Zgodovina slovenskega slovstva 2 (Glaser)/III. Upliv nemškega in češkega slovstva; domači pospeševatelji (imena glej v »Imeniku«)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zgodovina slovenskega slovstva, II. zvezek
III. Upliv nemškega in češkega slovstva; domači pospeševatelji
Karol Glaser
ureja Ilona Jerič
Spisano: 1896
Viri: Spisal dr. Karol Glaser, profesor pri C. kr. gimnaziji v Trstu. Založila Slovenska Matica. (COBISS) Popraviti po http://ia311027.us.archive.org//load_djvu_applet.php?file=0/items/zgodovinasloven00glazgoog/zgodovinasloven00glazgoog.djvu ali http://www.archive.org/details/zgodovinasloven00glazgoog
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I[uredi]

Istega leta dne 14. julija se je pela pri slavnostni predstavi v gledališču ta-le Vodnikova pesen:

Cesarja sta vgnala Mladenče ^uhdjo,

Hud vojskini krik, Kdar stavio mejo,

Francozu podala Nas plesat ravnajo,

Pravičen mejnik. Nam godce dajo.

L. 1822. sta bili dve predstavi ; rdeče tiskani gledališki list naznanja: Dones bo igran »Golfani Starec«, kratkočasnost u enim delu iz Nemškiga prestavleno od Kotzebua.')

Odslej ni bilo predstave do 1848. 1.

III. Upliv nemškega in češkega slovstva;

domači pospeševatelji.

Mi Slovenci smo mnogo bolj zavisni od nemške omike, nego se tega sami zavedamo, ker dobivamo srednješolsko in visokošolsko izomiko na nemški podlagi ; tudi vsa uprava v državi, tako civilna kakor vojaška, je preSinjena nem- škega duha in oprta na to podlago. Marsikateri naš pisatelj, osobito pesnik se je navduševal z nemškimi poezijami, posebno takrat, če je bil učitelj nemškega jezika in slovstva živahen in za svoj predmet vnet mož.

Zato se moramo na kratko ogledati po nemškem slovstvu, zlasti na njega klasieno in romantično d6bo. Omenilo se je uže v I. zv. „Zgodovine slovenskega slovstva*^, da važna dejstva v zgodovini uplivajo tudi na razvoj slovstva; zlata doba v zgodovini dotičnega naroda je tudi navadno, dasi ne vselej, zlata v slovstvu ; izjema se vidi v Nemcih, kajti časi Goetheja in Schillerja niso zlati *) v politični zgodovini Nemcev.

Nemci imajo tudi svojo dobo reformacije (1500. — 1624.) ; začenja se pri njih 50 let popreje nego v Slovencih in traja Četrt stoletja dalje. Naši katoliški ddbi odgovarja v njih »ddba posnemanja«, od Opitzove knjige ^Deutsche Poeterei*^ do Klopstocka (1624.— 1748.); pesništvo je v tej ddbi bilo učenjaSko. Druga kla- sična dčba se razteza od Klopstocka do Goethejeve smrti (1748.-1832.); od Goethejeve smrti do sedanjih časov teče Nemcem najnovejša ddba.

Drugemu razcvitu načeluje Friderik Gottlieb Klopstock (1724.— 1803.) Odgojen v Schulpforti in v Jeni, je v Švici občeval z Gleimom, potem živel 19 let


  • ) Pet. pl Radics, Lj. Zv. 1887.
  • ) »Nemški dvori so poleg najbolj neumnega blišča bili prešinjeni s praznoto^

ki je kazala v popolnem nedostatku vsakeršnega domoljubja in v bedasti domišlja- vosti tako nravstveno zanikarnost, da bi se je ustrašil človek tudi takrat, ko bi jo bil Schlosser v svoji zgodovini slikal prečrno. Poleg tega se je bujno razvijal despotizem ; zakotnjaštvo in zavratnost je kužila dvorni zrak, da so jo hudo na- padali slovstveniki.« Wilh. Lindemann, Gesch. der deutschen Litteratur. V. AufL 470»


30 Zgodovina slov. slovstva. II. del.

v Kopenbagu in 33 let v Hamborgu. Snov je zajemsl amotvorom iz svete in posvetne zgodovine, n, pr. „MesBiae, ^Salovio", jiVavid' ali „Vaterlandische Oden" f^Unsere Sprache', ^Mein Vaterlatid"), ^Hermanne Schlackf, ^Hermanite Tod'. ^HermoHn und Thusnelda-'. Pssen rHermanm Schlaekt' je poatelU cesarju Jožefu II., kateremu je bil predloSil tudi naCrt za akademijo oa Donaju, Začetke fraDcoake revolucije je pozdravil z velikim veseljem in je postal celo francoski državljan.

Dasi so njegovo >MeBljado< v poCelku vsprejeli z velikim navdušenjem, konec veoder ni več zanimal (izhajala je 24 let). Najbolj pa je uplival po svojih odah, ki so T Nemcih vzbudite ve£ posnemalcev, n. pr. Kretschmana, Denisa. Ode so bogate lepih mislij in resnobnih nazorov; močno so upi i vale na pesnika Koseškega.

Dasi se je Klopstock opiral na klasično slarodavnost, je vender holj posnemal jezik starih pesnikov nego pa bistvo starega duba in mišljenja. To pa je razkril Nemcem in po njih novejšim narodom JoachimWinckelmann iz Stendala. Po mnogoletnem kopemenju po lepi itahji se mu je konečno vender posrečilo, da je mogel živeli delj časa na Italjanskem in tam temeljito proui^tj vsa umetniška dela. Plod teh tmdov je bila knjiga : „Geschichte der Kunsl des Alterthums". V umeCelniSkih delih staroklasične dSbe je gledal ali si predstavljal tisti uzor Človečanstva. po katerem so hrepeneli mnogi plemenito misleči ljudje na NemSkem, ker niso bili zadovoljni z obstoječimi razmerami.

Po njegovem uplivu je gr9ko stavbarstvo, kiparstvo in slikarstvo postalo uzok' novejšim umetnikom. ;

Njegova dela so navduSila drugega preporodoika nemSkega slovstva, Gott- holda Efraima Lessinga (1729.— 1781.) iz Kamenic v Gornjih Lužicah. Uže nje- govo ime (Lesnik) in ime rojstnega iiraja kaže, da je bil slovanskega pokolenja; bil je DsjduhovitejSi mož svoje dobe; v Slovencih se mu more primerjati samo Levstik tako po pisateljevanju, kakor tudi po razvitbu osobnih življeoj^kib razmer. Kar je podrl v kritiki, to je na novo zgradil v drami ; rano se je seznanil tudi z gledaliacnimi igralci, od kateriti se je lahko naučil tega, kar je tehnično potrebno in možno pri predstavljanju iger. Neumorno se je ogledoval po snoveh za gledaliSčne predstave, čital Plauta in Terenca, zajemal iz angleških, francoskih in italijanskih pisateljev ter iskal v vsakdanjem življenju primernih predmetov gledališču) m igram.

Do Lessingove d6be je kritika bila odvisna od posameznih strank in pisa- teljev raznih pokrajin; Lessing se je poBtavii na vifije stališče in je vse pisatelje, Klopstocka, Wielanda, Gellerta in druge ocenjeval po enaki meri. Po svoji knjigi „HambuTger Draviaturgie" je Lessing velikega pomena v nemSkem in s tem tudi v svetovnem slovstvu.

miDg ustanovil zdravo kritiko, ki je neizogiben pogoj vsakemu Iku, je pozornost Nemcev in drugih kulturnih narodov na novo liann Gottfried Herder (1744.-1803). On se je prvi ozrl na Irugih narodov in drage volje priznal poTsod to, kar je vredno ranih je začel razširjati celo preoptimistične nazore v znani knjigi : gophie der Oesckichte der Mengchkeit,'^ Porodilse jena Vzhodnem ienca ga je vsprejel neki ruski polkovniSki zdravnik v Kraljevem


Upliv nemškega in češkega slovstva; domači pospeševatelji. 31

Gradcu. Pa skoraj se je prepričal mladi Herder, da zdravniški stan ni zanj. Močno sta nanj uplivala Kant in modroslovski pisatelj H a m a n n , katerega Nemci radi imenujejo »Der nordische Weise«; ta mu je vzbudil veselje do narod- nega pesništva, o katerem je spisal več sestavkov; tako razpravlja Herder v >KritischeWaider« vprašanje o Homerjevih poezijah in pride do zaključka, da je Homer glavni zastopnik narodnega pesništva grškega. V letih 1764.-1776. je potoval po Francoskem in Nizozemskem, postal dvorni propovednik v Biioke- turgu, 1776. višji župnik v Weimaru. V tej dčbi je spisal »Ueber den Ursprung der Sprachec in »Aelteste Urkunde des Menschen- geschlechtes«; v tem delu trdi, da sv. pismo ni samo sveta knjiga, nego tudi izvor narodnega pesništva staroizraelskega ljudstva. To je dokazal osobito v svetopisemski knjigi ,,A'o&.'*

Od 1776. 1. do smrti 1803. 1. je imel lepo in uplivno službo kot cerkveni govornik, pospešitelj šole in pisatelj. Najvažnejše njegovo delo »Volkslieder«  (1778. — 1779.) je obsegalo nemške narodne pesni, ki jih je nabral ali sam, ali pa njegovi znanci in prijatelji po Nemškem , ali pa v narodnem duhu zložene pesni starejših in sodobnih pesnikov n. pr. Simona Dachsa »Annchen von Tharau« in Goethejevo »Heidenroslein« ter prevode narodnih pesnij, starejših in novejših, omikanih in neomikanih narodov; te prevode je prilagodil kolikor možno izvirni matici z ozirom na jezik, mero in vsebino.

Ta knjiga je imela velik upliv na druge narode, osobito na Slovane, kateri so po tem vzgledu začeli nabirati domače blago, ki po obsežnosti in vrednosti daleko prekaša enako tvarino sorodnih narodov. Prve početke tega nabiranja za- sledujemo tadi v svojem slovstvu v tej dobi, dasi se tu pa tam ni prav razumela misel, kakor to kaže Danjko ; pravo je pogodil Vodnik, ker mu je bil Cojz moder

Mentor.

Druga važna knjiga, ki je segala po svojih vplivih Čez mejo nemškega

slovstva, so »Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit«, dasi delo ni dovršeno. Hotel je dokazati, kako uplivajo in delujejo med seboj razne struje človeške omike, vere, umetnosti in vednosti ter prava, torej skupni napredek človeške izobraženosti. Najpoprej se govori o bivališčih, o zemljepisnih posebnostih ozemlja, o prednostih človeškega organizma pred živalskim, o tem, kako je duševni razvoj odvisen od podnebja. Nato razlaga zgodovino do sred- njega veka. Za uzor si je bil postavil vero humaniteteali človekoljubja. V istem smislu je pisal tudi »Briefe zur Beforderung der Humanitat.« 

V 1740 — 1780 letih se je v Nemcih začelo živahno gibati v umetnosti in vednosti; to živahnost imenujejo sami »Sturm- und Drangperiode«; pesnik Maks Klinger je zložil zmedeno dramo »Sturm und Drang«. V verskih rečeh po vzgledu francoskih enciklopedistov niso hoteli priznavati ničesar kakor pamet; v vzgoji so zahtevali vrnitev k naravi, v pesništvu naj velja samo pri- rojena nadarjenost brez pravil. Na ta način so hoteli izvršiti nekaj nenavadnega, pristnega; voditelji so jim biU Homer, Ossian in Shakespeare.

Ta doba se začenja s Herderjevimi „Fragmente< in s Schillerjevimi

»R^uberc; k njim pripada tudi mladi Goethe z delom » Got z von Ber- il chin ge ne.

Spomina vreden je v nemškem slovstvu v tej dčbi tako zvani »Hainbund« 

ki se je 1772. leta ustanovil v Gdttingah. Odlikovali so se v njem Krist. Heyne


32 Zgodovina slov. slovstva. II. del.

izvrsten razlagatelj klasičnega pesništva, Henrik V os s (1751. — 1826.) nazadnje dvomi svetovalec v Heidelbergu, najbolj znan po izbornem prevodu Homerja. Družabnika sta mu bila tudi grofa Krist. in Frid. S t o 1 1 b e r g. Shajali so se dostikrat ter si ocenjevali svoje spise in izdajali list »Der erste deutsche Musen- almanach«. Obožavali so Klopstocka.

Soroden po mišljenju in stremljenju jim je bil Gottfried Avg. Bdrger (1747. — 1794.) iz M61merswende pri Halberstadtu. Umrl je v GSttingah po ne- srečnem življenju. Pot so mu kazali Shakespeare, Herder in staroangleška balada. Naši pesniki so ga radi prevajali in posnemali.

V Halli se je bilo združilo nekaj mladih pesnikov, ki so prav radi čitali Anakreonta ; njim na čelu je stal Ljudovik Gleim (1717.— 1803.), korar v Halber- stadtu in premožen mož, podpornik in prijatelj mlajšim lefjoslovcem. Dopisovali so mu Klopstock, Wieland, Gessner, Lessing, Mendelssohn, Herder, Voss in drugi. Zlagal je pesnice pivcem in vojakom. V Slovencih ga je posnemal Volkmer, veseli pesnik Slovenskih Goric, in Vodnik. Gleim pa je vender bolj na glasu kot mecen nego pesnik.

Basni je zlagal Fiirchtegott Gellert iz Freiberga, po vsem Nemškem priljubljen po vzornem življenju in ljubeznivem značaju. Njegove »Basni in pri- povedke« so edina knjiga v minolem stoletju, ki je postala narodna; tudi po njegovih basnih je Volkmer nekatere prikrojil.

Za Napoleonovih Časov se je oglasilo mnogo nemških, avstrijskih in neavstrijskih pesnikov, ki so budili v boj proti Francozom. Med neavstrijskimi se odlikuje Moritz Amdt (1769. — 1860.) iz Rtigena, znan po zbirki >Lieder fiir Deutsche*. Theodor Komer (1791. — 181(J.), na Dunaju živeč kot gleda- liščni pesnik, slavil je smrt za domovino ▼ drami »Zriny< in zlagal navdušene bojne pesni.

Med avstrijskimi Nemci se odlikujeta Franz Castelli (1781. — 1862.) z Dunaja po vojaških pesnih, po oklicu na vojake in narod ter po svojem ^Kriegs- lied filr die oesterreichische Armee*; (Napoleon ga je radi tega prognal) ter Heinrich pl. C o 11 in (1772. — 1811.) tudi z Dunaja, ki se je bil 1809. 1. sam vojskoval kot nadporočnik; njegove pesni je prevajal na slovenski jezik Primic; od strani vlade so jih tudi poslali v Ljubljano, da bi jih prevedli na sloveniski jezik, ali odgovorilo se je, da imajo že domače vojaške (Vodnikove) pesni. Collinove >Landwehrlieder< so se priljubile po vsej Avstriji.

Mnogo bolj nego Goethe se je slovenskim pesnikom prikupil S c h i 1 1 e r, čigar upliv nahajamo v Vodnikovi ter Bleiweisovi dobi (Koseški, Cegnar). Porojen 1759. 1. v Marbachu biti je moral boj skoro vse svoje življenje ter gledati bledi skrbi v obraz, v tem ko je Goethe kakor knez korakal brezskrbno skoz življenje. Tako so tudi njegove poezije boj za idejal, boj za najplemenitejše blago Člove- čanstva: svobodo, harmonijo in lepoto. Ker se pa njegov upliv kaže bolj v poznejši dobi našega slovstva, govorimo o njem drugod obširneje ; samo to bodi omenjeno zdaj, da se uže v Jarnikovi knjigi „Zber lepili naukov^^ 1814. 1. nahaja prevod Schillerjeve pesni ,tGa7ig nach dem Eisetihammer.^^

Koncem XVIII. stoletja se je začelo živahno duševno gibanje tudi v Slovanih. Bolgari in Srbi, tlačeni pod turškim jarmom, so se dvigali, cehi, Hrvatje in Slovenci so se vzbujali po dolgotrajnem


Upliv nemškega in češkega slovstva; domaČi pospeševateiji. 33

mrtvilu ; Rusi, ki so bili neodvisni in mogočni, in Poljaki, ravnokar izgubivši samostalnost pa naslanjajo se na slavno zgodovino ter bogato slovstvo, so se začeli razvijati krepkeje. Temu se ne bodemo čudili, saj je tudi germanske in romanske narode prešinila moč novega življenja; francoska revolucija je skušala državne oblike osnovati na novih podstavah, nemško modroslovje in prvo upozna- vanje narodne poezije je močno uplivalo na razne narode evropske.

To dobo smemo imenovati narodni preporod — renesanso — ki ima v raznih slovanskih plemenih razne vzroke. V Slovencih, Malorusih, Lužiških Srbih in Slovakih se naslanja na razvitek na- rodnega jezika ; ta razvitek teži samo po narodni enakopravnosti. Narodi se slavno minolostjo, n. pr. Hrvatje, Srbi, cehi in Poljaki se ozirajo v srečno dobo slovstvenega dela ali državne samostalnosti.

Kdor hoče dospeti do samostalnosti ah vsaj enakopravnosti, mora biti ponosen in samozavesten, ponosen in samozavesten pa je samo ta, ki pozna svoje vrline ; saj poje pesnik : »Kdor zaničuje se sam, podlaga je ptujčevi peti.« 

Uprav v tej dobi slovanski rodoljubi radi naglašajo lepoto domače besede, n. pr. Vodnik v »Ljubljanskih Novicah«: „Povedanje od slovenskega jesika", ki ga je Bleiweis ponatisnil v »Novicah« 1849. leta. Na enak način je v Cehih Bal b in (162L— 1688.) skušal obuditi narodno zavest; bavil se je s češko zgodovino ter spisal topel zagovor češkega jezika, ki ga je Fr. Pelcel pozneje objavil z naslovom : »Dissertatio apolo- getica pro lingua sclavonica praecipue bohemica, Pragae 1775.« Na češki jezik je prevel to knjigo E. Tonner 1869.1. Nejedly, Pelcelov naslednik na češki stolici praškega vseučilišča, je izdajal 1806 — 1808. L časopis »Hlasatel česky«; v prvem letniku je spis »Pogovor o češkem jeziku« zagovarjal pravice češčine tako živo, da je Šafafika in Palackega vnel za češko stvar. V istem smislu je Karol Tham 1783. leta objavil »Obrambo češkega jezika«, pišoč: »Znano je, da so se pred tremi leti uvedle takozvane ordonance, ki so kakor lačni volkovi v vseh pokrajinah čeških preiskale vsak kotiček, če so našli kako češko knjigo, dobro ali slabo, vzeli so jo s silo, ne da bi razumeli kaj, ter jo raztrgali ali sežgali.« 

Mihael Duri^^l788. — 1802.), orijentalist in navdušen preisko- valec slovanske minolosti, je spisal delo : Bibliotheca slavica antiquissimae dialecti communis et ecclesiasticae


34 Zgodovina slov. slovstva. (I. del.

universae Slavorum gentis« 1. 1793., ki bi imelo obsegati politično, cerkveno, slovstveno in kulturno zgodovino stare dobe slovanskih narodov, pa se delo ni nadaljevalo.

Njegov učenec in tovariš je bil Fran Proch4zka (1749 do 1809.), ki je vsled želje cesarice * Marije Terezije na novo izdal katoliško biblijo 1778 — 1780. in 1804- 1. ; v tem obziru je enak našemu Japlj«. Dobrovsky je to delo imenoval klasično. Objavljal je tudi stare češke knjige na novo.

Poprejšnji pisatelji so silno pačili češčino, kakor M. Po h lin slovenščino. Tako je ravnal Ivan P o hI, komornik na Dunajskem dvoru in hkrati učitelj češčine Jožeaf II. ; zato mislijo češki zgodo- vinarji, da je Jožef uprav radi te popačenosti in radi neokretnega učnega načina postal nasprotnik češkemu jeziku.

Najodličnejši mož v tej dobi pa je bil Jožef Dobrovsky, ki je močno uplival na Kopitarja, torej posredno tudi na razvitek slovenstva.

Josip Dobrovsky') (1753. — 1829.) iz Dermeta blizu Rabe na Ogrskem, je bil vzgojen popolnem v nemškem duhu in se je češčine naučil šele v Nemškem Brodu. Osemnajst let star je postal učitelj modroslovja; kot bogoslovec se je učil jutrovskih jezikov in je o tem predmetu napisal nekaj sestavkov v »Orientalische B i b 1 i o t h e k «. Ko je bil razpuščen jezuvitski red, postal je domači učitelj v rodbini grofa Ant. Nostica ; odgojo mladih grofov je vodil zaslužni rodoljub Pelcel, ki je v Dobrovskem vzbudil veselje do češkega slovstva in jezika. Bil je Dobrovsky nekaj časa vodja semenišču v Olomucu, ali večji del svojega življenja je preživel na gostoljubnih dvorih čeških plemenitašev.

Ud »češke společnosti nauk«, ustanovljene in izpremenjene v »Kraljevsko društvo znanostij«, je napisal mnogo razprav zgodo- vinske vsebine ; potem je prestopil na polje jezikoslovno, spisavši : »Bohmische Litte.ratur auf das Jahrl779<(; »Bohmi- sche und Mahrische Litterat\ir« ; »Litterarisches Magazin von Bohmen und Mahren« 1786—1787, »Ge- schichte der bohmischen Litteratur« 1792.

S temi spisi se je bolj in bolj bližal strogemu jezikoslovju. Naš rojak Kopitar, katerega so vzbudili njegovi spisi, ga je vedno

^) Fr. Kovačič, Josip Dobrowsky, »Dom in Svet« 1895; druge vire podaja Pypin in Spasovič, Gesch. d. slav. Lit., II. 187.


Upliv nemškega in češkega slovstva; domači pospeševatelji. 35

naganjal, naj smatra kot cilj svojemu življenju to, da napiše staro- slovensko ali cerkveno-slovansko slovnico. Vendar pa je hotel raz- jasniti poprej še podrobnosti v zgradbi češčine; ob to je napisal razpravo: Die Bildsamkeit der slawischen Sprachen an der Bildung der Substantiva und Adjectiva in der bohmischen Sprache dargestellt. častno sodbo je izrekel o tem delu Josip Jugmann.

Nehote in nevede je on v tej dobi največ storil za preporod tako češkega naroda, kakor sploh vsega slovanskega plemena izven Rusov: postavil je češkemu jeziku trdna slovniška tla.

Za ostala slovanska plemena je storil največ s knjigo ^Insti- tutiones linguae slavicae dialedi veteris" 1822. leta. To delo sta izdelala čeh in Slovenec. Tako dolgo ga je naganjal naš rojak Kopitar, da je Dobro V8ky prišel 1820. 1. na Dunaj, kjer je ostal osemnajst mesecev, da sta mogla delati vzajemno. Vkljub temu sporazumljenju sta si bila nasprotna glede vprašanja o domovini starega cerkveno-slovanskega jezika in glede starosti glagolice ter cirilice.

Dobrovskega ime je zaslovelo po vsej Evropi; po svojem bistroumju in obsežnih znanostih se prišteva prvim učenjakom tadanje dobe.

L. 1809. je izdal knjigo »Ausfiihrliches Lehrgebaude der bohmischen Sprache.« Čeh ^) je ocenil slovensko, Slovenec je ocenil češko slovnico. Iz Kopitarjeve slovnice šele je Dobrovskjr posnel pravo sliko slovenskega jezika, ki ga je poprej nizko cenil, ker ga je znal le iz Pohlinovih spisov. Po uplivu in vzgledu te češke slovnice je spisal Metelko znamenito svoje delo »Lehr- gebaude der slovenischen Sprache« 1825. 1.

Dobrovskjr je 1810. leta izdal „Slavina, v nemškem jeziku pisan časopis za slovansko vedo, ki se je 1814. leta izpremenil v ^,Slovanko". Slavin je imel tako važne sestavke, da se je 1834. leta ponatisnil.

Število čeških rodoljubov je bilo tako pičlo , da Dobrovsky ■sam ni gojil nade več, da bi se mogel češki narod še kdaj vzbuditi v novo življenje; zato je pisal večinoma nemški ah latinski.

Mi Slovenci nimamo in nismo imeli bogatih in plemenitih pod- pornikov, kakor so bili na Češkem Sternbergi, Nostici, černini id.,

^) Dobrovsky je ocenil Kopitarjevo slovnico, Kopitar pa slovnico Dobrovskega.

3*


36 Zgodovina slov. slovstva. II. del.

zato se pa moramo hvaležne izkazati tistim možem, ki so se k nam prišedši pri nas udomačili; tak mož je bil

baron Žiga Cojz.

Rodbina Cojzov je laškega pokolenja. Mihael Angelo Cojz iz Bergama je bil trgovec srednjih razmer; preseli vši se pa v Trst si je z bistrim umom in nenavadno pridnostjo pridobil toliko pre- moženja, da je kot eden najbogatejših Tržačanov za časa Marije Terezije po sedemletni vojski blagodušno poklonil 40.000 gld. državi ; cesarica ga je radi tega povzdignila v baronovski stan z naslovom »baron Cojz Edelsteinski«, ker pomeni Zoja (po toskanskem narečju gioja) biser. Po smrti prve žene se je oženil s Kranjico pl. Kapusovo, ki je 23. novembra 1747. leta porojenega sina Žigo naučila lepo slovenski govoriti ; slovenščino kot materin jezik je Žiga iskreno ljubil ves čas svojega življenja.

Rodbina Cojzova se je pozneje preselila v Ljubljano, kjer je mladi Žiga dovršil prve šole, višje pa v viteški akademiji v Reggio. Pesniško nadarjen mladenič je v laškem jeziku zložil marsikatero pesmico. Stari oče ga je poklical potem domov in mu izročil veliko obrt in kupčijo, posebno z železom ; kajti štajersko, koroško in kranjsko železo so takrat po Jadranskem in Sredozemskem morju prevažali po širnem svetu. Da bi zmogel Žiga tako važno nalogo, se je temeljito poprijel naravoslovja in matematike, pa tudi modro- slovja, ki spopolnjuje pravo omiko.

Brigal se je kmalu Cojz tudi za druge za vso deželo koristne stvari, n. pr. osu§enje ljubljanskega barja ; šele 25 let starega ga je kmetijska družba poprosila, naj jo podpira z umom in dejanjem. V letih 1775 — 1777. so skušali inozemci uvažati železo in izpod- kopati domačo obrt ; on pa je v Ljubljano pozval pametne kovače in rudarje, da so preiskavah ptuje blago, potoval sam po Nemškem, Holandskem, Angleškem, Francoskem in Laškem, da bi videl, kako tam izdelujejo železo in jeklino, in se posvetoval z učenimi rudo- slovci in kemiki, da bi domačo obrt rešil pogube. Pri tem je sam napredoval v teh strokah v toliki meri, da je zaslul kot strokovnjak ; učeni rudninoslovec Werner je imenoval neko rudnino »Zoisit«.. Njegovo krasno zbirko rudnin hrani zdaj ljubljanski muzej.

Njegov brat Dragotin je bil učen rasthnoslovec ; njemu na slavo se imenuje dvoje cvetlic »Campanula« in »Viola Zoisii«.


Upliv nemškega in češkega slovstva; domaČi pospeševalelji. 37

Žigo pa je zanimalo vse naravoznanstvo ; na Gorenjskem, kjer je imel svoje fužine, je prehodil vse hribe in doline ; poseben ljubljenec mu je bil sivi Triglav.

Ce je kak znamenit ptuj naravoslovec prišel na Kranjsko, vsacega so napotili naravnost k Cojzu.

Rad je vstopil na svojih potovanjih v bajtico revnega delavca ali bornega rokodelca in popraševal, kako se pravi temu ali onemu orodju; povsod so Ijudomilega moža sprejemali z veseljem.

Podpiral je reveže na vse strani. Pripovedovalo se je, da je za časa lakote po francoskih vojskah dobil posebno vrsto ajde iz Češkega in jo delil med narod; tej ajdi so dali ime »Zojzla.« 

Kakor za gmotno, tako se je brigal tudi za duševno stanje v ožji svoji domovini ; uvidel je, kako zapuščen je slovenski narod glede omike ; prizadeval si je tedaj na vse načine širiti omiko nje- govo : Vodnika je navduševal za pesništvo, ga učil in bodril, podpiral ga in mu popravljal spise ter naglašal, kako potrebna sta slovnica in slovar slovenski. Kumerdejevo slovnico je popravljal z Linhartom vred ; nagovarjal je Vodnika, naj pomaga sestavljati slovar.

Kopitar je prišel v njegovo hišo kot domači' učitelj nekega baronovega sinovca, pa je ostal pozneje, ko je sinovec odšel uže na Dunaj, še osem let kot tajnik v Cojzovi hiši. Te razmere so odločile, da je postal Kopitar slavist.

Linhartu je pomagal Cojz posloveniti Wolsteinove živino- zdravniške „Biihve od kug in hole&en'\ ki so se natisnile v Ljubljani 1792. 1. ; istemu je pomagal prirejati za slovensko gledišče igri ^Županova Micika" in „MaHček se šeni", Cojz je pripravil plemenito gospodo, da so predstavljali te igri; on je tudi priredil včasih slovenske pesni, katere so laški igralci ali igralke sred igre zapeli občinstvu na veliko radost.

Bistroumnemu Abr. Jak. Penzelnu, ki je prevel Dio Kassija in prevod zastavil, je rešil ta prevod za 300 gld. in mu ga podaril, da ga je dokončal.

Ta izborni mož pa je bil hrom celih 22 let in ni mogel za- pustiti svojega stanovanja. Leta 1779. se ga je lotil protin in mu naposled popolnem uničil noge. L. 1793. je bil zadnjikrat na svojih fužinah v Bohinju. Napravil si je voziček s tremi kolesi, spredaj mizico za knjigo in papir, in se tako vozil po svojem stanovanju, ki je imelo sedemnajst sob. V tem oziru je enak našemu pesniku- mučeniku Josipu Cimpermanu, ki je ohromel v 13. letu svoje dobe.


38 Zgodovina slov. slovstva. II. del.

V priznanje . zaslug je dobil od cesarja Franca komanderski križ Leopoldovega reda.

Umrl je istega leta kakor Vodnik, 1819. L 10. novembra ; ob pogrebu se je vsa Ljubljana zavila v črno obleko.

Anton Rudež^)

je bil porojen 8. aprila 1757. 1. v Kobilji glavi na goriškem Krasu, in je prišel 1789. L k grofu Kobenclu v Ribnico za graščinskega uradnika, ter kupil 1809. 1. ribniško graščino in več drugih posestev. Pri njem je bil Valentin Vodnik kot ribniški kapelan vsakdanji gost; tudi iz Bohinja mu je Vodnik dopisoval.

Njegov sin Anton, porojen 30. avgusta 1793. L, je prišel po dovršenih šolah 1809. 1. na Dunaj in je stanoval pri Ljubljančanu dr. Koglu s Kopitarjem vred, ki ga je navdušil za slovanstvo. L. 1810. sta potovala čez Prago in Draždane v Weimar k Goetheju in se čez Norimberg, Monakovo, Inomost vrnila v Ribnico. Odtod je Rudež pošiljal redke besede Kopitarju za njegove jezikoslovne spise, spisal dva temeljita članka v nemškem jeziku o Kočevju in bil sploh velik prijatelj slovenski knjigi.

Franc Bile,

porojen okoli 1784. 1, v Bistrici na Notranjskem, je izvrstno dokončal latinske in bogoslovske nauke, služboval v Tomaju, Postojni, Trnovem in Harijah in umrl 5. maja 1841. 1.

Znal je dobro srbski in ruski, zlagal pesmice, bil spreten govornik, nabiral Vodniku besede za slovar in mu zložil tudi žalostinko.

  • Franc Hladnik,

porojen 29. suSca 1773. 1. v Idriji, je v Ljubljani bogoslovje skončavši bil 1796. 1. posvečen v duhovnika, potem je bil do 1814. 1. učitelj nemških, latinskih in modro- slovskih šol in skoro 26 let vodja latinskih šol. Od 1. 1800. se je pečal posebno z rastlinstvom in je prišel na sled marsikateri dotlej še nepoznani rastlini. Vsled njegovih trudov se je v Ljubljani otvoril botaniški vrt, v katerem je bil Hladnik


^) Tacih mož, kakor sta bila Cojz in Rudež, so imeli Cehi več. Plemenitaš Ignacij Bom (1742 — 1791.) je bil učen mineralog, visoko izobražen in prosto- misleč mož, ki se je posebno trudil, da se je na Cešicem ustanovilo učeno društvo; 1784. leta je dobilo' ime »kraljevsko društvo znanostij.c — V razvitku hrvatskega slovstva v Dalmaciji v XVIII. stoletju navaja Ljubic, Ogledalo, II. 417, škofa Zmajevida Viška kot prvega in zadnjega mecenata ; podpiral je pisatelje in mnogo sam napisal na korist veri in narodu.