Zgodovina slovenskega slovstva 2 (Glaser)/VIII. Slovstveni pregled od 1815. do 1848. leta (Slovenska ustavna listina Kranjske.)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zgodovina slovenskega slovstva, II. zvezek
VIII. Slovstveni pregled od 1815. do 1848. leta

(Slovenska ustavna listina Kranjske.)
Karol Glaser

ureja Ilona Jerič
Spisano: 1896
Viri: Spisal dr. Karol Glaser, profesor pri C. kr. gimnaziji v Trstu. Založila Slovenska Matica. (COBISS) Popraviti po http://ia311027.us.archive.org//load_djvu_applet.php?file=0/items/zgodovinasloven00glazgoog/zgodovinasloven00glazgoog.djvu ali http://www.archive.org/details/zgodovinasloven00glazgoog
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ko je bil 1819. 1. utihnil naš prvi pesnik, je prenehalo za eno desetletje pesniško delovanje v Slovencih, vsaj kar se tiče na zunaj. Tudi v drugih narodih so se duševno nadarjeni ljudje, ki bi se inače brigali za napredek slovstva, vglobili v se, ne meneč se za javno življenje; ta doba je enaka letom od 1848 — 1860. četudi se dul^. ni kazal na zunaj, pa vender ni počival na znotraj, nego zbiral se in jačil, da potem tem krepkeje stopi na vidik. Oglašal se je sicer na Štajerskem Modrinjak, na Koroškem Jarnik, na Primorskem Stanič, a njih glasovi niso naznanjali pevcev po milosti božji. Izobraževal in likal pa se je v tem času na tihem prvi pesnik slovenski, Franc Prešern, kateri je prvi Slovence proslavil pred svetom. L. 1830. so Prešern, čop, Zupan in M. Kastelec ustanovivši »Kranjsko čbelico« združili slovenske pesnike na Kranjskem in krenili po novi poti. Iz Miklošičevega življenjepisa razvidimo, da 80 tudi štajerski rodoljubi, bivajoči na vseučilišču v Gradcu, osnovali poseben list, a niso uspeli. »Kranjske čbelice« so od 1830. do 1833. leta izšli štirje zvezki, katerim se je 1848. 1. pridružil peti. Za vso smer ali prav za prav za tedanje stanje značilna je pesen, ki stoji »Čbelici« na čelu:

Frijatlam Kranjsčine :

Preteklo dvakrat dvajset osmo leto,

Kar združeni so domovini peli; Srce od pisanic je komej zgrito,

Slovo od njih so razskropljšni vzčli; Preneha petje u Emon* začelo —

Le eden srca vnema po deželi; Iz njega ust nar slaji pesem zvira —

Prehitro take strune glas umira.

Slovensko pesništvo je zdrobilo s to zbirko ograje ozkega obzorja ; trebalo je bilo pobiti krive nazore o leposlovju, ki so bili nastali o namenu in smeri umetne poezije. Leta 1831. je Prešern zložil satirično pesen »Nova pisarija«,ki nam podaja sliko tedanjih književnikov, katerim velja samo načelo: »Utile.« S perečim sarkazmom šiba Prešern te zastarele nazore. Prvi zvezek »Kranjske čbelice« je Zupan posvetil baronu Šmidburgu, poglavarju Ilirskega kraljestva, prijatelju kranjske dežele:

Kraj'na poglavarju dati On, podoba domovinstva

Druge hvale mogla ni; Neutruden, tih, krotak;

Mikalo bo vnuke brati, On, podpornik sirotinstva,

KoPko Šmidburg nam stori. Ilir'janom vsim enak.

9


Zgodorina slov. slovstva, il. del.

»Ifrnnjgki Cbelici« so se oglašali dr. Jakob Zupan, Miha "rešern, Janez Cigler, Blaž Potočnik, Holcapfel, Jurij Zemlja, Levičnik. e tej zbirki je bil Matija čop, pripraven za tak Ijitem znanju najvažnejlih evropskih slovstev; bilje {akor skromen mož ; on je zbiral okolo sebe zgorej ževnike in jih vodil ; Prešern mu priznava :


ipan tako kaže Prešem s »Povodnjim možem« 

upliv nemške romantike.

isnika med čebeličarji sta samo Potočnik in PreŠem; je slovensko pesništvo stopilo na vrhunec dovršenosti. ke kažejo v »Čbelici« tudi slovenske narodne pesni, sal Vodnik med narodom, potem iz srbščine (22), iz

iz ruščine prevedene. To je ena in jako znamenita

ijske Cbelice«. Na to so uplivale Karadžičeve srbske

.824-1833) in Čejakovskega češke [1822-1827| pesni.

jpa zasluga »Kranjske čbelice« je ta, da si je

ževnost odprla pot v izobražene kroge, ki so mero-

n, torej narodnem življenju. Ni bila namenjena pro-

, kakor zdaj knjige »Družbe bv. Mohorja«.

tem je koristila, da je rabila bohoričico, dokler ni

a, in je lake ohranila jedinstvo. V tej zbirki so imeli

voje ognjišče, okolo katerega so se zbirali.

icih je prevzel nalogo nabiranja narodnih pesnij naj-

E. Koritko, katerega so podpirali Prešern, Smole, Ir.

bolj pospešilo nabiranje narodnega blaga, se je na

3vila družba z namenom, da skuplja narodne pesni v ih narodov; vlada sama je bila prijazna temu pod- ega se je na Štajerskem Peter Danjko poprijel tega 1, pa ni bil kos svoji nalogi, ker sploh ni temeljito ja namena. Bolje je v Srbih izvršil to nalogo Vuk iradžid in v cehih Jaromir Erben. irskem je Leopold Volkmer prevajal Gellertove, Giei- ingove pesni na slovenski jezik, v Savinjski dolini se lumorističnimi pesnicami Jožef Lipold, oba je prekosil


Slovstveni pregled od 1815. do 1848. 1. 131

po izvirnih mislih in primeroma lepem jeziku Štefan Modrinjak, nad vsemi p^ stoji Stanko Vraz.

Vrazovo načelo je bilo: »Iz naroda za narod«; slovenske pesni in pripovesti je slišal v nežni mladosti od matere, sestre Anke, od sorodnikov in znancev in še kot slaven pesnik v poznejši dobi se hvaležna spominja teh ugodnih činiteljev v svojem dušev- nem razvitku. Blagodejno so nanj uplivali njegov ujec, učeni Mihael Jaklin, kateremu posvečuje Vraz tretjo knjigo pesnij »Gusle i tambura«  1845. L, pesnik Cvetko, pozneje župnik na Ptuju, in še zdaj v Gradcu živeči dr. Muršec, ki mu je bil vsestranski na pomoč ter mu pri- skrboval in razprodajal knjige. Skoro vsi tedaj živeči odlični Slovenci so ž njim občevali.

Franjo Miklošič je bil njegov pravi duševni oče in mentor; zlagal je tudi pesnice in poslal Vrazu 1839. leta pet pesnic za »Almanach« ali »Ilirsko Danico« ; skoro vsi so bili ognjeviti Ilirci, izvzemši nekatere rodoljube in pisatelje na Kranjskem. Josip Drobnič je dopisoval od leta 1838 — 1850. Vrazu in se je hrvaščine naučil toliko, da je sestavil dober slovar »ilirsko-nemški«, ki ga je izdala »Matica ilirska« 1846. 1. Da bi se Slovenci približali Hrvatom, naj bi se po njegovem mnenju izdajal časnik ; pozneje se je sam pre- pričal, da tu to sredstvo ne pomaga. Uzoren prijatelj ilirščini je bil dr. Ferd. Kočevar, kateri je marljivo razširjal slovenske in ilirske knjige; on je znal strokovnjaški ocenjevati pesniške proizvode; vedno se je tudi gorko zanimal za hrvatske razmere in je pozneje odločno uplival na politično in društveno gibanje Slovencev na Štajerskem, osobito v Savinjski dolini. Jurij Matij asi č, bivši stolni dekan v Mariboru, je razprodajal od Vraza priposlane knjige. Dasi niso bili pisatelji slovenski, vender so podpirali slovstveno gibanje duhovniki Ivan Klajžar, Mirko Bratuša in Fr. Simonič.

Na Goriškem je prirejal Val. Stanič umotvore manj imenitnih nemških pesnikov v slovenski obliki, ki so bile namenjene bolj v probujo prostega naroda, nego v razvitek pravega pesništva.

V tem smislu je uspešno deloval na Koroškem Matija Ahacelj vkljub temu, da se je pozneje njegovim pesnim prippznavala le majhna vrednost. Njemu se je pridružilo nekaj častnih mož, n. pr. : M. Slomšek, Val. Orožen, Urb. Jarnik, Hašnik ; večina teh sega uže v Bleiweisovo dobo, samo Urban Jarnik, koroški »polyhistor«, se prišteva povsem v Vodnikovo dobo in je v prvi dobi svojega pisateljevanja srečno posnemal pesnika »Ilirije oživljene«.


^/ ■


132


Zgodovina sIot. slovstva II. del.


Fi-<




'/




Poskusili pa so bili Slovenci uže poprej ustanoviti si glasilo slov- stvenemu trudu : koncem 1824. 1. so nameravali Janez Cigler, Ks. pl. Andrioli in Ignacij Holcapfel izdajati slovenski tednik z naslovom »Slavinja«'; vlada pa z odlokom z dne 1. junija 1825. 1. ni do- volila tega, ker po mnenju tedanjega škofa A. Wolfa prositelji niso imeli dovolj znanja (!) (A. Kobler, Lj. Zv. 1886, 316). „Illyrisch€s Blatt^ in ^Camiolia*' sta potem nekaj časa združevala slovenske in nemške pisatelje, dokler prvim ni otvorila prostega pota »Kranjska čbelica«.

Poleg pesništva seje drugi del leposlovja, namreč pripoved- ni š t v o , v tej dobi začelo razvijati iz nova ; tudi to se naslanja na dve podlagi ; deloma so prevodi iz nemškega: prevod Krištofa Šmida povestij (Jožet Burger, Jurij Kosmač), Janez Cigler pa je zadel pravo struno, izbravši snov prvemu slovenskemu romanu: »Sreča v nesreči« iz narodnega življenja, ki se vrši za fran- coskih vojsk. Njegove poznejše povesti so sicer osnovane blizu po istem načrtu, pa vender so v prostem narodu vzbudile zanimanje za čitanje in pripovedovanje.

Ko je Kopitar 1808. L spisal prvo temeljito slovnico sloven- skega jezika, je njegovo delo nadaljeval na Kranjskem Metelko s svojo izborno slovnico »Lehrgebaude«, pa vender je bil pre- omejen njegov duševni obzor. Da ne smejo meje raznih sloven- skih dežel zavirati slovenskega slovničarja, je prvi naglašal Anton Murko, ki je zahteval, da se morajo v poštev jemati vsa slo- venska narečja. Šmigovčeva slovnica ni imela upliva, istotako ne slovstvena dela inače zelo marljivega Danjka. Tudi koroški Slo- venci imajo dičnega zastopnika te stroke; znanstveno stran jeziko- slovja pa naglasa Jarnikov »Etymologicon«, ki je nastal vsled rastočega upliva primerjajočega jezikoslovja. Jarnik se je sploh preobširno bavil s spisavanjem slovarjev, ker je hkrati izdelava! troje slovarjev nemško -slovenskih in nemško -slo vensko -latinskih.

Zasledoval je tudi tuje elemente v slovenščini, primerjal osnovo latinskega in slovenskega glagola in izdal Gutsmannovo slovnico.

Za učila v računstvu je skrbel Metelko. Širšemu poduku so namenjene Jarnikove »Nevarnosti mladih ljudi« , Danjkov »Kmet Izidor« in Primčeva »Prava pot«.

Bogoslovska stroka zaostaja v tej dobi za pesniško in jeziko- slovno. Za prosti narod so najvažnejši katekizem, evangelij in razlaganje krščanskega nauka.


Slovstveni pregled od 1815. do 1848. 1. 133

»Majhni katekizem« po nemškem izvirniku je sestavil Jurij A 1 i 6 1830. L, porojen na Gorenjskem, naposled nadžupnik v Laškem. P. Danjko »Veliki katekizem« 1826.1.; v Gradcu se je med 1. 1800 in 1830 natisnil »Veliki katekizem« Prim. Jarnik.

Mnogo pisateljev se je trudilo spisati učila za krščanski nauk, n. pr. Jož. Burger »Keršanski nauk za slovenske šole« 1831.1., »Jedro keršanskih resnic« 1820., M. Ravnikar: »Keršanski kato- liški navuk« 1822, Ve riti: »Razlaganje Jezusovih naukov« 1827, »Keršanski Nauk za odrasle in otroke« 1836, And. Albrecht je spisal troje knjig eksegetične vsebine.

Pri prevajanju sv. pisma sta se udeleževala Burger in Danjko.

Primeroma jako obširno je slovstvo cerkvenega govorništva. Govore za sv. leto 1826. je izdal Janez Trauen; Anton Krempl je 1839. 1. izdal »Kratke Predge za vse nedele in svetke celega leta«. Govornik na glasu je bil Paskal Skrbinec pa bolj po govor- jenji nego pisani besedi; po Josipu Stibielu je dr. Štefan Kocijančič izdal govore z obširnim životopisom. Nekaj let pred Kremplom se je oglasil Anton Šerf s svojimi govori, ki so pisani v narečju Slovenskih Goric. Jakob Dolenc je izdal v letih 1824 in 1826 dvoje govorov škofov Wolfa in Gruberja.

Na Kranjskem sta še omeniti Felicijan R a n t in Ferdinand V o n č a.

Tomaža Kempčana sta izdala v slovenskem jeziku Bedenčič in Za lok ar, ki je bil delaven na mnoge strani ter je poleg moli- tvenih knjig in premišljevanj obdelaval tudi gospodarstvo.

Zgodbe sv. pisma in življenje svetnikov je bil priljubljen predmet Veritiju, pa tudi Danjku, Burgerju in Kremplu.

Redka osebnost je Franc Veriti, rojen Italijan pa skoro najplodovitejši pisatelj te dobe ; njega »Življenje Svetnikov« obsega štiri debele zvezke; pripravljati ga je jel korar Hofman, popravljal pa tudi Albrecht. Zraven tega je njegova stroka še meditacija in krščanski nauk.

Zanimljiv pisatelj je škof Friderik Baraga, ki je pisal molitvenike pa tudi »Premišljevanja« in poročila ob Indijancih v nemškeni in francoskem jeziku ; sestavil je katekizem v jeziku Očipve-Indijancev in ga dal natisniti v Ljubljani 1843. 1.

Najvažnejše sredstvo, da se prebudi in oživi narodna zavest, so zgodovinski spomini slavne minolosti ; Slovenci se ne morejo ponašati z bleskom kraljevske slave, pa vender so se


134 Zgodovina slov. slovstva n. del.

poBamezniki pečali z razJaBnjevanjem tia^ proSloBti : Perg'er in Krem p I sta prou&ivala staro zgodovino slovenskega dela Štajer- ske, Jarnik je iz lastnih krajevnih imen na Koroškem dokazal, da 80 v prodlih stoletjih Slovenci zasedali mnogo več ozemlja in je slavil slavne kranjske plemenitaše in škofe. netijfitvo se je začelo skrbeti: Jarnik je spisal ijko »čbelarstvoa in Pavel Ješenak je v Celju . svetlo »Bukve za pomoč inu Prid kmetom po- ii v predgovoru , da imajo Slovenci sicer mnogo , ki uč6 ljudi Boga moliti, pa isto tako potrebno i zemljo. Enako mnenje je pozneje izrazil Vertovec. iravsko - šiezka družba za umno obdelovanje« je la 80 Štajerski Slovenci dobili podučtio knjigo za »PodvuČeine za sedtve tega prediva«. itrani omenjene knjige se nahajajo imena voditeljev h Grof Malabailla od Kanal Poglavar ; Joseph Anton ii kralovi svetvauc tega komercia; Frane Fuhs

nke (J. Žemljal, porojen 17. aprila 1777.1.V

terdorf) na Kočevskem, mašnik 1803, župnik v

3, umrl 12. maja 1864. 1., je izdal »Kranjskega

družba za Kranjsko je 1841. 1, izdala kratek poduk

ima nekoliko zastopnikov: Potočnik je pisal v drugih strokah, je tudi tukaj ledino oral, kakor li, uže Vodnik.

nska ustavna listina Kranjske.') francoska vlada (1809—1813) v Iliriji po bitki pri ), so kranjski stanovi 1814. leta na Dunaj poslali I je poganjala za to, da bi zopet dobili staro uslavo. ve so trajale do 1818. 1. ; še-le dne 29. avgusta tega ar statut, ki je znova oživil staro ustavo. Ta Statut eh deželnih jezikih in je bil tudi tiskan v obeh

ižnik, Lip. Mal. SI. 1881, 201.

ics; Prva slovenska ustavna listioa Kranjske, Lj. Zt. 1886,


Pisatelji. 135

(272 pole) na rumenkasto-sivem papirju; določbe, ustanovljene v 15 paragrafih, so veljale do 1848. 1.

V vzgled bodi paragraf peti :

Stanovi so za vse leto postavleni, kar k' pridu dužele ali vsih stanov, ali kakiga posebniga stanu služi ; za tiga voljo se stanovom ne prepove v' njih postavskih sohodih prošne inu pertožbe v* imenu dužele pred duželno Poglavarstvo, ali skozi taisto pred dvorne Gosposke, ali tudi naravnost pred nas položiti.

Izbranci pak se ne smejo brez Našiga prej dobleniga do- voljenja v Naše dvorno prebivališe pošilati.