Zgode in nezgode slikarja Verbana

Zgode in nezgode slikarja Verbana Lea Fatur

Priredila Lea Fatur

Izdano:	Domoljub 1934: 47/45–46, 48–49, 50–51; 1935: 48/1–5
Viri:	1934: dLib 45, 46, 48, 49, 50, 51; 1935: 1, 2, 3, 4, 5
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Po cesti, ki vodi iz Pariza proti vasi Svet Maver, se sprehaja mlad človek, diha globoko vase dehteči majnikov zrak, se ustavlja, si nabira cvetja. Po svoji rjavi obleki, čedni, toda priprosti, bi sodil, da je kak notasrski pisar, ki uživa svoj dopust. Nekaj lisičjega ima v obrazu, posebno v drobnih rjavih očeh, ki begajo po gozdu ob desni in po reki ob levi. Zdaj se strese: Čmrlj… Za njim srakoper… Šetalec se zamisli: »Drug drugega požira… Tak je rod na svetu. Pa je to prav. Misliš? Da živiš na račun drugih? Poštenja te je učila tvoja mati, ti pa se družiš s roparji. Poštenega se kažeš ubogi Zalki, pridni perici. Ah; mati moja! Nocoj sem sanjal, da me svari. Rekla mi je: Še je čas! Še nikogar nisi umoril. Ali jutri je rošen dan v tvojem življenju. Petnajsti majnik! Pomnil ga boš – Pa kako naj se rešim, mati, tovarišev, na katere me veže prisega in greh! In kaj so sanje? Težke glave spanje! Hodiš že par ur in si lačen, pa se ti oglaša vest. Pa glej, gostilna pred vasjo, ob reki. Bokal vina prežene sanje in opomine. Zalko poročim in nikdar ne izve, kaj je njen pisarček.«

Mališ se začudi in zagotavlja, da plača pošteno, pa gostilničar se še bolj razjezi, seže na omaro in zamahne z debelo gorjačo. Mališ skoči nazaj, pa vrata se odpro, predno utegne prijeti za kljuko. Trije mladeniči, po obleki in nastopa bi pripadali boljšim ljudem stopijo v gostilno in zagledajo razjarjenega gospodarja. Največji izmed njih se postavi med Mališa in gostilničarja: »Oho! Kaj se pretepata?«

Mališ pogleda v mladeničev obraz, ki je izražal predrznost in porogljivost. Postane mu neprijetno, vendar razloži svojemu branitelju, da mu gostilničar noče postreči z drugim, kako z batinami. Oni se obrne k gostilničarju: »Kaj pravite, prijatelj, na take besede?«

Gostilničar prebledi in strmi v porogljivi mladeničev obraz ter mrma: »Ni mogoče…« pa kar vzroji: »Dam ali ne dam. Gospodar sem. Izgubite se čimprej!« In potrka s palico ob tla. Toda nevedešli gosti se nasmehnejo: »Ne gremo brez kosila!«

Mrko upre gostilničar svoje oči v nje. Mališ smukne do omare in pokaže koštrunovo pečenko. Gostilničar se kar peni: »Umaknem se, ker vas je več! A glejte, da se mi izgubite iz hiše, predno se zvečer.«

Pogleda še enkrat dolgega mladeniča, prebledi in zaloputne vrata. Drugi izmed novih gostov, dečko plemenitega, sanjavega obraza, opozori prvega: »Kako te je gledal, Didje! Zdi se, da ga spominjaš na koga.«

Nevoljno se otrese Didje: »Na koga naj spominjam to surovino? Šel je pa le in zdaj smo mi gospodarji. Vi, gospod z dobrim nosom, dosezite, kar je. Postrežemo si.«

Urno ugovarja tretji mladenič: »Samo da plačamo vse pošteno.«

Didje se roga: »Kajpada, Rado, poštenjak s kmetov! Sam nismo Emušeti.«

Ob tej besedi zastane Mališu, ki pogrinja mizo, roka. Pa zave se, da govori Didje le v šali, in naklade na mizo, sadje in sir, omake in kruh. Potem se prikleni slovesno: »Gospoda moja! Miza je pokrita!«

Prav tako slovesno se prikloni Didje: »Mi smo v treh. Dovolite torej, da vas povaimo.«

Mališ se zopet prikloni: »Pogoj je ta, da se oddolžim.«

»Kadarkoli vam bo drago.« se prikloni Didje in seznani Mališa s svojimi prijatelji: »Vedno zamišljen gospod je slikar Verban Kirgener, gospod, ki nosi višnjevo suknjo, je Rado Radov z lepe Burgundske. Prišel je v Pariz, da se priuči lepega vedenja in slikanja. In jaz se vam klanjam: Didje pl. Studenčan, doktor vsega zdravilstva.«

Mališ se priklanja na vse strani: »Pisar pri pariški prokuraturi.«

Z vinom zalijejo novo znanstvo, potem zaropotajo noži in vilice. Prvi odneha slikar in se zamakne nekam predse. Prijatelja ga vprašujeta, a slikar prosi venomer: »Pustita me!«

Mališ ugane, da tlači umetnika skrita skrb, a Didjevu ni všeč, da se zaglablja lisičje oko v Verbana, zato vprašuje: »Vi ste torej gospod Mališ, pisar pri prokuri? In ste se otresli za danes morečega mestnega zraka?«

»Tako je, gospod doktor.«

Didje pomežikne in vpraša: »Kako pa, da uživate sam majnikovo lepoto?«

Mališ vzdihne: »Moja trmoglavka ni hotela danes z menoj. Ostala je rajše pri svojem čebru.«

»Je vaše dekle perica?« se zanima Didje.

Vinjeni Mališ mu zatrjuje: »Perica je, ali poštena. Pa visokomerna je kakor kaka kneginja.«

Pri tem ošvrkne s pogledom Verbana, ki ni slišal. Mališ pa hiti: »Slabo mi pristojalo, še bi ugobi pisar mislil na kneginjo.«

Didje ga udari po rami: »Tako pamet bi želel tudi drugim. Kar je previsoko, je nevarno za naš vrat.«

Pila sta na zdravje poštene perice. Mališeve lisičje oči so legle vkup, srce pa je pelo slavo svojega dekleta: »Rada me ima, gospod. Pa je vendar huda… Veste – lugova sopara. Pa jo vendar obsipavam z darili…«

»Kaj?« se začudi Didje. »Vi ste torej premožni?«

Mališ pomežikne: »Ni potreba. Vsak teden kake uhane ali zapestnico…«

Didje se čudi: »Kaj vraga! Zato je treba vendar dosti denarja. Povejte mi, kako naredite, da ni treba denarja?«

Omamljeni Mališ jeclja: »Je ze-ze-lo pre-pros-sto.« Prestrašen odpre oči, glava mu pade na mizo in zasmrči.

Didje se nasmehne: »In vino veritas! Škoda! Zvedel bi bil tajnost.« Vstane in stopi k tovarišema, ki ogledujeta nebo.

»Pijan je kakor čep.« se smeji Didje.

»Treba ti je bilo opojiti ubogega fanta.«

Resno mu oponese Verban. »Kaj bo ž njim? Poglej! Vihar pride. Hitim domov!«

»Poravnajmo račun.« pristavi Rado in izvleče mošnjo in prebira drobiž.

»Tako delajo na kmetih.« se posmehuje Didje in vrže z bahaško kretnjo tri zlate na mizo. Rado zardi. Verban pokaže Mališa. Didje skoči po stopnicah, se vrne, naloži Mališa na rame in se vrne: »Spravim sem ga v gostilničarjevo spalnico.«

Odšli so. Gostilna je ostala prazna. Pod večer se vrne gostilničar, pobere denar, pospravlja in mrmra: »Prav v teh letih bi moral biti moj sin. Kdo je neki ona poroga? Pa kaj se mučiš, Tireta. Saj vidiš, da ne uide grehu, kdo se zveže z njim. Zdaj živim pošteno. Šest let. Pa pride nesreča: mož, ki živi v Parizu pri svojem bratu, grofu Furtin. Ta mož, gospod Furtin, bi moral postati naslednjik svojega brata, brata, ki ga razjeda tajna bolezen. Pa bratova žena ima sina iz prvega zakona. In grof bo zapustil grofijo temu svojemu pastorju. Gospod Furtin je računal na grofijo. Po kaj pride nocoj sem? Bojim se ga…«

Dež se vsuje, bije po strehi, tema postaja. Gostilničar zakuri, čaka pri vratih in gleda, kako narašča reka. Ves moker prijaha Furtin. Gostilničar ga pozdravi, mu pomaga s konja. Furtin se usede k ognju in veli: »Konja v hlev! Si sam, kakor sem ti naročil? – Dobro, poslušaj!«

Tireta se vstavi pred ognjiščem in motri z zlatom obilno prešito suknjo gospoda Furtina, njegove šolne, zapete z zlato zaponko, svilene nogavice in visoko počesane, naprašene lase, lepo kito z modro pentljo. Saj je, kakor da bi bil stopil ravnokar iz salona.

»Vreme mi kar prav pride.« kima Furtin. »Imaš vrt? Pojdi na vrt in izkoplji jamo!«

»Jaaa-mo!« jeclja Tireta. »Pa – kaj – pride v jaaa-mo?«

»Kaj neki? Truplo mojega sovražnika.« Se surovo zareži gospod Furtin.

»Truplo?« ponavlja Tireta, »pa kje je – truplo?«

»Pride,« se krohota Furtin. »Naročil sem ga ob osmih.«

»Pride živ – in vi hočete?«

»Si preveč radoveden, Tireta. Pojdi in izkloplji jamo, potem zveš.«

»Pa kaj ste tako gotovi, da bo ta, ki pride umrl? vpraša Tireta in postali lopato v kot. »Gotov sem, koliko je človek gotov, da zmaga v dvoboju.« Furtin ga premeri porogljivo. A gospod Tireta se oddahne. Pa kaj si mislil stari prijatelj. Petnajst let sva bila skupaj, sem umoril kdaj koga? Saj res, pusti lopato in poslušaj: Od danes naprej pusti lopato in poslušaj: Od danes naprej se spremeni najino življenje. Bi radi živeli v Parizu? Nimate pravice? Ste mrtvi? Pa v Parizu? Nimate pravice? Ste mrtvi? Pa je že osemnajst let od tega, kdo bi vas prepoznal. Seveda ne pojde v Pariz. Tireta, ampak gospod Martin. To je primerno ime za grofovega upravitelja.«

»Upravitelja?« strmi Tireta.

»Da,« pravi Furtin. »Toda vsaka reč se mora priboriti, zaslužiti. Zato sem naročil

Pavlu, sinu moje svakinje, da pride sem. Saj veš, da bi moral biti jaz dedič po svojem bratu. Pa je naredil oporoko v prid tujcu, tujcu ki je živel ves čas, kar je postala njegova častihlepna mati grofica Furtin Antilskih otokih. Nisem se klanjal in hlinil toliko časa svakinji za to: boril sem se za posestva svojih dedov. Daj, Tireta, trči nazdravje grofa Furtina!

Umrl je za pljučnico… In prosil me je na smrtni postelji odpuščanja ... Premagal sem se ... Pisal sem v imenu grofice, da naj pride mladi grof domov. Obljubil sem, da mu bom oče ...zdaj hočem poravnati krivico. On ali jaz ... Pisal sem mu, da mu moram sporočiti važne zadeve, da se ne sme oglasiti prej doma pri nas, tam da se vršijo velike priprave za sprejem…

Dež ponehava, plamen na ognjišču oblizuje zadnje poleno. Trkanje vzdrami Tireta iz težkih dvomov. Ali naj posvari mladega gospoda in umrje potem pod mečem gospo da Furtina, ali mesto upravitelja! In iskal bo lahko ženo in sina.

»Posveti vendar!« veli Furtin, skoči k vratomi in jih odpre.

Tireta prižge svečo, a pade mu iz rok, ko zagleda mladeniča na vratih. Saj je vendar prav tak kakor oni rdeči, ki je bil poprej tu z onim porogljivcem. Ali se je tisti vrnil?

»Odložite plašč gospod!« sili v mladeniča Furtin. »Naloži, Martin, na ogenj, da se osuši in ogreje gospod.«

Pavel, sin Furtinove svakinje, se obotavlja. Tako čudno ga gledata moža! Vrni se! mu pravi srce, pa že ga potlači uslužni gospod v stol pri ognjišču in tišči vanj: »Vem, da ste nestrpni. Nisem gospod Furtin, ki vam je pisal; sem samo njegov poblaščenec. Vina in pečenke, Martin!« 

»Ne bom ne pil ne jedel,« se brani Pavel, »dokler ne zvem, zakaj ne smem takoj k materi.«

»Potrpljenje, dragi mladi gospod! Samo par vprašanj vam stavim. Od teh je odvisna vaša sreča.

Moja sreča je vendar odvisna od volje moje matere. Se zavzame Pavel:

»Ne!« zašriplje Furtin. »za zdaj je odvisna od mene.«

»Ah!« plane Pavel. »Zakaj sem vendar prišel sem.«

»No, le pustite za zdaj meč,« ga miri Furtin. »Odgovorite mi odkrito: Vaš dobri stric, ki mu gre posestvo, posnema iz vaših pisem, da ste se težko ločili od nekoga na Martiniku.« 

»Takrat so se odprla prav potihoma vrata nad stopnicami. Mališ je stal tam, poslušal in trepetal.

»Sem že dve leti zaročen,« odgovori Pavel ves zardel.«

»Ah!« vzdihne gospod Furtin. »In niste povedali tega gospe mami. Poslovili pa ste se za vedno od vaše neveste; grof Furtin je zaročen z kneginjo Jadvigo Križko.«

»Nikdar ne zapustim svoje Lele« Zraste Pavel. »Plemenita je in lepa. Moja mama želi mojo srečo kneginja ima dovolj snubcev.«

Gospod Furtin se zakrohoče. »Se li smejete mojim besedam, gospod?« vpraša Paveli n položi zopet roko na meč ...

»Ah, haha!« se oddihava Furtin. »Mislite torej, mladi gospod, da sprejme mamica tako spremembo? Da sprejme nevesto, ki je revna in prav nizkega plemstva?i n razreši zvezo s kneginjo? Moj mladi prijatelj, kjer gre za čast in bogastvo, tam preneha dobrota vaše matere. Pomorem vam do sreče: Da se izognete neljubemu zakonu, se vrnite k svoji Leli, ne da bi videli svojo mater. V Havru počakate na denar, ki vam ga pošlje vaš stric, se vrnete k Leli in pišete svoji materi, da se odrečete radi Lele premoženju. Grof vam pa pošlje vsak leto tako vsoto, da vam bo življenje lahko.«

»In če odklonim velikodušno ponudbo dragega strica?« vpraša Pavel z roko na meču.

»Saj ne odklonite.« se umika Furtin.

»Pa recimo, da odklonim.«

Neodločen molči Furtin. Tireta gleda s strahom mladeniča in Mališ na stopnicah si ne upa dihati. Kar potegne Furtin meč in zakriči: »Tvoja škoda, Pavel.«

»Vem, da zmagate vsakega,« se bridko nasmehne mladenič.«

»Klicali ste me sem, da me umorite. Lažnjivec ste, hinavec in morilec!«

Meča sta se križala, borivca odskakovala, napadala. Pavel izbije slednjič Furtinu meč iz roke, stopi nanj in reče: Prisezite, gospod, da mi ne pridete nikdar več pred oči.« 

»Prisežem, da te ubijem,« tuli Furtin.

Mrzlo izpreleti Pavla.Že misli zlomiti Fur tinov meč in prebosti lažnjivo dušo. Pa Pavel je plemenit in brene meč Furinu pred noge

Zdajci zleti Pavlu meč iz roke. Furtin zavpije: Poberite meč!«

Pavel se skloni. Tedaj krikne Martin in zatuli Mališ; Furtin je bil zabodel Pavlu meč v hrbet. Pavel pade, se dvigne,zastoče: Bog! Mati ! —in se zgrudi na tla.

»Mrtev je!« se sklone nad njim Furtin in obrniš meč. »Mrtev je!« ponovi Martin in nek čuden glas vzdihne za njim: Mrtev je!«

»Sveti, Martin!« prebledi Furtin. »Nekdo je gori.«

»Duša, ki gre na daljnjo pot,« pravi Martin. »Jeka,« se spomni Furtin. »Kuhinja je velika. Sicer pa Martin: Kdo je silil to dušo? Pri dvoboju odloča naglost.

»Umorili ste ga!« stoče Martin in si zakriva obraz.

»Kri! kri!« je stokalo od zgoraj, »ne prenesem krvi!«

Plamen se vzpne in ugasne.

»Nisem ga umoril,« se zgrudi Furtin na stol. »Popravil sem krivico, pognal se za svojo pravico. Zakaj je vse za starejšega brata? Čakal in trpel sem toliko let in zdaj naj bi tujcu pustil posest svojih očetov.

Zgoraj zaropoče.

»Luč! Luč!« vpije Furtin. Martin posveti v obraz, ki se je postaral in spremenil v grozi. Mrlič leži mirno, tiho je v hiši. Svetloba da pogum. Furtin odpre okno in si mane roke: »Pekel pomaga! Nihče me ni videl, Martin ! Dovolj si molil. Na delo!«

Grozno strmi mrlič v moža. Furtinu se trese roka, ko mu vzame iz žepa višnjevo listnico. Šop pisem je v nji. Njegova, Pavlova in slika mlade deklice, ki ima nekaj divjega v očeh.Nevesta, ki bo čakala ... Furtina pretrese mraz.

»Sežgi!«Vrže listnico Martinu.

Martin seže po listnici. Plamen zagori, Furtin se oddahne.

Truplo sta izvlekla v močvirje za hlevom. Vejevje in blato sta zakrila sled. Furtin si je odplaknil pri ognju strah iz grla in poudaril: »Zdaj poslušaj, Martin ! Krivica je poravnana. Zdaj sem gro f Furtin. Iz krilca na vrtu se preselim v palačo in zaživim po gosposko. Podpiral bom umetnike in odpiiral roko revežem.«

»Pa grofica?« vpraša Martin zbadljivo. Furtin izpije čašo vina in se nasmehne: »Ženska, ki je pustila sina od sebe, da si pridobi naslov grofice,nima dosti materinske vesti. Potolažim jo z laskanjem in zabavami. Revne sorodnike ima, slikarja Verbana in njegovo sestro Metko, pa jima ne pomaga. Sicer moram paziti na tega slikarja; slišal sem, da je zaljubljen v Križko kneginjo, v ono, ki je bila namenjena grofu Furtinu. Ker sem pa zdaj, jaz grof Furtin, je namenjena meni. Da, Martin! Ne glej tako debelo! Poročim se z mlado deklico. Želim si poštenega družinskega življenja.«

»Pa kneginja in njena hči? In tista dojilja?« je radoveden Martin. Kneginja je silno ponosna in bo dala svojo hčer grofu,«poudari Furtin, »hčerka bo ubogala, kakor je navada pri nas. Kaj je tisto Suzano, ki jo vodi kneginja povsod s seboj, ne vem. Doženem, kaka skrivnost je to, pa imam orožje v roki. Še neko drugo zvezo ima kneginja, ki je ne razumem. Belec, trgovec s platnom, je nekak zaupnik one Suzane bivše kneginjine dojiljein kneginje. Belce je bil poprej na kmetih in samo kneginja ga je spravila v Pariz. Platno za slike prodaja.

»Ali je nemara v zvezi tudi s slikarjem, nečakom grofice?« vpraša pozorno Martin.

Furtin se udari po kolenu: »Razvozljal si vozel, Martin! Vidim, da mi slediš in razumeš. Zdi se mi, da je Kirgener v takšni zvezi z Belcem, da jemlje na up od njega.

»Razumem,« kima Martin. »Pa mislite, gospod Furtin, da redarstvo ne bo zasledovalo, kje se je ustavil gospod Pavel in kam je zginil?«

»Dobro, Martin!«si mane roke Furtin. »Preudaren mož si. Sam pojdem k gospodu Sartinesu. Zakaj pa imamo Emoneliete? Koliko popotnih zgine v nočni tmini Pariza.

»Dobro! Pavel je prišel, se ustavil v hotelu sv. Antona, zahteval konja in zginil .... Tam pri nas se pripravljamo na slovesen sprejem. Jutri dopoldne pričakuje Furtinova palača mladega gospoda. Nastalo bo veliko razburjenje, čakali bodo par dni, teden. Trupla ne bodo našli; so ga pač vrgli Emušeti v svoje skrite jame ...«

Obmolknil je za čas pa nadaljeval: »Pridi kmalu, Martin; potrebujem zveste in razumne duše.

»In kaj naj naredim z gostilno?«vpraša Martin. »Ogenj pokonča in zakrije vse.« odgovori Furtin.

Kmalu sedi Martin. Tireta sam pri ognjišču, stiska pesti, se srdi: »Grof! In jaz njegova sluga. Poročiti se hoče z nedolžnim dekletom? Ne boš! Sem še jaz tukaj. Vse povem ubogi materi. Izdajte me redarjem! Uboga moja Lucija, moj sin, kje sta? Tisti mladenič ima Lucijine poteze. Hahaha, gospod grof! Imeti me hoče pri sebi, da me nadzoruje in me spravi s poti. Gospodar bom, ne sluga. Nisem sežgal listin, ki bodo pričale. Tu je krstni list ubogega mladeniča, tu je njegov častniški patent, tu potrdilo, da je bil vzoren vojak in človek, vso podpisano od vojaškega poveljnika na Martiniku.«

Martin ogleduje Pavlovo in Lelino sliko in solze se mu udero po licu. Ogenj ugasne. Kaj ni udarilo ob vrata? Beži, Martin! Uboga duša hoče, da jo maščuješ. Beži ! Dotiplje se do sveče, hiti v spalnico in se začudi neredu na postelj iin v omari. Zasveti se mu —oni pošteni mladeniči! Hitro se preobleče, teče v dežju po škopnik slame. Že približa svečo slami – kar sliši, kako žvekajo čevlji, ki so polni vode. Martin odrveni. Zdaj udari ob vrata:

»Hej, gostilna!« mlad glas kliče.

Martin se gane. Tako se kliče mrtvi.

»Pojdita svojo pot!« se oglasi duševno. »Grem spat.«

»Lepo vas prosim! Dež pada v šumi in grem še naprej in nazaj. Saj greste lahko spat, samo da sem pod streho.« sliši glad od zadaj. Ko Martin čaka, da bi se popotnik naveličal in šel naprej po fari neznanec po vrati, da se strese vsa hiša. Martin vrže škopnik na krvava tla in odpre. Prvi gost se zaleti k [nejasno] vrže moker klobuk in plašč na sebe in se jezi, da ga gosti nevljuden krmčar toliko časa v vetru in dežju.

»V vasi se je« zarjove Martin in omahne.

Potem za njim stoji Pavel. Obleka je podelana in povaljana, kadar jo imajo cirkuški igralci. Nič si ne po gosposko, in vendar je on, je njegova postava, obrat, kretnje, celo glas. Še nekomu je podoben? Aha, enemu rdečemu, ki je bil danes popoldan tu.

Pozni gost pa [nejasno] v blok in [nejasno]: »Umirite se! Nisem Emušet. Revež sem, tista [nejasno]. Plačam vse. Prepričajte sem, da sem živ človek, če se boijte, da sem volkodlak.«

Martin seže mladeniču v roko in zavpije.

»Zdaj ste prepričani, da nisem duh,« se [nejasno] gost. »Modre veke imam, ker je z njimi vam sladim kruh. Zdaj mi pa prinesite, kaj za pod zob! Sestradan sem.«

Martin se zave. Pavlonosec ni tako velika, kakor se mu je zdelo na prvi pogled, in vendar ima tudi ta človek, ki si sam služi z orkami kruh, nekaj grešnega na sebi. Naenrkat pride Martinu na misel: »Kaj, če je postala [nejasno] tega mladeniča, da nadomesti mater [nejasno] – v kamen in strah morilca?«

Mladi kmet pije, peče kruh in pogrinja, dr. Martin pa sprašuje. Mahelu pa se ne mudi. Pove, da hoče po svečo in išče svojega očeta. Njega da so ukradili cigani, ki je imel menda štiri leta, stara ciganica, da mu je povedala, ko je umirala, da je ukradeno dete.}}

Ta dan, ko se pogovarjata Martinin mladi človek, ki je podoben ubitemu Pavlu in živemu Radu, ta čas, ko se pripravljajo v Furtinovi palači na prihod mladega gospoda, ta čas sta gledali sestra in stara gospodinja slikarja Verbana skrbno na uro in na okno; kajti dež lije in lije in Verbane ni, in Rada ne.

»Iztaknila bosta nahod, da bo kaj.« mrmra stara Kata »gotovo je zapeljal naš predragi in mogočni Didje kam daleč. Naš gospod! To vam je možak! Ampak ta Didje, ki se norčuje iz vsega in vsakega ubitja naše uboge čete! Zmeraj bolj bledi. Oče slikar, star slikar, kajpada. Prav dobro nam je šlo, dokler ni tisti Gospod odnesel vaše premoženje. Lahko je slikat oče samo na veselje, ali sta norca na zaslužek. In tista ohola grofica. Furtinka bi mu lahko gospodovala z nakazili. Zdaj pričakuje sina, mogoče se ji omoži sine.«

Metka dvigne presenečene oči, Kata pomežikne, pogleda po pohištvu, na katerem se [nejasno], da je bilo nekdaj v hiši bogastvo in udobje, in vzdihne: »Pa še drugim pomaga. Vabi na večerje, ko še zase nima. Oni star! Obešen večerja kar naprej pri nas… Glej ga! Že prihaja! Ne ustavljajte ga, gospodična!«

»Revež je, obnemogel slikar,« pogelda Metka z očmi, ki so kakor pomlajeni »Daj, [nejasno], saj jaz nisem lačna.«

Kata pogelda na dvorišče in reče: »Seveda: gostje na večerji, upniki na vratih. Gospod Belec z otrokom…«

Metka prebledi. Spomni se da dolguje Verben trgovcu dvesto liver. In najsti nista ne Belec in ne njegov vinček prav nič strašna in odurna, vendar ju gleda v strahu in se Predloga:Zapazi pismenega tečaka, ki prehiti Belca in izroči Metki z Verbanovim slovesom.

»Od grofice Furtin!« se prikloni in zgine. Metka pozabi preurediti Belcu stol. Kata strmi okamenela za tekačom. Grofica čaka… Mar se je spomnila [nejasno]? Ali ju vabi k svojemu sinu?

Belec zakašlja in Metra se predrami, vpraša vljudno.

»Oh, gospodična!« se nasmehne Belec. »Se vam ne zdi, ne, zaradi dvesto liver. Pa govorimo prej o grofici. Pokličem tekača. Kakšne zveze imate vi s grofico Furtin?«

Pri tem nedostojnem vprašanju premeti Metka malega trgovca. Nato ga vrže kar pokonci.

»Oprostite, gospodična!« se zave Belec svoje nerodnosti, prime za roko sinčka in jeclja: »Mislim pač, da je za mladega umetnika laskavo, da ima tebe zveze« Pa se spomni dobri gospod Belec, da je prišel terjat, torej se mu ni treba poniževati pred svojimi upniki. »Res, kaj mi mar vaši posli! Meni je, da dobim denar. Vas je večja, gospodična, da poravnate le enkrat ta račun!«

Metka rdi in si ne upa dvigniti oči od čipk, ki jih ima v delu. Kata molči.

»Ste gluhi, gospodična!« se zadere Belec. »Za denar vprašam. Že večkrat sem moral ostati zadovoljen z vašimi obljubami, gospod Kirgener tudi vedno kak izgovor. Zdaj pa ne grem [nejasno]. Ne bojim se nikogar! Če imate vi zveze z grofico, jih imam jaz s kneginjo.«

Metki tečejo solze po zardelem licu. Kata z besno naglico.

»Deček gleda začudeno svojega očeta, potem skoči k Metki in jo objame: »Ne jokaj, gospodična, mu že pokažem, papunu!« in steče za očetom, ga zagrabi za suknjo, ga krega: »Grd si, papa! Nočem, da se gospodična joka. Bom jokal tudi jaz.«

Belec se ustavi in lahno pobledi, zardi. Metka, vsa solzna, širi roke, da objame dečka, Kata ga vabi: »Pridi, biser dečkov!«»Gospodična!«stoka Belec. »Nisem hotel ... »molči, papa!« ga prekine deček. Gospodična ti ne bo dala tistega denarja; dovolj ga imaš doma.«

»Tako bo, Janček,« pritrdi ves skrušen Belec.

»Prodal boš gospodični, kar hoče,« ukazuje deček

Metka ustavi s poljubi dečkove ukaže in vzdihne: »Mojemu bratu trda prede. Ko bi hotel nekdo, bi lahko živel samo za umetnost.«

»Bogataš se sramuje svojih sorodnikov,« privzdihne Kata.

Belec pogleduje pismo, premišljuje in vpraša: »Gospodična ni več huda name? In vi, gospa Kata? In ti, sinček moj?

»Ti si moj dobri papa!« ga pohvali Janček v Metkinem naročju. Metka moli trgovcu roko. »Ker smo prijatelji,«pravi Belec, »vam smem izkazati uslugo?«

»Uslugo?« Metka je hladna. »Je to dokaz, da mi odpustite?«se užali Belca »Slabo bi mi pristojalo,«strese Metka svoji dolgi kiti, »biti ošabna napram upniku mojega brata ...

»Ali,« pojasnjuje Belec, »majhen znesek na posodo ni nekaka sramota, posebno če vam povem, da ta denar ni moj, ampak je delež našega ljubega Boga?« 

Začudeno ponavljata Metka in Kata zadnje trgovčeve besede.

Belec se pa vsede in pripoveduje slovesno: »Kako je bil dal Bog ubogemu kmetiškemu človeku priliko, da je izkazal dvema osebama veliko uslugo,o kateri ne ve živa duša. Prva je zelo visoka gospa. Je šestnajst let, kar molči. Prišel je bil v Pariz človek s praznimi rokami, ona visoka gospa mu je bila dala dvanajst tisoč liver, da začne trgovati. Namenila mu je tudi modro in petično ženo. Prvi dve leti je šlo dobro. Potem pa niso plačevali ne kupci, ne tatje, in požar. Šla je dota in vsota visoke gospe.

Neki dan gre človek h kneginji Križki. Ta ga sprašuje, zakaj je objokan, ter pokliče Suzano, ki spravi vse iz njega. Smejali sta se mu, mu dali mošnjo in kneginja je rekla: »Če ti bo potreba, pridi še.« Domov grede je premišljeval, kako bi priklical božji blagoslov na svoje delo. Kar se oglasi poleg njega berač: »Za delež ljubega gospoda Boga.« Dogovorila sta sez ženo, da bosta dajala polovico svojih dobrot za reveže. Zdaj imata kar določeno vsoto v ta namen. Nobenih sitnosti in nesreč ni več. Nejgova hiša je najbogatejša v ulici sv. Denisa, deček in žena sta njegova velika sreča, volili ga bodo v mestni zastop ...«

V zadregi gledata Metka in Kata za dobrim človekom. »Delež ljubega Boga,« leži na mizi. Petsto liver. Kata je rešena skrbi.

Nato vstopi stari slikar, oguljen in suh ko trlica, in vpraša po svoj inavadi za gospoda Verbana. Metka pokrije mizo za pet oseb. Kmalu priropočejo mokri do kosti. Metka sili brata,naj se preobleče, Kata pa se loti Disljera, ki otresa svoj trioglati klobuk ob rampi in ji nemarno odgovarja. Kata gre za Radom. Metka je v zadregi, premika posodo po mizi.

»Kajne, da vam je neprilično, da ostanem?« vpraša Didje.

»Moj brat je gospodar.« odgovori tiho deklica. »Ah!« sikne Didje. »Paje tudi gospodar, da sprejme Radota? Ta vam je gotovo bolj prikupen?« so upokonči deklica.

»Ne vem, zakaj me žalite neprestano,« in si otere solzo, da je ne bi videl Verban. Didje je znan kot dober bojevnik. Ko sedejo za mizo, se spomni Metka tetinega pisma.

Verban skoči s pismom v spalnico in se vrne takoj. Poljubi sestro: »Dobre novice!

»Dobre?«ponavlja neverno Metka.

»Večerjajmo!«pravi Verban in pritegne krožnik k sebi

»Ste lačni, Obešen?« vpraša prijazno starega slikarja in prime krožnik, da ga napolni. Pa mu poči v roki in Kata prebledi: »Nesreča!«

Verban se glasno zasmeje, Metka polni gostom krožnike. Njena drobna roka se trese. Didje in Rado se spogledata.

Verban zabava med večerjo svoje goste, pogleduje kradoma svojo sestro in ji reče. Ko se poslovi po črni kavi: »Počakaj me! Povem ti veselo novico.«

Didje in Rado se spogledujeta. »Ali si kaj nahodil in nabral, Verban?« strese Didje glavo. »Pri sv. Mavru si bil žalosten, zdaj pa?« »Mar ne smem biti zvečer vesel,« se začudi Verban. »Če sem bil žalosten ves dan? Sicer pa, pozno je. Rado je, truden in Obešen dremlje. Didje dvigne svojo prazno kupico: »Jaz presedim lahko vso noč v veseli družbi!«

Verban spremi Didjera in Obešena do vrat in se poslovi nežno od njih. Oba objame in gleda, kakor da ju vidi poslednjič. »Tu ni nekaj prav,«mu potrka Didje na čelo, »preveč si ljubeznjiv, prijatelj Verban.«

Verban vzdihne, zapre vrata in stopi v obednico, kjer pospravlja Kata, in povabi Radota s seboj.

»Pa pridi tudi ti, Kata, ko dokončaš svoje delo,« naroča stari ženi, ki mu je nadomeščala mater.

»Kaj molčiš?« se obregne ob Mališa Robert. »Kmalu pridejo tovariši, treba je, da se gospod odloči, kaj bomo hodili okoli vrele kaše? Torej, gospod Didje, vaša dosedanja služba vam ne prinaša zlatih gora? Dobro. Stopite v službo poštenjakov! Pravijo, da smo roparji – kaj so pa drugi? Visoko plemstvo, finančniki? Če ti ne znajo ceniti vaše pomoči, jo znamo ceniti mi. Kaj pravite k palači sredi vrta, kočiji, slugam? Čim imate to, postanete slavni. In zlat honorar, ki vam omogoči, da vabite svoje prijatelje? Da, nam je mogoče vam vse to preskrbeti. Le nič strahu! Marsikdo iz visokega plemstva je tajen ud naše družbe. In varni ste kjerkoli, opolnoči kakor opoldne, vmes tu in na vasi. Da, še to: nocoj sem prišel na sled spletki, v katero je zamotano najvišje plemstvo. Pri sv. Mavru je, kakor da naju je pripeljala, usoda vkup in tja. Doktor, tam so milijoni in čast ...«

»Nehaj že!« zarenči Robert. »Povej, da smo tatovi in roparji, da smo Emušeti. Gospod naj sprejme ali pa naj gre po stopnicah.«

»Ne tako divje, Robert, saj smo vendar izobraženi ljudje. Gospod doktor, sprejmete našo ponudbo? Prisežete?«

»Že trkajo,« se vznemiri Robert in smeh ga posili. Svareče pogleda Mališ Didjera.

»Kaj se pravi po stopnicah,« jeclja Didje, Mališ pritisne na gumb ob vratih in pokaže na praznino, ki zija pod vrati. Stopnice se umaknejo, voda grgra, tod izginja, kar je Emušetom na potu.

»Prisežem!«jeclja na smr t prebledeli Didje.

»Na vašo srečo ! Dobili ste zveste prijatelje!« mu stiska Mališ roko in pokaže na steklena vrata v tleh. »Opazujte od tam.«

Prišlo je šest mož. Vse pozdravi Mališ po imenu: Debelž, Berdavs, Gozdan, Tesar; Klobavs, Krikon, Didje posluša in opazuje. Spozna, da ima pred seboj osem glavarjev roparske družbe, da je Mališ nekak tajnik, ki ima prvo besedo v posvetu. Iz pogovora teh mož razpozna, da načeluje vsak četi sto mož in da ima vsak še svojega podnačelnika. Pozneje mu je pojasnil Mališ, da ima družba vsako leto enkrat veliko skupno zborovanje in vsaka četa dvakrat na leto še posebej. Podnačelnik prinaša četi glavarjeva povelja. Vsako soboto po polnoči se shaja četa in vsako nedeljo prinaša podnačelnik glavarju poročila. V nedeljo opolnoči poroča vsak glavar Mališu, kar je »pridobila«njegova četa, v ponedeljek proda Mališ naropane predmete, kar bi utegnilo biti nevarno, zgine hitro preko meje; v četrte k deli Mališ deleže. Razmere so bile sijajne, nikdo ni mogel izkoriščati tovariša, vse je bilo preračunjeno do pike.

Glavarjeva poročila so bila v redu. Mališ zatakne gosje pero za uho in se smehlja: »Bil je dober teden na vsakega pride 200 zlatov!«

»Izborno!« zagrmi po sobi.

»Želi kdo pogledati v knjige?«

»Beži, beži, Mališ!« branijo glavarji in Mališ si otre solzo ponosa. Podpisali so pobotnice in spravili denar. Hoteli so oditi.

»Gospoda moja, še trenutek!« stopima Mališ pred vrata. »Poglejte, kako smo posuroveli! Obvezano glavo imam, Robert roko, a kdo nas vpraša: »Kaj ti je prijatelj? Smo kakšni divjaki ali uglajeni Parižani?«

»Kak grad ga je pičil?« se spogledajo osupli glavarji. »Kakor da nimata vsak čas obvezane glave in rok. Zaspani smo ...«

»Kratko, Mališ! Ne klobasaj!« opomni Robert.

Toda Mališ je užival v govorjenju. Očital je tovarišem, da ima pač tako srce, da ne more udariti človeka in ne videti krvi, da je pa prav tako koriste ud njihove družbe in da je treba tudi v njihovem poslu nekake uglajenosti. Opomnil jih je, da je bil njegov stric ljubljenec vseh Parižank. Ko so ga trli s kolesom, so krči popadli ženske. Tudi njega, Mališa, ne bodo preklinjale vdove in sirote ... Nato preide Mališ na zdravje svojih tovarišev. Zaspanost jih kar mine. Vsak toži in stoka, da ne more do zdravnika, kar pa dajo konjederke, ni za nič.

»Na vsakem zborovanju se čudimo, kako se krči naša družba,« pripomne Mališ, »naš posel nas meče v večno nevarnost in smrt je posledica prisada in prehlada. Kaj bi rekli, ko bi vam jaz staknil plemenitega moža, ki bi bil revežu Empušetu vsak čas na razpolago? Ali ne bi vsak rad obilno nagradil takega dobrotnika?«

»Nagradili ga bomo obilno,« odgovorijo vsi v eni sapi, »samo pokaži nam takega gospoda in priseže naj nam,« Vsi razvneti so sprejeli mladega zdravnika.

»Pobratimo se!« zahteva Krikon.

»To je naš sprejemni obred,«pojasni plaho Mališ Didjeru.

Didje zardi. Pobratiti se z roparji in morilci ... Verban, Metka, mu stopita pred oči ... oče in mati ga gledata resno. Pa stopnice zijajo in račun s starši je končan ...

Ta čas, ko je obupaval Verban in se je Didje prodajal Emušetom, tačas, ko je zibala voda Pavletovo truplo, tačas je pričakovala grofica Furtin nestrpno svojega sina. Z njo so ga pričakovali nestrpno njeni posli. Od vratarja do kuhinjskega pomagača so hodili nemirno po veži in dvorišču,so postajali po hodnikih, si pripovedovali različne domisleke. Mana, grofičina hišna in zaupnica, pripomni mimogrede, kako je uboga gospa razburjena od veselja, nobena obleka ji ni dovolj lepa, noben upletek las ji ni dovolj visok; zdaj pokliče svojega svaka, da jo tolaži in zabava, zdaj ga pošlje na vrt, k oknu, ki gleda na ulico ...

Okrog poldan pride Kriška kneginja s hčerko in z ono žensko —Suzano. Ko odideta, pripoveduje Mana, kako sta se udarili mlada kneginja in grofica. Ko je grofica vprašala gospe, če je dovolj lepo napravljena, jo vseka mlada kneginja: »Čudno se mi zdi, da je materi, ki pričakuje sina-edinca, prvo obleka in ne sin, ki ga ni videla toliko let.« Naša grofica pa usekne mlado kneginjo: »Meni se zdi še bolj čudno, da vodite povsod s seboj to kmečko žensko. Tega ne bom trpela od žene svojega sina.« Saj veste, tista Suzana ... »Suzana ostane vedno pri meni,« pravi kneginja. Posli so pretresali to čudno razmerje med kneginjo in kmetico in občudovali grofičinega svaka. Njemu bo šel naslov in premoženje, pa potrpi s hišico na vrtu. Odstopil je svoje mesto mladeniču, ki mu še v sorodu ni. Pravi plemenitaš! Pa še upravitelja mu je preskrbel gospoda Martina, ki se je predstavil davi gospe grofici. Besen, dostojen mož! Nekam skrivnosten. Pa ne pride samo mladi gospod, še drugega prebivalca dobi palača Furtin; gospa grofica bo vzela za svojo neko ubogo nečakinjo. No, saj veste – sirota bo poleg nje. Tako kakor kak psiček ali hišna.«

Ura beži, obiski prihajajo, čakajo, odhajajo. Gospod Furtin zve, da se je zamudila ladja v sinočni nevihti, morda je bila tudi kaka nesreča vmes. Sploh se ne ve, da bi prišel kak potnik z Martinika. Dan gre za dnevom, teden mine, Pavla ni. Posli se klanjajo vedno bolj gospodu Furtinu, Martin je raztresen, grofica na žerjavici. Pa ne samo, da ni mladega gospoda. Tudi revne sorodnice ni, da bi malo zmotila gospo. In psiček, ljubljenec gospe je poginil… Nagloma. Prav tisti dan, ko so čakali gospoda Pavla, je psiček začel lajati in besno napadati gospoda Furtina. Bil je že bolan, ubogi psiček, in potem je obrnil oči in … Ne ve se, ali je gospa grofica bolj žalostna, ker je poginil psiček ali ker ni sina…

Tačas, ko se razgovarjajo in si namigavajo posli, sedijo v veliki dvorani grofica s svojim svakom in Kriško kneginjo. Gospod Furtin pripoveduje, da je zginilo par stražnikov, ki so zasledovali sumljive osebe na mostu Naše Gospe.

»Treba bi bilo podreti one hiše,« poudari in namiguje, da se Pavel nemara še ni odločil, da pride,nemara da ima tam vez, ki jo skriva pred materjo ...«

Zaprepaščena gleda grofica vanj.

»Vi veste – povejte!« sili grofica.

»Ne razburjajte se, draga svakinja,« brani Furtin. »Varujte svojo lepoto. Kaj bi rekel Pariz? Saj ne vem ničesar ; bil sem pač pri gospodu Sartinesu in ta mi je zaupal, da je mogoče ... Tudi ribiči so pravili, da je utonila v Seni neka barka s potniki ...

»Mana!«

Hišna priskoči in moli gospe zlato stekleničico pod nos, kneginji jo podpirata.

»Kaj pa lasje!« se zave grofica v strahu.

»So popolnoma v redu,« pravi porogljivo kneginja.

»Saj jih je lasuljar dobro podložil s pradivom; vendar bi se mi lahko podrl stolp. Koliko trpimo zaradi te mode! Še zblaznela bom.«

Veseli vrišč pozdravljanja! ... Grofica vzklikne, omedli. Mana teče ... Furtin prebledi – jeclja: »Kdo prihaja!«

»Kdo drugi, kakor moj Pavel, moj zlati sin,« se zave grofica, vstaja, širi roke.

Furtin stoji, kakor da ga je zadela strela. Gleda mladega zagorelega častnika, ki poljubuje grofici roko in lice, pozabi, da mora objeti nečaka in govoriti. A ko se pozdravlja s kneginjami, zapazi grofica, kako je bled njen svak.

»Ubošček!« pravi, »veseljo vas je prevzelo. Vem, kako čutite z menoj in hvaležna sem vam. Vaše mesto bo zmeraj prvo mesto v hiši. Pa pojdite,umirite se, tudi jaz sem razburjena in Pavlu razkažem palačo.«Kneginji sta se poslovili.

»Ako vas hočemo presenetiti s sliko, moramo žrtvovati za slikarja čas,« reče kneginja.

»Kdo vas slika?« vpraša raztreseno Furtin.

»Verban Kirgener! Zelo nadarjen umetnik. Upam, da mu pomorem do imena,« odgovori kneginja. Grofica zardi pod svojim mazilom.

Furtin je omahoval po stopnicah, tekel po dvorišču in se ustavil pred Martinom, ki je stal v novi pisani obleki —cel upravitelj – pred vrati. Furtin ga strese za ramo.

»Kaj praviš?« kriči. »Prav noben, kolikor sem jih kedaj zabodel, se ni vrnil.« Je mogoče, da bi se Pavel?«

»Prišel je?!« se čudi Martin. »Kdo?« 

»No, kdo? Oni, ki sva ga vlekla mrtvega v vodo.«

»I, kje pa more?!« se začudi Martin in premišljuje: »Kaj pa, če bi bil oživel v vodi? Take reči se dogajajo ...«

»Moj nož ga je prebodel,« ugovarja Furtin in prebada z očmi Martina.

»Kaj pa, če je vodomec? Dostikrat se je že zgodilo, da se je vrnila duša in se maščevala nad morilcem.« »Že mogoče,« se roga Furtin, »ali ta vodomec je pokazal listine, ki si jih vrgel ti v ogenj. Saj si jih vendar sežgal, Martin?«

»Sami ste videli, da so gorele. To je copernija ali pa je res oživel mladi grof v vodi in je imel listine po dvoje,ali pa sploh ni bil oni, ki je prišel, grof sam, ampak kdo drugi, ki ga je poslal grof k vam, ker vam ni zaupal.«

»Ali, ali ... Prinesi mi hitro moje kaplje, nemorem več ...«

Martin teče v Furtinovo hišico. Furtin gleda grozeče za njim.

»Pazi se,stari ! Ne odneham. Moral sem odstraniti brata,moral sem umoriti Pavla, potegnil bom krinko z obraza tega sleparja. Grofija in lepa nevesta morata biti moji. Par ubojev več ali manj, popravil bom vse z darovi za reveže. Ko bi le dognal, kaj ima kneginja s tisto kmetico. Nji, grofici, ni prav, da je njen nečak pri kneginji. Za vraga! Meni tudi ne. Verban je umetnik in kneginja polna muh.«

»Pozor!« vpijejo pariški kočijaži. Raznovrstne kočijo hite po blatni cesti, blato brizga v pešca, jezdec ga udari z bičem, voz ga sune v blato. Pariz leta 1780 nima še tlaka, nima hišnih številk. Kar je boljših, se vozijo ali najamejo pooblaščene nosače. Seveda so nesreče pogoste. Gospod marki, gospod grof, se vendar ne bosta umikala prostaku? In če ni komu kaj prav, si poišče lahko pravico. Natančno je določeno, koliko dobiš za poškodovano oko, za zlomljeno nogo ali zvinjene roko.

Med kočijami in jezdeci hodi kakor v sanjah Verban Kirgener. Večkrat zakriči kočijaž nad njim. Pa Verbanu sije sreča iz oči in sreča ga spremlja. Ej, to ni tisti Verban, ki smo ga videli spomladi popoldan pri sv. Mavru, in smo ga opazovali tisti večer. In prav na tisti večer obupa in na jutro misli Verban. Prišla je sreča iz nesreče. Kako sta ga karali Metka in Kata, kako mu je očital Rado ...

»Ti grdi bratec!« se je solzila Metka. »Misliš, da bi te zapustila radi svilenih oblek in čipk? Imam še polno materinih oblek, pa si jih predelam. Grofici teti pišem še danes, da odklanjam hvaležno pomoč, ki mi jo nudi za ceno, da bi se odpovedala tebi. ln glej, Verban! Tačas, ko si obupaval, nam je poslal ljubi Bog že pomoč.« In mu je pravila o Belecu in njegovem sinčku, pokazala mu je »delež ljubega Boga«. Kata je menila, da je ogledoval Verban orožje in se je sprožila pištola po nesreči. Pobrala je vse orožje s stene in kazala Verbanu: »Krogla je šla v okvir očetove slike ... Noč ima svojo moč, ne veste tega? Pa poglejte, kako rdečo liso imate na čelu!«

Dala mu je zrcalo in Verban je zagledal znamenje. Tam je gorelo, kjer se ga je dotaknila očetova roka. Šele pozneje se je domislil, kako je vzdihoval Rado: »Ubogi moj oče! Skoraj bi bila zahtevala tvoja nesreča novo žrtev.«

»Nje obupno dejanje vam bo takoj razumljivo, če vam povem, kakšno je bilo pri nas,« pripoveduje Verban. »Njuna očeta sta bila soseda. Veste torej, kak poštenjak je bil moj oče. Hiša moje matere je bila bolj ošabna kakor bogata. Materi niso dali nič dote, ker se je poročila s slikarjem. Moja teta, grofica Furtin, je podedovala po očetu in po svojem prvem možu. Sramuje se nas. Srečno smo živeli, dokler ni zaupal oče svojih prihrankov nekemu prijatelju, Gagešu, ki je zginil ... oče je prodal posestvo in senaselil v Parizu, kjer sem se šolal in seznanil z Didjerom. Mati je umrla. V palači Furtin so bile vsak dan pojedine, pri nas smo stradali. Oče si je vzel življenje. Mislil je, da bo vendar bogata groficas krbela za nas. Pa je hotela zdaj, ko sem se obrnil nanjo, samo Metko. Omoži jo in zbriše sled prostaškemu imenu Kirgenerjev.«

Rado je poslušal Verbana ves v solzah. Res plemenit mladenič, vreden Metke.

Spat so ga spravili tisto noč, osramotenega in skesanega. A komaj je zadremal, že ga je prebudila Metka: »Sreča te išče, Verban!«

In Belec, ki je ves žarel od veselja, mu je prinesel naročilo. Zdaj gleda vsak dan obraz angelske deklice, ki je bila tako daleč za ubogega, nepoznanega slikarja, kakor je daleč zvezda od zemlje. Pomagati mu hoče do slave. Njene oči mu pravijo, da je vendar zanj sreča mogoča ... Pa oče mu je napovedal, da ga bo poklical Bog, kadar mu bo sreča zvrhana. Kdaj bo to, oče?

»Pozor!« zakriči kočijaž.

»Verban!« kliče nek glas.

Verban se vzdrami. Glej Didjera, ki mu maha iz čedne dvovprežne kočije. Didje! Kje je neki bil toliko mesecev? Verban smukne mimo jezdecev in skoči k prijatelju. Konjička peketata, blato škropi na vse strani, Verban se čudi: »To ni več tisti, ki je prihajal k Kirgenerjevim na skromno večerjo. Čipke, zlata ura, fino sukno. Drži se imenitno in oblastno. Vendar ima nekaj v sebi, kakor da ni srečen.

»Kaj so te zaprli in prihajaš iz Bastilije? Vpraševal sem starše, pa niso vedeli ne kam ne kje.«

»Ubogi moj Verban!«se opravičuje Didje. »Moral bi bil obvestiti te. Ni se spremenilo samo meni, tudi ti si lepo oblečen in vesel. Kaj vraga! Ali si oropal tudi ti kakega meščana?

»Priznavaš, Didje, da si oropal?«zbruhue v glasen smeh Verban. »Je odtod ura?«

Bolest in strah v Didjejevem obrazu sta ustavila Verbanov smeh.

»Podedoval si? Mi že poveš,« pomaga prijatelju dobrodušno.

»Kajpada!« se oddahne Didje. »Nisem vas pozabil. Toda opravki ! Pojdi z menoj! Me čakajo doma bolniki.«

»Kaj imaš lastno hišo?« razkolači oči Verban ...

»Najeto, Verban, najeto. A konji in kočija je moje,« se ponese Didje.

Verban obmolkne. Nekaj mu pravi, da je zazijal med njim in Didjejem prepad.

»Stric s kmetov,« hiti Didje. »Šestdeset tisoč liver na leto. Pa ti, Verban? Je Metka zdrava? In tvoja sreča zaupaj mi kakor nekdaj.«

»Pri meni je, veš, pri meni je ljubezen,« zardi Verban. Didje se nasmehne: »Samo ljubezen, ubogi moj Verban?« se nasmehne Didje.

»No še precej dobro mi gre,« zardi še bolj Verban. »Prodal sem cel kup starih slik in imam naročila za nove. Metka ne pogreša ničesar in Obešen dobiva večerjo.«

»Pa ljubezen? Zaupaj! Saj vem: Vsak dan si je videl v cerkvi. Hči je bogate kneginje?«

»Molči vendar!« se prestraši Verban. »Glej, iz vseh kočij te pozdravljajo.«

Res so mahale gospe iz mimohitečih kočij Didjeju in jezdec, ki je spremljal neko kočijo,se ustavi in sprašuje prav po domače: »Ti je teknila večerja, doktor?«

»In tebi, Goban?«odvrne Didje ravno tako domače. Verban ostrmi – Goban, to je igralec,ljubljenev Pariza. Kako mora biti skromni Didje znanec takih oseb?«

»Meni ni sile,« sliši igralca, ki odgovarja, »ampak ti se varuj! Gospa Suhovaška je huda. Boli jo glava pa te ni.«

Glej Didjera! Pred nekaj meseci je lovil bolnike, zdaj pat odgovarja: »Kaj hočeš, Goban? Ves Pariz je prehlajen in jaz imam posla čez glavo.«

»O vi, prezaposleni doktor!« senasmrhne igralec. »Že veste, da večerjamo nocoj pri vas?«in požene konja za kočijo.

»Tako znan si z igralci?«očita Verban Didjeju in gleda nevoljen za jezdecem.

»Ljuba duša,«se smeje, Didje, »zdravnik pride v stik z različnimi ljudmi.

Že je zavozil kočijaž pod stebrovje palače, ki ni velikaška, je pa vendar prevelika za skromne Didjerove razmere. Ulica Dautin ni na dobrem glasu. Polih novih stavb vidiš stare hiše in par korakov od Didjerove palače je kup podrtin. Ko stopa Verban iz kočije, se mu zdi, da sta zginili tam za vogalom dve prihuljeni postavi.

»Zakaj ne odpraviš te nevarne soseščine?« vpraša nevoljen.

»Ne morem tako hitro,« mrmra Didje v vidni zadregi in povabi Verbana na širokestopnice.

Sluga v zlatih našivih odpre vrata in javi: »V čakalnici je stara gospa, marki Delbas in gospa Murat prosijo, da bi prišel gospod doktor čim prej.«

»Naj le počakajo, Peter,« pravi Didje in pelje Verbana v bogato opremljeno dvorano, pogleda na uro in se prestraši: »Ura je že ena ! Ti ni neprilično, Verban, če te peljem v svoj kabinet?

»Kaj mi ne razkažeš svoje palače?« se vznejevolji Verban.

»Drugič, dragi!« ga miri Didje in pelje Verbana na mračen hodnik,odklene in zaklene druga vrata. Zdaj sta v sobi, kjer je široka omara za knjige, pisalna miza in naslonjači. Z naglim pogledom se prepriča Verban, da so knjige v omari in papirji na mizi v tako lepem redu, kakor da se jih ni dotaknila že dolgo nobena roka. Zakaj ga je pripeljal Didje prav sem? In to točno ob eni ! Pa kamin, tako visok in zagrnjen z zelenim zagrinjalom? Zakaj ni sprejel gospe? Kakšen zdravnik je, da se ne briga za svoje bolnike?

»Vseje čudno pri tebi,«pravi Didjeru mračno. »Zdi se mi kakor junak v pravljici, ki preda svojo dušo vragu in mora biti ob tem in tem času na tem in tem kraju.«

»Kaj je ugenil, Verban?«Saj prebledi Didje. Samo šali se.

Sede k Verbanu in ga prime za roko: »Škoda, Verban moj, da se nisi lotil peresa namesto čopiča ... Vse ti pojasnim. Čas uporabljam za resno učenje in ne tečem na povelje muhaste ženske. Zato sem to pripeljal sem gor. Iznajdba, važna za državo, mi prinese veliko denarja. Ko bom oženjen, ne pogledam več nobeneigralke. Najboljši mož bom.«

Petelinov klic prekine Didjereva zatrjevanja. Verban se ozre in prasne v smeh; na kaminu se pokaže petelinček, ki širi krila in kriči iz vsega grla: »kikiriki!« Tudi Didje se zasmeje.

»Kličejo me v kemično delavnico,« pravi Didje in dvigne zeleno zagrinjalo pri kaminnu in – ni ga ... Verban strmi, stresa glavo. Pa ne utegne premišljevati, že se je Didje vrnil in hiti: »Si užaljen, gradi Verban? Skrivnost! Dama iz najvišjih krogov.«

»Molči!« mahne Verban. »Opozorim te samo, da imaš dolžnost do staršev in prijateljev.«

»Prav imaš, Verban!« poprime hlastno Didje. »Saj sem že sam sit teh neumnosti. Pa samoljubje; Pomisli: Dama iz najvišjih krogov, pa tvega vse, da me vidi samo za hip ... se spominjaš. Verban, kako sem ti že večkrat pravil, da bi prosil za Metko, ko bi bil bogat. Zdaj veš mojo srčno tajno. Povej mi ti svojo!«

»Ne zaupaj mu!«je nekaj branilo Verbanu. Pa Didje je bil več let njegov sošolec in Verbanu je laskalo, kar je Didje večkrat trdil, da ga bo rešila samo Metka. Pustolovščine mladih gospodov niso škodile tačas njihovemu ugledu. Verban se zamisli, začne, pripoveduje, kako je klical smrt, a je prišla sreča, pripoveduje, kako je prinesel trgovec Belec naročilo za sliko ...

»Kuga in lakota!« udari Didje po mizi. »Trgovčič ima take zveze z bogato Kriško kneginjo? S kneginjo, ki vodi svojo dojiljo – po salonih. Zdi se, da ima ona Suzana prvo besedo v hiši.«

»Je res čudno,« zaupa Verban. »Izprva je bila slika namenjena kneginji-materi in slikal sem pri Belčevih. Suzana je sedela vedno pri oknu in pletla ali se igrala z jančkom. Belec je prihajal vsak čas. Nekega dne pravi Belec: »Vedel sem, da naslika naš umetnik našo ljubomalo tako ljubko, kakor je v resnici, kajne, Jadviga, vaš zaročenec bi odtehtal to sliko z zlatom? Tedaj mi pade čopič iz rok. Ves je iz sebe vzkliknem: »Kaj je gospica zaročena?« »Seveda,«odgovori Belec. »Z mladim grofom Furtinom.« V veliki žalosti kriknem: »O teta! Hotela mi je vzeti sestro in zdaj mi vzame najljubše.« Takoj so bili Jadviga, Suzana in Belec pri meni. Povedati sem moral vso svojo pot in Jadviga je rekla odločno: »Nikdar ne bo sin te trdosrčne ženske moj mož. Slišiš, Suzana?« In stara dojilja je pravila Belcu: »Nikdar ne bo vzela naša mala onega Pavleta.« Planem k Jadvigi, ji poljubim roko in prosim: »Ali ga res ne vzamete?« »Prisežem, da ne.« je zatrdil kneginji. Od tedaj smo preložili slikanje v kriško palačo; kajti Suzana je rekla: »Treba je, da spozna kneginja onega, za katerega smo mi…«

»Tristo hudičev, Verban!« se začudi Didje – pa petelinček na uri poskoči, zapoje…

»Pa pravi komu svoje najsvetejše skrite misli, če te prekine taka neumna stvar!« udari Verban z nogo ob tla. »Samo hipec,« prosi Didje, »v kočiji končaš svojo povest.«

»Ježe končana!« reče Verban hladno. Didje zgine.

Verban pogleda na uro: »Dve. Ona gospa ve, da Didje ne bo pozneje tukaj. Hm! To je še drugačna skrivnost, kakor ona od Suzane.«

Didje se naglo vrne in povabi Verbana, da ga odpelje domov. Pri vratih čakalnice javi sluga, da ne more odpraviti starega gospoda in gospo.

»Naj greta k vragu!« pravi Didje in hoče mimo vrat. Pa obstane kakor zadet od strele: na pragu stoji star, dostojanstveni gospod in veli: Didje! Hočm govorit s teboj!«

»Oče!« se prestraši Didje in prime Verbana za roko.

»Pojdi!« pravi Verban, »grem domov.«

»Počakaj!« pravi Didje.

»Ostanite, gospod Verban,« se oglasi tudi Didjerov oče, Didje sili Verbana v čakalnico in slika: »Boš slika rodbinsko žaloigro. Kregan bom kakor desetletni poba – pa umolkne, ko zagleda staro, a čedno oblečeno ženo, ki sloni ob steni bleda in trda, kakor da je iz kamna.

»Mati!« skoči Didje in hoče prijeti ženo za roko. Ona pa pokaže strogo na očeta, ki vprašuje slovesno: »Trikrat sem te vprašal v pismu, zakaj se ne oglasiš več pri svoji materi. Vedeti hočem, od kod imaš hišo in posle.«

Didje je zbegan: »Posli… hiša ... Vse vam pojasnim. Mudi se mi. Vedno sem bil namenjen k vam – pa danes se mi mudi ...« 

»Hočem vedeti takoj!« je oče strog. Čipke na tvojem oprsniku so več vredne, kakor vse, kar imava midva z materjo. To ne more biti pridobljeno po poštenem potu.«

»Vdrli ste v mojo hiso,« plane Didje, zmerjate me kakor smrkevega poba, pri vas sem vžigal samo revščino. Niste moj oče!«

»Didje! Peter!« zakriči žena in plane med oba. Stari gospod se strese in sika: »Zahvalim se vam za opozorilo, da niste moje krvi,nočem pa, da pokrivate z blatom mojega imena. Zahtevam pojasnila. Čakam osem dni, potem se obrnem do načelnika policije.« Mignil je ženi, ki se je plašna ozrlala še enkrat na sina in odšla sta. Verban ni vedel, kam bi se dal. Bežal bi, pa ne sme; zaupal je temu sumljivemu človeku svoje tajne.

»Stari bedak! kar k policiji!« prasne Didje v smeh. – Verban ni odgovoril. Bilo je sklenjeno: Danes bo Didje zadnji krat pri njih. Nemo sede v kočijo, samo misli, ki kako bi se znebil Ditjera za vedno, ne da bi ga užalil. Stokrat se pokesa, da ni molčal ...

Kočija zdrkne okrog vogla. Kar zakliče nekdo: »Stoj!« in skoči na hodnik, se oprime vrat. Verban ugiblje, kje je že videl ta lisičji obraz? Mališ je, ki se prereka z Didjerom in ga prosi, da bi šel k bolniku. Didje ga sune od vrat in Mališ leži v blatu. Verban ne ve, da kipi v Didjeru sovraštvo do človeka, ki ga je speljal v tako družbo, misli samo, kako bi se ga odkrižal. Ko se ustavi kočija pred Verbanovim stanovanjem, se hitro poslovi. Ali Didje prosi: »Rad bi kakor v zgubljeni raj.« Verban ga pelje namesto v sprejemnico v delavnico, kjer črta Rado in šivata Metka in Kata. Tu vlada tiha sreča,nedolžnost. Didje obmolkne. Čuti, da je odveč, da ga niso pogrešali nikdar. Pobil bi najrajši vse štiri, ker so pošteni in srečni. Gledajo ga kakor golobi jastreba, ki je zašel v njihovo gnezdo. Obešen pomoli glavo skozi vrata: »Gospod Verban, čaka vas nek gospod v črnem tolarju.« Verban hiti ven, drugi delajo in molčijo. Didje nehote prime Metko za roko in reče tiho: »Govoril bi rad na samem z vami, Metka.« užaljena deklica mu odtegne roko in ne odgovori.

»No, dekle moje, saj nisi bila vedno tako ošabna z menoj,« se zakrohoče Didje. Ni še izgovorila, ko ga nekaj prime kakor z železnimi kleščami za zatilnik in ga tišči k tlom, da je zarjovel od bolečin kakor zver. Rado butne Didjerovo glavo pred Metkine noge. Metka in Kata vpijeta: »Pustite ga!« Verban se vrne, plane na Didjera, ki se zopet postavi na noge in se prikloni Radu: »Vsa čast, gospod! Je pa naš mali tako pogumen z mečem kakor s pestjo?«

»Ne bijem se z plašljivci, odvrne mrzlo Rado.

»Grom in strela!« plane Didje, a Verban mu pokaže vrata. Didje obstane in prosi; »Verban najboljše namene imam. Daj mi Metko za ženo!«

»Nikdar in nikoli!« zavpijejo Verban. Metka in Kata. Kakor razdražen pes zakriči Didje: »Pehate me v propast, pa dobro nočete, da sem pošten, nočete poštenega dvoboja – vas pa pobijem kakor pse!«

Didje plane po stopnicah, sliši, kako vpijeta Verban in Rado: »Za njim!« Kako ju ustavlja Metka: »Ne gresta! Predober sabljač je! Meni je za oba enako hudo!« Didje sliši radosten krik Burgundca: »Metka!« Verbanov veseli smeh. Besen skoči v kočijo.

Ko se vrže Didje v kočijo, se mu izmota izpodnog Mališ in se mu prikupuje: »Doktorček! Zakaj ste tako hudi na svojega ubogega, malega prijatelja?«

Da bi te bil vzel vrag, preden sem te zagledal!« zastoče Didje.

Mališ: »Ljubi doktorček!« mu sladko prigovarja. »Zdi se, da vas je nekdo užalil? Povejte osemsto mož vam je na razpolago, da se maščujete. Poglejmo k moji ubogi Zalki in pogovorimo se potem o vaši zadevi.«

Sladko zveni obljuba maščevanja Didjeru. Osemsto mož mu je na razpolago, da razžene tisto gnezdo zaljubljencev. Ne boš dobil Rado kneginje in ne Rado Metke. Ali oče, ki hoče na policijo? ... Maščevanje tudi njemu, ki se vtika v tuje posle?

Didje stisne tatiču roko: »Vediteme k Zalki!«

»Prav, doktor,« se razveseli Mališ pa se nečesa spomni in jeclja v zadregi: Prosim vas, gospod – Zalka ne ve ...

»Kakšne sorte pisar daste? Se bojite svoje perice?« 

Užaljen se brani Mališ: »Če je Zalka perica, ni pa zato nič manj poštena in ponosna kakor vaše gospe, tudi ne vedo, kak doktor ste umrla bi, če zve – in njena, smrt bi bila tudi moja. Želim biti pošten. Ko bom imel dovolj, zapustim to drhal, si kupim posestvo na kmetih in poročim Zalko. Zato pa ni zadosti, da ulovim kako uro —naletel sem na neko skrivnost prav tisti dan, ko sva se dobila prvič pri sv. Mavru. Potrebujem vaše pomoči pri velikem delu, ki naju spravi na krov. Usoda naju je pač pripeljala tisti večer v ono gostilno ...

Voz se ustavi pred nizko hišo. Didje se spomni, da je zginil tisti večer Obešen v tej hiši in da je sklenil takrat pozvedeti kaj o pisarju in njegovi ljubici. In zdaj? Mališ ga pelje v pralnico, kjer se je sukalo polno deklet okoli čebrov. Mališ namigne čednemu dekletu, ki pelje Didjera v snažno opremljeno sobo. Didje preiskuje, sprašuje – in zlo bolezen, lepa Zalka ga pogleda, zakriči, zaihti in zajoče. Mališ razume, objemlje deklico in se veseli: »Zavijali ga bomo v svilo« ... Pa zakaj jočeš, srce moje?« Deklica upre svoje solzne oči vanj: »Ne smem pred oči staremu poštenjaku, svojemu očetu ... Koliko časa vas že prosim, da mi vrnete pošteno ime! Dajte ga vsaj svojemu otroku!«

Mališ zajeclja, stoji kakor omamljen: »Pošteno ime? Saj ne more nositi imena svojega očeta ... Vem, da bi vaši ne sprejeli uboge perice,« stoka Zalka. »S prstom bodo kazali name in na otroka ...« »S prstom bodo kazali za otrokom,« ponavlja kakor brez uma Mališ.

Mahoma se upokonči: »Prisegam ti, Zalka, in ta gospod je priča: Dete bo imelo očeta in pošteno ime.« Poljubi jo na čelo in migne Didjeru: »Prosim, pojdite z menoj – peljite me domov. Zmeden sem. Pa karkoli: Predno se izteko dnovi, mora biti Zalka ugledna gospa. Didje se zakrohoče: »Prijatelj telj Mališ! Že kar poštenjačite!«

»To hočem!«

Didje se zamozači: »Ne potrebujem zdaj poštenjakovičev.« »Potoček mora pogostoma preko blata, predno pride do zlata,« se zvijačno nasmehne Mališ. »Jaz sem tak potoček. Bogat človek je poštenjak in jaz bom v par mesecih poštenjak. Zdaj pa hitiva v vaš kabinet, da mi razložite svoje težave in se pogovorim o mojih načrtih.« – V kabinetu pripoveduje Didje, kaj vse se je zgodilo, ko se je sestal z očetom in materjo.

Mališ poskoči in prebledi: »Vaš oče ... ne sme nam delati škode. Lep oče, ki hoče spraviti na vislice svojega sina in njegove prijatelje.«

»Saj mi je le očim,« se izgovarja jezno Didje, »ne vem, zakaj mi je dala mati ime po drugem možu.«

»Že prav!« sikne hudobno Mališ. »Ta mož nas ne bo tožaril na policiji. Gospod predsednik ima že tako dovolj posla, ker se vračajo Emušeti, ki so bili prebodeni, na smrt pretepeni in tako dalje, zdravi k svojemu poslu, kar dela čast našemu gospodu doktorju.«

Didje se prestraši. Res, da je očem kriv sramote, ki ga je doletela, ker mu preti zaradi njegove odkritosrčnosti sramotna smrt, vendar je mož njegove matere. Živo predoči Didje. »Nočem, da doleti mojega očeta kaj hudega« »Veste, da nisem za kri,« se zareži Mališ. »Očetu dokažem, da ste pošten, in bo molčal. Zdaj pa vaše srčne zadeve, doktor.«

Didje se otrese neke neprijetne misli in se razgori v želji po maščevanju. Mališ posluša, sprašuje spretno in kima: »Maščevati se hoče. Kar lepo po vrsti. Vzemiva najprej onega, ki vam je prevzel dekle – kmeta Burgundca. Kaj naj se mu zgodi? Majhen sunek pod rebra? Torej jutri večer ... Nisem prijatelj takih zadevščin, vendar nisem tak, da bi ne postregel z vso vnemo prijatelju. Kaj pa gospodična?«

»Na kolena predme! Poprej pa razderem srečo njenega brata. Ta človek, ki me je vrgel iz svojega stanovanja, mi je zaupal malo poprej tajne neke visoke rodbine. Oh, Verban! Nisi še poročen s kneginjo. Pridem, do te čedne kneginje, ki dopušča, da možita hčer trgovčič in bivša dojilja. In če bi ne napel pri kneginji, Jadvige vendar ne dobiš, Verban! Tekmeca imaš, ki zna sukati sabljo, Jadvigin zaročenec, grof Furtin ...«

Mališ skoči pokoncu,stiska Didjeru roko in vpije: »Kako ime ste spregovorili? Povejte ga še enkra t za tristo vragov!«

Osupel odgovarja Didje: »Imenoval sem vam Pavla, grofa Furtina, sina Verbanove tete grofice Furtin. Bil je doslej v vojaški službi na otoku Martiniku. Vrnil se je po smrti svojega očma in zdaj je podedoval vsa ogromna grofova posestva. Zaročen je s kneginjo Križko, kije prisegla Verbanu, da ne poroči nikdar grofa. Treba mi je torej opozoriti samo kneginjo ter grofa in Verban je mrtev —sestra brez varstva. Pa zakaj me gledaš tako debelo, Mališ? Si znorel?«

Mališ se vleče za lase,se prijema za nos, se tolče po kolenih in jezi:»Prehud je ta poper, prehud! Potrpite, doktor! Prečuden slučaj! Je namreč prav to, kjer mislim, da tiči najino bogastvo. O,ne jokaj, Zalka! Že imamo in vse pošteno, drugi bodo plačali za svoje grehe. Ali zamotana je ta štrena, zamotana, pa jo razrešimo, na mojo vero! Govorite, doktor. ln pazite na moja vprašanja: Vi pravite torej, da je v Parizu mladi grof Furtin, ki je prišel z otokov? Ga ne zamenjavate z gospodom Furtinom, ki je bil brat rajnega grofa?«

»Kaj bi ga zamenjaval! Poznam oba. Gospod Furtin živi v palači Furtin in pomaga upravljati premoženje. Mladi grof je že znan v Parizu. Mati grofica ga razkazuje kakor kako čudo lepote in duhovitosti, v resnici pa je mladi grof molčeč in zamišljen.«

»Lej, kako je zamotana ta štrena ... Kako more živeti človek, ko sem ga videl mrtvega in kako more živeti ubijalec poleg svoje žrtve?«

»Imaš vročino, Mališ?« se čudi Didje. »Kdo je mrtev in kateri ubijalec živi poleg svoje žrtve?« 

Mališ pa odgovarja sam sebi: »Videl sem, ko ga je zabodel, videl sem, ko sta ga vlekla v reko,slišal sem, kako je plosknilo truplo v vodo in ta pravi, da živi ... Pa je tu nit – imam jo,imam!« Mališ si udari v roko, skače in pleše po sobi, se krohoče. Didje ga gleda in čaka, kaj bo. Mališ se umiri, postavi pred Didjera in vpraša slovesno: »Se spominjate, doktor, onega večera v majnlku, ko ste me pustili v gostilničarjevi postelji pri sv.Mavru in me našli pozneje za vogalom? Rekel sem vam takrat, da sem doživel nekaj čudnega v oni gostilni ...« 

Mališ sede in pripoveduje, kako se je bil zbudil, ko so trkali na vrata, kako je slišal ves pogovor med gospodom Furtinom in gostilničarjem, kako je videl mladega Pavla, v hrbet zabodenega od Furtina in je on, Mališ, zbežal skozi okno. Še tisto noč je pogorela gostilna in gostilničar je zginil.« Mališ je končal, pomislil in dostavil: »Ker pravite, da živi mladi grof, je jasno, da je zavzel njegovo mesto drugi. Vprašanje je samo, komu v pridin komu na kvar? Doktor, vi ste siti te službe? Živeli bi radi v časti? Zajec je izsleden, pomagajte mi ga prepoditi na muhoin delila bova premoženje dveh visokih robin.«

Didje izbruhne v smeh: »Noriš ti Mališ, in norim jaz, ker te poslušam.« »Dogodile so se še bolj čudne stvari,« skomizgne Mališ. »Pridite nazaj v opero! Tam se zbira boljši svet in prepričan sem, da dobim tam ključ do te omare. Preskrbite si ložo.«

Predstava se je začenjala ob pol šestih. Gospoda ni prihajala točno; te so prepustili onim, ki so polnili galerijo in parter. Didje je prišel zgodaj, pa ni gledal ne igre ne občinstva. Razvalovila se mu je duša v strastni želji po poštenju. Da bi postal zopet pošten in poleg tega bogat, temu bi žrtvoval celo željo po maščevanju. Če je pa bogastvo in poštenje nujno zvezano z maščevanjem, bi mu bilo seveda še ljubše. Ponižani bodo, ki so ga sramotili. Ubogi Verban ga še kruha poprosi! Metka, bi rada postala njegova žena, Rado bo bridko plačal, ker se ni hotel bojevati z njim ... Poštenje! ... Zlato! Očim ne bo več gledal osorno na visokega gospoda, mati bo srečna. Oba pošlje na kako posestvo, kjer bosta nadzorovala pristave. O, kaka radost, kaka sreča, ko boš rešen ubijalskih Emušetov, ko ne boš skrival svojih korakov in dejanj ... Pa kdo te gleda iz parterja, Didje? Težak je ta pogled in dušo tišči ... Oni lepo blečeni mož ? Kaj ni to gostilničar od sv.Mavra! Kaj te gleda tako, kakor te je gledal oni, večer, ko sta bila z Mališem tam… Kako je gostilničar udeležen pri moru, ki ga je videl Mališ? Saj ni videti, da bi bil hudoben človek. Zdi se mi, da ga tlači neka mora. Morda je tudi on samo slučajno zašel v vrtinec zlih dejanj, v vrtinec, iz katerega se ne rešiš več, če si enkrat v njem ...

»Kaj hočete?«se zadere Didje na starega gospoda, ki je stopil neopažen v ložo in se je dotaknil z zlatoglavo palico njegove rame. Starec molči in stresa glave. »Pojdite, sicer pokličem vratarja ...«

»Umirite se vendar, dragi doktor, in pustite vratarja, saj bo tukaj še prostora za prijatelja.«

Didje strmi v rumene gube in se ne more načuditi: »Dobro ste našemljeni, Mališ. Toda čemu vam je to?«

Mališ se vsede važno in počasi, pokašljuje in pogrkuje in pripomni: »Paziva na oder! Lahko naju opazuje kdo. Najlažje vidiš vse, če kažeš, da ne vidiš ničesar. Našemil sem se, ker je med vratarji in redarji neki poštenjak korporal Kapa, Zalkin brat. Drugič se vtakne starec lažje v opravke drugih. Je kaj znanega v gledališču!«

»Doli je gostilničar od sv. Mavra,« mrmra nevoljno Didje in obrne glavo, da mu ne more Mališ gledati v obraz.

»Ga že vidim,« pravi Mališ. »Kako se je napravil, galjot! Opazuje naju ... To je slutnja, vam pravim, doktor. Vidite, kako je prav, da sem se našemil. Pa zakaj me ne poslušate?« 

Didje mu pokaže v nasprotno ložo: »Poglejte, kako krasna je mlada dama tamle. Starejša gospa vsa v draguljih bo gotovo njena mama. Ali kaj naj bi bila ona kmetica? Kaj, ko bi bila Križka kneginja s svojo dojiljo?« »Prav gotovo je. Prepričan sem. Poglejte samo mladeniča tam pri gostilničarju. V ložo gleda in ne zaman. Vrban je!« zardi Didje od zavisti in porine stol nazaj.

»Vrban, ki se utaplja v črnih očeh,«se hihita in pokašljuje Mališ. »Kaj, doktor, kneginja je lepa in vredna, da se potrudite zanjo. Pa midva nisva prišla sem, da bi občudovala dekletce. Poudarimo: ako je gostilničar tukaj, mora biti tukaj tudi oni drugi. Pazite! Kneginji sta pozdravili ravnokar v ložo na naši strani. Sklonite se previdno ven.«

Didje se ozre in pove: »Vidim postavno gospo in mladeniča. Ah, tu je tudi gospod Furtin. To sta torej grofica, teta Verbanova, in njen sin Pavel, zaročenec mlade kneginje. In Verban je sklonil glavo – seveda ...«

Mališ hihita: »Seveda, zaročenec je tu. A ta gostilničarski galjot opazuje grofarijo. Kako mežikuje z očmi! Komu? Taka znamenja si dajejo samo pajdaši zlih dejanj ...« Šepetal je, delal opazke in se sklonil iz lože. Kar ga vrže nazaj. »Moj Bog!« rastoče. »Saj je to on, prav on! Kako je mogel priti iz vode in kako more biti poleg svojega ubijalca?«

Tačas je minulo prvo dejanje in nastalo je običajno prerivanje in glasno govorjenje. Mališ se dvigne nagloma in udari Didjera po plečih: »Sam vrag je zarešljal to štreno! In vendar sem našel nit. Tisto mežikanje je bilo namenjeno grofu, tisto mežikanje mi dokazuje ... Ostanite tukaj, doktor, počakajte me.«

Na hodniku izvleče Mališ veliko tobakiro in si natlači obe nosnici. Nato začne kihati, da ga kar stresa. Vse se ozira vanj in Mališ izvleče velik svilen robec in se usekuje kot da bi trobil. Ko tlači robec za čipke na oprsniku, ga prime za roko oduren starec in mu reče: »Tu smo. Osem nas je.«

»Dobro,« pravi Mališ, »za nama!« Starec vzame rdeč robec in si z njim otepa z njim ramo. Mališ prime tovariša pod pazduho in mu zabičuje: »Ne pozabi, da sva klepetava starca. Odgovarjaj, če bo treba.«

Iz lože poleg Didjera stopi mladi grof in se pokloni kneginji. Ne zmeni se za starca, ki se pehata v glasnem razgovoru za njim. Zgine v knežinjo ložo pa se vrne takoj zopet na hodnik. Starca se obrneta za njim. Glasno vzklikne Mališ: Torej umrla? Coneslatova z Martinika? Ker jo je zapustil zaročenec?«

Trikrat ponovi Mališ te besede, grof Furtin pa gre zamišljen svojo pot. Mališ čestita sam sebi: Mrtvi se ne vračajo. Pa kdo je postavil tega fanta na grofovo mesto? Gospod Furtin je umoril pravega Pavla, torej ne bo vozil drugega k materi, ne bi trpel, da bi mu jemal drugi premoženje in ime. Kdo drugi igra tukaj, kakor gostilničar, ki je bil priča umora. Gotovo se hoče maščevati nad gospodom Furtinom in deliti premoženje z grofom. Pa bomo delili še dragi, gospoda Tireta.

Grof Furtin ni vedel, da so besede, ki so šviginile mimo njegovega ušesa, napoved za boj. Zamišljen se napoti v parter, kmalu stoji pred njim upravitelj, se globoko pokloni in vpraša osorno: »Kaj ste žalostni, gospod grof? Mladenič se zdrzne in vpraša: »Kaj hočete?«

»Naduta knežji hči vas je sprejela nemilostno?«pravi Martin zdušno. Mladenič se nasmehne bridko. »Po zaslugi, gospod,« se obrne in vrne v ložo. Martin strmi za njim. Kar se mu poroga stari glas: »Taka je mladina! Nehvaležna in jezična. Kaj ne, gospod Tireta!«

Gostilničar se obrne pri prvih besedah vsiljivegastarca, da gre svojo pot. Ko pa čuje svoje ime,obstane, prime starca za roko: »Motite se. Jaz sem Martin Poripež ...« 

»Žemogoče,« pokašlja Mališ. »Toda pred osemnajstimi leti ...«

»Motite se! ponavlja Martin in drži starca trdo za roko. »Roko mi izpustite,« krikne. »Povem vam vse.«Martin ga izpusti, Mališ krene v temno ozadje pri stopnicah. Tam se ustavi in vpraša zaglušeno: »Sablja je bila ostra in voda globoka, zakaj je torej še živ grof Pavel Furtin?« Martin plane na starca in ga vklešči za vrat. Pa trde pesti so udarile po njem in mu iztrgale starca. Mož je stal in ni prav vedel, kaj se mu je bilo zgodilo.

Igralka Golobica je naročila Didjerovemu hišniku, naj preskrbi večerjo za petnajst oseb. Na sprehajališču in v gledališču pa je srečala igralka toliko znancev, da se je nabralo zvečer v Didjerovi hiši okoli trideset oseb. Igralci, pevci in pisatelji so čakali na večerjo in se jezili, da ni gospodarja od nikoder. Slednjič pride Didje in pozdravijo ga z glasnim hrupom: »Devet je proč, čas, ko večerja Pariz.« Didje se prikloni: Gospoda moja prosim vas,oprostite. Bolniki ... Ves dan ...ubit sem… poživela me bo vaša ljubeznjiva družba.«

Med duhovitim prerekanjem so prinašali strežaji jedi. Leta 1780 je bila večerja zelo važno opravilo. Pri nji si pokazal bogastvo svojega duha. Pri nji so se rodile popevke in šale, ki so krožile drugi dan po Parizu, pri nji so se začela ona modroslovna razglabljanja, ki so vodila končno do revolucije. Shajanje znancev in neznancev pri večerjah je povspeševala svoboda, ki je vladala v občevanju že izza Ljudovika XV. Ta ali oni gospod, gospa, sta priredila dvakrat na teden večerjo. Povabljen je bil vsak znanec in ta je pripeljal seboj lahko svojega znanca. Dolžnost vsakega gosta je bila, da pokaže svojo duhovitost. Dobra šala za dobro jed je bil tihi dogovor. Kjer je bilo vino prekislo, so gostje izostali, a tudi tam, kjer gostitelj ni bil priljubljen. Didje je bil torej lahko ponosen, ko se je zbral okoli njega tako lep krog pesnikov in igralcev. Ni poznal vseh gostov, kar ga pa ni nikdar motilo, a nocoj se mu je oko ustavljalo pogostoma na gostu, ki ga je bila privedla Golobica, in ki je sedel poleg nje. Didjeru je bilo nekam neprijetno, ko je pogledal tega gosta, ki je bil oblečen okusno, a ne prekričeče. Bržčas je bil gospod, ki občuje v boljših krogih.

Ko so gostje utolažili lakoto in žejo, se je začela živahna besedna bitka. Vsak je hotel pokazati svojo duhovitost, ki je le prerada prešla v zbadanje in norčevanje. Plemeniti gospod Murva je bil zložil nekaj stihov na čast igralki Adeli, in Golobica je zahtevala, da jih pove. Gospod Murva se je sramežljivo branil, češ da ne zna pravilno naglašati stihov. Golobica zahteva, da pove kdo drugi Murvove pesmi, pa vsak se opravičuje. Naenkrat zapazi Didje, da šepeče tujec Golobici nekaj na uho, kar povzdigne Golobica glas in prime gosta ob svoji desni za roko. Nastal je splošen molk, ki je legel Didjera mučno na dušo. Čutil se je kakor preplašena zver, ki jo je iztaknilo lovec v brlogu. Golobica predstavi svojega soseda: »Grof Seelheim iz Švedske, ki se mudi že teden dni v Parizu. Prosil me je, da ga uvedem v našo slavno družbo. Grof je tako ljubeznjiv, da nam odkrije zločin gospoda Murve.« Šved se prikloni omizju in spregovori nekaj laskavih besed. Didje strmi vanj: »Kje, za vraga, sem že videl te ostre oči in slišal ta glas«.

Najbolj radoveden in zadovoljen je bil gospod Murva. Bil je plemič in pesnik, lakomen časti pa je bil do konca svojih nohtov. Švedski grof deklamira z dobrim naglasom Murvove kitice, ko konča, mu ploskajo ko nori. Pesnik molči potuhnjeno, kakor v zadregi. Kri mu plane v glavo od veselja, ko pravi: »Gospod grof je povedal moje uboge kitice na način ...«

»Ki jim je dodal, kar jim je manjkalo«, zbode Goba pesnika. Didje opazi, da je gospod Murva užaljen. Zato nagovori grofa: »Čudno, gospod grof, da govorite tako izborno francosko, morate vendar biti že dlje časa v Parizu: kakor da vas nisem še doslej srečal.«

Šele pred tednom sem dospel v Pariz,odgovori vljudno Šved. Nocoj sem bil prvič v vašem gledališču. Imel sem srečo, da se poklonim najbolj očarljivi vseh igralk. Njena ljubeznjivost me je počastila, da uživam srečo najbolj imenitne družbe, ki jo more nuditi Pariz.«

Šved počaka, da se mu priklonijo oblaskani gostje in nadaljuje, obrnjen k Didjeru, z nekim posebnim nasmehom: »Pojasnim vam, gospod doktor,zakaj sem prilično natanko poučen o vsem, kar se piše in govori po Parizu. včasih celo bolje kakor Parižani sami. Imam prav dobro znanje z nekim plemenitnikom.

Didjeru postaja Šved vedno bolj zoprn: Morda vpliva, gospod grof, prav to znanje, da govorite po naše.«

Nisem rekel, da ne bi bil nikdar poprej na Francoskem«, se nasmehne Šved.

»Zdaj je vse jasno,« se zadovolji Didje, Goba pa sprašuje radovedno: »Ako veste vse tako natančno, pa nam povejte kako skrito zgodbo o komu iz te družbe!«

Šved se skromno nasmehne. Goba vpraša: »No, povejte, kdo je pripomogel, da sem bil sprejet v kraljevo gledališče!«

»Kraljica in gospa Kampon,« mu postreže Šved.

Goba ostrmi kakor da ga je prizadelo. Vse svoje življenje je skrival to skrivnost. Igralke in igralci so ploskali kakor zbesneli, vpili so: »Glejte čarovnika! Kak užitek nam je preskrbel naš dobri gostitelj!« Povejte še od nas kaj!«

Didje se odločno upre. »Na mojo vero, gospoda moja! Sam sem najbolj iznenaden; gospoda grofa nisem še videl svoj živ dan.«

»Drugič, če dovolite, gospod doktor!«odmaja Šved.

»Se nisem torej varal,«meni Didje kakor razsvetljen. »Toda prosim vas, gospod, kje?«

»Vnaši posvetovalnici. Nisem pa bil po kroju oblečen in se vam nisem predstavil,« reče porogljivo Šved. Didjera strese. V kabinet so prihajali samo Emušeti, ki so prihajali po skriti poti skozi podrtine… Nihče ni zapazil, kako je prebledel in se naslonil na mizo; vsi so obkolili nabavnega gosta in vpili: »Na dan s tajnami! Najbolj svete nam odkrite!«

»Najbolj svete? Saj nismo pri spovedi,« ugovarja igralka Milon, ki je bila znana po svoji nevoščljivosti.

Milon se boji! Kdo ve, kaj ima na vesti!« so zagnale njene tovarišice.

»Nič se ne bojim,« reče užaljena Milon. Sodimo kar po vrsti na zatožno klop in gospod grof naj pove, kaj ve od nas!«

Milon sede prava na klopico pri oknu, sklene roke in povesi glavo. Šved se priklone in obtožuje: Gospica Milon je na zatožni klopi, ker je dala ta teden trem postreščkom po dvajset frankov, da so izžvižgali gospico Ternel.« Bučen smeh je sprejel odkritje. Drug za drugim so posedli na klop: igralci, pisatelji, meščani in plemiči. Švedski grof jim je odkrival grehe, o katerih so mislili, da ne ve zanje živa duša. Gospice bi bile najrajše izpraskale Švedu oči, pa niso smele pokazati, da so užaljene.

Didje se je stiskal v ozadju. Že so bili vsi gostje na zatožni klopci in švedski grof se je krepčal z vinom. Didje je menil, da je že minila nevarnost. Kar zaženejo gospice krike: »Didje še ni bil na klopi!«

Didje se ne gane. Šved namaka pecivo v vinu in vpraša: »Slišite, gospod doktor? Vašo glavo zahtevajo. Gotovo smo vas zmotili v premišljevanju, kako pomagati, da bo narod dober in zdrav.« Didje se požira v jezi in strahu. Kar čuti, da je to kak vohun gospoda Sartinesa.

»Didje bo jutri zdravnik,« se oglasi gospod Murva, »nocoj pa mora biti tak kakor njegovi gostje.

Didje se prikloni. Opozarjam vas, ljubeznivi prijatelji da sem hude krvi. Če bi gospod grof, ki vse ve, rekel besedo, ki bi me užalila, mislim, da se zna sabljati, kakor se znamo mi Parižani, sicer bo v mojih očeh strahopetec in klepetavec.«

Didje položi svojo sabljo na mizo in sede. Glasna družba umolkne. Gostitelj žali goste in še tujca na tako surov način! Pah! Tudi tujec je žalil dražbo in Didje se upa, česar si ni upal nihče. Šved kar odskoči, ko ga žali Didje, seže pod suknjo, vs iso v strahu pričakovali dvoboja. Pa izvleče namesto sablje tobakiro in si mirno natlači tobaka v nos in reče: »Gospod doktor, nimate glave na pravem koncu.«

Skoraj bi bile popokale šipe, tako hrupno so se smejali. Jasno je: Šved je bojazljivec! Je mož duha, a ni mož poguma. Šved pa premotri mirno rogajoče se goste in vpraša: »Kar sem rekel, je potem takem zelo smešno, kaj?«

Didje se brani s smehom: »Prav nič smešno. Pri nas v Parizu ne vprašamo za glavo, kadar nas žali kdo, ampak poiščemo srce.«

Mirno je ponjuhal Šved.

»To je zla navada. Stokholmci živijo gotovo dlje kakor Parižani,« ustavi Didjera, ki mu je obrnil hrbet in hoče iditi z gosti.

»Še besedo, doktor!«

Želite?« je prezirljiv Didje.

Šved se prikloni: »Zahvalim se vam in gospodi za pouk, ki sem ga dobil. Vedite pa, da nisem strahopetec. Udarim se z vami. Toda poprej naj se ljubezniva gospoda nasmeji na vašo kožo.«

Didje se roga: »Ste se torej domislili, gospod grof? Dajte naj se nasmejejo gospice,ali ne pozabite ...

»Da me ubijete, če vas zbodem. Dobro!« »Toda hitro!«sili Didje, sicer bom mislih da se vse palašča nov strah.«

»Mene? Strah?« se zakrohota Šved. Gospoda bo priča, kdo od naju prvi prebledi. Na zatožni klopi ste, ker ...«

»Ker ...« ponovi Didje kar tako v smrtnem strahu.

»Ker ste v noči petnajstega majnika ...

»Molčite!« zatuli Didje in se vrže na Šveda.

Gosti vpijejo: »Kaj je naredil petnajstega majnika? Ali je umoril svoje dekle? Ali je prebodel tekmeca?« Šved miri prepadenega Didjera in miri goste: »Žal mi je, da vam ne smem povedati. Povem doktorju na samem.«

Nepopisen trušč nastane: »Ta tujec se norčuje iz nas. Pove naj, kar ve! Ven z besedo!« Didje pokaže Švedu stranska vrata, potegne prt z mize, sveče ugasnejo, med ropotom in krikom skoči Didje za Švedom in ga vodi v skrit kabinet. Šved se vsede, otrese tobak s čipk na telovniku in poudarja: »Umirite se, gospod! Verjemite mi, da nisem vaš sovražnik.« Didje poskuša, da bi se nasmehnil, toda ustnice se mu tresejo. Čuti, da je ves v oblasti tega človeka, ki se igra z njim kakor mačka z miško. Šved povzame ljubeznjivo: »Najprej pride zaupanje, če se človek le malo pogovori s prijateljem. Kajne, gospod navadno delate tukaj?« Vseh svojih bolnikov pa ne sprejemate tukaj?«

»Kaj me mučite, gospod?« se trga v Didjeru. »Če že kaj veste, vprašajte kar naravnost.«

Šved spremeni takoj svoj glas in zapove: »Pokažite mi kraj, kjer sprejemate Emušete.« Didje prebledi, skloni glavo in odgrne zastor pri kaminu. Šved pogleda v prehod, se vrne, migne Didjeru,naj sede in praši v smeh: »Ne držite se tako kislo prijatelj! Takoj vam vse povem. Upam, da ste prevdarni in nam boste na uslugo. Spadam k osebju gospoda Sartinesa.«

Didje plane, prime za sabljo pa pade nazaj v naslonjač. Potne kaplje mu stopijo na čelo. Torej je res: izvohan zajec ... Zoprni so mu bili ves čas Emušeti, še bolj zoprn mu je ta človek, ki se splazi pod tujim imenom v hišo in ga zalezuje, zajca. Policijski agent prekriža roke in pripoveduje malomarno: »Da, gospod doktor! Policiji je znano vse. In prav jaz sem odkril vaša razbojništva. Je že tako: če zanemarja fant dekleta, si poišče drugo zabavo. Ženske, doktor, so naša poguba. Drobni kočijaž, ki ga zdravite ne mara vi, ni molčal pred svojim dekletom, dekle mi je povedalo vse. Gospica Golobica, je bila takoj uslužna, da me je pripeljala sem, ko me je poznala komaj par ur. Rekel sem ji, da pleše kakor vila, in kupil sem ji zaponko za pitnajst liver. Povem vam odkrito, da so te izsleditve mnogo več vredne in da vam gospica Golobica kvari obrt.

»Proklete ženske!« sikne Didje.

»Kaj hočete!« se nasmehne agent. »So sicer ljubke a nezanesljive stvari. Že dve leti si gospod Sartines beli glavo, kako bi razdrl in uničil razbojniško gnezdo Emušetov, ki so potaknjeni po vseh stanovih in vseh okrajih Pariza. Komaj tri mesece bivam v Parizu pa sem že našel pravo sled. Seznanil sem se z dekletom častitega kočijaža, jo napojil in razodela mi je, da ima fanta, ki stika zvečer na več ali manj prijazen način po žepih imovitih Parižanov. Fanta je prav tiste dni sunil surov meščan in zdravil ga je neki zdravnik, ki je v službi roparjev. Ta zdravnik je velik prijatelj z nekim Mališem, ki je poglavar te čedne družbe. Vidite, gospod, človek sem, ki bi rad proslavil ime. Sem Francoz, sem služil po velikih mestih v tujini. Gospod Sartines me je pozval v Pariz, ker sam ni mogel v razbojniški brlog. Emušeti so postali prava nadloga našega mesta. Prisegel sem, da se postavim s tem in uničim to družbo. Ali zapazil sem, da jih je mnogo preveč. V praskah ranjeni so se vračali zopet na delo, ni stotek, ki ga je pobrala navadno bolezen, ni padal več ... Pa iskal sem in iztaknil ... Naredil sem si načrt ki ga izvedem z vašo ljubeznjivo pomočjo.«

Didje plane nestrpno: »Kak junak naj bom v igri, gospod komisar?«»Ostanete na svojem mestu, če mi ugodite, če pa ne, ste zgubljeni.«

»Govorite, gospod,« jeca Didje, »če je v moji moči ...«

»Kdo vam brani, da ubogate policijo, posebno, ko je vaše življenje v nevarnosti? Poslušajte, doktor! Koliko časa ste zdravnik? Pet let? Koliko bolnikov ste zgubili v tem času, mislim, koliko vam jih je umrlo?«

Didje pogleda začudeno komisarja in odmaja v zadregi: »Ne mogel bi navesti točno število, gospod.«

»O, nič vam ne očitam. Gotovo ste nadarjeni in vestni, vendar ste zgubili ta čas, recimo, petnajst bolnikov. No, kako je vplivala na vas vest, da je umrla žena,mož ali otrok, ki so se bili zaupno izročili vaši oskrbi?«

»Oh, gospod! Navajeni smo, da gledamo smrti v oči. Pa zakaj to vprašanje?«

Komisar skomizgne z ramami: »Lahko lahko bi uganili. Družba Emušetov šteje približno kakih tisoč mož. Ječe so prenapolnjene. Domislil sem si, kako se jih rešimo, da jih Parižan ne bo srečaval več po ulicah. Na vas je, da izvedemo ta načrt. Zdravniku ne more biti žal, če umrje bandit, ki je človeštvu v škodo in sramoto. Razgrnil sem svoj načrt gospodu Sartinesu in odobril ga je. Vi imate popolnoma prosto roko. Zmotite se! Razumete? Zmotitese! Zlato, ki ga izgubite iz ene roke. vam povrne bogato druga roka.«

Didje ni poslušal do konca. Bled in ogorčen plane pokonci: »Dovolj, gospod ! Ne bom vam za rablja in če mi oderete kožo.«

Komisar se nasmehne: »Ali, dragi gospod, gre za roparje, ki uidejo tako visticam.«

»Zastrupljam naj nikdar!«

»Zastrupljati, gospod? Zdravila so včasih premočna. Zakaj se ne bi včasih zmotili, ko zapišete razbojniku zdravilo! Je plemenito delo, podaljšati roparju življenje!«

Mladi zdravnik se vzravna in reče dostojanstveno: »Učil sem se, da zdravim ljudi, ne pa morim. Zdravniku je bolnik človek, pa naj bo razbojnik ali svetnik. Ne bom moril. Tudi za vas ne!«

Komisar je pozorno motril Didjera in skomizgnil: »Se mi je zdelo! Francoz je človek časti in vesti. Na Angleškem bi se navdušil vsak pripravnik za tako praktičen načrt. Pa če ne gre, ne gre! Ostanimo pri starem: vlažne in temne ječe, razprave in sodbe brez konca, usmrtitev počasna in tako dalje. Saj veste. Vzemite, gospod Didje, ta listek, prosim vas!«

Didje, ki je bil v studu in jezi obrnil komisarju hrbet, vzame listek in čita: »Barton, lekarnar, ulica Rdečih, nasproti vodnjaka.« 

Didje vpraša začuden: »Kaj pomeni ta naslov, gospod komisar?«

»Kaj naj pomeni?« zraste komisar. »Mislite, mladi gospod, da sem od včeraj? Odslej boste pošiljali svoje bolnike po zdravila na ta naslov.

«Kaj se zgodi z bolniki, ki pridejo po zdravila na ta naslov? vpraša prepadeni Didje in lasje se mu naježijo pod napudrano navlako. Premotri ga komisar s prezirnim nasmehom: »Kaj se zgodi?

Preskrbni ste za svoje bolnike ... Gotovo vam bo hudo, ko slišite, da se ne vrnejo več iz one lekarne…

»Da se ne vrnejo več?« ponavlja zbegano Didje. »Ne! Ne vrnejo se. Barton kupi lekarno samo v ta namen.« Vrže Didje listek na tla in ga potepta:

»Ne bom pošiljal bolnikov k Bartonu!« To je prav tako podlo kakor, če jih zastrupljam.«»Res?« se smehlja, strupeno komisar. »Se branite tudi, če vam da gospod Sartines po deset zlatov za moža?« Didje si pokrije z rokami obraz in stoka: »Strašno! Strašno!«

Porogljivo ponavlja komisar: »Strašno! Kaj pa je tako strašnega, ljubi gospod! Saj primem lahko gospode kakor so Mališ, Robert in drugi glavarji kar doma. Ali take aretacije ne zbude nikake pozornosti, boljša je dobro nastavljena past.«

»Ne,me!« se vije Didje, »ne bom Judež; zaupajo mi. Rajši se vsemu odrečem. Ne bom jih več zdravil.«

»O!« se roga komisar. Nočete več zdraviti teh nedolžnih Emušetov? Pa jih je treba zdraviti, dragi gospod! Hahaha! Zdravi tatove in se štuli med poštene ljudi.«

»Didje zardi do las in kriči: »Nehajte, gospod! Pustite me, da zapustim Pariz!«

Komisar seže molče v žep in razgane pred Didjerom list. Didje prebledi in pade v v naslonjač ... Kam so zdaj načrti o maščevanju, o poštenem življenju,o lepi kneginji? Na sramotni oder, v še bolj sramotno smrt, mu kaže list z njegovim imenom. Smejala se bo stara Kata, zgrozila Metka in Verban bo mislil s studom na nekdajnega prijatelja. Zaspan pade Rado – Verban pa bo vžlval čast in ljubezen. In mati! Kaj bo rekla, ko zve, da je sin tako umrl? Umreti tako mlad! Tako nadarjen! In na potu do časti, umreti zaradi roparjev in tatov? Pa saj mu noče policija ničesar, le roparske družbe se hočeta znebiti z Mališem in postati poštenjaka. V nekaj mesecih stvar s kneginjo dozori, Verban osramočen, in roparjev, ki bi vedeli, da je bil oni imenitni gospod nekdaj član njihove družbe ne bo več.

Didje vstane. Ostanem na svobodi, če vam ustrežem?« vpraša odločno.

»Tako ste mi všeč!« ga udari komisar po rami. »Sicer je moja prvotna zamisel dosti boljša, pa ker imajo francozi tako tenko vest, naj bo Ničesar se vam ne zgodi! Gospod Sartines vam prav kraljevsko poplača vsako usluge, ki nam jo napravite. Dobrotnik Pariza postanete. Izročite svojim gostom moj poklon in na svidenje!«

Komisar zgine skozi kamin. Didje obsedi, zmučen in zmeden. Pride mu nova skrb. Mališa potrebuje, ki ga mora vendar izročiti… Pa kaj, saj ni določeno, kdaj naj odpošilja bolnike. Mališ je zdrav. Pošlje ga v lekarno. Kadar bo vse urejeno. Tako se reši zaupnika in spravi sam ves plen. Pa oče?! Strah mu stisne srce: Kaj če je Mališ povabil tačas že očeta k sebi! Takoj k njemu! Brez pomena naj oče toži ali ne, na policiji ga pomire, saj je Didje v njeni službi. Toda kako naj pojasni Mališu, ki ima lisičji nos in pamet, da oče ni več nevaren? Tu je zopet past, v katero ne smeš ... Naj pomiri Mališ očeta, koder in kakor hoče, on Didje, mora igrati najprej na te kvarte in dobiti. Dovolj je sitnosti, zabava se mi hoče.

Didje se vrne h gostom, ki kvartajo za denar. Bilo so tako zamišljeni v igro, da so pozabili na švedskega grofa in na svojega gostitelja. Samo Golobica skoči k Didjeru, ga objema in izprašuje. Zadavil bi bil rad žensko, ki ga je izdala za zlato zaponko. Pa se je vrgel v igro in igral strastno ... Kar se mu zazdi, da kliče očetov glas: »Didje!«Grozen je glas in kakor črna senca gre po steni za Didjerom. Zbode ga v srcu. Čuti, da se je zgodilo nekaj, kar se ne da več popraviti ...

Kaj je zamudil Didje! Ločila sta se bila z Mališem na mostu Naše Gospe. Mališ se je hotel rešiti svoje nagubane kože in sivih las, da gre k Zalki v vas, Didje je hitel domov k svojim gostom. Kar se spomni Mališ, da bi bila njegova častitljiva podoba še dobra, za posel, ki mu je delal mnogo skrbi. Kdo ve, če bo držal poštenjakovki. Didjerov oče, dano besedo, in bo tekel po prečuti noči na policijo? Parižani so imeli navado, da so šli iz gledališča ali s sprehoda še malo v kavarno, predno so šli večerjat. Bilo je ob pol devetih in kavarne so bile polne. Mališ pričota v kavarno blizu mosta in zahteva papirja in črnila. Napiše dva listka. Prvega naslovi na Didjerovega očeta, drugega na Roberta. Pokliče dva dečka, ki postajata pred kavarno, in jima da nekaj drobiža, da odneseta listke. Nato gre stari gospod domov in čaka. Kmalu trka po vežnih vratih. Mališ gre odpirat in zagleda Roberta, ki se zadere nanj: »Kaka vražja zadeva pa je, da me kličeš na dom, ko imam toliko dela?«

»Ni ga bolj važnega dela kakor ta, ki te čaka,« mu razlaga Mališ, ko prideta v sobo. »Čakal boš. Ko potrka Didjerov oče, ga uljudno pripelješ v sobo in ko odhaja, mu posvetiš; seveda je odvisno od trmastega starca, kako pride iz naše hiše. Jaz sem star gospod, ki se zavzema za Didjera, ti si pa moj sluga Lovre.« Robert odpaše sabljo, si poravna kito in obleče platneno suknjo. Kmalu ga kliče trkanje v vežo in takoj nato pripelje Robert starega gospada Studenskega, ki gleda nezaupno s praga Mališa in sobo. Mališ prosi s hripavim glasom: »Kar naprej, gospod, kar naprej brez strahu! Lovre odidite in čakajte, da vas pokličem.« Mališ ponudi prišlecu stol in sezahvaljuje: »Lepo od vas, gospod Studenčni, da ste se odzvali mojemu vabilu. Vi, stari vojaki, se seveda ničesar ne bojite in ste se upali v čudakov brlog.«»Bog je povsod!« se nasmehne stari mož. »Kaj bi se bal?« Pa se ozre po brlogu in oči se mu širijo od začudenja. Mališ ga pusti, da premotriva nakopičene dragocenosti, potem se odkašlja in začne: »Iz teh malenkosti v sobi ste lahko posneli, gospod Studenčni, da sem bogat,silno bogat stanujem pa sam v tej koči, s tem edinim slugom, ker sem pač, kakor pravijo čudak. Imam tudi staro slavno ime. Vendar sem sam. Nikomur bi ne bilo žal po smrti, da ni Didjera Studenčnega, izvrstnega mladega zdravnika.« Stari Studenčni napeto posluša, kaj naj bi imel opraviti Didje s smrtjo tega starega gospoda. Kar se mu posveti in hlastno prosi: »Govorite, gospod! Obljubili ste mi, da mi pojasnite,« od kod ima Didje toliko bogastva. Rešite me mučnih skrbi, prosim vas!«

Mališ govori kakor kak dober ded s sočutnim glasom: »Žal vam bo, da ste grdili ubogo dete, ki zavoljo mene ne sme govoriti. A to me nič ne briga ... Delam, kar hočem in zapustim svoje bogastvo, komur hočem. Ne, pomislit! Je nekaj tednov tega, kar sem se vračal s sprehoda. Kar planejo štirje možje name. Priporočim svojo dušo Bogu, pa že udari sablja kakor blisk med roparje; dva sta prebodena, dva bežita ... Zavem se v rokah ljubeznjivega moža. Vidite, da sem zdrav. Hvala za to gre mojemu sinu Didjeru. Ni čudno, da sem mu hvaležen?«

Burno plane Studenčni in stiska oprstano roko starcu: »Bodite blagoslovljeni, gospod!« Mališ si otere solzo in povzdigne glas: Da, gospod! Po meni se je odprla Didjerju pot do uglednega mesta. Divji in ljudomržni starec je našel mlado dušo, ki je vredna njegove ljubezni. Didje ni vprašal, ko sem bil v nevarnosti, kdo sem, tudi jaz ne vprašam kam spravlja Didje zlato, ki mu ga sipljem. Sicer me bodo preklinjali razočarani sorodniki, vendar nad vse mi je Didjerova hvaležnost.« Studenčni si otere solzo. Nič ne podvomi, vesel je, da ni madeža na njegovem imenu. Kakor lisjak opazuje Mališ obraz starega moža. Čuti, da je zmagal, in vpraša uljudno: »Ste zadovoljni, gospod Studenčni?«Pošteni mo ž vstane in se prikloni: »Oprostite mi, gospod, in sprejmite zahvalo starega moža, ki se trese za poštenje svojega sina. Lahko bi mi bil prihranil Didje to bridkost.«

»Dovolite,« hiti Mališ, skrivnost je moja. Po moji smrti zve lahko vsak, zdaj veste samo vi, ki ne boste hodili pripovedovat nečakom barona Ferjela, da sem zapustil svoje premoženje tujcu.«

Mališu se je zdelo potrebno, da navede še kako staro plemiško ime v potrdilo svoje povesti. Ime Ferjel je videl dan poprej v starem koledarju. Studenčni postane pozoren in vpraša s čudno spremenjenim obrazom: »Torej ste vi baron Ferjel?«

»Seveda sem,« mu odgovori Mališ ponosno. »Torej ste sin markija Ferjela, ki je padel v sedemletni vojni?«

Mališu se zmede kaj za vraga me sprašuje, mar sem naredil kako neumnost? »Da, da, sem oni sin ...« sam potrjuje Mališ kar tja v en dan.

Studenčni se vzravna in vpraša z ostrim glasom: »Imeli ste sestro, gospod baron.«»Moja sestra?« mrmra Mališ v zadregi. »Kaj me vprašujete? Ali dvomite, da sem baron Ferjel?«

Porogljivo reče Studenčni: »Dvomim.« O, kaj še, gospod moj! Tudi jaz sem bil v sedemletni vojni. Moj kapetan je bil marki Ferjel, ki je bil ubit pri napadu na Fort Mahon. Zvečer je dobil pismo, da se mu je zastrupila edina hči in da je padel v dvoboju edini sin. Adela in Erno sta bila edina otroka Ferjelova. Je to siten slučaj, da poznam tako dobro vašo rodbino, gospod baron!«

»Sitna, res! Mališ ni mogel skriti svoje zadrege. Kar vstane in zakriči: »In kaj dokazuje vse to? Mi očitate, da si prisvajam po krivici to ime?«

Studenčni skomizgne: »Rodbina Ferjel je izumrl«. Marki in njegov sin sta bila zadnja tega rodu. Bili so iz Cosden; moj ded, moj oče in jaz smo služili marklju. Torej ...« dene si klobuk na glavoemimxdstvzeeeirdd »Torej!!« kliče Mališ.

»Menim, da imate kak vzrok, da ste me nalagali. Vprašam tam, kjer preganjajo laži ...« si dene Studenčni klobuk na glavo in hoče k vratom. Mališ skoči pred njega, skloni glavo in prosi: »Poslušajte me resno, predno odhajate.«

Studenčni: »Resno? Jaz sem resen, a vi hočete z menoj slepomišiti. Prilaščate si ime, ki vam ne gre.«

»V vašo korist sem govoril tako.« Sili Mališ vanj.

Recite rajši: v Didjerovo korist,« se obrne Studenčni.

»Kaj ni sreča vašega sina tudi naša sreča?« prigovarja Mališ.

»Ne!« ugovarja Studenčni, »sreča, ki jo uživa Didje, oblati lahko moje ime.

»Oh!« se mota Mališ, »s kako sramoto? Naj bo! Nisem baron pa sem vendar bogat in dober vašemu sinu.«

Kaj mi mar bogastvo in naklonjenost na laži,« udari ogorčeni Studenčni s palico ob tla.

»Niste baron, kdo in kaj pa ste, ko stanujete v koči in delite palačo?« »kaj vas to briga?« se okosoli Mališ.

»Rekel sem vam, da mi je rešil Didje življenje.«

Ničesar vam ne verujem,« izbruhne Studenčni, »kdo ve, kaj imata z Didjerom. Že celo uro se hlinite pred menoj. Niste starec, le vzravnajte se! Stopi k Mališu, mu strga lasuljo in mu jo vrže pred noge. Mališ zakriči. Bilo je nekaj tako žalostnega v tem kriku, da Studenčni osupne. Ko se prikaže na vratih sluga, pogleda nehote njegove široke rame in surove poteze. Spomni se, kako ga je svarila in prosila žena. V grozne misli zakriči: »Torej sem vendar zašel v past. Mališ pomigne Robertu: »Molči!« in prosi Studenčnega: Gospod, še je čas. Zahtevam in prosim samo, da o vsem tem molčite. Zaprisežem se vam na življenje ženske, ki mi je ljuba. Odšli boste zdravi od nas.«

»A tako!« potegne stari vojak sabljo, ubiti me hočete?«

Mališ stoji mirno in prosi: »Gospod, obljubite, da ne greste k gospodu Sartinesu. Pustite, naj uživa Didje bogastvo, bodite uverjeni, da ne dela nikomur krivice.«»Didje ima moje ime in jaz sem varuh njegovega poštenja.« Trmast je Studenčni trmast.«»ln če ga ubijete na tej poti?« »Spolnujem dolžnosti poštenega državljana, ubijte me, če hočete.« Ona dva sta ostala mirna: Mališ žalosten, sluga z krutim nasmehom na ustih. Še enkrat zaprosi Mališ Studenčnega, naj mu obljubi, da ne pojde na policijo; še enkrat jezatrdil Didjerov oče, da pojde takoj na policijo, ker hoče vedeti, kaj prikriva Didje.

»Z Bogom, gospod!« vzdihne Mališ in se vrže v naslonjač ter si zakrije obraz z rokami.

»Z Bogom, gospod!« ponovi sluga in odpre vrata.

»Kaj mi hočete?« se začudi Studenčni.

»Nič,« pokaže sluga zobe.

Studenčni strmi v moža, pa ga stisne nekaj v grlu: smrt čaka pred vrati. Sluga se obesi na ograjo pri stopnicah, da bo več prostora. Studenčni se zažene na stopnice pa skoči nazaj, ko zagleda črno temo pred seboj.

»Malo temno je, pa pridete prav gotovo doli!« se posmehuje sluga.

Studenčni ga premeri zaničljivo, nastavi nogo: prva, druga, tretja stopnica ... Potem se zalovi noga v praznino ... »Didje!« odmeva v tmino, voda zagrgra v globini.

Kata, stara Verbanova gospodinja, nosi večerjo na mizo in godrnja: »Vedno ista lajna. Samo gleda, govori, pripoveduje kakor litanije. Pozabi na jed, ne čuti lakote… Dobro nam gre, kar je bil oni dobri mož s svojim ljubim fantkom pri nas. Verban ima naročila in hodi dan za dnem za nekaj ur v palačo kneginje Križke, kjer slika mlado kneginjo. Verban, ubogo dete, pripoveduje vsak dan po desetkrat, kako ga pogleda ??? ???, kaj pravi, kaj ga vpraša kneginja-mati in kaj meni dojilja Suzana. Ubogi Verban! Tako je srečen, tako v skrbeh in tako v upih ... Bogata kneginja! ... Ali bo kaj kruha iz te moke? Boljšo je za Radota, ki popelje čez leto dni Metko na Burgundsko, Kata ne ve, ali naj ostane pri Verbanu ali naj gre z Metko. Zdaj si Metka že balo šiva ... Verban je skoraj izpraznil Belecovo trgovino. Nič ne gleda na denar, odkar je dobil nazaj zgubljeni denar, ki ga je bil vzel Gageš rajnemu očetu in mu ga je povrnil njegov sin. Bilo bi vse lepo, da jim ne dela skrbi zlobni Didje, ki jim je prisegel maščevanje. Pa tudi Rado ima neko skrb in dolžnost. Brata mora iskati in morilca njegovega očeta. Ne pojde iz Pariza, dokler ne izvrši, kar mu je bil naročil njegov oče. Verbana in Metko skrbi ta pot ... Zato imajo zdaj Obešena tu. Hvala Bogu! Če ni za drugo korist, vsaj poje, kar ostane zaljubljencem. Ne moreš napasti tega kostnjaka. Metko varuje, kadar ni fantov doma in spremljal bo Rada. Tako mrmra Kata in nosi polne sklede na mizo in bi jih tudi odnesla polne, da ni Obešena. Jesenski večer je,zaljubljenci sedijo za mizo bolj resni kakor sicer. Katase krega, pa Verban,Metka, ne spravita grižljaja v usta. Verban gleda Rada in se čudi: »Skoraj bi rekel, da vam je mladi Furtin podoben. Ne morem ga sovražiti, najsi mi je v napotje pri gospe kneginji. Vsak teden dvakrat prihaja z materjo, dasi mu Jadviga kaže, da ga mrzi. Pred tremi dnevi sem ga videl v gledališču v kneginjini loži. Jadviga kima meni v parter. Grof to vidi. Včeraj ga srečam pred križko palačo, pa me pogleda —hu, kakor gad!«

»Varuj se, Verban!« se vznemiri Metka. Ako bi se zdelo grofu Pavlu kaj!«

»Česa naj se varujem?« se nasmehne sanjava umetnik. Jadviga me je tudi prosila, naj bom oprezen in naj se izogibljem, če bi iskal mladi grof z menoj spora. Suzana mi je obljubila, da pove v osmih dneh kneginji, kako sva z Jadvigo.

«Kata si obriše oči: »Ubogo dete! Glejte lise na čelu! Dobro, da sem spravila vse orožje v kraj ...«

Veseli mladi glasovi kličejo na stopnicah: »Je tu gospod Kirgener?« Rado hiti ven. »Moja bratranca!« je ves vesel. Kmalu bi zmanjkalo Obešenu večerjo. Mlada dva sta pospravila korenito po skledah.

Po večerji pelje Rado trudna fanta v spalnico in pove, ko se vrne: »Ker moram stikati po Parizu, kakor mi je naročil oče, sem poklical ta dva hrusta, da stražita naš dragi biser. Ne smemo pozabiti Didjerovih groženj. Ta gospod je obogatel nenadoma. Ali je v službi vlade ali banditov, ki so potaknjeni po vseh slojih tega mesta, ne vemo. Vemo pa, da je v Parizu vsemogoče.«

Metka zajoka. Verban jo tolaži: »Glej, saj ti je preskrbel Rado telesno stražo.«

»Jaz ga bom pa z molitvijo spremljala,« je hvaležna Metka. »Stopita tudi vidva z Obešenem v cerkev naše Gospe, preden gresta na pot. Rado, položite na oltar naše Gospe verižico, ki jo nosim že od otroških let za vratom; in vi,Obešen, dajte za tri maše!«

Drugo jutro izvršita Rado in Obešen točno povelje Metkino. Rado se zahvaljuje ljubi Gospe, da je že poravnal krivico, ki jo je naredil oče in prosi, da bi srečno dovršil, kar mu je bil naročil pred smrtjo: da bi našel očetovega morilca in zvedel, kam je odvedel brata. Potem hiti k Obešenu, ki že čaka, in ga prime za roko: »Zdaj se začne vaša služba. Veste, kje je ulica Volovska?«

»Poznam vse ulice in uličice v Parizu Volovska ni na najboljšem glasu. Kdor gre v ta kot Pariza, ne ve, če prinese celo glavo ven,« se strese Obešen. »Vem!« pravi Rado »Ne morem izbirati. Prosim vas samo: če bi se meni kaj zgodilo, rešite se vsaj vi in povejte mojim dragim ...«

Kmalu se prepriča Rado, da je Volovska ulica res strašna. V njej se zbiru ves izvržek, Pariza. Tu je mrka »Velika ječa«, pod njenimi oboki teče smrdljivi potok iz klavnice. Blizu je nizka hiša, kjer razstavljajo trupla, ki jih najdejo na obrežju. Ob tej hiši je mesnica in nji nasproti konjederec. In še nekaj je tam, kar brani, da bi stopil pošten mladenič v to ulico. Čelo se je znojilo mlademu Burgundcu, ko je stopil v ulico blata in greha. Tod je hodil njegov oče, na smrt ranjen, in iskal otroka ... Rado se ustavi in se zagleda v nizko hišo. Maščoba in prah se držita majhnih sip, nad vrati visi velika brada iz prediva, za šipami vabi napis: »Tu pomladimo stare in olepšujemo mlade.« Rado migne Obešenu in stopita v hišo. V mračnem prostoru in na nizkih tleh se morata najprej privaditi temi, predno razločila, da sedita na desni in na levi dva moža, zavita v plašč iz povoščenega platna. Vajenca držita v levi pušico z moko v desni mešiček za prašenje. Sredi sobe brije pomočnik. V kotu brskajo umazane pletilke po kupu zmedenih las. Nasproti vratom češe razkoračen mojster Kavelj. Ovela koža glave nekega ženščeta ne kaže mladosti, oko pa zaiskri, ko zagleda mladega Burgundca. Po stari navadi brivcev, da pustijo petnajst čakajočih, če pride šestnajsti, pozdravijo mojster in pomočniki prišleca. Rado se obrne do mojstra: »Nisva prišla radi britve. Oprostite, gospod! Rada bi nekaj pojasnila. Ko dokončate delo pri gospe, vas bova prosila posluha.«

Na te besede obrne mojster Radotu hrbet, zažene krohot in reče ženski na stolu: »SIišiš, Špela ...« Gospa, ti pravi. Postala meščanka, pa kakšne sorte!«

Ženska si grize ustnice. Najbrže ni izgubila čuta sramežljivosti, ker odvrne suho: »Ne zbijajte tako neumnih šal in ustrezite gospodom.« Sune brivca tako krepko, da se je kar naenkrat obrnil v Radeta, ki mu moli zlat: »Gospod,nimam namena, da bi vas oškodoval za dragoceni čas.«

»Zlat!« zaječi mojster. »Zlat!« ponovita pomočnika. Bržčas je bil zlat nekaj redkega v tej brivnici. Mojster postane ponižen in se klanja globoko: »Govorite! S čem naj vam ustrežem?«

»Rad bi zvedel, če biva tukaj stara ženska, ki je stanovala tu še pred šestimi meseci?« mu reče Rado polglasno.

»Kaj? Stara ženska? Človek bi mislil, da iščete mlado.« Rado pogleda brivca tako mrzlo, da mu zmrzne neumestna šala skoraj na jeziku, in vpraša skromno po imenu stare ženske. Ko sliši ime Lavica, se zasmeji veselo in udari žensko po rami! »Slišiš, Špela? Gospod hoče vedeti, kje stanuje zajčja mati.« Špela vstane in odgovori namesto brivca: »Jaz stanujem prav tam. Dajte brivcu zlat, – zaslužil ga ni – pa za menoj!«

Rado vrže brivcu zlat in sledi ženski, ki kar steče na stopnice ob koncu velike veže in pokaže majhna vrata ob mostovžu.Obešen potrka. Hripav glas veli: »Le mošer!« Vstopita in skoro onemita. Zdaj razumeta, zakaj je imenoval brivec Levico zajčjo mater. Po sobi kar mrgoli zajčjih ušes, ki strižejo na razdrapani postelji, na mizi in stoleh, v kotih široke sobe, na ramah in v naročju debele, umazane ženske, ki sedi ob sajastem kotlu na razbitem ognjišču. Po tleh je nastlano listje, ki šumi pod skoki zajcev, iz listja prihaja neznosen smrad. Obešen je vedel, da ima marsikak revež v Parizu svojo podstrešno sobico za zajčji hlev, Burgundčan pa to ni vedel. Zato strmi zavzet v čuden prizor. Zajčja mati meša z umazano kuhalnico v črni ponvi, poškili izpod gostih obrvi na moža in zahrope: »No, gospoda?« Rado si naredi pot med zajci in listjem in pomoli starki dva zlata: »Nekaj bi rad zvedel od vas, če mi zadovoljivo odgovorite, dobite še več.«Zajčja mati lakomno pograbi denar in ga vtakne v žep, ki štrli iz kiklje, vstane naglo in kriči: »O moj dragi mali! To je druga pika! Pojdiva v skladišče! Ne ugaja vam zajčji duh? Zajci so moji prijateljčki. V skladišče jih pa ne pustim; razbojniki bi kmalu vse razgrizli.«

Rado pomežikne Obešenu, naj ostane tam in gre za starko v velik štirioglat prostor, kamor prihaja luč skozi okno v stropu. Po vseh stenah so visele ponošene, raztrgane obleke, boljše cunje, ki jih je levica izposojevala. Ta posel je bil zelo dober. Kdor je hotel nepoznan na kak sestanek, kdor se je skrival pred policijo, se je preoblekel pri njej. Gospa Levica odmakne par oblek in ponudi Radotu stol, in izprašuje kaj naj mu pove. Rado poudari: »Gospa, veste, kje se nahaja zdaj Keravci?«

Levica prebledi in pretuhtava: »Keravel ... Keravel ...« »Keravel, ki je stanoval v tej hiši na tem mostovžu.« se razjoče Rado. »Pred petimi leti je pripeljal s seboj tujca.«

» ... s katerim sta se tako skregala, da je dobil tujec pošten sunek pod rebra. Vendar pa je odšel drugi dan domov na Burgundsko.«

» ... kjer je umrl naslednji dan,«pristavi Rado v bridkosti.

»Je umrl ljubeznivi gospod?« si otre solzo Levica. »Ste nemara kak njegov sorodnik?«Težko pride iz mladeničevih prebledelih usten:

»Njegov sin sem, gospa! Oče mi je pravil o vas. Prosim vas, povej temi, kje je morilec? Zaklinjam vas. Ne gre samo za očetov umor, gre tudi za rešitev mlade duše,« govori Rado drhteče in pokaže starki z zlati nabito mošnjo. Lakomno se ji zasvetijo oči,odpre usta, prebledi, umolkne, obrne glavo in sune roko, ki ji ponuja denar, mrmra: »Ni vredno takega denarja, gospod! Keravel je mrtev! Umrl je v ječi.«

Žalostno pogleda starka potrtega Rada in polno mošnjo, in žlabudra: »Kolikor hočete, gospod. Stregla sem očetu in nisem varčevala z denarjem. Če bi me bil oče poslušal in bi se ne bil odpeljal s tako rano, bi bil še danes živ in zdrav, in bi ne bila slišala krika v Keravelovi sobi in bi ne pobrala ključa, ki ga je Keravel izgubil, ko je tekel po stopnicah, in ne bi bila obvezala očeta, bi nikdar ne bili zvedeli, kje je ostal ta ljubeznivi gospod. Pa ne jokajte, mladi gospod!«

Rado si obriše solze in vpraša še enkrat: »Pa je res mrtev?«

»Če vam pa pravim,«zatrjuje starka. »Ni se vrnil takrat, obeseli so ga, povem vam.«

Rado strese nekaj zlatov starki v naročje in zbeži. Obešen dremlje na stolu. Na ramah in na kolenih mu sedijo zajci. »Pojdiva!« ga prebudi Rado. Žalosten gre po stopnicah. Kaj ni rekel nek glas: »Laže se! Keravel živi!« Strese se in se ozre. V kotu na mostovžu stoji ženska, drži prst na ustih in mu šepetaje moli listek: »Hitro idite!« Rado razume in izgine z Obešenom postopnicah. Ne upa si pogledati listka, dokler ni za njima Volovska ulica. Tam bere: »Keravel živi, nadel si je drugo ime. Vprašajte v Bertrandovi krčmi na Novem mostu po Robertu. Toda pazite! Je glavar Emušetov Levica skriva in prodaja ukradene reči. Če kdo izve, da sem vam razkrila to tajno,me ubije. Vaš pošten obraz me spominja na dneve, ko sem bila še poštena. Z Bogom Če sme tako reči zavržena ženska.«

Obešen pojasni: Bertrand je rekrutar. Najbolj gotovo ga dobimo opoldne na Novem mostu, ker je tam tačas največ prilike, da privabi novinec, ko se zbira ves Pariz, sam takrat. Obešen vodi Rada po stranskih in glavnih ulicah, dokler ne zaideta v velikanski trušč, ki se razlega od mostu, po katerem se prerivajo in drenjajo pešči in jezdeci, kočije in vozički, prodajalci pomaranč, limonade in juhe. »Debeli Tomaž« pa na mostu zobe in jih potresa v robcu, mati Savejardi čistijo čevlje, pevci opevajo nujno vejic čudovite dogodke velikega roparja Abelarda. Ob vodnjaku »Sumaritanka« čaka polno postopačev, da udari ura in oživi kovač, ki bije po uri. Ob koncu mosta so prodajalne zlatega nakitja in malo gledališče. »Pojdiva naprej v Bertrandovo krčmo,« pravi Burgundčan. »Dobro se me držite, gospod,« pravi Obešen, se porine v guječo in suva na desno in levo. Kar naenkrat preneha ves hručš in trušč: kočije, stoje, nosači in pešci pokleknejo, iz kočij in na konjih se priklanjajo. Otožni glas zvonika, ki je ustavil ves promet,se zgubi nekje v tesni ulici. Na Novem mostu se začne zoper dirindaj. Pravkar je Obešen vstal in prijel Rada, ko zažene nekdo za njim krik: »Gorje! Neroda! Zverina? Zahode mi svoj koščen laket v oko pa gre ...«

»Naprej!« sili Obešen. Toda mož, ki kriči, skoči za njim in ga prime za ramo: »Tako! Oslepi me pa beži! Prosi hitro za zamere sicer te naučim kozjih molitvic.« Rado se je bil opotekel, ko je skočil oni v Obešena, pa hitro se zave, zmrači in udar is tako močjo napadalca, da zvrne in tali: »Na pomoč! Roparji! Morilci!« in že se zbero kakih petdeset mož okrog moža na tleh, petdeset drugih ustavlja Obešena in Rada in vpije: »Nesramnost! Umor sredi Pariza! Pri belem dnevu? Kdo ga je? Ona dva falota, ki hočeta zbežati. H komisarju z njima!«

Bil je v množici nekdo, ki je kujskal. Obešen in Rado se zaman otresatu, da plačata, če je kaj škode, če umreta ven iz gneče, ki jih suje in je večja in večja. Rado ugane, da ta slučaj ni slučaj. Če ni Didjerova roka vmes. Obešen mu pravi: »Nikar se ne braniva! Poslušali nas bodo, ko se naveličajo razgrajati.« Ta čas se naveliča ležati na tleh tudi oni možakar, ko vidi, da je večina na strani Rada. Ko zagledajo trioglat klobuk in mogočne brke moža v vojaški obleki mu hite praviti o sunku s komolcem. Velikan vpraša z grmečim glasom: »Kakšne neumnosti blebetate? Kdo je kdaj komu razparal trebuh s komolcem? Mladi gospod! Dajte temu revežu par liver in na Bertrandovo vero, ne pustim, da bi vas še nadlegovali. Rado mu vrže zlat, ki ga z vajeno roko v jame v roko in ni ga več prevejanega navihanca. Rekturat Bertrand pa si viha brke in buha »Bilo bi čudno, če bi vojaška moč ne imela moči.« Rado se zahvali rekrutarju in vpraša, ni-li dobil pri njemu gospoda Roberta. Mimogrede namaže svoje vprašanje z zlatom ta Bertrand mu pove, da pričakuje prav Roberta, in odslovi postopače, ki čakajo, če bo še kaj prelepa in denarja: Obešen in Rado gresta za njim. Na levu ob mostu pokaže Bertrand d na napis, zastavo in orožje nad vrati nizke krčme.

»Pravi kralj je bil srečen vojak,«bere Rado. »Ne verjamete, gospod, koliko junakov pridobi ta napis,«razlaga Bertrand. Upanje da postane srečen vojak tedaj kralj, da ne bo nikdar lačen, da dobi vsak dan trideset liver na roko, mi pridobi po tri vojake na dan. Brez prepira! Drugi opijanijo fante z vinom, jaz s slavo. Vstopita, gospod, da zvemo, če je že prišel prijatelj!«

Stopijo v sobo, kjer je bilo nekaj miz in stolov. Pri zadnji mizi dremlje ženska. Bertrand zavpije, da se bajta strese: »Je prišel gospod Robert?

Dekle se predrami: »Ne še!«

Prinesi steklenko najboljšega! Za kratek čas! »Dekla zgine skoz mala vrata v dnu sobe. Rekrutar povabi goste k mizi in ogovarja Rada: Kaj vam je, da ste tako resni, dragi gospod? Menda se ne mislite pretepati z mojim prijateljem. Robertom, ali ga vprašati po denarju?

Rado se nasmehne po sili: »Ste prepričani, da pride?«

»Tako prepričan, kakor sem prepričan, da naredi dekla zdajle nekaj neumnega. Dovolite ...« Bertrand zgine za deklo, Rado sune sunkoma. Miriti se mora, pa kar vre in kipi v njem ... Bertrand postavi steklenico na mizo in vpije na deklo: »Neroda! Čiste kozarce prinesi! Veste, nesla je pivo namesto vina. Glejte, vinček ko cekinček! Kako se peni! Robert, bo takoj tu! Stavim zlat, ki ste mi ga podarili, da bo prej on tukaj, kakor izpraznjena ta steklenica.«

»Velja! udari Rado. »Plačajte, dragi gospod!« ploskne veselo Bertrand. »Že gre, je že tu, moj Robert. Pridi vendar, duša! Čakajo te prijatelji.«

Rado skoči k vratom. Mlad, droban človek stopi skozi vrata in kliče s tenkim glasom: »Evo me! Robert, učitelj sabljanja! Kaj želita, gospoda? Uvedem vas v vse tajnosti dvoboja. Naučim vas napadati in odnehavati kvinte in terze. Šest lekcij, pa vas ne zmore nihče.«

Bertrand se podboči in motri zadovoljne prijatelja. Rado strmi vanj, Obešen buli, dekla dremlje. Rado zahropi: »To naj bo Robert? Nemogoče.« In zasveti se mu: Prepir na mostu. Bertrandov nastop – vse je dogovorjeno. Ženska v Volovski ulici ni lagala, laž Bertrand. Le kako more vedeti?« Bertrand prime veselo Roberta za roko: »Ne poznaš tega gospoda? In vi gospod, ne njega?«

»Ne trudite se, gospoda.« reče Rado mrko, »Robert, ki ga iščem, ima kakih štirideset let.«

»Jaz jim imam komaj petindvajset,« se nasmehne Robert.

»Razočaran sem, da vam ne morem ustreči!« se opravičuje Robert.

»Ni vaša krivda.« prizna Rado. »zdaj moram naprej na iskanje.« »Mojega imenaka.« se nasmehne učitelj sabljanja. »Poznate pregovor: »Na sejmu je več oslov?«

»Ki se pišejo Robert.« prekine Roberta Bertrand. In ga vščipne za uho: »Oh, moj mali! Morda imaš kakega strica v Parizu?« Učitelj se udari po čelu: »Seveda ga imam! Prav v teh letih bo ...« »In ta stric? je Rado presenečen. »In ta stric, ki se piše tudi Robert, eh, za vraga ne vem, kak posel ima. Zdi se mi, da poseda, galjot, najrajši po kavarnah. Vem samo, da stanuje v Škotski ulicii in je ves dan v tamkajšni kavarni.« 

»Ne preostaja mi drugega, kakor da grem v ono ulico.« se zahvali Rado in se poslovi od Bertranda. Komaj zgine ta Obešen in Rado, zakotoli Bertrand dva zlatnika po mizi. Iz malih vrat, v krčmi pa stopijo Robert, Škot in Lisjak. Robert stopa, smrtnobled, počasi k mizi in vpraša: »Sta odšla, Trikec?«

»Sta že daleč,« odgovori učitelj sabljanja. Robert udari Lisjaka po rami: »Dobro! Pojdi in ne pozabi, kar sem naročil.« Lisjak odide, Robert se zgrudi v stol, izpije dve čaši vina se zagrebe v roke. Učitelj sabljanja in rekrutar molčita. Škot zmajuje z glavo: »Ni dobro, če premišljuje, kdor je moril ...« Zato stresa tovariša za rame in vpraša: »Ali res ne smemo podkuriti temu kopunčku?« Robert dvigne prepadlo lice in zaplameni z očmi: »Ne smete.«

»No, hotel sem te le opozoriti, kar nama je naročil Mališ, namreč da ga ubijeva.«

Robert skoči po koncu in udari besno po mizi: »Niti lasu mi ne skrivite!«

»Ali!«

»Kak ali?« grmi Robert. »Da ni bilo naju, bi te bil našel ta kopunček ...« Poudari Škot. »Pa misliš, da bo verjel, kar sta mu natvezla?«

»Naju to prav nič ne briga,« se zareži Robert.

»In misliš, da pojde iz kavarne praznih rok?«

»To je moja stvar!« se zakrohoče Robert in naredi par korakov po sobi ter mrmra: »Nesrečna Špela! Izda me radi par klofut.« ustavi se pred Škotom in sikne: »Ali je bila res Špela?« Škot izpije počasi kupico vina in skomizgne z rameni: »Preveč je govorila. Zato ne bo več govorila. Nama je Mališ naročil, naj greva za onim. Sledila sva mu od cerkve naše Gospe v Volovsko ulico. Na lastne oči sva videla, da je dala fantu tvoj naslov, na lastna ušesa sva slišala, kako je rekla, da je ne boš več pretepal. Veš, kaj veleva naša postava? Si mar nevoljen, da sva izvršila, kar zasluži izdajalec?« »Prav, seveda, prav.« Sika Robert. »Ali umakni se!« Škot razume: Robert je jezen, ker je verjel ljubezni one ženske. Pa izdala ga je, ko ji je privoščil poštenjak prijazno besedo. Kar strese se, res ko udari Robert, po mizi in sika: »Pri peklu! Prisežem vam: »Če kdo samo opraska sina Gageževega, če mu ukrade kdo le vinar, mu posvetim za vse življenje!« ubil sem mu očeta in peče me vest. Če me ubije, pustite ga!«

Globoko zamišljen sledi Rado Obešenu, se ustavi in pravi: »Preden greva v Škotsko ulico, bi bilo dobro, da kaj pojeva. Zdi se mi, da tudi tam ne dobiva pravega Roberta. Denarja bo treba, dosti denarja. Pojdite, Obešen, domov, pozdravite in prinesite mi mošnjo iz moje omare!«

Obešen hiti, Rado se obrne. Vleče in kliče ga nekaj v Volovsko ulico. Čuti, da ga obdajajo povsod skrivne moči in se čudi, zakaj mu skrivajo morilca in ne ubijejo njega. Že od daleč vidi, kako se zbirajo ljudje ob hiši, kjer razstavljajo nepoznane mrliče. Gre bližje in sliši: »Kako dobro uro je tega, ko je skočila skozi okno. Propadla ženska!« Na kamnu leži ženska. Smrtna groza ji je spačila obraz. Rado sklene roke in pomoli, on edini, za ubogo dušo, ki je imela tik pred smrtjo hip kesanja. Potem se napoti proti Škotski ulici, da počaka Obešena. Nič mu ne pove o Špeli, lahko bi se Obešen zbal spremljati ga po nevarnih potih. Obešen prinese denar in pozdrave. Korak jima zastavi množica, ki hiti k kosilu. Udarila je proti središču mesta. Tam so bile »Noetove barke«: velikanske dvorane, kjer si dobil za par denarjev kos kuhane ali pečene konjetine, tam so imeli tudi v velikih škafih ostanke jedi z bogatih miz velikašev. Služabniki iz kraljeve kuhinje so prodajali, kar jeostalo kraljevi mizi. Četrtina ljudi, ki so živeli okrog kraljevga gradu, je živela od teh ostankov. Nikogar ni bilo sram kUpovati ostanke. Seveda je bila razlika med ostanki kraljeve kuhinje in med onimi, ki so jih dobivali v »Noetovih barkah«, kjer so jih že prej prebrskale pomivalke in dečki, ki so pobirali pomije. A ti ostanki so bili še za tiste, ki niso gleštali denarjev; najbolj siromašni izmed siromašnih so smeli za mal denarja namočiti kruh… Mimo teh slik bede sta hitela v Škotsko ulico, ki je bila najbolj umazana ulica tega mestnega dela.

Kavarna gospoda Simona je bila kakor nalašč za skrivališče tatov in roparjev; tako umazane kavarne ne najdeš več nikjer. Obešen in Rado stopita odločno v mračno dvorano. Zagledata več vegastih miz. star bilijar in kakih dvanajst mož, ki so pili žganje in kadili smrdljiv tobak. »Tehle.« je pripomnil Obešen, »ne bi rad srečal v gozdu.« Vendar odzdravi jo mož je jako vljudno in človek, ki je bil zakajen kakor stara pipa, vpraša z globokim poklonom, kaj želita. Kakor da se prav nič ne zmeni za te čudne obraze, pravi Rado: »Iščem nekoga. Rekli so mi, da ga dobim pri vas. Je tukaj gospod Robert?«

»Seveda!« se zareži široko sajasti kavarnar? »Kaj bi bila kavarna Simon brez Roberta? He, Robert! Oča Robert, vstanl! Iščeta te dva gospoda. Mogoče si kaj podedoval.

Obešen in Rado se spogledata. Ju hočejo spotegniti? Mož, ki je zazehl ob mizi na koncu dvorane in razbulil krmežljive zapite oči, ne more biti morilec Robert. Rado vpraša zastran lepšega: »Gotovo niste iz Bretanje, gospod oprostite, da sem vas zbudil za prazen nič ... Že vidim, da ga zastonj iščem. Ni pravi. Ga ne najdem, pa ga ne najdem.« Z zlatim darom se oprosti vsiljivega kavarnarja in starca ter hiti iz zloglasne ulice. Ne moreta se načuditi, da je niso ubili Emušeti, ko imajo gotovo povelje zato. Saj je umrla uboga Špela, ker je dala Robertov naslov, in kdor stika za roparji izgine navadno v njigovem brlogu. Molčita, dokler se ne izmotata, iz blata te njive, kjer ima vsak zid roparska ušesa. Šele ko sta prišla iz iz nevarne soteske, spregovori Obešen: »Tako ne najdemo nikoli Roberta. Svetujem vam, da sem greva v Vožirardsko ulico, tak kosijo berači in tam se zve marsikaj.« Na dolgi poti od Škotske ulice do Vožirardske pripoveduje Rado Obešenu žalostno povest, o prijateljstvu njegovega očeta z roparjem, prijateljstvu, po katerem je bil oče ob čast, sina in življenje.

Stopita v ogromno hukinjo, kjer se vrte gospodar in dekle okoli velikanskega ognjišča, in prideta v visoko dvorano. Sredi dvorane stoji miza, okoli katere lahko sede do trideset oseb, Obešen naroči in kmalu prineseta dva dečka majhno mizo in na nji veliko skledo. Iz sklede se smeje Obešenu pečeno koštrunovo stegno, obloženo s krompirjem in kavro. Obešen si obilno naloži te dobrote in razlaga vznemirjenemu tovarišu: »Gostilna se imenuje beruška, ker jedo v njej najbogatejši in najvplivnejši pariški berači: so bogati in so revni, so pošteni in nepošteni. Velika miza je samo za stalne goste, drugi dobijo mizico ob zidu in če jo dobijo, jo dobijo le z dovoljenjem beračev. Parižani hodijo v kraljev grad gledat, kako kosi kralj, sem prihajajo, da vidijo, kako kosijo berači. Tom Bik je nekak glavar teh mož, njega poiščem. Je Anglež, bil je zelo bogat in bil je ugleden slikar. Zdaj je blagajnik beračev. Vidite, ko se jo Tom zapil in drsel vedno bolj navzdol, priseže nekega dne da ne bo več pil, pa tudi, da ne bo več delal. Začel je beračiti in plemeniti bisagoviči so kmalu spoznali njegovo pošteno srce. Izročili so mu blagajno.

»Pa mislite, da slikar pozna glavarja Emušetov? Tom je ostal vendar slikar, gospod moj, samo da riše le sebi v zabavo. Ves Pariz pozna. V njegovi mapi najdete vsako obraz, ki mu sune v oči. Tom stanuje blizu Bertrandove krčme. Ker pozna Bertranda, bo poznal tudi njegove prijatelje. Zdaj molčiva. Prihajajo!«

V dvorano se se vsule trope starčkov, mož, otrok, žensk. Vsi pohabljeni: v capah, z bergljami in palicami, slepi, grbasti, hromi. Vse kriči, se smeje, poje. Obkolijo mizo in stresajo nanjo svoj prihod. Eni se pritožujejo, da je bil dan slab, drugi se hvalijo, ko stresajo polne bisage. Nastane slovesen molk. K mizi prihajata dva moža. Oni na desni ima iz vseh vrst cap skrpano črno obleko, drugi zeleno. Obešen pojasni Radotu: »Črni je Tom.« Tom gre okoli mize in kliče: »Vaša hira, gospoda!« Posega na mizo in pobira. Na koncu mize se vsede Tom, prešteje denar in ga spravi v žakeljček. Obešen pojasnjuje: »Ta denar porazdeli enkrat v mesecu, na tri dele. Dva dela dobe berači, ki beračijo, tretji del pa bolni, otročnice in starci. Zdaj odide Tom z denarjem, pa se takoj vrne. Tačas pobira zeleni, kar so naberačili v blagu. Jutri proda starirarjem in izroči izkupiček Tomu.«

Ko se Tom vrne, prinesejo dekle kosilo. Rado vidi, da so snedli berači tri koštrune v omaki, velike sklede prikuh devet kolačev sira. Izginilo pa je 150 bokalov vina in 25 bokalov žganja, ki so ga posladili s sladkorjem. Okoli beračev se je nabralo polno psov, ki so pomedli ostanke. Velika miza zgine. Stari berači se spravijo s pipami na dolgo klop pod okni. Stare ženske na drugo stran. Naenkrat spregledajo, slepci se zravnajo kruljavi in grbavi. Zavriskajo, se primejo za roke in poskočijo. Na klop skoči goslar. Razkuštrane glave se majejo, razcapana krila se opletajo okoli bosih nog. Plesalci vriskajo, psi lajajo, otroci skačejo.

Obešen vzdihne: »Med temi ženskami je plesala marsikatera v drugačnih dvoranah in z drugimi gospodi. Pojdiva k Tomu!« Leta stoji zamišljen ob zidu in opazuje plesalce. Ko zagleda Obešena, se zakrohoče. Užaljen reče Obešen: »Ali tako pozdravljate starega prijatelja!« »Oprostite!« se zresni Tom. Pravkar sem sklenil, da se obesim, pa vidim – Obešenega.«

Rado povabi Toma k svoji mizi. »Kar na kratko!« veli glavar beračev. Rado hiti: »Pred šestimi meseci je umoril ropar Robert mojega očetu. Prosim vas, veste li zanj. Iščem ga, da ga ubijem!« Obešen mu razloži še, kako so ju vlekli v kavarni Simona in pri Bertrandu. Tom gleda nekaj hipov predse, vzame si žepa papir in svinčnik, nariše nekaj potez in veli: Pojdi med 8. in 9.uro v kavarno Simon. Tam najdete učitelja sabljanja in biljarda, Emušeta Roberta. Osel naj bom jaz in vi neroda, če ga ne spoznate po tej risbi. Čudite se, da vas pošiljem, odkoder so vas odpravili? Pojdite ali ne, kakor hočete! Emušeti se odpočivajo radi pri igranju biljarda.«

Tom da svoji risbi izrazitejšo obliko. Obešen pogleda po plesalcih, ki delajo vedno hujši hrup. Naenkrat vzklikne bešen: »Tom, Robert, je poslal vohuna za nami, onile z naočniki, je prav tisti, ki naju je napadel na mostu.«

Tom zakliče: »Bonifac!« Zeleni se, približa. Tom zapiše nekaj vrstic in vrže Bonifacu papir: »Beri to v klobuku in zgubi se!« Tom potegne še par črt in izroči risbo Radu, ki strmi v surov zasmehljiv obraz. Tako se je smejal, ko je odvedel očetu dveletnega dečku, tako se je smejal, ko je molčal na očetova vprašanja ko je sunil mož očetu v srce. »Pa se ne boš več smejal, morilec.« Velik krik predrami Rada. Več beračev se vrže na moža z naočniki, mu iztrga lasuljo z glave, zveže in odvede. Tom se poslovi: »Ta danes ne bo poročal. Izvršite srečno svojo dolžnost!«

Zvečer je deževalo. V kavarni Simona se zabavajo Emešeti pri biljardu. Bili so med njimi tudi pošteni možje, ki so zablodili v kavarno, da postanejo žrtve roparske drhali. lgraIci slede zamaknjeni kotačenju krogle. Ne slišijo ne vrat ne korakov: »Številka tri in dvajset!« kliče kavarnar in nastane slovesno molčanje. Navadno dobi učitelj biljarda. Zato slede pozorno vsaki njegovi kretnji. Učitelj gleda krogli. Kar ga prime nekdo za rokav. Robert zakolne, se obrne, prebledi in strmi v mladi obraz. Začne se tresti. Po dvorani gre Radov jasni glas: »Treba je, da se pogovoriva, gospod.« Kakor lačne zverine, je mrmralo po kavarni: »Vrzimo predrznega vohuna ven! Pokažimo mu, kje ima rebra!«

Robert se vzravna in zakriči: »Molčite!« Vse obmolkne. Robert poskuša spraviti na svoja odrevenela usta prijazen nasmeh. Pravi: »Motite se, gospod.« Rado zagrmi: »Dovolj je skrivanja in laži! Zakaj se tresee? Sem pač podoben očetu, ki ste ga umorili?« Grozeče mrmranje gre po kavarni, Robert se otrese in umolkne. Žalostno, z gluhim glasom se mu trga iz grla: »Ogibal sem se vas. Bdel sem nad vašim življenjem. Zakaj lazite za menoj! Mislite morda, da priznam, česar nisem priznal vašemu očetu? Ne povem in bijem se z vami. Pojdite v miru!

Rado stopi prav pred Roberta, ga udari v obraz in stisne oberoč okoli pasu. Robertu se izvije bolesten krik, tovariši planejo, noži in meči lete iz nožic. Kar skoči med napadalce Obešen: Oh, gospoda! – Vsi na enega?!«

Emušeti obstanejo, Robert se otresa Rada, stopi predenj in kriči: »Ta je moj! Razumete?« Radu pokaže majhna vrata: »Tam sva sama.«

Rado se prikloni: »Pa moj prijatelj?«

»Prost, je, naj odide.«

Obešen pogleda ponosno Emušete:

»Počakam.«

Poleg velike je bila majhna dvorana, v nji miza in par stolov. Od stropa je visela svetilnica na olje. Rado sune z nogo mizo in stole v kot in zapahne vrata. Robert ga gleda in vpraša: Ste prepričani, da pade eden izmed naju?«

»Kakor verjamem v Boga, tako verujem, da padete pod mojo sabljo.«

Rober se zakrohoče: »To bomo šele videli,« in se loti sablje. Rado stoji s povešeno sabljo in govori resno: »Preden začneva: Oče je hotel odkupiti od vas priznanje, kam ste zavlekli mojega brata. Ubili ste ga in si prilastili denar. Očistite si dušo! Povejte, kje je moj brat? Odpustim vam, če poveste.«

Robert odmaja: Ne? Takrat sem stopil na pot, s katere ni vrnitve ...« 

Luč se kadi, majhna dvorana je zavita v sajast dim. V njem se svetijo sablje, se sliši težko hropenje borcev, udarcev, topot nog. Izurjena borca se napadata, odmikata, prestrezata. Znan sabljač je Robert in nevajen njegovih zvijač je mladenič iz Burgundskega, vendar pravica je na njegovi strani.

»Dovolj imam!« zagrgra Robert in telebne na tla. Iz srca mu curlja kri.

Rado poklekne k njemu: »Nesrečni človek! Kje je moj brat?«

»Prodal sem ga ciganom!« dahne Robert.

Dež lije v debelih curkih, se nabira v potokih, teče po ulici. Molče hodi Rado, bridko nezadovoljen v duši: »Ciganom prodal.« Nikdar ne najde brata in očetova duša bo nemirna vse čase. Zakaj je iskal in ubil Roberta? Zakaj mu je prazno v duši. Molče gre Obešen za Radom, on ve, da sledi takemu razbujenju velika duševna in telesna utrujenost. Mrzlično hiti Rado po lužah in blatu, dokler ne za sveti v njegove nepopisne duševne muke Katina luč Verban mu vzame plašč, Metka mu stisne roko: »Kaj se je zgodilo? Oni, ki jih je pustil v smehljaju sreče,oni imajo solzne oži. Mrzlično se preobleče Rado, s strahom sprašuje. Vrban toži: »Zapodili so me. Ne smem več do Jadvige ...

Ko končam svojo uro slikanja, mi sporoči kneginja, da hoče govoriti z menoj, me sprejme z ledenim obrazom in mi reče: »Gospod, mislim, da ste poštenjak. Slišala sem nekaj. Ne maram, da pride ime moje hčere v zobe ljudi in vas prosim, da se ji ne bližate več. Ko sem stal ves poparjen, je nadaljevala bolj prijazno: Mladi ste in moja hči je lepa, ne zamerim vam. Bolj zamerim oni osebi, ki je starejša od vas. Ženska vas razume in pomiluje, mati vas odslavlja, kneginja bo mislila na umetnika.

Verban si zakrije obraz z rokama. Metka in Kata si brišeta oči in gledata. Rado, ki se vsede k Vrbanu in začne: »Pogum! kdo je povedal kneginji? Jadviga ne. Kaj, če je tukaj vmes naš sovražnik? Ali mi nisi rekel, da pove Suzana kneginji? In da ima Belec neko moč pri kneginji? Stopi takoj zjutraj k Belcu in povej mu.« Verban se razveseli, zmrači in reče: »Da. Pojdiva rano v jutro!«

Še ni bila ura pet, ko trka Vrban pri Radu. Na opozorilo, da je še prezgodaj, sili Vrban nepotrpežljivo: »Imava še eno pot, pa ti povem zunaj,« Ni preteklo pet minut in sta stala pred hišo. Vrban se oprime prijatelja, se ozre nazaj in pravi: »Mar bi jo bil zbudil. Če je ne vidim več?«

»Ko ga ne vidiš več?«

»Metko vendar vzdihne Vrtan.

»Greva v Vincenski gozd, kjer imam sestanek z grofom Furtinom.«

»Pa vendar ne zaradi dvoboja?«

»Misliš da bova nabirala lešnike!« Rado obmolkne. Kaka kazen božja je to! Vso noč ni spal. Videl je krvavečega roparja, mislil na brata – cigana. In zdaj naj gleda nov dvoboj? Vrban mu razloži: »Ko grem včeraj, kakor polit kužek iz knežje palače, se pripelja prav ta ljubi grof. Kaj je čakal tako težko, da me zapodijo? Planem k njemu in ...

»Misliš, da ima grof prste vmes?« dvomi Rado in pove Vrbanu, kaj je bilo ponoči. Najela sta kočijo. Jutro je bilo jasno, lepo. Rada in Vrbana objame neko veselo čustvo, ko stopita iz kočije in zavijeta za samostanski zid. Vrban vzklikne: »Tako mi je, kakor da grem k poroki.«»Slutim, da se nisem trudil zaman, naj mi pomaga Bog,« pripomni Rado.

Za zidom dobita grofa Pavla in njegovega upravitelja. Ta se strese, ko zagleda mladeniča od onega večera, pa se pomiri, ko vidi, da ga ne poznata. Rado se mu prikloni in vpraša, če se mu zdi prostor dobro izbran? Upravitelj vpraša grofa. Pavel stisne obrvi in reče vljudno Vrbanu: »Kakor je gospodom prav.«

»Pa ostaniva kar tukaj,« reče Vrban in slači suknjič.

»Za smrt je vsak kraj dober,« vzdihne Pavel in se slači tudi on. Rado pogleda grofa in ne more odmakniti oči od njega. Pride mu na misel: »Tak bi moral biti moj brat.« Slišal je tudi vzdih in zasmilil se mu je mladenič, ki ni srečen vkljub svoji mladosti in lepoti. Upravitelj odmeri korake. Že si stojita mlada protivnika nasproti, kar se vrže Rado med nju: »Tu se ne smeta biti.«

»Saj res,« se domisli Vrban. »Solnce vam sije v obraz, slepilo bi vas, stopita v senco.«

»Kakor je vam prav,« reče zamišljeno Pavel. Vrban stoji že s sabljo »pozor«, Pavel pa premišljuje nekaj in spregovori na začudenje vseh: »Oprostite, gospod, če porabim zadevo s solncem sebi v prid. Gospod sekundant, prosim vas za besedo na samem.

To je bilo zoper vsak običaj. Vsak borec naroča samo svojemu sekundantu. Tačas, ko je stal upravitelj, kakor bi treščilo vanj, je peljal Pavel Rada pod drevo in mu molil zlat medaljon: »Gospod, zdite se mi časti vredni. Prosim vas, izročite to sliko duhovniku, ki me pokoplje in recite, da želim, naj bi bila ta slika pokopana z menoj.«

»In oni gospod?« se začudi Rado.

»Ni pripraven za tak posel,« odmaje Pavel.

Rado je bil že na tem, da spravi medaljon v žep, pa ga neka nevidna moč sili, da ga odpre. Krikne tako glasno, da se Pavelu ustavi in vpraša: »Gospod, kaj vam je?« Rado skoči k njemu, ga stresa in kriči: »Kdo vam je dal medaljon, s sliko, kdo?«

»Zakaj vas zanima to?« je bil Pavel plah.

»Zato,« ga stresa Rado, »ker je to slika mojega očeta; zato, ker sem umoril sinoči moža, ki mi je odvedel brata, ki je nosil tak medaljon. Poglejte, tudi jaz imam prav tako sliko. Od sinoči vem, da je bil moj brat prodan Ciganom. Brž povejte, kdo vam je dal to sliko?«

Upravitelja in Vrban pritečeta. Vrban čaka nestrpno, da spregovori Pavel. Pa te gleda Rada, diha težko, bledi in rdi, kakor da bije težak boj. Upravitelj razume in ugane ter sili v Pavla: »Slika, gospod grof? Kupili ste jo od ciganov na Martinku. Tam je vendar toliko ciganov! Odgovorite vendar, gospod grof!«

Pa Pavel vidi solze, ki tečejo Radu po licu, zlomi svojo sabljo na kolenu, vrže kose od sebe: »Ne boma se bil prijateljem svojega brata!«

»Brat!« vzklikne Rado in širi roke v objem. Upravitelj mu hoče zamašiti z roko neprevidna usta, ali Pavel ga odrine in poklekne pred brata: »Veruj mi, da nisem zločinec! Spomladi sem še bil cigan, ali pošten. Zavedla me je želja po rodbinski ljubezni. Ti si moj brat! Povej mi, če živi mati, povej mi ime očetovo, da ga bom nosil častno vse svoje žive dni.«

Kakor da je ob pamet, strmi Rado na grofa Pavla, ki kleči pred njim in pravi, da je njegov brat ter mu zatrjuje, da ni zločinec ... Iskal ga je po beznicah, zastavil je svoje življenje, da zve kaj o bratu. Sablja se še skoraj kadi morilčeve krvi, še mu zvene v ušesih Robertove besede. Prodal sem ga ciganom.« in že je tukaj ciganom prodani brat, je tukaj pod imenom grofa Furtina, ki je bil prišel pred kratkim z otokov. Kaj, če je umoril Justin pravega Pavla? Zbegane Radove oči gredo od Justina do Vrbana, od tega do upravitelja, ki je mračen in molči, Vrban pa zapanjen prav tako kakor njegov prijatelj. Justin se čudi, da mu ne širi brat rok v pozdrav. Pa se domisli, plane k upravitelju in ga vleče za korak pred Vrbana: »Povej vse! Razumeš! Vse! Nočems stati kakor zločinec pred svojim bratom.« Upravitelj pokaže na Vrbana.

»Prijatelj je mojega brata,« se otrese Justin.

Povej!

»Govorite!« ukazujeta Vrban in Rado. Upravitelj premišljuje in se nasmehne: »Vrban ni več Pavlov tekmec, bratov prijatelj je, torej ni nikake nevarnosti.« In pripoveduje, kako mu je bil enkrat gospod Furtin uslužen, kako je izkoriščal gospod to uslugo, da mu je moral pomagati pri dejanjih, ki sicer niso bila zločinska, a častna tudi ne, želel da si je miru pred Furtinom, ki je kriv, da sta mu umrla najbrž žena in otrok v pomanjkanju; Furtin da mu je pomagal do gostilne, kjer je živel Tireta pošteno od dela, dokler ga ni zlorabil Furtin spet za svoje namene. Povedal je, kako se mu je smilil mladi in umorjeni Pavel in kako je bil prepričan in jo še, da je samo božja volja pripeljala takrat Justina, da odkrije in kaznuje Furtina. Povedal je, kako je pregovoril mladeniča brez doma, da je bil za grofa, kar mu je tem lažje, ker se je bil naučil pri ciganih jezikov in drugega znanja od profesorja, ki je zašel med cigane. ln ker je zrastel na Martiniku. »In zdaj,« konča Tireta, »ne more sleči Justin kar tako grofa. Eno je, da je našel mater, ki bi umrla ob takem razodetju; drugo je, da pridemo vsi skupaj na vešala.«

Vrban in Rado razumeta. Rado krikne: »Dovolj je strahov! Nisem našel brata zato, da bi ga spravil na vešala. Kraljeva milost je velika, upoštevala bo okoliščine. Delati moramo po tihem, da te rešimo nesreče.«

Upravitelj s nasmehne: »Res prava nesreča je ostati grof in biti oboževan od matere.«

Justin vzdihne in prosi Rada: »Povej mi: me čaka doma mati? Povej mi vse in jaz povem tebi vse.«

»Pojdi k nam,« objame brat brata in vpraša Vrbana: »Saj vendar niste več jezni?«

»Saj ne vem, kako sem prišel v to« je sram Vrbana.

»Tudi jaz ne. Kriv je bil samo mladi zdravnik, ki je opozoril grofico in mene da je Jadviga zaljubljena v vas.«

»Didje torej! Maščuje se, kakor je prisegel. Upal je, da spravi enega s poti. Pojdimo hitro, da udarim tega zločinca v obraz!« Tako je vzklikal Vrban. Upravitelj pa, ustavi nagle mladeniče: »Gospoda moja, do Didjera imam danes jaz pravico. Utaknil se je v gospoda Furtin in lazi za mano, da mi raje kri pušča. Pustite me torej, da poravnam danes jaz svoje račune; ta človek je nam vsem bolj nevarnejši kakor Furtin.«

»Ima pa tudi veliko moč,« se spomni Rado.

»Ni posebno varno hoditi v njegovo hišo,« dostavi Verban.

»Računi so računi,« skomizgne upravitelj. Veselo hitijo Vrban in oba brata po stopnicah, da obveste Metko, Kato in Obešena o čudnih dogodkih. Pred stopnicami jim pride naproti Belec, pobit in zmeden: »Vem že vse ... Pa se že uredi in pojasni. Ali pomislite! Ni odslovila grofica samo vas, tudi mene ni sprejela. Skoraj da se mi je zmedlo od tega.«

Peljejo tožečega Belca k Metki in Kati, ki planeta solzni k Vrbanu: »Kje si bil?« 

In Belec: »Res! Kje ste bili? Pritečem sem in najdem vse v solzah. In ta gospod?

Vrban ne ve odgovora. Zdaj še ta sitnost z Belcem! Od same žalosti ne ve, kako naj pomiri sestro. Pa mu pride na pomoč Rado, ki predstavi Metki grofa Furtina kot novega prijatelja. Metka bledi in rdi, ko se pokloni grofu. Sorodnik! Pa tako podoben Radu in nič svoji ošabni materi. Kakšna prijatelja sta z Radom! Kar za roko se držita in gledata se. Včeraj se nista še poznala ... Začudi se tudi Belec, sprašuje in spravlja Rada v zadrego. Belec je sicer dobričina, a skrivnosti mu ni zaupati.

Belec in Suzana hitita naproti Vrbanu. Suzana je bila veliko, močna žensko, napravljena po šegi svojega domačega kraja. Nasmehne se Vrban in prezre Belca, ki zdihuje: »Ali Suzana! Kaj sem naredil?«

»Že urediva račune. Pridem od vas, kjer so mi povedali, da ste tukaj!«

Suzana zagleda ob oknu grofa Furtina. Vrban ne ve, kako naj raztolmači Suzani zadevo. Justin pa stopi k nji: Gospa, danes sva se z Vrbanom pobotala. Odstopim od snubitve in podpiram Vrbana.«

Suzana zažari od veselja: »Zdaj imamo samo enega sovražnika. Pohodim ga, podleža, ki je sejal, kdo ve v kaki nameri, prepir med nami, zažari Suzana od veselja, udari z nogo ob tla in prebada Belca plamenečimi očmi. Ubogi mož se zasolzi: »Povejte vendar, Suzana, kaj sem naredil, kaj sem zakrivil?«

Suzana ga premeri in pravi Vrbanu: »Ne povem vam imena, da se ne zaženete vanj. Prinašam vam Jadvigine besede, da misli vedno na vas. Vse se preokrene v vašo korist.«

Suzana objame Metko in se pokloni drugim. Gre, ne da bi pogledala Belca, ki jo prosi: »Suzana! Za Boga! Kaj sem naredil?« Suzana se omeči in povabi Belca, da ji sledi v kočijo, kjer mu očita: »Gospod, samo vi ste vedeli za skrivnost, ki je kneginji tako draga. Veste pa tudi, da rajša umrje, kakor da zve svet zanjo.«

»In?« se čudi Belec.

»In?« se čudi Suzana, ki začne dvomiti v krivdo tega moža, ker teko nedolžno sprašuje. »Včeraj je bil pri kneginji doktor Didje Studenčni.«

»Ne poznam nikogar s tem imenom,« odmaje Belec.

»In povedal ji je, da ve vse,« se ne da motiti Suzana. »Navajal je vse, kar se je bilo zgodilo pred sedemnastimi leti, še celo naše lastne besede. Odkod ima to?«

Belec jeca: »Da vse ve!? Od kod«

»Od vas!« mu vrže v obraz Suzana.

»Res?« se čudi Belec tako resnično, da Suzana kar podvomi, da bi bil res kriv. Belec se kar trese in se domisli rojaka iz Terpan in vina, ki ga je vrglo pod mizo. Pripeljali so ga pijanega domov na veliko žalost ženino in začudenje sinčkovo. Rojak ni prišel po svoj plačani nakup. Z ženo sta mislila, da se streznjen domisli in pride iskat, kar je že plačal.

»To ni bil kmet; to je bil oni Didje ali od njega najeti lopov,« razsodi Suzana. Belec hoče brž do Vrbana, da sve za Didjerevo stanovanje in se udari z njim. »Kar lepo mirni bodite!« ga ustavi Suzana. »Didje je priznal kneginji, da sovraži Vrbana in bo molčal, če zapodi Vrbana. Kneginja molči in si išče pomoči.«

Tačas je čakal Vrban, da se vrne Belec in mu pove, zakaj ga je odslovila kneginja. Ni mu prišlo na misel, da je zdaj vse drugače od kar ima teta sina. Metka je bila izmučena in Kata vsa iz sebe. Toliko skrivnosti! Rado gleda brata in druge, odpira usta, a mu je težko kaj povedati. Prosi, da sedejo vsi okoli mize in začne: »Pozneje, draga Metka in Kata, vama povem, kako je to, da je grof Furtin prav za prav moj brat. Zdaj te pa prosim, Vrban, ne preklinjaj me, naj ti povem karkoli! Takšna je moja izpoved: Nisem sin vašega nekdanjega najemnika in nisem iz Burgundskega. Moj oče je bil Bretonec. Prva žena, Justinova mati, mu umrje, ko da Justinu življenje. Oče se naseli v Parizu. Otroka, ki ni še hodil, pusti Keravelovim, in posestvo da v najem. V Parizu se seznani z mojo materjo, pove ji pa ne, da ima sina na kmetih. Vest ga zapeče šele, ko sem mu bil jaz na poti v svet. Mati zahteva, da gre nemudoma po otroka. Oče gre in najde svoje posestvo prodano; Keravel je izginil z otrokom. Oče se vrne v Pariz, z materjo jokata in iščeta. Mati umrje, oče pa zabrede v sleparenje sosedov. Spravi v nesrečo prijatelje in zbeži v Nemčijo. Vest ga grize in grize: izgubljeni sin ga skrbi. Pod drugim imenom se vrne na Francosko. Nima poguma, ne ve, kako naj napravi ... nekaj mesecev; preden sem prišel jaz k vam v Pariz, pravi: »Justinova mati me kliče na odgovor. Moram v prestolnico, da poskusim še enkrat poravnati pregreho. Pozneje izvem, da so videli znanci Keravela v Parizu. Oče vzame precej denarja s seboj, vrne se pa z globoko rano v prsih, a brez sina in brez denarja. Naroči mi, naj grem v Pariz in poišeem Keravela, naj iščem brata in vrnem otrokom, kar jim je vzel. Lepo prosi, naj mu odpuste Kirgenerjevi otroci, da mu odpusti Kirgenerjev duh ...« 

Rado poklekne pred Vrbana. Solzni gledata Metka in Kata plemenitega mladeniča, ki se ponižuje za očetov greh. Solzan in zmeden ga gleda Justin, ki ve, da zdaj nima matere, da je oče umrl in da se je pregrešil z nečem zoper Kirgenerjeve. Vrban se nekam zagleda. Zopet sliši strel, ki je končal življenje očetu, vidi skrbi uboge stare Kate, ki žrtvuje svoje prihranke, da preživi »svoje«otroke. Vidi svojo težko mladost, pomanjkanje svoje nožne sestre, svoje obupanje ... Temno mu je v duši. Kako naj odpusti senci pokojnega in kako naj da njegovemu sinu svojo sestro? Sinu očetovega morilca? Ne, nikdar! Vstane in pokaže vrata sinovom Gageža ... Pa kaj mu šepeče rahlo v dušo: »Bodite usmiljeni, da dosežete tudi vi usmiljenje.«

Vrban vstane, prime roke Gageževih sinov in reče: »Mir in pokoj duši vašega in našega očeta, in Bog pomagaj nam vsem!«

Bilo je jutro potem ko je obiskal komisar Didjera. Didje vstane svež in odločen: »Najprej k gospodu Furtinu, potem k Mališu. Treba je delati hitro.« Napravi se in se odpelje v palačo Furtina. Debelo gleda vratar gospoda, ki prihaja ob tako nenavadni uri, in ga pusti v palačo šele, ko mu pove, da je zdravnik in želi k gospodu Furtinu. Lakomno gleda Didje poslopje in vrt. Imeti kaj takega! Bil je za streljaj od Furtinovega paviljona, ko sreča upravitelja, prejšnjega Tirete. Ta se začudi, ko spozna mladega moža izlože, mladegamoža, ki ga spominja nečesa davnega in poleg katerega je bil starec, ki mu je rekel, da je bila voda globoka, starec, ki ve ...

Didje je bil že pripravljen na tako srečanje. Ko sluga pove upravitelju, da želi gospod govoriti z gospodom Furtinom, se Didje ustavi in vpraša tako mimogrede: »Prijatelj, vi poznate navade gospoda Furtina. Bo užaljen, če pridem tako zgodaj? Zdravnik sem. Priporočil me je gospodu marki Bassi.« Upravitelj se umiri ob teh besedah. Že hoče Didje naprej, bo ga poprosi: »Samo besedo, gospod niste bili včeraj pri predstavi.«

Didje premišljuje: »Saj sem bil nemara res tam. Kaj me poznate, prijatelj?«

Upravitelj se zave. Če je spoznal on Didjera,je spoznal lahko tudi Didje njega. V zadregi hiti: »Ne, gospod! Ali v vaši loži je bil neki drugi gospod ...«

»Aha!« se zareži Didje. »Neki klepetavi starec. Bog ga poznaj! Govoril mi je o vsem mogočem; nazadnje sem pobegnil pred njim.« Upravitelj se uveri, da mu od te strani ne preti nikaka nevarnost, oprosti se in Didje se napove gospodu Furtinu. Ta namrši obrvi. Srečal je že parkrat v družbi osebo tega imena – zdravnik? Kaj mu hoče? Vljudno sprejme nezaželjeni obisk in sode. Didje pa še stoji: »Prosim, gospod?« povabi Furtin. Dirtje stopi k vratom, jih zapahne in zapre še okna.

»Pa me vendar ne mislite pridobiti za kako zaroto?« se roga Furtin. »Se bojite prepiha?« Didje sede in poudari: »Prepričan sem, da je pri nekaterih boleznih močan prepih poguben.«

»Pri nekaterih boleznih?« ponavlja Furtin in motri pozorno mladega zdravnika. – »Saj jaz nisem bolan.«

Didje ogleduje svoje svetle čevlje in meni: »Gospod, motite se glede svojega zdravja. Bolni ste, zares bolni.«

»Zares?!« zategne Furtin.

»Tako bolni, da vas moram osamiti, sicer vas ne morem zdraviti,« poudarja Didje.

Furtin se dvigne in premisli: »To je norec ali predrznež.« Bliža se Didjeru: »Zelo žal mi je, gospod, da ne moremo več poslušati vaših brez dvoma zelo učenih razprav. Mogoče ste se zmotili v hiši. Poznam vas kot moža, ki se bavi bolj z ženskami kakor z bolniki. Nemara obiskujete nepoklicani zdrave, kadar nimate slučajno sestanka s kako krasotico?«

Didje ostane miren: »Vendar ste bolni in vaša bolezen je ta, da beži spanje od vas.«

Furtin se strese. Odkod more vedeti zdravnik, da ne spi odkar je bil prebodel Pavla, in odkar se je vrnil umorjeni Pavel.

»Oh, ta je lepa!« se nasmehne razdraženo. »Gospod doktor zdravi in ve za bolezni takih, ki jih ne pozna.«

»Poznam vas, gospod,« trdi Didje in oni se smeji: »O, da!« se smeje v zadregi Furtin. »Z ulice, iz gledališča, od pojedin.«

»Ne, gospod! Poznam vas skozi in skozi. Vaša bolezen se imenuje »mutasti birič.« Naj vam povem vzrok?« Ves prepaden plane Furtin k Didjeru: »Končajte! Kaj je vzrok moje bolezni?«

Didje pokimava: »Vzrok važe bolezni je duh mladeniča, ki ste ga prebodli na večer petnajstega majnika.«

Furtin zatuli kot ranjen bik, odpre omarico in stend in nameri pištolo v Didjerja. Ali tudi Didje drži že v roki pištole. Furtin omahne na stol, Didje se nasmehne: »Ne delajva neumnosti. Če me vaš strah zgreši, moj vas ne bo. Marna ne teče tod ... Kaj bi odgovorili mojemu prijatelju, ko vas vpraša po meni, prijatelju, ki ve, ki je videl. Eden ste proti dvema. Zakaj bi se streljala? Saj vam ne grozim s policijo, ampak vam hočem pomagati.« Furtin se spomni glasu v gostilni.

»Ste bili vi? Kdo drugi?« vpraša prepaden.

»Kdo vam nudi roko v pomoč?« se smeje Didje. »Saj vidite, da Pavel ni grofičin sin. Izmika vam premoženje, bivši gostilničar mu pa pomaga. Vi pa niste mož, ki bi se udal. Prevarila vas je bratova ljubezen do žene. Zapustil je pastorku, kar gre po božjem pravu vam. Rad vam priznavam, da ne morete prenašati take krivice. Poravnali ste jo ... Pa se vam Pavel vrne. Kdo je? Pomagam vam odgrniti temni zastor. Imam načrt, kako se na lep način rešimo Pavla. Vrban, slikar Vrban, je zaljubljen v križko kneginjo, ki je zaročena z grofom Pavlom. Moja skrb bo, da zve kneginja o razmerju njene hčere in da zve za to tudi grof. Pride do dvoboja. Ako Vrban ne zabode Pavla do smrti, nam poveste vi svojo misel. Če ne pade Pavel, pade Vrban; na vsak način bo en tekmec manj.« Zlobno sikne Didje zadnjo besedo.

»Tekmec manj?« ponovi začudeno Furtin.

»Da,« reče Didje malomarno, »pozabil sem povedati, da se poročim jaz z kneginjo.«

»Vi?!« zategne Furtin prezirno.

Didje zmigne: »Zakaj pa ne?« je Didje zadirčen, »človek s premoženjem doseže vse. Bi me zdajle predstavili gospe grofici in grofu?«.

Tako je začel Didje. S polno paro. Mališ je tacaš vzel vroke Belca. Iz hiše stopi preoblečen v kmeta, ki pride prvič v mesto, in stopi v Belčevo trgovino. Zagleda malega Jančka in začudi: »Kak lep deček!« Belec se kar zamaje od veselja, njegova žena hiti kmetiču: »Mar vam je res všeč?«

»Kaj mi ne bo? Rejen je, kakor da bi bil s kmetov.«

»Pa je vendar Parižan.« pojasni gospa, »midva sva pa s kmetov.«

Nemara iz Normandije? Smo torej rojaki.« Kmalu sedi »rojak« na stolu ima Jančka na kolenih in ga obklada s slaščicami. Gospa Belec migne pomočniku —treba je postreči rojaku. A rojak se brani. Pove, da je prišel v Pariz po malo dediščino in bi rad prinesel hčeri kaj blaga domov. »Tačas, ko bo pripravljala gospa platno za perilo, greva mi dva kam. Nič nepotrebnega, prosim, gospa, samo močno platno za perilo. Moja hči je kmetica. Ima dečka, ki je podoben vašemu. Za petdeset liver mi pripravite, gospa, in niti za paro več. Medtem se odpeljeva z možem na zajtrk. Tu je denar za blago, ki ga vzamem potem.«

Težko je ustavljati se takšnemu vabilu; gospa Belec možu milostno dovoli, da gre. Belec pa se razveseli, da sme enkrat sam kam. Kmet stisne pri odhodu Jančku sreben Predloga:Jnejasno v roko. Deček se kuja nekaj času v kotu, potem prinese materi denar:

»Vzemi, mama! Ne maram denarja od tega strica in njega tudi ne maram. Pravi, da sem mu všeč, pa me še na zajtrk ne povabi.

Mališ in Belec jo mahneta v gostilno »Pri zlatem jabolku«, ki je bila z nama, da oči dobro kapljico in ima izvrstno kuharico. Belec je ves iz sebe od veselja, ko naroči »rojak« ostrige in burgundec. Zajtrk kakor na dvoru! Še predno je pokusil vino, je bil že omamljen od rojakove postrežljivosti. A rojak je že naročil: ribe, cvrtje z jabolčno mezgo, šampanjcem in nazadnje še črešnjev liker. Gospa Peler ni trpela izbirčnost pri jedi. Če je pomočnik kdaj kaj zinil o kisli repi ali močniku, je dobil takoj odgovor, naj zahvali Boga, da ima močnik, v Parizu da je dovolj revežev, ki ga nimajo, in nihče ne ve, kaj še pride, časi, da so slabi; vsak hlapec bi rad bolje jedel kakor njegov gospodar. Ker pa mora dajati gospodar dober zgled, ni smel črhniti, tudi če je bil močnik neslan.Tako se je okoristil pri vsaki priliki, da ugodi močniku presitemu želodcu. Ni izpil več kakor maselc vina, ko mu je splavalo vse na vrh srca. Pri drugem maselcu je že tikal svojega rojaka in ko je metal vase cvrtje zalito z rumom, se je bahal, da je naredil odlični dami veliko uslugo. Potem je pravil o ljubezni. Verban in kneginja. Pri tretjem maselcu je pretil Belec kneginji, da ji že pokaže, če ne da Jadvige Verbanu. Udaril je po mizi: Moč v rokah imam!« Tedaj se zaleti Mališ, vpraša hlastno: »Povej vendar, boterček, kako narediš to?« Belec se v hipu strezni. Grdo pogleda botra in se brani: »Še moja žena ne ve tega.« Mališ ve, da ne sme ugovarjati pijancu. Nalije mu črešnjevca in sune Bleca, ki je začel dremati: »Kako si že rekel? Da prisiliš neginjo, da da Verbanu svojo hčeri? Zakaj ne poveš svojemu staremu prijatelju?«

Belec se bori z iskro pameti, ki mu je še ostala in podvomi: »Stari prijatelj?« 

Mališ ustane: »Vidim, da nisem tvoj prijatelj. Plačam, pa z Bogom?«

Pijani Belec ga ustavlja, mu zagotavlja svojo zvestobo, jeca, išče niti se zaletava… Mališ sklepa roko od veselja: Jasno je! Kneginja je v rokah Didjera. Ko poskoči Mališ, dvigne Belec težko glavo, pa ne vidi svojega, »botrčka«. Hoče ga poklicati, pa se mu jezik zaplete, glava omagne in ves ljubi gospod Belec se zvrne pod mizo. Mališ pa hiti domov, sestavlja raztrgane stavke in dobi iz njih naslednjo povest: Pred sedemnajstimi leti je bil bogati knez Kriški obrekovan pri kralju. Posestva so mu zaplenili, ječe ga je rešil nagli beg. Z nim je bežala mlada žena in par tednov staro dete. Potovanje je bilo mučno in knegnja je živela v strahu, da ji umre dete. V Terpanah, rojstni vasi Belčevi, je vprašala župnika za zanesljivo osebo, ki bi ji lahko prepustila svoje dete, dokler se ne vrne. Župnik ji nasvetuje mlado ribičevo vdovo v bližnji vasici ob morju, ki je imela osem tednov starega sinčka. K tej vdovi je hodil v vas gostilničarjev sin, Belec. Rad bi bil poročilo mlado vdovo, pa se je vedno izogibala takim pogovorom. Vdova je sprejela kneginjinega otroka z veseljem, saj bo preživljala zdaj lahko tudi svojega sinčka. Negovala je oba otroka z ljubeznijo. Božjast ji vzame sinčka. Bila je nevoljna, da je umrlo njeno dete, ostalo pa je dete bogatice. Tačas se oglasi pri nji znanka Suzana in jo prosi, naj sprejme njeno punčko. Ubogo Suzano je bil zapeljal grajski pisat, ki je zginil v Pariz. Starši so zapodili Suzano, ki je hitela za zapeljivcem v Pariz. Vdova je rada sprejela otroka in izkazovala mu je vso svojo ljubezen. Belec je večkrat poskušal, da dobi od vdove kako obljubo, pa zastonj. Vdova je vedno hitela na morje, kadar je prišel Belec in mu prepustila otroka. Prišel je čas, ko je vdova odložila črno obleko. Punčki sta že stopicali in čebljali. Vdova ju je nazivala »rdeča kapica« in »modra kapica«. Nihče razven nje ni vedel, katera je hči kneginje.

Vročega poletnega dne se napoti Belec k vdovi. Hotel je biti na jasnem. Vdova pa položi punčki v široko zibel in naroči Belcu,naj ju varuje. Ne da bi ga poslušala, odide na morje. Dvignila se je nevihta in vdove ni bilo. Belec pusti otroka in teče k ribičem, da gredo vdovi na pomoč. Nevihta mine, ribiča pripeljejo vdovo mrtvo. Prav ta čas pridrdra kočija. Kneginja in Suzana hitita v kočo. Knez je bil umrl v prognanstvu, kralj je vrnil kneginji posestva in hitela je k otroku. Na potu vzame na voz mlado ženo. Beseda da besedo in prišle sta do tega, da imata obe otroka pri isti ženi. Suzana je bila izteknila v Parizu zapeljivca, hodila je za njim, a on se ji je skrival. Na begu pred njo jezašel pod voz, ki ga je strl. Suzana je ostala v službi, da zasluži kaj denarja.

Obe materi planeta k zibelki. Prva vzame kneginja »rdečo kupico« v naročje, za njo dvigne Suzana »modro kapico« in zakriči: »Dete je mrtvo ...« Suzana trga kneginji živega otroka iz naročja. Ženi sta se prepirali in vprašali slednjič Beleca, čegav je mrtvi otrok. Belec ni dal odgovora in nihče v vasi ni vedel kaj povedati. Ženi bi bili skoraj raztrgali otroka, ko bi ne prišla Belecu resnična misel: »Zakaj bi ne bil otrok obeh?« Zato vodi kneginja Suzano povsod s seboj ...

Didje leži in se vozi v mislih v šesterovpreženi knežji kočiji, se pripelje na dvor ... Predrami ga ime »Mališ«, pogleda debelo, vidi Patra in tajnika Emušetov, ki kara gospoda »kneza« prav po domače: »Še v postelji, lenoba!« A Didje je bil pravkar »knez«. Zato pomeri Mališa od temena do peta: »Kaj gori Pariz? Kregate me kakor smrkavega poba.« Mališ se sili na prijazen nasmeh: »No, no, gospod doktor! Deset je že. Odkar smo zamotani v tako važne opravke, ne spim več. Premišljujem samo, kdaj začneva z Zalko novo življenje. In pa rad bi vedel, kako ste odpravili pri Furtinovih in pri kneginji?«

Didje zazeha in se pretegne leno: »Gospod Furtin je moj prijatelj. Grofica in njen sin sta me sprejela ljubeznjivo, postal sem včeraj hišni zdravnik. Verbana je spodila kneginja. Namignil sem ji, da ni čisto gotovo, je-li lepa Jadviga njena hči.«

»Ste kaj govorili o snubitvi?« vpraša Mališ.

Didje ga premeri: »Vidi se, gospod Mališ, da ste vajeni občevanja z ljudmi, ki nastavljajo nož na vrat. Za vraga! Za prvi napad je dovolj to. Ko grem od kneginje, omejiim tako mimogrede na sprehodu grofu Pavlu Verbanovo srečno ljubezen.« Zadovoljno se pretegne Didje.

»Kaj pa, če se nista bila in ne pobila ona dva?« podvomi Mališ. »Kako misli razkrinkati gospod Furtin lopova, ki igra grofa?«

»To mi pove na veselici, ki bo pri grofici čez teden dni. Takrat pride neka oseba, ki posveti Pavlu v Bastiljo.« 

»Od kod naj vzame Furtin gorečo bakljo, da jo vrže pod noge sleparju?« še vedno dvomi Mališ.

Didje se zakrohoče: »Glej, kako pesniški je naš mali! Kje ste vendar iztaknili to gorečo bakljo.«

»Tudi mi smo brali pesnike,« se ponosno odreže Mališ.

»Vidim,« se norčuje Didje. »Vendar ne vem še, dobri moj prijatelj, kdaj prižge Furtin to bakljo resnice ali ,gorečo bakljo', kakor pravite vi, ki naj jo vrže sleparju pod noge.«

»Torej mislite čakati ves teden?« sitnari nepočakani Mališ.

»Z vašim dovoljenjem, gospod Mališ, počakam, da vidim, kako bo palila goreča baklja,« se norčuje Didje. Mališ skoči kakor da je na vzmeteh.

Didje se zresni: »Mi vendar ne zamerite, če sem dobre volje, ko sem ugnal Verbana in naredil prvi korak v knežji dvor? Zakaj niste dobre volje? Kako stojimo z Radom? Je pospravljen?« Strastna jeza spači Didjeru obraz. Mališu se zasveti v lisičjih očeh. Vrne se smehljaje k postelji: »Saj to je. Ne pustite me do besede. Neuk človek je vedno na dobičku, če posluša učene može.«

»Za vraga!« kriči Didje, »ven z besedo!«

»O, kako se vam naenkrat mudi, dragi gospod! – Vedno sem vam rad uslužen, to veste sami. Dobil sem dva močna in zanesljiva moža in jima tako nekako namignil, da je tisti mali deželanček tako nekoliko v napotje. Naš Robert pa to izve – ne vem kako – in prepove prizadeti fantku kaj hudega. Kaj sta imela, ne vem. Fantek je iztaknil našega Roberta, ki se je skrival pred njim, in ga ubil vpričo tovarišev ...«

»Pri peklu!« se čudi Didje. So potem ubili Rada?«

»Jim je prepovedal Robert. Družba ima veliko zgubo. Golobček se je vrnil v gorko gnezdo ...«

»Kaj nimaš drugih mož?« sikne Didje.

»Mališ sede in sklene roke: »Ne zdi se mi pravi čas ... nekaj preganja naše ljudi ... Moramo biti previdni ... Zginilo je na nepojasnen način nekaj udov, pa samo takih, ki so se javili, da so bolni. Kakšna zdravila jim zapisujete, da zginjajo kakor večerne sence? Saj ne rečem, da jih ubijate vi. Vsaj truplo bi se kje našlo, Didje meži bled in nem in skriva glavo v blazino. Misli na može, ki jih pošilja v klavnico, in spravlja denar ... Pa Mališ gotovo še ne sluti ničesar in Didje najde izgovor: »Gotovo še nisi pomiril mojega očeta in javil nas je policiji..? Mališ prebledi – odgovor mu prestreže sluga, ki javi upravitelja grofa Furtina.

»Kaj mi hoče ta zoprni človek?« se prestraši Didje.

»Kaj vam hoče?« se čudi Mališ. Napravite se, jaz se skrijem za posteljo. Če bo treba, me pokličite.«

Didje se naglo obleče. – Ko hoče pozvoniti, trešči vanj jokajoč glas: »Pustite me! Saj sem njegova mati!«

Didje pozabi na Mališa in na upravitelja, krikne: »Pustite gospo noter! in prestreže trepetajočo ženo v stol. Trepetajoč stol pred njo, in ugiba: ,Mališ je govoril z očetom ...' Mati upre oči vanj in vpraša, kakor da bi umirala: »Kje je oče?«

»Jaz – ne – vem!« zajoka Didje v strašni slutnji. Kakor bi besede trgala iz prs, pripoveduje mati: »Neki večer odide ... prosim ga, naj ostane doma ... pa pravi, da je dobil pismo, da gre za te ... Vrnil se ni – prinesli so – mrtvega ... Potegnili so truplo iz Sene ... Prihajam od njega – mrtvega, da ti povem, kaj vse je storil zate mož, ki si ga ubil.«

»Ne jaz, mati,« vije Didjeroke, »pri Bogu! Ni bila moja volja, mati! ...«

»Molči!« mu veli bleda žena. »Nisem več tvoja mati! ... Poslušaj me na kolenih! Tvoj oče je bil obsojen na smrt. Kako se je rešil vislic, kje je umrl, ne vem. Ti si bil majhen. Ostala sem v bedi in sramoti ; nihče mi ni dal kruha. Pa pride tvoj očim in meodpelje iz Verseja, kjer je vse kazalo s prstom name. Ko si zrastel se spomni, da bi ti utegnilo škodovati zločinsko ime pravega očeta Dal ti je svoje pošteno ime, šolal te je zločinske krvi pa ni izbrisal s tebe. Tvoje pravo ime je ...«

»Dovolj je sramote ...« zakriči Didje, ko se v strahu spomni, da posluša Mališ.

»Ne! Ime! ...«

Krik, strašan in pretresljiv se izvije naenkrat ubogi ženi ... »On!« krikne in pade vznak. V zrcalu, ki je visel njej nasproti, je bila zagledala človeka, ki je prišel za njo z dvignjeno roko, kakor da ji brani izgovoriti ono ime. Didje skoči k materi, jo dvigne, zavpije: »Mrtva! ...« in se zgrudi poleg nje. Tiho odide upravitelj; bil je on, ki je prestrašil Didjerovo mater. Tiho odide tudi Mališ, na ustih zloben nasmeh; ne bo ga zafrkaval več visokorodni sin poštenjaka.

Duša ustvarjena po božji podobi, ohrani vse čase odsev božje lepote. Ni ga človeka, ki bi bil v dnu duše slab. Iz najbolj zaprtega srca zaplamti žar keasnja, želja po vrnitvi k Bogu. Ob mrtvi materi sklene Didje, da zapusti Pariz in se loti drugje poštenega dela. Zapre se v sobo, ki je videla materino smrt, in ne pusti nikogar do sebe. Da bi bil imel takrat dobrega prijatelja ob strani… Osmi dan pridrsa skozi skrita vrata Mališ. S studom ga motri Didje. Zdi se mu kakor kača. Kaj ni živel poprej kakor v raju? Zakriči in pokaže vrata: »Ven! Ne maram poslušati.« 

Mališ se ne gane, ampak vprašuje: »Zakaj me podite?«

»Še vprašaš?« se dvigne Didje preteče.

»Vem, da vam vzbuja moje telesce neprijetne spomine. Tudi meni ni ljubo… Storil sem vse, kar mi je bilo mogoče ...«

»Dovolj,« grmi Didje, »ne govori o zločinu… Ki sem ga zakrivil, da vam ustrežem,« se izgovarja Mališ. »Pri Belcebubu!« zbesni Didje, »sem ti mar naročil, da ubij onega starca?« Mališ se izgovarja z Robertom in nevarnostjo, Didje ga sune v vrata. Mališ si otipava boleče rame in toži: Grem. Nisem vam rad prišel pred oči. Tudi jaz sem človek. Toda novice so važne. Emušetov je mnogo bolnih ... !

»Kaj meni mar!«

»Tako? To vam ni nič mar? Reveži že počakajo kaj? Še druge novice ... Vam ni nič mar, da udari Furtin Pavla sam in dobi Verban lepo kneginjo? Hočete izpreči. Dobro! Mi vam ne moremo vzdrževati poslov in hiše. Z Bogom!« Mi je zelo žal, da sem vas motil.« Mališ se ustavi pri vratih in zakašlja: »Ste me klicali, dragi doktor?«

»Ne!« je zadirčen Didje, v katerem se bori želja po poštenju s strahom, kaj bo če zapusti Emušete: slabo stanovanje, slaba hrana, hodil bo peš, prijatelji ga ne bode pogledali ... Tu pa se mu ponuja premoženje. Pa je že tako: težko človek zgreši krivo pot. Didje se ustavi pri mizici in pogleda zavitek – vabilo na veselico pri Furtinovih. Nehote reče: »Sem bil pozabil«

Živahno poprime Mališ: »Nocoj razkrinka gospod Furtin Pavla. In mi? Kaj naj naredimo?«

Didje zmečka vabilo in se odločil: »Sedi in povej, kako misliš?«

Mališ poskoči in zleti v naslonjač: »Saj sem vedel, da ne boste držali mule ...«

Didjeru se zabliska v očeh: »Molči! Čuvaj se! Povem ti: če me spomniš samo s pogledom tegu, kar si videl in slišal, te zadavim kakor mačka.« Mališ pomodri in se zgubi. Zdaj ve, da ga Didje zaničuje in sovraži. Pomisli, kako bi ga zadel v živo: »Kje naj začnem? Najbolj čudno je to: dvoboj se ni vršil in Pavel je obiskal še tisti dan Verbana.«  Didje plane kvišku in se čudi. Mališ se posmehuje: »Drugi dan je prišla grofičina kočija po slikarčka in njegovo sestro in povabljena sta na nocojšnjo veselico. Tudi lepi deželanček ...«

»Ni mogoče!« trdi Didje. »Odkod imaš to raco?«

Mališ poudari: »Imam moža v palači, ki je pregledal seznam povabljenih. Ni nobena uganka če sprijazni Pavel svojo dozdevno mater s sorodniki. Tako si prijatelje pripravlja in najvažnejše: Gospo d Furtin je šel včeraj v gostilno k »Rdečemu konju« in se sestal z gospo, ki je prišla z Martinika. Uganete, kdo je?«

»Nemara dekle, s katero je bil zaročen pravi Pavel?« oživi Didje.

»Gotovo ji je pisal, da se hoče Pavel poročiti z drugo, in vročekrvno dekle je prišlo, da se maščuje. Tam imajo vročo kri. Mogoče bo stal gospod Furtin poleg Pavla, ko ga napade ona gospa. Gospod Furtin se tako znebi tekmeca in nas mora nagraditi. Torej nocoj na veselico, gospod doktor! Zdaj se začne delo!«konča lisjak Mališ.

Grofica Furtin je povabila odlične goste, s katerimi je hotela seznaniti svojega sina. Vrtnarji so pričarali le lepo zelenje v vrt, lampijoni so viseli od drevesa do drevesa. Gostje so se zbirali v salonih in na vrtu. Pred palačo je stala lačna množica. Didje je prišel okoli devetih in pozdravljal znance. Ob drevesu zagleda gospoda Furtina. Kar obesi se nanj kakor kak star znanec in ga sprašuje, kaj misli on o nenadnem prijateljstvu Verbana in Pavla in kdaj se srečata Pavel in zaročenka iz Martinika?

»Vi veste?« se strese Furtin in zavije z Didjerom v temačni drevored.

»Vse vem,« brbra Didje, »in vam čestitam. Pa zakaj v tmino?«

Furtin se nasmehne: »Vi, ki veste vse, bi tudi morali vedeti, da prideva tod do mojega stanovanja in da so za mojim stanovanjem vratica v skrito ulico.«

»Vem, vem,« hiti Didje. »Skozi tista vratica hočete privesti deklico?«

Dobro ste obveščeni, gospod doktor,« se poroga Furtin, »gospod Sartines, ki gre tam s kneginjo, gotovo ni tako dobro obveščen kakor vi. Ostanite tu! Ko pride dekle, slišite lahko vse, kar ji povem. Pazite le, da naju nihče ne moti!«

Furtin gre ob zidu. Odpre vratica in pogleda na ulico. Didje mu sledi z očmi, misel pa mu je pri policijskem ravnatelju. Kaj hoče tu? In s kneginjo? In ravnatelj ve za Didjera. Ali naj zgine? Kaj pa, če je Furtin povabil ravnatelja samo radi Pavla?«

»Ni je še,« se vrne Furtin.

»Saj vendar ni prišlo kaj vmes?« reče Didje, da sploh kaj spregovori.

»Nihče razven vas ne ve za njen prihod,« je Furtin pogumen.

»Pa upravitelj?« gre Didjeru težko iz ust.

Suho odgovori Furtin: »Ne more povedati ničesar, ker leži bolan že osem dni in ne mislim, da bi še kdaj vstal. Kdo prihaja tamle?

Didje se obrne raztreseno. Zazebe in segreje ga. ,Ne bo več vstal ...' Zakaj ne? Zakaj ni prav, da ne vstane več ...

»Kar prav!« vzklikne Furtin. »Bomo takoj videli, pri čem smo.«

Po drevoredu prihajata Rado in Justin, roko v roki. Nenadoma stopi izza kipa Poroserpine ženska, stopi pred brata, iztegne roko, kakor da hoče prijeti Justina, samo zazija, pa omahne in strmi za Justinom, ki reče Justinu: »Gospa gotovo misli, da sem kdo drugi.

Furtin se bliža deklici in jo prime sočutno za roko: »Zakaj niste govorili z njim? Nehvaležnež?! Dela se, kakor da vas ne pozna.«

Deklica pogleda Furtina, se prime za čelo in zakriči: »Kako naj me pozna, ko ne ve, kdo sem? Kje sem? Kdoje to? Pavel ni!« Zažene se za Justinom pa omahne. Furtin in Didje jo neseta v Furtinovo stanovanje. Zdravniku se zasmil iuboga žrtev pa reče: »To je neusmiljeno! Zakaj ste pisali dekletu, naj pride?« Furtin mu hitro zamaši usta: »Vaša rahločutnost je nekoliko zakasnela. Ker ste tako čuvstveni vas prosim, da se pomešate med vesele ljudi. Ko boste videli komedijo, ki jo pripravljam, izlijete lahko vse solze. To se vam poda in vam dela čast. Didje se zgrozi pri zločinu. Domisli se, da bi moral hiteti k upravitelju in ga zdraviti. In še, da bi zbudil dekleta, povedal resnico in zmanjšal tako svojo krivdo. Godba vabi ... Vrt, palača bosta Didjerova, ko pospravi vse, kar mu je v napotje, po – Furtinovem zgledu. Bilo je pa zapisano, da se Didje ne bo več zabaval. Komaj pride v družbo ga kar vrže nazaj; zagleda Vrbana, Metko in Rada. Hitro se umakne in sika od zlobe in gnjeva: »Počakajte!«»Eno besedo!« ga strezni znan glas. Strese se. Pred njim je križka kneginja. Smehlja se njegovi zadregi: »Niste mislili, da naletite name? Veže naju tajna. Pričakujem vas jutri ob enajstih. Mi odrečeta?« Didje se globoko prikloni. Kneginja odide. Didje obstoji v čudni slutnji. Kakorkoli obrača kneginjino povabilo, vedno mu je jasno, da mu hoče ponuditi kaj denarja. On pa hoče vse – vse! Od Furtinovega stanovanja prihaja nekdo nenavadno naglo. Didje spozna hišnega duhovnika, ki hiti naravnost k njemu: »Gospod, bolnik,na smrt bolan, vas prosi za hip.« Didje prebledi. »Leži že osem dni in zdravi ga sam skrbni gospod. Pa bolezen se ne premakne.« Že misli Didje odreči, pa mu stopi pred oči mati. Duhovnik pravi, da bolnik ne bo dolgo. Morda mu pove kaj, kar bi mu koristilo pri lovu. Duhovnik spravi Didjera do vrat v pritličju in se poslovi. Didje odpre na lahko vrata. Pri medlem svitu svetilnice zagleda posteljo, na nji upadel obraz, odkoder žarijo oči in lica. Upravitelj se hoče dvigniti in joče: »Vi, vi! Ste vendar prišli!« Moli mu vročo roko. Didje se ne dotakne roke, ampak reče mrzlo: »Zahtevali ste zdravnika.« Upravitelj omahne v blazine: »Samo zdravnik?« »Pa sem vedel, da ga najdem enkrat, Didje.«

»Bolni ste,« preseka Didje, »povejte mi, kaj vas boli. Če namigujete na stvari, ki jih ne razumem, takoj odidem.« Bolestno vzdihne bolnik: »Bog je pravičen! Ubil sem jo Lucijo! Mi ni dano, da mi dober človek stisne roko v smrtnem boju, da mi zapre oči, da mi reče samo enkrat ...« Didje se obrne k vratom. Bolnik zavpije: »Doktor! Bolnik vas kliče… v prsih in drobovju me žge ...« Bolnik visi iz postelje in steza roke. Didje se ustavi in si briše pot. Bežal bi, pa ga ustavlja materina podoba. Vrne se k postelji in prime vročo roko, potiplje žilo in sprašuje. Bolnikov izmučen obraz se razžari od veselja: »Boli me in žge, od kar sem našel nenadoma bitje, ki sem ga ljubil in iskal.« 

»Koliko dni vas že mori vročina?« preseka Didje.

Vročičen bolnik prebledi: »Oprostite! Gospod Furtin je vaš prijatelj in vam je gotovo povedal…« Didje se prestraši: »Kaj, če ve, da zastrupljam?« »Prestrašil sem se in gospod Furtin mi je dal ...« stoka bolnik. Didje razume in se strese: »Ta človek je gotovo kaj sinil Furtinu, da je našel ženo in otroka.

Zdel se mu je nevaren in ga je zastrupil, da ne more posvariti Pavla? Pavel pa hodi z Vrbanom in se niti ne spomni ne svojega sokriva ali pa je vesel, da ga ne vidi.« Zdrušno vpraša: »Povejte mi, kaj ste zaužili?« Bolnik odkima: »Furtin je vaš prijatelj. Če obdolžim njega, bi škodoval nemara vam. Didje! Ne obračaj se od mene. Že osem dni sem priklenjen na posteljo, sicer bi služil vam, edino vam. Za vas bi dal rad življenje. Povejte mi in predam vse; čas in premoženje bosta vaša. Didje, sin moj.«

»Molčite!« sikne Didje. »Ne poznam vas in ne vem, kaj hočete.«

Bolnik se meče po postelji: »Tvoja mati ti je pravila, povedala.« – Moja mati je mrtva, vas pa kuha vročina. Ako ne marate zdravnika, grem.« Didje gre, se ustavi pri vratih, stopi k mizi in zapiše zdravila in pokaže listek bolniku: »Pošljem slugo, ki vam prinese zdravila.« Bolnik pa izteguje roke za njim in kriči: »Ne potrebujem zdravja. Tvojo srečo hočem… Reci samo besedo!«

Didje drvi po stopnicah in ne vidi, da teče v njegovo smer človek, ki je prav tako bled in prestrašen kakor on; kajti tačas se je bila odigrala na veseličnem prostoru zgodba, ki je pretresla vse duše, in prav, ko se je vrtelo vse v plesu. Stal je mladi grof s svojo materjo ob stebru. Grofica Furtin je bila zelo vesela razigrane družbe. Sanjala je sanje, ki naj bi pomenile neprijetnosti, pa gre vse lepo: gostje se zabavajo in celo Pavel, navadno zamišljen, je danes vesel. Pravkar zatrjuje mati sinu, da je to najlepši večer njenega življenja, ko se zažene mlada temnopolta ženska perd Pavla in vpraša glasom, ki prevpije veselični šum: »Kdo ste, ki nosite Pavlovo ime, in lice, pa niste Pavel? Kaj ste naredili z njim?«

Grofica odpre ustra in strmi v nemem začudenju. Justin kliče z očmi brata na pomoč, Rado hiti k upravitelju, plesalci se ustavijo, godba preneha, gostje in godci, sluge, vse sili k stebru.

Grofica pride do sape: »Kdo ste, gospica? Zmotila sta se v osebi. To je moj sin Pavel, grof Furtin.« Dekle razume, da jo ima grofica za zmešano. Trdo in glasno pove svojo ime, pove, da je zaročenka grofičinega sina, je prišla, da opozori zaročenca na njegovo obljube. Strašno poudari: »Pa ta tukaj ni zaročenec. Če je prevaral mater, mene ne bo – leta in leta sva se videla vsak dan. Hočem, da mi pove, kaj je naredil z mojim zaročencem, z vašim sinom, gospa!«

Grofica se prebere in reče nevoljno: »Pojdite gospica! Blede se vam. Moj sin se ženi po moji volji in vi se hočete maščevati.«

»Da,« potrdi porogljivo dekle, »maščevati se hočem. Pravi Pavel se ne bi ženil po vaši volji; prisegel mi je, da boste volili vi med njim in menoj. Čudna mati, ki ne pozna, da nima svojega sina pred seboj. Poglejte tega človeka! Kaj mu ni na obrazu pečat sramote?« Justinu porine pred grofico, ki se strese in na čelu se mu nabirajo potne kaplje. Grofica vrže zbegan pogled po gostih. Zagleda Furtina, mu namigne in vpraša: »Kje je gospod Sartines? Umrjem! ... gospod Sartines! ...

»Na vislice!« šepetajo med seboj gostje, ki so malo poprej laskali mlademu grofu. Jasen glas prekine tihoto: »Takoj zveste, kje je Pavel.«Vse zavalovi in zašumi. Rado pelje bolnega upravitelja in Verban mu pomaga v stol. Ko ga zagleda gospod Furtin, se obrne v bog, a Verban ga prime pod ramo: »Kam se vam mudi, gospod? Nikamor ne pojdete, dokler nismo na jasnem.« Furtin molči in trepeče. Upravitelji šče s pogledom nekoga ... Rado mu pošepne: »Govorite, sicer govorim jaz. Operite si dušo!«

Gospod Sartines se bliža Justinu in ga premeri. Gostje se umaknejo. Kralj veselice – zločine. Rado ve, da molči Justin, ker je bil prisegel upravitelju, da ne pove, če mu ne dovoli on. Gospod Sartines je bil dobil miglaj od Furtina. Justinov odkriti obraz se mu ne zdi zločinski, pa tudi deklica,ni bila videti zmešana, ko v strastnih besedah pripoveduje, kako je čakala in prišla v Pariz. »Ta človek ni Pavel, to je slepar in morilec« konča. Že sili tudi Sartines z vprašanji v Justina, ki pa molči in čaka. Kar jasno je že vsem, da je umoril Pavla.

Gospod Sartines stopi k bolniku: »Veste, Prijatelj, kaj se dogaja tu!« Bolnik, ki je skoraj v zadnjih vzdihljajlh, kima: »Tega gospoda obdolžujejo, da je umoril pravega grofa?« Dekle z Martinika plane k njemu: »Vi veste? je Pavel mrtev? Kdo ga je?« Tireti se zaiskri že mrklo oko, zagleda Didjera, ki mu daje znamenja, se rine do njega in mu prepove govoriti. Toda Vrban prestreže znamenja; vrže se med bolnika in zdravnika: »Nazaj! Ta človek je zapadel smrti in božji kazni. Pustite ga, da si zasluži milost s tem, da pove o zločinu, čigar priča je bil.« Grofica, Rado, Vrban, Justin, vsi silijo in prosijo Tireto, da pove, on pa bega z očmi za Didjerom, Rado poklekne pred njega: »Pri božji sodbi vas prosim, rešite nedolžnega.« Tireta pogleda mladi, pošteni obraz – pogleda navzgor: »Pomagaj mi Bog! Umiram. Prisežem pri Bogu, da je mladi gospod nedolžen. Jaz sam sem ga pregovoril.«

Prekinil ga je dvojni krik,matere in zaročenke. Obe si vijeta roke: »Nedolžen! Kje je Pavel?« Tireta dvigne glavo in roko: »Ubil ga je oni, ki bi bil podedoval po svojem bratu – v dvoboju – brez prič in poštenja.«

»Gospod Furtin!« Vse se umakne od elegantnega in duhovitega moža. Furtin, ki se je stresel in omahoval, se zopet vzravna in zahripavi: »Kaj ne vidite, da sta zgovorjena? On je spravil tega sleparja sem. Dokaže naj!« »Dokažem!« se mukoma dvigne Tireta in naredi korak k Furtinu: »Meni si zastrupil, ker sem bila edina priča tvojega zločina? Nisi zastrupil tudi brata, ker si se polakomil denarja in zemlje? Kača sleparska! Ubil si Pavla, ki jerekel, da ne bo prelomil besede, da ne zaročenki.«

»Laž!« zagrgra Furtin, poln sramote.

»Lažem? Kaj mu nisva vzela beležnice, brala njegova pisma in gledala sliko zaročenke? Nisem dal jaz pisma, ki ste mi jih ukazali sežgati, mladeniču, ki je bil tako podoben Pavlu, da bo vam v kazen in strah? Nisva vrgla trupla v reko, ki je narastla vsled nevihte?«

»Dovolj!«zahrope Furtin in omahne. Z divjimi očmi skoči zaročenka k njemu: »Priznavate, da ste umorili Pavla?«

»Ne! Ne!« se brani Furtin. Dekle mu pomoli zlat križek pred usta: »Prisežite na križ, pri katerem mi je Pavel prisegel zvestobo.« Furtin odmakne glavo. Tedaj se zasveti bodalce in Furtin pade zaboden v srce.

»Hitro!« ukazuje Didje kočijažu, ki nestrpno čaka, da bi že zaklenil vrata v svoj kabinet. Ko doma vse zadela in zariglja, se zgrudi uničen na stol: »Kaj je res božja pravica vsakemu za petami? Kako dobro je bil Furtin vse pripravil! Pavlovo zaročenko je priklical, da bi ga rešila Pavla. Menil je, da ga zagleda dekle v Jadvigini družbi in ga prebode. Tako ne bi nihče nikoli ničesar zvedel. Tireta je zastrupila. A ko je dekle spoznalo, da to ni njen zaročenec, jo je prepričeval in prepričal, da je nepravi Paval umoril pravega. Menil je, da se Martinižanka zažene kakor mačka v Pavla, ne da bi besedice spregovorila. Pa maščevalno bodalo je našlo srce pravega morilca ... Da ni prišel vmes oni zoprni rdečelični Rado, pa bil Tireta molčal. Tako pa, kaj? Na skrita vrata potrka nekdo. Didje odpre in hlastno vpraša Mališa, že prihaja od tam: Mališ sede in motri porogljivo Didjera: »Razumem, da se vam je mudilo od tam ... Kako lahko bi vas bil klical Furtin na pomoč ... In ta grofičina misel, da povabi policijskega predsednika In kneginja, ki je toliko govorila z njim. A najbolj bi vam bil lahko škodil čvekač Tireta. Mora že vedeti, zakaj vas varuje.«

Didje obrne Mališu hrbet in vpraša zamolklo: »Kaj se je še zgodilo potem?«

»Ubogi Tireta je omagal popolnoma,« se reži Mališ. »Zdi se, da zdela človeka kesanje, posebno, če čuti strup v drobu. Tireta obrne še enkrat oči, kakor da išče nekoga, ki ga ni bilo več tam in se zgrudi. Zdaj se vozita s Furtinom po onem svetu.

Didje si pokrije obraz z rokama in molči. »Zares o pravem času ste odšli, gospod.« dostavi hudobno Mališ, »in še nekdo, ki bi bil moral odgovarjati, za kar je bilo in za kar je ...« 

Didje spusti roke, premeri ostro Mališa in ga prekine: »Brigajmo se rajši za svoje opravke! Furtin je mrtev in premoženje, ki smo ga pričakovali, je šlo po Seni.«

»Seveda. To pride prav slikarčku in njegovi srčkani sestri. Podedovala bosta in Burgundček dobi lepo doto. Živelo se bo kakor v golobnjaku.«

»Nehaj!« skoči Didje. »Daj mi rajši pameten nasvet. Kneginja me je naročila za enajsto uro, jutri. Ni to kaka past? Mališ stisne glavo med rame: »Namesto palače in hčere bo treba vzeti par tisočakov ...« Poskusiti morate, da izravnate veliko izgubo. Brez denarja ne pridemo do poštenega življenja.

»Ne bom molil ženski roke, da mi podari denarja!« vskipi Didje.

»Ste molili roko za denar Emušetov? Pomislite! Vaš posel je nevaren. Preskrbite mi nekaj listkov za mirno življenje, ali pa ...!« Mališ vstane in hoče pozvoniti.

»No, kaj pa?« besni Didje

Mališ: »Kadar bolniki niso zadovoljni z zdravnikom, ga odslovijo. Tovariši godrnijo. Zapustite jih dokler je še čas! Pojdite k kneginji in zahtevajte denarja! O pol dveh nasvidenje!«

Didje ni zaspal. Upravitelj, ki mu je bil oče in je iztezal zaman roke k njemu,mu je stal vso noč pred očmi. Mati je stala ob njem in mu žugala, Didje je molil, molil dokler ni prisijal dan in mu dal novega poguma. Sklenil je, da gre k kneginji in zbeži z denarjem iz Pariza. Ko ga pripelje sluga v dvorano, da počaka kneginjo že sodi tam nekdo, ki se ne dvigne in ne ozre, ko ga Didje pozdravi. Ko Didje zasliši klopotanje visokih pet v sosednji dvorani, vstane oni človek in gre do vrat. Didje zagleda njegov obraz in ugane, da bi utegnil biti trgovec s platnom. Že stoji kneginja pred njim, oprta na Suzanino roko. Sede na divan sredi dvorane in pokaže Didjeru v naslanjač. Didje zapazi, da se premika zaveza pri vratih, koder je bila prišla kneginja in se boji: »Kaj, če bi bil tam gospod Sartines?« – »Gospod, med poštenimi prijatelji ste.« pravi kneginja, »povejte, prosim vas, odkrito: steli vi oni, ki je izvabil iz gospoda tukaj mojo tajno?« Migne in Belec stoji pred Didjerom. Naglo se Didje odloči in trdi drzno: »Jaz sem tisti.«

»Nemogoče!« se čudi Belec, a Didje začne naštevati vse podrobnosti njunega razgovora, in ubogi Belec veruje, najsi ne more doumeti, kako naj bi se spremenil mladi doktor vzgrbljenega kmeta. Didje se domisli, da bo zanj boljše, če venomer trdi, da ve samo on, in če se skesano izpove; kajti tam za zagrinjalom posluša nekdo. Ko zbeži on iz Francije, ki mu ni mar, če se okoristi še Mališ s tem, kar ve. Če ga pa vržejo v Bastiljo ga maščuje Mališ. Kneginja pokima: »Priznam, gospod, da ste si zelo sprotno osvojili skrivnost, ki je bila znana samo nam. Kdo vam je dal to misel?« Didje se zlobno nasmehne, bila je prilika, da jim prišije kaj, tem poštenim in srečnim ljudem in reče zmagovito: »Bil sem zaupan prijatelj Vrbana Kirgenerja. Glavni krivec je pa gospod Belec.« Belec in Suzana prebledita. Kneginja ju pogleda pozorno in migne: »Nadaljujte, gospod!«

»Vrban mi je zaupal, da ljubi gospico kneginjo in da upa. Smejal sem se mu. Pove mi tudi, da podpirata njegovo ljubezen trgovec Belec in dojilja. Ona gospa je rekla Vrbanu: »Ne bojte se! Poročili se boste z Jadvigo; midva z Belcem urediva to zadevo.« Belec in Suzana povesita glavo.

»Dovolj!« ustavi kneginja Didjeru. Vaš duh je zelo prodiren – na vašo škodo. Očitam vam napake, ki jih je nekdo drugi zakrivil. Povejte še, kak namen vas je vodil?« Didje vstane, misleč, da je sedaj primeren trenutek, toda zavesa se giblje.Zato reče samo: »Hotel sem škoditi Vrbanu, ki ga sovražim.«

»In zdaj?«

»Didje dvigne roko: »Prisežem, da molčim, in ne vem nič več.«

Kneginja vzdihne, kakor da se ji je odvalila skala od srca. Zavesa se razgrne in pred Didjera stopi gospod Sartines. Motri ga prezirno in rečeostro: »Zahvalite Boga, ki vam je položil na usta tak odgovor, zahvalite kneginjo, ki je prosila za vas. Da sem že snoči vedel, kdo ste, bi vas bil poslal na dno Bastilje, da bi se enkrat za vselej odvadili vtikati še kdaj svoj nos v razmere poštenih ljudi, gospod zdravnik!« Zadnji besedi je izgovoril ravnatelj s takim poudarkom, ker je hotel vreči Didjeru smrtno žalitev v obraz. Didje razume, in kri mu stopi v glavo. Gospod Sartines vzame beležnico in napiše par besed,iztrga listek in meri Didjera: »Obljubil sem. Odpuščam vam kazen. Nočem navajati gospodi tukaj vaše sramote,najsi ste jo zaslužili, gospod zdravnik! Ta listek je vaš potni list. Zapovem vam, da še nocoj zapustite Pariz in da ste v osmih dneh preko francoske meje. Ko bi pozabili na svojo prisego, vedite, da imam več švedskih grofov v službi, gospod zdravnik!«

Didje ni vedel, kako je prišel iz dvorane. Hiti po veži, kar ga udari nekdo po rami in znan glas veli: »V imenu kralja!« Didje strmi v moža, ki stojita pred njim in buli v švedskega grofa – policijskega komisarja. Bastilja! Spomni se listka, seže ponj in ga pomoli komisarju, ki takoj zapove stražnikoma, da se odstranita, in se priklone posmehljivo: »Oprostite, gospod doktor! Popolnoma svobodni ste, da neovirano zapustite še nocoj Pariz. Vesel sem, da se je končalo dobro za vas; bilo bi mi res žal, ko bi imel neprijetnosti gospod, ki me je kraljevsko gostil.« Didje hiti k vratom, ne da bi kaj odgovoril. Komisar se zažene za njim: »Svetujem vam, dragi prijatelj, da pred odhodom opustite vse, kar bi bilo podobno zdravniškim pregledom. Ne vem, kako se je posrečilo nekemu gospodu Emušetu, da je poslal pred smrtjo svojim tovarišem nekako sporočilo. Vem samo, da niste nič kaj dobro zapisani pri svojih »društvenih« bolnikih, gospod zdravnik!«

Didje zbeži v stransko ulico in ugiblje, ali naj se poda še na svoje stanovanje ali naj kar beži iz Pariza, brez vsega, le da odnese kožo zdravo? Brez vsega! Kakor da mu je mrena padla z oči, se mu posveti: Mališ ga je izdal! Vedel je, da ga bodo klical Emušeti na odgovor, zato ga je hotel Mališ še prej izkoristiti, da mu prinese denar od kneginje. Pa ne pojde tako, g. Mališ! Didje gre, a prej se maščuje. Še je ves popoldan tu… Didje gre na svoje stanovanje, zapahne vrata spalnice in skritega vhoda, vzame dve pištoli iz omare in iz skritega predala stotake. Ni bilo kdo ve kaj, vendar toliko, da se lahko kje naseli in začne živeti pošteno. Sobar potrka na vrata: »Kneginjin tekač ! Torej vendar! Bržčas ni hotela dati pred Sartinesom. Didje se čuti kar prerojenega, ko sprejme zapečateno zalepko in najde v nji ček, naslovljen na bankirja v Milanu. Štirideset tisoč lir! Didje poskoči. Potem sede in premišljuje, kako bi se maščeval nad Mališem in Vrbanom. Denar, ki ga je dobil po nepoštenem, mu je že pregnal strah in dobre sklepe.

Ko bije pol dve, že trka Mališ in Didje spravi ček in listek v žep. Odpre vrata. Mališ se čudi: Gospod doktor se zaklepa?« 

Mališ voha, čuti, vidi zlomljen pečat, odprto omaro. Govori smehljaje: »Dobro, dobro, doktor! Umevno je, da ste se zaprli, da nemoteno preštejete denar iz kneglnjinih belih rok, da izračunate, kolik je vaš delež.« 

»Ni tako, moj dobri prijatelj,« odseka Didje. »Bral sem pismo.«

»A!« se strese Mališ, »kneginja?«

»Vprašal sem jo za dvakrat sto tisoč lir, pa mi je dala tri dni pomisleka.«

»Tri dni pomisleka?« se čudi Mališ. »Glejte jo, velikaško, ki se trese za parlir, ko jo vendar lahko pahneš v zasmeh vsega Pariza. Ko vas je odslovila, ste prišli domov in hladnokrvno čitate pismo?«

Didje pogleda izpod čela Mališa: »Da, čital sem pismo.« 

»Tako! Tako!« se posmehuje Mališ, »ln niste mogoče slučajno pozabili robčka pri kneginji? Srečal sem njenega tekača. Kaj drugega vam pa je moral prinesti in ne samo robček? In če je kneginji vaš robček tako drag in ljub, gotovo ne pozabi poslati, kar ste zahtevali po preteku treh dni. Torej, počakajmo! Ta čas pa stopiva k bolnikom. ki vas že nestrpno pričakujejo.«

Didje spozna, v kaki nevarnosti je. Mališev nasmeh mu potrdi, kar mu je zaupal komisar. Mališ bi ga zdaj izročil tovarišem, da mu poženejo kroglo v glavo, in se polastil kneginjinega denarja, živel lepo mirno na posestvu in zibal svojega sina. Pa ne boš, Mališ! Didje vtakne roko v žep, pa se spomni, da se reši lahko na milejši način. »Pojdiva k bolnikom!« zagrmi in se zažene v Mališa, ga podre in zveže z vrvjo na visoko polico za knjige, ki so jo bili prinesli mizarji dan poprej. Mališ bi kričal, pa mu grozi pištola. Zato poskuša omehčati Didjera s solzami:

»Kaj vam je naredil ubogi Mališ?«

Didje ga pogleda, Mališ obmolkne in povesi oči. Prav dobro razume, da Didje ve, kaj mu je namenil, spozna, da mora molčati, ker mu gre za življenje. Ko je bil Mališ tako privezan, da se ni mogel rešiti, zapoje petelinček na uri. Didje trešči uro ob tla in vpraša: »Ali vedo Emušeti o tem?«

Mališ zanika.

»Ha! Povedati si jim hotel, ko bom jaz zraven!«

Mališ pozeleni. Didje mu seže v žep in dobi listek, kjer je bilo zapisano s svinčnikom: »Zdravnik oddaja bolnike policji.« 

Didje pokaže pištolo: »Kdo ti je dal listek?«

»Škot,« hiti Mališ. »Bil je na trgu, ko so vesili Burdana. Ta mu je mignil z očmi in izročili listek ta čas, ko so vojaki podili ljudi.«

»In drugi ne vedo?«

»Ne. Ubranil sem mu z obljubo, da dobi del nagrade, ki jo dobimo od kneginjo.«

»Lepo!« vzraste Didje. »Hoteli ste, da grem po kostanj v žerjavico in se osmoditi. Izdajalec!« Mališev pogled mu vrne očitek. Didje vzroji: »Prisilili ste me, da delam, kar delam. Kakršen sem, sem po tebi. Sam vrag me je nesel ono noč tebi na pomoč. Ko bi me bili ubili, bi vsaj umrl kot pošten človek, kar ti sploh nikdar nisi bil.«

Mališ zmaje: »Kakor smo nepošteni, vendar ne prodajamo onih, ki nas redijo; tega se niste naučili pri nas.«

Didje prebledi in kriči: »Dovolj! Maščevati se hočeš nad menoj, ker te nisem z zlatom posul. Tega ne pozabim! Maščujem se bolj kruto, kakor misliš ... Nisem te iskal. Po tvoji krivdi sem nesrečen,nesrečen bodi tudi ti.«

Didje se spusti po skritem hodniku v delavno sobo, kjer ga čaka dvanajst bolnikov. Vsi vzkliknejo od veselja, razen Škota, ki mrko gleda zdravnika. Didje reče Emušetom hladnokrvno: »Oprostite, gospoda! Do večera sem zadržan. Pridite sem ob deveti.« Bolniki nekam mrmrajo, a Didje se ne zmeni prav nič. Pokaže na Škota: »Ko povem temu gospodu vzrok, da vas sedaj ne morem pregledati, mi dovolite, da odidem.« Škot ga glede nezaupno in pogreza roke v žep.

»Stvar ni še dognana,« reče Didje Škotu. »Ob treh moram biti prav daleč iz Pariza. Gre za dvesto tisoč frankov, ne morem torej tratiti časa z izpraševanjem in pisanjem.« Škotu se obraz razjasni. Zdaj razume, zakaj ni Mališa. Še ni prišel čas, da odkrije tovarišem zločin.

Prikloni se: »Ne mudite se, gospod, že pojasnim tovarišem.«

Torej nocoj ob devetih!« in se vrne k Mališu. »Da se mi ne ganeš, dokler ne bije devet. Jaz sem tu poleg. Ne pozabi, ko boš nesrečen, da si pogubil fanta, ki bi bil lahko užival srečo nedolžne ljubezni, pa ga preganja materina kletev.«

Zavarovan pred Emušeti premišljuje Didje, kako bi izkoristil čas, ki mu je še na razpolago, in prišel do kakega denarja. Saj je skoraj prazen, pot s kočijo in skogo pa stane. Nabaviti si je treba tudi še marsikaj. In maščevati. Didje si razbija glavo in dožene. Vzame iz mize listino in jo motri z zlobnim nasmehom. Kupna pogodba je, kjer je zapisano, da je kupil Didje to hišo. Listina je bila pesek v oči Didjerovih znancev. Potegnili so pa Didjera tudi Emušeti z njo, ker so vzeli hišo samo v najem. Didje išče žrtve, ki bi mu nasedla, in se spomni gospoda Murve, ki je večkrat občudoval lepo izdelovanje. Hitro napiše gospodu Murvi, da mu je hiša v prodaj, če ima šestdeset tisoč lir gotovine. Murva je stanoval v isti ulici in ni minilo deset minut, ko stopi v sobo ves vesel in radoveden.

»Odpotujete?« žlobudra. »Tako naglo? Bastilja? Dvoboj? Moja moč vam je na razpolago. Kaj je s kupčijo?

»Ugenili ste, gospod!« se Didje nasmehne. »Bil sem se z uglednim grofom. Zaradi žene ... Ampak prosim ...«

»Dobro, dobro! Častna zadeva. Po meni svojemu prijatelju ...«

»Ubogi zdravnik stori najboljše, damolči. Poglejte, gospod: predno ura odbije deset sem že daleč iz Pariza.«

»Imate dober voz? Posodim vam svojega? Vaš se vam zdrobi, še predno prevozite dvajset milj. Z mojim sem bil lani po Nemškem.« Didje ponudi Murvi hišo v zastavo, če mu posodi šestdeset tisoč lir. Gospod Murva se mu zahvaljuje na dolgo in široko, dokler ga ne prekine Didje z opombo, da mora kmalu iz Pariza. Murva mu našteje denar, spravi kupno listino in obljubi, da mu pošlje takoj voz. Tačas se spomni Didje, kako bi se maščeval nad Vrbanom: sestro mu odpelje ... Osramotene ne bo več maral Rado in Vrban ne bo nikdar več vesel. Le kako bi Metko izvabil iz hiše? Dokler je Verban doma, ne pojde. Najprej mora izvabiti Verbana. Pri Murvi imajo kočijaži skoraj prav tako obleko kakor pri kneginji. Petra pošlje, da si izposodi pri Murovem kočijažu obleko in piše Verbanu, da ga pričakuje kneginja ob šestih. Ko odide Verban iz hiše dobi Metka list, da stopi v kočijo, ki jo čaka pred hišo, če ji je ljubo Verbanovo življenje. Zdaj mora še Mališu zagreniti življenje. Pelje se do perice. Stopi v hišo in se vrne bled in prepaden. Nož maščevanja je brušen na dva kraja; Zalkin krik mu predre srce. Didje se vstavi v kavarni ob vogalu Verbanovega stanovanja in kmalu vidi, kako hiti Verban mimo. Tedaj se pelje Didje pred hišo. Sluga gre z listkom. Za kake pol ure pozneje stopi sluga iz hiše in pove, da pride Metka. Nepočakan hiti Didja na dvorišče. Kar ga zgrabijo močne pesti, grmeč glas ga vpraša, kaj hoče? Straža, ki jo je postavil Rado Metki, ni spala. Iz sitnega položaja reši Didjera Metkin glas: »Pustite gospoda, jo prijatelj mojega brata.« Beseda, ki je zrahljala močne pesti, je padla kakor kamen Didjeru na srce. In ko je vprašala objokovana Metka, kaj ji je storiti, da reši življenju bratu, ji odgovori sunkoma: »Pojdite z menoj!« Prestrašeno se stisne Metka k svoji rednici. Kata krikne: »Z vami naj gre moje dete! Z živo hudobo?« Kata razjezi Didjera. »Za Verbanovo življenje gre.« tolče ob tla. »Grem pa še jaz; ne pustim otroka samega z vami,« se odloči Kata. Metka se je drži: »Ne naredim koraka brez Kate.« Nestrpen sili Didje v kočijo. Naj gre Kata, se je že znebi. Samo sekundo še… Že stopa Metka na desko, kar zasliši znan glas, ki kliče »Metka! Metka!« Z golo sabljo v roki leti Verban. Metka odskoči k vratom in ob nji se pojavi straža, ljudje prihajajo iz hiš ...

»Poženi!« vpije Didje in skoči v kočijo.

Kneginja, Suzana in Belec so se srečno zahvaljevali gospodu Sartines, da jih je rešil na takole na tako lep način Didjera. »Mlad človek je.« je poudarjala kneginja, »gotovo ga je spravil kdo drugi na slabo pot.« Gospod Sartines ni utegnil dosti z njo govoriti; ker se je Belec venomer vrtel okrog njega in poudarjal, je bil sicer on glavni krivec v tej zadevi, da pa je bil tudi on prvi, ki se je zatekel k gospodu, čigar ime slovi daleč preko meje Francije. In Suzana je dostavila, da se jim ni bati Didjera, ker sega roka gospoda Sartinesa na vse strani sveta.

Gospodu Sartinesu so bržčas presedati se; slavospevi, zato reče: »Dolžnost me kliče v palačo Furtin. Težko preizkušena gospa grofica me potrebuje.«

»Res je moja uboga prijateljica potrebna vaše pomoči, kakor smo je bili pravkar mi,« soglaša kneginja. »Lastne skrbi nas delajo samopašne. Kaj bo z deklico, ki je maščevala svojega zaročenca in kaj z drznim mladeničem? Kar mraz me stresa, če pomislim, da sem mu bila namenila svojo hčer.«

Gospod Sartines odmaja: »Dogodek je tako zapleten, da si nisem še ustalil sodbe o njem. V reki Marni iščemo trupla nesrečnega grofičinega sina. Gospodična iz Martinika pomaga iskati. Ako se dokaže resnica, potem je izvršila samo, kar bi bila morala sodnija.«

»Kako sem vam hvaležna,« vzklikne kneginja. Res bi ne bilo prav, če bi bila kaznovana mučenka zvesta ljubezni. In mladenič – Pavlova podoba?«

»Gospa grofica želi pred vsem, da ostane stvar tajna«, skomigne gospod Sartines: Mladeniču je bila posvetila svojo materinsko ljubezen. Kako težko bi bilo zanjo, če bi padla njegova glava pod rabeljevo sekiro. Odredil sem, da ostane mladenič, ki se imenuje Justin in je iz Bretanije, v svojih sobah, dokler teče preiskava. Potem gre lahko s svojim bratom, ki znan poštenjak in prijatelj Verbana Kirgenerja, nečaka grofičinega. Ta brat je iskal dečka, ki so ga bili zapeljali cigani in ga je našel v dozdevnem grofu Furtinu. Dekle z Martinika odide lahko domov, kadar hoče.«

»Na kratko,« se razveseli kneginja, »gospod Sartines vrže plašč usmiljenja in pozabljenja na te strašne dogodke.«

Gospod Sartines se skloni nad kneginjino roko in poudari: »Pozabili bomo, kjer udari božja pravica, krivca ne more iskati pravica sveta. Zločin zakrijmo, da ne vzraste v mladih ljudeh želja po sličnih dejanjih. Nravnost v Parizu pada vedno bolj in bolj in če dobimo enega zločinca,stopita na njegovo mesto kar dva. Vedno moramo biti na straži.«

Tačas sta se pogovarjala Belec in Suzana potihoma. Ko odide policijski ravnatelj, se vržeta na kolena pred kneginjo, ki se jima smeji in požuga Belecu: »Aha! Dobili ste Suzano, ki naj vam pomaga izprositi odpuščanje?«

»Res, gospa, kneginja, malopridnež sem in grešnik,« se kesa Belec. »Suzana je zares moja velika prijateljica in gospa kneginja ima plemenito srce«. Kneginja da trgovcu roko: »Poravnano! Ne govorimo več o tem.« Suzana in Belec pa ne vstaneta. Dajeta si s pogledi pogum in iščeta besedi, dokler ne spregovori Belec plašno. »Bodite tisočkrat zahvaljeni, gospa kneginja! Vem, da v vašem predobrem srcu ni prostora za malenkostno jezo; vem, da nam odpustite brez pridržka. Ali midva imava še nekaj na srcu.«

»Kaj vendar?« se čudi gospa.

Suzana sune Beleca. Samo ne srdite se, gospa kneginja, da se upava prositi,« se opogumi Belec. »Poglejte! Zdaj, ko ne more vzeti naša Jadviga Pavla Furtina, ker je mrtev ... in poglejte, gospa kneginja, kmalu bi bila postala naša Jadviga žrtev klateža ...« Belec lovi sapo, kneginja sili: »Le ven z besedo! Vem, da sva bili Jadviga in jaz v veliki nevarnosti ...« 

Suzana naglo vstane in prekine kneginjo: Bolj pravilno bi bilo: Jadviga in mi! Saj menda vendar ne mislite, da bi bilo meni v veselje, če bi bila dobila naša Jadviga moža, ki bi je bil tako nevreden.«

Kneginja prebledi pa reče mirno: Torej naša Jadviga. Pozabila sem, da ljubiva desnico obe z enakim ognjem.«

Hitro pristavi Belec: »Jasno,saj vama vžigajo isti vzroki in iste pravice ljubezen do nje.«

Kneginja presliši te besede in ponavlja: No! ... Še vedno ne vem, pri čemu sem.« Belec odpira usta, da bi govoril, pa mu Suzana pade v besedo. »Kar hočeva povedati, je na kratko to: Gospa kneginja večkrat pozablja, da imava obe enako pravico in dolžnosti do Jadvige.«

Kneginja pogleda porogljivo preprosto prošnje, začnejo se grožnje zkč,hm«ičz?z?gn žensko in govori skoz zobe: »Nehavajo se prošnje, začnejo se grožnje?«

Živo skoči Belec na noge in ugovarja: »Ne, gospa kneginja! Dogovorila sva se s Suzano, da se ta pogovor vrši in konča v zastopnosti in brez jeze. Pa Suzana je preglasna. Zdaj pa ...«

»Zdaj pa se oglasi Suzana odločno, sem se naveličala samo gledati in molčati. Gre za otroka, ki je prav toliko vaš, kakor moj. Dogodki teh dni so pa pokazali da bi kneginjina ljubezen utegnila biti lahko pogubna za Jadvigo.

»Na kak način?« vpraša kneginja in se trese, kakor da jo mrazi.

»Na kak način?«raste Suzana. »Kaj je niste hoteli žrtvovati svoji časti lakomnosti in jo izročiti zločincu, ki je zaslužil galejo.«

Bleda kneginja zardi. Vendar se ne prepusti silni jezi, ki se kuha v nji. Umerjeno reče: »Ni plemenito Suzana, da se poslužujete na tak način moči, ki jo vam je dal? »Gospa kneginja ima prav jeelaj eKt IAA usoda nad mene.« – »Gospa kneginja ima prav.« Hitro povzame Belec. »Hudobna ste, Suzana, ne držite se tega, kar ste mi obljubili. Suzana seobrne v zid in mrmra: »Zakaj pa delajo z menoj, kakor da nisem nič?« Kneginja si otare solzo in reče slovesno: »Priznavam zmoto, Suzana, in hvalim Boga, da je obvaroval najino hčerko nesreče. Popravila sem. Dovolj, da odpustite.« Živo ji Suzana stiska roko: »Kaj bi govorili o ponižanju, draga gospa! Vem, da ste imeli najboljše namene. Ta možitev se je skrhala. Pravite, gospa kneginja. da bi radi videli hčerko srečno. Veste, kako ji pomagate do sreče?« »Ne? Jadviga ljubi Verbana, on pa njo.« Kneginjahočeodgovoriti, – Suzana žubori naprej: »Odgovorili boste pozneje. Dajte, da govorim sedaj jaz. Ne govorimo več o Pavlu, ampak o Verbanu. Verban ni več ubog. Nekdo, ki mu je osleparil očeta, mu je vrnil prisleparjeno premoženje. Verban je umetnik, ki postane poznan po vsem svetu. Verban je nečak grofico Furtin, ki mu da lahko grofovsko čast ...«

Burno vzraste kneginja: »Nikdar! Da bi se kriška kneginja morala zahvaljevati drugim bi ga nosil njen zet? Nikdar! Dokler živim, ne dovolim, da bi moja hči vzela slikarja, pa naj ga sorodniki pokrijejo z imenom in zlatom.«

Suzana gleda kneginjo in kima: »Da, vedno ste taka. Vsak dan bolj kneginja kakor mati mislite, da ste povedali vse, če pravite, hči kneginje; pomislite pa ne, da pravtako lahko rečemo »hči kmetice«? Kneginja stisne prezirno usta: »Mislim, da sta ga sklanjali nekoč kmetica in kneginja nad isto zibel in sta prisegli, da hočeta skrbeti za otrokovo srečo.«

»In ta sreča je za Jedvigo Verban,« se ne umakne Suzana. Kneginja se otrese: »Mislim, da se je odrekla Suzana s tisto prisego pravici do deteta, ki naj bi bilo vselej tu povsod Jadviga, kneginja kriška, in tako prepustila kneginji vso srb za Jadvigino prihodnost.«

Suzana se ohrabri: »Ko sem se odpovedala, da ne bom nazivala Jadvige javno svoje dete; ko sem se odločila, da bom pred svetom rednica tega otroka, tedaj ste se mi zahvalili, gospa kneginja. Rekli ste mi: »Suzana, velikodušna si. Tega ti ne pozabim nikdar. A vi ste pozabili.« Suzana se nasloni na omaro in zajoka, kneginja sedi in misli na grofico Fiortin, ki je objemala tujega mladca za svojega sina, Suzana ji očita, da je bolj kneginja kakor mati ... Kar se oglasi Belec oblastno in resno: »Nevarnost je, da se razdruži dvoje src, ki jih je Bog namenil za skupno življenje. Na mojo vero tega ne pustim!« Možiček vzraste. Kakor da ju je nekaj pičilo, se obrneta ženi vanj, ki govori slovesno: »Vprašate me, zakaj segam po oblasti, ki mi jo je dal Bog nad vama? Zdi se mi, da ne moreta dve materi ljubiti enega deteta tako, kakor ena sama. Prisegam pri glavi svojega sinčka, da vem, katera je prava mati Jadvigina.«

Kakor okameneli sta bili obe ženi po Betečevih besedah. Težko sopeči strmita vanj. Vsaka si misli: ko bi bila jaz! Pa se prestraši kaj, ko bi ne bila? Nakrat skočita obe k njemu in kričita: »Molčite!« začneta se objemati in klicati: »Jadviga, naša Jadviga, naj bo srečna.«

Ko se umirita, pravi Belec: »Verban je grofičin pravi nečak, je torej dedič njenih posestev in naslova. Jadviga je bila zaročena z grofom Fiortinom in se poroči z grofom Flortmom, svet ne bo niti vedel, da ni to ena in ista oseba.«

»Skrbimo, da se ujemata ugled in sreča ...« pravi kneginja in omedli silne razburjenosti.

»Moja ljuba kneginja!« vzdihne Suzana. Glejte, Belec, prekosila me je ...«

Belec izpusti v kis namočen robec in reče Suzani: »Vi ste ženska, kakoršnih je le malo. Vaše dobro srce zasluži plačilo. In ji pošepeče na uho. Suzana bi zavriskala, pa Belec pokaže na kneginjo.

Suzana ga objame! »Samo ob svoji smrtni uri povem hčeri.« Steče po Jadvigo, da zve iz kneginjinih ust svojo srečo. Tačas ko je objemala presrečna Jadviga obe materi, je hitel Belec po tistega ki je čakal in upal. Tekel je tako, da bi bil prevrnil kmalu Verbana, ki mu je priletel skoraj v naročje. Na Verbanove besede, da ga kliče kneginja, se Belec zmede. Verban pa ugane,se prestraši in se obrne: »Sestra je v nevarnosti« Tako je prišel Verban ob pravem času, da reši Metko, in ob pravem času, da sprejme blagoslov obeh Jadviginih mater.

Tačas, ko hiti Didje z raztrgano dušo v tuji svet, ždi Mališ privezan k polici, premišljenje in čaka. Strah ga je. Didje mu je očital, da ga je on speljal na razbojniška pota, in ta očitek ponavljajo stene, odmeva iz njegove vesti. Misel, da bi se vrnil v poštenje, je šla po vodi. Didje se odpelje z izsiljenim denarjem, ki ga je zaslužil Mališ, sam pa ne more nuditi ne Zalki posestva, ne otroku poštenega imena. Ne ve, kako bi se izmotali iz grehotne mreže, kako bi izpolnil, kar je obljubil Zalki. Gorje čez gorje, če bi ga Zalka zapustila! Ko bi prodal potajno vse dragocenosti in ušel z blagajno Emušetov? Ne gre! Neopaženo že ne! Drug drugega nadzoruje in opazuj in Sena je molčeča. Pa kaj vse to! ... Konec koncev se lahko poroči z Zalko pod kakim drugim imenom in ona ostane perila, dokler si sam ne opomore. Ali Didje je prišel, da se bo kruto maščeval ... Kako? Z večerom so mu rastle muke, telesne in duševne. Spoznal je, da Didjerja ne bo več, da je potegnil Škota in zamamil Emušeta. Sam Bog ve, kje je že to uro. Mališ rdi od sramote, da mora tako poslušno čakati na človeka, ki ga jezamoril, namesto da bi se, bil rešil in poslal tovariše za njim. Začne premetavati glavo, si pomaga z jezikom in zobmi in spravi iz ust robec, ki mu ga je bil zamašil Didje. Nato poskuša z zobmi razrešiti vozel na polici, ki mu drži desnico. Počasi si reši desno,si reši levo. Ko smukne Mališ skozi skrito pot in pride pod milo nebo, bi bil najrajši zavriskal, kar ga udari krepko roka po rami. Mališ zakriči. Skoraj da ga znan glas bolj prestraši kakor roka. »O, prijatelj! Ste znoreli, da kričite, ko na dražbi? Vraga! Zdi se, da vam ni všeč, če vidite znanca? Ko bi vam bil sprožil top za hrbtom ali vam zasadil nož med rebra, bi se tako ne prestrašili.« Bil je Zalkin brat Kapa. Mališ buli vanj in zardeva. Poskuša, da bi se nasmehnil, in stiska krčevito korporalu roko: »Oprostite gospod Kapa! Mislil sem pravkar na vašo ljubeznjivo sestro in zlagal pesmico njej na čast. Vojak ste in boste razumeli ...« 

»Da ste bili v oblakih in vas je vrgla moja roka iz njih?« se krohoče korporal in Mališ mu pomaga. Pa kmalu se korporal zresni in povzame: »Moram vam povedati, da prihajamo od sestre. Zalka je nekam bolna.«

»Bolna?« zatuli Mališ, sluteč nesrečo.

»Ne vem, kaj ji je. Taka je ko pražnji prt.«

»Vam je naročila, da me poiščete? hlasta Mališ.

»Ne,« sezačudi korporal. »Mislil sem si!« Mališ stisne Kapi roko in steče kakor srnjak. Vrže se v prvi voz, ki ga sreča in vpije: »Zlatnik, če sem v četrt ure v Črešnjevi ulici! Plane v Zalkino delavnico in se začudi, da je vse pospravljeno in tiho: peči mrtve, čebri poveznjeni, likalniki po mizah, samo dekletce, ki je raznašalo perilo, vedi tu in pravi, ko zagleda Mališa: »Gospodinja vas čaka.« Mališ je v skoku pred Zalko, ki sloni na stolu s posimelimi ustnicami. Mališ zajoka: »Kaj ti je vendar, Zalka, dušica moja? ...« Stiska ji mrzle roke in se čudi ko Zalka ne odgovori. »Grda butara! Zakaj mi ne odgovoriš? Še vedel ne bi, da nisem srečal brata ...« »Brata,« se prestraši Zalka,« kje ste ga našli?«

V ulici, ki je dan hoda od tukaj. Dal sem kočijažu zlatnik ...«

»Tako?« Res ne varčujete z denarjem.«

»Ti ni prav, da sem prišel?«

»Ne,ne! Mučno bi mi bilo, ko bi morala dolgo čakati.« Mališ se razveseli: »Vidiš, mala sitnica, kako je prav, da sem plačal kočijažu po plemiško? Pa povej, kakšen praznik praznuješ danes:

«Praznik! Napravljam se na dolgo pot in sem mislila ...«

»Kaj mi čenčaš?« se čudi Mališ. »Ti imaš vročnico. Zobje ti šklepečejo, roke kakor led, pa govoriš o dolgem potovanju? ...« Zalka ga prekine odločno in vstane. »Govorimo o potrebnejših rečeh! Prosim vas nečesa.« Zalka stopi k omari. Mališ se zgrudi v njen stol: »Moriš me, Zalka ... Kaj se je pa zgodilo: Sta zvedela oče in mati?« Zalka se strese. Z zavitkom v roki se bliža tako resno, da zagomazi Mališu po vsem telesu. »Kaj sem ti storil, Zalka?« hoče jo objeti. Zalka ga sune od sebe, v očeh sta ji stud in srd. Mališ skloni glavo. Zalka ga vpraša: »Mi naredite uslugo?«

»Za vraga! Kdaj sem ti pa še kaj odrekel?« izbruhne Mališ. »Kaj zahtevaš tako slovesno od mene? Ti je gospodar odpovedal?«

»Prisezitemi, da mi ustrežete, zakar vas prosim,« ponovi Zalka ostro.

»Pri glavi najinega deteta ...« Zalka zakriči in omahne. Mališ jo prestreže, pa se oprosti njegovih rok, mu izroči zavitek in naroča: »Pojdite takoj na Kraljev trg! Tam čakajte, dokler ne pride oseba, ki vpraša po zavitku. Če ni do ednajstih nikogar, odpritezavitek.« Mališ vzame kakor brez čuta zavitek in bere naslov, ,Gospa Kapa'. »Saj sem vedel, da je tvoja mati zraven. Te je že kdo zatožil.«

Zalka dvigne roko: »Obljubili ste, da ubogate!«

»Ubogam, ubogam!« zagotavlja zmedeni in potrti Mališ in gre. Na vratih se obrne in vidi, da Zalka joka, teče nazaj, jo objemlje, pravi: »Povej vendar, da ti pomagam! Tukaj ostanem in te varujem.«

Zalka se brani objema in sili: »Pojdite!« »Zakaj te ne smem poljubiti v slovo? Sem jaz kriv, da si nesrečna?« Zalka mu ponudi čelo pa se hitro umakne.

»O, le čakaj!« žal ti bo da si taka ... Vsaj ,na svidenje' reci!«

Zalka dahne komaj slišno: »Na svidenje!« Mališ leze po stopnicah. Jasno mu je da se zdaj Zalka joka. Zakaj? Strah, ki ga je občutil, ko ga je privezal Didje k palici ni bil nič v primeri s tegobo, ki mu polni zdaj dušo. Gledal je prodirno zavitek. Gotovo je šla Zalka k materi, da jo pregovori, naj pride na Kraljev trg, da ji slovesno zagotovi, da poroči Zalko. To je hotela, to! Didje mu je odnesel pete in denar ... Še enkrat se ozre v Zalkino okno in gre. Na trgu čaka. Mine prva, mine druga ura. Zalkine matere ni. Prehuda je nanj. Mališ odpre zavitek. V njem je bilo vse, kar je podaril Zalki in listek, ki mu ga je bil poslal Arosdin in mu ga je bil vzel Didje iz žepa. Zdaj pade Mališ mrena z očes ... Didje se je res kruto maščeval, povedal je Zalki, da Mališ ni pisar, da ni iz poštene in visoke rodbine, ki se brani uboge perice. Zalka ve vse. Zdaj razume, kako strašno se je maščeval Judež nad Judežem. Pregleda zavitek in najde pismo: »Nočem, da bi se sramovalo moje dete svojega očeta. Prosila bom Boga, da vas reši krivih potov. Videli me ne boste več. Ljubila sem vas in zato vam odpuščam.« Mališ se spomni, kako se je zgrozil Didje, ko je zvedel, da je Tireta njegov oče ...

Noč je izpraznila ulico. Pred hišico, ki je imela na vratih napis »Zaprto zaradi odpotovanja«, kleči človek in moči prah s solzami. Mališ je, ki prosi Boga, da bi vzel njegovo dušo k sebi, ker je zgubila vse, kar ji je bilo drago.

Stari grad Breg se dviga nad vasico z istim imenom. Pod gradom se vije Marna. Okoli so polja in pašniki. Vse je v cvetju. Tu stanuje Verban že nekaj let. Je blizu Pariza in vendar tako daleč. Tu ga obiskujejo teta grofica, materi Suzana in kneginja, tu postuje Kata prvega Verbanovega sinčka in se veseli drugo rojene hčerke. Tu je naslikal že nekaj lepih slik in jih podaril cerkvam.

Danes se je spremenila navadna tihota gradu in okolice v praznični šum. Od blizu in daleč prihajajo gostje na krst Verbanove učence. Sorodniki in Parižani se zbirajo po dvoranah in sobah, kmetje okoli miz na dvorišču. Metka izprašuje Belčevega Jančka, če zna deset božjih zapovedi, Jadviga pestuje Katkinega sina in trdi, da je čistokrvni Bretanec. Nekdanji cigan in grof je tudi pripeljal svojo ženo, hčer bogatega graščaka. Vse se raduje, zbrisan je spomin na bedne dneve, ko je grozila sramote. Ko zamiglja prva zvezda in zagorijo lampijoni po vrtu, pogreši Jadviga svojega moža. Radu pravi: »Poiščite ga, prosim; danes se nekam čudno obnaša, kar me vznemirja.« Rado najde Verbana na terasi, ki kipi nad reko. »Te spomini objemajo, Verban?« Verban ga žalostno pogleda. »Ti veš. Poznaš moj greh! Srečen sem in ta sreča je moja nesreča, ki me podi od sreče. Saj veš, da mi je napovedala očetova senca, da umrjem, kadar bom najbolj srečen. Malodušen sem bil v bedi. Očetova roka mi je odbila krogljo, da nosim na čelu znamenje, ki me nocoj žge bolj kakor druge dni.« Verban pokaže liso na čelu in Rado prebledi. Verban nadaljuje: »Praviš, da bi bil moral umreti že, ko sem se poročil z Jadvigo. Pa veš, da je poroka šele začetek sreče? Vrhunec so otroci – in glej, Bog mi je dal po dečku deklico in ničesar si ne morem več želeti ... In vendar sem vsega obžalovanja vreden, saj me je spomnil prvi krik mojega otroka očetove napovedi, da bo zahtevalo od mene dušo, kadar bom najbolj srečen.« Verbanu se utrne solza. Kakor vsi Bretonci, je veroval tudi Rado v duhove: potlačila ga je prijateljeva žalost. Tolažil ga je: »Veš, da je Bog milostljiv in da bi bil lahko že umrl, saj ti je hčerka stara že nekaj tednov.«

»Je že res,« se otresa Verban, »pa nekaj slutim. Prosim te, vrni se k Jadvigi! Treba mi je miru in samote, da razberem svoje misli. Pridem takoj, ne boj se!« Nerad odhaja Rado. Verban se bliža grmu ob vodi. Zjutraj je bila iz gnezda zletela ptica, preplašena zavoljo Vrbanovega prihoda. Verban se je bil ustrašil, ker pravijo, da se ptica ne vrne več in da je mladi zarod pokončan. Zdaj si misli »Če bo ptica v gnezdu, mi bo to dobro znamenje. Sklone se nad veje. Ves vesel obrne oči navzgor, ptička sedi v gnezdu. Verban hiti ob Marni in zapoje pesem, ki mu jo je pela Kata ob zibeli, pesem, v kateri obeta dete Bogu, da bo živelo vedno po njegovih zapovedih.

Ob gradu se zasvetijo pisane luči, pesem tlačanov se dviga k stolpom in hiti do neba. Verban sklene roke in obstoji. Gleda na zvezdo večernico nad gradom in obljubuje Bogu, da bo obračal dneve in leta, ki mu jih nakloni, v dobro svojega bližnjega. Obljubuje, da ne bodo njegovi otroci nikdar pozabili, da je bil njihov oče nekoč reven slikar, ki si je služil kruh s čopičem, in da ni imela njihova teta v svoji mladosti lepih oblek in je hodila peš. In vedno bo učil otroke, da morajo stati v boju pred dobrim in zločestim na strani dobrih, pa naj si bi morali trpeti. Učil jih bo ljubiti in odpuščati. Pravil jim bo o svojem prijatelju Didjeru. Svaril jih bo pred grehom. Kaj mu je neki nocoj toliko v mislih Didje? Mlad, lep, bister, bi se bil lahko povzpel do najvišjih časti. Kam se je neki zgubil.« Verban si pogleda v srce. Vidi, da ni v njem srda na prijatelja, ki mu je stregelj po življenju in hotel uničiti, kar mu je bilo dražje nego življenje – sestrino čast. Verbana ni še mikalo v grad. Sem ter tja tava zatopljen v misli in načrte. Naenkrat mu kri zledeni, okameni noga. Kakor ga je videl večkrat v sanjah: teman, grozeč se mu bliža. Didje, ki mu je bil prisegel maščevanje. Izpod mahadravega klobuka gore oči, sablja o boku udarja grozeče po tleh – in Verban nima pri sebi orožja. Verban stopi iz sence in tedaj se vrže pred njega človek, ki prihaja. Verban zardi od sramu. Res kleči pred njim Didje – pa kakšen! Slika pregnanca, slika izgubljenega sina. Verban ga prime za roko: »Kaj želite, gospod?«

Z ubitim glasom, a povešeno glavo prosi Didje: »Odpuščanja, da umrjem v miru!«

Verban ga dvigne in stisne k sebi: »Vse pozabljeno – že davno! Zakaj hočeš umreti!«

Didje si otira solze: »Zdaj lahko umrjem, ker mi ne bo motila kletev miru.

»Moja kletev!« se čudi Verban. »Nikdar te nisem proklel, vedno mi je bilo žal zate. Kako prideš sem in prav nocoj?«

»Prav nocoj, ko slaviš svojo srečo, te plašim, kaj ne, Verban? Ne zaluzjem te. Hotel sem te prositi samo odpuščanja.« Didje pove Verbanu v kratkih besedah zgodbo svoje sramoze: »Prvo leto pregnanstva sem se vrgel v direndaj zabav, da bi pozabil, kar je bilo. Bil sem kakor v omotici, nisem mogel razumeti, da sem pregnan iz prelepe dežele učetove. Nisem še vedel, kako strese človeka, ko sliši na tujem sladki materini glas. Drugo leto mi je pošel denar. Z njim so mi pošlli tudi prijatelji. Da pozabim bridkosti sem se vrgel na zločinsko pot. Nikogar nisem imel, da bi me zadrževal. Zdelo se mi je, da me podi materina kletev vedno globlje in globlje. Noč in dan me je preganjal lastni oče, preganjal očim, ki me je klical, ko je padel po njegovi kridi v Seno. »Bil sem obsojen do vislice… Tedaj me zgrabi strasna želja, da vidim še enkrat Pariz, da diham zrak, ki da dihate vi. Ušel sem. Dobre duše so dajale lačnemu potniku miloščino. Tako sem prišel do Marne. Zdaj je majnik. Vse je tako kakor tistega nesrečnega dne, ko smo se ustavili pri sv. Mavru in se seznanili s pisarčkom, ki je bil tajnik in blagajnik Emušetov. Tako krasen dan in tako bridki spomini! Hotel sem se utopiti v tej Marji, ki je požrla Pavla. Že stojim na bregu, ko me ustavi tvoje ime, Verban! Tvoje ime izgovorjeno z ljubeznijo in spoštovanjem. Dolgo sedim ob Marni in jokam kakor otrok. In zaje se mi misel, da ne morem umeri, če mi ne odpustiš, Verban. Odpustil si mi. Bog ti obvaruj srečo!«

Obrne se, da gre. Verban ga ustavi: »Nikamor ne greš! Živi pri meni in nihče ne zve, kdo si. Potrebujem zdravnika za kmete in grad.«

Didje stoji v čedni sobi vrtnarja Surija, ki se je pravkar umaknil z veselice in prinesel s seboj polno culo dobrot. Verban ukaže vrtnarju, da preskrbi gostu večerjo in da sobo. O tem obisku mora molčati kakor grob. Verban stisne Didjeru roko in ukaže: »Po večerji takoj v posteljo, jutri vstaneš kot grajski zdravnik in moj stari prijatelj.« Verban drvi po parku, da pride čimprej do Jadvige in otrok. Zdi se mu, da leti na perotih. Ve, da si je odkupil življenje, ker je rešil obupano dušo. Naenkrat pa postane težak in trd. Zgrudi se na klop pod lipo in strmi z odprtimi rokami v senco, ki se gosti iz luninega svita in se mu bliža. Očetova senca! Pa obrat se smehlja, roka, ki se ga dotika, boža, in glas, ki govori, je nežen in ljubeznjiv: »Verban, moj sin! Odpustil si in odpuščeno ti je.«

Veselo sprejmejo gosti gospodarja, Jadviga objame moža, ki se je vrnil prerojen, kakor da čuti še če zdaj neskaljeno srečo. Bilo ji je, kakor da ji je vrnjen Verban, ki ga ji je zadnje čase nekaj jemalo. Rado in Metka vprašujeta z očmi. Verban dvigne dete k nebu in kaže: »Naša sreča!«

Didje meče vase, kar mu je postavil na mizo vrtnat in se šali s starim možem, ki se čudi na tihem, da ima gospod take prijatelje. Vrtnar ga pelje v sobico in mu vošči lahko noč. Didje vrže svoje cape s sebe in se nasloni na okno. Na uho mu prihaja sladki glas godbe. V gradu plešejo! Mahoma se Didje razčuje in pije poželjivo lepoto parka. Pri srcu mu je, kakor da padajo okovi z duše. Vaška ura ga opomni: »Pojdi spat! Jutri vstaneš nov človek. Gospod je sprejel kesanje svojega služabnika. Zaspiš kakor dete v materinih rokah.«

»Mati!« kaj jo je priklicala misel? Stoji tu in kaže, svareče na odprto okno. Didje pogleda in stemni se mu pred očmi: skozi okno prihaja nekdo… Tja se tresejo… Kruta roka pahne Didjera iz raja prihodnjih dni. Pred njim stoji Mališ, zmaličen in ubog. Obraz se mu skrči v oči, ki bliskajo zlobno v Didjera, pod pazduho tišči meč ,misericordia' kakršnega so rabili še za časa Ludovika XII. Ostrina meča se sveti. Didje zleze sam vas kakor vrabec pred mačjimi očmi in se trese kakor vrba na vodi. Ne upa se seči po sablji na mizi, ker se boji, da ga prehiti Mališ s svojim strašnim orožjem. Tako si stojita nasproti in hip je dolg kakor večnost. Zdi se, da Mališ uživa, ko vidi, da Didje trepeče. Mališ se pase nad svojim nekdanjim prijateljem. Kar skoči nazaj, mečeva ost se zasveti. Didje se zbere, se zažene po sablje, s sabljo dobi pogum. Skoraj porogljivo, po svoji nekdanji navadi začne: »Mi ne bi pojasnili, moj dragi ...« 

»Takoj bova govorila«, piha kakor gad Mališ.

»Kako, tukaj?« se čudi Didje.

»Takoj!« Mališ se zažene kakor zver v Didjera, ki je bil povesil sabljo. Trenotek je bil ugoden za napad. Z divjim krikom predere Mališ Didjeru prsa. Didje omahne in pade. Mališ se upre z nadčloveško močjo, dvigne Didjera z mečem in ga nasloni na zid. Oči se mu vrte v jamicah in stoka: »Vode! Dokončaj!«

»Vode!« se blazno krohota Mališ. »Kaj ti nisem rekel, da bova takoj govorila?«

»Podla duša! Vode! Vode! Gorim! Usmiljenje!« kriči Didje in skuša z rokama izdreti meč. Kri se mu peni na ustih, mu curlja iz rane.

Mališ se mu roga: »Usmiljenje izdajalcu? Uničil si mi srečo; Zalka in otrok sta umrla po tvoji kridi. Takrat sem prisegel in izvršil sem prisego. Že dve leti hodim za teboj.« Mališe se strese in odnega.

Didje nagne glavo, obrne oči, vzdihne: »Verban!« in se zgrudi.

Mališ se prestraši: »Mrtev! Mrtvev! Umoril sem človeka. Kri! ... Človeška kri! In kri vpije v nebo ...« Oči upre v truplo, beži k oknu, se oprime križa in skoči, se pobere, teče in se ozira, če mu morda ne sledi mrtvec. Drvi preko polja, zagleda potoček in se spomni, da je žejen. Skloni se in zakriči: »Voda je krvava! Vse je krvavo!« Hoče bežati, pa noge mu odpovedo in Mališe telebne na tla.

Bilo je že po polnoči. Brigadir tretje čete varnostne straže, stari Miga, je že obhodil s kljusetom in vojaki okolico gradu Breg. Miha je popil nekaj butiljk na veselici v tradu in glava mu opleta kakor zgaranemu konju. Miha poje staro pesem o kralju Ludoviku, in konj sedemnajstletnik misli, da mu gospodar poje uspavanko, Miha ga bodri in poganja, konj pa špiči ušesa in se ustavi. »Aha!« si misli Miga, »žejen je. Prav, prav, moj mali. Napojiš se. Le bliže k vodi, sinček!« A konj se ne gane z mesta. Vidi česar ne vidi gospodar. Miha se razjezi. Kar skoči iz grmovja človek, prime konja za uzdo in kriči: »Življenje ali denar!« Miha ne seže po sablji, še ozre se ne po svojih tovariših. Zakrohota se: »Prihajaš iz norišnice, da groziš z britvico vojaku? Roparja se hoče igrati takle oskubljenec. Beži domov!« – Brigadir požene konja. Mališ pa, ki si je želel smrti in ni imel poguma, da se obesi in prebode, se oprime konja za vrat in tuli: »Kaj? Nisem ropar? Pijanec sem? Čakaj? Zabodem konja in tebe.« Z britvico prereže konju žilo. Uboga žival poskoči in zarezgeta zateglo. Miha zbesni. »Konja mi pobijaš? Na! Tu imaš!« In ustreli Mališa v čelo. Pištolin pok se druži z zvoki godbe v gradu. Mališ pade in obleži ob potoku. Miha razjaha in se skloni nad njim. Mališ šepeta: »Kri, hvala! Kartušov – vnuk – mrtev!«

Samo Verban in Rado sta vedela, zakaj leži mrlič v vrtnarjevi hiši in mrlič ob potoku. Skupen grob je sprejel moža, ki ju je seznanil lep majnikov dan ob Marni in jima končala lepa majnikova noč ob isti Marni življenje.