Zimska pot in zgodba o pobratimstvu
| Deklica Delfina in lisica Zvitorepka Kristina Brenkova |
| |||||||||||||
Zimska pot in zgodba o pobratimstvu
Petkova pot je bila vsa zasnežena. Ozka gaz v širni snežni pokrajini.
- Mudi se mi, zelo se mi mudi, je vedela Delfina, a ni vedela, kam se ji mudi in zakaj se ji mudi.
- Le počakaj, saj je komaj petek, je rekla lisica, ki je tudi danes natanko slišala njene nemirne misli.
Iz čarovne torbe je izvlekla tople rdeče škorenjčke za Delfino. Podloženi so bili z janjčkovo kožo in so greli kot ljubezniva pečica. Nato je lisica oblekla Delfini še bel kožušček s kapuco, na svoje tačke pa je nataknila štiri lične spletene rjavkaste copate. Delfina se je srečno smehljala predse. Prav take škorenjčke in natanko tak plašček si je želela, kar se spominja. Sreča človeka srečnj
- Seveda, se je srečna zarezala lisica. Ampak sreča te le tistega dne, ko s pravim prijateljem popotuješ na pravi kraj.
- Prav imaš, prijateljica lisica, je pritrdila Delfina in ji verjela.
- Čaka naju še lepa pot, potem pa trdo delo, je rekla lisica. Rada bi vedela, koliko dni traja dresura, da se izučiš
za delfina, ki mu mečejo ribe. Delfin pa vsako ribo ujame, pogoltne, potem mu pa še ploskajo povrh.
Zdaj sta hodili ob svetlem, zamrznjenem jezeru. Kaj čuda, da se je lisica Zvitorepka spomnila na ribe.
Bilo je premrzlo za bobnanje, čeprav ob bobnanju lažje korakaš.
- Ti bom pa povedala, kako je bilo neke zime, je rekla lisica, ko sva z volkom sklenila pobratimstvo.
Delfina še nikoli ni slišala, da bi se volk in lisica pobratila. Kar je le mogla, je pod toplo kapuco napela ušesa, da ji ne bi ušla nobena lisičina beseda.
- Da, da, je pričela lisica, pamet je boljša kot žamet, to sem ti že nekajkrati povedala, a starih resnic ni nikoli dovolj. Z volkom sva tistega zimskega dne prišla iz gozda tako zlakotnjena, da bi nama rebra lahko preštel še predšolski otrok, ki šteti ne zna. Kaj dni že nisva dobila nič za pod zob.
Ko se je lisica tako živo spomnila svoje nekdanje lakote, je mirno segla v Šarovno torbo in izvlekla sveže zapečeno klobaso pečenico pa kos črnega kruha. Omamno je zadišalo prav tja do zamrzlega jezera. Delfina se je radovedno ozrla, če bo kakšna riba pogledala skozi zaledenelo jezersko skorjo.
- Na zaledeneli cesti pod gozdom pa šklopoče trgovčev voz in na vozu nekaj košar, do vrha naloženih z zmrznjenimi ribami, je nadaljevala lisica svojo pripoved o ribah. Preskrbi mi kaj za pod zob, je zarenčal moj pobratim in se tresel od mraza, še bolj pa od lakote.
Rečeno, storjeno. Stekla sem za ovinek, legla na mrzli kolovoz in čakala, da bo voznik izza hribca pripeljal do mene.
Kmalu sem dočakala. Voznik je hodil ob vpregi, ustavil in ni mogel verjeti sam sebi. Kakšna lepa zmrznjena lisica! Ležala sem negibno, da bi mi lahko zavidal vsak pošten kamen na cesti.
Voznik me je pobral, saj sem bila lahka kot pomladni vetrič in me vrgel na voz k ribam.
Pričela sem z delom. Koliko zmrznjenih rib sem zmetala z voza, ti ne bom pravila. Z njimi bi se lahko nasitil cel šolski razred. Potem sem skočila na tla. Kako sem bila lačna, kako so se mi cedile sline!
- Pobratil, kje je moj delež?
- Tule, je zagodrnjal volk in pokazal na svoj polni želodec. No, lahko si misliš...
- Kako si mu povrnila, je vprašala radovedna Delfina.
- Še tisto zimo, je rekla lisica in ob gobčku ji je zaigralo nekaj veselemu nasmešku podobnega. Povedala ti bom lepo po vrsti, kot so bile včasih hiše v Trsti.