Zgodnje pesmi (Ivan Hribovšek)

MLADOST

Kuj me, življenje! Oton Župančič)

Mladost hiti naprej brez mej.
Mladost življenja most, že trden si dovolj?
Mladost čez most, kam prišel bom potlej?

V ŽIVLJENJE

Li srečen bom v življenju?
Nesreča bo mi prizanesla?
Bo sreča mi v vrtenju
sveta ničemurnega vesla?

Od zibeli do deske
je kdo izmed ljudi bil srečen?
Ne slušaj treske-pleske:
trpljenje neha, trud ni večen.

Ko srečo svojo iščeš,
naslednje naj na um ti pride:
Nikdar je ne poiščeš,
ker vedno sproti ti uide.

Le glej življenja ride
in nesebično si podvrzi,
kar ti nasproti pride:
a slavo in časti zavrzi!

KRIŽI

Na vzhodu vstaja svit;
počasi dan se razodeva
in hrib, ki v mrak je bil poprej zavit,
že žarkov šop obseva.

Pa kaj se v soncu, glej, blešči?
Oh, to so križi; vsak naznanja,
da tamkaj domovine zvesti sin leži:
le lahen vetrič mu pozvanja.

Bili so v suženjskih okovih
gospode trdega gradu;
tolažbo našli so v grobovih:
domača prst jim dala je miru ...

GAZELA

Pošast nagnusna tam po polju pride:
takoj začno ljudje vsi skupaj vreti,
vprašujejo, kaj jim je zdaj storiti,
kaj bo v jeseni, ko ni nič poleti,
ker vse pošast jim že je pomendrala,
kaj jim pač v mrzli zimi bo početi.

Po dolgem sklenejo posvetovanju,
da morajo zapreko to podreti,
sicer uniči jim, kar je ostalo,
nato pa bodo morali umreti.
Približajo se že pošasti grdi,
tedaj pa ta začne strašno rjoveti,
ljudje zboje se, v beg se vsi spustijo,
žival začne še hujše zdaj besneti.

Pogum ljudem kaj kmalu zopet zraste,
s pošastjo bitko hočejo začeti.
Izbere vsakdo svoje si orožje,
ker vsi še hočejo naprej živeti.
Bojujejo s koso se in sekiro,
a drugi hočejo jo s kamni streti.
In vsak ravna po pameti se svoji,
pri peči svoji vsak želi se greti:
i jaz učim se to, kar um veleva,
ničesar ne želim drugače peti.

GLOSA

Misli naj, kdor tole bere,
da ne plezam jaz po vrvi,
niti dolgo nisem prvi,
kar jih že na Parnas dere.

Na sprehod sem hotel iti:
formule pustim in kroge,
vzamem prašno pot pod noge.
Želel sem se odpočiti,
zraka spet se naužiti.
Za menoj nekdo pridere,
vprašujoče se zadere,
li na Parnas se napotil,
bom li skale te ukrotil.
Misli naj, kdor tole bere.

On začne mi govoriti
o nevarnostih te gore
in kazati stare bore,
strme skale, kjer ubiti
more se, kdor hoče iti
kar naprej; po ozki brvi
morajo naj večji črvi:
hitro nanj ne da se priti.
Pomni, bravec razboriti,
da ne plezam jaz po vrvi.

Pravi meni o mladosti,
ko iz blata zidal hiše,
ko bilo je v duši tiše.
Pride konec veselosti,
zdaj še pridejo norosti:
ko Pegaz hlasta po mrvi,
plapola veselje v krvi.
Da so to novotarije,
vsak iz glave naj izbije:
niti dolgo nisem prvi.

Zgledi mičejo, je rekel
oni; tudi jaz napotil
sem se v hrib in se zarotil,
da naprej ne bodem tekel
pa užiten kruhek pekel.
Kadar dež zemljo izpere,
gob veliko se nabere:
kar tako ne zrase krilo,
ker veliko je število,
kar jih že na Parnas dere.

JESEN

Čez goro
jesen je v deželo prišla.
Naznanjat
prihod nam poslala je sla:
obilo dežja.

Že zgodaj
na zemljo ulega se mrak.
Pozneje se leno prebuja dan vsak,
ostrejši je zrak.

Že svojo
ledino je kmet razoral,
že seme
je v brazde dišeče vsejal
in ga pobranal.

I mi smo
sejalci, čas setve je tu:
za žetev
bogato je treba potu,
nikar pa strahu!

ZAGOVOR

Čez goro sonce radovedno gleda,
ljudje so se lotili zopet dela.
Leti po zraku ptičev jata cela,
še eden - vanj se že pilot useda.

Zleteti hoče, ali starka bleda
naproti pride, z njo ljudi krdela.
Krotijo ga, naj žalosti ne dela:
prijatelji so več kot taka veda.

Tako mladenič misli na polete,
pa pride mu prijateljev krdelo
in mu polagala v dušo svoje svete.

Ne mara on preveč za godljo vrelo,
v poklicu ni bil omahljivo dete:
brez njih letalo bo lahko letelo.

SENO SMO SUŠILI

Šel sem obračat seno.
Jug mi je pihal v obraz,
božal mi lica,
kodral lase mi je kakor v okras.
Z letom je ptica
delala šum in mi pela, -
vsa je narava v veselju živela,
v plašču najlepšem je bilo nebo.
To bo ponoči lepo:
z biseri bo posejano,
mesec prišel bo na piano ...
Polno veselja bilo je srce,
kakor je nočno nebo
jasno in v luninem siju svetlo.
Listje na drevju je tiho šumelo,
kot bi pozvanjalo.
Vse mi uho je ujelo,
videlo vse je oko.
Vse okrog mene bilo je veselo,
samo srce od veselja je pelo,
nisem občutil ne nog in ne peska,
nisem se menil za druge ljudi.

Čul sem brnenje iz zraka,
hitro letalo je v zraku letelo,
zraven brnelo,
kakor bi v bitki
z bojnega polja grmelo.

Človek je včasih letalcu podoben:
v mislih se dvigne visoko,
kolikor pač je sposoben;
pušča za sabo si sled na široko,
njemu nevarnost preti,
da iz višin prileti.
Kakor letalo leti nad povirje,
misel hiti nam v vsemirje.
Meni je tudi ušla - - -

Pridem do njive.
Vetriču vljudno klasovje se klanja,
lahno kimaje pozvanja.
Grablje brž v roke sem vzel,
hitro obračal seno sem vesel.
Suho seno je šumelo,
padalo poleg na tla.
Delal sem skozi veselo,
čul sem utripe srca.
Noga mi je stopila na seno,
čutil sem silno mehko;
misliti nisem si mogel,
kje bi mehkeje bilo.

Kmalu opravil sem delo,
sedel v drevesno sem senco.
Krasen pogled se je nudil očem:
travniki, polja, vrtovi,
hribi porasli z gozdovi;
tihe vasice so kot golobice
sredi planjav. Vsem pa kraljuje očak,
sivi, mogočni junak.

Triglav! Vladar si nas vseh,
kot pod okriljem smo tvojim že zbrani!
Srca ti naša pojo zmagoslavno,
tebi Slovenci smo vdani!
Toda, ni drugih več tvojih sinov?
S severa bratje, z zapada?
Kdaj jim svoboda zavlada?
Kmalu čez vrsto bo tvojih vrhov
jutro rešitve prišlo?

Z vozom prišli so domači,
brž smo začeli nakladati.
Večer prignal je oblake,
jasno nebo so zakrili,
drug so ob drugega bíli,
da je strašansko grmelo,
huje, kot prej je letalo brnelo.
Bliski so klali nebo,
zraven grmenje strašnó.
Slo je iz duše veselje,
vanj se vselila je žalost, tihota.
Ni me več mikala bajna krasota,
prazno bilo je srce.
Naglo seno smo nakladali,
mrzlično letali sem smo in tja.
Veter je pihal močno, -
listje še bolj je šumelo, -
meni pozvanjalo ni.
Ptičev krdelo letelo
zbegano je nad vasmi.
Klasje bolj se upogiba
veter močan.
Jaz pa sem kakor zaspan,
v srcu ne čutim nobenega giba,
vse mi mrtvó je, pustó.
Končno smo le naložili,
hitro z žrdjo povezáli.
Da bi deževje čakalo,
dókler ne bomo domov pripeljali!
V bližnji okolici je deževalo,
hribi bili so zaviti,
s plaščem meglenim zakriti.

Prve so kaplje rosile,
ko smo do doma prišli.
Zdaj pa se v curkih takoj so ulile
izpod neba.
Zraven strašno je grmelo,
kakor postavil bi celo
vojsko nebeško na noge.
Ptice uboge
tavale sem so in tjá,
v sili iskale zavetja.
Vse so čebele zletele
s cvetja,
v svoje panjove hitele.

Ko se naliv je ustavil,
lepša bila je narava:
lastovka plava
zopet po zraku.
Mavrica pisana
kakor narisana
zemljo zvezala
z nebom in dala
božje poroštvo miru.
Vse je bilo spet veselo,
samo srce od veselja je pelo ...

PRIJATELJU

V življenju pridejo trenutki,
ko sam ne veš
ne kam ne kod,
ko sam ne smeš
brez sil na pot.
Ne smeš brez sil
in brez poguma - kril,
ki Bog ve, kam te poneso ...

V življenju pridejo trenutki,
ko prideš na razpotje.
Morda kak kol lesen stoji -
na njem napisa ni.
In zraven še kak trhel plot je.
Razmišljaš, pot izbiraš,
nasloniš se na plot -
a ko se nanj upiraš,
še sam zletiš na prod ...

V življenju pridejo trenutki,
ko ti srce prepeva
in duša spremljevaje poje
himne svoje.
Veselja prekipeva
in hvalnice šepeče
od rojstva dneva —
v pozno noč ...

V življenju pridejo trenutki,
ko trga se srce
in duša
okuša
iz zlate čaše - strup.
Nemirno ždiš
in stresa te obup -
drhtiš,
srce ti poka ...

V življenju pridejo trenutki,
ko smrti si želiš,
da ti odvzame križ.
Pogum in volja,
prijatelj moj,
te iz nesreč okolja
pripelje v raj — dom moj in Tvoj!

ZIMSKA SONETA

1

Po širnem svetu sem za srečo taval
in duša polna je bila strahu,
srce sneženo samega prahu,
po svetnem blatu sem navadno plaval.

Kot listje me vihar je premetaval,
odpihal nado vsakega sadu,
a ni izsušil s čela mi potu,
nad srečo sem med svetom obupaval.

Zastrto vedno je bilo z oblaki
grozečimi in strašnimi nebo,
bil izpostavljen sem nevihti vsaki.

Ni žarek sreče posijal v oko,
pogled je begal po teme navlaki,
saj drugega med svetom ni bilo.

2

Kako so dolgočasni zimski dnevi!
Z oblaki je prekrito vse nebo,
zelenja ne zapazi več oko,
pritiska mraz, hudo zares je revi.

Ne čujejo se več srca odmevi,
ne čuje pesmi tople več uho;
dviguje k nebu golo se drevo,
potihnili so mi srca napevi.

In v moji duši zdaj kraljuje zima
in čakam, čakam, kdaj bo sneg skopnel -
bridkosti, ki jih prav nobeden nima.

Brez upa čakam, kdaj bo dan prišel,
ki z lepo se pomladjo rima,
ko veter sreče mi bo zašumel ...

SRCE, NE STRAŠI SE

Sinoči še je v meni zakipela
Rešitve iz trpljenja svetla nada,
Cvetlice roka trgala bi rada,
Edino sreče duša je želela.

Neznana roka me je zdaj prijela —
Elizij vedno niže, niže pada,
Skoz mrak pa tiha, tiha serenada —
Tovarišica smrt mi je zapela...

Rešiteljica, pridi, pridi k meni!
Ah, zdaj še ne! Počakaj, ni še sile!
Še niso moji upi izgubljeni.

In kaplje sreče niso utonile.
Srce, iz trnja venci so spleteni
Enako častni kot iz rož in svile!

VERONIKA

Čas me podi po svetu
in paradiž se izmika, sam si
tešem svoj križ.

Sila neznana stresa
mojo rokó - križ je izrezan
na rokoko.

Končno še sam ga vzdignem
in naložim na svoja pleča -
skoraj medlim.

Konec se vleče zadaj,
orje po tleh; naprej stopicam
s solzo v očeh.

Padam, medlim. Ni duše
meni v pomoč. Ni sonca, sreče,
krije me noč.

Kdo mi podpre to breme,
kdo mi vsaj prst poda hladilen,
kdo - če ne smrt?!

Vendar, nekdo me dviga,
kot se mi zdi. Pred sabo vidim
znane oči.

Mati! - Njena ljubezen
zame gori - njena molitev
zame kipi ...

ODKRITJE

Gledal sem v svojo temo.
In kakor da sem iskal, mi je prišlo:
Čemu tema? Naredi si luč!
Ob polnem dnevu sem pogledal svoji mladosti v obraz.
Tedaj se je tisoč ptic razletelo skozi vas
in tisoč ptic se je srečalo v središču spoznanj.
Tedaj sem napisal prej nastale besede,
ki sem ji poznal iz svojih sanj
in v njih ni bilo ne bolezni ne bede,
ampak samo ponosna mladost.
V tem ponosu je skrita vsa bodočnost,
ker vem: sam sem odkril.
Pa naj se je ves svet pod mano razril,
samo da je v meni ostala — odločnost.

MOJ PROFIL

Zgrudil sem se na tla
ko jagnje pod sekiro.
Nisem stokal, ne prosil milosti.
Nemo sem zrl usodi v lice.
Želel sem si smrti,
rešiteljice, dobrotnice.
Čakal sem, kdaj izvrši obsodbo nad mano.
Zaril sem se v prah
in kot pokoren suženj čakal povelja.
Poljubljal sem ji noge in upal,
da ne bom tako nesrečen,
da bi ne bil uslišan.

In ko sem vzdignil glavo
in pogledal okrog,
je nikjer več ni bilo - .

MISTERIJ LJUBEZNI

Sanjal in upal sem o nečem lepem,
vzvišenem in blagoslovljênem,
in sam nisem vedel, kam in čemu
se toliko ženem.

Bil sem kakor rudar, ki gloje
ko krt pod zemljo
in čuti, da mu železo prijetneje poje,
in ve, da je sonce vzšlo.

In šel sem kakor za klicem
čez gore in doline
in v napetem pričakovanju čakal,
kdaj mi sonce sine.
Nisem jedel, ne pil -
hrepenenje mi je dajalo moči
in nisem se menil, da sem podplate razbil
in puščal krvave sledi.

In ko so me žarki obsvetili,
je srce bolnó
razprostrlo pesem kakor krili
in dvignil sem kvišku glavo
in občutil, da mi je neizrečeno lepo.
Kakor topel in prijeten dih,
kakor sladek in goreč poljub,
kakor pesmi, ki mladost zveni iz njih -
tako me je objel nevidni duh,
ne Eros, ne, - Ljubezen.
(Skrivnostnost je skrita v tej besedi
in ne upam je nemarno izgovoriti.)
Sicer pa ... beseda sama več pove
kakor vse črke okorne roké ...

PESEM HREPENENJA

Pa so prišli nad mene dnevi,
vsi črni in mrzli,
in klical sem sonca — in odmevi
bili so ko vpitje nedolžnih otrok.
Pa kaj, ni sonca bilo?
O, bilo je, bilo;
toda njegova blaga svetloba
bila je vsa motna in mokra
in čutil sem, da mi pada v oči
kakor pesek in jih solzi.
Pa je veter od Krima zastokal,
kot bi Matjaževa vojska ječala,
in stok mi je šel do srca.
Pa je mrtvaški zvon zajokal
in vzdihoval,
ko da se duša ločiti ne more
od telesa - - -

O, ko bi jaz umrl,
tedaj bi mi sonce skoz rušo svetilo -
žarki bi se ob zemlji ogreli
- in vetrovi bi mesto mene peli
pesem naši zemlji v pozdrav.
Pa mrtev ne bom miroval:
še kosti bodo zemljo ljubile
in se globoko v njeno osrčje zarile
ter se razlezle po njenem telesu ...

REŠI NAS

(Pesem z legendarnim začetkom in naturalističnim koncem)

Po majniško okrašenem oltarju
se Marija sprehaja.
Iz púšic diši po drobnem denarju
in po krvi na njem.
Po cerkvi ljudje, po klopeh, na tleh.
Luči pod oboki, luči v očeh.
Skozi stene rine maj.
Pri vratih v kotu sloni dvojica oči.
Vrata se zganejo, ko da jih maj odpira.
Postava s smehljajem nagonskega nemira
se ko v filmu odpre.
Tiho, da se nihče ne ozre.
Z obupno kretnjo plane v kot
- Reši nas, o Gospod! - - -
Trdi koraki, glasovi: ljuba, ljubi,
ropot vrat in mir.
Iz sramu zardi večer -
postava oklepa dvojico oči,
nagonski smeh in mirna noč ...

BLAŽENA PESEM

In vendar je sredi vsega gorja
uteha kakor otoček sredi zbesnelih voda.
Nisem vedel in sem zvedel
in doživel lesketajočo se bajko življenja
in bil sem kakor svečenik
na blaženem otoku blaženega odrešenja.
Razprostrl sem roke in vzkliknil,
da se je v hipu valovje razklalo
in iz globine so prihajali sključeni možje
in hiteli so k meni in mi dajali hvalo,
kakor bi jih rešil smrti in ječe.
Se bolj sem razprl roke - tedaj so bile vse rdeče -
in kakor da sem svečenik, sem jih blagoslavljal
in jih pošiljal v svet,
a tedaj sem se zgrudil vase in se zjokal ...

SILHUETA

Po cesti ženo kozlička
trdo zvezanega
v zakol.

Pokorno sledi krvniku,
glavo sklanja k tlom
in molči.

Njegove steklene oči
strme - sam ne vem
kam.

Izbuljene in krvave
me zro, kakor bi bil
njegov brat.

Kaj nisem? Nikdar. Pa vendar!
Oba nosiva bol
brez konca.

Usoda naju je zvezala
in čas - kruti krvnik
naju žene.

Pa kam? Ne vem ne jaz ne ti.
Le to vem, da pride
kmalu
obema v tolažbo sestra,
dobrotnica -
smrt.

POMLADNA PESEM

Mrk in mračen sem iz dneva v dan.
Kakor preplašene ptice mi blodijo misli
in si ne znajo dobiti zavetja -
razkosan sem iz dneva v dan.

Najrajši bi bil sam.
Pomlad me hoče ogreti in je iztisnila
pesem svojih mehkih prsi v glas piščali —
jaz pa hočem biti gluh in sam.

Kakor roparice mi begajo misli
in kljujejo v živo meso;
(oh, kako sem že na pol mrtev!)
ne pustim jih, roparic, da bi mi kljuvale v živo meso!

Kakor preplašene ptice mi blodijo misli.
Mislijo, da sem mlad. (Ah, ko bi bil!)
Pa mi je čelo nabreklo in se v gube razlezlo
in žile so mi oživele, kakor da z zadnjim naporom
zadržujejo razburkano kri ...
- - - :
Iz jezera lastovke pijo spomine
in močijo v sinjino krila.
Iz vrbovja se je deklica izvila
in iz piščalke pognala pomladno pesem
in me zmotila sredi strahotne tišine.

POROČEVALCI

I. Svet se v strahu mi ne gane.
II. Zvrnil sem gore v doline.
III. Brez krvi mi dan ne mine.
IV. V kinu polne so dvorane.

I
Le pomisli, care, malo,
koliko je dni nemira
in od jutra do večera
tu pod oknom te čakalo,
da ti izreko zahvalo ...
Glej, prepodil sem te vrane —
zdaj v železo so vkovane.
Razpostavil sem vse straže,
ogenj jim v bodočnost kaže -
svet se v strahu mi ne gane!

II
Dobro veš, da so ovire
trgale nam vse načrte:
gledali smo nade strte.
Zdaj smo vse drugačne vere -
če je treba sploh katere?
Da gotova zmaga sine,
delal sem na vse načine.
Rove v zemljo sem napravil,
dinamita vanje spravil -
zvrnil sem gore v doline.

III
Kdo je varen pred napadi?
Zatopljen v najlepše sanje -
hoče smrt dostopa vanje.
In pa - streljajo vam radi
še najboljši kameradi.
Kaj, če kdo s sveta izgine!
Nož se hitro v golt porine ...
Oprostite, moram iti,
čakajo me »favoriti«:
brez krvi mi dan ne mine.

IV
Svetu dal sem pravo vero:
dame vse na ples hitijo,
moški delajo morijo,
kino zdaj pobira bero,
cerkev vodi milo Jero.
 Verjemite, hude rane
so bile jim zdaj zadane.
No, in s fanti vkup dekleta,
lepši čas se nam obeta —
v kinu polne so dvorane!

V MEDITACIJO

Sanje:
Zvezanega so me gnali pred sodišče.
Prisilili so mimoidoče, da so pričali proti meni.
Nekdo ni maral - vkup sva šla na morišče.
Strel - živ sem se zgrudil na tla.

Opomba:
Sanje so resnične; konec bi moral biti drugačen.

TOVARIŠ

Noč je prišla ko mati trpečih
in obstal sem sredi poljan,
kakor bi k zemlji bil prikovan.

Zazdelo se mi je, da se pogrezam
in v usta in v oči mi pesek sili —
saj kmalu v lastni bom gomili!

Zavpil sem na ves glas,
da je odjeknilo od votlih bregov,
kot bi ječali grobovi naših sinov.

In začul sem glas ob sebi,
glas pojoč, kot bi srce izdrl
in v rokah bi mu zvenelo - in ne bi umrl.

Prijela sva se za roke
in nehote sva psalme zapela
in kot zvezdi sredi noči gorela

in ne dogorela ...

ZA TRENUTEK

Z vsem svetom se borim -
ker sem mlad in poln življenja.
Ah, in sredi bojev in sredi ostrih zim
mi zadehti v spominu domači kraj -
o, kakor vonj naglja in rožmarina!
Za trenutek ne vem ne naprej ne nazaj,
tak silno me je poljubila sila spomina.

In končno se zavem, in sredi zim
se spet z vsem svetom borim.

RAZTRGANA ZAVESA

Pred mano vijolična zavesa
zagrinja - sam ne vem kaj -
ali pekel ali nebesa
ali brezmejno morje,
kjer se bom tepel z viharji,
kakor se drugi mornarji
in iz oči bom izsilil obzorje
in se radoval in prepeval psalme
in prsi mi bodo od petja nabrekle,
prijemal se bom krčevito vitke palme
in zalival s solzami veselja
suho in ožgano prst — in novih sokov
bo dobila, zasadil jih bom nešteto vrst
in jih občudoval ...

Pred mano vijolična zavesa
se tiho razmika
in za mano ostajajo kakor suha drevesa
sijajne in pisane postave
in v rokah drže papirje
in smejejo se, da se razlega čez planjave
in odmev je kakor zasmeh.
Po barvanih cestah drsi avtomobil
in jabolka se trkljajo iz njega kot greh
in šofer je ves brez glave,
vozilo drči ko besjak čez dobrave.
Sredi trga razkazujejo možica
in pravijo, da je poet, in himno
že ima, - menda od strica ...

Pred mano vijolična zavesa
se pretrga na dvoje
in novo pot ližejo razbita kolesa.
Kakor slabo vreme mi hodi v spomin
avtomobil in jabolka, ki se trkljajo po cesti
in jih lačni otroci ne znajo jesti.
Še vedno s trga poet plaši ljudi
in vara jih o trpljenju in smrti,
a z njegovega čela pepel prhti
in ustnice zgiba bolno kot otrok:
Ti in jaz - vse prah,
povrnem, povrneš, povrne vse se v prah ...

IZ VEČERA

Nad mano zvezde trepetajo,
kakor da se angelci
z njimi igrajo.

Iz neštetih oken luči v noč brlijo,
kakor bi se bale,
da se v vesoljstvu ne zgubijo.

V meni se srce odpira
in posluša tiho pesem
daljnega zefira ...

OBSOJENEC

Kakor iz predpusta vame strme obrazi
in ne vem, kdaj me čez lica bič oplazi.
Pa sem nastavil hrbet in obraz,
naj ga opij ujej o in raztepo,
in nisem dotaknil se jekla z roko -
naj delajo z mano tako in tako.

Šel sem čez cesto mimo hiš in koč.
In videl sem, da so s prstom kazali za mano
kakor za obsojencem. Obrazi, ki so nekoč
z mano cveteli iz mladosti v življenje,
so stali zdaj med množico surovo
in mi ob hrbtenico potiskali srce.

Zatekel sem se v gozd. Vsaj tu imel bom mir,
vsaj tu bodo izginili gnili obrazi
in bom prepričan, da nihče ne lazi
za menoj -
in bom sam s seboj.

Veroval sem, da sem sam,
in delal načrte, da se v tujino podam,
kjer bi imel mir in srečo,
kjer vsaj neznosnih obrazov videl ne bom.
Ničesar ne bom jemal s seboj, le pesem žarečo
bom s sabo ponesel kot dediščino domovine
in - grenke spomine ...

DOŽIVETJE

Življenje
je burno čakanje
na avdienco s smrtjo.
Čakalnica s skrivnostno senco
diši po rožah in parfumu,
diši po znoju in pelinu,
po gnoju in kostumu.
Na baldahinu,
dišečem po mrzlih barvah,
stoje zverižene črke —
ne vem, kaj pomenijo.
Gledam jih in zdi se mi,
da so same kosti.
Na beli nizki mizi
grmada revij in slik.
Neslišno se stena odpre -
bled sij in rezek krik
in spet se za bolnikom zapre.

Vidim starca,
kako je dobil novih moči
in kot mladenič skoraj stekel
k vratom.
In za njim fant:
noga mu drhti in v očeh
se mu solza bolečine zablesti.
Ozira se nemo rja nekam v temačni kot,
a že za njim vrata zapira
gospod-doktor.

Ko vnovič se duri odpro,
v zlatih sanjah se zdrzne dekle:
prstan ji ožarja roko
in pajčolan ji vpija solze in skriva
objokane oči.
Njena lica - kakor dan sredi polmraka.
Neslišno zaihti in vrata jo pogoltnejo.
Vidim otroka, kako plašno gleda
ali kakor bi imel peroti,
po isti poti splava.

Nemirno čakam,
da pridem še jaz na vrsto.
Revije mi kričijo v obraz.
Zdijo se mi, da so polne krvi
in dišijo ko mrtvaške kosti.
Po stenah plešejo podobe
in se postavljajo v čudovite vrsté -
in vse sestavljajo moje ime.
Razbil bi jih, toda -

Tedaj se nakrat
nevidna vrata odpro.
Nihče noče naprej, vsak plašno
pogleduje okrog.

Zdaj sem jaz na vrsti!

Hotel sem naprej, toda noga
mi ni hotela z mesta in -
ostal sem na podu brez moči.
Tedaj pa nekdo požene,
k vratom pohiti
in v mrzlem svitu zablesti
ter izgine.
V bledi luči sem spoznal -
očeta! ...
- - -
Jaz pa nemirno čakam
na avdienco s smrtjo,
da prežene z mojega čela senco.
Revije mi kričijo v obraz
in slike se postavljajo v čudovite vrsté -
in vse sestavljajo moje ime.
- - -

ODLOMEK

O, sestrica, kako ... !
Valovi tvojih mehkih las mi silijo v oko,
tvoji drobni prstki se skrivajo sredi moje dlani,
kakor da se boje, da jih kdo ne zdrobi,
in lica ti silijo v blažen nasmeh
in iz oči ti topel žarek blesti,
čez moje ustnice hrepeneč hiti
in se ustavlja v mojih solznih očeh.
O sestrica, kako bi ti rad vrnil
topel žarek iz oči, ki solze skrivajo.
Pa tebi le ustnice blaženo silijo v smeh
in meni gasne tvoja luč v očeh ...

IN HOČEM VEN

Kadar noč kot pajčevino mehke mreže
nad dolino razprostre
in robove vrhu silnih skal priveže,
tedaj se mi srce odpre
in čutim, da iz njega
uhajajo nevidna bitja.
In z njimi gre del mojega žitja,
z njimi gre moja toplota -
in vendar mi je vroče!
Z njimi hočem raztrgati
to pusto pajčevino nad seboj
in hočem ven, na dan, v svetlobo.
A noč očitno kaže svojo zlobo —
njena pajčevina nad menoj
lovi dele mojega srca
in čutim, da mi v prsih nekaj manjka.

P. S.: Sklenil sem, da bom raztrgal
na vse strani te puste mreže
in tudi tebi pismo sem poslal,
da prideš v vojsko - -
Pa ni nič.
Torej vzemi jih hudič -.

VEČERNI VETRIČ

Bil sem kakor večerni vetrič:
z nežnimi zvoki sem trkal
na okna svojega srca.
In srce - odprlo je vsa -
se je opajalo v morju nad in želja.
Sanjalo je o bajnih gradovih:

v strop nebeške zvezde vkovane,
vonj po dišavah prepleta sobane,
tla vsa z dragim kamenjem posuta,
srečna in blažena vsaka minuta.
Na oknih srebrno-zlate rože,
in postelje vse iz mehke kože,
raz stene dragocene slike
nemo zro na vsakdanje piknike.
- - - - - - - - - - - -
Stekla v oknih so se stresla -
ostra sapa prek dobrav
in samega sebe sem se zbal ...

IZTEGNJENA ROKA

Sijalo mi je jutro,
vendar se mi zdi, da je bila tema.
Zvezd ni bilo, sam sem jih vlil
iz svojega žarečega srca.
Te so me vodile,
te so mi svetile,
dasi nisem razločil poti.

Za mano tiha senca prihiti.
To je pač senca, lastna senca!
Iz sence se izobličijo kosti.
Povsod vse tiho, senca molči,
le sredi neba moja zvezda gori.
Senca dobi oči, senca spregovori,
senca me v tesnem objemu drži -
joj!
- - - - - - - - - - - - - - -
Ko jutro prežene strašno noč,
ko voščim senci lahko noč,
vidim krvave noge in - noč.

STOJEČI VALOVI

Mislil in čutil sem,
da sem privezan ko čoln ob obali.

Na morju je vihar,
na morju je brodar,
ki čoln mi bo razbil
in mojo mlado, toplo kri izpil.
In bil sem privezan ob obali.

V pristanu je pusto,
v pristanu je hladno,
da kri, še moja topla kri
bo v žilah zledenela.
In moral sem ostati ob obali.

Ah, na morju je lepo,
imel bi sonce in nebo
in kri bi mi vzplamtela
in gorel bi ko zarja sredi viharja
in ne bi zgorel ...

In ostal sem privezan ko čoln ob obali.

PISANI PROFIL

Srce mi je bilo ko pravljična dežela:
v nedosežne daljave
so se širila zlata polja
in sredi pšenice tiha sela.
Jasno nebo je ko mogočen baldahin,
z zlatimi nitmi pripet,
krasilo moj cvetoči svet.
Lahna sapica je ptičkom kljunčke razmajala -
in po vsem polju
skrivnostno pesem razstlala.

A sapica je prešla v vihar
in oblaki prahu so zatemnili nebo.
Drevje je bilo polomljeno in žito
pomendrano. Mesto pesmi čul
se je klic obupajočega,
globoko zategnjen čez plan.
Toda zemlja je dobra ...
Zrastla je lepša pšenica,
bolj zelena je ravan,
lepše poje sredi klasja prepelica ...

KLIC IZ NOČI

Zemljo je zagrnila strašna noč
in duša mi stoče v bolesti,
kakor stoče ranjenec in kliče na pomoč —
pa pridejo mimo ljudje - in gredo dalje po cesti.

Sel sem skozi cvetočo deželo.
Cvetela je, da, in cvetice bile so krvavo rdeče
in po mladi krvi so dehtele.
Čebele, ki so iskale medu, so šumele
in šum so delale svinčenke brenčeče.
Zvonovi so z vnemo peli, pa ne iz lin,
s poljan so grmeli
in njih pesem je oznanjala prekletstvo
in ne blagoslov.

Pa sem srečal gručo popotnih ljudi.
Vprašal sem jih, kam se jim mudi
in rekli so mi: v cerkev.
Se jaz grem z vami!
In šel sem za njimi in smo vstopili -
ne v cerkev, ne, — v vojašnico!
O, kako sem se motil,
misleč, da pridem pod varni krov -
pa jim vojašnica služi kot cerkev,
pa jim svinčenka deli blagoslov!

In pustil sem zgubana čela
pa zašel med kopico otrok.
Na licih sem jim bral robatost
in na ustnih jim je počivala kletev.
Joj, že otroci so starci postali,
veselja, mladosti niti niso poznali.
Ogenj jim gori v očeh
in le še krvi naj se napijo
in polegli bodo po grobeh.

Zemljo je zagrnila strašna noč
in duša mi stoče v bolesti,
kakor stoče ranjenec in kliče na pomoč -
pa pridejo mimo ljudje - in gredo dalje po cesti ...

P. S.: Le naj gredo naprej po cesti,
saj pride k meni belogorska vila,
obveže me in da mi jesti — !

PRIČAKOVANJE

Med tanke mreže žarkov svilnatih
zaidejo duhovi brezizrazni
in žarki kakor da boje se jih,
postajajo med njimi brezobrazni.
Nebeški svod postaja mračen, tih,
povsod okrog zastaja smeh prijazni
in vse že s strahom čaka, da iz njih
se zdaj zdaj strašne poženo prikazni.

Nad mojo dušo svod strmi prav tak
in zdaj pa zdaj prekrije ga oblak,
ki v dušo mi polaga strašne sanje
in dolge, dolge ure mislim nanje.
In ko nad dušo že izgine mrak,
obišče strašno me pričakovanje.

MOJE POLJE

Opojnih sanj je polna moja glava,
ves svet mi sredi zlatih polj živi.
In ko večer mi v postelj prihiti,
opojnih sanj je polna moja glava.
Pa kadar se zavem, da mi mori
moči mladostne množica sanjava,
opojnih sanj je polna moja glava,
ves svet mi sredi zlatih polj živi.

O zlata polja sredi bajnih gričev,
vi ste posoda mojih mladih sanj;
med sanjami so kapljice spoznanj.
O zlata polja sredi bajnih gričev,
za vami hrepenel sem tolikanj,
da prav ves svet brez vas mi bil je ničev.
O zlata polja sredi bajnih gričev,
vi ste posoda mojih mladih sanj.

OB KONCU

In zdaj smo pri koncu.
Kakor da nam je zmanjkalo moči,
smo obstali sredi njiv.
Ozrli smo se in raztegnili oči
na mlado zemljo.
In vemo, da je v nas še veliko sile.
Življenje seje v nas in mi v življenje, ne v gomile.
In če za nami semena pobirajo vrane,
mi sejemo - vedno nam polno perišče ostane.
In sedaj ob koncu si odgrnemo obraz,
brez nemira -
v nas je vera:
- - mladost je v nas!