Zgodovina slovenskega slovstva 2 (Glaser)/II. Kulturni pregled od 1740. do 1815. leta
| Zgodovina slovenskega slovstva 2 (Glaser) II. Kulturni pregled od 1740. do 1815. leta Karol Glaser |
ureja Ilona Jerič
| |||||||||||||
1. Šolstvo; stan omike; slavni možje.
[uredi]Od 1740. l., ko je umrl zadnji Habsburžan, je avstrijska država združevala mnogo narodov na zunaj navidezno zjedinjenih, pa tesne zveze med njimi vender ni bilo, ker je uprava kolikor toliko bila avtonomna, federalistična uže vsled načina, kako so se dežele bile združile pod jedno vladajočo rodbino. S tem pa, da je nastopil habsburško-lotarinški rod, se je uvedla težnja po jednoličnosti v upravi in zakonodajstvu, in kot sredstvo zato se je izvolil tako zvani prosvitljeni absolutizem, ki je nameraval ponemčiti vso državo (Jož. Apih, Ltp. M. Sl. 1894. 253 i. d.). V to svrho se je začelo skrbeti za občno narodno vzgojo. Mislilo se pa tudi ni na istinito blaginjo podložnikov, kajti narodi so bili v oni dobi bolj sredstvo kakor pa za se obstoječ faktor; brigali so se državniki za omiko v prvi vrsti zato, da bi podložniki lože plačevali davke.
Do Marije Terezije je bilo sploh malo šol, celo v prestolnem mestu dunajskem, drugod je tu pa tam skrbela za učila kaka grajščina ali samostan ali mestna občina, v protestantovski dobi deželni stanovi; drugod so si pomagali z domačimi učitelji.
V prvi polovici 18. stoletja so se na Nemškem in v Avstriji iz nova začeli zanimati za modre nauke Komenskega. Do one dobe so imeli šole, večinoma srednje, samo plemenitaši, duhovniki in bogataši; za kmeta, rokodelca in trgovca se nihče ni brigal. Saganski (Sagan je mesto v pruski Šleziji) opat Felbinger je iz protestantovske Nemčije v narodno šolo na južnem Nemškem in v Avstriji presadil načelo, da je treba preinačiti način poučevanja in treba vzgojiti spretnih ali vsaj dovolj sposobnih učiteljev. Omeniti pa moramo koj tu v začetku, da jim je ta »narodna« šola (Volksschule) bila z nemškim poučnim jezikom.
Najpoprej je vlada poizvedovala, kje so šole, kakšne imajo učitelje in s kakimi denarnimi sredstvi razpolagajo; v tem smislu se je obrnila dné 29. jan. 1761. l. do okrožnih glavarstev štajerskih, ta pa dné 10. jan. 1752. l. do dekanov. V odgovorih so se ti izkazali deloma kot prijatelji, deloma kot pogojni ali brezpogojni nasprotniki šoli in šolski reformi. Učitelji (Schulmaster) so takrat poslovali v Slovenski Bistrici, v Slivnici, v Rušah, v Celju, v Starem trgu pri Slov. Gradcu, v Teharjih, v Rogatcu, pri Sv. Lovrencu v Puščavi, v Mariboru, v Št. Jerneju, v Št. Pavlu, v Št. Petru (Sulmthal), v Brežicah, v Selnici (blizu Maribora), v Središču, pri Št. Jurju na Ščavnici, v Ormožu, pri Sv. Križu (pri Slatini), v Ljutomeru, v Kamci pri Mariboru, v Lučah in Ivnici.
Poučevali so mnogokrat samo cerkovniki, ki so bili odvisni od vseh stranij.
Poleg Felbingerja je nemški novinar J. G. Gross v Augsburgu priobčil načrt, kako bi se naj osnoval pouk za dečke, ki niso namenjeni za visoke šole. Marija Terezija je poprašala tudi deželno vlado v Ljubljani, kaj poreče o tem načrtu. Dotična komisija je zavrgla Grossov predlog, češ ker je neizvedljiv za Kranjsko; posamezni udje pa so naglašali potrebnost šole, ki se naj izroči ali jezuvitom ali posvetnim duhovnom. Poučujejo se naj tudi deklice. V Ljubljani je bil nastavljen »narodni«, to je nemški učitelj v mestni bolnici, kjer se je poučevalo 25 učencev. Marija Terezija je ukazala 1754. l. po nasvetu ljubljanske komisije, da se namesti spreten učitelj za čitanje, pisanje in računanje, ali sedemletna vojska je preprečila to nakano, ki se je izvršila še le 1771. l.
V Gorici je bil po poročilu ondotnega glavarstva 1761. l. samo jeden nemški učitelj; zahtevalo se je 1769. l, naj se namesti več nemških učiteljev, pa izvršila se zahteva ni.
V Celovcu so bili do 1768. l. trije nemški učitelji; 1767. l. se je izdal navod za nemške šole ter priobčil tudi škofom, ker se je nameravalo duhovnikom izročiti skrb za šolo. Dné 13. januarija 1768. l. je izšel dvorni dekret gledé narodnega šolstva, kateremu je bil smoter: »nemško čitanje, pisanje in računanje«. Zakotne šole je zapreti, vse občine naj ustanové šole; v podporo se je določilo 1200 gld.
Dné 18. sept. 1770. l. je Marija Terezija izdala veleznameniti odlok: »Moja volja je bila in je ta, da so cerkovniki in učitelji, ako opravljajo oba posla v isti osebi, kot cerkovniki edino zavisni od duhovščine, in so podrejeni njej, šolstvo pa je in ostane vedno državna stvar — politicum, — torej ne sme duhovščina sama najemati in odstavljati nobenega cerkovnika-učitelja ; pač pa je cerkovnik samo od duhovščine, učitelj samo od posvetne oblasti zavisen tam, kjer sta ločena posla učiteljski in cerkovniški.«
Tako je vlada ali prosvetljeni absolutizem podržavila vse šolstvo. L. 1771. se je na Dunaju ustanovila prva normalka po Felbingerjevih nazorih. L. 1770. je bilo v mariborskem okrožju 51 učiteljev, 19.887 za šolo godnih in 813 šolo pohajajočih otrôk; v celjskem 10 učiteljev, 1324 za šolo godnih in 208 šolo pohajajočih otrôk. Razlika v številu šolo pohajajočih otrôk je bila jako velika, dasi gotovo številke niso povsem točne.
Nastopnega leta je Marija Terezija zaukazala notranje-avstrijskemu guberniju, naj z vso odločnostjo zboljša šolstvo v vseh naših deželah, gmotno stran pa je prepustila stanovom, kateri pa niso bili voljni prevzeti te skrbi; zato je vladarica z odlokom dné 12. febr. 1774. l. iz imetja bivšega jezuvitskega reda ustanovila zalogo.
Z ukrepom iz 1770. l. začela se je na Slovenskem
Nova šola.
Iz Dunaja so morali opetoma dregniti v deželno vlado, da se je lotila važnega dela, dasi nevoljno.
Najbolj se je brigal za to stvar Blaž Kumerdej, porojen dné 27. jan. 1738. l. na Bledu; ponavljal je jus z dijaki na orijentalski akademiji na Dunaju (correpetitor juris) in videl na Dunaju lepe uspehe nove normalke. Navdušen Slovan je nenaprošen 1773. l. dunajski vladi predložil spomenico: »Domoljuhen načrt, kako bi se dalo kranjsko stanovalstvo najuspešneje poučevati v pisanju in čitanju«.
V tej spomenici se je postavil na stališče, različno od vladinega; stavilo se je namreč prašanje, kako bi se dalo prebivalstvo poučevati v čitanju in pisanju ne samo v deželnem jeziku, nego, če možno tudi — v nemščini.
Prebivalci na Kranjskem so bajé jako nadarjeni, a presiromašni. V domačem jeziku je treba ljudi učiti pisati in citati, da preprosti človek lože in bolje spozna svoje državljanske in krščanske dolžnosti; potem si zboljša dohodke in tudi ložje razumeva cesarske naredbe; tudi bi se na ta način kmetje poleg materinščine ložje priučili nemščini in nekaterim najsorodnejšim narečjem, n. pr. hrvaščini, češčini in poljščini.
Kumerdej priporoča cerkovnike v učitelje, v nadzornike pa okrožne glavarje, ker v nekaterih krajih duhovniki svaré pred šolo; sodeloval pa bi naj duhovski stan s tem, da vnemaj narod za šolo in poučuj cerkovnika; vlada pa preskrbe vaj potrebne učne knjige.
V tiskani okrožnici je vabil naročnike na svojo »Slovansko slovnico« iz 1793. l., ki sicer ni zagledala belega dne, ki pa ni bila primerjalna slovnica, nego je hotela na podlagi slovanskih jezikov zgraditi nekak občeslovanski jezik, naj bi Slovanom omogočil občevati med seboj brez tujega jezika. (Kumerdej je bil torej prednik Matiji Majarju!)
Ta spomenica se je deželnemu glavarstvu kranjskemu predložila v presojo. Ko sta se notranjski poglavar grof Brigido in gorenjski poglavar baron Apfaltrern dovolj ugodno, dolenjski glavar pl. Prerau ter novomeški arhidijakon Jožef Jebačin manj ugodno izrazila o Kumerdejevih nazorih, je dunajska dvorna kancelija 1773. l. pikro sodila o nasvetih deželnega glavarstva kranjskega ter je naročila, naj se za Ljubljano sestavi šolska komisija, osnuje normalka ter Kumerdej imenuje ravnateljem gledé na njegovo spretnost in iskrenost. Meseca oktobra istega leta je bil Kumerdej novi ljubljanski normalki postavljen na čelo s 500 gld. letne plače; obljubil se mu je tudi »postranski« zaslužek, samo naložilo se mu je to, da pohajaj poprej dunajsko normalko in se seznani z načinom poučnim. V šolsko komisijo so bili izvoljeni grof Gallenberg, pl. Raigersfeld, duhovnika Pogačnik in Cokl, ravnatelj Kumerdej ter aktuvar Hübner; ravnatelj Kumerdej je bil oproščen poučevanja, ker bi mnogo časa potreboval za osnovanje šol po kmetih; vsprejeti bi se pa smeli samo taki učenci, ki uže znajo dovolj nemški.
V tem času se je razglasil potrjen Felbingerjev učni načrt z naslovom : »Allgemeine Schulordnung für die deutschen Normal-, Haupt- und Trivialschulen in den sämmtlichen kaiserl königl. Erbländern«.
V uvodu so se razglasila lepa načela, kako je smatrati vzgojo. Izreklo se je, da se v vsakem mestu ali trgu osnuj trivijalka na stroške srenje ali grajščin; uče se naj najpotrebniši predmeti, dekleta tudi šivanja in pletenja. V vsakem okrožju (kresiji = Bezirk) se osnuj glavna šola, kjer se poučuj latinščina, zemljepis, zgodovina, spisje, risanje, geometrija, gospodarstvo; v glavnem mestu vsake kronovine pa se osnuj normalka, kjer se naj poučujejo tudi učitelji. V šolo se mora hoditi od 6. do 12. leta; od 12. do 20. leta obiskujejo mladeniči ponavljavno šolo; učiteljem naj se tudi gmotno stanje poboljša (Jožef Apih, Ltp. M. Sl. 1894, str. 292).
Felbinger je sam ali pa s tovariši napisal mnogo knjig, ki bi naj pospeševale pouk, med drugimi »Methodenbuch« (1775. l.).
V Ljubljani so začeli snovati normalko 1774. l. Kumerdeja in dva učitelja so bili poslali na Dunaj na državne stroške poučevat se v učni metodi na tamošnji normalki. Dalje se je določilo na Dunaju, da Kumerdej posloveni »šolski red«, ki ga naj razglasi deželni glavar, določili so se tudi dohodki šolski zalogi. Jeseni 1775. l. je otvoril ravnatelj Kumerdej vse štiri razrede ljubljanske normalke; poleg kateheta Petermana sta poučevala učitelja Vinčnek in Mulič. Pa naglo so se začele oglašati tožbe proti zavodu; da bi preiskal, je-li so upravičene, je poslala Marija Terezija v Ljubljano goriškega šolskega poročnika grofa Torresa, ki je s pikro besedo grajal šolske razmere; med drugim je omenil, da je uspeh normalke radi tega nemožen, ker se poučuje v jeziku, učencem neznanem, sosebno veronauk; to se godi povsod, kjer nemščina ni materinščina. Kumerdeju se je očitalo, da ni pametno razdelil učiteljev in učencev, da je premalo odločen v tem, kako bi moral roditelje prisiliti v šolski red; tudi proti škofu prê ni dovolj odločen, tudi je premalo živahen; dalje je treba osnovati elementaren razred, kakor v Gorici in v Celovcu. Torres pa je tudi nasvetoval sredstva v popravo: kleriki se naj tudi učé metodike na normalki, na kmetih poučuj župnik brezplačno veronauk, bratovščine in ustanove naj 2% svojih prebitkov dadé za šole.
Deželno kranjsko glavarstvo se je zagovarjalo, kakor je vedelo in znalo; škofu se je pokazalo na jasen način, naj se nikar ne protivi zboljšanju šol, naj se ustanovi osnovni razred in naj se poslovenijo in izdavajo knjige v obeh jezikih; osnovati je tečaj za pripravnike, latinske novomeške šole se naj izpremene v nemško šolo, trivijalke se naj ustanove v Radovljici, v Kostanjevici, v Bistri in v Zatičini. Kumerdej se naj strogo drži predpisov. Dvorna kancelija si je večinoma prisvojila te nazore. Ker je bil grof Gallenberg nesposoben za poročevalca, je dobil to mesto grof Edling, dosedanji glavar loški, mož jako vnet za šolski napredek in v važnih stvareh istih mislij s Kumerdejem.
Objavivši 1775. l. v nemškem jeziku: »Allgemeine Schulordnung« (Občni šolski red) je izdal 1778. l. »Forderungen an Schulmeister und Lehrer der Trivialschulen: germanico simul et Carniolico idiomate« ter pripravil vladnega tajnika pl. Kappusa, da je poslovenil: »Kern des Methodenbuches« z naslovom: »Sern ali Vonusetek teh Metodneh Bukvi«, sam pa je priredil »Mali katekizem«, tekmujé s škofom Herbersteinom, kateremu na ljubo je Japelj priredil »Ta Velki Katekizem« 1779. l.
Sčasoma je osnoval tudi na kmetih nekaj trivljalk, glavnih šol pa po manjših mestih.
V Idriji so se trudili duhovniki in posvetnjaki za pouk in ustanovili glavno šolo; občina sama si je naložila davek v ta namen; šola je imela koj v začetku 335 učencev; grof Edling jo je nadzoroval in bil jako zadovoljen z uspehom. Imeli so v Idriji tudi učitelja za risanje, pa z negotovimi dohodki; 1791. l. so odpravili ta pouk, ker baje ni sodil v uravnavo glavne šole. Grof Torres je razen v Ljubljani glavne šole predlagal tudi za Kranj, Kamnik, Loko, Idrijo in Radovljico.
Denarna stran je delala vedno mnogo preglavice; ustanovili so »normalnošolski zaklad«, ki je 1789. l. za Štajersko imel 136.135 gold., za Kranjsko 73.302 gold., za Koroško 54.135 goldinarjev.
V Gorici se je 1776. l. odprla nemška normalka, in 1780. l. so pijaristi prevzeli vse šole. Grof Attems je uže 1768. l. zapovedal, da se po mestih in večjih trgih ustanové ljudske šole. V Gradcu se je ustanovila 1775. l. normalka s pripravnico.
Za francoske vlade so se ljudske šole preustrojile temeljito, imenovale so se »začetne šole« (les écoles primaires), in so se odmaknile nadzorstvu škofijskega konzistorija; odstranili so se kateheti, ker je francoski katekizem (Catechisme de l'Empire fran-----ais) naglašal bolj dolžnosti državljanov kakor katoličanov. Glavna mestna šola v Ljubljani se je razdelila v dva oddelka; v prvem se je poučevalo v slovenskem jeziku. Tema oddelkoma je pridejal Marmont tretji razred, kjer se je smela učiti tudi nemščina s tem pogojem, da se je pripustila tudi francoščina; razen verozakona in jezikov se je poučevalo tudi lepopisje, risanje, zemljepis, računstvo, zemljemerstvo in mehanika; učiteljevali so Golob, Vinšek, Strohmayer, And. Kopitar, Dorfmeister in Klander. Dosedanji ravnatelj narodnih šol, Ivan Eggenberger, se je odrekel službe, ker se je odpravila nemščina in hotela uničiti »Deutsche Kultur und Sitte«. Dimitz Gesch. IV. 325 sodi, da je ta šola začela pešati radi tega, ker se je slovenščina uvedla kot poučni jezik (!).
Vodnik je brezplačno vodil to šolo; 1813. l. je dobila zopet štiri razrede; 1811. l. je Vodnik spisal več učnih knjig, ki se navedejo v njegovem življenjepisu.
Ko so Francozi zapustili Ilirijo, so se narodne šole zopet uravnale po starem načinu.
Za francoske vlade so se delile šole v »Écoles centrales« {višje šole), »Gymnases« in »Lycées«. Vsaka občina imej začetno šolo za dečke, vsak kantonski kraj šole za deklice; v Zadru in v Ljubljani bi naj bile šole za umeteljnost in obrt; gimnazij naj bode 25: v slovenskih deželah v Ljubljani, Kranju, Novem mestu, Postojni, Idriji, Beljaku, Gorici, Trstu, Tržiču, Kopru, Reki. Liceja ljubljanski in zadrski se uravnata kot višji šoli (écoles centrales); pri vsaki visoki šoli bodi knjižnica, fizikalni in kemični kabinet ter botanični vrt.
V začetnih šolah (Primärschule) se poučuj v deželnem jeziku, v višjih pa francoščina, italijanščina ali latinščina. V gimnazijah so učni predmeti: početki francoščine, italijanščine in latinščine; aritmetika, osnova mer in težil, katekizem; poučuj se v deželnem jeziku. V licejih: slovnica in retorika, francoščina in italijanščina; latinščine toliko, da mogó učenci razlagati klasike; početki zgodovine, zemljepisja, matematike, logike, morale in fizike, na ljubljanskem liceju tudi cerkvena zgodovina, dogmatika in moralka; na centralnih ali višjih šolah predmeti, ki se zdaj učé na vseučiliščnih fakultetah in na tehniki.
Da se širi znanje francoščine, ustanové se na vseh ilirskih višjih učilnicah stolice za francoščino.
Višjim nadzornikom je bil imenovan opat Rafael Zelli iz Viterbe, bivši menih pavlanskega samostana v Rimu in potem profesor modroslovja v Zadru; plače mu je bilo odkazane 18.000 frankov.
Višja šola v Ljubljani se je otvorila dné 15. novembra 1810. l. v navzočnosti maršala in najvišjih posvetnih, vojaških in duhovskih dostojanstvenikov. Slavnostni govor je imel kanonik Jožef Balant (iz Nove vasi pri Radovljici, pozneje gubernijski svetnik v Trstu, umrl višji škof v Gorici 1834. l.); kancelar je bil M. Ravnikar, znani slovenski pisatelj. Naravni so čuti, ki jih Vodniku pripisuje pesnik Aškrc:
A sredi družbe m---enih tih
Napitnice posluša;
Boj notranji mu čitaš z lic,
Kaj snuje pač mu duša?
Mar rad napil bi samotar,
Ker mirni kôt pusti ti car?
Čuj, zdaj če govoriti!
V imenu svojem, lastnem ne
Vzel čašo sem v desnico,
V imenu svojega stanu
Naj opustim zdravico:
V imenu vseh Slovanov tu
V imenu celega rodu
Napoleonu slava!
V imenu našega rodii
In našega jezika,
Kateremu stoprav od vas
Čast došla je velika:
Izpijem čašo to-le vs____ —
Francozje, vam zdravico tó
Od patra Valentina!
Vredno je, da se spominjamo profesorjev ljubljanske akademije za francoske vlade; Balant je učil moralko in cerkveno zgodovino, Ravnikar dogmatiko, Dolinar »Institutiones civiles« in »Code Napoleon«, Anton Melzer anatomijo in fizijologijo (Aug. Dimitz, Gesch. navaja še enega Antona Melzerja, pa za kirurgijo in porodništvo); Schmidt patologijo, Krsnik fiziko in kemijo, Hladnik prirodoslovje, Gunz matematiko in Kos modroslovje.
Vodnikovi tovariši na liceju so bili: Pesenekar za klasično slovstvo, Chawrag za francosko slovstvo in zgodovino, Eisler za I. humanitetni tečaj, Delak, Dolar za I. in II. tečaj slovnice, Kalister za matematiko. Na postojnskem kolegiju je Magajna učil matematiko ter bil vodja , Schutz pa slovnico ter francoski jezik.
Ljubljansko gimnazijo je novi učni načrt omejil na tri razrede, v katerih se je učila zgodovina, zemljepis, latinščina; francoščina, matematika, merni in težilni sistem in italijanščina kot neobvezni predmet; v začetku je bil poučni jezik nemški in slovenski, pozneje tudi francoski; ljubljanska gimnazija je imela 1810. l. 332, 1811. l. 348 učencev, novomeška gimnazija pa samo dva razreda.
Od 1773. l. naprej so na celovški gimnaziji učili deloma poprejšnji jezuvitje, deloma posvetni učitelji.
K srednjim šolam, ki so v Ljubljani, Gorici in Celovcu obstajale uže v protestantovski dôbi, se je pridružila l. 1757. gimnazija mariborska, katero so jezuvitje prenesli iz Ruš nad Mariborom. Nehala je l. 1773., pa se čez dve leti zopet otvorila s pijaristi; l. 1790. je dobila posvetne učitelje. Pri ustanovitvi l. 1757. je saligrajski vladika naložil jezuvitom, da morata vsaj dva učitelja znati slovenski. L. 1794. je ob končni šolski slovesnosti govoril Ermenčev Jože o koristi slovenskega jezika. L. 1794. se je osnovalo dvajset stipendij iz cerkvene matice za tiste gimnazijske učence, ki bi se slovenščine naučili tako dobro, da bi bili sposobni za duhovnike v slovenskih pokrajinah.
L. 1746. so v Novem mestu odprli frančiškani gimnazijo s šestimi razredi, l. 1854. so jo dopolnili v celo gimnazijo; l. 1870. je prišel zavod v državno upravo.
V Št. Pavlu na Koroškem se je ustanovila gimnazija l. 1777., zaprla l. 1784., zopet odprla l. 1809. in imela do l. 1827. šest, potem štiri razrede.
Celje je dobilo gimnazijo za časa francoskih vojsk l. 1809.; zavod je postal l. 1850. višja gimnazija, l. 1884. se je pridejal pripravljavni razred.
Trst je imel jezuvitsko gimnazijo; ko so se odpravili jezuvitje, je gimnazija dobila posvetne učitelje; za Francozov je bil »colle----ge«, l. 1814. se je zaprl in dobil l. 1850. posvetne učitelje.
Kar se tiče srednjih šol sploh, je imela gimnazija od l. 1808. do l. 1818. šest razredov, štiri gramatikalne in dva humanitetna in posebne učitelje za razne predmete; l. 1818. pa je dobil vsak razred enega učitelja za vse predmete. Latinščina je rabila vsem predmetom, celo matematiki; v večjih mestih, n. pr. v Ljubljani in Gorici so se nahajali »liceji« z dvema tečajema kot uvod za vseučiliščne študije.
Iz knjižnic odpravljenih samostanov je Leopold ustanovil licejalno knjižnico v Ljubljani in ji postavil na čelo profesorja Wildeja, in 1776. l. tako knjižnico tudi v Gradcu.
L. 1786. sta se osnovali sirotinski ustanovi v Ljubljani in v Idriji; višji deželni ranocelnik je postal dr. Kachelmayer.
Humanitetni zavodi so se lepo razvijali za cesarja Jožefa II.; 1789. l. se je osnovalo porodišče; sirotiščni zaklad je 1788. l. imel premoženja 88.000 gld.
Ustanovila se je za časa Francozov tudi prostozidarska loža z imenom: »Prijatelji Rima in Napoleona«.
Slavni možje.
Frančišek Andrej Šega, porojen 1711. l. v Novem mestu, se je uže od mladih nog odlikoval v dolbenju orožja in se nastanil v mestu Stein na Avstrijskem. Od onod je šel v Monakovo in je začel rezati pečate, podobe v baker ali upodabljati iz voska, ter je v tej stroki zaslovel tako, da je postal knežji bavarski dvorni kolajnar v Monakovem. L. 1758. in 1766. je prišel tudi na Dunaj in podobo Marije Terezije bosiral iz voska.
Umrl je 1787. l.
Na glasu so njegove slike volilnega kneza Karola Alberta, kneginje Marije Amalije, kneza Maksimilijana Jožefa, Terezije Benedikte bavarske.
Znamenite so njegove kolajne: 1. 18 podob bavarskih knezov, 2. kolajna cesarja Karola VI., 3. vojvode Klementa Frančiška, 4. cesarja Karola, 5. Maksimilijana III. in mnogo drugih (Fr. Kavčič, Lj. Zv. 1895, 207.).
Za Marije Terezije se je odlikoval Hacquet, porojen l. 1739. v Bretagni, ranocelnik v avstrijski vojni v sedemletni vojski in potem profesor anatomije, kirurgije in babištva na ljubljanskem liceju, prehodil je Kranjsko na vse strani in jo opisal v geognoškem oziru v knjigi: »Oryctographia Carniolica«, IV. partes. Lipsia 1778 — 1784. V svoji svobodomiselnosti je gotovo pretiraval; Dimitz (IV. 187) sam priznava: »Hacquet entwirft die crassesten Schilderungen von dem religiösen Wahnglauben des Volkes«; ob to je bil Kopitar naprosil Jarnika, naj popravi nekatere netočnosti v njegovih popisih.
Anton Scopuli iz južnih Tirolov je živel 16 let v Idriji in 1760. l. izdal »Flora Carniolica«; II. izd. 1772. l. naznanja in opisuje 124 novih rastlin, neznanih Linné-ju. Mnogo drugih pisateljev v tej in drugih strokah navaja Aug. Dimitz (Geschichte Krains IV. 188 sequ.).
Matematik Vega je začel sloveti za Jožefa II.
Tudi na Koroškem je bilo živahno gibanje v vednosti in umetelnosti; dasi je bilo vse nemško, gotovo je bil med učenjaki in umetelniki kak Slovenec, kateri se ni zavedal narodnosti; v Kočah 1730. l. porojeni Jož. Pichler, poprej pastir, je radi izvrstnih slikarij za grad Laksenburg dobil plemstvo.
Na Štajerskem sta se razun Popoviča, omenjenega v poprejšnji dôbi, odlikovala Slovenca Fr. Gmeiner in Kaspar Rojko.[1] Ta se je porodil 1744. l. v Metavi blizu Maribora in je postal 1777. l. učitelj cerkvene povestnice na graškem vseučilišču. Najbolj sta ga navajala na te stroke francoska zgodovinarja Fleury in Bossuet. L. 1782. je prišel v isti lastnosti v Prago, kjer je 1795. l. dokončal slavno delo »Geschichte der grossen Kirchenversammlung zu Kostnitz.« Umrl je 1819. l.
2. Cerkvene razmere; samostani.
[uredi]Marija Terezija in Jožef II. sta cerkev podredila državi; »placetum regium« je določeval, da so se papeževe bule in pisma smela razglašati samo tedaj, če je dovolila posvetna oblast. Odslej škofje in načelniki samostanov niso smeli neposredno občevati z Rimom.
Tudi nekatoliki so si smeli staviti molnice (pa brez stolpov in zvonov), ustanavljati šole, pridobivati si premoženje, državljanstvo in uradniške službe. Na Koroškem je število protestantov naraslo na 14.000.
Zvest privrženec Jožefovim nazorom je bil ljubljanski škof grof Karol Herberstein in je koj prvo leto vladikovanja objavil pastirski list, v katerem je zagovarjal cesarjeve nazore. Glasno so se uprli njegovi nasprotniki v dveh nemški pisanih knjižicah.
Cesar Jožef je razglasil tolerančni edikt, po katerem so postala enakopravna vsa veroizpovedanja; to je bilo na korist Židom. Goriški stanovi so vedno prosili za škofijo v Gorici. Papež je preklical 1751. l. patrijarhat oglejski in iz njega napravil videmsko ter goriško škofijo, kateri je za voditelja imenovan bil grof Karol Attems kot nadškof; pl. Codelli in Marija Terezija sta mnogo darovala v gmotnem obziru v ta namen. Na Štajerskem je pripadel oglejski del goriški, celjski okraj labodski, mariborski pa graški škofiji, ki je prenesla svoj sedež iz Sekave v Gradec. Namesto slabo obiskanega graškega vseučilišča se je 1782. l. ustanovil licej z bogoslovnim, modroslovnim in pravoslovnim oddelkom.
V Millstattu na Koroškem naseljeni jezuvitje so bili v njim podrejenih župnijah neodvisni od Saligrada; ko se je odpravil njih red, je njih okraj pripadel krški škofiji 1775. l. Leta 1751. se je oglejski del Koroškega pridružil goriški škofiji.
Leta 1773. je papež odstranil jezuvitski red, ki je imel na Kranjskem 43 udov. l. 1780. je bilo na Kranjskem 15 samostanov; od 1782. do 1786. leta so jih odpravili 11.[2] Vsega premoženja je bilo čez 700.000 gld.; cistercijenski samostan v Zatičini so odpravili 1784. l.; tudi Avguštincem, obutim in bosonogim, je bila usoda neugodna; njih premoženje je pripadlo usmiljenim bratom, ki so 1785. l. v Ljubljani prevzeli bolnico. Kapucinci v Kranju in v Novem mestu so morali 1787. l. zapustiti samostan. V Mariboru so odpravili jezuvitski samostan, tamošnjo gimnazijo je pa prevzela država. Pijarist Gracijan Marks iz Ljubnega je izdelal načrt za srednje šole, po katerem se je poučevalo do 1848. l. L. 1782. so bili odpravljeni kartuzijanci v Zajcu, dominikanke v Studencih in Mahrenbergu, 1787. l. dominikanci na Ptuju. Na Štajerskem s 750.000 prebivalci je bilo 70 moških in ženskih samostanov; v notranje- vstrijskih deželah je za 400 prebivalcev bil eden samostan; do 1790. l. se jih je odpravilo 40.
Za Francozov so beljaški okraj in tri tirolske župnije pripadale ljubljanski škofiji, ki je 1813. leta obsegala 410 župnij in imela 491.114 duš. Od 1811. l. naprej so se župnije delile v tri vrste, s 1000, 900 in 700 frankov državne plače in s prostim stanovanjem; kaplane in pomožne duhovnike je morala preživljati občina.
Dné 1. januvarja 1812. l. se je uvedel francoski koledar. Razun nedelj so se katoliški prazniki omejili na Božič, Veliko noč, Marijino vnebovzetje in Vse svetnike; novega leta dan se je praznoval kot narodni praznik.
Ljudstvo se je pa vender držalo starega reda in v cerkve zahajalo tako marljivo, kakor poprej, tudi tiste dni, katere niso priznavali za praznike; celó trgovci so praznovali.
Avg. Dimitz trdi, da so duhovniki dobro shajali s posvetno gosposko; škof Kavčič je 1813. l. dobil red častne legije:
V imeni cerkve: Vive l'empereur!
Škof Kavčič kupo dviga,
Neveste Krista ne teži
Nobena zla veriga.
(Aškerc.)
Pomagal mu je spretno notar njegov Anton Alojzij Wolf, poznejši škof, in Andrej Mešutar, pozneje sekcijski načelnik v ministerstvu za uk in bogočastje (umrl v Badenu 1865. l.).
III. Narodno gospodarstvo.
[uredi]Marija Terezija je kmetski stan proglasila kot »> p o d 1 a g o in največjo moč v državi«; tega načela se je držal tudi nje sin Jožef II., ki je po podložniškem patentu iz 1781. 1. podložnike kolikor možno branil samosilstva in jim priznal pravico, da so se smeli pritoževati. Proti primerni odkupnini je mogel kmet postati sam svoj gospodar.
Da bi se povzdignilo poljedelstvo, trudila se je cesarica Marija Terezija združiti vse razumništvo, ki se je zanimalo za to stroko ; 1767. 1. se je ustanovila »Kmetijska družba«^) in izvolila pl. Brigido prvomestnikom, dr. Valentina Modestija tajnikom ; trinajst pisateljev je nastopilo med udi. 1771. 1. se je osnovala kmetijska šola, skoz tri leta je izhajal: „W6chentliches Kundschaftshlatt^ , Podpiral je družbo izborni prirodoslovec profesor Balt. Hacquet, ki je bil delj časa tudi tajnik; P. Pavel Glavar, omenjen uže v prvem zvezku »Zgodovine slovenskega slovstva«, ji je bil iskren prijatelj.
Med odličnimi kmetovalci se imenuje v tej dobi Balant černe (1723. — 1798.l.). Najodličnejši pa je Anton Janša, ^) znameniti kranjski čebelar. Porojen od ubogih kmetskih starišev 1734. l. na Breznici na Kranjskem, je prišel na Dunaj za Marije Terezije 1769. 1. in začel čebelariti v Meidlingu ; imel je pa tudi bistro glavo za slikarstvo. Cesarica mu je določila plače 360 gld. na leto. Prišel je pa čas, ali se hoče odločiti za slikarja ali čebelarja ; zato je »Gospodarska družba« zaprosila cesarico, naj blagovoli družbe- nemu čebelarju za »vse žive dni« določiti plačo, primerno njegovim poprejšnjim prihodkom. Dobil je za pomočnika svojega učenca Jos. Miinzberga. Leta 1773. so v okolici dunajski čebelarili po njegovem načinu.
- ) Zgodovinske črtice c. kr. kmetijske družbe na Kranjskem. V Ljubljani
1867. 8°. 40. — Stoletnica ces. kralj, kranjske kmetijske družbe 1867. V Ljubljani. 8°. 16. (V slavnostnem govoru je naglašal Bleiweis, da se je družba izcimila iz družbe »Academia Operosorum«, ustanovljene 1693. 1. v Ljubljani.
- ) J. Navratil, Spomenik o šeststoletnici. Ljubljana 1883, Matica SI.
Za svojega učiteljevanja kot čebelarje izdal 1771. 1. razpravo: ^.Abhandlung vom Schrvdrmen der Bienen*'. Umrl je 1773. L na Dunaju 39 let star.
Dve leti po njegovi smrti je obelodanil J. Munzberg Janšin v nemškem jeziku pisan nauk o čebelarstvu,') Njegov prvi spis prevel je na slovenski jezik Pet. Pavel Glavar z naslovom : „Pogovar od Zhehelnih Boju'% ki pa je ostal v rokopisu, drugi spis pa je poslovenil 1792, 1. Janez Goličnik in izdal v Celju; napotil ga je na to Kumerdej, ki je dunajsko izdajo te knjige iz 1790. 1. predelal in prikrajšal za štajersko deželo.
Janše najzvestejši učenec in rojak Mart. Kuralt je v nemški
izdaji Janšinega nauka, natisneni v Lvovu, priznal svojemu učitelju
zasluge, pišoč:
»O čebelarstvu se je pisalo uže toliko v vseh dobah in pri vseh narodih; pa od starega Aristotela, Vergilija in Plinija do Siraha, Krumitza in do novih pisateljev francoske »Encyclopedie raethodique« ne morem najti glede na ta nauk nijednega pisatelja, kateri bi bil prekosil našega Antona Janšo, prostega, a po prirodi neizrečeno nadarjenega kmeta, ki ga je modra in dobra cesarica Terezija odlikovala s poštovanjem in podarnostjo.«
O tem našem rojaku je pel dr. Jaka Zupan :
Janša, čebelar
Na Kranjskem se kisal^
Je muhe redil,
Na Dunaju pisal,
Gospodo učil.
»Kmetijska družba« se je ustanovila v Gorici 1765. l., v Celovcu 1764. l. in blizo v isti dobi tudi v Gradcu.
Za Primorsko je uže 1522. l. izšel »gozdarski red«, 1533. l. so postavili posebnega gozdnega mojstra za Goriško, Kras in Istro. Marija Terezija je skušala povzdigniti svilorejo; 1782. l. je bilo v Gorici 462 tkalcev svile.
Za gozdarstvo, lov in ribarstvo so se osnovali posebni uradi.
Mnogo se je storilo za cepljenje koz; 1810. l. se je dotični na vod razglasil v nemškem, francoskem, italijanskem in slovenskem jeziku.
Z ozirom na trgovino francoska vlada ni bila prijazna privilegijem, podpirala je tuje trgovce, ter dovolila naseliti se Židom : prvi Žid v Ljubljani je bil Abraham Heiman z Bavarskega.
O Des Anton Jansha sel. sehr erfahrenen Bienenwirthes und K. K. Lehrers der Bienenzucht zu Wien hinterlafsene vollstandige Lehre von der Bienenzucht "^ien 1775, 8°, 204. Pozneje se je natisnila še večkrat. (Glej J. Navratil, Spomenik o Seststoletnici.)
Trgovina se je na Kranjskem lepo razvijala: izvoz platnine je znašal 400.000 gld., železnine 150.000 gld., razun Cojza so bili veliki trgovci večinoma Nemci, na primer Desselbrunner, Weiten- huller.
Za trgovino je v oni dobi bila v moči čudna naredba, da se je to ali ono blago smelo prodajati samo v določene kraje ; n. pr. s Koroškega se je smelo železo izvažati samo na Kranjsko in Italijansko ; Kranjsko in Koroško ni smelo prodajati žita na Goriško ; Goričani pa so zahtevali, da naj Korošci kupujejo vino le od njih ; tolminski živinorejci niso smeli v Čedad in Videm prodajati masla^ sira in telet.
Na Koroškem so od druge polovice XVI. stoletja pridelovali na leto 700 mark zlata in 2000 mark srebra; sploh pa je Koroško imenitno zaradi rudninstva uže v rimskih časih ; za poznejše dobe glej Ed. Aelschker und J. Palla, Heimatskunde 133.
Na Kranjskem so rudniki bili v Kropi, v Železnikih, v Bistrici, v Beli peči, v Bohinju, v Javorniku, v Mojstrani, v Tržiču in na Krškem ; železa se je pridelalo na leto za 120.000, jekla za 66.000 gld. Idrija je pridelovala živega srebra za 600.000 gld., ter dobila 1747. 1. višjo rudniško sodstvo, tudi kriminalno sodstvo za svoj okraj. V Trenti in pod Triglavom so kopali in kovali železo (1579. — 1788).
4. Sodstvo.
1768. L se je uvedel novi kazenski zakon z naslovom : C o nstitutio criminalis Theresiana. Od 1781. 1. naprej so nameščali znanstveno izobražene sodnike. Najvišjemu sodišču na Dunaju so bila podrejena apelacijska ali prizivna sodišča, ki je za znotranje- avstrijske dežele imelo svoj sedež v Celovcu. Mesta in grajščine so smele izvrševati sodstvo samo takrat, če so imele znanstveno izobraženega sodnika. Od 1787. l. je bila smrtna kazen določena samo upornikom.
Poslovala so za časa Francozov tudi vojna sodišča; prizivna sodišča so bila v Ljubljani, Zadru in Dubrovniku ; v večjih trgovskih mestih tudi trgovska sodišča. (Ljubljana, Trst, Reka, Zader.) Obravnavalo se je v francoskem, nemškem in italijanskem jeziku. Mirovni sodniki in sodniki prve vrste so nosili črno, sodniki pri prizivnem sodišču rdečo togo.
Kulturni pregled od 1740. do 1815. leta. 23
Advokatov je bilo na Kranjskem 21, med temi 16 domačinov, francoski kazenski zakonik (Gode p6nale) je bil uveden 1811. l. in je imel moč v vsej Iliriji izvzemši hrvatsko vojaško pokrajino, kjer je ostalo po Marmontovem nasvetu mnogokaj pri starem.
5. Francozi na Slovenskem.
Kakor smo slišali uže v kratkem zgodovinskem pregledu, je za časa Franca L buknila svetovna vojska, ki je trajala celih 23 let, ter pretresla do dna vse razmere avstrijske države in slovenskih dežel : prvokrat po turških bojih se je glas sovražnih čet razlegal po slovenski zemlji. Proklamacijo je razglasil Bonaparte Kranjcem v francoskem, nemškem in slovenskem jeziku. Francozi so bili takrat le kratko časa v Ljubljani.
Dne 20. majnika 1809. 1. so Francozi na novo posedli Kranjsko in Primorsko; grof Baraguay d^Hilliers je postal poveljnik Koroškega, Kranjskega, Istre, Reke in Trsta s sedežem v Ljubljani; generalni intendant pa grof Daru; vsi okraji so dobili svoje francoske poglavarje. Napoleon je zaukazal 15,260.000 frankov vojne kontribucije ; na Dolenjskem je nastal upor, ker se je kontribucija iztirjavala neusmiljeno. Namesto grofa Baraguaya pa je postal generalni guverner maršal M a r m o n t , eden izmed najpoštenejših značajev francoske armade, porojen 1774. leta v Chatillon-sur-Seine , od mladih nog prijatelj Napoleonu, ljubitelj vednosti in umetelnosti.
Maršal Marmont, to mož je vrl,
Francoza slika živa; S šampanjca polnoj kupicoj
Omizju, Čuj, napiva: Fraternitš, ^galitš
Egalitš in liberte To geslo bodi naše!*) Aškerc,
Uvel je novi carinski tarif, ki je pospeševal domačo obrt in trgovino, uravnal denarne ali bankovčne razmere, pri katerih je manj trpela »Ilirija« kakor sosedne dežele. Leta 1811. se je uvel osebni in zemljiščni davek po razmeri Jožefinske uravnave.
Marmont je potrebe za upravo in žitek vojne preračunil na 18 miljonov, dohodki pa so dosegali jedva 5miljonov; za 1811. 1.
^) Dasi so se Francozi sploh prikupili Slovencem, kolikor je možno v takih razmerah, vender ne nedostaja glasov, da so Napoleona tudi sovražili. To izra- zujejo »Napoleonove litauije« v rokopisu, o kojem poročata Jak. Žnidaršič in
So bili dohodki preračunjeni na deset, stroški na šest miljonov frankov.
Cesarski ukaz, izdan v Tuilerijah dne 15. aprila 1811. L, je ilirske provincije na novo uredil, katerim so načelovali generalni gubernator z generalnim tajnikom, generalnim intendantom in z justičnim komisarjem.
Na Kranjskem so bili okraji Ljubljana s 7 kantoni, okraj Novo mesto z 8 kantoni in okraj Postojna s 6 kantoni ; nastavljenih je bilo 23 mirovnih sodnikov; 1813. 1. se je dodal okraj Kranj s 4 kantoni.
Z občinami so upravljali župani (maires) in pristavi in občinski sveti. Dohodke občin z manj nego 10.000 frankov dohodkov je določeval generalni gubernator, one večjih občin pa državni svet v Parizu. Ljubljani, Trstu, Zadru, Dubrovniku in Karlovcu je cesar imenoval župane. L. 1812. je Ljubljani načeloval baron Codelli; pristavi so bili Rudolf, trgovec, Žiga plemeniti Pagliaruzzi, dr. R o z m a n, advokat, in M u 1 1 e, trgovec ; svetniki : Jager, Pl5renteich, Kanduč, Alborghetti, Recher, Pesjak, Lederwasch, Kuk,
M. Torkar v Ljublj. Zvonu 1884. Zložil jih je morda kapelan Z a n i n, ki je na KošaDi služboval od 1771. do 1823. 1.
V vzgled bodi začetek:
Litanije Napoleonove za Illirske Dežele.
lUirci lesem, Krainci lesem, lUirci lesem Moški siište nas, Zeoske poslušaite nas: Oča neizrečene Hudobije Sin paklenskiga Sallana Paklenskig Duhou Tovarš Preklela Pravica tvoja Gaižla Božja Luciferjou Namestnik
i. d.
• Od tojga nezmasniga Poželenja v te Visokosti
Od toje neizmirjene Lakomnosti Od tojiga Neusmilenja Od toig Krivic Od toje Jeze
i. d.
De k eni pravi Pokori prideš De sveti Materi katolški cirkvi pokoru striš De vse kar si škodv^au nazaj poverneš De vse Kralje in Firšte per Miru pustiš Ti Pogublauc
i. d.
Na zadnje je še »Molimo«.
dr. Pfandl, Wagner, Kom, Aichholzer, čebul, Wurschbauer, Malic, Savinšek, Valentin, Vogel (Vogou), Galle, Dreo.
Zupani so vodili matice ; uvedel se je civilni zakon ; duhovniki so smeli blagosloviti samo tiste zakonske, ki so dokazali^ da jih je poročil civilni uradnik.
Mirovni sodniki so sodili o prepirnih stvareh do 100 frankov vrednosti, sodišča prve vrste (Tribunal de premiere instance) o stvareh, čijih vrednost ni presegala 1000 frankov.
Zemljiščni davek se je za 1811. 1. določil na 4,500.000 frankov; uvedel se je patentni davek (200.000 frankov); pridelovanje soli, tobaka, smodnika, soliterja in loterija je bilo državni monopol.
Upravo domen in neposrednih davkov je vodil ravnatelj v Ljubljani, za carino je bil najvigi urad v Trstu ; visoko redarstvo je bilo neposredno pod generalnim gubernatorjem ; nižje redarstvo je bilo podrejeno mirovnim sodnikom ter sodiščem prve instance, opravljalo pa je svoj posel tako slabo, da sta bila tatvina in nasilstvo v ulicah na dnevnem redu.
Stavbarstvo je vodil ravnatelj v glavnem mestu, kateremu so pomagali deželni in krajevni inženerji.
Temeljito so se izpremenile razmere podložnikov, ki so postali samostalni in slobodni ; odpravile so se vse robote, poprejšnji podložniki so pred sodiščem odslej bili enakopravni s svojimi nekdanjimi gospodi.
Vsem urbarnim in desetinskim dolgovom se je odpisala petina.
»Ilirija« se je v vojaškem obziru razdelila v dve diviziji; prva je obsegala beljaški okraj. Kranjsko, Goriško, Trst, Istro, hrvatsko Primorje, počemši od Senja in objemši tudi to mesto, kvarnerske otoke, izvzemši Pago in Arbe, in civilno Hrvatsko, graničarske okraje Banat, Sluin in Ogulin; druga je obsegala graničarska okraja Liko in Otočac, hrvatsko Primorje od Senja naprej , otoke Pago in Arbe, Dalmacijo, vzhodne otoke, Dubrovnik in Boko kotorsko. Prva divizija je obsegala pet okrajev z glavnimi središči Beljak, Ljubljana. Trst, Reka in Karlovec. V šestih letih se je smel iz »Ilirije« izseliti vsakdo, ki ni bil zavezan v vojaško službo. l., 1811. se je ukazalo ustanoviti »Ilirski polk« (»Chasseurs Illyriens = ilirski strelci) 4000 mož. V teh petih krajih so- bili izvoljeni intendanti; izmed navadnih imen se glasi slovenski samo : »Vilhar« v Beljaku, katerega so pozneje obdolžili avstrijskega mišljenja in ga zaprli.
Dne 1. januvarja 1812. 1. so se vojaki začeli nabirati po francoskem načinu; Kranjska je morala dati 1100 mož; pa uže 1811. 1. je šel ilirski polk s 4 bataljoni (4000 mož) na Italijansko, v Parizu prisegši zvestobo Napoleonu.
6. Časnikarstvo in tiskarstvo.
Tudi za časnikarstvo se je poskrbelo s tem, da se je izdaval „T4l4graphe officiel des Provinces Illyrienes", čigar prva številka je izšla dne 3. oktobra 1810. 1. ; na naročbo se je vabilo v francoskem, nemškem, italijanskem in »ilirskem« jeziku; tiskar in založnik je bil Jožef Sardi. Izhajal je list po sredah in sobotah in imel objavljati javne čine cesarstva ter ilirskih dežel, hkrati pa tudi dogodke, ki bi uplivali »na duha čitateljev in razvitek trgovine«.
Začetkom 1811. L se je „T4l4graphe" združil z „Laibacher Zeitung"^] ter ga je uredoval profesor Peseneker; imel bi izhajati odslej v francoskem, nemškem in »ilirskem« jeziku ; slovenščine je bilo ubogo malo.
Popoln izvod tega časnika se nahaja v ljubljanski licejalni knjižnici.
Ustanovila se je generalna cenzura v Ljubljani ; tržaški časniki 80 morali romati poprej v Ljubljano, predno so izšli.
Večjo veljavo je dobil francoski uradni list »Telegraphe«^ ko je prevzel uredništvo CharlesNodier, znan pisatelj. Porojen 1780. leta v Besangonu je bil pregnan radi ode proti Napoleonu; general Bertrand ga je na Kalistrovo mesto imenoval knjižničarjem in urednikom »Telegraphu« ; tu je pisal roman »Jean Sbogar« ter se sploh zanftnal za južne Slovane, in nagovarjal, naj se preiskuje domača zgodovina in deželni jezik. Zanimljivo je, kako primerja Francosko in Ilirsko. Aug. Dimitz navaja (Gesch. IV, 356) dotični izrek v francoskem jeziku ; po domače se glasi tako : »Mislim, da ni nobenega človeka, kateri bi, zapustivši Francosko, ne mislil, da vidi svojo domovino, vstopivši med Julijske planine. V zunanjosti^ v navadah, v vsem narodnem značaju vlada nekaka enakost, ki vnema srce. če bi jo slučaj bil ustvaril v podnožju helvetskih planin,
- ) V minulem stoletju je imela Ljubljana več tiskar en, Adam Fr. R e i c h h ar d t (1734-47), Jurij Heptner (1760), Eger (od 1765. 1. počenši), Mihael
Bromberger (od 1775. 1. počenSi). — Alojzij pl. Kleinmayr preselivši se iz Celovca v Ljubljano, je 1778. 1. ustanovil »Laibaeher Zeitung«. bi še večja bila ta enakost ; razteza se na zemljo, zrak, nebo ; ona ustvarja okolo sebe neko harmonijo ; vse ga spominja kake navade, kakega čuta ; pri vsakem koraku misli, da vidi domače loge in reke, svoje rojake in brate« id.
7. Društveno življenje za časa Francozov.
Nemirni časi vojaških homatij in važnih izprememb v deželni in državni upravi in tuje razmere, ki so nastale na Kranjskem, sicer niso mogle pospeševati živahnega društvenega življenja, vender pa je Ljubljana zdaj postala duševno središče obširnemu upravnemu ozemlju, ki se je raztezalo od tirolskih mej do Dubrovnika, od Save do Jadranskega morja ; saj je Ljubljana uže za Rimljanov bila važna postojanka. Vsak državnik svetovnega obzorja, ki mu je ozkosrčna politika narodnega nadvladja tuja, mora uvaževati važno lego ljubljanskega mesta. To je uvidel Napoleon in njegovi namestniki, a zlasti Marmont.
Prihajalo je v Ljubljano vedno več tujcev.
Trgovec Fran Gale je osnoval 1810. 1. društvo, kateremu je policijski komisar Toussaint potrdil pravila ; maršal Marmont je podpiral podjetje, češ, da to pospešuje medsebojno približevanje prebivalcev in tujcev. Namen društvu je bil: »Pospeševanje domače trgovine, okusa in omike naše dobe, pospeševanje dostojne zabave stem,da se odstranja vse, kar bi utegnilo biti na kvar javni državni upravi.«
Maršal Marmont se je udeležil slovesnosti v streljarni ljubljanski. V gledišču so nastopale italijanske operne družbe. Napoleonove dni, 15. avgusta, so bile javne igre, razsvetljevanje in umetalni ognji, na večer slovesna pojedina pri maršalu Marmontu in
sijajni ples : Hej, to je god vesel noc6j
V Ljubljani pri maršali! Kdo šteje goste, ki pri njem
So v dvorci se sestali! Čast, učenost, bogati svet, Lepote ženske pestri cvet
Slav^ Napoleona!
In maršal Marmont napiva :
Vam, gostje slavni, čašo to
Na zdravje Daj izpijem; Ponosen sem in sem vesel,
Da med Ilirci žijem; Bog živi našo stolico.
PrekrasDO nje okolico, Bog živi vso Ilirsko .... Aškerc,
Leta 1811. so mesta Ljubljana, Beljak, Gorica, Dubrovnik, Reka, Zader, Kotor in Karlovee ter .šest hrvatskih polkov vsled Marmontovega upliva poslala odposlanstvo v Pariz poklanjat se Napoleonu; Ljubljano sta zastopala škof Ricci ter baron Lichtenberg; oba sta dobila rede.
Dne 20. marcija 1811. 1. se je porodil Napoleonu sin, rimski kralj; zelo so se tega dogodka veselili »Ilirci«, ker so se nadejali, da se vrnejo zopet pod staro vladarsko hišo, in ga v Ljubljani ter drugod praznovali z velikimi mašami, sjajnimi pojedinami in plesi; zlagali so se slavospevi; jeden se je glasil:
Napoleonum Augustum Principe suaBissimo Inelitae Napoleoni dum Prvpaginit Ae imperii aeternitatie SpuHsare anetum lil^ici voti compotes Gratulantur.
Dne 29. junija je odšel Marmont na Francosko ; naslednik
mu je postal grof Bertrant, mož dobrohotnega znažaja. Nižjemu
ljudstvu je skrbel za kruh in igre, om^kanejšim pa za primerne
slovesnosti. Tudi cesarifiin dan (25, avg.) se je praznoval z ljudsko
veselico v okolici ljubljanski ; vožnja po Ljubljanici je prišla zopet
ik je bila taka vožnja dne 28, majnika 1812. 1. ; takrat
isarstvo stalo na vrhuncu, praznovali so slavni vhod
ča pa se je obrnila.
e dve, tri o gledališčnih predstavah v tej dobi, do-
podatke o Linhartovih igrah. Leta 1803. so otroci
vljali Vodnikovo igro : »Tinček -PetelinČek«,
otzebueju.
asi francoskih vojsk so dali povod, da se je 1814, 1.
proslavo avstrijske vlade v gledališču pela Vodnikova
£i, punfike, Trositi venčali
- marjetice, Gaz PremagavCovo,
ce, ZTonCite. Milma porečemo:
mirov je god. Zdrav doSel Fronc b
,ajte venCike, Tvoje smo cvetice,
mice. kokale, Se li pokli^nemo,
niče, pojdemo Ponižno prosimo :
icu nasprot. Smil se sirot!
- ↑ Oba je popisal bliže J. Macun, Knjiž. zgod. 51—54, 54—56.
- ↑ Bržkone je najbridkejše zadela ta usoda zatiški samostan, najstarejši na Kranjskem; ustanovljen je bil 1136. l. Med menihi tega samostana so se
nahajali zaslužni pisatelji, n. pr. Franc Ks. Tauffrer, Kuralt (juridični pisatelj),
Fabiani je izdal moralno modroslovje, Radics in Scharf sta bila zgodovinarja,
Linhart je bil dve leti v samostanu; zemljepisec Florianschitz je l. 1744. izdal zemljevid Vojvodine Kranjske. Tudi v dušnem pastirstvu so si pridobili lepih
zaslug; 31 vikarijatov in far---, na Kranjskem, 8 na Štajerskem so oskrbovali z
dušnimi pastirji.
Ohranila se je še »Pesem od gorvzdigneina setiškiga Kloštra«, kjer pravi
8. kitica:
Kmal smo bli vpričo tam
Pravi Buzeti sam
Sim poslan od Cesarja
Od vikšiga poglavarja
Vam morem slavu dat
In v---se s kloštra segnat.(Fr. Wiesthaler, Lj. Zv. 1882, str. 603 i. d.)