilo veselje gledati in je deklici skoro sapo zapiralo. A Metka je sedela mirno odspredaj in jih je vodila spretno. Zadovoljno se je smehljala, in srce ji je poskakovalo veselja.
Glej, tam doli ji pa prihaja nasproti dobri sosed. Sliši sani, pa pogleda kvišku. Da te! Treba bo stopiti s pota, da ga ne povozijo. ln res stopi dobri sosed vstran, pa počaka, da odbrze sani mimo njega. Gleda in gleda — pa takrat zdrče že sani mimo njega, hitro kakor veter, in sosed zapazi malo Metko, ki se smeje tako veselo in radostno: »Hihihi... «
»Ti pribiti spak!« zakliče sosed za sanmi. »Kmalu bi me bila povozila ta preklicana Metka. Saj pravim — ta pribiti nepridiprav!« Metka pa se je že ustavila tam doli pod bregom. Stopila je s sani, pa je pogledala tjagor, kjer je stal še vedno sosed in je gledal dol na Metko. Pa je slišal tedaj dobri sosed, kako se je smejala Metka radostno in zadovoljno: »Hihihi... «
Zažugal ji je sosed s pestjo dol z brega. A Metka je dobro vedela, da se sosed samo šali. Še enkrat se je zasmejala veselo, potem pa se je vpregla spet v sani. Vlekla je drva dalje in je prisopla kmalu na domači dvor. Pokukala je v hišo, če je morda mamica že doma. A bilo ni nikogar v hiši. Ravnokar je pogledalo izza škrbinastega snežnika solnce. Krog inkrog je zablestel sneg, kakor bi bil posejan s tisočerimi biseri.
Prijetno in dobro se je zdelo Metki, da je posijalo solnce. Lepo je zložila drva pod oknom, a dračje je zmetala v šupo blizu kuhinje. Komaj je bila gotova, že je prišla mamica domov. Pohvalila je svojo zlato hčerko in zanetila v peči ogenj. Metka je vrgla raz sebe toplo, volneno ruto in debele rokavice. Vzela je s police šolsko knjigo. Vsedla se je kraj ognjišča, pa se je pričela učiti. Saj popoldne je morala v šolo.
2.[uredi]
Lepo je prasketal ogenj v peči. Noč je objemala zemljo, zimska noč, polna velikih, jasno žarečih zvezd. V hiši pri Dolinarju pa je bilo prijetno toplo. Pri mizi je sedela Dolinarjeva mati in pridno šivala. Medlo je svetila svetilka na mizi in je komaj, komaj razsvetljevala izbo. Pridno je šivala Dolinarjeva mati; a mala Metka je že ležala v gorki posteljici in je sanjala.
Glej, spet se je zbudil za belimi snežniki dan. Spet je mrzlo, da je ubogi šolarček v strahu, da mu ne zmrznejo skeleča ušesa. A Metki ni mar tega. Mamica jo zagrnejo v toplo, volneno ruto, in Metka si natakne debele rokavice. Prime krnjave sani za krivine, pa se napoti v tihi, zasneženi gozd po drva. Pride do kupa, a glej — tam stoje spet tri srne, pa jo gledajo z velikimi, žalostnimi očmi.
»Oj, srnice, oj, ubožice!« jih nagovori Metka. »Kaj ste lačne? Kaj vas zebe, ker nimate gorkega kožuščka, niti tople, volnene rute? Oj, srnice, oj, ubožice!«
A glej — srne pokimajo, pa dejo prav lepo in razločno: »Prav praviš, Metka, Ijuba Metka. Hudo nam je pozimi, in nihče se nas ne usmili. Trepečemo noč in dan v hudem mrazu, in lakota nas muči. Hudo nam je, Metka, hudo.«
Pa se zasmilijo Metki uboge živalce. Poboža jih po mrzlih glavah in jim reče: »Oj, srnice, oj, ubožice! Rada bi vam pomagala, a ne morem, ker sem sama sirota. Glejte, že dolgo je tega, odkar so mi umrli dobri očka. Zdaj sva pa z mamico sami... Sirota sem, srnice — ubožice! Oj, tako bi vam rada pomagala, a ne morem.«
Spet pokimajo srne, pa reko: »Verjamemo ti, Metka, verjamemo. Zlato je tvoje srce in polno dobrote. Zato te pa povabimo danes s sabo. Glej, sredi vsake zime nam napravi naša dobra vila pojedino, da vsaj za en dan pozabimo bridko bedo, ki nas tare dannadan. Pojdi z nami, Metka, ker ti je srce zlato, in nikar se ne boj! Vesela te bo vila, pa ti bo stisnila roko. Kar pojdi z nami!«
In Metka se ni obotavljala. Šla je za srnami preko visoko zasneženih trat. Solnce je ravno pokukalo izza škrbastih gor in je razsulo na mrtvi gozd stotisoč žarečih biserov. Veje gozdnih dreves so se svetile v migljajočih lučkah kakor božično drevesce sredi svete noči. Takrat pa so prispele srne do velike skale. Z nožicami so potrkale nanjo. Hipoma se je razdelila skala, in pokazalo se je zlato zagrinjalo. Pomignile so srne mali Metki, ki je stala pred zagrinjalom in je od začudenja sklepala roke.
Stopila je Metka za srnami skozi zagrinjalo. Prišla je v veliko dvorano, ki je bila svetlejša nego beli dan. Začudena je postala pri vhodu, pa se ni upala naprej. Glej, kamor se je ozrla, povsod samo veselje in radost. Tu se čuje glasno ptičje žgolenje, in vsepolno gozdnih živali po dvorani. Tam gori ob steni pa frfota ponosni kraljevi orel. Ne boji se ga danes divji golob, ampak se stiska k njemu, kakor bi bila največja prijatelja. Tu se ziblje jastreb; obdaja ga jata sinic in vrabcev; pa čebljajo veselo, kot bi vladal med njimi vedno največji mir. Po dvorani pa hodi dolgouhi zajec in zbija šale, da se mu smeje vse po širni dvorani. Ne boji se nikogar, niti divjega orla, ki se ziblje nad njim. Kraj zajca pa hodi striček jazbec in vzpodbuja svojega kuma. Podlasice, kune, lisice in lisjaki — sploh vse gozdne živali kar mrgole tam po dvorani. Gleda Metka to vse okrog sebe in se čudi. Naposled pa zagleda še celo kosmatinca-medveda. Tam gori na odru sedi. Z eno taco drži dolg in širok bas, z drugo taco pa drgne lok ob debele strune, da zveni lepo in ubrano po širni dvorani: dijum dijum-dijum... Ta hip pa zagrabi striček-lisjak tetko-lisičico, pa zaplešeta veselo, da se smeje dolgopeti zajček na vse grlo: »Hehehe... « Kum jazbec pa ga cuka za dolgo uho, pa se krohota hripavo: »Hohoho... «
Metki pa se zdi to tako kratkočasno, da se ne more zdržati smeha. »Hihihi,« se zasmeje in tleskne z rokami. Takrat pa stopijo k nji srne. »Pojdi z nami,« reko. »Kmalu se prikaže jasna vila, pa ti stisne roko.«
»Pa kje je zdaj?« se začudi Metka. — Žalostno pokimajo srne in dejo: »Da, gostovanje je že minilo. Me smo ga zamudile, ker smo čakale v gozdu nate. A nič ne de — samo, da smo pripeljale tebe sem v dvorano, da vidiš to krasoto.«
Zasmilijo se Metki srne. Pogleda jih žalostno in hoče izpregovoriti. A takrat jo zapazijo živali. Od vseh strani ji kličejo glasno: »Dober dan, Metka, oj, dober dan!« — Še celo medved neha igrati, pa zamomlja, da se strese vsa dvorana: »Dober dan, Metka!« — Striček lisjak pa popusti tetko-lisičico. Pokloni se Metki in ji vošči s sladkim glasom: »Dober dan, Metkica!«
Toda hipoma nastane po dvorani grobna tišina. Na odru se prikaže vila. Oblečena je v vijoličasto obleko. Njen obraz je mil in dobrotljiv. Venec rdečega ravšja se ji sveti v Iaseh, in vila se smehlja sladko in dobrotljivo. Roko dvigne, pa izpregovori s srebrnim glasom: »Pojdite, drage živalce, v širni gozd pojdite! Nikar se ne bojte! Ne bo vas končala hudobna zima. Kmalu bo izginila, in prismejala se bo zlata pomlad. Veselje bo prišlo k vam in radost. Zato se ne bojte! Ampak trpite voljno mraz in glad in si mislite, da izza snežnikov že gleda zlata pomlad... Pojdite, zlate živalce, v širni gozd pojdite!«
Tako je rekla vila. Živali so se obrnile in so izginile kar naenkrat. V dvorani je ostala samo še Metka s tremi srnicami. Gledala je Metka v zlato vilo in se je kar nagledati ni mogla. A že je stopila vila k nji. Za roko jo je prijela, pa ji je dejala: »Zlata deklica si, Metka, in tvoje srce je dobro. Prijateljica si drobnih srn; zato pa vem, da jih ne pozabiš nikoli. Zlata deklica si, Metka.« In vila je pobožala malo Metko, in srnice so se stisnile k nji. Prijetno je bilo Metki v srcu in tako sladko, ko jo je pobožala krasna vila. Zardela je in je povesila oči. A ko se je čez trenutek ozrla okrog sebe, se je začudila. Izginila je hipoma svetla dvorana, in izginila je krasna vila, in tudi tri srne so izginile. Metka pa je stala sredi gozda kraj visoko naloženih sani. Čudno se je zdelo Metki vse to. Mela si je oči in se je ozirala na vse strani. A svetle dvorane, zlate vile in drobnih srn ni bilo nikjer! — »Hm, hm,« je zmignila Metka z glavo, »hm hm, kaj je bilo pa to?«
A ni vedela odgovora. Vpregla se je v krnjave sani in jih je vlekla iz gozda. Tam gori na bregu pa se je vsedla zopet odspred, in sani so zdrčale naglo kot veter navzdol. A Metka je bila zamišljena. Ni pazila na ovinke in pri prvem mecesnu je pozabila ridati. Prevrgle so se sani, ki so zadele v mecesen, in Metka je odletela daleč v zmrzli sneg.
»Oj, oj!« je zavpila prestrašeno in je hotela skočiti kvišku. Takrat pa je odprla oči in se je prebudila. Začudeno se je ozirala okrog sebe. In videla je, da leži v gorki posteljici in da je samo sanjala...
3.[uredi]
Zopet se je oblekla Metka gorko, in zopet so jo ovili mamica z gorko, volneno ruto. Zopet je nataknila na roke debele, tople rokavice. Stopila je vun v mrzlo zimsko jutro, da odide po drva. Po glavi pa ji še vedno hodi sen, ki ga je sanjala ponoči. Oj, uboge srnice, ki morate prezebati in stradati v širnem gozdu! Oj, uboge srnice!... Smilile so se mali Metki, ko je premišljevala že vse jutro njih žalostno življenje. Oj, da bi imela Metka živeža, pa bi ga rada delila z njimi! A Metka nima ničesar. Če deli z njimi ta mali košček kruha, ki ga dobi za zajutrek? Oj, premajhen je, in niti ene srnice ne potolaži. O, uboge srnice!
Mislila je Metka tako. Žalostno ji je bilo pri srcu, ko je prijela za krivine. Pa takrat je prišel mimo dobri sosed. Jezen je bil njegov obraz, ko je stopil k Metki in jo je nagovoril z osornim glasom: »Aha, tu je ptičica! Čakaj, ti že pokažem! Pa me je hotel spak včeraj povoziti. Oj, da nisem skočil v sneg, na, pa bi hodil danes brez nog po svetu... Čakaj, ti smuljčica! Ušesa ti navijem.«
»Hihi,« se je zasmejala Metka veselo. »Striček, le navijte jih, če jih morete in če jih najdete. Za debelo ruto so skrita — hihihi.« — »Glej, jo, glej!« reče dobri sosed, pa se zasmeje na glas. Tedaj pa šine Metki dobra misel v glavo. Ni se več smejala, ampak je rekla žalostno:
»Striček, o ubogih srnah se mi je sanjalo danes. Joj, kake revice so, striček! Nimajo živeža, in zebe jih, striček, joj, tako zebe! In meni se smilijo, uboge srnice se mi smilijo, ker nimajo živeža, in jih tako strašno zebe.«
»Ahm,« je dejal sosed, pa se je namuzal. Ej, dobro je vedel, kam meri mala Metka, in zato mu je ugajala vesela, dobrosrčna deklica. »Počakaj malo — takoj pridem,« je rekel nato in je odšel na dvor. Kmalu se je vrnil s šopom sena in ga je položil na Metkine sani. »Tu imaš nekaj, pa daj svojim ubogim srnicam,« je dejal.
»Ojoj!« se je razveselila Metka in je poskočila od veselja. A dobri sosed je odšel naglo domov; kajti bil je prepričan, da mu pade mala deklica v velikem veselju še okrog vratu. Take zahvale pa ni maral dobri sosed. Zato je tudi odšel. Veselo je prepevala Metka, ko je vlekla sani v gozd. Ko je dospela tjagor, je stopila v grmovje, pa je natresla sena po tleh. In glej — kmalu so stopile srne iz gozda. Zagledale so seno in so pričele takoj pobirati. Nedaleč od njih je pa stala Metka. Radostno je gledala, kako so mulile srnice seno, in se je smehljala veselo.
»Srnice, oj, uboge srnice!« je govorila venomer. Srnice pa so jo pogledovale z velikimi, hvaležnimi očmi in se je niso bale. In čudo — ko so pobrale vse seno, je stopila največja tik pred njo. Pogledala jo je hvaležno, da se je Metki srce kar tajalo. Dvignila je Metka roko, pa je pobožala srno po glavi. Ni se je bala srna; sklonila je glavo in je pustila mirno, da jo je božala deklica.
»Srnica, uboga srnica, kako te zebe!« je govorila Metka. »A ne bodi žalostna! Kmalu pride pomlad, kmalu. In potem ti bo dobro, uboga srnica.«
Pogledala jo je srna, potem pa je hitela k sestricama. Še enkrat so se ozrle na malo deklico; nato so pa odbrzele v goščavo. Vsa vesela je bila Metka. Glasno je prepevala, ko je nalagala drva na krnjave sani. Še mar ji ni bil mraz, še mar ji ni bila zima, ki je ležala težko nad zagorskim svetom. Prepevala je Metka, pa je nalagala drva na sani.
Solnce je ravno pogledalo izza visokih snežnikov, ko je Metka delo dovršila. Zvlekla je sani iz gozda, Tam gori nad bregom je pa postala in se je ozrla na polje. Glej, kamor so ji pogledale oči, povsod so se lesketali demanti, da ji je kar jemalo vid. »Juhuj!« je zavriskala Metka. Vsedla se je odspred na sani in jih je pognala z nogami. In zdrknile so sani in so bežale kakor veter po bregu navzdol.
A Metki se ni zgodilo nič žalega. Kajti dobro je znala danes ridati sani in je pripeljala srečno in veselo drva domov...