Zgodbe o Izotu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zgodbe o Izotu
Janez Vipotnik
Spisano: Eva Arh
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Zgodbe o Izotu[uredi]

I.[uredi]

Vroč dan. Sonce oberoč stresa toploto z jasnega neba. Morje rahlo pljuska ob obalo. Gladina vode se blešči, da ščemi v oči in sončni žarki se razigrano drsajo po počasnih valovih. Daleč tam na obzorju velik, težak tanker pelje nafto in njegovi ladijski vijaki enakomerno tolčejo po vodi. Jadrnici bliže obale se nekam mudí, toda rahla sapa ji komaj napenja jadra. Ribiških čolnov ni več. Jutri, navsezgodaj se bodo spet pognali na ribolov nad morske globine.
Na obali je vse živo. Otroci in starejši čofotajo po vodi, plavajo, se žogajo. Srfar bi rad odjadral na potep in trmoglavo nastavlja jadro oklevajoči sapi. Nič ne bo, počakati bo treba na pravi veter.
»Izo! Izo-o-o!« nekdo kriči z brega.
»Kaj je to Izo?« vpraša pobček in treplja z dlanmi kup premočene mivke na skali.
»Menda je fantek,« odgovori mamica in lista po reviji in namaka noge v morju. »Fantku je tako ime!«
»Kakšno ime je to? Izo! Še nikoli ga nísem slišal,« se čudi pobček in pod rokami mu iz mivke nastaja utrdba.
»Oh,« si mamica popravi naramnice kopalk, »kakšna imena vse slišiš. Saj je vseeno, kako mu je ime, glavno je, da je priden, da uboga, da pojé, kar mu mamica skuha, da ima rad mamico in očka in bratce in sestrice.«
Pobček molči. Roke si obriše na trebuhu in spet treplja mivko, ki potrpežljivo uboga prste.
Po stopnicah prihajata k morju deda in vnuček, v kopalkah. Deda drži vnučka za roko.
«Izo, pazi, da ti ne spodrsne!« opozarja deda, ko se mu fantek izmuzne iz rok in na svoje zakorači k vodi.
Pobček ga gleda. Približno toliko let ima kakor on. Štiri, prešteje prste na roki. Ali je fantek? Če ni punčka? Kakšen mil obrazek, velike očke, dolge, svetle lase, punčka je!
»Izo!« pokliče pobček.
Izo obstane, ga gleda. Še nikoli ga ni videl. Molči, čaka.
»Si ti punčka?« vpraša pobček.
Izo stopi k njemu, ga začudeno gleda. »Ne, saj imam lulčka!« Spusti kopalke pod kolena in jih spet potegne nazaj.
»Mama, res je fantek,« se razveseli pobček in mamica zastoka, kakšni so ti otroci, pogleda deda in oba se zasmejita.
»Greva v vodo,« predlaga deda Izu.
»Malo bom še počakal,« pravi Izo in opazuje gradič, ki ga pobček zida iz peska.
»Poglej, tanker,« Izo stegne roko proti ladji na morju.
»Kašlja,« pravi Izo.
»Zakaj kašlja?« se začudi pobček.
»V vodi je, zmočil se je, prehladil se je, zato kašlja.« 
»Aha,« kima pobček.
»Si videl morskega psa?« vpraša Izo.
»Ne-e-e!«
»Morski pes, ta smrkavec se kar naprej skriva,« se jezi Izo. »Morje danes spi, zato ne pljuska. Če spi, morski pes ne more plavati. Kadar morje spi, se mora morski pes usesti v čoln in veslati. Čolna danes ni, zato ne moremo videti morskega psa,« dopoveduje Izo. »Deda, greva v vodo!« se naenkrat odloči.
»Greva,« pritrdi deda. »Sleci hlačke, da ne boš imel mokrih, in jih daj na skalo.«
»Prav,« si Izo potegne kopalke s trebuščka. »Sleci jih še ti, da ne boš imel mokrih,« svetuje dedu, da ta kar trzne in se pobčkova mamica zahihita v revijo.
»Jaz,« se obotavlja deda, »nisem otrok. Otroci lahko slečejo kopalke, mi starejši bi dobili nahod,« se odkašlja, kakor da ga prehlad že načenja.
»Izo,« se še enkrat oglasi pobček, »kje si dobil to ime Izo, kakšno ime je to?«
»To je lepo ime in mamica mi ga je dala, veš,« pokima Izo, »ime mi je Izak, pa mi vsi rečejo Izo.«
»Izak?« se začudi pobček. »Mamica, Izak je,« se presenečen obrne k njej. »Veš, kako je meni me?« pokaže s prstom proti Izu.
»Ne vem!«
»Omar!« pokima pobček.
»Omar!« radovedno ponovi Izo.
Mamica in deda se spogledata, nasmehneta, kakšna imena vse nosijo otroci!
»Jaz grem v vodo,« se odloči Izo, zgrabi deda za roko in odtacata v morje.

II.[uredi]

Pred štirimi leti je prišel Izo na svet. Mamica ga je rodila v bolnici in čez teden dni ju je ati pripeljal domov. Kakšno veselje je zavladalo v hiši: za babico in deda, za oba strica, za sestrično Tinko in bratranca Tuna. Ta dva se nikakor nista mogla načuditi novorojencu, ki ju ni hotel pogledati, ker je kar naprej spal. O, saj se bo zbudil, sta se tolažila. In se je res!
Najprej je malo odprl oči, potem bolj, drl se je, kadar je bil lačen, in zadovoljno mahal z rokami, kadar je imel poln želodček. Duda mu je postaja čedalje bolj potrebna. Kako je cmokal z njo, kakor bi šlo zares!
Mamici je potekel porodniški dopust. Kako prav bi ji prišlo, ko bi trajal celo leto alí še dalj. Ne gre! Mora v službo. Zato Izu poišče varuško, ki se malega fantka oprime z vsem srcem. Pride vsak dan, za celo dopoldne. To ni ravno poceni, toda treba je potrpeti, dokler fantek ne bo toliko odrastel, da bo lahko šel v vrtec. Varuškino čuvanje in vzgoja trajata celo leto in še več. Zelo lepo vpliva na Iza. Koliko besed se je naučil od nje! Kako hitro je začel obli kovati stavke! Koliko novih reči je zvedel! Najbolj presenetljivo je bilo njegovo spoznavanje avtomobilov. Z varuško sta si na nenehnih sprehodih vsak avto, ki je bil parkiran ob cesti, temeljito ogledala. Izo ima spomin, da je veselje. To so vsi opazili tudi pri pogovoru, pravljici, poslušanju radia ali gledanju TV, pri vseh stvareh, ki jih je videl ali slišal. Najbolj presenetljivo pa je njegovo poznavanje avtomobilov. Če je šel le okrog njega, si ga je zapomnil. Kakšna presenečenja so doživljali, kadar so se kam peljali, ko je spoznal vsak avto, ki je švignil mimo! Ne samo jugote in fičote in renoje in mercedese, tudi sabe, tojote In tako naprej. Presenetljivo točno je opisoval, kaj je na cesti. S komerkoli se je sprehajal, je preizkušal njegovo znanje. Kakšno veselje je imel, če njegov vodnik ni poznal skoraj nobenega avtomobila! Izo pa vse! Naše, nemške, švedske, ameriške, francoske, celo japonske, in nikoli se ni zmotil. Kakšen smeh mu je vzbudila babica, ko je mislila, da je avto stoenka, bil pa je fičko! »Saj jih ne poznaš, avtomobilov, mene vprašaj!« ji je svetoval.
Z dedom gresta po cesti, kjer parkira vrsta vozil. Deda ga sprašuje In Izo našteva: »To je bolha, to je stoenka, to je fičo, to je reno, nsu.« Za njima stopata dve ženski in se čudita, kako otrok pozna avtomobile. Ena se oglasi: »Fantek, res sem radovedna, ali boš spoznal tudi naš avto, parkiranega imamo tamle na koncu ulice?« se mu dobrika. »Kateri je vaš?« vpraša Izo po nekaj korakih.
»Tisti tam, na koncu, zeleni,« odgovori.
»Oh, to je en star reno,« zamahne Izo z roko, da se teta za usta prime od presenečenja. »Joj, joj, res ga poznaš! Kako pa veš, da je star?« se čudi.
»Zato, ker je že malo olupljen po blatnikih in umazan je, treba ga je oprati,« se odreže Izo.
Avto! To je nekaj. »Ko bom velik, bom šofer,« trdi Izo. Igrati se z avtomobilčki je najlepše. Jih pa tudi že ima, avtomobilčkov, celo rajdo, vseh vrst. Dobil jih za rojstni dan, za dedka Mraza, za vsak družinski praznik, od mamice, atija, babice, deda, stricev in tete in nikoli jih ni dovolj. Kadar gre kam na obisk, kaj hitro vpraša: »Imate kakšne avtomobilčke?« Toda tudi brez avtomobilčkov živi Izo prometno. Na primer: deda dela za pisalno mizo. Izo se s skirojem vozi po sobi. Ropota, da je veselje.
»Ali bi lahko malo nehal?« vpraša deda.
»Ne morem in ne smem, na semaforju je zelena!« hiti z odgovorom.
»Rdeča, rdeča!« zavpije deda.
Izo se ustavi. Čaka, čaka.
»Kdaj bo zelena?« vpraša.
»Zelena!« objavi deda.
»Kdaj pa je bila rumena?« vpraša Izo.
»Aha,« se spomni deda, »rumena, zelena!« Voznik se požene naprej in vriska in trobi in tuli, da gre skozi ušesa. Kakšne glasne motorje delajo po tovarnah, se čudi deda. »Rdeča, rdeča!« zavpije.
Mladi voznik obstane. Tiho Čaka. Čakata oba z dedom. Čakata, predolgo. »Zakaj tako dolgo ni zelene?« vpraša Izo.
»Semafor je pokvarjen!« pove deda.
»Kje pa je miličnik?« skrbi Iza.
»Miličnik je na kosilu!«
»Dobro, dobro,« se Izo spet požene po parketu.
»Zakaj ne počakaš, da bo nekdo odprl promet, in se boš lahko odpeljal?« vpraša deda.
»Saj se ne vozím več po cestí, zdaj sem v službi!« pove Izo.
»Zakaj se potem prevažaš s skirojem, Če si v službi?« vpraša deda.
»Saj se ne prevažam, alí ne vidiš, da ga ne morem zakleniti, zato ga moram nekam skriti, da mi ga ne bo kdo odnesel!«
»Aha,« se potolaži deda. »Papir, prosim, in svinčnik!« se zdaj spomni Izo novega opravila.
»Seveda, takoj,« se dvigne deda s stola in hiti izpolnjevat naročeno. Spet bodo nastale nove umetnine. Kakšen smisel ima smrkavček za risanje. Ne, ta ne bo šofer, ta bo prej umetnik, razmišlja, kadarkoli pregleduje risbe, ki nastajajo pod vnukovimi rokami. Kaj vse riše, avtomobilčke vseh znamk in hišice in želvo, psa, kamelo, medvedka, mamico, deda, bratca, atija, babico, helikopter, vse, kar vidi in sliši, skuša čimprej spraviti na papir. Kakšna domišljija!

III.[uredi]

Mamica je noseča. »Moj fantek bo dobil bratca!« pripoveduje lzu.
»Kakšnega bratca?« sprašuje lzo.
»Tvojega!«
Izo jo gleda. »Kje je zdaj?« vpraša.
»Tukaj notri,« se mamica gladi po trebuhu. »Kaj tam dela?«
»Raste. Ko bo zadosti velik, bo pokukal na dan in ti boš imel bratca,« pripoveduje mamica.
»Kdaj bo pokukal na dan?«
»Čez toliko,« razpre mamica prste na roki in maha pred Izom, »deset, dvajset, čez trideset dni!« 
»Kje bo ta bratec?« skrbi Iza.
»Kje, tukaj bo, pri nas, doma!«
»Saj nima posteljice. Kje bo spal?«
»Še eno posteljico bomo kupili In skupaj bosta spala v tvoji sobi,« pripoveduje mamica.
»Zakaj ne bo šel k dedu?« sprašuje Izo.
»Zakaj k dedu, če je moj otročiček in tvoj bratec,« se čudi mamica.
»Zakaj deda nima otrok?« naenkrat zaskrbi Iza.
»Saj jih ima, jaz sem njegov otrok!« trdi mamica.
»Ti nisi otrok, ki si mamica, jaz sem otrok!« dopoveduje Izo.
»Zdaj sem mamica, pred petindvajsetimi leti sem bila pa otrok, tako kot si zdaj ti. Tudi ti boš enkrat odrasel, velik boš, kakor sem jaz, če boš pridno jedel.«
»Ja, reče Izo in ne gre mu v glavo, da bo enkrat velik tako kot mamica.
»Kolikokrat bom šel še spat, da bom dobil bratca?« 
»Saj sem ti povedala, tridesetkrat,« ponovi mamica.
»Koliko je to?« Izo nima predstave.
»Do jutri je en dan,« zgrabi mamica z levico palec na desnici, »pojutrišnjem dva«, zgrabi dva prsta, »potem tri in štiri in pet in tri krat po deset prstov boš odštel in boš imel bratca!«
Res ga je dobil. Začudeno ga je gledal. Presenetilo ga je, da ga je morala mamica kar naprej pestovati, da ga je morala dojiti, da ni znal bratec, Tadej mu je bilo ime, reči nobene besede, da se je drl s takšnim čudnim glasom, da sploh ni nič videl, oh, koliko neznanih stvari se je pokazalo pri tem našem Tadejčku! Jedel pa je in spal kar naprej. Saj bo kmalu zrasel!

IV.[uredi]

Sredi travnikov in njiv in gozda stoji v Istri hiša. Sama. Druge hiše v vasi so petsto metrov stran. V to hišo se Izo pripelje Z mamico In atijem in Tadejčkom na počitnice. Kadar se hoče kopati, ga mora nekdo odpeljati do morja, kar traja deset minut. Toda tudi v vasi je lepo. Tukaj so doma češnje, fige, olive, orehi, murve, lubenice, jagode, same dobre stvari, ki jih imajo otroci radi. Poleg hiše je bara. Tja se hodijo vsak dan napajat krave iz vasi. Vodo v bari imajo zelo rade. Z užitkom jo pijejo, čeprav je umazana. Izo vsak dan opazuje krave, kako pritacajo po poti in pričnejo požirati vodo, in stric, ki jih pripelje, jih kliče po imenu: »Romina, Grabulja, Zvelja, Sama, še, še,« jih sili. Ko se odžejajo, spet odkorakajo nazaj v hlev.
Največja znamenitost bare je želva. V vasi pravijo, da je več želv v bari, toda Izo je videl samo eno. Po velikem dežju, ko se je zvedrilo, ga je naenkrat sredi opoldneva poklical ati: »lzo, lzo-o-o!«
Stekel je k bari in videl atija, kako z dolgo preklo vleče iz vode čudnostvar. »Poglej želvo, poglej želvo!« Izo debelo gleda čudno žival. Še nikoli je ni videl. O, pač, na televiziji, toda tam je bila bolj velika. »Ali je mlada?« vpraša atija.
»Ne vem, ne vem,« zmiguje ati z glavo.
Ko jo potegne na suho, jo obrne na hrbet, da želva opleta z nogami, steguje glavo na dolgem vratu, se napenja, da bi se obrnila.
»Zakaj ne zbeži?« vpraša Izo in radovedno bulji v žival.
»Ne more, ker leže na hrbtu.«
»Obrni jo, obrni jo,« prosi lzo.
»Če jo obrnem, bo odhítela v baro in je ne boš več videl« 
»Naj zbeží!« se odloči Izo. Ati obrne želvo in ta se vsa srečna požene v vodo, zaplava in izgine pod gladino.
»Kakšen oklep ima, si videl?« sprašuje ati.
»Zakaj ima takšen oklep?«
»Da jo varuje pred sovražniki, pa tudi, da je avto ne zmečka.« 
»Kako zmečka?«
»Če bi avto pripeljal in bi se takrat po cesti sprehajala želva, bi jo lahko povozil in želva bi umrla, če ne bi imela oklepa. Oklepa pa, trdnega, kakor skala, avto ne more zdrobiti in želva ostane živa.«
»Zakaj ne gre želva hitro čez cesto, da je avto ne bi povozil?« »Zato, ker počasi hodi, saj si videl, plazi se po tleh, noge ima takšne, da sploh ne more teči, in oklep jo ovira!«
»Kaj pa, kadar je želva bolna? Ali tudi leži v oklepu, se nič ne sleče?«
»Ne, nima posteljice, leži kar v jami in oklep jo greje, da ji ni treba odeje!«
»Kje si, želva?« se je zadrl Izo. Toda želva se je skrila pod vodo. Iz luknjice ga gleda in se mu smeji in s prednjimi nogami dela Izu šlik-šlak.
»Kaj gledata?« prihaja mamica k bari.
»Želva, ta smrklja, se je skrila,« se jezi Izo.
»Pusti jo,« ga tolaži mamica, »zaspana je, počivat je šla. Izo, Tadejček tudi spi, pojdiva malo na sprehod, bova videla traktorje, kako orjejo na njivi!«
Odšla sta na travnik za baro in pustila atija, da je na njivi sadil solato. Izo in mamica iščeta jagode, ki se skrivajo med travo. Na travniku mrgoli kravjih drekcev.
»Zakaj krave takole kakajo?« sprašuje Izo.
»Najbrž jih tišči, pa se pokakajo!« odgovarja mamica.
»Zakaj ne gredo na stranišče? Ti drekci, kakor majhni zeleni krožniki so, fuj, poglej mami, kako so mehki!«
»Pacek, kakšen copatek imaš zdaj!« se jezi mami in briše pokakani copatek ob travo.
»Zakaj ne gredo krave na stranišče?« ponovi Izo vprašanje. »Ne morejo v stranišča. Saj ne morejo sesti na školjko, če imajo štiri noge. Človek gre lahko na stranišče, ker ima dve nogi in se usede, krava pa se ne more usesti!«
»Saj se usede, krava se usede, sem jo že videl, kako sedí.«
»Lahko se usede na travniku ali v hlevu, ne more pa se usesti na stranišču, ker je stranišče premajhno zanjo!«
»Predebelo rit ima!« je stvar za Iza končana.
Koračita naprej po travniku. Zemlja je presušena, tu in tam se vidijo že razpoke, trava poganja v šopih, Od vročine izgublja barvo, sprehajalcem šelesti pod nogami.
»Zakaj je trava rumena, zakaj ni zelena?« skrbi Iza.
»Zato, ker je poletje. Zdaj ni dežja in zemlja se suši in trava je žejna.«
»Mami, polulal se bom, da bo trava bolj zelena,« se odloči Izo, odpne si hlačke in zažubori po travi. Zemlja žejno posrka lulanje. »Lulanja bi moralo biti več, da bi trava spet ozelenela,« reče mami, ko mu zapenja hlače.
»Še se bom prišel polulat,« kaže Izo dobro voljo pomagati ubogi travici.
»Preveč je travnikov, da bi jim ti lahko pomagal, ljubček moj. Dežja potrebujejo, veliko dežja,« kima mamica.
»Zakaj ni dežja?« zanima sinčka.
»Ni ga, poletje je. Poleti je malo dežja. Oblaki gredo poleti drugam stresat dež. «
»Ni res, poglej oblaček, tukaj je, kako jo briše!« pokaže Izo na nebo, kjer ena sama krpica, svetla in prozorna, hiti čez modrino.
»Po dež gre!«
»Kaj?« se začudi mamica.
»Po dež gre, nobenega dežja nima, zato se ne more polulati na zemljo, da bi zrasla trava.«
»Kam gre po dež?«
»Na morje, tam je dosti dežja, tam ga bo nabral in ga pripeljal sem in ga polulal po travi.«
»Malo drugače se bo nabral dežja,« v mamici spregovori njena vzgojna nrav. »Voda se suši, spremeni v hlape, ti hlapi gredo v nebo, in kadar jih je dovolj, se združijo v črne oblake in potem stresejo dež na zemljo.«
Izo jo gleda, misli mu premlevajo mamičine besede. »Na morju tudi lahko nabira dež!« terja potrdilo za svoje znanje.
»Tudi,« reče mamica in Izo je zadovoljen.
Hodita, iščeta traktorje, ki jih danes ni, nabirata maline.
»Nazaj bova morala,« pogleda mamica na uro. »Zakaj?« se čudi Izo.
»Tadejček se bo zbudil. Večerjo moram pripraviti. Noč bo prišla!«
»Mami, kako nastane noč?« sprašuje Izo.
»Sonce jo pobriše tamle čez,« zamahne mamica z roko proti zahodu.
»In takrat se zbudi čuk!« pravi Izo.
»Ne vem, zakaj čuka ne maraš,« sprašuje mamica. »Tako malo jih je, Čukov, in pridni so, ti pa jih ne maraš, zakaj?«
»Zato, ker tako grdo u-ukajo, in samo tukaj so, zakaj jih ni v Ljubljani?«
»Saj niso samo tukaj. So tudi drugod. V Ljubljani jih pa ni, res! Niso pa hudi. Ko sem jaz hodila v šolo, smo se učili pesmico: Čuk sedi na veji, tralala, tralala, sova na vereji, hopsasa!«
»Čuka ne maram, ima takšen grd glas. Zbudi me ponoči. Jezen sem nanj. Deda bom prosil, naj mu s kamnom spodbije krempeljček !
»Ne bodi hud na čuka, saj ni hudoben!« govori mamica.
Počasi se vračata domov. Sonce mirno polzi čez nebesno planjavo. V vasi lajajo psi in sence dreves se čudno daljšajo.
Po večerji, ko Tadejček že spi, spravlja mamica Iza v posteljo.
»Mami‚ poglej, kakšna luna!« pokaže skozi okno veliko svetlečo oblo na temnem nebu. »Daj mi luno!« zaprosi Izo.
»Ne morem!«
»Ne moreš? Ali je privezana?« 
»Ja, privezana je!« reče mamica.
»Potem mi daj dudico!« 
»Na,« mu pomoh cuceij v usta.
»Dejančka tudi!« zahteva Izo.
»Kje ga imaš?«
»Doli je, na mizi,« kaže Izo po stopničkah.
Mamica mora po Dejančka. Le če ga Izo stiska k sebi, lahko zaspi. Tudi stekleničke z mlekom ne more popiti brez Dejančka. Dejanček je psiček iz cunj. Ima velike očí, še večja ušesa in dolg rep.
Mamica prinese psička in Izo ga stísne k sebí.
»Ti, mami, misliš, da je Dejanček fantek psiček, pa ni fantek psiček, ampak je punčka psiček!« reče Izo.
»Jaz pa sem mislila, da je fantek psiček!« odgovarja mamica.
»Ne, punčka je!« trdi Izo.
»Kako veš, alí je psiček fantek alí je psiček punčka?« je mamica radovedna.
»Kako lula!«
»Kako pa lula tvoj Dejanček?«
»Psiček punčka počepne in se polula, psiček fantek pa nogo dvigne in se polula!«
»O-o-o!« se začudi mamica, »menda res!«
»Vídiš, Dejanček ne more dvigniti noge, ker ima zvezane, zato je punčka!«
»Res je,« prizna mamica. »Tako, zdaj pa lepo zaspi in dobro spančkaj,« ga je pobožala po glavi, mu dala velik poljubček na čelo in odšla po stopnicah.
Naslednjega dne, ko so se vračali v Ljubljano, se je zgodila tista velika nesreča, ki se je je lzo potem še mesece in mesece spominjal. Dejančka so pozabili v gostilni. Ustavili so se na vrhu hriba, da bi nekaj pojedli. Ko je bil obed končan in je Tadejček že spal v avtu, so starejši čakali na kavo in jo potem počasi pili, lzo pa je tekal z Dejančkom po dvorišču, okrog miz na vrtu in okrog avtomobilov, ki so parkirali malo stran. Ves čas seveda Dejančka ni mogel stiskati k sebi. Odložil ga je na okno in ga tam pozabil. Spomnil se je nanj, ko so bili že blizu Ljubljane: »Dejančka sem pozabil,« je naenkrat zavrisnil, da so vsi otrpnili. »
Kje? «
»Tam, v gostilní!« V avtu nastane čuden mir. Izo spet zavrisne, da vse stresa bolečina: »Moj Dejanček, moj Dejanček!« Dolgo so ga mirili, mu dopovedovali, da se zdaj ne morejo vrniti, ker so že predaleč. Dobili ga bodo, Dejančka, čez en teden, ko bodo šli spet na morje. Natakarica ga bo zagotovo spravila, ne bo se izgubil. Do takrat si bo Izo pomagal z mucko.
»Mucke ne maram, Dejančka hočem,« se je Izo pretresljivo drl, da je bilo vsem hudo.
Tista noč je bila težka. Tako dober zaspanček, kot je bil Izo, razen kadar je bil bolan, se je to noč kar naprej zbujal in klical Dejančka. Vsi prijatelji in znanci so zvedeli za njegovo nesrečo. Vsi so ga tolažili, da ga bo gotovo spet našel. Počasi se je umiril, čeprav še nikoli ni tolikokrat kakor tiste dni vprašal, ali je že sobota. Končno so se odpeljali na morje in se najprej ustavili v gostilni, kjer je Izo pozabil Dejančka. Toda, o groza, natakarice niso vedele o psičku ničesar. Da bi ga pustil na oknu? Morda, toda niso ga našle. Bržkone so ga čistilke vrgle v smeti, če je bil psiček že malo razvlečen, smeti pa so že zdavnaj odpeljali.
Veliko truda je bilo potrebnega, da se je Izo vsaj malo potolažil. Poiskati je bilo treba takoj, tako-o-oj trgovino, v kateri prodajajo igračke. Morda bodo tam našli Dejančkovega brata. Imeli so srečo, po dolgem iskanju so našli nadomestilo. Čeprav to ni bil Dejanček, mu je bil vsaj malo podoben, in cele mesece je spet trajalo, da si je Izo novega Dejančka prisvojil in pozabil na prvega.
V tistih časih je lzo nekaj pripovedoval, da se mu je ponoči sanjalo o Dejančku. »Prišel me je obiskat!« je trdil.
»Ali sta se pogovarjala?« je vprašala mamica.
»Ne-e-e! Saj se ne more pogovarjati, če nima ust!« se je čudil lzo. In še res je bilo, Dejanček je bil vendar brez ust!

V.[uredi]

Mamica je v službi, ati tudi, Tadejčka čuva varuška, Izo mora v vrtec. Spočetka je bilo kar nekaj težav. Ni šel rad v vrtec. Raje bi bil pri mamici. Toda, kaj moremo, mamica mora v službo.
Babica ga pelje v vrtec.
»Kje je mamica?« vpraša babica.
»V službi!« pove Izo.
»Kaj tam dela?« zanima babico.
»Piše,« ponovi Izo. Seveda, kaj pa drugega, če je mamica novinarka.
»Kje je ati?« naprej sprašuje babica. »V službi je!«
»Kaj tam dela?«
lzo pomisli. Res ga še ni vprašal, kaj tam dela. »lgračka se,« odgovori, saj tudi on pretežni del svojega dneva počne to.
»Kaj pa ti delaš?« zanima babico. »Jaz grem v vrtec!« 
»Hodiš rad v vrtec?« 
»Včasih grem, drugič ne!« 
»Zakaj ne?«
»Zato. Rad bi ostal doma, zdaj ostaja doma Tadejček, ki ga čuva varuška, jaz moram v vrtec, Tadejčku pa ni treba!« nadaljuje Izo.
»Ali nisi vesel, da imaš bratca?« vpraša babica.
»Sem. Vesel sem.«
»Ali bi rad še enega bratca?« vpraša babica.
»Bi, samo ta bratec naj stanuje pri tebi in dedku, ne pri nas.«
»Zakaj?« se čudi babica.
»Zato, ker potem bo mamica samo z novím bratcem, tako kot je zdaj veliko s Tadejčkom.«
»Vsaka mamica mora bolj skrbeti za tistega, ki je mlajši. Sicer pa nikar ne misli, da te mamica nima rada. Zelo te ima rada. Veš, kakšno pesmico je napísala o tebi?«
»Ne vem!«
»Preberem ti jo, tu jo imam, v žepu,« reče babica in prične brati pesmico, ki ji jo je pokazala hčerka.

I Z A K U

Moj zlatí fantek
stopica v veliki svet,
drobne očke odkrivajo
velike stvari.

Ročice steguje
neznanemu nasproti,
mama, mama.

Ko bi vedel moj mali fantek,
kaj pomeni ta beseda,
kaj vse si mi odkril,
kako neskončno rada te imam.

V vsej bolečini odgovornosti
in odmevnosti vsakdana
stopica, stopica
moj mali fantek
in odkriva veliki svet.

Nekaj časa je Izo tiho.
»Ali je lepo napisala mamica o svojem sinčku?« ga je vprašala babica.
»Lepo,« se odreže Izo. »Ali greš z menoj v vrtec?«
»Seveda grem,« reče babica. »Kakšna je tetka v vrtcu, tista, ki vas čuva?«
»Pridna je. Kadar je pa huda, reče orkašpinčič!«
»Kaj delate v vrtcu?« zanima babico.
»lgračkamo se, pojemo in rišemo, rišemo veliko. Boš videla, moje slike visijo na vratih!« jo pocuka za rokav. In stopita v vrtec.

VI.[uredi]

Vsak dan se dogaja kaj novega. Začne se že zjutraj, ko se Izo in Tadejček zbudita. Najprej je treba na kahlico. Mamica enega in drugega zavije v pled, ju posadi na kahlico in odpre radio, če pa je televizijski program, pa televizijo, da fantka laže vzdržita na tronu. Največkrat je vse to uspešno, vedno pa ne. Dogodi se, da fantka ne naredita nič. Mamica je zato žalostna in pove, da ju bo trebušček bolel, če bo šlo tako naprej.
»Saj sem se včeraj pokakal!« se izgovarja Izo in Tadejček ponavlja: »Čeraj!«
»Včeraj je bilo včeraj, danes je pa danes. Pokakati se mora človek vsak dan.«
»Danes se ne bom pokakal, jutri se bom!« trdi Izo. »Včeraj sem pokakal klobasico, pa je nisem jedel!« 
»Nisem jedel,« ponavlja Tadejček.
Včasih je naslednji dan podoben prejšnjemu.
»Zakaj ne kakaš?« vpraša mamica Iza.
»Ker drekec ne odpre vrat!« odgovori Izo.
»Ti ne odpreš vrat,« mu požuga mamica. »No, pritisni!« 
»Bom poizkusil,« se odreže Izo in Tadejček odmeva »Skusil!«
Čez čas naredita vsak svoj kupček, da je mamica srečna. D
ogodi se, da enemu ali drugemu uide v pleničke, ki jih oba še vedno nosita. Za Tadejčka je preprosto, Iza pa to vznemirja.
Ko mu uide, naenkrat reče: »Na kakcu sedim!« se smeji. »Moj kakec se je usedel na stol.«
»Zakaj se drgneš, če si se pokakal?« je huda mamica.
»Zato, da bom kakca kaznoval, ker ni hotel v kahlico!« Mamica ga hitro preobleče. »Si videla,« jo ogovarja Izo, »ko sem se pokakal v hlačke, je plenička kar počila!«
»Polulal si se tudi,« se čudi mamica, »zakaj si se polulal?« 
»Takšen sem!« odgovori lzo.
»Nekaj smrdi,« se spet spomni, »Tadejček se je pokakal!« »Se je že prej, pravkar sva lulala in ima čiste pleničke,« reče mamica.
»Če se je že, se pa še bo, smrdi pa že vnaprej!« ugotovi Izo.
S kakanjem so še težave, z lulanjem je bolje. Izo in Tadejček že znata lulati v stranišče. lzo ima pri tem svoje veselje. Ko mu odpneš hlačke, se ustopi pred straniščno školjko, široko se ustopi, se povzpne na prstke in z obema rokama prime lulček.
»Zakaj tako držiš lulček?« ga vpraša deda.
»Bojim se, da mi ne bi v stranišče padel!« se odkašlja in gleda, kako žubori iz njega.

VII.[uredi]

»Kako si, Izo?« se zanima za vnuka deda na
»Danes nisem Izo, danes sem Nuška!« trdi Izo. »Punčka sem, tako kot moja mamica, ki je samo moja!« se izprsi.
»Punčka si?« vpraša deda.
»Predpasnik imam, alí ne vidiš, in zdaj grem v trgovino po čokolado ! «
»Aha,« razume deda.
»Pojdiva zdaj malo na dvoríšče!« predlaga Izo.
»Z Nušo ali z Izom?« vpraša deda. »
Z Izom, kaj ne vidiš, da sem spet fantek in da mam hlačke!« 
»Aha,« razumevajoče reče deda. In odide na dvorišče. Tam mrgoli otrok. Ko se pojavita med njimí, pristopi k Izu majhna punčka, ga pokliče: »Izo!«
»Kaj je?« vpraša Izo.
Punčka ga radovedno motri, ogleduje deda in reče: »Veš kaj, poročila bi se rada s teboj!«
Izo jo gleda, potem pa reče: »A zdajle?«
»Ja,« pokima punčka In se zazre v deda, alí bo kaj nasprotoval. Toda preden se deda odloči, Izo reče: »Bredica, nimam časa, zdaj grem z dedom na sprehod.«
»Saj te bom počakala,« reče Bredica in mu pomaha. »Prav,« odgovori Izo, se obrne in odvleče deda za seboj.
Deda se čudi, kaj vse se otroci menijo. »Se večkrat poročiš?« vpraša.
»Ne, včasih, včeraj sem se z Bredico.«
»Si zdaj poročen?« zanima deda.
»Ne, nisem, igramo se. In Bredica me potem ni več marala, je rekla, da sem preveč suh.«
»Da si preveč suh?« se začudi deda.
»Ja, zdaj se bom zredil, da bom takšen kakor ati ali pa takšen kakor ti!«
»Jaz?« dedu primerjava ne gre v glavo.
»Veš, kakšen si ti, ti si kakor en bajsek!« mu reče, »da veš, en bajsek!«
»Kaj je to bajsek?«
»Ne veš, kaj je to bajsek?« se čudi Izo. »To je debel striček!« 
»Sem mar jaz debel?« se prestraši deda in si potipa trebuh.
»Ja, si, ne, nisi,« se popravi, »ampak še boš!« počasi pokima, zazrt v prihodnost.
»Če sem bajsek, ti ne bom povedal povestice,« se odloči deda.
»Boš!«
»Ne, ne bom. Ti jo boš povedal,« trdi deda. »Jaz je ne morem, ker imam počen glas!« 
»Saj nič ne škriplje!«
»Škriplje!« trdi lzo.
»Ne, prav lepo govoriš. No, povej mi povestico, lepo prosim,« sklepa deda roke.
»Dobro,« se odloči Izo. »Enkrat sta bila ženin in nevesta. Šla sta na visok hrib, visok, visok! Na hribu je bila kresnička. Kresnička je rekla: ne bom ugasnila svoje lučke. Konec povestice, ali je lepa?«
»Zelo lepa je bila,« pohvali deda.
»Zdaj ti meni povej povestico, deda,« zahteva Izo.
»Povedal ti bom povestico o lovcu, ki je s puško čakal na lisičko.«
»Deda,« se zadere Izo, »povej mi mehko pravljico, ne o lovcu in puški!«
»Dobro, se bova usedla,« pokaže deda na klop pod drevesom.
»Kje boš sedel, deda?« vpraša Izo.
»Na riti!« odgovori deda.
»Saj klop nima rite!«
»Aha, na klopci bom sedel, na tej strani klopce,« pokaže deda na konec klopi.
»Ne, ne bova sedela, za to nimava časa. Najprej se bova žogala,« potegne Izo majhno žogo iz žepa.
»Dobro, dobro,« se strinja deda.
»Na, tu jo imaš,« ponudi Izo žogo, »jaz grem tjale,« pokaže malo stran od klopi, »in ti mi vržeš žogo. Ko jo bom ujel, zaploskaj in zavpij: bravo golman!«
»Dobro, bom!«
Nekaj časa se žogata in Izo lepo lovi, tako da mora deda neprestano vzklikati: »Bravo golman!« Vsakič pa ne gre po sreči. Ko mu je žoga spet ušla in je tekel za njo, je na tleh zagledal veliko lužo. To ga je tako presenetilo, da je naenkrat pozabil na žogo in začuden strmel v mlakužo. »Poglej lužo, deda,« zavpije in kaže s prstom na vodo na tleh. Deda pride bliže. Izak se postavi pred lužo in gleda vanjo in sonce in oblački na nebu se kažejo v luži kakor v zrcalu. Naenkrat lzo zavpije: »Deda, jaz lahko, če hočem, padem med oblake!«
»Kako?« se Čudi deda.
»Poglej oblake v luži. Če padem v lužo, padem med oblake!«
»Res je, vendar nikar ne padi med oblake, ker noš moker!« ga opozarja deda.
»Ne bom,« brcne Izo po vodi, da se vse pomeša. »Žejen sem,« se naenkrat spomni, ko gleda vodo pod seboj. »Pojdiva domov!«
»Pa pojdiva, samo žogo poberi,« naroči deda.

VIII.[uredi]

Nedelja. Po kosilu. Televizija je prižgana. Poljski film iz srednjega veka o kraljih.
»Jaz sem tudi lahko kralj,« reče Izo.
»Kako?« se začudí mamica.
»Samo oči zaprem, pa sem kralj,« kima Izo.
»Sem kralj,« ponovi Tadejček.
»Zakaj Tadejček kar naprej ponavlja za menoj?« se razjezi Izo in mahne Tadejčka po glavi, da glasno zavrisne. Ati se razjezi in strese Iza za ušesa. Izo zatuli, da preglasi Tadejčka.
»Nehaj!« zahteva mamica. Nič ne pomaga.
»Nehaj!« zakriči mamica.
»Ne-e-e more-e-em se odjokati-i-i,« iztisne iz sebe, da se mamici stori inako. Končno se Izo umiri. Nekaj pa še naprej gloda v njem. Končno reče: »Če bo Tadejček vse ponavljal za menoj, ga bom kar Tilnu dal!«
»Kaj se jeziš,« mu odgovarja babica. »Tadejček se uči govoriti. Saj si bil ti prav tak pri njegovih letih. Tudi ti si ponavljal vse, kar si slišal. Če tega ne bi delal, se ne bi naučil govoriti!«
»Zdaj se jeziš na Tadejčka, ko je prehlajen, kašlja in smrkelj mu leze iz nosa, amesto da bi mu pomagal, da bi ozdravel,« reče mamica.
»Joj, mamica, Tadejček mora vzeti sirup!« se naenkrat spomni lzo.
»Ne, ne, ne-e-e!« se dere Tadejček.
»Ja, moraš vzeti sirup, da boš zdrav,« prosi mamica in išče žličko, da mu bo nalila zdravila.
Naenkrat Izo vstane, se prikloni na vse strani in začne deklamirati: »Tadejček mora sírup vzet, da ne bo bolan že spet!«
»Bravo, bravo, bravo!« se zasliši odobravanje z vseh straní. To pomaga, da Tadejček mirno popije zdravilo.
»Zdaj se bomo igrali godbo,« napove Izo.
»Kako?« vpraša deda. Ta deda prav ničesar ne ve.
»Godbo!« Mamica bo igrala trobento, babica saksofon, očka bobne, Tadejček violino, jaz pa klavir,« predlaga Izo.
»Kaj pa deda?« vpraša babica.
»Deda bo igral nogomet!« določi Izo.
»Nogomet? Zakaj pa nogomet?« ne gre v glavo babici. »Zato, ker ne zna žvižgati!« določi Izo.
Fantek se spozna na svoj posel. Treba ga je ubogati.
In ugasnili so televizijo in vsakdo si je predstavljal svoj instrument in pod Izovo taktirko so zaigrali takšen koncert, da so vsi sosedje desno, levo, zgoraj in spodaj napeli ušesa.
Ko so se dovolj upehali, je Izo načel novo stvar, ki ga je tiščala: O dedku Mrazu, ki je pravkar končal svojo poslanstvo in ga spet ne bodo videu celo leto.
»Dedek Mraz ni bil pravi,« trdi Izo.
»Zakaj ne?« vpraša deda.
»Ker ni imel pravega glasu. Mlad je bil. Dedek Mraz mora biti star, če ne, ni dedek Mraz, ampak je ati Mraz. Tudi brado je imel takšnole,« si povrta s prstki po bradi, kakor bi volno zvijal. »Dedek Mraz mora imeti dolgo brado,« dopolni Izo svojo predstavo o dedku Mrazu.
Treba mu je priznati, da ima prav.

IX.[uredi]

Počitnice. Morje. Vročina.
Dva fantka se spet srečata. Po dolgem času! Izo in Omar. Kako dolgo se nista videla! Na obalo sta ju pripeljali mamici. Pozdravljanju med mamicama ni konca. Izo in Omar se medtem tiho ogledujeta. Seveda, nič čudnega, če sta že pozabila drug na drugega! Vendar se staro prijateljstvo hitro obudi. Mamici klepetata, fantka se spravita na pesek in že sta polno zaposlena.
»Igrajva se ata In mamo!« predlaga Izo.
»Ata in mamo?« se začudi Omar.
»Ja, ata in mamo. Ti boš mama,« odloči Izo.
»Ne, ne bom, hočem biti ata!« trdi Omar.
»Ata mora biti večji od mamice, zato boš ti mamica,« odloči Izo.
»Jaz sem večji od tebe, zato bom jaz oči, ti pa mamica,« ponavlja Omar.
»Ne, jaz sem večji,« zatrjuje Izo, »poglej,« se postavi in dvigne roko z razpeto dlanjo nad glavo, da bi pokazal, kako je velik.
»Jaz sem tudi velik!« trdi Omar In stopi na prste. »Pojdiva se zmerit!« predlaga Izo.
»Kam?«
»Tjale, k drevesu,« pokaže na borovec na bregu. Stečeta k drevesu. Najprej se Izo prisloni k deblu in naroči: »Poglej, do kod segam, in tja daj palčko!«
Omar pobere palčko na tleh in jo da Izu na glavo. Izo stopli od debla. »Do kam sem velik, kje je palčka?« gleda po deblu.
»Pačka je na glavi,« odgovarja Omar in kaže na suho vejico na Izovih laseh.
»Ne, ne znaš,« se jezi Izo. »Mami,« se zadere, »mami!«
Mamica se ozre. »Kaj je?«
»Pridi sem, boš pomagala,« vpije Izo.
Mamica se dvigne, pride k drevesu. »Poglej, kako sem jaz velik, in nariši na drevo, kako sem velik,« jo prosi.
»Zakaj se moraš izmeriti, kako si velik?« vpraša mamica.
»Z Omarjem se greva ata in mamo in morava izmeriti, kdo je večji, in tisti, ki je večji, je ata.«
»Dobro,« se zasmeji mamica, vzame kamen in podrgne po deblu tam, kjer je vrh Izove glave.
»Aha, zdaj se vidi,« ogleduje Izo belo črto, »zdaj pa še ti,« potisne Omarja k deblu.
Omar se prilepi k drevesu. Seveda je manjši, to se vidi na prvi pogled, vendar je treba stvar dokazati. Mamica zariše s kamnom njegovo višino. Razlike je za cele tri centimetre.
»Kdo je večji?« vpraša Omar. Mamica se zasmeje, reče: »Jaz sem opravila svoje,« in gre nazaj k Omarjevi mamici.
»Kdo je večji?« spet vpraša Omar.
»Saj vidiš, jaz,« odgovori Izo in kaže črto na drevesu.
»Nisi, jaz sem večji,« trdi Omar. »Jaz sem večji, ne ti!«
»Dobro, dobro, potem boš ti očka in bom jaz mamica. Pojdiva nazaj k vodi in se igrajva ata in mamico. Punčko morava imeti!« ugotovi lzo.
»Punčko?« se čudi Omar.
»Ja, če sva ata in mama, morava imeti punčko. Mami, mami!« se obrne k mamici, ki še vedno klepeta z Omarjevo mamico.
»Kaj je spet?« vpraša mamica.
»Punčko, eno punčko potrebujeva. Naredi nama punčko!« prosi Izo.
»Kakšno punčko?«
»Punčko, on je ati, jaz sem mamica in morava imeti punčko, če sva ati in mamica!«
»Aha,« razume mamica, »je lahko punčka narejena iz brisače?«
»Vseeno, samo da je punčka,« razloží Izo.
»Dobro,« vzame mamica brisačo, ji naredi na koncu vozel, da je za glavo, vzame pas z kopalnega plašča in ga zamota okrog brisače, da bo imela punčka trebuh. »Na,« ponudi Izu mojstrovino. »Bo dobra?« 
»Dobra,« je Izo zadovoljen in jo pograbi z obema rokama.
»Punčko imava. Ti jo boš po ritki, če ne bo pridna!« reče Omarju.
»Kako ji je ime?« vpraša Omar.
»Liza!«
»Ne, Maja,« nasprotuje Omar.
»Liza je!« spet ponovi Izo. »Skopati jo morava, preden bo šla v vrtec,« jo potisne v vodo, pa spet dvigne, da iz Lize na gosto kaplja.
»Lačna je,« ugane Omar. »Jesti ji morava dati, preden bo šla v vrtec!«
»Saj bo v vrtcu jedla!«
»Bo, samo pozno. Tovarišica ji takoj, ko bo prišla, še ne bo dala ničesar!« Gleda Iza, potem reče:
»Ti si mamica, ti moraš skuhati kakav za punčko, da se bo najedla.«
»Že kuham,« meša Izo s palčko po vodi, zajema z roko tekočino in jo nosi punčki, ki je tako žejna, da vse popije.
»Dvigni jo v naročje, greva v avto, da jo bova odpeljala v vrtec!« predlaga lzo.
»Ne, ti jo primi, ti si mamica, jaz bom šofiral,« odloči Omar, se usede na skalo, vžge motor, brrrrr, brrrrr in odpeljeta se do vrtca. Odložita punčko za skalo in se pripeljeta nazaj na obalo.
»Lačen sem,« pravi Omar.
»Jaz tudi,« odgovori Izo.
»Ti moraš skuhati kosilo, ti si mamica,« trdi Omar.
»Ti pa mi prinesi kruha iz trgovine!«
»Na,« mu ponudi Omar kruhek in Izo naredi kosilo. Najedla sta se in igrala sta se kar naprej: po vodi, na suhem, v sobi, na postelji, ves čas, dokler sta bila na počitnicah.
Nič na tem svetu ne bo omajalo njunega prijateljstva!