Zidarjevi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zidarjevi
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 7 (4. aprila) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako srečno ao živeli pri Zidarjevih! Dela je bilo toliko, da Zidar te ustreCi ni mogel vsakomur, ki ga je klical. In kor je bilo delo, je bil ludi zaslutek. Materi ni bilo treba skrbeti vsak dan posebej, odkod pač pride denar za jutino; te v skrinji je imela spravljenih par svitlih tolarjev — kajti Bog v6l morebiti pride kdaj aila v bito . . . In res je pritla!

Nekega dnč prinest Zidarja v hiio vsega bledega. Padel je pri zidanju neke hite raz oder in si je zlomil nogo; tudi po vsem telesu se je zelo potkodoval. Mati je tarnala in vila roko — a kaj je pomagalo! Zdravnik je vzel prihranjeni denar, Zidar pa ni bil več za nikako delo, čeprav je ozdravel.

Kaj je adaj početi? Da bi bila vsaj v domači vati, tam bi ae ju ljudje uamilili in bi jima rahločutno pomagali. Toda pred petimi leti te sla se preselila v la kraj, ker je kazalo več dela. Da bi so pa vračala domu zdaj, ko nista več za nikako rabo — to ne gre. Lahko bi jima dejali: *Kjer sta mlada delala, tam stara prosita* — in prav bi imeli.

Revščina je pritla k Zidarjevim na stare dni. Da bi bil vsaj sin jedinec doma! Odtel je pred desetimi in več leti v tujino, da si prisluti denarja. Bog vč, kje je zdaj1 Nikdo ne vč sanj. in sem tudi nič ne pite. Tedaj m drugače, kakor da delata s vsemi slabimi močmi za skromni vsakdanji kruh. Koliko sta trpela uboga Zidarjeva, ko sta se tgala na polju o vročih poletnih dneh za tiste borne krajcarje, ki sla si jih s tem zaslutila. Pa vendar nista lotila svoje nesreče drug drugemu, in srečna in zadovoljna sta legla spat po večerni molitvi.

Tako je prišla jesen.

Bogat kmet v jedno uro oddaljeni vasi jima je naročil, naj mu pomagata pri poljskem delu. Pot je bila (icer dolga — a drugega zaslutka ni bilo, in tako se odpravita zgodaj o zori, da prideta te o pravem času, kamor sta namenjena. Kmalu ae dobro ugrejeta, a vendar krepko stopata dalje . . .

Kar začujeta za seboj nagle korake. Doide ju mlad potnik, ves zapraAen in truden.

»Morebiti veste Vi, oče, koliko imam §e do Ljubljane? «

»Če jo mahate Uko kakor zdaj, ate v dobrih treh urah lam . . .«

Na to besede mladenič te bolj poepeti korake. Videli je bilo, da se mu zelo mudi. Žalosten gleda Zidar za njim, kakor bi ae apomnil prejinjih lepiih dnij, ko je bil tudi »am te tako čil in krepak. Oba ae te dobro utrudita, in pot se vije, kakor bi vodila v večnost. Naenkrat pa Zidar obatoji, sklone <e in pobere tetko usnjeno listnico, ki je letala v prahu. Počasi jo odpre in pogleda vanjo; takrat pa ee zgane in alrmi, kakor bi bil okamenel.

•Bog naa varuj skušnjave!« iapregovori preetraten. Njegova žena pogleda v listnico, polno bankovcev in zlatov, in vzklikne: »To bi naju labko retilo revščine in muk«. In ko mot ne odgovori, pravi da|je: »Morda nama je to ssm Bog poslal, da naju obvaruje nadlog.« Najbrte je stari Zidar niti poslutal ni, kajti govoril je, kakor sam za-se:

»Nikdo drug ni denarja izgubil, kakor 6ni popotnik. Na vsak način ga mora dobiti nazaj! Ali kako? On naju ne pozna, midva pa njega ne. To je gotovo, da denarja ne smeva obdrtati. Prej ali slej se bo že oglasil, kdor ga je izgubil — saj to je gotovo vse njegovo premoženje. Moj Bog, koliko denarja! . . . In vendar, ali bi mogla biti srečna, ko bi obdržala to listnico? No! Šestdeset let imam, in če sem bil pošten doslej, hočem tudi posten ostati!«

»Prav ima«!« odgovori žena. »Toda kaj je storiti? Tujec se bo spomnil morda ie-le v Ljubljani, da nima listnice — kako more potem vedeti, kje jo je izgubil? Zidar nekoliko pomisli, naposled pa reče: »Najbolj pametno bo, če greva za potnikom. Res je sicer, da ga doiti ne moreva, ali prav lahko je mogoče, da zapazi svojo nesrečo in se vrne « Kakor je rekel, tak« storita.

Komsj pol ure hodita, kolikor hitro moreta, ko zagledala od daleč potnika, ki jima bili naproti. Njegov obraz je prestrašen in vpraša ju hitro in z razburjenim glasom:

»Ali niste videli na cesti usnjene listnice?« Stari Zidar vpraša previdno: »Kakšna pa je bila?« Ko jo tujec natanko opite, pa mu jo izroči z besedami: »Poglejte, če je vse tako, kakor je bilo . . . Koliko je bilo notri, niiem štel.«

Tujce ganejo te besede. Tako ubotni ljudje, pa tako potteni! Tri svetle alate vzsme ia listnioe in jih stisne starcu v roko. Oba se zahvaljujeta prav od srca, kajti dobila sta več, kakor bi ai prislutila v treh mesecih. Mladi potnik pogleda na uro in vzdihne: »Zdaj j* prepozno, da pridem o pravem času domu, kajti vlak gotovo prej odide . . . Škoda, škoda!«

»Ali je morda kdo VaSih ljudij umrl, da ae Vam tako mudi!«

»Ne! Sploh še prav nič ne vem, kako se očetu in materi godi . . . Odšel sem pred desetimi leti v Ameriko; tam sem si prislutil procčj denarja, in zdaj ae vračam, da olajšam roditeljem tivljenje na stara leta . . . Hotel sem ju ianenaditi le danes, idej pa mi to ne bo več mogoče.«

»Ali je daleč Vala domača vas?«

»Globoka vas na Dolenjskem . . .«

Starcu postane nekako čudno pri srcu.

•Ali Vas •smem vpralati, kako se pravi pri Vati rojstni bili?«

»Pri Zidarjevih . . . Jaz aem Tone Zidarjev, sinjedinecl «

Mati vzklikne: »Tone, moj ain, kaj me ne poznal več?«

To je bilo srečno svidenje, in Se srečnejie je bilo življenja odslej pri Zidarjevih . . .