Zgodbe

ZGODBE Saša Špiler

Spisano:	Pretipkala iz Zgodbe 2007, Katja Vodopivec.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

SENCE

Še sama se ne spominjam dobro, kdaj se je vse skupaj začelo. Vem le to, da je bilo kar naenkrat vse drugače. Nenadna sprememba v meni, me je navdajala z grozo, a kaj ko nisem bila sama kriva. Ali je moja krivda, da so se v mojem življenju pojavile One?

Kje naj začnem? Ne vem natanko, ali je bilo pred enim mesecem, ali še prej, vendar se zato še vedno tako živo spominjam vsega.

Nekega dne sem kot ponavadi prišla iz šole in svojo torbo zalučala v najbolj oddaljen kot sobe. Nato sem se vrgla na posteljo in vzela v roke knjigo. Bila sem ravno prave volje in vedela sem, da se bom kaj hitro poglobila vanjo. Odprla sem jo in začela brati. Po prvem stavku sem počasi nadaljevala, a nekaj me je motilo. Misli so mi uhajale drugam in nisem se mogla zbrati. Nekaj nenavadnega je plavalo v tišini. Tujega. Neznanega. Zasmejala sem se. Zopet sem pustila, da mi je domišljija odšla po svoje in si začela domišljati nemogoče. Sama nad sabo sem bila presenečena in zmajevala z glavo, a kaj ko se še vedno nisem mogla znebiti tistega občutka, ki mi je govoril da ni vse, tako kot bi bilo treba.

In napočil je večer. Nebo je zagrnila črna zavesa in že so se začele pojavljati prve zvezde. Zaprla sem oči in čakala da zaspim. Namesto tega pa sem dobila čuden občutek, da nisem sama v sobi. Oblil me je mrzel hlad in nisem vedela, kaj je res in kaj si domišljam. Ali res ne ločim med realnostjo in sanjami? Oziroma med resničnim svetom in med mojo domišljijo? Takrat pa se je začelo. Ko sem že za hip pomislila, da bo sedaj vse v redu, je napadlo. Nič nisem videla. Začutila sem le, kako so bile vedno bliže. Bile so brez oblike in zdelo se je, da sploh niso resnične. Stegovale so svoje roke proti meni in grabile po mojem telesu. Začela sem se tresti in nisem vedela, kaj naj storim. Lahko bi poskušala zbežati, a vedela sem, da je to nemogoče. Vse kar sem lahko naredila je to, da sem se stisnila ob steno in trepetala, kdaj bo konec. Zahlipala sem in iz oči so mi privrele solze.

»Prosim…« sem zašepetala. »Pustite me…« 

A niso nehale, ne. Postalo je le še huje. Čutila sem, kako so se plazile po mojem telesu in bile so že tako blizu, da... Praskale so proti mojem telesu in bolečine so bile neznosne. Še nikoli v življenju se nisem počutila tako. Bila sem ujeta. Zakričala bi, pa se mi je iz grla izvilo le slabotno sopenje.

»Ne morem več…« 

Tisto sekundo sem res mislila, da bom umrla. V glavi mi je razbijalo in vso telo je drhtelo in se zvijalo od bolečine. Nočem. In takrat so odšle. V najhujšem trenutku so se umaknile. Preplavil me je val olajšanja. Vedela sem, da se to noč ne bodo več vrnile. Le kaj so bila ta nevidna bitja? Od kod so prišle? Zakaj ravno sedaj? Nisem jih mogla za vedno imenovati one. In tako sem jih poimenovala Sence.

Zaslišala sem brnenje budilke. Odprla sem oči in zamežikala v novo jutro. Hitro sem vstala in odšla k mizi. Ozrla sem se po sobi in šele takrat so me preplavili spomini te noči. Izbuljila sem oči in se poskušala prepričati, da so bile vse le sanje. Ali so bile? Sem imela sploh kakršenkoli dokaz? Pogledala sem se po telesu, da bi odkrila kakšen znak. A nič ni bilo. Niti praske. Vse kar sem imela je bil temen spomin.

Naslednjo noč so se zopet vrnile. Ko sem mislila že, da so bile vse to le sanje. In vsaka noč je bila strašnejša od druge. Vsak dan so prišle, ko je na nebu posvetila luna. Bala sem se noči in si želela, da sploh ne bi napočila. A je. In vedno bolj sem bila zmedena in se začela zapirati vase. Enkrat sta me starša nekaj vprašala, a bila sem tako odsotna, da ju nisem slišala. Morala sta priti do mene in me stresti. Spraševala sta me, kaj se dogaja z mano, a bila sem samo tiho. Spremembo v meni so opazili prav vsi, tudi sama. A kaj naj bi naredila, ko sem vedno imela v mislih njih, Sence. Najprej so bile tu le ponoči. A podnevi so bile trdno zasidrane v mojih mislih. In tudi ob dnevni svetlobi niso hotele oditi. Bila sem izgubljena za vedno.

Starši so me peljali k psihiatru. Znorela sem. Mislili so, da sem nora. A nobenemu nisem hotela povedati o svojih strahovih in razlog, zakaj sem postala drugačna. Tisti človek je silil vame in hotel, da mu povem vse. Planila sem v jok in začela kričati. Naj neha siliti vame. A ni nehal in tako sem mu povedala. Vse. Tiho me je poslušal in prikimaval z glavo. Zatem je stopil ven in mi rekel, naj ga počakam. Slišala sem, da se je pogovarjal z mojimi starši. In čez nekaj minut so vsi skupaj vstopili. Oče in mama sta svoj pogled vztrajno upirala v tla in nisem mogla doseči, da bi me pogledala v oči.

»Mhm,« je začel.

Pogledala sem človeka, ki sem mu pravkar zaupala vse svoje strahove in napeto čakala na njegove besede.

»Nisi prva, ki se ji je to zgodilo. Veliko ljudi je doživelo isto kot ti.« 

Preplavil me je val presenečenja. Nisem bila edina? Zanimivo.

»Ljudje si iz neznanih razlogov začnete domišljati, da obstajajo bitja, ljudje, ki jih v resnici ni. In…« 

»Kaj?!« sem zakričala. »Da si vse le domišljamo? Ni res!« 

Pripravljena sem bila narediti vse, da jim dokažem, da so bile resnične. Nisem več vedela, kaj počenjam. Začela sem kričati nanje, kaj si domišljajo da so in podobno, da me obsojajo. Nekako so me uspeli brzdati in dali so mi neke tablete za pomiritev. Kmalu sem zaspala v trden spanec.

To je moja zgodba. In sedaj se nahajam tu. Redno hodim k psihiatru, ki se trudi zaman, da bi me prepričal, da Sence niso resnične. Ne bo me uspel prepričati. Jaz vem stvari, ki jih on ne. Strah me je le tega, da bo prepozno ugotovil, da imam prav. Sence so bile vedno bliže in vedela sem, da me bodo nekega dne ujele in popeljale v smrt. Vse je bilo le še vprašanje časa. In želela sem si, da bi bilo že mimo. Moje življenje je postalo brez smisla. In želela sem si le še konca…

ZIMSKA PRAVLJICA

Pograbil je se svoj nahrbtnik, nato pa kakor hitro se je le dalo, odhitel na šolski avtobus, kjer so ga že vsi nestrpno pričakovali. Pozdravil jih je in odložil svoje stvari. Zdelo se je, da je vse pripravljeno na odhod. In res. Avtobus se je prav kmalu odpeljal.

Vožnja je minila hitro in še preden so se zavedli, so že zacvilile zavore in ustavili so se. Vsi so se pognali proti izhodu in kmalu so stali zunaj in se živahno pogovarjali. Učitelji so jih mirili in kmalu so se skupaj približali zaledenelemu jezeru. Tadej je iz torbe izvlekel svoje črne drsalke in si jih nataknil na noge ter se hitro pognal za drugimi.

Minila je že kakšna ura odkar so zaceli drsati in Tadej se je skupaj s prijatelji umaknil, da bi si malo odpočil.

»Ali greš?« mu je nekdo zaklical.

»Ah vi kar pojdite. Takoj pridem za vami. Samo še nekaj poiščem.« 

Končno je našel kar je iskal in se že hotel pridružiti ostalim, ko mu je pogled obstal nekje drugje. Na robu drsališča je zagledal neko dekle, ki ga prej ni opazil. Zasanjano je zrlo v nebo. Imela je temne lase in bled obraz na katerem si lahko opazil ljubke pegice. Najbolj posebna stvar na njej pa so bile prav njene oči. Nikoli še ni videl podobnih. Bile so tako temne, da so bile že skoraj črne kot noč. Izžarevale so vse mogoče in vodile so nekam daleč proč, v drugi svet in skrivale najgloblje skrivnosti njenega srca. Spraševal se je, kako je mogoče, da je ni opazil že prej.

Tedaj pa so se njene oči zazrle naravnost v Tadejeve in zavedla se je tega, da jo je opazoval. Njena lica je oblila skoraj nevidna rdečica. Nekaj trenutkov sta se samo opazovala in nobeden od njiju ni naredil niti koraka, ali preusmeril pogleda. Nato je Tadej pogumno stopil proti njej. Ni bil živčen in samozavestno jo je ogovoril.

»Pozdravljena,« je začel, »Mislim, da se še ne poznava. Jaz sem Tadej.« 

Dekle ga je nenavadno pogledalo in se šibko nasmehnilo.

»Živjo. Jaz sem Julija. Oprosti, ker te nisem takoj videla, a ravno sem nekaj …mhm… razmišljala.«

»Sem opazil,« se je hudomušno nasmehnil, »Greš drsat?« 

Ponudil ji je roko in čakal na njen odziv. Ni se prav obotavljala. Hitro je položila svojo dlan na njegovo in naslednji hip sta že skupaj drsala po ledeni površini. Bila sta tiho, a zdelo se je, da besede niti niso bile potrebne. Tadej se je spraševal, o čem razmišlja Julija. Ni vedel natanko, kaj je prebudilo sploh njegovo zanimanje zanjo. Mogoče je bilo le to, da se mu je zdela drugačna in zanimiva.

Dolgo časa sta drsala, nato pa se utrujena sesedla na bližnjo klop. Zapletla sta se v pogovor, ki mu ni in ni bilo konca.

Julija je pograbila sneg in ga vrgla v zrak, kjer se je ta razpršil v drobcene snežinkice in nato padel nanju. Tadej se je zasmejal ter stekel nekaj korakov stran, da bi tam tudi on pograbil sneg. A nekako se mu je uspelo spotakniti in padel je na mehko snežno odejo. Julija je v smehu pritekla k njemu in se čudila, kako mu je to uspelo.

»Pomagaj mi vstati, prosim,« jo je prosil Tadej.

Zmajala je z glavo in mu ponudila roko. Sprejel jo je, a namesto, da bi vstal, jo je potegnil in tako je bila tudi ona zakopana v snegu. Zgroženo ga je pogledala in se odkotalila bliže in zalučala sneg proti njemu, medtem ko je on storil isto. Tako se je začela vojna med njima in na koncu sta oba obležala v snegu.

»Mislim, da morava počasi iti,« je žalostno rekla ona.

Tadej je prikimal in začela sta se približevati drugim.

»Na laseh imaš sneg,« je rekla Julija in mu ga dala dol.

Tadej pa se je zopet zazrl v njene iskrive oči in se počasi približal njenemu obrazu in jo poljubil. Ko se je odmaknil od nje, je obema na obrazu zaigral nasmešek in z roko v roki sta odšla po zasneženi poti…

NAVIDEZNA RESNIČNOST

To, da sem drugačna, sem zares opazila šele pred kratkim. Že prej sem sanjala stvari, ki so se pozneje uresničile. Včasih je bilo zadosti, da sem se kar naenkrat zavedela nečesa. A šlo je za malenkostne dogodke, zato jim nisem posvečala večjega zanimanja do sedaj. Bilo je sredi pouka, ko se mi je za trenutek stemnilo pred očmi in sem zagledala eno svojih prijateljic, ki je padla po stopnicah. Bilo je tako živo, da sem mislila, da se je to dejansko zgodilo. Ko se mi je pred očmi zopet prikazala slika razreda, sem olajšano zavzdihnila. Ni mi bilo do tega, da bi bila še naprej tako odmaknjena. Sprva sem tisto prijateljico skrbno opazovala, kajti nisem želela, da se to dejansko zgodi. A nič takega se ni zgodilo, zato sem pozabila na nezaželen dogodek v moji glavi.

Bil je lep sončen dan, ko sem jo čakala pred hišo. Nasmejana je pomolila glavo skozi vrata in me zagledala. Hitro je pograbila svoj plašč in stekla po stopnicah. Na sredi se je ustavila in začela nekaj izvajati. Nikakor nisem mogla preprečiti tistega, kar se je imelo zgoditi. Zavrtela se je in medtem izgubila ravnotežje in padla po stopnicah. Zagledala sem prizor, ki sem ga Videla že prej. Bil je čisto enak in natanko sem vedela, kaj bo.

»Ne!« sem zakričala in v trenutku sem bila pri njej.

Njen obraz je bil bled in le še enkrat je odprla oči. Nato jih je od izčrpanosti zaprla. Medeja je prosila mimoidočega, naj pokliče pomoč, ta čas pa je ona sama ostala pri prijateljici. Držala jo je za roko in ji govorila vzpodbudne misli, čeprav ni bila prepričana, ali jo sploh sliši.

Kmalu je prišel rešilec in celo pot je bila ob njej. V bolnici so prevzeli nadzor nad njo zdravniki, Medeja pa se je nestrpno prestopala in čakala na kake novice.

»Vse bo v redu z njo,« je rekel zdravnik v beli halji. »Staknila je le lažji pretres možganov in edino zdravilo, ki ji ga lahko damo, je počitek.« 

Olajšano se je nasmehnila in sedla. Le kaj bi bilo, če bi se končalo drugače? Pa tudi njen privid ji ni dal miru. Vse je bilo preveč resnično, da bi bilo le naključje. In zgodilo se je tako velikokrat, da je že moralo biti nekaj na tem. Nekajkrat se je česa zavedla šele potem, ko se je to že zgodilo in spoznala, da je to nekje že prej videla. Očitno ji je bil ob rojstvu dan preroški dar, ki bi moral biti nekaj lepega, a zanjo je postal največja nočna mora in groza, ki jo je lahko bila doletela. Videla je tudi slabe stvari. In najhuje je bilo, da ni mogla preprečiti le-teh. Lahko je le mirno gledala in čakala, kdaj se bo zgodilo.

»Žan,« se je predstavil fant, ki ga je Medeja spoznala na neki zabavi.

Zdel se ji je simpatičen in v trenutku jo je očaral s svojo samozavestjo in s šalami. Zanimanje zanj je v njej vedno bolj raslo, zato je ostala v njegovi bližini. Ko sta bila sama, se mu je približala in ga poljubila na ustnice. Žan ji je vrnil poljub in ovil svoje roke okoli njenega pasu.

»Le kje si se skrivala prej, princeska?« 

Medejine ustnice so izoblikovale skrivnosten nasmešek.

»Takoj se vrnem,« mu je zaklicala in odšla na stranišče. Ko se je vrnila, je videla, da v sobi poteka prava zmeda. Ljudje so stali okoli nekega mladega fanta, ki je sedel na tleh in objemal noge. Zdelo se je, da preživlja strašanske bolečine, a le od kod izvirajo? Medeja je zaprla oči in zagledala Žana, ki je ubogega fanta ubil. Ko jih je zopet odprla, se je zazrla naravnost v njegov obraz, ki se je čisto spremenil, sedaj je bil poln zlobe. V mislih je začutila močan udarec, ki je prihajal iz nekje drugje. Skušala se ni zmeniti za bolečine in mu poslala nekakšen val bolečine, ki ga je presenetil in zabolel hkrati. Medtem sta se Žan in Medeja umaknila na samo, saj nista imela želje, da bi ju kdo po nepotrebnem opazoval. Sama sta stala na ulici in edino živo bitje poleg njiju je bila mačka, ki je skočila iz smetnjaka. A nista se zmenila zanjo. Naslednji udarec je bil še močnejši in Medejo je butnilo ob zid. Od šoka jo je skoraj spodneslo, ampak uspela se je obdržati na nogah in mu vrnila z nečim, kar mu je očitno prišlo do živega, saj se je prijel za glavo in klecnil. Ni popustila prijema ter tako svojo moč le še stopnjevala.

»Aaa!« se je zaslišal krik, ki je prihajal iz njegovih ust.

Še zadnjic se mu je približala in ga poljubila. Resnično ji je bil všeč, a včasih spoznaš da nekdo ni pravi in se moraš umakniti, pa naj si še tako močno želiš, da se ne bi. Odrinila ga je in pustila, da je padel. In trenutek kasneje se je Žan razblinil v nič.

Medejino življenje je bilo vse prej kot lahko, kajti morala se je spopadati tudi s svojim darom. Ljubila ga je in hkrati sovražila. Prinesel ji je že toliko nepotrebne bolečine. Nobenemu ni nikoli povedala resnice o sebi, a želela si je, da bi lahko to storila. Prav nikoli pa ni izgubila upanja. In vedno je verjela vase...

KO SANJE POSTANJEO RESNIČNOST

Tadeja je slonela na okenski polici in strmela ven v nebo. Počutila se je tako majhno, nepomembno. Saj je bila samo ena, ena izmed mnogih. A to ni natanko držalo, kajti za svoje bližnje je bila edinstvena in nenadomestljiva. Želela si je, da bi tudi nekdo drug prišel do tega spoznanja, nekdo ki ji je zadnje tedne pomenil preveč in jo zato naredil ranljivo.

»Kaj zopet razmišljaš?« jo je vprašala Sara.

»Nič,« je odgovorila Tadeja in se izognila njenemu pogledu.

»Ne laži mi. Vem da je nekaj.« 

»Ni vredno besed,« je skomignila.

Nato je odhitela po stopnicah in že od daleč zagledala njega. Peter je hodil in tako nadaljeval svojo pot, nje pa še ni opazil. Po nekaj korakih sta se srečala in se pozdravila. In tisti majcen trenutek je Tadeji pomenil ogromno. Sekunda, ko so se njune oči srečale in dobile poseben žar, ji je pomenil tako veliko. Želela si je ustaviti čas, za vedno ostati ob njem, a kaj ko to ni bilo mogoče. Tako se je trudila pač čimveč časa preživeti ob njem in izkoristiti vsak možen trenutek. Pa še to ni prav uspevalo. Le kje sta bila že tista dva dneva, ki sta ju preživela skupaj in se je v njiju pojavila iskrica? Saj je vedela, da so bile samo sanje. Bilo je preveč lepo, da bi se nadaljevalo.

V roki je držala mobitel in se delala da nekaj tipka, a to je bila le krinka. V resnici so njeno glavo preplavljale čisto drugačne misli.

Nenadoma je začutila, da se ji je od zadaj nekdo približal in čutila njegov topel dih. Srce ji je začelo razbijati in obrnila se je. Njene sanje so razpadle na koščke, ko je videla, da tisto ni on. Včasih si želiš stvari tako močno, da jih hočeš verjeti že ob vsaki priložnosti in je vse le še vprašanje časa. In veliko laže verjameš v pozitivne stvari, kot pa sprejmeš negativne.

Tokrat je stal v bližini nekega dekleta, s katerim sta se navdušeno pogovarjala. Tadeja jo je poznala, saj je bila njena dobra prijateljica. Prepričevala se je, da med slednjo in Petrom ni bilo nič, in res ni bilo. A vseeno ji je domišljija zašla po svoje, tudi v slabo smer.

Ko se jima je približala, jo je le bežno oplazil z očmi. Skušala je ujeti njegov pogled, a kaj ko ji ni namenil niti sekunde. Zakaj? Zdelo se je, kot da jo ignorira in se ne zmeni zanjo. Po vsem tem kar sta imela … Želela si je odgovore na svoja vprašanja. Ali je zahtevala preveč?

Stekla je po hodniku. Ni vedela natanko kam bo prišla, le tekla je. In pot se je kmalu končala. Naslonila se je ob steno in počasi zdrsnila dol po njej in svoje roke zakopala v obraz. V očeh je začutila solze. Kako neumna se je zdela sama sebi. Kot bi se kaj takega zgodilo. In tako ali tako ni bil vreden ne nje, ne njenih solz. Postal je le eden izmed mnogih na katerega je morala pozabiti. Čeprav je bila prepričana, da bo tokrat drugače. A ni bilo in očitno ne bo nikoli.

Začutila je roko, ki jo je pobožala po laseh in nekdo se ji je približal. Ni niti pomislila, kdo bi to lahko bil, vedela je le, da trenutno ni razpoložena in da je nihče ne more potolažiti. Že je želela odriniti tisto osebo stran, ko se je zazrla v njegove zelenkaste oči.

»Ne bodi žalostna,« jo je prijel za roko.

Tadeja ni mogla izustiti niti besedice, zato je le molčala in celo večnost sta gledala eden drugega.

»Oprosti, neumen sem bil, da se nisem zavedal, kaj lahko imam. A sedaj sem to spoznal, in upam, da še ni prepozno,« je nežno rekel.

Odkimala je z glavo in mu pustila, da se ji je postopoma približal. Bil ji je vedno bliže, dokler je ni poljubil in takrat se ji je zdelo, da so se uresničile njene sanje. In res. Postale so resničnost…

USODNA VRTNICA

Pogledala sem ga naravnost v oči.

»Torej bi šla?« 

Nasmehnila sem se in pokimala. Že dolgo sem pričakovala in na skrivaj upala, da me bo povabil ven in sedaj se je to uresničilo. Najraje bi skočila do neba, a nekako mi je uspelo ohraniti dostojanstvo dokler ni odšel. Všeč mi je bil že mesece, a šele sedaj se je zgodilo tisto, za kar sem se pred kratkim mislila, da je nemogoče.

Preostali del dneva sem le zasanjano zrla predse, medtem ko so se mi v glavi podile različne misli, vse povezane prav z njim. Spraševala sem se, kako mu uspe, da me že ves čas odkar ga poznam spravi v smeh in dobro voljo s tako malenkostnimi stvarmi. A zavedala sem se tudi tega, da lahko prav tako s temi drobci postavi moje življenje na glavo in ga močno zasuka - v negativnem smislu seveda.

Končno. Prišel je dan, ki sem ga že napeto pričakovala, a se ga tudi bala. Zbudila sem se že zelo zgodaj, kljub temu, da so bile počitnice. Odšla sem k umivalniku, si umila obraz in se zazrla v svojo podobo v ogledalu. Zaprla sem oči in odkorakala ven iz kopalnice. Zmogla bom, sem si rekla. Nisem si mogla pomagati, da se ne bi na široko zasmejala. Govorim, kot da bi šlo za ne vem kako pomembno in veliko stvar. Ampak saj ni čudno, da sem bila zaskrbljena. Zame je bil to pač ogromen dogodek, ki mi je tudi prav toliko pomenil.

Tekla sem proti kraju, kjer sva bila zmenjena. Kljub temu, da sem se začela pripravljati že veliko prej, sem se vseeno malce preveč zadržala in sedaj sem bila že pozna in na tem, da zamudim na svoj prvi zmenek. Kaj takega se lahko zgodi samo meni!

Že od daleč sem ga zagledala, kako je stal pod drevesom in me napeto čakal. Ko me je zagledal, so se mu zasvetlikale oči in pohitel je k meni ter mi v roke potisnil rdečo vrtnico. Navdušeno sem jo sprejela ter si jo približala obrazu, da sem zavohala njen prijeten vonj. Večini ljudi bi se zdela vrtnica za prvi zmenek preveč osladna, a meni se je zdelo to romantično in popolno. Zdelo se je, da je to vedel in me že prvi dan prebral kot knjigo.

»Hvala,« sem rekla.

»Malenkost,« je skomignil in mi poklonil enega svojih najlepših nasmeškov.

Nato me je prijel za roko in skupaj sva odšla proti drsališču, kjer sva si na noge nataknila drsalke in pogumno zakorakala proti ledu. Na začetku me je malce zaneslo, zato sem se ga še močneje oprijela.

Hitro sem se privadila in tako sva kar letela po spolzki ledeni plošči. Nenadoma me je prijel še za drugo roko in skupaj sva se zavrtela. Pokrajina je kar drvela mimo naju. A tudi če ne bi, mislim da nisva imela časa, da bi si jo podrobneje ogledala. V tem trenutku je bila le ena stvar, ki me je prevzela. Zrla sva si v oči in nobeden ni odmaknil pogleda. Počutila sem se kot da letiva in svet okoli naju je izginil. Bila sva sama. Samo jaz in on. Nisem se bala, da bi me spustil, kajti njegove roke so se me močno oklepale in me niso hotele spustiti. Ne sedaj, ne pozneje. Nikoli. Tako kot on zame, sem tudi jaz obstajala samo zanj.

Fant je opazoval dekle pred sabo in opazil, da so se v njenih laseh nabrale drobcene snežinke, ki so se močno svetile v zadnjih sončnih žarkih. Njene oči so bile močno razprte in usmerjene vanj. Vedel je, da se tudi ona počuti podobno kot on. Vse je bilo tako čarobno. Drugače se z besedami tega ni dalo opisati. Modro nebo, ki so ga razsvetljevali zadnji sončni žarki, naletavanje drobcenih snežink, ki jih je veter odnašal naokrog in jih na koncu položil na zemljo, ter dve bitji, ki sta se združili v eno...

Čas zanju se je ustavil, medtem ko sta se še vedno vrtela. A kmalu sta pod nogami zopet začutila trdo ploskev in ustavila sta se. Pogledala sta gor, v nebo in opazovala zdaj zvezde, zdaj snežinke. Luna se je mogočno povzpela na sam vrh in ponovno zavzela svoj prestol.

Fant je umaknil lase, ki so ji padali na njen ljubek bled obraz in se ji počasi približal. Korak za korakom. Z vsako sekundo ji je bil bliže. Tudi ona se mu je približala in v naslednjem trenutku, so se njune ustnice dotaknile.

Poljubila sva se, nato se za sekundo malce odmaknila ter se spet približala. Ne more biti res, sem si govorila. A medtem še vedno trdno verjela, da je resnično. Hotela sem verjeti.

Ko sva se dokončno odmaknila, sva videla neko petletno deklico, ki naju je s svojimi ogromnimi očmi opazovala, njena usta pa so bila razprta v izrazu presenečenja.

Spogledala sva se in zarežala. Nato sem pokleknila k punčki.

»Pozdravljena. Kako ti je ime?« 

Našobila se je ter spregovorila: »Nadja.« 

Nato je utihnila in naju še naprej opazovala.

»Ali si ti njen princ?« ga je iznenada vprašala in se napeto zazrla vanj.

»Ne vem. Ali sem?« me je nagajivo pogledal.

»Mogoče,« sem odgovorila in že je hotel ugovarjati, ko sem še dodala, »zaenkrat vse kaže na to, da si.« 

»Jaz bi tudi imela svojega princa,« je vzkliknila.

»Saj bo prišel, ne skrbi. Le še malce moraš počakati. Do takrat pa ti lahko posodim svojega.« 

»Kar delila bi me,« se je delal užaljenega.

»Seveda,« sem lahkotno rekla.

Zasmejala sva se. Nato sva se poslovila od Nadje ter počasi odšla.

Hodila sva med visokimi drevesi, ki so stali v vrsti. Le kaj me je pritegnilo na njem, da se je zasidral v moje srce? Njegove oči, ki so imele nek poseben žar, nasmeh, ki me je vedno znova očaral in način, kako me je gledal. Opazoval me je z neko toploto in v njegovem pogledu je bila vsa njegova pozornost preusmerjena name. Iz njega pa si lahko razbral tudi občutke in čustva, ki jih je gojil do tebe. Veliko mi je pomenilo tudi to, da me je vedno znal nasmejati in lahko sva govorila o čisto vsem. Vse sem mu lahko zaupala.

Zunaj je vladal mrzel zimski hlad. A nisem ga čutila, saj se je toplota njegovega telesa širila skozme. Poleg tega pa je moje srce kar gorelo od ljubezni …

Odprem oči in se zazrem v ledeno ploskev. Na njej leži krvavo rdeča vrtnica, katere listi so že odpadli in sedaj ležijo ob njej. Daleč okoli nje ni ničesar kar bi ji delalo bližino.

Po licu mi spolzi hladna solza, v kateri so zajeti vsi občutki iz preteklosti in sanj. Začutim njeno težo in oddalji se od mojega obraza ter zaplava skozi zrak. Medtem okoli mene biva tišina, ki jo prekine šele zvok, ki se pojavi, ko solza udari ob tla...

ZAPRAVLJENA PRILOŽNOST

»Pojdi z menoj!« ji je zaklical.

Dekle ga je pogledalo. Prišla sta do prelomnice, kjer sta se morala odločiti o tem, kakšna bo njuna prihodnost. Negotovo je stopilo korak nazaj.

»Obljubim ti, da bo vse v redu. Skupaj sva lahko karkoli,« ji je prigovarjal.

Ko bi le bila ona tudi tako sigurna kot je bil on. Namesto tega pa ji je v glavi razbijalo od negotovosti. Bala se je. Njegova roka je še vedno čakala, da jo ona zgrabi. Prepričan je bil, da bo odšla z njim. Brez nje je bilo njegovo življenje brez smisla.

»Ne morem več dolgo čakati,« je rekel, »Prosim...« 

Le še hipec in lahko je prepozno. Dekle se mu je počasi približalo in skušalo doseči njegovo roko. Bila je tako blizu, da je že lahko čutila toploto, ki je sevala iz nje. Potrebna je bila le še sekunda in kmalu bosta skupaj bosta za vedno. Hotela jo je pograbiti, ko se je umaknil. Bilo je prepozno.

»Prepozno je,« je zašepetal.

Medtem ko je odhajal, ga je dekle opazovalo s svojimi modrimi očmi. Obrni se, je kričala v sebi. Ampak ni se obrnil. Prosim, ne odhajaj, je prosila. A njene prošnje niso bile uslišane in za fantom, ki jo je očaral in stopil globoko v njeno srce, je ostal le še spomin.

Sedaj je to dekle stalo tu in živelo v meni. Veliko časa je že preteklo odkar sva se zadnjič videla. Kako vesela sem bila, ko se je kar od nikoder pojavil. Moje srce je poskočilo in v meni so se zbudili občutki, za katere sem milila, da so že davno pozabljeni. A očitno niso bili nikoli in so samo čakali, kdaj bodo prišli na plan.

Čeprav je bil malo drugačen, sem vedela, da je globoko v sebi še vedno isti fant, ki sem ga davno poznala. Pozdravila sem ga in mu namenila enega izmed svojih najlepših nasmehov. A on mi je le hladno odzdravil in me ošinil s pogledom. Po vsem tem, kar je bilo nekoč med nama, mi je namenil le to? Je bilo to res vse kar je ostalo od najine ljubezni?

S svojimi očmi sem pogledovala proti njemu in si želela nemogoče. A kaj, ko on se ni zmenil zame in tako sem le tiho stala ob njem in skušala prisluhniti drugim v pogovoru.

Ko sva le ostala sama, sem ga z bolečino v očeh pogledala: »Zakaj?« 

Tajalo je nekaj trenutkov, da se je tudi on zazrl vame. Izvil se mi je krik presenečenja, ko sem spoznala, da so tudi v njem še vedno pretekli občutki in čustva. Ni se mogel zadržati in tako se mi je približal. Svoje močne roke je ovil okoli mojega pasu in me poljubil. Zopet sem bila ujeta v njegovem objemu. Še vedno sem ga ljubila. To sem mu hotela tudi povedati, a kaj ko so skozi zrak začele odmevati stopinje. Nekdo je prihajal. On se je umaknil stran od mene in kmalu sem zagledala drugo dekle, ki je prihitelo k njemu in ga strastno poljubilo. Minuto pred tem sem bila na njenem mestu še jaz. In tako močno je bolelo, ko sem ju sedaj videla skupaj.

»To je moja punca in skupaj sva že eno leto,« mi je povedal in pogled vztrajno upiral v tla.

Prisilila sem se, da sem se nasmehnila, nato pa stopila korak nazaj.

»Mislim da morava iti,« ji je rekel, »prideš?« 

Pred očmi se mi je ponovno odvrtel dogodek izpred nekaj let, ko sem bila jaz tista, ki je odločala o tem, ali pojdem z njim. Takrat sem preveč oklevala in ravno to je bil razlog, da sem ga izgubila. V nasprotju z mano pa je sedaj ona takoj poiskala njegovo roko in skupaj sta se počasi začela oddaljevati od mene. Ko sem še sama hotela oditi, me je presenetil on. Še poslednjič se je ozrl nazaj in najine oči so se srečale. Žal mu je bilo za to, kar se je zgodilo. A bilo je prepozno, kajti mesto v njegovem srcu je zasedlo drugo dekle.

Vse kar je še ostalo od tega, kar sva imela nekoč, je moj spomin. In v njem bo ostal za vedno.

NESMISEL

»Počakaj,« sem se zasmejala in pohitela za njo.

Slišala sem le še njene korake, ki so se iz minute v minuto čedalje bolj oddaljevali. Planila sem okoli vogala in tisti trenutek sem se zaletela v nekoga. Pogledala sem, kdo je postal žrtev mojega divjanja in kmalu sem zagledala malce starejšega fanta, ki je umirjeno stal in se smehljal.

»Oprosti,« sem zardela.

Očitajoče me je pogledal, nato pa zamahnil z roko.

»Ni, panike,« je pomežiknil, »ni se zgodilo prvič, pa tudi zadnjič ne.« 

Želela sem še kaj reči, saj mi je bil všeč, a preden sem odprla usta, je skrivnostni fant že izginil v množici. Nisem ga mogla več najti, zato sem odšla po svoje.

Razmišljala sem o dogodku, ki se je zgodil in upala, da nisem izpadla preveč neumno. Med odmori sem preiskala celo šolo, da bi ga našla, a kaj ko se je ugreznil v tla. Nisem se obremenjevala s tem. Škoda časa.

Zakaj se večina stvari zgodi ravno takrat, ko to najmanj pričakuješ? Pravzaprav je vedno tako. Ali si si kdaj že česa močno želel in se je uresničilo? Vam mogoče, a meni ne. Dogodki me vedno ujamejo popolnoma nepripravljeno in takrat poskušam pač reagirati situaciji primerno.

Že od daleč sem ga videla prihajati. Skušala sem ujeti njegov pogled, kar mi je uspelo in naslednji trenutek sva šla že mimo en drugega. Zdelo se je, da me je opazil in se mi prijetno nasmehnil. Sedma nebesa zame. Do konca dneva sem zadovoljno poskakovala naokoli in prav nič me ni moglo vreči iz tira.

Fantu se je ravno mudilo v učilnico, ko je neko dekle divje planilo vanj. Knjiga mu je zletela iz rok in zavil je z očmi. Zakaj ravno sedaj? Pobral je knjigo in si medtem na obraz zopet nadel nasmešek. Dekle se mu je opravičilo in zdelo se je, da ji je resnično nerodno. Ni želel biti preveč zloben, zato jo je pomiril, nato pa hitro kakor je le lahko odšel.

»Spet zamujaš,« ga je očitajoče pogledala profesorica.

Zaklel je in se tiho usedel v klop. Čez minuto je dobil listek od sošolca, ki ga je spraševal, kje se je obiral. Nakracal je: "Neko noro dekle se je zaletelo vame."

Nato mu ga je podal in prijatelj ga je razumevajoče pogledal.

Zaslišal se je šolski zvonec in fant je hitro zmetal stvari v torbo in se razgledal po razredu. Smuknil je do nekega dekleta in jo poskušal objeti. Ona se mu ni skušala izviti iz objema, ampak se je namesto tega le zahihitala.

Sam sebe je občudoval in razmišljal o položaju, ki se ga je pridobil v družbi. Čeprav ne bi tega nikoli na svetu nobenemu priznal, se je počutil pomembnega.

Hitel je po hodniku in se ponosno oziral naokoli. Ni opazil dekleta, ki ga je opazilo že od daleč in upala, da jo bo vsaj za trenutek pogledal. Zanj je bila nevidna in njegov pogled je šinil naravnost skoznjo.

Stal sem čisto pri miru in vso svojo pozornost usmerjal vanjo. Bila je ena izmed mojih najboljših prijateljic in tudi ona je čutila enako. Bila sva nerazdružljiva ter zaupala sva si vse mogoče in še veliko več.

»No, poglej jo,« sem jo posmehljivo pogledal.

Sedla je poleg mene in iz nje se je usula ploha besed. Povedala mi je vse, kar je bilo novega in vmes ponovila še nekaj stvari, ki mi jih je omenila že stokrat. A nisem je prekinil, pač pa jo z zanimanjem poslušal.

»Zaletela sem se v nekega čudovitega fanta,« je nazadnje še dodala.

Zavil sem z očmi in nisem se mogel zadržati, da ne bi planil v smeh. Ko je govorila o tem, nisi mogel ostati resen. A ob tem sem skušal tudi prikriti bolečino v meni, ki se je pojavila vedno, ko je govorila o kom, ki ji je bil všeč. Pretvarjal sem se, da mi je vseeno, a zaman.

»Kako pa kaj ti pa ljubezen?« 

Zamislil sem se in se zazrl naravnost v njene temne oči. Kako rad bi ji povedal po resnici, a kaj ko vem, da potem ne bi bilo več enako. Vedel sem, da se ne zaveda, koliko mi pomeni. Še sam se skoraj nisem. Nekaj v njej me je vedno znova pritegnilo, da se ji nisem mogel upreti. Dan za dnem me je spravljala v dobro voljo in mi bila na voljo ves čas. Njene vranje črne lase je premetavala okoli in se ves čas šobila. V njenih očeh je bila kot vedno prisotna iskra, njene ustnice pa so se lesketale in so vedno oblikovale nasmeh.

»Nič ni,« sem tiho odgovoril in pogledal v tla.

Ni opazila moje zadrege.

»No, ti le glej, da si najdeš takšno, ki te bo vredna in te ne bo nikoli prizadela. Drugače bo imela opravka z mano.« 

Prijela me je za roko in se naslonila name. Moje srce je začelo hitreje udarjati in rahlo sem priprl oči. Ko bi le čutila, kar čutim jaz. Trenutki z njo mi pomenijo nepredstavljivo veliko. A sprejel sem dejstvo, da me nikoli ne bo ljubila na tak način, kot jaz njo. Vedno bom na prvem mestu zanjo, a le kot prijatelj. Od nje nisem zahteval več. Sprijaznil sem se s tem in ji želel le srečo. Da bi si našla nekoga, ki bi jo cenil vsaj pol toliko, kot jo jaz.

IZGUBLJENO SRCE

Po listu papirja sem potegnila prvo črto. Ni bila ravna, pač pa polna raznih vijug, ki so se nadaljevale v neskončnost. Drugo sem malce bolj poudarila. Trdno sem prijela svinčnik in zaslišal se je zvok, ko je ta grobo drsel po papirju. V ozadju se je vrtela glasba, ki me je pomirjala in ob kateri sem se lahko popolnoma sprostila.

»Kaj delaš?« se je zaslišal zvok izza mojega hrbta.

Zavila sem z očmi in zagledala njega. Točno sem vedela, koga bom zagledala, saj je bil on edini, ki si je drznil prekiniti moje delo, kakršnokoli je pač že bilo.

»Rišem,« sem mirno odgovorila.

Zazrl se je v list, ki je ležal pred mano in ga natančno preučeval. Nato se je namrdnil ter se znova zasukal v mojo smer.

»Greš v park?« 

»Ja.« 

Minuto kasneje sva že hodila po poti in okoli naju so se razprostirala majhna drevesa, ki so bila ravno v času razcveta. Z zanimanjem sem se ozirala naokoli in trenutek kasneje, sem se pogreznila v svoj svet. Tako čudovito je bilo. Prijazna melodija ptic, sinje modro nebo, ki se razprostira okoli naju in pa sončni žarki, kateri naju grejejo. Popolno.

Sedla sva na klop in priprla sem oči. Postala sem malce živčna in nisem vedela, kaj je vzrok temu. Nekako se nisem mogla čisto sprostiti in po nekaj zmedenih mislih sem ugotovila, da mi pogled uhaja k njemu. Zdel se mi je zanimiv in tiho sem se spraševala, o čem razmišlja. A ni bilo samo to. Bitje srca v mojem telesu se je pospešilo in ugotovila sem, da so me preplavili neznani občutki. Nisem jih poznala, zato me je bilo strah. Ko bi le vedela, ali so dobri ali slabi. A pojavili so se prvič, zatorej nisem vedela na čem sem in kaj naj si mislim. Najbrž bi jim posvetila še več pozornosti, če me ne bi nenadoma prijel za roko in rekel, naj grem z njim. Skupaj sva tekala po travniku, medtem ko se je moja roka trdno oklepala njegove. Nikoli ga nisem hotela spustiti. Zdelo se mi je, da se je med nama tedaj spletla neka vez, ki se je ne da prekiniti. Če bi se spustila, bi bilo tako, kot da bi prekinila stik z življenjem. Nisem vedela, kaj počnem. V tistem trenutku sva obstajala samo jaz in on. Tekla sva dokler nisva od izmučenosti popadala na tla. Zasoplo sva dihala in obrnil se je k meni, da sem lahko začutila bližino njegovega telesa ob meni. Znova sem začutila svoje srce, ki se je začelo čudno obnašati, zato sem se prevalila stran od njega. Hudomušno me je pogledal in odtrgal marjetico ter jo položil v mojo dlan. Sprejela sem jo ter se nasmehnila. To je bil eden izmed najlepših dni v mojem življenju. In vse to samo zaradi njega.

Bilo je sredi pogovora z njim, ko se nama je približalo svetlolaso dekle, ki sem jo poznala iz šole. Stopila je poleg in opazovala zdaj enega, zdaj drugega. Nisem imela druge možnosti, kot da ju predstavim.

»To je Veronika,« sem rekla.

Tudi on se ji je predstavil in nekaj trenutkov sta bojazljivo gledala eden v drugega, nato pa se počasi zatopila v pogovor. Zdelo se mi je, da ne spadam tja, zato sem brez slovesa odšla. Namenila sem se proti enemu izmed skritih kotičkov, kjer navadno ni bilo ljudi. Naslonila sem se na steno in pogled upirala skozi okno. Vrtinec ljudi, ki neslišno hiti drug mimo drugega ter si včasih ne nameni niti bežnega pogleda. Vsak je popolnoma drugačen, a v nekem pogledu so si najbrž tudi podobni. Od majhne deklice, ki se je spotaknila in sedeč na tleh žalostno pretaka solze, do resnega moškega srednjih let, ki se v svoji odvetniški opravi odpravlja v službo. Včasih se mi zdi zanimivo opazovati ljudi. Včasih sem si celo izmišljevala zgodbe o njih.

Pogledala sem na uro in ugotovila sem, da je preteklo že kar nekaj časa, odkar sem tu. Nenavadno se mi je zdelo to, da se mi moj prijatelj še vedno ni pridružil. Ponavadi je vedno odhitel za mano, saj mu je moja družba ugajala. Spraševala sem se, kam je odtaval.

Zgodilo se je sredi ure matematike. Ob misli, ki je vdrla v mojo zavest sem presenečeno poskočila in svinčnik mi je spolzel med prsti. Sošolci me nenavadno pogledali, a mi niso posvečali večje pozornosti. Zakaj te nekatere stvari presenetijo ravno ob napačnih trenutkih, in to takrat ko najmanj pričakuješ? No, še vedno vam nisem povedala, kaj je bila tista misel. Kar naenkrat, ravno ko sem hotela napisati rešitev enačbe, me je doletelo spoznanje, ki se je navezovalo nanj. Tisti čudni občutki in hitro utripanje srca. Ugotovila sem, kaj so. Bili so znaki zaljubljenosti. Zaljubljena sem bila v svojega najboljšega prijatelja. Le kdo bi si mislil? To dejstvo me ne bi smelo presenetiti, kajti res je, da je bil on človek, ki mi je bil pravzaprav od vseh najbliže. Odločila sem se, da mu povem resnico.

Stopala sem proti njemu. Odločilni trenutek bo končno napočil.

»Nekaj ti moram povedati,« sem skoraj zašepetala.

Zdi se, kot da me ne bi zares poslušal. Pomahal je nekomu in na njegovem obrazu se je pojavil nasmešek.

»Jaz,« sem začela.

»Oprosti, me je ponovno prekinil. Kaj si hotela reči?« 

Iz trenutka v trenutek je bilo vse teže. Glas se mi je tresel kot še nikoli. Ko pa sem hotela končno izdahniti usodne besede, pa je te kot ponavadi ponovno nekaj zaustavilo. Nisem mu povedala. Čakala sem na naslednji pravi trenutek. A kaj, ko ta ni napočil.

Naslednji dan mi je povedal šokantno novico.

»Veroniko sem povabil ven,« je rekel.

Srce se mi je ustavilo. Kako se je lahko to zgodilo? Nemogoče. Saj se še poznata ne.

»No, privolila je,« je še dodal. Konec sveta zame. »Upam, da te ne moti. Konec koncev je tvoja prijateljica.« 

To je bilo še najmanj kar me je motilo. Najbolj me je žrlo to, da sem bila na skrivaj zaljubljena vanj, kar mu še vedno nisem uspela povedati. Mogoče je bilo usojeno, da nikoli ne izve. In še celo jaz sem bila tista zaradi katere sta se sploh spoznala. Torej sem bila praktično glavni krivec.

Ko sem ju prvič videla skupaj, sem zbežala stran. Nisem ju bila sposobna videti, kajti bilo je preveč boleče. Obeh sem se izogibala na vsakem koraku, ki sem ga naredila. In tudi nisem hotela biti več njegova prijateljica. Ne samo prijateljica. Nisem bila sposobna biti le to. A on očitno ni hotel, da se oddaljiva, zato se je vedno znova vračal k meni. Ko je bil žalosten, sem ga tolažila, ko je bil srečen, sem se veselila skupaj z njim. O svojih težavah z njim nikoli več nisem mogla govoriti. Enostavno ne.

»Vzamem,« je rekla Veronika in se zazrla v njegove zelenkaste oči.

Kot nevidna postava sem stala zraven njega. Bila sem njegova poročna priča in vsako sekundo bi se ga lahko dotaknila. Še vedno mi je toliko pomenil.

Na vprašanje »Ali ima kdorkoli kakršenkoli razlog, zakaj se te dva ne bi smela poročiti, naj sedaj spregovori, ali molči za vekomaj,« sem le tiho gledala v tla. Izbrala sem drugo možnost. Molči za vedno. Sicer pa kot da sploh kdo ugovarja. In to ženinova poročna priča? Samo v sanjah.

Na lastne oči sem videla, kako sta potrdila svojo zakonsko zvezo v poljubu. Bila sem izgubljena. Želela sem si, da bi stala na njenem mestu, da bi bila jaz tista, ki bi jo tako čarobno gledal. Slep je, da ni opazil mene, ko sem s solznimi očmi stopala iz poročne dvorane.

Tokrat je bilo sredi noči. Na nebu je sijal mesec in midva sva sedela na kamnitem kamnu ter strmela nekam daleč stran. Znova sem ga opazovala in tokrat je to opazil. Tudi on se je obrnil proti meni in najine oči so se srečale. Ne vem, kaj mi je bilo, a približala sem se mu. Začutila sem njegove vlažne ustnice in v naslednjem trenutku sem ga poljubila. Tvegana in nepremišljena poteza. Vedno sem vedela, da je prepozno. Ima ženo in ni možnosti več za naju. Nikoli je ni bilo.

Presenečeno se je umaknil in vstal. Odmikal se je od mene kot prestrašeno bitje, ki se oddaljuje od roba sveta. Zatresel se je in skozi njegovo telo je planil mrzel tok.

Nekje na oddaljenem kraju je na kamnu stalo dekle, ki je zrlo v morje, katero se ji je v tem trenutku zdelo tako mrzlo in globoko. Spomnila se je svojih misli, za katere se je zdelo, da so že skoraj pozabljene. Prekiniti vez med njima, pomeni prekiniti stik z življenjem. Sedaj se ji je to motalo po njeni glavi. Vzdihnila je in še zadnjič je pomislila nanj, nato pa skočila v globino.

ILUZIJA

Tečem. Čutim veter, ki močno piha, a to me sploh ne moti, saj mi misli švigajo naokoli in sem tako zatopljena vanje, da ne vidim več dogajanja okoli sebe. Solze kapljajo na hladno cesto, kjer v hipu izginejo. Ko bi le tudi moja bolečina izginila tako nevidno in hitro, da bi izginila vsakršna sled za njo. Zakaj se to dogaja ravno meni? Zakaj se vedno znova vse tako konča, ko že mislim, da bom končno bila srečna. Zakaj?

Ko sem ga prvič videla, se je v meni nekaj zganilo. Nekaj kar mi je bilo do zdaj neznano, a se je sedaj prebilo na plan. Ali je bila to ljubezen na prvi pogled? Ne verjamem. Te ne obstajajo. A kaj sem sedaj potem jaz čutila v tem trenutku? Bilo je nekaj globljega kot ponavadi, to vem. Čutila sem, da nisem samo jaz ta, ki tako čuti. Da je obojestransko. Čutila sem tvoj pogled, ki je počival na meni. Tudi sama sem te pogledala in za nekaj trenutkov se je za naju čas ustavil. Zrla sem v tvoje oči, ki jim ni bilo konca. Zdi se, da so vodili v nekaj skritega in neznanega zunanjemu svetu. V neskončnost.

Kmalu sem se zbudila iz transa, saj me je prijateljica stresla in šele takrat sem ugotovila, kaj se je zgodilo in oblila me je rdečica. Zopet sem pogledala proti tebi in videla, da sedaj tudi ti zreš v drugo smer. Poskusila sem se skoncentrirati, a to mi ni uspelo, saj mi je pogled vedno znova uhajal drugam.

Komaj sem dočakala konec pouka in hitro sem pospravila svoje stvari in oddrvela ven iz učilnice. Pohitela sem domov, brez da bi se od kogarkoli sploh poslovila. Preveč misli se mi je napletlo v glavi, da bi lahko trezno razmišljala. Vedela sem samo to, da bi pomeniš več kot kdorkoli. Čeprav se zdi to le kratka zatrapanost, temu še zdaleč ni bilo tako. Ne morete me razumeti, če niste v moji koži. Sanjarila sem, kaj vse se bo zgodilo in nihče me ni mogel ustaviti.

Naslednji dan je bilo kot v sanjah. Osamljeno sem stala, ko si se kar od nikoder pojavil in me prijel za roko. Ni se mi bilo treba ozreti, saj sem vedela, da si to lahko samo ti. Čutila sem tvojo bližino in ti ponižno sledila. Ostali svet se ni zmenil za naju in vse se mi je zdelo samo začarano. Bila sva v svojem svetu, v katerega ni imel vstopa nihče razen naju.

Končno sva se ustavila in stopil si proti meni. Čutila sem vsak tvoj dih in tvoje telo, ki se je stalo tik ob mojem. Ljubim te, je misel švignila vame. Ti si razlog za moje življenje in vsak vdih je bil zate. Vedela sem, da si ti tisti, na katerega sem čakala že vse svoje življenje. Svojo usodo sva zapečatila s poljubom večnosti.

Kdo si? Kaj se je zgodilo? Nisem več razumela. Bilo je enostavno preveč. Segala sem proti tebi, a bil si predaleč, da bi te dosegla. Klicala sem te k sebi, a nisi se odzval na moje klice, čeprav bi se moral. In tako sem te za večno izgubila.

Zopet sem tekla brez prestanka. Ulica se je spremenila v gozd in cesta v tla polna listja. Prišla sem do razpotja. Pred mano se je mogočno širil prepad. Počasi sem stopala proti njemu in se ustavila točno pred njegovim robom. Le še majcen korak me je ločil do tega, da bi zgrmela vanj. Bila sem odločna, da nadaljujem pot, ko sem ugotovila, da ravnam napak. Hitro sem se poskusila obrniti in steči nazaj na varno. A gozdna tla so bila spolzka in prehitro sem naredila korak, ki me je stal življenja. Sedaj sem padala in čakala, da bom dosegla tla. Padanje je bilo vse kar mi je ostalo od življenja. In padala bom do konca…

ŽELIM SI TE

Stala sem sredi učilnice in lahko sem samo gledala, kako so se moje sanje v hipu zrušile, da od njih ni ostal niti košček, ki bi dokazoval, kaj je včasih bilo. Ali je sploh kaj bilo med nama? Ali je mogoče, da neka tako močna stvar tako hitro izgine? Kaj pa če to pomeni, da je bila vse to le bežna vez med nama, ki niti približno ni bila tako močna, kot sem si mislila?

Odločno sem stopala po hodniku, za katerega se mi je zdelo, da se je stopnjeval v neskončnost. Kmalu sem v daljavi zagledala dve postavi, ki sta se mi toliko približali, da sem lahko končno prepoznala njuna obraza. Smejajoč se, sta oba nadaljevala pot in vse kar sta mi namenila, je bil le bežen pogled. Ona se je s svojo roko trdno oprijemala njegove in dajala močan vtis, kako srečna je. Njeni dolgi plavi lasje so ji padali preko ramen, medtem ko so na njem najbolj izstopale njegove iskrive oči, ki so svetile modro. A nekako me to, kar sem videla, ni prizadelo in še sama ne vem zakaj. Vem le, da ko sem ju prvič videla me je prevzelo popolnoma nasprotno čustvo, kot bi me moralo. Namesto da bi vsa objokana stekla stran, kakor bi me nesle noge, sem se nasmehnila in bila srečna zanju. Na nek način mi je celo odleglo; kot da bi odložila težko breme, ki sem ga morala še malo prej nositi.

Dnevi so minevali in nekega jutra me je ustavil in me tako ujel popolnoma nepripravljeno. Ne vem več, čemu me je zadržal, vem le to, da so moje oči kakor žarek šinile proti njegovim in nisem si mogla pomagati, da mi ne bi pogled ostal na njem. Ustrašila sem se, oh, kako močna je bila v tistem hipu tista želja, ki si je želela njegove bližine. Prišla je od nikoder in šele takrat sem se zavedla, da mogoče ta divja sla, ki je hrepenela po njegovih dotikih in bližini, sploh nikoli ni odšla, ampak sem bila jaz tista, ki jo je potlačila, sedaj pa je ob napačnem trenutku zopet prišla na dan.

Vedela sem, da moram storiti prav vse, da bi ga pozabila. Ni bilo važno kako, le da ga. Začela sem se ga izogibati, umikati svoj pogled pred njegovim in storiti prav vse kar je v moji moči, da bi prekinila stike. Nisem bila prepričana, da njemu najino prijateljstvo sploh kaj pomeni, zato sem bila trdno prepričana v uspeh. Saj bi izbrala kako drugo pot, a kaj ko je bila ta edina pa še ta ni zagotavljala popolnega uspeha. Lahko sem le upala, da bo delovalo, kajti zadnja stvar, ki sem si jo želela je ta, da bi si pokvarila še naslednje mesece, kdo ve, mogoče celo leta?

Tokrat je bil on tisti, ki me je presenetil. Šel je mimo mene in me pozdravil, a jaz sem samo obrnila glavo stran in mu nisem vrnila pozdrava, češ da ga nisem ne videla, ne slišala. Že sem hotela oditi naprej, ko je okoli mojega zapestja ovil svojo roko. Ustavila sem se in ga pogledala s svojim, od bolečine spačenim obrazom; slednja se je pojavila zaradi nenehnega boja, ki sem ga bila v sebi pa še ujel me je v napačnem trenutku.

»Zakaj to počneš?« me je z glasno vprašal.

»Počnem kaj?« sem se sprenevedala.

»Izogibaš se me, ne odzdraviš mi, zdi se kot da me ne želiš več poznati.« 

V meni je odzvanjalo in potrebovala sem nekaj trenutkov, da se mi je bitje srca zopet upočasnilo. In tako mi je še ena laž zdrsnila po jeziku.

»O čem vendar govoriš? Nič kaj takega ne počnem. Oprosti ker te zdaj nisem pozdravila, a res te nisem videla.« 

Njegove oči so bile polne nezaupanja in zdelo se je, da mi ne verjame niti besedice.

»Ne izgovarjaj se, toliko sem že prepričan v to, kar sem ti povedal, drugače bi te pustil pri miru.«

»Prosim, pojdi …Pusti me pri miru… Samo pojdi,« je odmeval šepet iz mojih ust, za katerega nisem bila prepričana, ali ga je uspel prestreči.

»Valentina,« je tiho rekel.

»Jaka,« sem mu odvrnila.

Grdo me je pogledal in videlo se je, da se mu res ne ljubi pregovarjati še dolgo. Ampak saj sploh nisem hotela, da bi se. Popolnoma bi mi zadoščalo že, če bi samo odšel.

»Povej mi prosim. Veš, res hočem da še naprej ostaneva prijatelja.« 

»A kaj ko meni to ni dosti,« sem rekla in vzelo mi je naslednji trenutek, da sem se sploh zavedla, da sem besede izgovorila na glas, zato sem pogled uprla v tla.

Val presenečenja je preplavil njegov obraz in šele takrat je stopil korak bližje resnici. Meni pa je prekipelo, ni se mi več dalo pregovarjati. Če že hoče vedeti, mu bom povedala. Naj ve kar je hotel.

»Veš, zakaj se te izogibam?« sem tiho rekla. »Ali res hočeš vedeti? Zaljubljena sem vate že od prvega trenutka, ko sem te zagledala. Pa še ti si bil tisti, ki mi je dajal upanje, da se bo moja želja uresničila. Ampak zdi se kot da ti nikoli ni prav. Ti si bil tisti, ki se je oddaljil od mene. Našel si si njo in tako name popolnoma pozabil, postala sem le še temen spomin v tvoji glavi. A sprejela sem tvojo odločitev, spoštovala sem jo, zato sem privolila in se do tebe začela obnašati tako, kot si se ti do mene. In sedaj stojiš tu poleg mene in govoriš, da ti ni prav.« 

V tem času sem že močno povzdignila svoj glas in bila sem na robu histerije. V tistem trenutku me je skoraj zajel smeh, ko sem zagledala njegov presenečen obraz in oči, ki so kot okamnele strmele vame. Kot da bi mu povedala nekaj groznega. No, saj če priznam, je bilo res malce strašljivo, a vseeno bi lahko kaj rekel. Nato pa kot, da bi slišal, kaj sem si mislila, je odprl usta.

»Žal mi je, nisem vedel.« 

A kaj ko mi to ni pomagalo, prav nič mi ni povedalo. Stekla sem stran in tekla toliko časa, dokler nisem našla kotička, kjer sem bila lahko sama, pa čeprav ne za dolgo. Kmalu sem zaslišala korake, ki so odmevali, ko se mi je nekdo približeval. Upala sem, da ni namenjen proti meni, a kot vsakič do sedaj, sem se motila tudi v tem trenutku.

»Ali si v redu?« 

Obrnila sem se stran od stene in nerodno mi je bilo, ko sem svoje objokane oči in spačen obraz obrnila proti Timu. To ni bilo stanje, v katerem bi si želela, da me kdorkoli vidi, a zdelo se je, da njega ne moti. Približal se mi je in sedel poleg mene. Poiskal je mojo roko in s svojimi poljubi brisal moje solze. Dal mi je občutek varnosti in vsaj za en trenutek sem pozabila na Jako. Tako hvaležna sem bila Timu v tistem trenutku in zahvaljujoč svoji ljubezni in pozornosti, ki mi jo je namenil, sem mu ju tudi sama vračala z isto močjo in zanosom.

Tim je svojo roko položil čez moje rame in me ljubeče pogledal. Pogledala sem proti njemu, a kaj ko sem za njegovim hrbtom zagledala njega. Še vedno mi je bilo tesno pri srcu, kljub temu da sem bila že nekaj časa s Timom. Jaka je bil s svojo punco, a opazila sem, da je tudi on na skrivaj pogledal proti meni, kot da mu je žal za vse, kar se je zgodilo med nama in bi si želel, da se ne bi tako oddaljila. A sedaj je bilo prepozno.

Bil je lep, ne lep, popoln sončen dan in s Timom sva stala sredi ničesar. Zavrtel me je in me tesno privil k sebi.

»Ljubim te,« mi je zašepetal in me poljubil.

Želela sem mu vrniti iste besede, mislim da si jih je tudi on želel slišati, a takrat sem se zavedla, da mu jih ne morem. Opazovala sem ga, a moje misli so mi ušle k Jaki. Ves ta čas sem v Timu videla njega. Njegovi poljubi, dotiki, njegova bližina. Želela sem si, da bi bil Jaka. Tim je bil veliko predober zame, več kot si zaslužim in pošteno bi bilo, da bi mu njegovo ljubezen vračala. Nisem ga bila vredna in kljub vsemu kar sva imela, je v mojem srcu še vedno ostal zasidran Jaka.

Tim je opazil nenadno spremembo v meni in se odmaknil. Nekako je uganil kaj razmišljam in se odmaknil od mene in pustil, da sem ostala sama.

»Iti moram,« je tiho rekel in me še poslednjič poljubil na lice, preden je za vedno odšel iz mojega življenja…

SKRIVNOSTNA PODOBA

Izstopila sem iz avtomobila rdeče barve in glasno zaprla njegova vrata. Pred mano se je razprostirala modra površina, ki se je vlekla v neskončnost. Sončni žarki so segli prav do morske gladine in se od nje odbijali, medtem ko je razgled pred mano z vsako sekundo postajal popolnejši.

Čez nekaj minut sem še vedno očarano strmela v razprostirajočo se pokrajino in tako sem preslišala prav vse besede, ki mi jih je namenila prijateljica, katera je hotela na vsak način govoriti z mano. Divje je poskakovala okoli in se trudila, da bi mi kaj povedala, a kaj ko ji to ni najbolje uspevalo. Ampak podobnih situacij je bila že navajena, zato se ni pretirano jezila, pač pa mirno počakala.

Kmalu pa je moja odmaknjenost minila in spet sva sedeli na travi in se smejali. Za razliko od mene, se ji kljub strašanski vročini in soncu ki je pripekalo, ni ljubilo kopati. Sama pa sem se kar pognala v valove, katere je divje vrtinčil veter. Čez nekaj trenutkov se je ta umiril in spustila sem se v nižjo vodo; ta me je obdajala in mi v višino segala natanko do pasu. Zazrla sem se v vodno gladino in zagledala svoj odsev, ki ga je izbrisala kaplja, katere izvor je bil neznan.

Ko je površina končno zopet obmirovala, sem zagledala dve podobi. Kmalu sem lahko razločila moške poteze, ki so bile last nekega visokega temnolasca. Začutila sem njegovo bližino in njegova vroča sapa na mojem vratu, je povzročila da mi je srce iz sekunde v sekundo vedno bolj razbijalo. Spraševala sem se, kdo je skrivnostna postava za mano. To sem nameravala tudi odkriti, zato sem se sunkovito obrnila, a lahko sem videla le prazen zrak, v katerem je plavala le sled, ki je pričala o tem, da je pred kratkim nekdo stal tukaj. Prestrašeno sem obračala oči, a kaj ko ga ni bilo več, zato nisem bila prepričana, če sploh obstaja, ali pa je le plod moje domišljije.

Prijateljica me je z zanimanjem opazovala, ko sem se priplazila iz vode. Opazila je zmedo, ki je divjala v meni, vendar o tem nisem želela govoriti. Tako ni rinila vame in me pustila na miru; dala mi je čas, da sem jaz tista, ki ji bom zaupala, kaj je bilo. A vseeno mi je vsake toliko časa podarila skrivnosten nasmešek, ki me je spominjal nanj, na skrivnostnega moškega, ki mogoče sploh ni resničen.

Prispeli sva v najin apartma, ki je bil veliko lepši kot sem sprva pričakovala. Imel je štiri sobe in pa majhen balkon, ki nama je ponujal razgled na morje.

Dan je nadomestil večer, tega pa kmalu noč. Hitro sem končala nekaj stvari, ki jih je bilo potrebno storiti. Ko sem končala pa sem hitro, kot bi s prstom mignil, legla v posteljo, kajti le še stežka, sem držala oči odprte, saj sem bila uničena od utrujajoče vožnje ta dan.

Prisluhnila sem urinemu kazalcu, ki me je uspaval, a nekako mi kljub temu ni in ni uspelo zaspati. Tako sem ponovno vstala ter se odpravila na balkon. In tako se je pred mano prikazala noč polna zvezd, ki so krasile temo.

Opazila sem, da se je spodaj nekaj premikalo, a kaj ko nisem uspela razločiti, kaj. Zato sem se kmalu zatem odločila, da pojdem pogledat. In res. Čez minuto sem stala zunaj in gledala naokoli, kaj je povzročalo hrup, ki je skozi zrak prihajal do mojih ušes.

Ustrašila sem se sence, ki se je kar iznenada prikazala, pa čeprav sem pričakovala nekoga. Tokrat sem se v hipu obrnila, in se zazrla v oči moškemu, ki se mi je tisti dan vtisnil v spomin. Takoj sem ga prepoznala, ni bilo dvoma o tem, ali je to res on.

Bil je oddaljen le nekaj centimetrov, a čakal je, da sem sama naredila prvi korak.

Ko sem to tudi storila, je ovil svoje roke okoli mojih bokov in me poljubil. Znašla sva se v vrtincu mojih sanjarjenj in moje misli so razburkano krožile.

Odpravila sva se stran od tu. Prijel me je za roko in tesno sem mu sledila. Sredi noči sem sledila neznancu. Še sama sebi si nisem uspela razložiti svojih dejanj, zakaj bi jih torej razumeli drugi?

Čas je kar polzel in tako sva kmalu prispela do klifa, kjer sva obmirovala in sedla na skrajni rob. Ob misli, da me tako malo loči od tega, da bi strmela v globino, me je prevzel občutek strahu. A v vedenju, da je sam v enakem položaju, mi je postalo laže. Takrat mi je dal največji občutek varnosti, ki mi ga je lahko nudil v tistem trenutku.

Govorila sva o raznih stvareh, a občutek, da se sploh ne poznava in to da mi ni povedal nič preveč osebnega o sebi, me je navdajalo s skrivnostjo, ki je bdela nad nama. Če sem ga povprašala, kaj o čimer ni želel govoriti, je molčal in ni bilo sile, ki bi takrat kaj izvlekla iz njega. Tako mi ni preostalo drugega, kot da sem obupala in zamenjala temo. Govoril mi je o stvareh, katere sem poslušala z odprtimi usti in vsaka njegova beseda me je navdala z radostjo. Presenetil me je, ker je bil prvi tak človek, ki sem ga kdajkoli poznala, drugačen in čudovit.

Tesno sem se ga oprijela in ležala v objemu njegovih rok. Bila sem na robu norosti, saj niti približno nisem vedela, kaj počnem. Norost me je pripeljala do njega in prvič v življenju nisem stvari načrtovala vnaprej, pač pa se prepustila toku, da me nese. A bilo mi je vseeno, zame je bila pomembna je bila le sedanjost.

»Poglej, utrinek,« je dvignil roko in prst usmeril proti nebu.

Ta je kazal nekam tja v nebo in ko sem mu sledila, sem ga tudi sama zagledala.

»Želim si, da bi ta trenutek trajal večno,« sem neslišno zašepetala.

»Ali sanjam?« sem ga vprašala ter ga pogledala.

»Mogoče. Tudi meni se včasih to zazdi, a kaj ko vsakič, ko se te dotaknem, vem da je prelepo, da bi bilo neresnično.« 

»Ali si res tak tudi v resnici?« 

Znova me je pogledal in me pogledoval s svojimi vprašujočimi modrimi očmi. Zdelo se je, da ne ve, kaj bi odgovoril, kajti misli so mu burno krožile, a kaj ko ni izustil ničesar.

»Nisem prepričan. Všeč si mi, ker me s tabo ni strah pokazati, kaj sem in kaj čutim, medtem ko me realnost ne sprejema. Čutim to, zato se bojim pokazati svoj pravi jaz.«

Ne boj se. Besede niso bile potrebne, zato sem se mu le približala in to je bilo dosti, da je vedel. Nasmehnil se je in šel s svojo roko skozi moje svilene lase. Na uho mi je šepetal sladke besede, ki so razburkale moje misli in bila sem na vrhu svojega življenja. A kaj ko je vsega nekoč konec. Nobena stvar ni večna.

Odprla sem oči in se zazrla v temen in prašen strop. Čeprav je bilo prijetno toplo in zelo udobno, je bil to zadnji kraj, kjer sem se hotela znajti. Moje misli so preplavili dogodki te noči, ampak kmalu me je zajel dvom, ki se je spraševal, ali je bilo vse sploh resnično.

...Ne skrbi, s tabo sem. Rad te imam in nikoli te ne bom zapustil. Nikoli, nikoli...

Ne! Kričala bi, če bi lahko, a v tistem trenutku nisem mogla.

...S tabo postanem resničen. Ti si tista, ki me je naredila resničnega. Pridi z mano...

Vse to je bilo preveč zame, kam je izginilo tisto prej? Nikoli ne bom pozabila, nikoli.

Ponovno sem sedela v smrdljivem starem avtu, katerega bi bilo treba popraviti, saj je bil že mnogokrat rabljen in dobro bi bilo, če bi si ga kak mehanik ogledal in popravil tistih nekaj stvari. Ah, poskušala sem vse, da bi odvrnila misli od njega. Na morju sem bila za tem še nekaj dni, a kaj, ko ga nisem nikoli več videla. V glavo sem si vbila, da ni bil resničen, a tisto noč iz sanj sem imela za zmeraj naslikano v glavi, kot bi ravnokar minila.

Čas mi je polzel med prsti in bila sem na poti v svojo novo službo. Ni mi bilo do dela, izgubila sem voljo do vsega; takrat sem se morala prisilila v dejanja, ki jih v resnici nisem bila sposobna.

Moje stopinje so glasno odmevale in bala sem se trenutka, ko bom videla svojo pisarno. Gradila sem si življenje za katero nisem vedela v katero smer me pelje. Ženska me je ustavila pri pultu in rekla, da me bo sprejel šef ter naj ga počakam tu. Že od daleč sem zagledala poslovneža, ki mi je bil iz trenutka v trenutek bliže. Prvo kar sem spoznala so bile njegove oči, potem njegove roke. Bil je on.

»Pozdravljena! Jaz sem Matej,« mi je podal roko in se nasmehnil na način, kot se zna le on...

LAŽ

Stopila sem v prostor poln ljudi, a kljub temu se je moj pogled ustavil le na eni osebi. Oči so mi šinile k fantu mojih let, ki se je samozavestno smehljal in se pogovarjal. Tudi on je opazil moj prihod, saj se je na hitro ozrl k meni.

Pridružila sem se svojim znancem, s katerimi smo obujali spomine in pri tem neznansko uživali. A kaj, ko se nekako nisem uspela čisto vključiti, saj mi je pogled uhajal proti njemu. Prvič v življenju sem ga videla, a nekaj je bilo na njem, kar me je privlačilo in sem ga hotela na vsak način spoznati. Ampak zanj sem bila nevidna, zdi se, kot da me ni opazil in sem se mu zdela popolnoma nezanimiva.

Malce slabše volje sem odšla do mize s pijačo in tam sem zagrabila prvi kozarec. Hitro sem stopala skozi množico, medtem ko so bile moje oči ponovno prikovane na njem, zato nisem opazila postave, ki se je nenadoma pojavila pred mano. Trčila sem vanjo in vsa vsebina kozarca, ki je bila prej v njem, se je kar naenkrat zlila po njej. Vsi v sobi so nekako uspeli videti, kaj se je zgodilo in vsi obrazi so pogledali proti nama.

»Oprosti,« sem skesano rekla, »Ni bilo nalašč.« 

Divje me je premerila z očmi in rekla.

»Uničila si mi obleko.« 

Povedala sem ji, da mi je zelo žal, a ni se menila za moje besede in tako besno zapustila prostor. Še nekaj sekund je trajalo, da so ljudje odvrnili pozornost od mene in se vrnili nazaj k pogovorom. A en pogled se je na meni obdržal malo dalj časa.

Hotela sem se izgubiti v množico, se pomešati z njo, saj mi je bilo malce nerodno zaradi pripetljaja, ki se je dogodil malo prej.

»Živjo,« sem zaslišala glas, ki je prihajal izza mojega hrbta.

Sunkovito sem se obrnila in zagledala njega. Bil je dokaj visok in imel je sijoče zelene oči ter temne, skoraj črne, razmršene lase.

Potrebovala sem trenutek, da sem si opomogla od šoka, kdo je stal pred mano. Šele potem sem mu odzdravila. Nekako sva se zatopila v pogovor in ugotovila, da imava veliko skupnega. Govorila sva lahko prav o vseh stvareh, ki so nama prišle na misel.

Bila sem zaslepljena, a tega takrat še nisem vedela. Včasih si zaželim, da bi ga takoj spregledala, a kaj ko mi to v tem trenutku ni uspelo.

»Kaj ko bi se malo umaknila?« me je vprašal s sladkim glasom.

Nisem mu ugovarjala, in tako sva odšla do parka in sedla na najbližjo klop. Opazovala sva nebo in se še naprej pogovarjala.

Čez nekaj trenutkov sem na sebi začutila njegove močne roke, ki so me objele. Nisem se mu upirala, in prvič v življenju si nisem želela biti nikjer drugje, kot tam.

»Rad te imam,« je zašepetal in še tesneje ovil svoje roke okoli mene ter me poljubil.

Svet se je vrtel okoli mene in šele sedaj vem, kako se lahko tvoje življenje v enem dnevu popolnoma zasuka.

Ko bi vedela, da so bili njegove besede zlagane, da poljubi niso bili posledica čustev. Vse je bila le laž, vse. Kako lahko sploh kdorkoli reče kaj takega, pa v resnici misli kaj drugega. Kako lahko namerno prizadene nekoga? Ne morem več…

Dnevi so minevali in z vsakič znova, me je presenetil, mi dal tisto, kar mi ni dal do sedaj še nihče. Bila sem vedno bolj zaljubljena vanj in po vsem tem času, je bil še vedno brez vsakršnih napak.

Potem pa sem ga nekega dne videla v objemu druge. To je bilo več, kot sem lahko prenesla in nisem več mogla tako naprej. Moje sanje so se zrušile, podrle in umrle.

»Nikoli te zares nisem imel rad,« mi je rekel preden je odšel.

To je bolelo veliko bolj, kot kaj drugega, kajti že sama misel, da ni nič čutil do mene, je izničila vse tisto, kar sva nekoč imela. Nikoli več, nikoli več, sem šepetala in solze so mi polzele po licu navzdol in se utapljale v temi…

SPOZNANJE

Trenutek, ki sem si ga v življenju najbolj zapomnila, je še vedno skrit v meni in se ga spominjam, kot bi bil še včeraj. Ta pa je drugačen od tistih, ki so jih imeli drugi ljudje okoli mene. A ravno to je tisto, kar me vedno znova razveseljuje; da je lahko ta trenutek popolnoma drugačen od drugih, hkrati pa samo moj.

Ležim na mehki travnati površini in nad mano se razprostira mogočen odtenek modre, ki mu pravim nebo. Moje oči so zasanjano usmerjene tja gor in v glavi se mi porajajo številna vprašanja, na katera skušam odgovoriti, a mi to iz neznanega razloga nikakor ne uspe. Medtem mimo mene hodijo ljudje in prisluhnem njihovemu pogovoru o stvareh, ki se mi zdijo brez smiselne in nepomembne, zato svojo pozornost raje usmerim drugam.

Iznenada me prekrije tema in to je zadnja stvar, ki se je spominjam. Ko zopet odprem oči, nad sabo zagledam obraz, ki me nežno opazuje in me toplo pozdravi.

»Kaj počneš tukaj?« ostro vprašam Uroša.

»Nameraval sem te presenetiti. Upam, da ni s tem kaj narobe.«

Izbral si je napačen trenutek, si mislim in to mu kasneje tudi povem. A obnaša se, kot da ne bi rekla ničesar in besede še kar naprej prihajajo iz njegovih ust.

Drugače pa je Uroš moj prijatelj. Ne vem, zakaj ga sploh tako imenujem, kajti po resnici povedano, bi lahko tudi brez njega živela normalno življenje in četudi ga ne bi poznala, mi ne bi prav nič manjkalo. A po drugi strani je eden redkih, ki mi stojijo ob strani in se dejansko družijo z mano. Zdim se mu zanimiva in drugačna, kar tudi sem. Razlika je le v tem, da me drugi zavračajo, medtem ko me on popolnoma sprejema.

Nad nama je počivala tišina, ki je počasi mirila ozračje. Ni minilo dolgo časa, ko sem pograbila svoje stvari in brez slovesa odšla.

Prišla sem v sivo in temno zgradbo in kmalu se je zaslišal odmev mojih korakov. Odrinila sem težka železna vrata in prišla v prostor, ki je bil sedež podjetja, kjer sem delala že nekaj mesecev.

Naletela sem na hladne odzive sodelavcev, ki so brez kakršnegakoli pozdrava hodili mimo mene. A to me ni motilo, saj sem bila vsega tega že dodobra navajena. Že od nekdaj sem se od drugih močno razlikovala v mišljenju. Svet se mi je zdel ujetništvo, v katerem si moral živeti po zakonih, ki so ti jih narekovali drugi. In najbolj čudno od vsega se mi je zdelo prav to, da so jih kljub temu vsi upoštevali. Sama pa jih nisem hotela. Jaz sem bila tista, ki sem si postavljala svoja pravila ne glede na posledice. Medtem, ko so nekateri bežali stran, so me spet drugi ravno zaradi tega občudovali. A slednjih je bilo bolj malo.

Iz zamaknjenosti me je zbudil glasen pogovor. Šef je zopet kričal na nekoga. Poskusila sem preslišati vse, a kaj ko so besede kar letele skozi moja ušesa. Nisem dosti razmišljala, pač pa le vstala in odšla proti njima.

Kmalu sem lahko slišala, za kaj se gre. Neka ženska ni opravila svojega dela v danem roku in sedaj ji je šef grozil celo, da jo bo odpustil.

»Pa bi ga ti naredil namesto nje,« sem se vmešala.

Mislim da nikoli v življenju ne bom pozabila pogleda, ki mi ga je namenil. Oči so se mu divje zabliskale, njegov obraz pa je postal popolnoma resen.

»Prosim?« je strogo rekel.

»Slišali ste me,« sem zdolgočaseno rekla, »Ne vem, zakaj krivite njo, ko pa bi zlahka vi opravili delo, če ste že postavili rok, v katerem naj bi bilo delo opravljeno.«

Šef je čisto podivjal in nikoli ga še nisem videla takega. Hitro je vstal in zavpil. »Ven! Odpuščena si!«

Prav, saj mi je bilo vseeno. Tako sem mirno zapustila pisarno in odšla iz zgradbe, ki sem jo sovražila že od prvega koraka, ko sem stopila vanjo.

Čim sem bila na prostosti, pa me je že prvi hip zmotil mobilni telefon, ki je glasno zvonil.

»Prosim?« sem se oglasila.

»Pozdravljeni! Ali slučajno poznate Uroša Zelnika?«

»Da, zakaj?«

»Žal mi je, da vam to sporočam, a doživel je prometno nesrečo. Sedaj je v kliničnem centru v Ljubljani.« »Aha. Hvala, ker ste sporočili. Nasvidenje!«

Nadaljevala sem svojo pot in nisem razmišljala o telefonskem klicu. Sporočili mi niso nič pomembnega, zakaj bi se torej obremenjevala?

Opazovala sem mestni vrvež in spraznila svojo glavo, ki je bila maloprej še polna raznih misli. Nisem vedela, kaj naj počnem in tako sem se po tehtnem premisleku odločila, da pojdem v klinični center pogledat Uroša. Vseeno mi je bilo zanj, a nisem imela boljšega dela, zato sem se počasi odpravila.

Vstopila sem in ni minilo dosti časa, ko sem končno izvedela, kje leži Uroš.

Ko pa sem prišla do prave sobe, sem skozi šipo videla, kako poškodovan leži priključen na aparate. Srce se mi je skorajda ustavilo in moje dihanje se je hipoma pospešilo.

»Nee!« sem glasno vzkliknila in pohitela skozi vrata k Urošu.

Njegove oči so bile zaprte in še nikoli ga nisem videla, da bi tako mirno ležal. Ne vem, kaj mi je bilo, a kar naenkrat me je postalo strah. Zavedla sem se, da mi pomeni vse, da je edini, ki me na tem svetu sploh sprejema. V glavo so mi šinile misli o tem, kakšen bi bil svet brez njega. Sesedla sem se na najbližji stol in ga opazovala.

»Ne zapusti me,« sem tiho zašepetala.

Celo noč sem ostala ob njem in še dlje časa bi, a zdravnica je rekla, da mora biti sam in naj si grem domov odpočit.

Nisem zatisnila očesa in pred očmi se mi je odvrtelo celo življenje. Vprašala sem se, ali bi morala živeti drugače kot sem. Ali sem sama kriva? Nočem biti več drugačna, nočem se vedno truditi, da bi bila nasprotje drugih in odrivati svojih čustev. Ne morem več tako naprej…

Minili so dnevi in nekega jutra me je presenetil zvonec pri vhodnih vratih. Le kdo bi lahko bil?

Odšla sem odpret in kmalu je vame planila Uroševa podoba. Nasmehnil se je ter svoje roke ovil okoli mojega pasu in me zavrtel.

»Vesela sem, da si nazaj,« sem tiho rekla in ga ljubeče pogledala…

REZILO NOŽA

Ozirala sem se naokoli, a videla sem lahko le visoke zgradbe, ki so mi zastirale pogled. Na nek čuden način mi je bilo to všeč, kajti tako so dosegle, da je v zraku visela neka tančica skrivnosti, ki je prekrivala, kaj se skriva za veličastnimi stavbami. Edini način, da si to ugotovil, je tako bil ta, da si enostavno odšel pogledat.

Kmalu je napočil večer in za njo noč; vso okolico je skrivoma zajela tema, katera je pričarala nekakšno mirno vzdušje. Tako sem prvič v življenju videla, kakšen je Pariz ponoči.

Mestno vzdušje je izginjalo in množice ljudi, so se počasi porazgubile. Zdelo se mi je, da sem ostala sama samcata na ulicah, ki so se vlekle v neskončnost. Niti najmanj me ni bilo strah neznancev, ki so se vsake toliko časa pojavili in nato skrivnostno izginili. Počutila sem se varno kot še nikoli, kljub temu da sem bila samcata v tem velemestu, polnem kriminala, za katerega še sami prebivalci niso prav dobro vedeli.

Nisem pričakovala da bo mojo pozornost prevzel moški, ki se je naslanjal na star, kamnit zid. Tiho je požvižgaval in zdelo se je kot, da nekoga čaka. Bil je oblečen v temno opravo, okoli glave pa so mu padali svetli lasje. Ni me opazil; prav z ničemer ni pokazal, da je začutil mojo prisotnost. A tako sem si ga lahko vsaj še malo bolje ogledala, preden nadaljujem svojo pot.

Ni se mi zdel zanemarjen, ravno nasprotno. Bil je uglajen in s svojimi velikimi modrimi očmi je preiskoval oddaljen vogal hiše. Nisem verjela, da bi se sploh zdrznil, tudi če bi bila od njega oddaljena le centimeter.

Nisem se preveč obotavljala, pač pa hotela poizkusiti mojo novo teorijo. Tiho, kot sem le lahko, sem se mu približala in čez minuto sem s celim telesom lahko začutila njegovo bližino. Nisem vedela, ali ve, da sem tu, a čez hipec se je zdrznil. Sunkovito se je zavrtel proti meni in izza pasu potegnil velik srebrn nož, ki se je znašel preblizu mojega vratu.

V zraku je lebdela tišina, edino kar jo je kvarilo, je bilo moje divje dihanje ter razbijanje srca, ki je poznalo neznansko glasno. Prav vsak del mojega telesa se je tresel in poskušal pobegniti od roba rezila, prislonjenega na moj vrat.

»Kdo si? Kaj delaš tukaj?« je spregovoril z globokim glasom.

»Jaz..jaz.. Samo mi-mimo sem prišla, ni-nič drugega,« sem jecljaje rekla.

»Sem si kar mislil,« je ostro dejal in zavrtal vame s svojimi očmi, kot da bi pričakoval, da bo izvedel kaj novega, kaj kar bi mu prikrivala.

Mojo glavo je pritisnil ob zid in moje telo je prejelo ploho udarcev. Povlekel me je za sabo in niti sanjalo se mi ni, kam me pelje. Vrtelo se mi je in pokrajina pred mojimi očmi je postajala vedno bolj zamegljena. Poskušala sem se prisiliti, da sem ostala pri zavesti in upala na rešitev. Kričati nisem mogla, od mojega telesa je slednje zahtevalo preveč napora. A tudi drugače ne bi, saj nisem želela tvegati svojega življenja. Tako sem se kar naenkrat znašla v divjem boju za obstanek, ki ga ni bilo konca.

Kar naenkrat je zavil desno in prispela sva do neke že na pol podrte zgradbe. Porinil me je skozi vrata in trudnih nog sem se opotekla.

»Kaj želiš od mene?« se je iz mojega grla izvil tih krik.

Približal se mi je in začutila sem njegovo sapo na mojem obrazu. Upirala sem se, a z lahkoto me je uspel zadržati. Njegova hladna roka je spolzela po mojem licu in za trenutek, ne več, me ni bilo strah.

»Če mi boš poskušala uiti, te bom ubil. Nikoli mi ne boš ušla, nikoli. Sledil ti bom povsod, kjerkoli se boš skrila, te bom našel.«

Lahno me je poljubil na lice in odšel. Takrat sem spolzela po steni navzdol in se od izčrpanosti sesedla. Vedela sem, da nimam veliko časa, zato sem le za sekundo zaprla oči in si tako privoščila vsaj navidezno pomiritev.

Odplazila sem se do vrat in jih tiho odprla. Zaslišalo se je škripanje, a zunaj ni bilo nikogar, zato sem hitro kot miš, smuknila ven. Nisem vedela, kje se nahajam, zato sem samo začela teči. Nisem vedela, kam me vodi pot; a to v tem trenutku ni bilo važno, le da sem čim bolj daleč stran od skrivnostnega moškega.

Ni minilo veliko časa, ko sem za sabo zaslišala stopinje, ki so mi neslišno sledile. Bala sem se pogledati nazaj, kajti vedela sem, koga bom zagledala. Vso svojo moč sem poskusila preusmeriti v tek, ne da bi se zmenila za strašanske bolečine.

A naslednji hip je bil zame usoden, saj se je pred mano kar naenkrat znašla ovira, ki je sploh nisem videla in tako sem se spotaknila in padla naprej. Pod mano se je znašel pločnik, na katerem ni ležalo nič uporabnega; vsaj ne takega, ki bi mi lahko pomagalo.

Ulična svetilka mi je omogočila, da sem na tleh zagledala senco. Zagledala sem le prihajajočo silhueto in nisem bila prepričana, kdo je.

»Si v redu?« sem zaslišala glas nad sabo.

Bil je drugačen od tistega prej, a kaj ko mi je le zmedeno odzvanjal v glavi, zatorej nisem bila popolnoma prepričana. Pobrala sem se in tako sem bila zopet na nogah. Postava se mi je približala in želim si, da bi takrat lahko razločila njegov obraz, a ga nisem. Nisem vedela, kaj naj storim, kdo je on in tako sem ga z vso močjo odrinila stran, da je padel po tleh. Nisem se obotavljala, pač pa stekla naprej. Ko bi le vedela, kam tečem, a kaj ko nisem vedela. Ne vem niti, h komu naj se zatečem, kdo bi mi lahko pomagal ob tej uri. Bila sem popolnoma izgubljena.

Tako sem bila zatopljena v svoje misli, da nisem opazila moškega, ki se je znašel pred mano. Zaletela sem se vanj in le stežka sem uspela ostati na nogah. On je, mi je misel šinila skozi glavo. Spoznala sem, da je bil tisto prej, nekdo drug; po vsej verjetnosti le nekdo, ki mi je želel pomagati.

»Povedal sem, kaj se bo zgodilo, če boš zbežala,« je zašepetal na moje uho.

Slišala sem ga le delno, kajti moje oči so obstale na njegovem nožu, ki mu je še vedno ležal za pasom. Sunkovito sem ga zgrabila z roko in ga zabodla naravnost v hrbet. Videla sem, kako je zasopel, a nisem se pustila motiti. Sijoč predmet, sedaj poln krvi, sem potegnila ven, a kaj ko sem ga čez minuto zopet zapičila v njegovo drhteče telo. Nato sem se umaknila in ga opazovala, kako se je trudno zgrudil na tla, medtem ko so njegove okončine obmirovale.

»Konec je,« se mi je iz grla izvil vzklik olajšanja.

NIKOLI TE NE BOM POZABILA!

Naslanjala sem se na temno steno in kmalu so k meni pristopili moji prijatelji in zatopili smo se v pogovor. Nisem opazila, kdaj se nam je pridružila temna postava, ki je tiho stala in se sklanjala nad vsemi. Šele takrat, ko je spregovoril, so moje oči zavrtale vanj in nisem mogla prikriti drobca navdušenja, ki me je spreletelo ob njem.

»Fabian,« si tiho, a odločno rekel in mi podal roko.

Ob tem sem ujela tvoj pogled in v tvojih očeh sem opazila iskro, ki se je izgubila v njihovi globini. Tudi sama sem ti brez premisleka segla v dlan in se nasmehnila.

Pogovor je stekel naprej in samozavestno sem se vmešala v debato in se skušala vedno znova dokazati pred tvojimi očmi.

Kasneje ko si brez besed odšel, sem strmela za tabo in splavala nad oblake in opazila sem, da me ostali začudeno opazujejo, kajti utihnila sem in ostala brez besed.

Odšla sem na streho in se usedla na njen skrajni rob. Večini ljudi bi se moje početje zdelo nevarno in nespametno, a kaj ko se nisem preveč ozirala na druge. Medtem ko sem opazovala svet, ki je drvel mimo mene, sem začutila navzočnost neke druge osebe. Hitro sem se obrnila nazaj in zagledala tebe, kako si stopal proti meni in naslednji hip sedel poleg. Takrat so besede še kar drvele ven iz mene in po nekaj minutah se mi je zdelo, da te poznam že celo večnost. Mogoče zato, ker sva si bila tako zelo podobna, in sem v tebi videla odsev sebe. In ko sva tako sedela in so besede kar letele iz naju, sem se zavedla, da te bom nekega dne morala zapustiti. V vsakem poznanstvu pride trenutek, ko se oddaljiš od človeka, kar je neizogibno. Zavedla sem se, da si mi ti že tako blizu in bom z vsakim dnem teže prenesla, ko boš nekoč odšel. Bala sem se te spustiti blizu, a kaj ko sem se tokrat odločila vztrajati.

Včasih me straši že sama misel, da imam vedno prav. Tisti dan, ko si prisedel, je bil vrhunec najinega prijateljstva. Tako kratko, a mi je vseeno toliko pomenilo.

Nikogar pred tabo nisem gledala na tak način, kot sem sedaj tebe. Bilo je tako očitno in moral bi biti slep, da ne bi opazil. Na mojo žalost je bilo trenutkov, ko si imel to priložnost videti čedalje manj. Besede so s časom izpuhtele in nisem več vedela kdo si. Minilo je že toliko časa, da bi lahko postal kdorkoli, a sama sem kljub temu še vedno čutila potrebo po tvoji bližini. Zato sem jo vedno znova iskala, a kaj ko je bilo to le brezupno iskanje.

Spremenila sva se in postala tujca. Naslednjič ko sem stala poleg tebe, so izginile vse moje misli, ki so poprej drvele naokoli in nisem vedela, kaj ti naj rečem. Ali je za to kriva daljava ki se je v tem času spletla med nama, ali pa le to, da se moja čustva do tebe še vedno niso spremenila. Mogoče je bil slednji razlog – ne vem.

Sčasoma sem spoznala, da si postal del mojega življenja že zato, ker si bil zasidran v mojih mislih, pa čeprav mi nisi delal bližine in mi stal ob strani. Zavedla sem se, da kot mi moja družina že od nekdaj pomeni ogromno, samo zaradi tega ker vem da se v nas preliva ista kri, sem vedela da mi boš večno nekaj pomenil. Že zato ker si bil prvi, ki je v meni vzbudil čustva, ki jih ni še nihče poprej.

Ko se ti uresničijo sanje, želje, za katere bi dal prej vse, lahko postane celotna stvar še težja. Kajti laže se sprijazniš izgubo z nečesa, kar nikoli ni bilo tvoje, kot pa da izgubiš nekaj, kar je bilo v tvojih rokah, v tvojem srcu, pa si temu pustil oditi. Tako se je zgodilo tudi meni.

Ne vem kaj mi je bilo. Vsega sem imela dosti in želela sem se soočiti z resnico, kakršnakoli že bo, zato sem odšla naravnost do tebe. Mislim, da je že sam moj prihod napovedal moj govor, ki je malo kasneje prišel iz mojih ust. Hvaležna sem ti bila že zato, ker si tiho poslušal in me nisi prekinjal. Ko sem končala, si še nekaj minut tiho stal, nato pa počasi spregovoril.

»Pravzaprav mi je do tebe že nekaj časa. A nisem si upal storiti prvega koraka, kajti zadnje čase sva izgubila tisti stik, ki sva ga imela nekoč. Tako mi ni preostalo drugega kot da počakam in vidim kaj se bo zgodilo. No, in ravno danes si bila ti tista, ki si stopila do mene in mi povedala…« 

Zgodilo se je. Vedela sem, da bo napočil ta čas in sedaj je tu, pred mano. Sanje lahko postanejo resničnost, a le če verjameš in vztrajaš v nemogočem. To sem izkusila na lastni koži, zato lahko nemoteno govorim o stvareh, ki se nekaterim zdijo nemogoče.

»Rad te imam,« si izrekel nekega večera, ko sva ležala pod širino neba, ki se je razprostiralo pred nama.

Nihče mi še nikoli ni tega rekel in nisem prepričana, če si se zavedal, koliko so mi pomenile te besede.

Dal si mi spoznati, okusiti stvari, ki jih nikoli nisem poznala. Nisem verjela, da so te stvari sploh resnične in ljudi, ki so verjeli vanje, sem obsodila, da preveč sanjajo in s planjav gledajo na svet. A s tabo sem sama postala ista, kot oni – sanjač.

Cvet odpade, zvezda ugasne in dan se prevesi v noč. Izgine vse, kar je nekoč obstajalo in v zraku je čutiti le grenak veter, ki opominja na napake, ki sem jih storila.

Nikoli nisem pozabila. Celo hvaležna sem bila zate in če bi lahko zasukala čas nazaj, dogodkov ne bi spreminjala. Vem, da ti v tem času, ko si bil ob meni, zame ni bilo vseeno, vedela sem da bi midva lahko trajala večno. A usoda je bila tista, ki je preprečila vse, kar bi lahko še doživela. En napačen korak te je že pripeljal v pogubo, iz katere ne moreš pobegniti. Zakaj ne? Ta pot je konec vsega in prav vsi se bomo nekoč odpravili po njej. Verjamem, da se bova takrat, ko bo napočil moj čas znova lahko videla in takrat nadoknadila vse zamujeno. Mogoče nama nikoli ni bilo usojeno in bi se v primeru, da bi bil še vedno živ, vse kar sva imela kmalu končalo. Kaj če je usoda to hotela preprečiti in vse končati, še preden bi vse obžalovala?

Sedim na strehi, kjer sem te prvič resnično spoznala. Razmišljam o preteklosti, o stvareh ki so se zgodile. Zadnja misel, ki me spreleti je polna mojih občutkov.

Nikoli te ne bom pozabila…

NE BOŠ

Sprašujem se zakaj je moje življenje polno ponavljajočih dogodkov, ki se vsi po vrsti nesrečno končajo. Segam po svetlobi in ko že mislim, da začutim njeno toploto, me neznana roka ponovno potegne v temo od koder ni rešitve. Zato sem sklenila odločitev, ki je ne bom nikoli prelomila. Že prevečkrat sem bila polna bolečine in tako ne morem več nadaljevati – ne tu, ne sedaj. Nikomur ne bom več pustila, da mi pride blizu, da me prizadene in razočara, kot si me ti. Bil si eden in edini, ki sem ti pustila tako blizu, a to je bila napaka. Napaka, ki me bo zaznamovala za celo življenje.

»V ljubezni in vojni je vse dovoljeno,« sem odločno rekla in ga pogledala v obraz, pričakujoč njegov odziv.

Nasmehnil se je in me lahno poljubil na lice.

Ne vem, več zakaj se vsega tega sploh še spominjam, če ni bilo resnično. Mislila sem, da med nama obstaja nekaj, kar v resnici nikoli ni. A kaj ko je bilo pretežko, da bi takrat to razumela in spregledala. Oh, le zakaj nam v življenju pot prekrižajo stvari, ki so pretežke, da bi jih storili?

»Nekaj ti moram povedati…«

Besede so mi odzvanjale v moji glavi znova in znova. Končno se bo zgodilo – trenutek, ki sem ga čakala že vse življenje. Nisem čakala na srečo, na denar, slavo in podobno. Vse življenje sem čakala le nate in sedaj stopaš proti meni. Končno.

»Ne veš, kako vesel sem, da si moja prijateljica,« je veselo rekel, medtem ko se je meni sesul celoten svet.

»Kaja?« je izrekel moje ime, ko je videl moj presenečen odziv.

»Oh, ali res ne vidiš, kar je očitno? Ali si res tako slep, da nisi opazil?«

»O čem govoriš,« me je zmedeno pogledoval, »ne razumem...«

Približala sem se mu in le še centimeter sva bila oddaljena. V njegovih očeh sem opazila zmedo, ki sem jo takoj izkoristila tako, da sem ga v naslednjem hipu poljubila. Vedela sem, kaj se bo zgodilo, in res. Naslednji trenutek se je presenečen odmaknil in se začel oddaljevati. Vedela sem, kaj mu leži na duši – toliko sem ga že poznala – da sem prepoznala konec, ko je končno le napočil...

Vse je mogoče in s tem tudi to, da si končno le zapustil moje srce. A to mi je uspelo na zadnji način, ki bi si ga želela. Luknja v mojem srcu ni ostala dolgo nezapolnjena, kajti takoj za tabo je vstopil nekdo drug. Novi ti. Boljši ti.

»Rad te imam,« so bile besede, ki bi mi morale pomeniti cel svet.

A bile so brez pomena, pomenile so bi toliko kot nič. Nisem si jih vzela k srcu, nisem jim verjela. Vedela sem to, da so le ena izmed moških spletk, ki jim ponavadi ženska nasede, naslednji hip pa že osamljena in polna bolečine leži v sobi. Vem, kako je to, kajti tudi sama sem nekoč dopustila, da se je to zgodilo. In za nič na svetu ne bom ponovila iste napake...

Ponovno sem se spraševala vprašanje za vprašanjem, a kaj ko so bila ta drugačna od predhodnih. V glavi sem si napletla zgodbo in njen odraz bi moral biti viden tudi v resničnem življenju. A kaj ko si za razliko od moje izkušnje v preteklosti, ti ostal v mojem življenju. Po tolikem času si me spremljal na vsakem mojem koraku in razkrila sem ti skoraj vse delčke sebe. O meni si vedel stvari, za katere še sama nisem vedela. In ob vsakem tvojem dotiku, je moje telo vztrepetalo in vsak trenutek, ko sem se zavedla, da sem prekršila mejo in si prišel preveč blizu, sem si želela, da bi izginil. In vedno znova sem te zavračala, vsak dan znova sem ti rekla NE, a ti si kljub temu ostal. Ostal si tudi takrat, ko ni bilo nikogar več. Bil si jaz in jaz sem bila ti. Nisem več zmogla, tako kot nisi več zmogel tudi ti...

Oba sva vedela, da je napočil dan, ko bodo izrečene usodne besede, ki jih že toliko časa skrivava v sebi. Dejanja naju bodo pripeljala do stvari, ki si jih še v sanjah ne bi mogla predstavljati.

Bila sva sama v mraku noči in samo mesec je ostal in nama delal družbo v zgodbi brez konca. Čutila sva sapo mrzlih vetrov, ki so se poigravali z najinimi telesi, kot z lutkama v človeških rokah. A kaj ko nisva opazila nič od tega, kajti na svetu sva ostala le še midva in pokrajina je skupaj z vsem drugim izginila.

»Ne morem več,« je rekel in me prižel ob svoje telo.

»Težko je, ko me vsak dan odrivaš proč od sebe, ko bi ti rad pomagal. Pomeniš mi vse in smisel življenja je ob tebi izginil. Ti si postala moj smisel.«

Nisem se mu mogla upreti. Strast, ki je toliko časa počivala v meni je prišla na dan in poljube, ki si mi jih lepil na moje telo, sem ti vračala z isto strastjo in ljubeznijo. Skupaj sva postala celota in ves čas, ko sem se spraševala, kaj mi manjka, si bil v resnici to ti. Moj manjkajoči del, delček ki mi je manjkal, da bi prišla do popolnosti.

»Oh, Kaja,« je zasopel.

Spomin je bil tisti, ki je postal krivec, da se je vse skupaj končalo tako hitro, kot se je tudi začelo. Spomnila sem se na njega, ki me je prizadel mnogo let nazaj. Bil je že pozabljen, a v teh trenutkih se je v meni prebudil in me opozarjal na napako, ki sem jo bila storila. Le da bo tokrat le še huje in bi vsak naslednji gib pokončal mene samo.

»Ne!« sem se uprla in se izvila iz njegovega objema.

»Kam greš? Pridi nazaj,« je ukazovalno rekel.

Prizvok v njegovem glasu je olajšal mojo odločitev, da sem se mu ponovno umaknila. A on je še vedno hodil proti meni in vedela sem, da je moj sklep vse prej kot sprejel. Nisem vedela več, kaj naj storim, da bo nehal. Pripravil me je do obupa – v meni se je prebudil strah, da bi se ponovilo isto. Tako sem iz žepa izvlekla nož in nisem bila prepričana, če ga je opazil. Vse se je zgodilo tako hitro, da še sama nisem vedela, kdaj. Vem le to, da je v naslednjem poskusu namesto na moj objem, naletel na hladno sivkasto bodalo, ki se je zapičilo vanj. Krvavo rdeča kri je pritekla iz njegovega telesa in ne vem, če sem dojela, kaj se je v resnici zgodilo. Stopila sem korak ali dva proti njemu in ob tem nisem mogla spregledati njegovih oči, v katerih je vladalo razočaranje.

Z zadnjimi močmi in življenjem, ki ga je obdržal v sebi je še tiho rekel: »Vedi, da te ljubim. Prosim, pusti blizu tistemu, ki te bo resnično ljubil. Ne zavrni ga, kajti to bi bil največji greh. Prosim...« 

Na sredi stavka so njegove ustnice otrpnile in življenje je zapustilo njegovo telo. Rdeča kri je stekla po zelenkasti travi, ki je tako v hipu izgubila svojo barvo.

»Lagal si. Oh, prav zares si lagal. Rekel si da boš za vedno ob meni, a sedaj si me zapustil. Zakaj?« sem si s pridihom jeze v glasu rekla, medtem ko je prva solza v tišini padla na njegovo ležeče telo...

NIKOLI ME NE IZPUSTI

Zakaj se mi zdi, da se vse bolj približujeva robu? Medtem ko se približujeva skrajnosti, imam občutek, da sem ti tudi jaz vse bliže. A kaj, če te ne dosežem pred prepadom, kaj bo potem? Mogoče bi se morala ukvarjati s to mislijo, a sama sem jo odrinila na stran. Tokrat ne bo prepozno. Stegnem roko proti tebi in vem, da želiš tudi ti približati svojo, kljub začetnemu nezaupanju. V tem času postane okolica čedalje bolj temna in šele sedaj vem, da me je strah. Skušam ga odriniti, a kaj ko se je zasidral v meni in tam bo ostal, dokler ne bova na varnem. Možnost za to se z vsakim trenutkom veča, po drugi strani pa hlapi. Tokrat je konec tako blizu, da ga že začutim, ne samo vidim. Takrat me preseneti in razveseli, ko naslednji hip že stojim poleg tebe in se te trdno oklepam. Vedela sem, pomislim. A to storim prehitro in zdrsnem, tako da trdna tla pod mano kar naenkrat izginejo. Zadnji hip začutim tvojo roko, ki me vleče iz globine, a nisem več prepričana če boš vzdržal, če si tega sploh še želiš. Zaslišim šepet, ki prihaja iz tvojih ust.

»Nikoli te ne bom izpustil, nikoli.« 

S temi besedami mi povrneš upanje, a kaj ko sledečo tišino preplavi glas neke druge osebe. Ti pa se obrneš, ob tem pa spustiš mojo roko, ki si se je še malo prej tako močno oklepal. Morala bi vedeti, da bo za vedno ostala v tvojem življenju; nikoli ni zares odšla.

»Ali si v redu?« me je predramil glas iz zasanjanosti.

Moj svet je zamenjal pravi in tema, ki je še prej lebdela povsod okoli mene, je izginila. Ozrla sem se na levo, da bi videla, kdo me je rešil in opazila tebe. Očitno si me na koncu le vseeno rešil, sem z nasmeškom pomislila. Okoli mene so se pojavili prijatelji, ki jih ne bi zamenjala za nič na svetu in pridružila sem se pogovoru, ki je v trenutku bolj zaživel. Pridobila sem si pozornost, ki sem jo hotela in skušala ujeti tvoj pogled, ki je bil poprej usmerjen samo na eno osebo. In to nisem bila jaz. Dosegla sem svoje in se čim manj očitno vedno znova obračala proti tebi. Hotela sem vedeti, če opaziš. Hotela sem vedeti, na kakšen način me ti gledaš. Ali se v tebi kljub dolgoletne ljubezni vseeno poraja dvom zaradi mene? Ali kdaj sploh pomisliš, kako bi bilo, če bi bila na njenem mestu jaz..

Zgrozila sem se ko sem se zavedla svojih misli, a kaj ko jih kar naenkrat nisem več mogla nadzorovati.

Odšla sem do drevesa in se naslonila nanj. Vprašala sem se, ali bo kdo prišel za mano in tokrat mi res ni bilo treba prav dolgo čakati. Približala se mi je ona, tista ki sem jo spoštovala tako kot nikogar, a hkrati prav tista, ki sem ji zavidala. Nisem bila ljubosumna nanjo, ali kaj podobnega – zavidala sem ji tisto kar ima. Tudi sama sem si želela tega. Tako dolgo, tako močno. Ali se sploh zaveda kaj ima?

»Ali je kaj narobe?« je vprašala s tihim glasom.

Pogledala sem jo v oči in si zaželela, da bi ji lahko povedala resnico. Resnico o tem, kaj se mi zadnje čase mota po glavi in ji razkrila svoje grešne misli. Že sem odprla usta, a kaj ko skoznje ni prišla niti beseda. Nisem mogla, preveč težko je bilo. Preveč bi bolelo – tako mene, kot tudi njo. Pogledala sem čez njeno ramo in zagledala njega, ki naju je že nekaj časa opazoval. Ko sem znova pogledala njo, me je postalo sram in tiho odkimala, češ da sem si zaželela le malo samote, nič drugega. Vem, da mi ni verjela, a kaj ko ni imela moči, da bi kaj storila.

»Ali se imaš lepo?« me je vprašala.

»Ja, eden najlepših dni v tem letu. Definitivno!« sem navdušeno pokimala. »In ti? Ti je všeč?«

Pogledala me je, kot da bi jo vprašala nekaj nezaslišanega, nato pa spregovorila.

»Še vprašaš. Tako sem vesela, da imam tukaj vas in mojega Jana. Te dni me razume, bolj kot kdajkoli prej. Le kaj bi brez njega?«

Medtem si se očitno naveličal čakanja in prišel si do naju. Lahno te je poljubila in vrnil si ji poljub.

»Greš?« je vprašal poln pričakovanja, mene pa še opazil ni.

Za njegove oči sem bila nevidna, vsaj dokler je bila v bližini ona.

Presenetila ga je: »Pravzaprav moram še nekam iti. Ne bo mi vzelo veliko časa, čeprav lahko ti že sedaj povem, da ne bom takoj nazaj. Pravzaprav bo trajalo nekaj časa.« 

Razočarano se je poslovil.

»Ta čas pa lahko delaš družbo Evi,« je še zaklicala in pogledala proti meni.

Oh, le zakaj mi zaupa? Sedaj mi je še teže, sem razmišljala. A kmalu sem se morala nehati spraševati vsa ta vprašanja, kajti prišel si bliže in tako upošteval njeno željo. Sedla sva kar na travo, en poleg drugega, čeprav so bila tla vlažna, a kot da je bilo kateremu mar za to.

»Za vedno bi ostala tu,« sem rekla.

Sprva si pomislil, da namigujem na ta trenutek s teboj in se zdrznil. A takoj za tem si ugotovil, da mislim na ta kraj na splošno in se pomiril. Če priznam me je zabavalo, da si pomislil na kaj takega.

»Tudi jaz. Končno čista svoboda brez kakršnihkoli motečih dejavnikov.« 

»Na koga namiguješ?«

»Na vse, razen vas ki ste tukaj.« 

Zasmejala sem se: »Jaz pa sem se že ustrašila, da namiguješ name.« 

Igrivo sem ga pogledala in počakala na njegov odgovor.

»Mogoče sem mislil tudi nate, le da ti tega nisem hotel povedati,« mi je vrnil, me zlobno pogledal in ob tem zadrževal smeh.

»Takoj prekliči besede,« sem v igri zahtevala in se mu približala z obrazom.

»Če misliš, da bom to storil me ne poznaš prav dobro.« 

»Kaj res tako misliš?« 

»Mislim samo, da tebe bolj poznam, kot ti mene,« je prepričljivo rekel in začutila sem njegovo sapo blizu mojega obraza.

»Če to drži, mi pa povej, kaj bom naredila sedaj.«

Nisi poznal odgovora in tako si me pogledal globoko v oči iščoč odgovor. Najina obraza sta bila že tako blizu, najine oči pa še vedno uprte v drugega. Še bolj sem se ti približala in meja med nama je izginila. Dala sem ti sekundo prednosti, da se umakneš če želiš, vendar si storil ravno nasprotno. Zadnji korak si storil ti in tvoje ustnice so se staknile z mojimi. Poljub se kar ni in ni hotel končati - zdelo se je, da bo s koncem le-tega konec tudi naju. Kot, da bi potem za vedno izginila in se ne bi mogla nikoli več vrniti. Najini telesi sta se prepletli in čutila sem utrip najinih podivjanih src, ki sta se zavedali, da počneva nekaj prepovedanega. Vesela sem bila, da sem se motila. Ko je bila poljuba konec, sem obvisela v tvojem objemu, nezmožna dejanj ali razmišljanja. Zavedala sem se le tebe in tvoje bližine.

»Vidiš, da te dobro poznam,« si mi zašepetal na uho.

Pričakovala sem, da bo vse to trajalo le trenutek, nato pa se porušilo. A vesela sem bila, da sem se motila, kajti ta trenutek sem si že od nekdaj želela in ga vedno znova videla v sanjah. A dejansko nikoli nisem niti pomislila, da se bo vse zares uresničilo. Vedno sem odnehala že pri sanjarjenju, sedaj pa sem spoznala, da bi morala narediti korak več.

»Toliko mi pomeniš…« 

Odmev mojih besed, ki pa je kmalu izginil v temi. Videla sem, da si tudi ti želel nekaj reči in željno sem pričakovala, kaj boš rekel. To bodo odločilne besede, ki sem jih pričakovala že od začetka.

»Tudi..«

Utihnil si, ko si zaslišal hrup, ki se je kar naenkrat pojavil in oddaljil si se od mene. Še vedno si me držal za roko, vendar se tega nisi več zavedal. Opazil si njo, ki se je vrnila iz svojega skrivnostnega pohoda in odhitela k tebi.

»Sta uživala?« se je zasmejala.

Začutila sem občutek krivde in začutila sem, da tebi ni dosti laže. Še preden se ti je vrgla v objem, si se zavedel moje roke v svoji, česar ona na srečo ni opazila. Še zadnjič si me pogledal.

»Ne izpusti me,« sem zašepetala, čeprav nisem bila prepričana, če si me slišal.

Samo še en dotik in bila sva ločena, izpustil si me. Zatem pa ti je že v objem padla ona in objel si jo tako močno, kot mene nisi nikoli.