Zgodovina slovenskega slovstva 2 (Glaser)/I. Zgodovinski pregled od 1790. do 1815. leta
| Zgodovina slovenskega slovstva 2 (Glaser) I. Zgodovinski pregled od 1790. do 1815. leta. Karol Glaser |
| |||||||||||||
1. Krajepisne črtice; uprava.[uredi]
Dasi so od 1580. l. naprej vse dežele, naseljene po Slovencih, prišle pod žezlo avstrijskih vladarjev, vender njih meje niso bile enake današnjim.
Kranjsko s Primorjem in Istro je 1780. l. imelo 112.298 prebivalcev; 1771. leta je bilo na Kranjskem 16 mest, 22 trgov, 3308 vasij, in 1779. l. plačalo se je državi 1,250.000 gld. davkov; za časa Francozov pa je bilo 370.000 prebivalcev; Vipava je pripadala goriškemu okraju.
L. 1776. se je primorsko mesto Reka vsled dvornega odloka priklopila Ogrski.
Na Koroškem se je oblast deželnih knezov množila s tem, da sta Saligrad in Bamberg od 1535. l. naprej na svojih posestvih priznavala pravice deželnih knezov; Bamberg je 1759. l. celo prodal svoje imetje Mariji Tereziji; samostalna sta bila samo Breže (Friesach) in Št. Andraš.
Izmed mest se je začel poleg Beljaka razvijati Celovec ; Breže in Št. Vid sta propadala.
L. 1783. so se odpravila deželna poglavarstva na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, namesto njih se je pa ustanovil v Gradcu »gubernij«; prvi gubernèr je bil grof Franc Khevenhüller.
Vladni uradi na Kranjskem so bili urejeni takó-le :
I. Reprezentancija in komora: prvomestnik z 8000 gld. plače; 1 svetovalec, 15 uradnikov, 3 okrajni poglavarji, 1 fiskal, 3 okrajni ali kresijski častniki, 1 davčni odmernik, 2 spremljevalca.
II. Deželni uradi: Deželni poglavar s 6O0O gld. plače, 2 podprvomestnika; 6 svetovalcev za grofe , 6 za plemenitaše; 2 svetovalca učenih stanov in 2 uradnika, 1 sodnik in 1 pristav.
III. Deželne deske urad s tremi uradniki.
Blizu tako kakor na Kranjskem je bila tudi na Štajerskem uprava urejena, ki jo je prehitro odpravil Jožef II. Vsled prošenj stanov je Leopold zopet imenoval deželnega poglavarja, pomnožil zastopnike meščanov; do zdaj je 31 mest in trgov ter 5 »kresij« imelo po enega zastopnika.
L. 1748. so se uvedle 3 »kresije«, v Ljubljani za Gorenjsko, v Postojni za Notranjsko, v Novem mestu za Dolenjsko; tudi grofiji Goriška in Gradiščanska sta bili podrejeni deželni oblasti v Ljubljani; te »kresije« so mnogo uplivale na deželno redarstvo, zdravstvo, promet in gradbo cest ter so primeroma dobro zastopale koristi kmetskega stanu.
Goriško je bilo 1747. l. razdeljeno v goriško in gradiščansko kresijo; 1749. l. je ustanovila Marija Terezija avstrijsko Primorje z namestništvom v Trstu. Jožef II. je goriško in gradiščansko kresijo 1783. l. podredil Trstu.
Na Koroškem so bile kresije ustanovljene v Celovcu, Beljaku in v Velikovcu, na Štajerskem v Gradcu, Mariboru, Celju, Judenburgu in Bruku.
2. Avstrija pod habsburško-lotarinško dinastijo od Marije Terezije do dunajskega kongresa 1815. l.[uredi]
Ko je Marija Terezija 1740. l. zasela prestol, izvolila je sicer svojega moža Franca Lotarinškega, velikega vojvodo toskanskega, svojim sovladarjem, a vladala je vender sama s svojimi ministri, med katerimi se je odlikoval zlasti grof Kaunitz.
Sovražne njej sosedne države, dobro znajoč oslabljene moči države avstrijske, so začele nasledstveno vojsko. Volilna kneza Karol Albrecht (bavarski) in Avgust III. (saksonski) sta se oglasila s svojimi zahtevami; tema se je pridružil španski kralj. Te neprilike je porabil pruski kralj Friderik II. in vdrl v Šlezijo. Sovražnikom mlade vladarice so se pridružile še Francija , Sardinija, Palatinat in Kolonja ter napravile načrt za razdelitev avstrijske države. Pomoč ji je obljubil samo angleški kralj Jurij II. in pa ogrski stanovi. Z berolinskim mirom se je Terezija iznebila pruskega kralja, izgubila pa skoro celo Šlezijo in grofijo Gladsko, angleški kralj pa je ukrotil Francoze. Radi teh ugodnih uspehov Marije Terezije je začel Friderik II. drugo šlesko vojsko, nemški knezi pa so Marijinega moža izvolili nemškim cesarjem (Franc I. 1745. do 1765. l.). Zopet se je Marija Terezija pobotala s pruskim kraljem (mir v Draždanih 1745. l.). Proti Francozom in Špancem pa je junaški vladarici pomagala ruska carica Elizabeta. V miru v Ahenu (1748. l.) je Avstrija odstopila vojvodstva Parmo, Piacenco in Guastallo španskemu infantu Filipu, Sardinija je dobila nekaj milanskih pokrajin.
Pozneje se je Prusija združila z Anglijo, Avstrija pa s Francijo; Friderik II. je bil premagan pri Kolinu: odslej se je izgubilo zaupanje v njegovo nepremagljivost. V spomin te zmage je Marija Terezija ustanovila vojaški red »Marije Terezije«. Po sedemletni vojski je v miru v Hubertsburgu Friderik obdržal to, kar se mu je bilo odstopilo v draždanskem miru.
Pri prvi delitvi Poljske 1772. l. je Avstrija dobila Rdečo Rusijo, polovico krakovskega palatinstva, trinajst sipuških mest, vojvodstvi Zator in Osvięcim in nekaj delov Podolije, Sendomira, Belskega in Pokutije. Od Turčije je Marija Terezija dobila 1775. l. Bukovino.
Še zadnje leto pred smrtjo bi se bila Marija Terezija morala bojevati s Prusijo, vojni sta si uže stali nasproti, ko sklene mir tešinski 1779. l., v katerem je Bavarija odstopila Avstriji okraj inski, ki je zdaj del nadvojvodstva Avstrijskega nad Anižo.
Sicer nekaj skrčena je pa avstrijska monarhija ostala enotna in nerazcepljena, ker so vsi narodi z zjedinjenimi močmi junaški vladarici branili prestol. L. 1780. je Marija Terezija umrla, zapustivša urejeno in utrjeno državo svojemu sinu Jožefu II., ki je vladal deset let (1780.— 1790.).
Tudi slovenski[1] plemenitaši so se na slaven način udeleževali teh bojev; Maks pl. Rechbach, porojen v Beli Peči, je dobil viteški red Marije Terezije; v bitki pri Hochkirchu sta padla Ivan in Joahim pl. Lazzarini, v bitki pri Meissenu se je odlikoval grof Lanthieri, Avgust pl. Rasp je radi hrabrosti v bitki pri Švednici bil proslavljen z viteškim redom Marije Terezije.
Jožef II. (1780. — 1790.) se je trudil na vso moč svojim narodom pospeševati duševno in gmotno blaginjo; bil je vsestransko izobražen in blag vladar. Ozemlje avstrijsko je hotel urediti na tak način, da bi za bližnjo Bavarijo zamenjal oddaljeno Belgijo ; knez Karol Teodor je bil uže pripravljen, pa Friderik U. je to preprečil. On in volilni knez saksonski, kralj angleški in nekateri nemški knezi so proti tem nakanam osnovali »knežjo zavezo«. Vsled tega krepkega odpora je Jožef II. odstopil od svojega namena.
Imel se je bojevati tudi s Turki; do tega ga je dovedla zaveza, 1787. l. sklenena v Kerzonu z rusko carico Katarino, ki je ukrenila Turke pregnati iz Evrope. Kužne bolezni so močno zavirale ugodni razvoj te vojske, vender je Lavdon vzel Beligrad 1789. l. Znana slovenska narodna pesen opeva ta čin, kajti udeležili so se te vojske tudi Slovenci. Kranjski polk grof Thurn je prezimoval v Slavoniji 1787. l. Gorenjci in Dolenjci so hrvatskim konjenikom priskrbeli konje. Vitez Ravbar je bil stotnik v mejnem pešpolku št. 15; dva Turjačana sta padla pri Fokšani, grof Kajetan Lichtenberg je na čelu prostovoljnim grenadirjem polka Alton prodrl skozi carigrajska vrata v Beligrad. V Ljubljani so praznovali zmago z razsvetljavo in godbo; tudi v drugih mestih na Slovenskem so slavili poraz Turkov.[2]
Jožef II. ni imel svojih dedičev; zato ga je nasledoval brat Leopold II. (1790. — 1792.), ki je bil v Toskani modro in srečno vladal 25 let. Prepustivši to deželo svojemu sinu Ferdinandu prevzel je vladarstvo na Dunaju in končal boj s Turki z mirom v Sistovi 1791. l., ki je pripoznal obojestransko posest v poprejšnjem obsegu (status quo).
Leopold ni popolnem odobraval Jožefovih nakan; ob to so od mnogih stranij pričakovali, da ponovi stare stanovske privilegije. Vladarstvo nastopivši je sklical državni zbor v Budim 1790. l. in Ogrom povrnil staro ustavo; to se je zgodilo tudi na Češkem in Nizozemskem, kamor je poslal močno vojno, ker se Nizozemci niso hoteli pokoriti avstrijski vladi.
V tem času so se pojavljale prve kali velikega gibanja na Francoskem, namreč francoske revolucije, ki je po svojih nasledkih vse javne in družbinske razmere premenila na Francoskem in še v mnogih drugih deželah evropskih. Ko je pobegnila francoska kraljeva rodbina 1791. l., se je Leopold sešel s pruskim kraljem Friderikom Viljemom in z drugimi nemškimi knezi v Pilnici na Saksonskem ter sklenil zavezo, ki je nameravala braniti in ohranjevati obstoječe razmere.
Po kratkem, miroljubnem vladanju je umrl Leopold dné 1. marcija 1792. l.
Naslednik mu je postal Franc II. (1792.— 1835.), kateremu so Francozi kot kralju češkemu in ogrskemu napovedali vojsko, ker so sosedni nemški vladarji podpirali izselivše se francoske plemenitaše; s tem so se začele vojske, ki so trajale blizu četrt stoletja. Cesarski so bili nesrečni; razburjeni Francozi pa so Ljudevita XVI. in njegovo soprogo kraljico Marijo Antoinetto odstavili in usmrtili z giljotino ter Francijo proglasili za ljudovlado.
Nato je francoski ustavodajalni narodni zbor poslal dve vojni na Nemško, (z Moreau-jem in Jourdanom na čelu) in eno na Laško, katero je vodil Napoleon Bonaparte; ta je, premagavši Avstrijce v treh bitkah, prisilil sardinskega kralja in druge kneze, da so se ločili od avstrijskega vladarja. Dasi se je na Nemškem hrabro držal nadvojvoda Karol (major Vega je slavno vodil obleganje trdnjave »Fort Louis« 1793. l. in trdnjave Moguča (Mainz) 1795. l., vender proti Napoleonu na Laškem ni opravil ničesar: Francozi so, podvrgši si Beneško, mahnili na Primorsko, Koroško, Štajersko in Tirolsko 1797. l. V miru, sklenenem v Ljubnem in v Campoformiju pri Vidmu (dné 17. okt. 1797. l.), je Avstrija Nizozemsko odstopila Franciji, Lombardijo republiki cisalpinski, na novo ustanovljeni, dobila pa Benetke, beneško Istro in Dalmacijo.
Tudi na severni strani je Avstrija dobila bolj okroglo lice, kajti pri tretji delitvi Poljske (druge se ni udeležila) je Avstriji pripadel ostali del vojvodstva Krakovskega z glavnim mestom Krakovom, vojvodstvo Sendomir in Lublin ter nekaj drugih pokrajin med Pilico, Vislo in Bugom; avstrijski del Poljske se sme deliti v vzhodno in zahodno Galicijo.
Preponosno ravnanje francoske republike je združilo Anglijo, Rusijo, Turčijo in Avstrijo. Srečno so se Avstrijci in Rusi bojevali na Laškem v bitkah pri Cassanu in Trebiji; nestanovitni car Pavel pa je, domu pozvavši svoje vojake, na cedilu pustil Avstrijo, kateri pa je vender vojskovodja Melas podvrgel Sardinijo ter ujel generala Maseno v Genovi.
Napoleon se je med tem postavil Francozom na čelo kot »prvi konzul«, premagal avstrijskega vojvodo Melasa pri Marengu (1800. l.), njegov vojvoda Moreau je vzel Saligrad in se bližal Dunaju; ob to je sklenil cesar mir v Luneville-u in dobil oblastniji škofov v Tridentu in Briksnu v Tirolih, sam pa odstopil Brizgavo (Breisgau).
Napoleon se je 1804. l. dal kronati za dednega francoskega cesarja, istotako je Franc II. dné 11. avgusta 1804. l. ustanovil avstrijsko cesarsko dostojanstvo in se proglasil za dednega cesarja avstrijske monarhije kot Franc I.
K temu koraku so prisilile cesarja najbolj mršave razmere na Nemškem, kjer cesarsko dostojanstvo ni imelo nobenega ugleda več.
Vsa Evropa se je zdaj nadejala miru, pa se je varala, ker se cesarska Francoska nič ni razločevala od republikanske. Napoleon je zdaj izpremenil v provincije svoje države tiste dežele, katerim je bil poprej usilil republikansko ustavo: laške republike je zdaj zjedinil v »Laško kraljestvo« ter se je dal v Milanu venčati z železno krono lombardsko in je koprnel tudi po drugih deželah; zato so se v tretjo zavezo (koalicijo) združile Anglija, Rusija in Švedska, katerim je pristopila 1805. l. tudi Avstrija. Na Nemško je pridrl Napoleon sam, zajel avstrijsko vojno pri Ulmu (23.000 mož ter 59 topov), vzel Linc ter Dunaj in šel ruskemu caru Aleksandru nasproti, v tem ko je nadvojvoda Karol vojskovodjo Maseno podrl pri Kaldieru na Italijanskem; to pa nič ni izdalo več, ker je Napoleon združene Avstrijce in Ruse popolnem premagal pri Slavkovem (Austerlitz) blizu Brna. V bitki pri Kaldieru se je odlikoval Slovenec Žiga Novak, ki je potem dobil viteški križec reda Marije Terezije. Sklenil se je mir v Požunu (1805), za našo državo zelo poniževalen. Avstrija je morala odstopiti Benečijo in Dalmacijo italijanskemu kraljestvu, prednje avstrijske dežele Badenskemu in Würtemberškemu, Tirolsko pa Bavariji, dobila je pa samo Saligrajsko. Napoleon je s 16 knezi južne in zahodne Nemčije ustanovil »rensko zavezo« in upropastil nemško državo: ob to se je cesar Franc 1806. l. odrekel dostojanstva nemškega cesarja. Nasproti Prusiji, ki je izgubila blizu polovico svojih dežel, ustanovil je Napoleon »vojvodstvo Varšavsko/big>« in je podelil kralju saksonskemu. Tako se je izpremenilo lice skoro vse Evrope, samo Rusija in Anglija sta ostali nedotakneni.
Naravno je, da je v takem položaju Avstrija napela vse žile, da si opomore na novo, kajti bati se je bilo, da jo Napoleon ne poniža v prosto namestništvo svojega obširnega cesarstva. Vladarji se v sili spominjajo naroda; nadvojvoda Ivan se je domislil domobrancev: vsi moški od 18. do 45. leta svoje dobe naj bi poprijeli za orožje v bran domovini. Vodnik sam jih je navduševal z zbirko vojaških pesnij (»Pesmi za brambovce«), in domoljubne Tirolce je vodil hrabri Andrej Hofer.
Zvezala se je Avstrija z Anglijo ter napovedala dné 9. aprila 1809. l. Napoleonu vojsko.
Na Italijanskem so bili Avstrijci sicer srečni, ali Napoleon jih je premagal na Nemškem pri Abensbergu, Landshutu in Eckmühlu; vsled tega so Francozi prodirali iz Italijanskega proti Kranjskemu in zasedli Ljubljano dné 20. majnika pod vodstvom maršala Macdonalda; Dunaj pa je zasedel Napoleon sam. Sicer ga je nadvojvoda Karol premagal pri Aspernu in Esslingenu (dné 21. in 22. majnika), pa nesrečna bitka pri Wagramu (dné 5. in 6. julija) je prisilila cesarja Franca I., da je z Napoleonom dné 14. oktobra 1809. l. sklenil dunajski mir, v katerem je Avstrija odstopila Bavariji: Saligrajsko, insko in en del hausruške (Hausruck) kresije; velikemu vojvodstvu Varšavskemu: zahodno Galicijo z mestom Krakovom; Rusiji: tarnopoljsko kresijo; Napoleonu: Kranjsko, kresijo beljaško, grofijo Goriško s Furlanijo, Istro s Trstom, Hrvatsko in en del Vojaške krajine.
Tako je Napoleon oslabil Avstrijo, a cesarjevo hčer Marijo Ljudovito vzel za ženo 1810. l. ter Avstrijo in Prusijo prisilil k vojski proti Rusiji 1812. l., kjer ga je zapustila sreča (Moskva). Prusija se je ohrabrila v samostalno postopanje; tudi Avstrija se je pridružila prusko-ruski zavezi; Napoleon je zmagal zadnjokrat pri Draždanih, a bil odločilno polomljen v tridnevni bitki pri Lipskem dné 16., 17. in 18. oktobra 1814. l. Zavezniki so pridrli v Pariz ter Napoleona prisilili odpovedati se cesarskega francoskega dostojanstva; na njegovo mesto so postavili burbonca Ljudevita XVIII., brata umorjenemu kralju Ljudevitu XVI.
Na dunajskem shodu ali kongresu 1815. l. so se sešli najodličnejši evropski vladarji in njih poslanci, da bi zopet uredili evropske države, ali nemirni Napoleon se je vrnil na Francosko ter se zopet polastil vladarstva, pa odločilna bitka pri Waterloo ga je za vselej pognala na otok sv. Helene, kjer je umrl dné 5. majnika 1821. l.