Zgodovina slovenskega slovstva 2 (Glaser)/VII. Upliv nemških romantikov, čeških in hrvatskih preporodnikov

From Wikivir
Jump to navigation Jump to search
Zgodovina slovenskega slovstva, II. zvezek
VII. Upliv nemških romantikov, čeških in hrvatskih preporodnikov
Karol Glaser
ureja Ilona Jerič
Spisano: 1896
Viri: Spisal dr. Karol Glaser, profesor pri C. kr. gimnaziji v Trstu. Založila Slovenska Matica. (COBISS) Popraviti po http://ia311027.us.archive.org//load_djvu_applet.php?file=0/items/zgodovinasloven00glazgoog/zgodovinasloven00glazgoog.djvu ali http://www.archive.org/details/zgodovinasloven00glazgoog
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ko je bil Goethe še mlad, je mnogo Nemcev preSinjala ljubezen do mino- losti: navduševali so se za gotske dome, za srednjeveške viteze, napolnjevali so germanske gozde z bardi in druidi ^) ; klasična omika ni zaostajala, pa ni vladala sama z okusom. Narodi, katere je stiskal Napoleon, so se tolažili z minolostjo svojo: narodnjaštvo in srednjf vek sta postala geslo. Vse vednosti so se gojile z novega stališča ; poprej se je bila ta struja osredotočila v Herderju, v tej dobi so širili to misel uže mnogi pisatelji, pesniki in učenjaki, modroslovci in pripovedniki, jezikoslovci in bogoslovci. Fichte je dalje izobraževal Kantov nazorni nauk, po njegovem nauku je subjektivni človeški duh stvarnik sveta. Drugače je postopal Schelling, kateremu je bil »absolutno neodvisni Jaz« zrno vsemu modrovanju. Skupina takih naukov je uplivala na razvitek treh najodličnejših zastopnikov romantizma: to sta brata Friderik in August Viljem Se h legel ter Ljudovik T i e C k , ki je najslovitejši v tej družbi. Najvažnejša njegova dela so : „ Volks- mdrchen^ (1797, tretji zvezek), potem „Ritter Blaubart^t nl^^r gestiefelte Kater y f,Die verhehrte Welt'^ id., ki se odlikujejo po pereči satiri.

V tem času, ko se je razvijal Tieck, so v Berolinu in v Jeni duhovite Židinje Rahel Levin, Henrieta Herz, Karoliaa Schelling zbirale okolo sebe mlade pisatelje in ukazovale okusu.

V ta krog je prišel (1797) neizkušeni Frid. Schiegel ( 1772 -- 1829) ; pisal je najpoprej o grški poeziji, pod vplivom Schallerjevim o Grkih in Rimljanih, o Dijotimi (duhoviti grški ženi). Leta 1800. je bil docent na jenskem vseučilišču, potem se bavil v Parizu s staroindskim jezikoslovjem, prestopil 1809. 1. v Kolonji v katoliško vero. Istega leta je v vojski med Avstrijo in Napoleonom spisal glasovite proklamacije, čital na Dunaju 1812. K o zgodovini novega in starega slovstva, postal ljubljenec kneza Metternicha, ki ga je poslal kot iegacijskega svetnika k »zaveznemu zboru« (Bundestag). Od 1819, do smrti 1829. leta se je pečal samo s slovstvom.

Njegov brat Avg. Viljem (1767 — 1845) se je odlikoval po nenavadnih zmož- nostih v jezikih in po spretnosti v izrazu in prevajanju. Učil se je na vseučiliščih v Jeni in Berolinu, prepotoval z duhovito Francozinjo pl. StaSl Italijansko, Fran- cosko in Švico, predaval 1808. 1. na Dunaju o dramatškem slovstvu. L. 1813. in 1814. se je udeležil francoskih vojsk kot tajnik prestolnega kneževiča šved- skega ; umrl je kot profesor indskega jezika v Bonni. Pisal je Veher die Sprache und Weisheit der Inder in druge knjige.

Ta dva Schlegela sta romantikom v Berolinu ustanovila in izdajala časopis „Athenaeum"^ 1798. Naslednji odstavki nam podajejo njih geslo: »Romantično pesništvo je progresivno, občno pesništvo: njega namen ni samo zdru?, iti vse ločene vrste pesništva in jih združiti zmodroslovjem in govorništvom. Ono hoče in mora tudi zdaj mešati, zdaj zliti pesništvo in prozo, ženijaliteto

  • ) 'Wilh. Scherer, Gesch. der deutschen Litteratur, Berlin, 1883, 616.

in kri tiko, ume tno in narodno pesništvo, pesništvo stva- riti živo in d r užno , v pesništvo preobraziti življenje in društvoc id.

Predno opišemo na kratko, kako so uplivala ta načela na razne stroke slovstva, omenimo še odličnega uda te družbe, pesnika N o v a 1 is a , ki se je s Schellingom vred poprej omenjenim pridružil v Jeni 1799. L Pravo ime mu je Leopold pl. Har de nb erg (1772— 1801). Njegove pesni, n. pr. „Hynme an die Nachf^ in druge, pričajo, da je njegovo navdušenje za naravo uhajalo uže v fantastiko. Roman „Heinrich von Ofterdingen'^ je preobrnen Goethejev ^Wilhelm Meister". No vališ je bil visoko nadarjen, a duševno i a telesno bolehav pesnik.

Kljubu meglenim nazorom, kljubu enostranskemu naglašanju domišljije, ki uničuje zmožnosti in značaje, pa so romantiki vedoma dajali napotke raznim strokam, da so se začele razvijati na novo in rodile celo nove vednosti: vse to je uplivalo tudi na nenemška slovstva.

Romantiki so početniki svetovnega slovstva. Uže Herder in Goethe sta gledala čez meje nemškega slovstva, pa še-le romantiki so začeli v nemško slovstvo prenašBiti najboljše umotvore drugih narodov Nemcem in Nenemcem na korist. Tieck je svojim rojakom udomačil Cervantesa, Vilj. Schlegel Calderona, obadva pa Shakespearea. Ker so se Nemci začeli zanimati za srednjeveško pesništvo, so tudi drugi narodi, n. pr. Slovani začeli preiskovati svojo pesniško minolost; to je morda napotilo tudi Hanko, da je podvrgel > kralj evodvorski rokopis«, kateri je tako silovito vzbujal narodno zavest, da so po vsem Češkem oduševljeno praznovali petdesetletnico, odkar so se >našli« ti spomeniki. Na stran pustivSi bolj oddaljene znanosti, n. pr. pravoznanstvo, zemljepis in druge, omenimo, da je romanticizem vsaj posredno povzročil germansko, romansko, slovansko, indsko in sploh primerjalno jezikoslovje. Zopet moramo tu omeniti dva brata, Jakoba (1785— 1863) in Viljema (1786—1859) Grimma. Prvega so vzbudile Tieckove jfMinnelieder au8 dem schtudbischen Zeitdlter'^; preiskavši do dna svojstvo nemškega jezika in izdavSi ^Deutsche Grammatik** (1819 — J 837), „Deut8che Mythologie^ 1835, „Deut8che Rechtsalterthumer*^ id. je postavil trdno podlago nem- škemu jezikoslovju; Jakob je prevel Karadžičevo srbsko slovnico na nemški jezik in zelo laskavo naznanjal njegove narodne pesni. Drugi se je bavil z nemškimi pravljicami, ki so postale narodna knjiga. Zanimanje za vzhodne jezike je poro- dilo Bopp-ovo knjigo „Conjugatio7is8y8tem^ 1816. leta. ki je dokazala sorodnost arijskih jezikov (staroindščine, slaroeranščine, armenščine, grščine in latinščine, celtščine in germanSčine, litvanščine in slovanščine). Iz romantike so vstali zgodo- vinarji MUller, Raumer, Schlosser, Ranke in drugi; Ranke je spisal tudi zgodovino srbskega naroda.

Občudovanje in zavist lahko vzbuja življenje in delovanje obeh bratov Humboldtov, ker sta, ne znajoč trpkega boja za življenje, izredne svoje zmož- nosti razvijala, kakor jima je prijalo. Aleksander (1769—1859), imeniten prirodo- slovec, je, prepotovavši mnogo sveta, spisal slavno knjigo „Ko8mo8^ (1845 — 1848, 4 zvezki) in pokazal, kako je treba združiti znanje in domišljijo. Brat Viljem (1767 — 1835) je mogel kot naučni minister dejanski izvrševati svoje visoke nazore — ustanovil je berolinsko vseučilišče 1810. 1. Kot jezikoslovec je v knjigi „ Ueber d»e KawiSprache'^ pokazal, da je z modroslovskim bistroumjem premotril svojstvo jezikov; vrstnik v tej stroki mu je samo naš rojak Miklošič.

Tudi v drugih evropskih slovstvih se kažejo sledi novega gibanja ; ker pa na nas Slovence vender le najbolj uplivajo Nemci, se zadovoljujemo s tem kratkim pregledom.

Jan K o 1 1 a r , porojen 1 793. 1. v Mušovcah na Ogrskem od imovitih starišev, je bil poseben prijatelj naravi ter je rad poslušal narodno petje; čital je marljivo češke knjige. Devetleten deček skoval je prve verze. Učil se je v mestecu Kremnici, kjer je nanj ugodno uplival izvrstni rektor in učitelj Štefan Komary. Tam se je učil tudi risanja. Proti volji svojega očeta se je učil na gimnaziji v Bistrici, kjer je nanj najbolj uplival učitelj Magda. V počitnicah 1. 1812. je potoval po slovaških in madžarskih po- krajinah ter do 1815. 1. nadaljeval študije v Požunu, kjer mu je jako ugajala krasna okolica. Po dovršenih naukih je prišel v prijetno mu Bistrico za odgojitelja, kjer se je seznanil s fran- coskimi enciklopedisti ter z modroslovci One dobe. Tudi je začel pečati se z materinščino. Štipendijo dobivši je odšel na vseučilišče v J e n o. V tej dobi pa Kollar ni bil narodnjak v poznejšem po- menu; domovina mu je bila Ogrska, njej je bila posvečena njegova prva tiskana elegija. Jena je imela takrat ' imenitno vse- učilišče, ker je vojvoda Karol Avgust, na svojem dvoru zbirajoč naj- odličnejše pisatelje okoli sebe, n. pr. Goetheja, Schillerja, Herderja in druge, skrbno se trudil za razcvit bližnjega vseučilišča.

Ondi se je gojil pangermanizem , kateri je v Slovanih, tam učečih se, vzbudil enaki čut : slovanski patrijotizem. Šafaf ik je tam preživel od 1815. do 1817. L, in Kollar je tje prišel, ko je odhajal Safafik, V Jeni je bilo razvito »turnerstvo«, tu se je osnovala tudi »Burschenschaft«.

Na vseučilišču je poslušal predavanja o bogoslovju, modro- slovju, zgodovini, naravoznanstvu in jezikoslovju, kar je seveda preobširno; glavni predmet pa mu je bilo bogoslovje. Profesorji so tu nanj uplivali na razne načine, tako da si je v verskih, modroslovnih in političnih nazorih prisvojil nekako dvojstvenost ; njemu je jako ugajala nemška romantika, ker ga je uže od mladosti vodila narod- nost, poezija in slikarstvo. Iz Goethejevega romana ^ Wilhelm Meister^ je Kollar crpil svoje nazore o življenju in društveni oliki.

Izpisaval je iz pesnikov in časnikov, kar mu je prijalo, ali o čemer je mislil, da mu utegne koristiti, prepisal je v svoj dnevnik ve6 pesmic, polnih sovraštva proti tiranom, kateri so bili njemu tlačitelji Slovanstva. Estetični KoUar si je izbrargeslo za življenje, ki je ugajalo njegovi naravi , in to geslo je bilo »srednja zlata cesta«. Ljubil je Slovane, a ker jih ni poznal na lastne oči, si je osnoval pesniško domovino »Vseslavijo« po vzoru »Germanije«. Slovaka se je čutil vedno.

Prehodil je vso bližnjo okolico, da bi našel sledove in ostanke staroslovanske narodnosti, mitologije, stavb id.

L. 1819. je zapustil Jeno predrugačen v svojih nazorih in je domu vračajoč se bival nekaj časa v Pragi v družbi Jungmanna, Dobrovskega, Hanke in Prešla. V Požunu najde Palackega.

V Pesti je živel KoUar od 1819. do 1849. 1. najpoprej kot dijakon župnika Molnarja; cerkev je bila nemško - slovaška. L. 1820. se je osnovala slovaška šola s pomočjo nabranih novcev ; mnogo se je zanjo trudil Kollar ter 1825. 1. spisal »Čitanko pro slovanske školy«. Ker ga dotične oblasti niso hotele imenovati naslednikom Molnarjevim, ga je imenovala občina sama. On je postal polagoma vodja Slovakov ter imel silno težavno stanje. L. 1833. je cesar Franc potrdil samostalnost slovaške cerkve.

Poleg svojega uspešnega uradniškega dela je bil jako plodovit pisatelj, kajti 1824. 1. je izšla njegova slavna pesen »Slavy Dcera«  (hčerka Slave), ki seje 1832. leta natisnila uže tretjikrat. Veli- kanski pa je bil uspeh njegove knjižice: TJeher die' liter arische Wechsel8eitigkeit stvischen den verschiedenen Stdmmen und Mund- arten der slavischen Nation (Pestb 1837) ; 1844. 1. je izšel spis na novo v Lipskem in bil preveden v ruščino in srbščino. Jako izborna pa je izdaj.a slovaških narodnih pesnij z naslovom: »Narodnie Zpievanky, čili pisnč svčtske Slovakft v Uhrach.« 1834, L, IV. + 456 ; II., IV. + 570 str.

Ne omenivši njegovih govorov navedemo tu na kratko samo take spise, ki se tičejo Slovanstva, n. pr. bajeslovni spis »Slava bohyn6 a pftvod jmena Slavtlv.« (1839. leta.) »Slovnik slavjansk^ch umšlčftv vseh kmenftv.« 

S temi knjigami se je proslavil po vsem slovanskem svetu in razširil mnogo idej, ki so povzročile preporod slovanskih plemen.

V poznejših letih ga je sicer zapustila poezija, pa je v uradnih bridkostih iskal tolažila v zgodovini, osebito v starinoznanstvu, kjer se je ravnal po načelih nemških romantikov ; povsod v starodavnosti je iskal Slovanov, kakor kaže knjiga, ki jo omenimo še pozneje.

Ko se je pa začel upirati madžarskemu šovinizmu pod Ko- šutom, prihajalo je njegovo stanje tako neprijetno, da so morali stražiti njegovo hišo ; vender so ga zgrabili in vrgli v ječo , iz katere so ga rešili cesarski vojaki spomladi 1849. L

Prišel je na Dunaj kot zaupni mož slovaškega naroda, postal potem izredni profesor slovanske arheologije. Dobil je na Dunaju veliko podporo za svoje fantastično delo: »Staroitalija slav- janska«, katero je objavil 1853. 1. in posvetil cesarju.

Naprošen po vladi je odgovoril na ta -le vprašanja: 1. Kaj je treba storiti na Slovaškem , da bi se prepričali Slovaki , da je njih narodnost enakopravna z ogrsko? 2. Kako se naj organizuje protestantska cerkev na Ogrskem? 3. Uvede se občinski red na Slovaškem in dežela se v ta namen razdeli v okroge in okraje. 4. Kako je treba ustanoviti šole?

Odgovore na ta vprašanja sta dobila grof Stadion in baron Helfert. Kollar je zahteval, naj se pošlje cesarski komisar na Slo- vaško; šolo je delil v nazorno, porisalno, pojmovno in potovalno; otroci bi se morali učiti v materinskem jeziku ; v tretjem oddelku meščanske šole zahteva popolno znanje materinščine in primerjanje z ostalimi sorodnimi narečji in jeziki.

L. 1849. je deloval tudi v komisiji za sestavljanje juridično- politične terminologije za slovanske jezike v Avstriji.

L. 1850. se je na Meklenburškem ukvarjal devet tednov z retranskimi maliki.

Umrl je na Dunaju 1852. 1.

Jožef Jungmann (1773 — 1847) iz Hudlic je pohajal naj- poprej nemško šolo bližnjega mesta, nato gimnazijo pijaristov in vseučilišče v Pragi, kjer je dokončal 1779. 1. juridične nauke. Med profesorji so bili po odstranjenju jezuvitov ostali še trije patri tega reda, ki so bili češki narodnjaki in so ugodno uplivali na mladino. Med njimi pa so bili nekateri prijatelji prosvitljenim idejam mino- lega stoletja ter so vzbujali zanimanje do evropskih slovstev. Jung- mann je bil odgojen nemški ; doma so se mu pa nekoč posmehovali, da ne zna lepo govoriti češki ; odslej je ukrenil, učiti se temeljito materinščine. Udeležil se je pesniške zbirke Puchmayerjeve, ki je enaka PohH novemu »Skupspravljanju« ; učiteljeval je (1799 — 1815) pri gimnaziji v Litomeficah in naposled v Pragi.

Radovoljno je počel učiti češčino na gimnaziji, kjer je takrat vladal nemški poučni jezik, pa tudi na duhovnem semenišču. Njegova dela so: »Izgubljeni raj« Miltonov, izdan 1811.1. {počet 1800.1.). Hotel je dokazati s tem prevodom, da je češki jezik sposoben za izražanje tudi vzvišenih mislij. Ker ni mogel izhajati 8 češčino »zlate dobe« Husovih časov, se je obrnil do poljščine in ruščine. Za razvitek češkega slovstva je važen tudi prevod Ch^teau- briandovega romana »Atala« 1805. L. 1806. je ustanovil časopis »Hlasatel česky«. Koj v prvem letniku je objavil glasoviti »Govor o češkem jeziku«, ki je vzbudil marsikaterega mladega češkega pisatelja, n. pr. Šafafika, Palacke-ga in druge.

V tem času so se sprijeli Francozi in Rusi ; Jungmann ni dvomil, da zmagajo Rusi ; ruskega čara Aleksandra so z navduše- nimi odami vsprejeli v Pragi.

V Pragi je Jungmann iz gimnazijskega učitelja postal vse- učiliščni profesor in načelnik napredni stranki v češkem slovstvu ; starejšim pisateljem je načeloval Nejedly.

Drugo važno delo Jungmannovo je bila »Slovesnost«  (Zgodovina češkega slovstva) 1825. 1. (II. izd. 1849. L), obširno biblijo- grafsko delo s kratkimi opazkami o jeziku in razvitku češkega slovstva in ne pragmatska zgodovina slovstvena; to delo še do sedaj nima vrstnika; v slovenskem slovstvu so mu enaki prispevki Čopovi k zgodovini slovenskega slovstva.

Tretje delo je njegov »Slownik česko-nemecky«, pet velikih zvezkov v četverki, 1835 — 1839 ; začel ga je sestavljati uže 1800. leta.

Sestavil ga je, da bi rojakom pomagal ustvarjati nov slov- stveni jezik. Z izrednim trudom je sestavil te dve deli, ki sta mnogo pripomogli, da se je češki preporod mogel naslanjati na trdno podlago.

Izdal je še slovstveno čitanko, potem »Zbrane spise«, 1841; »Zapiski« so izšli še-le po njegovi smrti 1871. 1. v časopisu »čes- keho muzeum« ter so važni v slovstvenem in zanimljivi v življenje- pisnem obziru

iZa probujo občeslovanske zavednosti in slovenskega slovstva /

je mn^gjo storil Fr. Lad. čelakovsk^ (1799 — 1852.1.); njegove fcSmišene basnš« 1822, »Slovanske narodne pisnč«  1821 (3 deli), prevodi iz Herderja, Walter Scotta so dovršeni v lepem in čistem jeziku. Poslavili sta ga pa najbolj »Ohlas pisni ru8kych« 1828, in »Ohlas pisni fie8kych« 1840. Odl.1834. izdajal je »Pražske Noviny« in časopis »Českd Včela«. Radi svojih simpatij za Poljake je izgubil profesuro in redakcijo ; vdova kneza Kinskega ga je imenovala svojim knjižničarjem. L. 1842. je prišel na vratislavsko, 1. 1849. pa zopet na praško vseučilišče, kjer seje bavil večinoma z jezikoslovjem ter izdal med drugim »Mudroslovi ndroda slovanskeho v pfislovich« 1852. 1.

On je prvi opozoril v širšem krogu na lepe pesni Prešer- nove in nagovarjal Slovence, naj se poprimejo češko- ilirskega pravopisa.

Pavel Josip Šafafik (1795 — 1861), sin slovaškega evangeljskega duhovnika v severni Ogrski, vstopil je 1810. leta v evangeljski licej in se po Jungmannovem »Pogovoru o češkem jeziku« navdušil tako za domovino, da je 1814. 1. izdal pesni: »Tatranska musa z lyrou slowanskou«. Šolal se je na jenskem vseučilišču in prevzel učiteljsko in ravnateljsko mesto v Novem Sadu na Ogrskem, kjer se je temeljito pečal s srbščina in slovanskimi slovstvi. Razmere so postajale tam neprijetne ; češki prijatelji ga pokličejo v Prago ; 1848. 1. je postal učitelj slovan- ščine na praškem vseučilišču in nastopnega leta knjižničar pri vseučilišču; umrl je 26. junija 1861. L. 1826. je izdal „GeschicMe der slavischen Sprache und Litteratur nach allen Mundarten^ (nova izdaja 1869), ki je prav za prav biblijografija, ne slovstvena zgodo- vina, pa prvo in temeljito delo v tej stroki. Velike splošne važ- nosti za vse Slovane so »Slovanske starožitnosti«v dveh delih, v zgodovinskem in kulturnem ; drugi oddelek se ni 1^ mogel dovršiti, ker je nedostajalo potrebnih pomožnih del. Obče

slovanskega pomena je bil tudi »Slovanska narodopis«  z zemljevidom. Ne omenjaje drugih za cehe posebej važnih del moramo naglasati, da je Šafarik s temi spisi pospeševal tudi slovenski preporod.

Venceslav Hanka(1791 — 1861), sin premožnega trgovca- kmeta, se je uže doma seznanjal s srbskimi in poljskimi trgovci, ki so se oglašali v očetovi hiši, in se je tako nekoliko naučil slo- vanskih narečij. Svojo omiko si je pridobil v Kraljevem Gradcu, v Pragi in na Dunaju. V Pragi seje 1813. 1. seznanil z Dobrovskym, ki mu je postal vodnik v čeških študijah ; neumorno je preiskaval in natiskaval stare spomenike. L. 1818. je postal knjižničar »češega muzeja« in je opravljal to službo do smrti. Tu je imel pri- liko, osebno se seznanjati s pisatelji drugih slovanskih plemen.

Uže kot dijak je začel zlagati pesmice, ki so zelo ugajale; mala zbirka : »Dvandctero pisni« iz 1. 1815. se je do 1851. 1. natisnila petkrat; marsikatera njegova pesen je postala narodna.

Osobito so ga zanimale narodne pesni drugih slovanskih plemen, katere je prevajal na češki jezik, n. pr. »Prostondrodni srbska musa do čech pfevedena« (1801); istotako tudi ruske in poljske.

»Starobyla skladanie« (5 zv., 1817— 1826) so spomeniki starega češkega slovstva; tvarino mu je dal Dobrovsky.

On je bržkone zložil in podložil »Kraljevodvorski rokopis«. V podrobnosti tega prepornega vprašanja se tukaj ne moremo spu- ščati; dosegel pa je namen, da je mogočno vzbudil češko narod- nost in češki ponos.

Jako živahno se je udeležil političnega gibanja 1848. 1. kot delaven ud političnega kluba »Slovanskd lipa« ; bil je navdušen panslavist, goreče je gojil slovansko vzajemnost ; bil je tega mnenja, da more postati le ruščina občni slovanski občevalni jezik ; zato se je tudi trudil za razširjanje ruščine ; ko je umrl, so bile njegove zadnje besede ruske. Zaradi tega je Bil tudi na glasu kot rusofil.

Ker Palackega delovanje sega uže v ustavno dobo av- strijske zgodovine, ga omenimo tukaj le mimogrede v tem smislu, da je kot najslavnejši zgodovinar postal celo vodja vse narodne češke politike. Kakor Šafafika je tudi njega pridobil za narodno reč Jungmannov »Pogovor o češkem jeziku«. Leta 1823. v Prago prišedšega so prijazno vsprejeli Jungmann, Dobrovsky, Hanka in drugi. Dobrovsky ga je navel na zgodovinske študije ter mu je nasvetoval, naj spiše zgodovino grofov Sternberg. Najimenitnejše je njegovo delo »Dčjiny ndrodu českeho« v več knjigah, početo 1836. leta.

Lj ude vi t Gaj (1809—1872), porojen dne 8. julija 1809. 1. v Krapini, je pohajal naj poprej šole v rojstnem kraju v zavodu frančiškanskem. Omeniti je to, da je imel rodoljubno mater, ki je naglašala dostikrat, da narod potrebuje knjig, pisanih v materinem jeziku. Kot 15 letni deček se je seznanil s poljskimi in češkimi kronikami in je hotel izdati spis: »Brevis descriptio loči Krapinae«, ker se je zelo zanimal za zgodovino svojega rojstnega kraja. Svoje nauke je nadaljeval v Karlovcu, kjer je izdal 1826. 1. „Die Schlosser von Krapina sammt einem Anhange von der dor- tigen Gegend in hotanischer Hinsicht^. V Karlovcu se je seznanil s Srbi in Hrvati in se navdušil za Kačica - Miošiča delo »Raz- govor ugodni naroda Slovinskega.« 

V časniku »Luna« je objavljal svoje prve pesniške poskuse v narečju zagorskem, to je kajkavskem. Svoje nauke je nadaljeval na Dunaju, vpisavši se v modroslovsko fakulteto. Ker se je pa čutil preveč osamljenega, je odšel na graško vseučilišče, kjer je uže našel družbo mladih rojakov, ki se je imenovala »Ilirski klub«. Tu se je seznanil s češkim pravopisom in je nagovarjal Murka, naj svoj slovar izda v tem pravopisu, a brez uspeha. Seznanil se je tudi s srbskimi narodnimi pesnimi. Njegov učitelj Muchar mu je svetoval, naj se temeljiteje uči zgodovine, predno kaj napiše ; Wartinger pa, ki se je mnogo trudil za razširjenje znanja štajerske zgodovine, ga je nagovarjal, naj dela za slovstvo v materi- nem jeziku. Srčno je občeval tudi z nadarjenim rojakom Dimitrijem Demetrom.

Iz Gradca je Gaj odpotoval v Pešto, nadejaje se, da najde tam izvirnikov za zgodovino naroda hrvatskega. Bivanje v Pesti je zelo uplivalo na razvitek njegovega delovanja, ker se je bil tam seznanil s KoUarom m Šafafikom. Dviganje in napori Madžarov za svojo narodnost so tudi v Gaju vzbudili nade, da mora čas prerojenja priti tudi za južne Slovane. Zelo se je Gaj navdušil za KoUarove ideje o slovanski vzajemnosti in je pismeno in ustno razširjal njegove nazore.

Šafafik je Gaju pisal in ga naprosil, naj donaša prispevke za njegovo »Zgodovino slovanskih slovstev«.

Leta 1831. je dokončal vseučiliščne nauke in je svojemu življenju postavil cilj : preporoditi hrvatsko slovstvo in zjediniti vsa južno -slovanska plemena v jeden slovstveni jezik. Videl je v Pesti na lastne oči, kako silno so se trudili Madžari, da namesto latinščine postavijo svoj materin jezik v prirojene mu pravice; to stremljenje je Gaja napolnilo z nado, da pride tudi Hrvatom čas preporoda. V Pesti je takrat živel in mladino navduševal Jan KoUar, katerega je zelo zanimalo vse, kar mu je Gaj pravil o narodnih pripovedkah svojih rojakov, o Slovanih.

V to dobo spada Gajeva zbirka hrvatskih pripovedek in prislovic ter njegov spis: „Ueber die Vereinigung der in altiliri- schen Distriden tvohnenden Slaven zu einer Bilchersprache^^ (Knjiž. Gajeva, str. 187), pa vse to je ostalo v rokopisu.

Po dovršenih študijah je Gaj med mladino v Zagrebu, v Gradcu in na Dunaju razširjal svoje misli o preporodu hrvatskega naroda; v Zagrebu so se mu pridružili Babukič, Derkos, Maric, Anton Mažuranič, Rakovec, Smodek in dr., v Gradcu sta se zani- mala zanj Miklošič, Stanko Vraz in dr., V Zagrebu je Smodek^) začel učiti hrvatski jezik brezplačno in je imel mnogo učencev.

v

Podpiral je te trude tudi Štefan Mojzes, takrat profesor na zagrebški veliki gimnaziji in pozneje škof v Bistrici na Slovaškem. Babukič, prvi profesor hrvatskega jezika in slovstva, je spisal prvo slovnico in se je trudil za boljši pravopis, ker se je bil temeljito naučil češčine.

Pa tudi izven književniških krogov se je začela širiti narodna samozavest. Ko so volili poslance za državni zbor v Požunu, je nastopil grof Janko Draškovic kot narodni poslanec, priporočujoč se z brošuro: »Dissertatio iliti razgovor«. Dokazalo se je s tem, da tudi med plemenitaše prodira narodna ideja.

Gaj je zlagal tudi ode, n. pr. na slavo Ožegoviču, s katerim se je bil seznanil v Pesti. Bil je Gaj tudi ognjevit govornik ter zbiral okolo sebe somišljenike meščanskega stanu, dočim so se pri Draškoviču zbirali plemenitaši.

Ker so imeli Ogri več časnikov, zastopajočih njih težnje, je Gaj tudi ukrenil izdavati list, in se je zato predstavil ministru Kolo- vratu, priporočen po grofu Draškoviču in Janu KoUarju, da bi dobil potrebno dovoljenje za izdavanje lista. Vsprejel gaje knez Metternich, pa tudi cesar Franc I. sam, ki je rekel : »Če mogo Madžari tiskati svoje časnike, zakaj bi jih ne smeli imeti Hrvatje?« Vsled ugodne rešitve Gajeve prošnje sta se izdavala dva lista, eden političen z naslovom : »Novine Horvatzke«, drugi pa slovstveni, imenovan: »Danicza Hor v a tzka, Sla-


^) Smodek, porojen 1807. leta v vasi Novakih varaždinske županije, je od 1832 — 1835. L predaval v Zagrebu >Jus naturale« in »Ogrsko -hrvatsko pravo«; od 1851. leta je učil »Gorsko pravo« (Bergrecht). Izdal je spis »Pravo gorsko, inače rudno, države avstrijske«. Umrl je v Belovaru 1881. 1. (Plat. Kulakovskij, »Illirizem« 424).

vonzka y Dalmatinzka«.') Oglas, datovan z dne 20. oktobra 1834. L se obrača k: »Szvetloj y Prepostuvanoj Go- zpodi vszakoga Z ta lisha y Reda szlavnogaNa- roda Szlavenskoga vujusneh ztrankah, kakoti: Horvatom, Slavonczem, Dalmatinom, Dubrov- nichanom, Szerblyem, Krajnczem, Stajerczem, Korushczem, Iztranom, Boshnyakom, ter oztalem Szlovenczem, vszem zadnih Roda nasbega y Jezika Lyubitelyem y Zavetnikom lepo pozdrav- 1 en y e !« 

Okolo teh listov so se zbirali starejši in mlajši pisatelji.

V 10. št. »Danice« je začel pesni objavljati v novem pravo- pis u , ki ga je sprejel od Cehov ^) ; prva pesen je bila Mihanoviceva: » L č p a naša domovina«; v 29. št. se je pisal ves list v novem pravopisu ; tudi jezik se je izpremenil : kajkavščina se je zamenila za štokavščino. Tudi je širil misel o jedinstvu vseh južno- slovanskih plemen, vzbudil je narodne moči in postal s tem tudi politični vodja Hrvatov v borbi z Madžari.

Po u vedenju češkega pravopisa je za Gaja nastopila druga naloga, namreč slovstveno zjediniti vse južne Slovane, ki bi potem tvarjali »Veliko Ilirijo«. V tem obziru je bil njegov cilj : »Vzbuditi v Ilirih ljubezen do svojega naroda in do ilirske domovine, zjediniti v soglasje brate, ločene po neso glasj u , iztr eb i t i v s e , kar se ne vjema s krasoto ilirskega narečja, povrniti vsem Ilirom njih silni in plemeniti jezik, s kratka, iz nova povzdigniti slavo plemen in domovine vljubezni, zvestobi in vmoči tako, kakor je bila v davni dobi, — glej, to je naša naloga, katero odobruje morda razven pekla vsakdo.« ^)

Proti nakanam ilirizma so se vzdignili Madžari, členi višjega plemstva in starejše duhovstvo, v tem ko je mlajši duhovski na- raščaj uže 1833. 1. ustvaril si »Kolo mladih rodoljubah«.


  • ) Pravopis je tu z namenom obdržan, da se razvidi, kako so pisali Hrvati,

predno so vsprejeli gajico. — Pis.

^) Uže 1830. 1. je bil izdal v Pesti knjigo o pravopisu z naslovom : »Kratka osnova Horvatsko-Slovenskoga Pravopisafia« id.

^) »Danicac 1835, str. 234 id.


' Iz raznih južno-slovanskih pokrajin so se Gaju radostno pri- družili pisatelji ; Slovenci na Štajerskem, Jarnik in Matija Majar na Koroškem, Jurij Kobe in Luka Jeran na Kranjskem.

Gaj je nameraval spisati zg-odovinsko knjigo: »Dogodivština Ilirije« in tudi »Bibliografijo«, pa ni dovršil nobenega dela, ker mu je nedostajalo znanstvene podlage. Zgodovinski je opisal Ilirijo Švear v knjigi »Ogledalo lliriuma« 1839 — 1843. (4 zv.), zemljepisno pa Seljan v knjigi »Zemljopis pokrajinah ilirskih« id. Zagreb 1843.

L. 1839. je podelil cesar Ferdinand Gaju dragocen prstan v priznanje njegove delavnosti. Ta naklonjenost se je pa omajala, ko so začeli »Iliri« naglašati svoje tirjatve ; celo ime »Ilir« se je prepovedalo; to je napravilo na Hrvatskem globok vtis. »Ilirske narodne novine« so se odslej imenovale samo »Narodne novine«.

Koj iz početka so skušali »ilirski« domoljubi pridobivati tudi ženski spol za narodno stvar; Draškovic je izdal navdušen spis: „Ein Wort an Illiriens hochherzige Tochter^^ jZagreb 1838), in je lepo ž njim uspel : v društvih se je začel bolje gojiti jezik hrvatski.

Slovencem misel o Iliriji ni bila neznana, ker je uže Vodnik opeval »Ilirijo oživljeno«. V Gradcu se je bil Gaj seznanil z mno- gimi tam učečimi se mladeniči ; on je nagovoril Stanka Vraza, da se je ta 1838. leta preselil v Zagreb in postal »ilirski« pisatelj. Seznanil se je Gaj tudi s Kočevarjem, ki je umrl 1883. leta kot okrajni zdravnik v Celju, 75 let star; s Trstenjakom, Muršecem in drugimi. Miklošič, dasi je v »iliriščini« zlagal pesnice, se vender ni navduševal za zjedinjenje Hrvatov in Slovencev. Slovence v celoti je bilo težko pridobiti, ker v njih samih ideja o slovenski skupnosti še ni bila razširjena in niso imeli niti enotnega pravo- pisa. Leta 1837. so se v Krapini Stanko Vraz, Kočevar, Trstenjak in Caf obvezali z moško besedo, da hote do smrti delati za pre- porod južno-slovanskih plemen. Od istega leta si je Kočevar z Vrazom samo »ilirski« dopisoval. V tem ko so se štajerski Slovenci nagi- bali na »ilirsko« stran, je Celakovsk^ odsvetoval Prešernu bližati se »Ilirom« ; v nasprotnem smislu pa je delal nanj Stanko Vraz, dasi brez uspeha. Zato se je Gaj v pismu do Korytka mrzko izrazil o »kranjskih separatistih«. Prvi in najvažnejši plod »Ilirizma« za Slovence je bil ta, da so vsprejeli gajico in opustili bohoričico.

Gibanje ali pokret, ki ga je Gaj povzročil v slovstvu in v politiki, imenujejo tu pa tam namestu »ilirsko« tudi »gajevsko«, vkljub temu, da on ni bil plodovit pisatelj niti učenjak, dasi je za zgodovino »ilirstva« nabral veliko knjižnico in dasi je bil doktor lipskega vseučilišča. Pa vender so se začele prikazovati pri njem temne strani značaja, ki so morda imele svoj vzrok v gmotnih stiskah. Začeli so ga smatrati za orodje dunajske politike. Draškovic sam je bil za časa teške borbe z Ogri v 1830 — 1840. letih večkrat na Dunaju, iščoč podpore v dvornih krogih. Ilirski javni činitelji so bili mnenja: »Aula est pro nobis« (dvor je z^ nas).

Gaj je izdajal svoja časopisa na lastno roko in je prišel kmalu v zadrego: črez tri leta se je odločil v Rusiji iskati podpore. Šel je 1838. leta v Berolin in se predstavil grofu Benkendorlu, ki je spremljal čara Nikolaja ; prosil je za podporo ilirskim podjetjem. Dobil je za potne stroške nazaj v Zagreb — 200 gld. L. 1839. je poslal Gaj v Petrograd pooblaščenca Gerkaloviča s prošnjo za 52.000 gld. v podporo slovstvenih podjetij ; njegov pooblaščenec je dobil 300 gld., da se povrne v domovino. L. 1840. je prišel Gaj v Varšavo in v Petrograd in se zopet predstavil Benkendorfu, pa brez uspeha. Potem je šel v Moskvo in se oglasil pri Pogodinu. Tam so neki nabrali zanj 20.000 rubljev.

Sploh je Gaj po svojem postopanju v gmotnih stvareh prišel ob vse zaupanje in je od vseh zapuščen umrl 1872. 1.

V mlajših letih je bil podjeten mož in je sodeloval pri usta- navljanju raznih narodnih zavodov. Kot dijak je zbiral pravila muzejev, knjižnic, narodnih arhivov in učenih društev. Po njegovih naporih se je 1838. leta ustanovila v Zagrebu »Čitaonica ilirska«. Iz te so se izcimila vsa druga narodna društva na Hrvatskem.^} (Jednako se je iz čitalnice ljubljanske razvilo »Dramatično društvo«  in »Glasbena Matica«.) »Matica ilirska« (= »Društvo za jezik ilirski«  in »Slovesnost« ali »Učeno društvo«) bila je od 1842. do 1850. L pod okriljem »Čitaonice« in se je šele 1874. 1. začela imenovati »Matica Hrvatska«.^)


  • ) Plat. Kulakovskij, »Illirizem« str. 248.
  • ) O drugih društvih glej Plat. Kulakovskij, »Illirizem« str. 284 id.