Zgodba z velikimi črkami

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zgodba z velikimi črkami
Miha Mate
Spisano: Laura Gabrič
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Miha Mate

Zgodba z velikimi črkami[uredi]

"Očka, ti pišeš slabe zgodbe," mi je nekega dne dejala Katarina.

"Zakaj?" sem jo začudeno pogledal.

"Zato, ker ne znaš napisati zgodbe s samimi velikimi črkami."

"Saj res," sem pomislil. Še nikoli nisem napisal takšne zgodbe. S samimi velikimi črkami? S takšnimi poševnimi A – ji, pa ošiljenimi I – ji, pa oglato ukrivljenimi O – ji in vilastimi E – ji. Pa sem poskusil. Ni in ni šlo! Grizel sem si nohte, prekladal pero v rokah in napravil veliko packo. Že sem mislil, da se bom moral vrniti v prvi razred, se lepo usesti skupaj s Katarino v klop in se učiti. To bi se otroci čudili! In kako šele tovarišica?

Tako velik, pa tak teleban!

Tega sem se zbal. In sem pričel pisati. Takšno zgodbo s samimi velikimi črkami.

BIL JE FANT, MARTIN PO IMENU. HODIL JE Z NAMI V PRVI RAZRED. BIL JE ZA TRI GLAVE VEČJI OD NAS IN SEDEL JE V ZADNJI KLOPI. KO JE PRVIČ PRIJEL ZA SVINČNIK, SE MU JE ZLOMIL V ROKAH, KAJ V ROKAH, V ŠAPAH.

"NE TAKO MOČNO, SVINČNIKA NE SMEŠ TAKO TRDO PRITISKATI NA PAPIR," JE DEJALA TOVARIŠICA. PA NI NIČ POMAGALO! KO JE HOTEL POVLEČI ČRTO ČEZ A, SE MU JE ZLOMILA KONICA. NJEGOVA TRDA ROKA SE JE KOT UTEŽ POVEZNILA NA PAPIR. SVINČNIKI PA SO SE LOMILI IN BOLEČE JEČALI. E – JI, A – JI, T – EJI IN OSTALE MOJSTROVINE NISO IN NISO HOTELI IZPOD NJEGOVIH ROK.

PA SE JE SPOMNILA TOVARIŠICA. NASLEDNJI DAN JE PRINESLA V ŠOLO NIZEK ZABOJČEK S PEŠČENO MIVKO. POSTAVILA GA JE PRED MARTINA IN DEJALA:

"POSKUSI TUKAJ PISATI ČRKE S PALCEM!"

IN MARTIN JE ZAČEL. PISAL JE IN PISAL. IN NAPISAL JE VSO ABECEDO! KAR ZAZIJALI SMO. NIHČE V RAZREDU NI ZNAL ŠE VSE ABECEDE. MARTIN PA JO JE NAPISAL, PA ŠE NA STREŠICE NAD Č, Š IN Ž NI POZABIL.

"KJE PA SI SE NAUČIL PISATI?" GA JE ZAČUDENO VPRAŠALA TOVARIŠICA.

"NA PAŠI, PRI KRAVAH," JI JE ODGOVORIL RDEČ KOT PURAN.

"VESTE, BILA JE VOJNA, PA NISEM MOGEL PREJ V ŠOLO. ZATO SEM TAKO VELIK. TUDI V BUKVE IN V SMREKE SEM Z NOŽIČEM VREZOVAL ČRKE."

ODSLEJ SMO GA VSI OBČUDOVALI. IN ŠE PREDNO SMO SE MI VSI NAUČILI ABECEDO, JE MARTIN ŽE NALAHNO DRŽAL V ROKAH SVINČNIK IN KOT BLAGI POMLADNI VETRIČ BRZEL Z NJEGOVO KONICO PO BELEM PAPIRJU.

TO PA JE TUDI NJEGOVA IN VAŠA ZGODBA Z VELIKIMI ČRKAMI.