Zimska noč. Obraz iz narave

Zimska noč.

Obraz iz narave.

Mati, ali bo skoraj kaj večerje?" oglasi se krepak deček iz zapečnika, imel je kakih sedem let.

"Malo bi vendar počakal", zadere se nadenj starikava dekla, ki je tudi svojo zadnjo oplat ob gorko peč pritiskala.

"Mati, kaj pa bo nocoj"? povprašuje lačni deček dalje, ne zmenivši se za deklino osorno besedo.

"I, v oblicah krompir pa kislo zelje, kakor po navadi; pa še malo ovsenjaka dobiš".

Tako nekako se je govorilo v mali gorski koči zvečer pred večerjo. Mati, že sami lačni, gredo v kuhinjo, vzamejo burklje, stegnejo se v peč in prineso obilen lonec iz nje. Napolnjen je s krompirjem. Poskusijo jednega, a trd je še: poskusijo druzega, ta se jim zmane v roci. Krompir je kuhan. Takoj ga imajo na mizi in tudi zelje, ki jim je bilo še od opoldne ostalo. Družina se slastjo poje borno večerjo, odmoli in se spravi zopet k peči.

Nebo je jasno. Debel sneg pokriva zemljo. Grobna tišina bi vladala po okolici, ko bi včasih mrzla burja ne zatulila okrog vogalov in ne piskala ob dimniku. Družina pa se vesela greje pri peči. Po malem kdo kaj izpregovori; vsak ima svoje misli. Star očanec, ki je do sedaj v kotu na peči slonel, pomakne se bolj na rob peči in začne pripovedovati pravljico, pravljico tako lepo, tako mično, da družina pozabi vse svoje bede in le se starčekovo pravljico živi. Le prehitro pridejo besede:

"Pravljice te pa je konec", s katerimi navadno svoje povesti sklepa.

Nato snamejo mati molitvenik, pokleknejo in molijo počasi ali prav na glas rožni venec. Po molitvi se zgovore, kako bo prihodnji dan, in česa naj se vsak takoj z dnevom poprime. In spat, gredo. Ta spleza na izbo in se zarije v seno, on ostane v zapečniku; le gospodar in gospodinja ležeta v posteljo, seveda, v jako priprosto. In vendar se zjutraj nihče ne pritožuje, da je slabo ležal.

Dragi prijatelj! Popustiva sedaj kmečko kočo, pojdiva v mesto! Mraz te stresa stopivšega iz gorke koče. Dobro moraš zapeti suknjo, da se ti kaj sitnega mraza v gorke ude ne vkrade. Ozri se v jasne višave, kjer neštevilne zvezde migljajo. Dalj časa ko boš gledal, več jih boš videl in lepše in prijaznejše se ti bodo zdele. Med njimi pa bleda luna kot kraljica plava in razsvetljuje nama pot po zmerzlem snegu. Ne, to ni sneg, to je tisoč in tisoč bleščečih biserov. Kakor gozd povodnega moža v narodnej pravljici lesketajo ravne smreke in jelke, posute se srebrobelim snegom, o luninem svitu.

Po bliskovo skoči pred nama nekaj iz grma in izgine v temnem gozdu. To je divji zajec; glodal je lub mlade lesnike, da bi potolažil svoj prazni želodec. Uboga žival! Lačen je, prigrizti pa nima kaj; zato prihaja v zimskih nočeh bliže k človeškim bivališčem in si poišče mlado sadno drevo, da ga obeli za silo. Tudi lesjak je ponočnjak; on se še več upa. Marsikatera gospodinja se zjutraj za ušesi praska, ko prešteje svojo kuretnino pa vidi, da je ena kokoš izginila. Kake pol perotnice ali kako pero iz repa komaj pusti ta divjak za spomin na dvorišču.

Uhu, uhu, strašen glas, sliši se iz gozda. Zmeraj bolj pogostoma, bolj moški in bolj otročji glasi. To je sova se svojo derhaljo. Izlezle so iz dupla in gredo na lov in pa bolnikom po vasi smrt naznanjat. Sicer je v gozdu vse tiho. Drugi tiči so po duplih skriti ali pa po skednjih in podstrešjih na gorkem spe.

Tudi na polji se ne gane živa božja stvar. Pod sneženo odejo počiva rodovitno polje in hrani v sebi mnogotero kal v živež ljudem.

"Res veličastna je zimska noč", porečeš mi. A odgovoriti moram, da ne za vse. Tebi dobro oblečenemu ne pride mraz do živega. Kako je pa siromakom, ki komaj nagoto pokrivajo, kakoršnih je dosta posebno po mestih? Uboščeki prezebujejo in stradajo, da človeka srce boli. Ti hodiš s prijateljem, vajenim pota. Kako pa je tujemu človeku, katerega je sredi gozda črna noč prehitela? Terpin je tudi vojak na straži pod kakim gradom ali o vojski pod milim nebom.

Bližava se mestu. Že od daleč se vidijo luči iz oken. Prijetna godba nama doni na uho. To ni tiha noč, kakoršno sva opazovala v kmečki koči, to je rajanje, ples. V prostorni dvorani se suče kolo plesalcev in zalih, praznično opravljenih plesalk. Okolo in okolo po dvorani nastavljeni so rožni grmiči; tam v kotu pa na nekoliko vzvišanem prostoru se napenjajo godci. Svetilnik tak kot v cerkvi razsvetljuje dvorano. —

Pozno v jutro odhajajo domov in ležejo spat še le tedaj, ko se že svita dan na vzhodu. In vendar ti ljudje drugi dan niso tako veseli in srečni kakor družina, katero smo opazovali v borni gorski koči. —