Zgodovinske povestice (1894)
| Zgodovinske povestice. Ivan Steklasa |
Spisal I. St.
| |||||||||||||
1. Poštenje veljá.
[uredi]Napoleon I. se je bližal s svojo vojsko Dunaju. Prednja njegova straža ujame tri naše vojake, in Napoleon zapové, da jih privede precej k njemu v šator. Zvedel bi bil rad od njih, kakšno je stanje v avstrijski vojski, kteri general vodi ta ali oni oddelek itd. Jeden ujetih vojakov pa je bil zeló pobit in žalosten. Napoleon ga vpraša, je li morda bolan; a vojak le odkima z glavo. Cesar ga osrčuje, naj se nikar ne boji; nič se mu ne bode hudega zgodilo, in ko bode vojska končana, tedaj bode zopet lahko šel k domačinom. — „A kaj to!“ odgovori vojak. „Da sem ujet, to ni tako hudo, a težko mi dene zaradi tega, ker mi je naš stotnik izročil ves svoj denar. Ukazal mi ga je hraniti, in ko bi se njemu v bitki primerilo kaj hudega, naj ga izročim v druge roke. Sedaj bode pa strogi gospod stotnik mislil, da je nepoštenjaku zaupal toliko denarja; menil bo, da sem nalašč pobegnil in si tem pôtem prisvojil tuje blago. To je, kar me peče!“ — „Takoj mi prepeljite tega vojaka črez Donavo!“ zaukaže Napoleon svojim stražnikom. „Pustite ga, naj se zopet vrne k svojemu stotniku. Čednost se mora spoštovati, kjer se najde,“ pristavil je še mogočni cesar okoli stoječim.
2. Grb usmiljenega vojaka.
[uredi]Nad vrati neke velike hiše na Danskem se vidi čuden grb. Na okroglem ščitu je steklenica, le do polovice napolnjena z rumeno tekočino. Kako je steklenica prišla v grb? — Pred več leti so se vojskovali Švedi in Danci. V neki bitki so premagali Danci Švede. Na bojnem polju je stal na straži neki danski prostak med mrtvimi in ranjenimi vojaki. Nekaj korakov od svoje postaje zagleda mali voziček, kterega so pobegli Švedi zapustili. Stopi k njemu, in glej, tu dobi nekaj kruha in nekaj steklenic piva. Za lačnega in žejnega vojaka je to kakor nalašč. Njegova straža ni tako stroga, da bi se ne smel za dva ali tri korake premakniti, tudi jesti in piti ni bilo prepovedano. Ni čuda tedaj, da je prostak urno segel po kruhu in ga slastno zaužil; tudi steklenico je naglo odprl ter jo nastavil k ustom. Zraven vozička pa leži težko ranjen Šved. Nogi sta mu odbiti, hude bolečine ga mučijo, in žeje skoro umira. Milo poprosi stražnika, naj mu privošči nekaj kapljic iz steklenice. Usmiljeni Danec takoj odmakne steklenico in jo še polno ponudi ranjenemu sovražniku. Že mu jo nastavi na usta, kar poči v tem trenutku samokres, in krogla prevotli usmiljenemu Samarijanu suknjo, vendar na srečo njega ni zadela. Kdo je ustrelil? Ranjeni Šved se je hotel še umirajoč maščevati nad sovražnikom. S tresočo roko je posegel za samokres, a roka je omahovala, da ni zadel tik sebe klečečega vojaka. Kaj pa stori danski stražnik? Mirno se skloni po konca, izpije polovico piva iz steklenice, potem jo pa zopet podá umirajočemu sovražniku. „Ná, nehvaležnež, za kazen dobiš zdaj samo polovico!“ — Ne daleč od vozička je ležal neki višji častnik, ki je vse to čudom opazoval. Prijavil je pozneje to dogodbo svojemu kralju, in ta je našega stražnika zavoljo njegovega ušmiljenja bogato obdaril in ob jednem dovolil, da sme na svoji hiši imeti obešen grb — kakor imajo to le plemeniti stanovi na svojih gradéh — a grb mora biti okrogel ščit in na njem na pol izpraznjena steklenica!
3. Kralj pred občinskim sodnikom.
[uredi]Karola XI., kralja švedskega, tožil je neki kmet iz vasi Troze pred tamošnjim občinskim sodnikom, ker so mu grajščinski činovniki, češ, da je kralj tako zapovedal, vzeli v svojo last velik travnik. Karol je sprejel poklic ter prišel sam z odvetnikom k občinski sodniji v Trozi. Sodnik Budeus je kralja obsodil; ali le-tá se ni niti najmanj jezil marveč je vestnega razsojevalca precej imenoval za okrožnega sodnika.
4. Kralj Alfred Veliki na begu.
[uredi]Alfred Veliki, kralj angleški, bil je na početku svoje vlade prav nesrečen. Premagan od svojih sovražnikov Normanov, moral je zapustiti prestol ter se podati v beg. Skrival se je po hostah in oddaljenih vaseh ter bil večkrat v velikih zadregah. Enkrat ga sprejme prav prijazno neki kravar. Žena njegova, ki seveda tudi ni poznala Alfreda, naroči mu, naj pazi na kruh v peči, da ne zgori. Ali Alfred je rezljal strelico in lok kraj peči ter čisto pozabil na nalog. Ko se je žena vrnila in videla, da je kruh zgorel, razsrdi se nad beguncem, rekóč: „Znaš pohlepno jesti kruh, ali ne znaš paziti, da ne zgori!“
5. Slava kreposti.
[uredi]Dne 5. listopada leta 1744. so se zbrali stanovi kraljevine Poljske v Grodnem, da zaradi nekih važnih državnih zadev zborujejo. Poslanec Vilne poprosi proti običaju, naj se mu dovoli govoriti, in ko vsi umolknejo, prične takó-le: „Vi vidite in slišite tu — koga? — izdajalca domovine! Jaz, Vilčevski, sem to! Tuja vlada me je podkupila s 3000 zlati, da po mogočosti ta državni zbor razpršim. 350 zlatov tega plačila imam že v razbojniških rokah.“ Tu zastane glas skesanemu poslancu, solze se vlijejo po njegovem licu, grešno mošnjo z zlatimi novci dvigne kvišku ter jo z junaško srčnostjo vrže na tla sredi osuplega zbora. Sveta tihota zavlada, omamljivo začudjenje nastane v zbornici, ki je naposled z radostnim navdušenjem zaklicala: „Naj živi Vilčevski! Naj živi domovina!“
Človeška slabost ponižuje in osramočuje, a ne samo to, ampak tudi ožlahtnuje, če se v kesanju probujena s ponovljeno močjo povrne na zapuščeno stezo dolžnosti in časti.
6. Glasoviti burkež Arloti.
[uredi]Ko so prijatelji znamenitega burkeža Arlotija vprašali, v kteri zemlji se najbolje živi, odgovori jim: „Povsod je dobro, kjer ljudje več ne premorejo kakor postave.“
Ko je neki prav gizdavo oblečen mlad gospodek mnogo nespodobnega pred Arlotijem govoril, odvrnil mu je ta prav dobro: „Mladi gospodek, govorite vendar, kakor se pristoji vaši lepi obleki, ali se pa oblačite tako, da se bode prilegalo vašim besedam.“
Ko je šel enkrat Arloti ravno črez cerkveni trg, opazi okoli nekega šatora množico ljudij. Ko se je približal, zvedel je, da je nastal prepir. Neki delavec se je bil namreč vsedel blizu šatora ter srebal s kruhom, ki ga je jedel za obed, tudi ugodno duhteči sopuh od pečenke, ki se je pekla na bližnjem kotlu. To pa mu je prepovedal pečenjar; ali delavec se je hotel tega sopuha naužiti in ni hotel oditi; zatorej je zahteval kuhar, da mu delavec plača uživanje tega sopuha, česar pa slednji seveda ni hotel storiti. Prepir je bil čim dalje tem hujši. Kar pristopi še o pravem času Arloti. On je imel stvar razsoditi. Brzo zahteva nekoliko srebrnega denarja, postavi se tik pečenjarja ter zazvenči z njim. „Tako,“ pravi on nato k njemu, „zdaj imaš tudi ti svoj del! Mož je srkal sopuh tvoje pečenke; ti si pa slišal zvenčati njegov denar. Zdaj sta plačana oba. Razidite se!“ In obe stranki sta bili s tem zadovoljni.
7. Napoleon in Mortier.
[uredi]Napoleon gre neki dan v svojo cesarsko knjižnico, kjer so bile nektere knjige zeló visoko naložene. Visoko nad seboj zagleda posebno debelo knjigo ter se stegne po njo, ali ne more je doseči, ker je premajhen. General Mortier pristopi in, ker je bil visok, doseže knjigo ter jo dá Napoleonu: „Prosim, sir (gospod), jaz sem večji, kakor vi; tukaj je.“ — Hitro odgovori Napoleon: „Večji sicer niste, a daljši ste pa!“
8. To pride od zgoraj.
[uredi]Pošten zidarski pomočnik je imel navado, vselej, kedar ga je kaj neprijetnega zadelo, reči potrpežljivo: „To pride od zgoraj! To je Bog poslal!“ Tako se je naučil od matere. Njegovi tovariši so ga zaradi tega zasmehovali, ali on se ni dal motiti. Tako sedi neko opoldne pri kosilu poleg zidovja nove hiše, ki so jo zidali. Naš znanec je imel klobaso s kruhom za kosilo; ravno hoče prijeti klobaso, ko skoči k njemu pes ter mu pred očmi odnese klobaso. „Haha,“ krohotajo se tovariši, „kaj ne, to pride tudi od zgoraj!“ Ta jih pa ne posluša, ampak skoči urnih korakov za psom, ki je bežal s klobaso v bližnjo hišo. V tem pa se je pri zidarjih dogodila strašna nesreča; stena nove hiše se je nagnila in je s silnim hruščem zasula nesrečne zidarje. Jedin naš znanec, ki je hitel za psom, ostal je živ; rekel je poln hvaležnosti do Boga: „Dà, tudi to je prišlo od zgoraj!“
9. Kaj je mislil Franklin pri iznajdbi strelovoda?
[uredi]Francoski učenjaki in velikaši so se čudili Franklinovemu veleumu, in neki francoski minister je skoval njemu na čast stih, v kterem je tudi stavek: „In nebu je iztrgal blisk!“ Ko je bil Franklin prilično v Parizu, naleti na stih; čita in čita. Potem pa na enkrat zavpije: „To je izzivanje Boga! Jaz bi mu iztrgal blisk? Ta beseda je bogokletna!“ — „Veste li,“ govori dalje Franklin, „kaj sem ravno nasprotnega čutil in storil, videč, kako sem nepričakovano na potu svoje iznajdbe, o kteri govoré kakor vstajniki zoper Boga? Najprvo me je prevzel strah, padel sem na kolena, prosil Boga odpuščenja, da sem se predrznil iskati ščita zoper njegovo vsemogočnost. Potem sem si seveda dejal, da strelo zadržati ne more biti večja pregreha, kakor bolezen ozdraviti, ali reko zajeziti. Tako je nastopila zahvala na mesto strahú; iz globočine srca sem slavil Boga, molil ga in mu dal čast za iznajdbo in vso slavo, ktero bi doživel.“ — „To je resnično, moj gospod! Ta vrstica pa je le francoska spaka po okusu tega brezbožnega stoletja.“ — „To so bile moje resnične misli in čutila,“ tako vam povem ... Toda ne popolnoma. Hočete li slišati konec? Čujte: Bilo je sredi morja. Vračal sem se iz Anglije v Ameriko, sedel na prednjem koncu ladije ter sanjaril. Srce mi je le prezvesto ohranilo v spominu vsa hvalisanja, s kterimi so me obsipali v Evropi, vsa zmagoslavja, ktera bom slavil v svoji domovini. Zdel sem se samemu sebi kakor posredovalec med starim in novim svetom, da bom ugašal požar vojská, kakor sem ustavil plamen nebá.“ — „Sredi neizmernega prostora sem gledal s skrivno blaženostjo svojo lastno podobo, kako je vedno večja in večja postajala, le nekaj trenutkov še, pa ne bi bil videl, ne slišal, ne obožaval drugega kakor samega sebe. Tedaj pa krehne v oblakih, strahovito trešči v jadrenik, na kterem sem slonel, ter ga razcepi od vrha do tal.“ — „Tresk me je pobil na tla. Ko se zavem in vzdignem, bila je moja prva in jedina beseda: Hvala tebi, moj Bog! — Zakaj sem se zahvalil? — Da mi je Bog vnovič podaril življenje? — Na to sem mislil še le pozneje. Zahvalil sem se Bogu, da me je spomnil na to, kdo da je on, kaj pa sem jaz. On? večno tisti, jedini, vsemogočni! in jaz? nič, nič, ubogi črv!“ — V tej ponižni velikosti je ostal Franklin stanovitno in vztrajno do zadnjega diha.
10. Primerna pridiga.
[uredi]Veliki angleški državnik Pitt starejši se je učil v svojih mladih letih v Oksfordu. Ko je postal državni sovetnik, obiskal je zopet to mesto. Vse se mu je dobrikalo, kajti vsakdo je upal, da bo dobil kako lepo službo z velikimi dohodki od svojega znanca. Običajno je moral minister obiskati javno službo božjo. Duhovit duhovnik je stopil tedaj na propovednico ter pričel svoj govor s svetopisemskimi besedami, Janez, 6. poglavje, 9. vrsta: „Deček je tu, ki ima pet ječmenovih kruhov in dve ribi, pa kaj je to med tolikimi?“