Zgodovinske povestice (1891)
| Zgodovinske povestice. Ivan Steklasa |
Spisal I. St.
| |||||||||||||
1. Šolarji in Konrad I.
[uredi]Pred več sto leti se je poučevala katoliška mladež večji del po samostanih. Jedna najbolj glasovitih takih šol je bila v Šent-Galu. Modri učitelji te šole so znali dobro, da se mladež ne more vedno učiti, nego da ji je treba včasi tudi kakšnega veselja; zatorej so večkrat priredili kakšno svečanost, da razveselijo otroke. Da so se pa otroci v teh samostanskih šolah poučevali, kakor treba, vidi se iz sledečega dogodjaja.
Leta 912. se je mudil nemški kralj Konrad I. o božiču v Šent-Galu. Zvedel je, da po večernicah vodijo vsako leto na božične praznike svečane procesije, pa je sklenil, tudi sam pridružiti se tem pobožnim obhodom. Menihi ga sijajno sprejmejo. Tri dni in tri noči je ostal v njihovem samostanu. Najbolj ga je razveselila procesija šolarska na dan nedolžnih otrok. O tej priložnosti se je hotel kralj prepričati o pobožnosti samostanskih učencev. Na jedno mesto, koder je imela iti procesija, dá mnogo lepih jabelk pometati. Zdajci pridejo šolarji, pobožne pesni prepevajóč, v najboljšem redu. Kralja je neizmerno razveselilo, ko je videl na svoje oči, da niso njegova jabelka zmotila nobenega otroka v petju in pobožnem vedenju, ter se je čudil posebno temu, da ni posegnil niti najmanjši izmed otrok po rudečih jabelkih. — Kralj Konrad je kasneje večkrat pripovedoval, da tako veselih dnij ni skoro nikjer preživel kakor v Šent-Galu.
2. Krasno delo.
[uredi]Karol II., kralj španjolski, vozil se je dne 20. prosinca l. 1685. z mnogo plemenito gospodo na izprehod zunaj mesta Madrida. Ravno po tistem potu je nosil duhovnik zadnjo popotnico bolnemu vrtnarju, ki je stanoval v precej oddaljeni vasi od Madrida. Z duhovnikom ni šel nikdo razun jednega sluge, ki je svetil s svetilko v roki. Zapazivši, da se nosi presveto rešnje telo, stopi kralj precej iz kočije, pokloni se Jezusu Kristusu ter poprosi duhovnika, da se vsede v kočiji na njegovo mesto. Duhovnik je ubogal kralja, in le-tá je sam zaprl kočijo, vzel svoj klobuk v levo roko, z desno pa se je držal kočije, naročivši kočijašu, da vozi tjakaj, kamor je imel iti duhovnik. Kralj je šel gologlav vso pot zraven kočije. Ko so prišli do bajtice siromašnega vrtnarja, odpre kralj kočijo, zopet poklekne ter gre za duhovnikom v hišico. Dokler je duhovnik opravljal svoje opravilo, klečal je kralj in molil za bolnika. Potem pristopi kralj k bolniku, potolaži ga z nekoliko besedami, nadari ga po kraljevsko ter mu obljubi, da hoče njegovi jedini hčeri dati obilno doto, da se bode mogla omožiti, kar je on kasneje tudi res storil. Zdaj je prisilil duhovnika, da se je zopet vsedel v kočijo s svetim zakramentom v rokah, sam pa je hotel zopet peš iti zraven kočije; ali ker se je bil že preveč utrudil, prisilijo ga, da se vozi v drugem vozu. Ko so prišli v mesto Madrid, stopi kralj iz svojega voza, pristopi h kočiji, v kteri se je vozil duhovnik ter jo odpre. Duhovnik izstopi iz nje ter gre peš proti cerkvi, a kralj za njim in množica naroda, ki se je bila zbrala od vseh stranij, ko je zvedela za to krasno delo kraljevo. Sprejemši v cerkvi blagoslov božji, odpravi se kralj v svojo palačo, pozdravljan od naroda na vseh trgih in ulicah.
3. Zaupaj v Boga.
[uredi]Neki pobožen plemenitaš na Irskem je imel navado reči, kedarkoli se mu je kaj neugodnega pripetilo: „Hvala Bogu, vse to je v mojo korist.“ Enkrat se je hotel prepeljati črez morje iz Irske na Angleško, zatorej se odpravi na brod. Ali ko je hotel stopiti v ladijo, pade ter si zlomi nogo. Pa tudi zdaj je rekel: „Hvala Bogu, vse to je na mojo korist.“ — Nató ga prijatelji vprašajo, kako bi moglo to biti na njegovo korist, ko si je zlomil nogo in zdaj ne more odpotovati, a moral bi oditi na vsak način. „Jaz tega ne vem,“ odgovori on, „ali vé pa dobri Bog, ki za mene po očetovsko skrbi, in jaz sem trdno prepričan, da bode to dobro za mene.“ — Kmalu potem pride glas, da je ona ladija v nevihti utonila, in da so se potopili vsi popotniki.
4. Višji prostor je tudi nevarnejši.
[uredi]V neki bitki je Kerinov polk posebno veliko trpel. Vojaki so bili že utrujeni, a pride povelje: „Urno na bližnji hrib, od tam prepodite sovražnika!“ Neki prostak je obnemogel. Težko je nosil svojo prtljago, solnce je hudo pripekalo, borili so se vse dopoldne, sedaj pa še teči v hrib! Sede na bližnji kamen in nevoljen gleda višje častnike na konjih. „Vam pač ni treba tako tekati sem in tja, in vi ne sopihate tako težko v hrib, kakor mi revni prostaki,“ misli si. Zdaj prijezdi mimo njega general Kerin. Komaj zagleda neranjenega vojaka sedečega, že strogo ukaže: „Naprej, naprej! Sedaj ni časa za počivanje!“ Vojak pa predrzno odgovori: „Vi na konju pač lahko kličete: Naprej! a mi prostaki tekamo ves dan vsi utrujeni sem pa tja.“ Urno skoči general s konja in veli pešcu, naj ga zajaha. Vojak osramočen si kaj takega ne upa, a general ga le prisili. Ni se bil pa vsedel še dobro na konja, zadene ga že krogla v prsi, in težko ranjen se zgrudi na tla. „Vidite,“ zakliče mu general, „višji prostor je tudi nevarnejši,“ zajaha konja in drvi proti sovražniku.
5. Moč besede.
[uredi]Včasi jedna beseda več izdá, kakor najdaljša pridiga. Sv. Vinko Pavlan je prišel enkrat v družbo odličnih in veljavnih mož; med njimi je bil vojak, ki je imel grdo navado, da je rad klel. Ko je začel tudi pri tej priliki svoj govor z besedami: „Hudič naj me vzame!“ vstane sv. Vinko, prime ga rahlo za roko in reče smejé: „Ne, gospod, tega jaz ne dovolim, da bi vas ta vzel, predobri ste; jaz vas hočem obdržati za Boga.“ — To je presunilo vojaka; od tedaj so rekli, da ni več klel.