Zgodba o zlati lasnici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zgodba o zlati lasnici
Ernest Tiran
Izdano: Kres, 1/8 (1922), 135–138
Viri: dLib 8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

— — —

Jeli poletje, ali je zima? Oboje je minilo.

Kaj je dan, ali je noč? Dan je ugasnil, noč ni več temna.

Kje je rdeči lotos, ki je cvetel takrat, da je dišala vsa zemlja njegovega opoja? Ko blodijo misli za njim, so vsa žalostna pota posuta z velikimi listi njegovimi.

Komaj spomin še dehti ...

Ne ljubezni ni več ne odpovedi, ne sanj ni in tudi resnice ne, nič solnca, nič mraza, ničesar — samo spomin na zgodbo o zlati lasnici.

*

Kralju dežele Tam, sivemu Lju-Ni, s priimkom Bez, kar pomeni Usoda, se je naveličalo večnih lovov. Sklical je krog sebe svojo vojsko in odšel na pohod.

Njegova hčerka Ra-Mi, kar pomeni Čudovita, pa je ostala sama v belih kraljevih dvorcih. Vedela je, da so njena lica podobna zorečima jagodama in njene ustnice škrlatu očetovega plašča, da so njene obrvi črne kot oblačne jesenske polnoči in oči svetle kot dve zvezdi iz njih, pa je hodila poslušat zrcalo, ki ji je pripovedovalo o njeni krasoti, kolikorkrat si je zaželela.

Ampak kralja ni hotelo biti nazaj in lepa Ra-Mi se je naveličala mrtvega ogledala. Beli slon Kafar je vedel, da je njen ljubljenec. Ko je zagledal kraljičino na pragu svojega hleva, je veselo zatrobil in prestregel slaščico, ki mu jo je vrgla. Poljubila ga je na konico rilca; dvoje mehkih, vlažnih usten se je dotaknilo v sladkostrasten sprijem. Nekaj novega je ob njem spreletelo kraljičino Ra-Mi. In odslej je prihajala vsako jutro.

Nekoč pa jo je njen ljubljenec beli slon Kafar, potem ko sta se dolgo poljubljala, objel z rilcem krog pasu, jo dvignil visoko nad glavo, jo izpustil v visočini in jo tik nad tlemi zopet prestregel.

Teden dni je bila bolna strahu in ko je ozdravela, se ni upala več k njemu.

Spet se ji je zdolgočasilo.

Naposled se je spomnila očetove zakladnice, vzela ključ in odprla trojno zapahnjena vrata. Bila je velika, obokana dvorana, vsa pokrita z dragocenimi preprogami, ki so udušile zadnji šum njenih korakov. Skozi troje, iz diamantov, rubinov in smaragdov sestavljenih lin v stropu je lilo vanjo morje pisanih odtenkov in ustvarjalo v nji mehek, božajoč polumrak. Ob stenah so od stropa viseli škrlatni zastori; za njimi so stale prekrasne skrinje iz sandlovine in v njih je bilo nakopičenih draguljev in suhega zlata, da jih toliko še ni videlo človeško oko. Lepa Ra-Mi je hitela od ene do druge, potapljala obe drgetajoči roki vanje, zapirala in odpirala oči, božala blesteče kamenje in ni nič vedela, kaj bi si naj nadela.

Naenkrat je zagledala sredi dvorane nekaj, česar doslej še ni bila zapazila. Na visokem podstavku iz črnega mramorja je stala skrinjica, lepša od vseh ostalih, vsa vdelana z najkrasnejšimi biseri. Kraljičina je stopila k nji, odveznila pokrov in — iz skrinje je zrla vanjo, mirno in nepremično, človeška lobanja. In na rumenem čelu je bil napis:

»Er-Tus, ptič brez gnezda.«

Zbežala je lepa Ra-Mi iz zakladnice in pod stopnicami se je zgrudila.

In šele drugo jutro se je prebudila.

*

Takrat se je vrnil kralj.

Ko je videl v hčerinih očeh otožnost, jo je vprašal, kdo jo je užalil. In ker se mu ni upala priznati, kje je bila in kaj je videla, je dejala, da ji je dolgočasno.

Kralj pa jo je poljubil na oči, jo prijel za roko in jo povedel pred mesto, kjer so bila v prekrasnih svilenih šatorih razstavljena v vojni uplenjena bogastva.

Ponudil ji je od vsega, ona pa ni marala ničesar in se je na vse dragocenosti komaj ozrla.

Ko sta prišla do zadnjega največjega šatora, ni bilo v njem ničesar kot množica raztrganih, bledih obrazov.

»Kdo so ti?« je vprašala lepa Ra-Mi svojega očeta in se napol skrila za njegov plašč.

»Uplenjeni sužnji,« je odgovoril kralj. »Ne boj se; samo da se premakne eden izmed njih, so zapadli smrti.«

In zdaj se je zgodilo nekaj čudnega. Iz gneče se je izmotal zrasel pritlikavec, pol otrok še, in se vrgel kraljičini pred noge.

»To je Er-Tus, zadnji svojega rodu.«

»Er-Tus!« se je zasmejala na ves glas lepa Ra-Mi in se ni nič spomnila lobanje. »Kako smešno ime in kako smešen človeček! Daj, oče, podari mi ga!«

Kralj, pa, ki je vedel za skrivnost zakladnico, je zresnil lice in ni privolil.

»Čemu ti bo?« jo je vprašal.

»Kadar mi bodo ure dolge, mi bo sedel pri nogah.«

In ker je kralj videl, kako zelo bi razveselil svojo hčer, če ji podari pohabljenca, se je slednjič udal in ji ugodil.

»Tvoj je!«

In lepa Ra-Mi je poljubila svojega očeta na čelo in odvedla svojo novo igračo s seboj v svoje dvorane. Tam ga je preoblekla v dragocena baržunasta oblačila in ukazala, da mu napravijo iz suhega zlata ovratnik kraguljčkov.

In poslej je bil Er-Tus suženj lepe Ra-mi.

Težko je bilo tisto življenje. Največji del dneva je moral biti z njo. Razvajena kraljičina pa je imela najčudovitejših domislekov. Trudil se je, da bi ji prebral njene zapovedi že raz ustna in oči; a kaj, če so bile njegove misli vse tam daleč, odkoder so ga iztrgali ... Trudil se je, da bi pozabil; s silo si je domišljeval, da je doma tu, pri svoji gospodarici.

»Dolgočasim se, nezadovoljna sem s teboj.«

In se je potrudil še bolj in ji je pripovedoval čarobno pripovest, ki si jo je sproti izmišljeval. In ko je končal, ga je pogladila lepa Ra-Mi po licih, naslonila glavico na njegovo grbo, se zazrla tja nekam daleč, daleč skozi okno.

Drugi večer zopet:

»Dolgočasim se! Pripoveduj mi novih zgodb!«

Čisto k njenim nogam se je stisnil in si je izmislil še lepšo, še čudovitejšo povest.

In lepa Ra-Mi je videla njegov trud in mu je bila hvaležna. Pobožala ga je z mehkimi rokami po laseh in se nagnila k njegovim ustnam.

Takrat je suženj Er-Tus pozabil, da ga je kraljičina izbrala za svojo ž i v o igračko, pozabil je doma, pozabil je vsega, samo zaprl je oči in vzdrhtel nikdar okušene blaženosti.

In življenje mu je od tistega dne postalo še težje.

*

Mesec, dva, trije, dokler niso lepi dnevi zbežali in se je začel deževni letni čas.

Takrat se je zgodilo, da je povabil sivi kralj Lju-Ni, s priimkom Bez, kar pomeni Usoda, mnogo najodličnejših plemenitašev svoje dežele v posete in pir.

Lepa Ra-Mi mu je sedela na desni in je vedela, da jo ženi. A se ni nič zmislila na svojega sužnja in na napis, ki ga je bila videla takrat v očetovi zakladnici. Dolgčas ji je bilo in zato je bila vesela očetove namere.

Prijela je za vre, da natoči očetu, a roka ji je nakrat zadrhtela in vrč ji je zdrsnil in se prelil preko mize.

Kralju pa je bilo žal, da je bil vabil v gosti.

— — —

Drugo jutro je prišel k njemu eden izmed vabljenih vitezov in ga poprosil za hčerko. Kralj se je razveselil njegovih jasnih oči in junaškega meča in lepih besed in mu jo je obljubil. In ko ga je pokazal hčerki, se je zgodilo, da je ugajal tudi nji.

In tako so razglasili zaroko lepe Ra-Mi mestu in kraljestvu. Sužnju Er-Tusu je povedala novico lepa Ra-Mi sama.

»Ženina čakam in dolge so ure — preženi mi jih, grbavec!«

Njemu pa, ki je bil pozabil doma in je mislil, da je domà pri gospodarici, se je tisti hip kakor utrgalo nekaj v prsih. Vrgel se ji je pred noge in ji je objel kolena in jih krčevito stisnil k svojim licem, nato pa čudno mirno rekel:

»Povem ti povest, gospodarica, kakor si ukazala. In še več: povest vseh povesti ti povem, kar si jih kdaj slišala iz mojih ust. Ni vesela — vse povesti ob slovesu so žalostne. Ampak ohrani jo zvesto, globoko dnu prsi si jo ukleši, kakor talisman je in dobro ti ga bo za vse dolgo in težko življenje. Povest o zlati lasnici ti povem. Povest svojega življenja.

Veš, lepa Ra-Mi, kdo sem jaz? — —

Tebi grbavec Er-Tus, ki ti ga je podaril oče, da se poigraš ž njim. Nič ne de. Niti zmislil bi se ne bil, da sem bil kdaj kje drugje doma, če bi me ne bila opomnila sama.

O — moj dom! Ko je tvoj oče prvič navalil v deželo, me je skrila mati. Da me raje ni! Naj bi me bili ubili z njo vred!

Vse so pobili, očeta, njo, sestro, brata ... Očeta so ukovali v verige — starca, ki ni nikdar nikomur skrivil lasu! Sestro Ga-Ol so odgnali v deželo Am — zvedel sem pozneje — kaj vem, kje je to! In kako ji je tam? Živi? Ali je sužnja? Neživi? Kaj vem! In brat — kakor orel je bil mlad in močen, pa ni mogel preboleti žalosti in je poginil od lastne roke ...

Prva od vseh pa se je ločila mati. Pol leta sem bil star takrat. Nikdar je nisem poznal. A zdi se mi, da je bila še lepša, kot si ti, lepa Ra-Mi. Prikazala se mi je, prvi večer, ko sem prišel k tebi. Še bolj črne obrvi je imela in še toplejše oči. Pri vzglavju je stala in mi je zrla v oči.

"Er-Tus," me je poklicala.

"Ptič brez gnezda," je pristavila čisto tiho in se je nagnila čezme in me poljubila. Njen obraz je bil ves obžarjen s tajinstveno, mehko svetlobo. Vsa moja sobica jo je bila polna in ko sem se ozrl, odkod ta čudesna luč, sem videl nad materinim čelom prekrasno zlato lasnico. Na vrhu je bil vdelan vanjo lotosov cvet in iz njega je lila ona svetloba.

"Ptič brez gnezda," je ponovila mati drugič, skoro neslišno tiho. In njene oči so bile žalostne.

"Ne boj se. S teboj sem," je pristavila in splahnela v nič.

Ko sem se prebudil, je ležala na mojih prsih lasnica, ki sem jo videl v sanjah. Ljubezen je to, s katero ljubi mati, ki je ni več. Ta lasnica je zdaj moje vse.

"Tistemu jo daj, ki te bo ljubil, za vse življenje mu bo dobro in toplo od nje," mi je naročila mati.

Nihče me ni nikdar ljubil. Edino ti, gospodarica, si bila včasih dobra z menoj. Vzemi jo in jo čuvaj. Tebi jo dam, lepa Ra-Mi. Za vse življenje ti bo dobro in toplo od nje.«

In lepa Ra-Mi se je sklonila k svojemu sužnju Er- Tusu in ga objela in se razjokala ob njegovem licu. In suženj je pozabil, da je suženj, in se je vzpel ob njej in ji je poljubil solze iz oči.

»Ljubim te,« je vzdrgetal.

»Ljubim te,« je pozabila ona ženina in si vtaknila zlato lasnico v glavo.

— — —

Jeli poletje, jeli zima? Čas je minil.

In samo solnce je vsepovsod in rdeči lotos in sreča.

— — —

Vsak večer sedi pritlikavec Er-Tus ob nogah lepe Ra-Mi. Tisoč zlatih niti se plete od srca do srca. Kot mavričen trak se vije ljubezen krog njiju in vanj tke suženj Er-Tus svoje pravljičnolepe sanje.

Vsak večer nanovo ogrinja z njimi svojo lepo Ra-Mi.

Kako dolgo še? — — —

Že ti je pisano — — —

*

»Vitez-ženin je prišel, da te odvede s seboj,« je poslal kralj po svojo hčerko.

»Nimam ženina in ljubim Er-Tusa,« je prišla lepa Ra-Mi k očetu.

»Tu je, ki si mu rekla sama, da ga ljubiš.«

In kralj je odgrnil zaveso, za njo pa je stal vitez in zrl vanjo s svojimi jasnimi očmi, desnico na junaškem meču in se ji poklonil s kopico lepih besed.

»Nimam ženina, ljubim Er-Tusa,« se je obrnila lepa Ra-mi od njega.

»Tu je, ki je tvoj ženin in ki ga ljubiš!«

»Če ukazuješ, oče, da je ta moj ženin in mu bom žena, te tvoja hči uboga.«

In kralj je položil njeno roko v vitezovo.

Vitez pa se je smehljal ...

»Samo za hip te še prosim, kralj, da stopim k svojemu sužnju in ga odslovim.«

Kralj je privolil, vitez pa se je ves blažen smehljal dalje.

*

Vzela je iz las lotosov cvet in ga vrnila pritlikavcu.

Zavpil je in se zgrudil.

Drugo jutro so ga našli mrtvega.

Zabodel si je zlato lasnico v srce.

*

Lepa Ra-Mi je vzela svoje zrcalo in na svojem belem slonu odšla z možem.

Nikdar več se ni nasmehnila.

*

Je-li poletje, je-li zima? Oboje je minilo. Že davno. Je-li dan, ali je noč? Dan je ugasnil, noč ni več temna. Tudi rdečega lotosa ni več. Ko blodijo misli za njim, so vsa žalostna pota posuta z velikimi listi njegovimi. Komaj spomin še diši ...

Spomin na zgodbo o zlati lasnici.