Zgodovina barv

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zgodovina in psihologija barv
Marjan Čufer
Spisano: 2004
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



ZGODOVINA IN PSIHOLOGIJA BARV

naša domačija v Bohinju

Zgodovina barv

Preden lahko razpravljamo o modernih aplikacijah barv, bi bil koristno omeniti na kratko zgodovino barvne teorije. To poglavje je na kratko vsa zgodovina barv. Malo je omenjen vzhodnjaški koncept. Tudi mnogi filozofi ali pomembni umetniki so izpuščeni ali le bežno omenjeni. Vendar je to temelj za kasnejša razglabljanja.

Zgodnje civilizacije

Zgodnje civilizacije so pustile le malo ali nič sledov o tem kaj so si mislili o barvah. Iz drugotnih virov je razvidno, da so stari Babilonci razvili relativno sofisticirane poskuse z barvami in svetlobo. Interes starih Egipčanov je razviden iz dragocenih in bleščečih materialov, ki so jih uporabljali v svoji umetnosti. Na žalost ni ostal noben pisan vir in tudi malo umetniških del iz njihovega časa, tako da bi si lahko ustvarili jasnejšo podobo(Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 1).


Stari Grki

Kakor pri večini zahodnih teorij, geneza organizirane barvne teorije izhaja iz antične Grčije. Čeprav so bili Grki zelo dobri filozofi, so imeli raje teoretska razglabljanja, kakor praktične preizkuse in pogosto svojih teorij niso preverili v praksi. Zaradi tega so mnoge njihove teorije imele le malo skupnega z realnostjo. Toda način njihovega razmišljanja je ostal poglaviten vse do prvega stoletja našega štetja. Prve teorije barv so bile plasirane s strani filozofa Empedoklesa (492-432 b.c.), ki je verjel, da vsa narava izhaja iz štirih elementov: zraka, vode, ognja in zemlje. Verjel je, da naj bi različne kombinacije teh štirih elementov tvorile vse, tudi barve. Empedokles je verjel, da obstajajo štiri osnovne barve: rdeča(zrak), rumeno - zelene (zemlja), bela (ogenj) in črna (voda). Po Empedoklu je bila barva odvisna od proporcev teh štirih elementov in v njihovi sestavi. Empedokles je poskušal razložiti tudi vid. Smatral je , da drobceni delci snovi stalno sevajo iz objektov in tako preneseni v pore očesa ustvarijo vtis videnja (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 2). Bolj znan kot utemeljitelj atomske teorija, Demokrit (460-360 b.c.) je izboljšal Empedoklovo barvno teorijo, ko jo je poskušal združiti s svojo fizikalno teorijo. Demokrit je trdil, da barva izhaja iz oblike atomov. Recimo bela barva naj bi bila posledica gladkosti in pravilne okrogle oblike atomov. Črna pa je rezultat zelo grobo zrnatih atomov. Demokrit je odkril tudi metodo mešanja barv iz primarnih.

Aristotel

Čeprav je tudi Platon nekaj pisal o barvah, so bile njegove teorije na splošno prezrte. Namesto tega pa so Grki upoštevali Aristotela iz Stagire (384-322 b.c.) največjega od njihovih naravnih filozofov, za razlago o tem kaj so barve. V njegovem delu » O čutih in zaznavanju«, je Aristotel zavrnil vse prejšnje teorije. On je trdil, da sta primarni barvi samo bela in črna, in da vse druge izhajajo iz ustreznih mešalnih proporcev teh dveh barv. V brezupnem poskusu, da bi svojo barvno teorijo povezal s teorijo o glasbeni harmoniji, je poskušal razložiti lepe barve kot rezultat harmoničnih proporcev bele in črne (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 3). Barve, ki so bile torej očesu neprijetne so bile posledica neustreznih proporcev, tako kot disonančni toni v glasbi. Aristotel je razlagal barvo kot interakcijo med materialom in svetlobo. Vsi objekti potencialno posedujejo barvo in šele učinek svetlobe naredi njihovo barvo vidno. Grški slikarji pa izgleda, da so na splošno ignorirali Aristotelovo barvno teorijo, čeprav je do današnjih dni preživelo le malo njihovih del (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 4).

Alhazen

S propadom grške civilizacije, je prišel razvoj naravoslovnih znanosti do zastoja. Medtem, ko je bila evropska kultura zapletena v vrtinec propadajočega Rima 452 a.d. je doživela razcvet arabska kultura. Arabci so imeli veliko zanimanje za izvor nastanka stvarstva in so bili vešči tudi v naravoslovnih vedah. V optiki je bilo primarno zanimanje o naravi videnja. Nekateri filozofi so bili mnenja, da je izvor svetlobe v očesu. Drugi zopet, da je izvor svetlobe izven očesa, in da jo oko samo pasivno sprejema. Oboji so uporabljali za podporo grške vire. Argumente je končno pokazal morda največji arabski filozof in preučevalec narave vseh časov, Abu Ali Hasan ibn al-Haitham, bolje poznam na zahodu kot Alhazem (965-1040 a.d.),(Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 4). Alhazen je bil ploden pisec s številnimi interesi. Napisal je čez 200 knjig o matematiki, fiziki, in medicini in je bil ključna osebnost za objektivno znanstveno metodiko. Njegov primarni interes pa je bilaoptika, in v svojih raziskovanjih narave svetlobe in barv je bil daleč pred svojim časom. Raziskoval je leče in ogledala in obdelal mnogo teh principov. Bil je prvi človek, ki je opazoval refrakcijo svetlobe, pojava, ki je povzročal glavobole mnogim kasnejšim zahodnim fizikom. Pravilno je opisal čudovite barve sončnega zahoda in razliko sončne svetlobe zjutraj ali opoldne. Eno njegovih dragocenih odkritij je bila »kamera obskura«, predhodnik moderne kamere, ki je lahko prikazala majhno sliko zunanjega sveta v zatemnjeni sobi. Z skrbnimi študijami je uspel oko razdeliti na šest delov. Njegove študije so dokazale, da izvor svetlobe ni v očesu in za vselej ovrgle to teorijo (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 5).


Gotske katedrale


Medtem, ko so se Arabci usmerili na fizikalno naravo svetlobe, so se njihovi evropski kolegi osredotočili na spiritualen izvor svetlobe. Višek tega gledanja so bile gotske katedrale, katerih oblika je bila prvič uporabljena v opatiji v ST. Denisu v Franciji. Narejena je bil a v osmem stoletju in je bila stara stavba, ki jo je bilo pravzaprav težko uvrstiti v Gotiko. Človek odgovoren za transformacijo ST. Denijske katedrale v Gotiko je bil opat Suger (1081-1155 a.d.) V času opata Suger-ja je rasla moč in vpliv francoske krone in del njegovih dolžnosti je bil tudi prenova St.Denijske pariške katedrale v nekaj kar bo bolje predstavljalo slavo francoske kraljeve družine Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to olor: Hayden Books 1997, str. 6).Za navdih se je Suger obrnil na dela Pseudo-Dionizija Areopagita, sirskega mistika iz petega stoletja, kogar so katoliški teologi dolgo zamenjevali z St. Denisom. (»Denis je francoska različica imena Dionysius«) . Za Pseudo-Dionizija je svetloba razsvetljevala, dajala življenje in naredila vidno vse kar ji je bilo izpostavljeno. Ona je merilo, večnost, število, vzrok in konec vseh stvari. Svetlobo je primerjal z božjim znanjem in zmožnostjo, da zavrže sence sveta, tako kot znanje zavrže sence neznanja. Morda najbolj revolucionarni del Pseudo –Dionizijevega dela je bilo to, da je tudi temo smatral za del svetega in božanskega (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 6). Sugerjev končni cilj je bil, da prevede te Dionizijeve misli v prakso. Prostor je preoblikoval v lahkotne, vitke in visoke oblike, ki so jih skrivnostno razsvetljevala velika okna z barvastimi stekli. Ta okna so napolnjevala sicer mračni prostor z svetlobo, nabito s spiritualno energijo. Ko je bi St.Denis preurejen je navdahnil arhitekte po celotni Evropi. Po Sugerju je bil eden glavnih teoretikov svetlobe in barv Robert Grossteste (1175-1253 s.d.) Grossteste je kombiniral Aristotelovo teorijo z Arabsko in postavil standarda na Oxfordski univerzi za več stoletij. Mnoge njegove teze je izpopolnil njegov najboljši študent Roger Bacon(1216-1274) . Čeprav se je gotska umetnost ukvarjala predvsem z arhitekturo, je bilo tudi slikarstvo in iluminirani rokopisi podvrženo naporom umetnikov. Vendar pa je v tem času Evropa zašla iz naravoslovja v spiritualizem (Mordy


Massacio


Proti koncu Gotike so nastale velike spremembe, ki so spremenile umetnost za vedno. Povečan pretok prebivalstva v mesta je povzročil nastanek močnega srednjega razreda. Za umetnike je to pomenilo svobodo


in manjšo odvisnost od cerkve. Na jugu je oživitev grške miselnosti močno vplivala na Italijo.Sredi petnajstega stoletja je ta vpliv v Toskani postal tako očiten, da je pesnik Petrarka oznanil prihod nove dobe imenovane Renesansa ali preporod. Grške kulture. Z vidika današnjega oblikovalca je to pomenilo oživitev kolorizma in uporabo barv za izražanje vtisov. Prvi veliki italijanski kolorist je bil Massacio (1401- 1428), ki je povsem odstranil uporabo linij in črt v svojih slikah. Čeprav so predhodni umetniki jasno s črtami ločevali oblike, je Massacio prvi začel z mehkimi prehodi in sencami brez črt. Massacio-vo slika pril.rstvo je osvetljeno z bledo, atmosfersko lučjo, ki realistično osvetljuje osebe in oblike. V nekaterih od njegovih delih je uporabil atmosfersko perspektivo, kjer so oddaljeni objekti vse bolj modri zaradi globine atmosfere (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 8).


Michelangelo


Čeprav se je Michelangelo (1475-1564) imel predvsem za kiparja, ja najbolj znan kot slikar stropa v Sikstinski kapeli. Zaradi stoletnega dima sveč so mnogi umetniki


mislili, da so bile barve temačne, toda nedavno čiščenje stropa v tej kapeli je pokazalo, da je šlo za zelo žive in intenzivne barve. To ne zmanjšuje pomena Michelangela, toda prevrednotenje v izrednega kolorista je nujno. Objekti so oblikovani neposredno s svetlimi toni z dodanimi čudovitimi globokimi sencami in osvetlitvami. Prav tako je uporabil sence pri sliki Adama in Eve. Slika pril. je sicer v živahnih barvah, toda grešna človeka sta v globoki senci (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 9).


Renesansa in barok


Renesansa v severni Evropi se je razvijala povsem drugače kot na jugu. Germansko cesarstvo ni bilo ekonomsko tako razvito kot italijanske mestne državice in vplivneži niso bili navdahnjeni z Grki, ampak s svetom okoli njih. Za večino na severu je bilo to pravzaprav nadaljevanje Gotske tradicije. Tu se je pojavilo oljno slikarstvo, ki se je posebno izpopolnilo na Nizozemskem sredi petnajstega stoletja. Oljno slikarstvo je dalo umetnikom daleč širšo paleto kot tempera in tudi razčlenitev na številnejše odtenke.

Tizian


Olje je kmalu prodrlo tudi v Italijo, kjer je postalo dominanten medij Visoke Renesanse. Morda je bil njen najboljši predstavnik Tizian (1477-1576), beneški slikar z izjemnimi sposobnostmi. Tizian je razvil sicer zelo zamudno tehniko slikanja s tankimi sloji preko rdečega ozadja. To je dajalo njegovim delom mehkobo, ki je bila prej na bel fresco omet nedosegljiva. Nekatere od njegovih slik imajo tudi do 40 natančno nanesenih plasti olja in barve. To daje njegovim slikam videz, ki se ga ne da primerjati z nikomer (Mordy Golding, Dave White:

El Greco


Tizianov študent, Domenikos Theotokopulus, bolj znan kot El Greco (1541-1614) , je prenesel svoj mojstrski kolorizem nazaj v Španijo. Njegova posebna svetloba in figuralika je mnoge navdala z mnenjem, da je on najboljši predhodnik ekspresionističnih šol, ki so se pojavile v 20. stoletju. Čeprav je znan kot renesančni slikar, njegovo slikarstvo pravzaprav predstavlja prehod iz Renesanse v Barok.


Caravaggio

Prvi kolorist italijanskega Baroka je bil Caravaggio (1573-1610) čigar divji temperament je dvignil kolorizem na višji nivo.Caravaggiove religiozna dela so napolnjena z obsesivno mrakobnostjo iz katere se pojavljajo žive figure s spiritualno zlato svetlobo. Zaplate barv in svetlobe ter sence pritegnejo gledalčevo


pozornost in jo usmerijo tudi na mojstrsko organizacijo prostora in barv. Barve na Caravaggiovih slika pril.h pogosto kažejo notranji boj in prinašajo čustva subjekta na sredino scene (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 12).


Rembrandt


Caravaggiov sodobnik v severni Evropi je bil Rembrandt van Rijn (1606-1669), ki je spiritualni vidik svojih barv poudaril tako kot nihče drug.Tudi on se je osredotočil na žarečo, mistično svetlobo. Ni uporablja temnih senc. Ampak tople sence, ki so poudarjale duhovni vidik njegovih likov (Mordy Golding, Dave White: Web


designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 12). Barve na njegovi paleti so urejene tako kot note v simfoniji. Celotna slika žari pogosto v rdečkasti podobi. Iznašel je tudi poseben, vendar zamuden način slikanja. Barve je nanašal v tankih slojih na sliko. Nekatere slike so imele tako nanošenih tudi do štirideset slojev. Čeprav za časa življenja ni bil posebno znan, je danes priznan kot eden največjih slikarjev v zgodovini (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 12).


Newton


V poznem 17. stoletju pa je naš pogled na barve za vedno spremenil angleški fizik Isac Newton. (1642 – 1727). Je utemeljitelj moderne fizike in eden naj plodnejših genijev, ki je kdaj živel. Srednjeveško barvno teorijo je za vedno odstavil na stranski tir. Začel je serijo poizkusov s prizmo in tako razvil optiko dalje, vse od časov Alhazena. Najprej je bil Newton prepričan, da so barve ki nastanejo, ko gre svetloba skozi posledica nečistoče stekla. Nadaljnji poizkusi pa so pokazali, da še naprej ni mogoče deliti svetlobo na barve, če je enkrat šla skozi prizmo (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 13).


Goethe


Newtonova teorija je povzročila precej zmede v znanstvenih vrstah in kmalu mu je mnogo znanstvenikov nasprotovalo. V poznem 18.stoletju je bil njegov največji nasprotnik Johan Wolfgang von Goethe. (1749 – 1832). Leta 1810 je objavil svojo barvno teorijo, ki je bila zelo podobna Aristotelovi. Zdi se, da je kot umetnik zamešal pojme o mešanju pigmentov in mešanju svetlobe. Nekaj zmot je pripisati tudi njegovim napačnim opazovanje,. Kakor koli že je bila njegova teorija na široko prezrta od


njegovih sodobnikov.Največja revolucionarnost v njegovi teoriji pa je bil pojem o psihološkem dojemanju barv.Trdil je, da barve psihološko lahko drugače dojemamo kot pa jih dojema samo oko. (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 18)


Impresionisti


Znanost je s prodorom Newtonove teorije naredila velik korak. Umetnike pa je prizadel tudi izum in razvoj fotografije. Po eni strani je fotografija nudila umetnikom nove možnosti, po drugi strani pa jim je odvzela delo. Zdaj ni bilo več potrebe po zamudnem in dragem poziranju umetnikom za portrete, s čimer so se v veliki meri preživljali. Potrošniki so se hitro obrnili k fotografom. Mnogi so se ji delno skušali približati. Toda nova struja umetnikov je v fotografiji videla osvoboditelja umetnikom. Ker, če lahko stroj (kamera) v nekaj sekundah verodostojno reproducira naravno resničnost s 100% zanesljivostjo, zakaj bi potem umetnik sploh poslušal tekmovati s tehniko. Tako so se začeli prvi poskusi Impresionističnega slikarstva (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 19). Prav tako kot mnogi umetniki pred njimi so bili tudi Impresionisti navdušeni nad barvnimi možnostmi. Na primer, če na platno nanesemo določene pike čistih barv se te potem navidezno v očesu pomešajo v druge barve (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 19).


Monet


Eden prvih je bil Claude Monet (1840 – 1926). Njegova slika pril. Impresija (vtis) sončnega vzhoda je dala ime celotnemu gibanju. Ker je bil mnenja, da se dnevna svetloba in s tem barve spreminjajo, je delal na eni sliki navadno le eno uro na dan in to vedno ob istem času dneva in enakem vremenu. Le tako je lahko verodostojno naslikal barvno razpoloženje in osvetlitve določenih panoram, ki bi se spremenile, če bi slika pril.nje na isti dan nadaljeval (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 20).

Danes je najbolj znan po svoji sliki: »Vodne lilije«. V tej sliki je ujel nihanje vodne gladine in odbijanje svetlobe in s tem zamrznil trenutek časa za vedno.


Renoir


Prav tako kot Monet je tudi Piere Auguste Renoir (1841 – 1919) študiral klasično slikarstvo, vendar se je kmalu obrnil k Impresionistom. Njegova dela so praviloma bolj tekoča in naturalistično kot Monetova. Njegove barve žarijo toplo v prostor, ki jih obdaja. To je dosegel s tem, da je premaknil svojo barvno paleto nekoliko proti rdeči. Ponavadi je slikal kar s ploščico namesto s čopičem. Tako je lahko delal hitreje. Slike pa so tudi videti, da imajo debelejši nanos in bolj robat barvni videz (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 21).


Degas


Črna ovca med Impresionisti je bil Edgar Degas (1834 – 1917), ki ni razbil oblik svojih likov na posamezne poteze čopiča. On je raje slikal naturalistično, šele na to pa je šel čez sliko še s pastelom. Namesto zunanjih pejsažev je raje slikal notranjosti prostorov in spremembe notranje svetlobe..Njegova priljubljena tema je bil ples in slikanje balerin. Njegovih je nekaj najbolj znanih Impresionističnih del (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 22).


Post Impresionisti


Impresionisti so ostali vodilna slikarska smer za več kot deset let. Nova generacija umetnikov je hitro osvojila njihova dognanja in jih uporabila po svoje. Zardi teh razlik so jih poimenovali Post – Impresionisti, čeprav pravzaprav ni šlo za šolo, temveč za zbirko posameznikov, ki so ustvarjali vsak zase in po svoje (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 22).

Cezane


Paul Cezane ( 1839- 1906) je prevzel Impresionistično dojemanje svetlobe, toda ni sledil njihovim posamičnim potezam čopiča, ampak je raje uporabljal celotne, zapolnjene barvne ploskve. Njegov temeljni cilj je bil analiza svetlobe. Tridimenzionalne objekte je razstavil na barvne ploskve, kar se je poznalo pri globini slike (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 22).


Seurat


Najbolj tehnično pomemben v Post – impresionističnem obdobju pa je bil gotovo Georges Seurat (1959 – 1891). Razvil je namreč tehniko pointilizma. Njegove slike so bile sestavljene iz samih drobnih pik. Ta tehnika je temeljila na optičnem učinku mešana barv.Dve različni barvi na platnu sta dali v očesu še videz tretje barve. Na žalost pa je bila ta tehnika zelo zamudna in se ni nikoli razširila izven kroga Seuratovih najbližjih pristašev


Van Gogh


Najbolj znan od vseh Post – Impresionistov pa je Vincent van Gogh (1853 – 1890). Nadaljeval je z Impresionističnim dojemanjem svetlobe. Pomembno pa je, da je v njegovih rokah postala čustveno orodje. Znal je naslikati čudne atmosferske učinke in posebne nepravilne linije, ki so slikam dajale posebno vzdušje in često občutek gibanja. Na njegovi sliki »Zvezdna noč« se


zdi kot, da se vesolje resnično premika v vrtincu vrtečih se barv (Mordy Golding, Dave White: Web designer`s Guide to Color: Hayden Books 1997, str. 25).

Barve in etnične skupine


Modra barva je pri vseh na prvem mestu. Črna in latino- španska populacija se nagiba tudi k škrlatni, Azijci proti roza in belci proti zeleni.





Marjan Čufer

ZGODOVINA in PSIHOLOGIJA BARV Samozaložba Uredil: Marjan Čufer

Jezikovno pregledal: Marjan Čufer

Oblikovanje: Marjan Čufer

Prvi natis: Ljubljana, SEPTEMBER 2003 Slika na naslovnici: Copyright 2003 Microsoft Corporation, One Microsoft Way, Redmond, Washington 98052-6399 U.S.A. Vse pravice pridržane.


CIP – Kataložni zapis o publikaciji Nacionalna in univerzitetna knjižnica Ljubljana

PREDMETNE OZNAKE: Barve - Teorija - Zgodovina //Barve - Likovna umetnost UDK : 7.017.4, 535.64 UDK ZA STATISTIKO : 7 VRSTA GRADIVA: monografska publikacija, tekstovno gradivo,tiskano

COBISS.SI-ID.... : 126068480