Zgodba o volu, ki ga je mesar poslal študirat

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zgodba o volu, ki ga je mesar poslal študirat.
Izdano: Amerikanski Slovenec 39/161 (1930)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsepovsod so poznali mesarja Hojdo. Kupoval je vole ter jih nato gonil na Dunaj, kjer jih je prodajal mesarjem. Polagoma je postal velik bogataš. Tako je nekoč naneslo, da je zopet kupoval vole; samo en par mu je še manjkal, da bi bil zaslužek mastnejši. Sreča mu je bila mila. Pri kmetu Stoflu je iztaknil sijajen par volov. Kakor žerjavica so se Hojdi zabliskale oči. "Po čem so?" je takoj vprašal Stofla. Stofl se je nekoliko počohal, nato pa odvrnil: "Tistega na desni bi že prodal; tistega na levi pa za nobeno ceno." — "Zakaj ne?" — "Ker je tako pameten, da razume vse skoraj kakor jaz. Takega vola ne najdeš zlahka daleč- naokrog." Hojda se je jel muzati, nato pa se je iznebil sledečega: "Zakaj ga pa ne daš šolati, če je tako pameten?" — "Če bi bilo mogoče, pa ga takoj dam.' — "Zakaj bi ne bilo mogoče," je menil Hojda. "Vse je na svetu mogoče. Koliko volov je, ki so dovršili šolo in postali tekom let gospodje. Meni lahko verjameš; dobro poznam svet. Sicer pa veš, da grem večkrat na Dunaj."

Stofl posluša nekaj časa, nato pa se počoha na glavi in vpraša: "Čuj, Hojda, kam bi ga moral poslati v šolo?" — "To je odvisno od tega, kako velik gospod naj postane. Če želiš, da postane zdravnik, odvetnik ali kaj sličnega, potem bo moral študirati v Pragi; toda če naj bo iz njega nekoč kakšen direktor ali minister ali še večja živina, potem mora na Dunaj."

"Na Dunaj?" vprašuje Stofl. "Saj ti goniš tja volove."

"Seveda; vsak mesec po en transport. Saj na Dunaju sem že kakor doma."

"Veš kaj," je menil Stofl, "če je že potrebno, da študira, naj študira, pa naj stane kolikor hoče. Kar pelji ga na Dunaj v šolo."

"Drugemu ne bi tega kar tako naredil; toda tebi bom, ker te poznam."

Hojda je prodal na Dunaju oba vola; na Stofla pa se sploh ni spomnil.

Mesec dni pozneje. Ravno je sedel Hojda pri obedu, ko opazi skozi okno, da prihaja Stofl. Prva misel, ki je obšinila Hojdino glavo, je bila: skriti se. Toda kmalu si je premislil ter izmislil nekaj boljšega. Vzel je kapo in palico ter se podal pred hišo. "Ravno prav, da prihajaš," pravi Hojda Stoflu. "Nekaj važnega ti imam povedati. Pojdiva notri."

Med obedom se je Hojda silno razgovorih "Ravno včeraj sem se vrnil iz Dunaja; moral sem tamkaj ostati, dokler se ni tvoj volek privadil novim razmeram. Zapisal sem ga v šolo, mu našel primerno stanovanje, kupil potrebne knjige, plačal vnaprej šolnino. Vsi stroški so znašali skupno 300 mark. Volek te lepo pozdravlja in prosi, da mi denar vrneš."

"Dobro si storil," je dejal Stofl. "Nimam otrok, pa sem vzljubil vola kakor lastnega otroka; sedaj bom vsaj lahko mirno spal." Nato je izplačal Hojdi 300 mark v srebru ter se vrnil domov.

Minilo je pol leta. Hojda obišče Stofla in mu pripoveduje: "Na Dunaju sem bil, pa sem tvojega voleka videl. V šoli mu zelo ugaja; dobro glavo kaže in kmalu bo polagal izpite. Toda predhodno mora še plačati takso. 600 mark je bilo treba. Profesorji ga ne morejo dovolj prehvaliti in mu napovedujejo sijajno bodočnost. Izposodil sem si takoj 600 mark. Volek te lepo pozdravlja in prosi, da mi jih vrneš.

"Vedel sem, da bo nekaj iz njega; nisem se varal." Izvlekel je iz listnice 600 mark ter jih izročil Hojdi.

Nekaj mesecev nato je bil mir, dokler ni neko nedeljo popoldne čital učitelj kmetom v gostilni novic iz časopisja. Ko se je Stofl pojavil v gostilni, so vsi navzoči navalili nanj in pričeli vpiti:

"Glej, v časopisih stoji, da je cesar imenoval nove ministre; med temi je tudi eden, ki se piše Hans Stofl." Stofl je od začudenja kar zijal. "To je prav gotovo on; moje ime je vzel. Moram ga videti!" je kričal okoli sebe. Vsi so mislili, da je zblaznel. Doma mu je žena morala pripraviti svečano obleko s srebrnimi gumbi, kos kruha in mesa. Nato jo je Stofl mahnil na Dunaj.

Na Dunaju ni vedel Stofl, kam bi se obrnil; hodil je po ulicah vsevprek, dokler ni opazil policaja. Takoj ga je vprašal, kje stanuje minister Hans Stofl. "Vi ga poznate?" vprašuje s strogim glasom policaj. "Se razume, da ga poznam." — "Pa, kaj želite od njega?" —"Videti ga hočem." "Zakaj ga hočete videti?" — "Ker sem ga dal v šolo ter plačal zanj stanovanje in takso za izpite." — "To je nekaj čisto drugega; gotovo bo zelo vesel, ko vas bo videl. Pojdite z menoj." Policaj je odvedel Stofla v sijajno palačo; na mah se je znašel Stofl v krasni sobi. Povsod vse polno slik kakor v cerkvi. "Hm, hm; tukaj je lepo! Verjamem, da mu gre sedaj bolje nego pri nas," je momljal Stofl ter vse otipaval in si natančno ogledoval.

Ko je Stofl takole mišljen zrl predse, mu je nekdo položil roko na ramo in vprašal: "Kaj je dobrega, oče?" Stofl je dvignil glavo ter opazil pred seboj gospoda z brado in zlato verižico preko trebuha. "To je gotovo on," menil Stofl in dejal: "Torej, ti si sedaj minister? Ne bi te mogel skoraj spoznati."

"Jaz sem minister; kdo si pa ti?" se je namrdnil minister. — No, kaj me ne poznaš več? Nekako hitro pozabljaš!" — "Nikdar te nisem videl v življenju." — "Saj ti ni treba sramovati se sedaj radi mene. Brez mene bi še danes bil vol. Prav gotovo," se je hudoval Stofl. — "Grobijan predrzni, marš ven!" je kriknil minister in pokazal Stoflu vrata. — "Tako, sedaj sem torej grobijan. Ko sem ti dajal sena v jasli, ti nosil vode itd., nisem bil grobijan," se je penil Stofl. "Zdi se mi, da jih že dolgo nisi dobil; zdaj te moram." In Stofl je dvignil palico proti ministru. "Na pomoč!" se je tedaj razlegnilo po palači. Hipoma so se znašli na pozorišču zanimive scene številni lakaji; ko so videli, da preganja Stofl ministra s palico, so navalili nanj. Toda ni šlo tako lahko. Kakor besen je mahal okoli sebe s palico in razbil vsa zrcala, okna, stolice ter drugo opremo. Nazadnje so pa Stofla vendarle ukrotili ter ga prepeljali v — blaznico, kjer so mu nataknili "železno srajco". — Nazadnje pa so ga le izpustili.

Spotoma je Stofl posetil še Hojdo. "Torej bil sem tam ter ga srečno našel." — "Kje, koga?" je vprašal Hojda, ki je bil že na vse pozabil. — "Koga neki kakor mojega vola. Ali ne veš, da je postal minister." — "Ne vem; ti si torej bil na Dunaju?" — "Ni me hotel več poznati; nočem ga več videti."" — "Dobro si storil; vedel sem, da se bo kakor vsak teleban, ki postane gospod, sramoval svoje preteklosti." Ko se je Stofl nekoliko odpočil, se je zahvalil mesarju Hojdu za vso brigo, ki jo je imel z volom ter odšel domov. Ko je prišel domov in je ženi vse povedal, je ona rekla: "Vidiš, da sem imela prav, ko sem hotela, da ga prodaš. Vol ostane vol in če bi tudi znal svirati na violino."