Zgodovina slovenskega slovstva 2 (Glaser)/Uvod
| Zgodovina slovenskega slovstva, II. zvezek Predgovor Karol Glaser |
ureja Ilona Jerič
| |||||||||||||
Tukaj podajem slovenskemu občinstvu »Zgodovine slovenskega
slovstva« II. zvezek, kateri opisuje razvitek našega slovstvenega delovanja od francoske revolucije do 1848. leta,
katero je po vsej Evropi vzbujalo vesele nade, da se bodo mogli
narodi udeleževati vladanja in državne oblike prikrojiti po svojstvih,
i njim prirojenih. Poskusil sem to dôbo narisati v dveh slikah, v
Vodnikovem in Prešernovem krogu. Vsaki sliki je na čelo
postavljen zgodovinski pregled, bolj skromen prvi, bolj obširen drugi
sliki, ker je hrepenenje po svobodnejši državni obliki v neločljivi
zvezi s kulturnim in slovstvenim gibanjem in ker je vse to stremljenje vplivalo tudi na mali slovenski narod.
Tvarina se je uredila po željah in nasvetih, ki so se izražali v blagohotnih ocenah; zato so se vsi viri, popolni in diplomatično natančni (v kolikor so mi bili dostopni) naslovi uvrstili v I. prilogo, da ne bodo motili tistih čitateljev, katerim ni do te znanstvene strani. Prvi dve številki pod imenom dotičnega pisatelja kažeta na stran in vrsto, kjer se začenja govoriti o dotiČnem pisatelju. V knjigi sami sem skušal besedilo uravnati tako poljudno, kakor to le zmorem pri svoji individuvaliteti. Res je, da sem teško pogrešal samospisov (monografij) o posameznih pisateljih, ker pisatelj »Zgodovine slovenskega slovstva« ne utegne vsakemu pisatelju pogledati do obisti; saj uže samo nabiranje tvarine jemlje mnogo časa.
Marsikateremu čitatelju se morda dozdeva nepotrebno, da sem iz konca minolega in začetka sedanjega stoletja naštel in navel vse uradne slovenske ali vsaj poluslovenske spise. To sem storil radi tega, ker mora znanstvena »Zgodovina slovstva« zasledovati vse prve pojave, kdaj se je slovenščina rabila prvokrat v službenih poslih in da se mogó sklicavati na te pojave tisti Slovenci, katerim je naš narod izročil najvažnejši narodni pôsel: zagovarjati naše pravice v raznih zakonodajnih zborih.
V Napoleonovih časih uže se je slovenščina uvela v šole in rabila tudi kolikor toliko v uradnih spisih. To se naglašaj in naglašaj vselej!
K virom ali spisom o našem slovstvu, ki sem jih naštel v predgovoru I. zvezka, pridati je tudi pohvaljeni sestavek g. dr. Fr. SimoniČa v Šumanovi knjigi »Die Slovenen«, Teschen.
Jeden del trudapolne korekture opravljal je moj tovariš in prijatelj g. dr. Lovro Požar v Ljubljani in tu pa tam pogladil besedilo v knjigi ; presrčna hvala mu na tem delu!
Trst, dné 1. novembra 1895.
Dr. K. Glasen