Zgodba o starčku, ki je sedem let živel pod košem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zgodba o starčku, ki je sedem let živel pod košem
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Zgodba o starčku, ki je sedem let živel pod košem, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, tipkopis, 8 strani (1-9 z izpuščeno stranjo 7), format A5, IN = 6822.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živel je kralj, ki ga nihče ni ljubil ker je bil tako neznansko krut do svojih podložnikov, da so vsi trepetali pred njim. Še njegova žena in otroci so se v gradu poskrili, čim so zaslišali žvenket njegovih ostrog.

Najraje je cele dneve preganjal v gozdu uboge živali in ko je nekoč naravnal puško, da jo sproži naravnost v srce mlade srne, je ta spregovorila preden se je mrtva zgrudila na tla:

"Preklet bodi ti in vsa tvoja dežela."

Ta kletev ni prišla kralju prav nič do živega in kaj kmalu je pozabil nanjo. Še naprej je uganjal svoje divje norčije in ko je nekoč pod večer zabredel globoko goščavi in taval zdaj levo zdaj desno, je v daljavi zagledal v samotni kolibici medlo lučko. Nameril se je tja in stopil vanjo.

V veži ni našel nikogar, ko pa je odprl vrata, je v izbi sedel starček, ki je iz vrbovja pletel koš. Pletel je še kar naprej, ne da bi se ozrl vanj.

"Mar ne boš vstal in se poklonil, če stopi v tvojo bajto kralj?" se je zadrl na ubogega starčka, ki je ves začuden strmel v prišleca. Še nikdar v življenju ni videl kralja, zato tudi ni mogel zaresno verjeti, da bi bil lovec brez krone in v škornjih, res pravi kralj.

"Kdor koli si že, kralj ali berač, odpočij se malo če si truden. Pa tudi kruha dobiš, če si lačen, in vode se napij, če si žejen," je rekel ko se je dvignil da vzame nož in odreže kralju košček ovsenega kruha. Bil je sveto prepričan, da živijo na svetu samo pravšnji ljudje.

Pa misliš, da je imel prav?

Brž ko je kralj sprejel iz njegovih zgaranih rok košček črnega kruha, ga je z ihto zagnal po tleh, pljunil nanj in zakričal:

"Mar tako strežeš svojemu kralju, ti nemarna starina? Kralju, ki je navajen, da jé iz zlatih krožnikov in pije iz zlatih čaš? Dosti let si že na svetu, pa se nisi še ničesar naučil. Čas je, da se čimprej spraviš pod zemljo, saj nisi za nobeno rabo." In že je snel puško z ramen, da bi jo uperil vanj.

Starček pa je mirno stal pred njim, pobral s tal kruh in ga položil na mizo. Nič se ni bal, da bi mu ta mladi lovec utegnil storiti kaj hudega.

"Smrt je krt," je modroval, "nima oči, ne vidi koga zasiplje, nima solz, ne joka…Tudi po te bo enkrat prišla."

Te besede so kralja tako neznansko razjarile, da se z enim pogledom ni več ozrl nanj. Zaloputnil je za sabo vrata in se brez slovesa podal v noč.

Še tri dni se je pretikal med rakitjem in goščavo, preden je našel pravo pot.

Vendar so mu starčkove besede še kar naprej rojile po glavi. Kakor iz uma je odslej še bolj divjal in izdajal povelja, eno okrutnejše od drugega.

Da bi se maščeval nad samotnim starčkom v gozdu, je izdal ukaz, da morajo njegovi vojaki pomoriti vse stare ljudi, kar jih živi v njegovi deželi. "Saj nikomur ne koristijo in niso za nobeno rabo", je dejal zaničljivo. Tako je pač skrivoma upal, da se bi za vselej znebil tistega starčka, ki mu je prerokoval, kaj čaka nekoč tudi njega.

Ko pa so razglasili, da bodo pomorili vse stare ljudi, je v deželi nastal strašen preplah. "Le komu smo v napoto in kaj smo hudega storili, da nas kralj tako kruto preganja?" so tarnali, ko so begali iz hiš v gozdove, da so se poskrili pred vojaki. A imeli so stare noge, vojaki pa so bili mladi in urni, in tako so vsakega polovili, kdor jim je hotel ubežati.

Tudi starček v gozdu je zvedel, da mora zapustiti svet. Nič se mu ni dalo da bi že umrl, saj je bil še toliko pri močeh, da si je lahko sam zaslužil svoj košček kruha. Koše, ki jih je spletal, je njegov sin nosil v mesto in mu vselej pošteno prinašal izkupiček zanje.

"Nak," je dejal, "kralj sem, kralj tja, meni že ne bo sodil, kdaj naj umrjem."

Prišlo mu je na misel in naročil je sinu, naj čezenj povezne največji koš, ki ga je kdajkoli spletel v življenju in tako je čepel, skrit pod košem, v svoji samotni kočici, da ga vojaki, ki so s silo vdrli vanjo, niso našli.

Skrivaj pa je sin, čim se je v gozdu stemnilo, prinašal očetu v mali lončeni skodelici hrano, ki jo je vselej, ne da bi kdajkoli prižgal luč, porinil pod koš.

In tako je starček, skrit pod košem, čepel celih sedem let, dokler ni zadela dežele, v kateri je vladal hudobni kralj, strašna nesreča.

Zgodilo se je, da je neki dan sonce obstalo na tistem kraju kjer je stalo opoldne in se ni več premaknilo za ped, čeprav bi že davno moral biti večer.

Žgalo in svetilo je še kar naprej, da ljudje niso vedeli kdaj je noč in kdaj dan.

Kmalu je nastala peklenska vročina. Ljudje so začeli tarnati, iskali so senco pod drevesi, vendar so tudi ta kaj kmalu začela povešati liste, dokler se niso osušili in odpadli. Muhe so od žeje cepale po tleh, psi so iztegovali jezike, krave do mukale in silile na pašo, a vsa trava je bila požgana in vsa polja uničena. Reke in studenci so presahnili, a kaplje dežja ni in ni bilo od nikoder.

Lakota je postajala iz dneva v dan večja. Ljudje so se strahoma ozirali proti nebu, kdaj bodo zagledali kak oblak, ki bi jih reši pred poginom.

Začeli so obtoževati kralja, da je samo on kriv tega gorja, ker je svojčas dal pomoriti vse stare ljudi, ki bi jim vedeli svetovati kaj naj store, da se rešijo strašne nadloge.

Ko si ljudje niso več znali pomagati in jih je skoraj že polovica pomrlo, je kralj, ker je tudi njemu šlo za življenje, izdal ukaz, da bi izročil kraljestvo tiste mu, ki bi mu vedel svetovati kaj naj stori, da reši sebe in ljudstvo pogube.

Kdo ne bi poskusil vsega, če se znajde v nesreči.

Zato je ukazal, naj še enkrat preiščejo vsak kotiček, če morda le ni kje ostal še kak starček, ki bi mu lahko dal kak moder nasvet.

Vso deželo so pretaknili, a moža, ki je sedel skrit pod košem niso dobili.

Ko je sinu prišlo do ušes, kaj je bil odločil kralj, je to pot, ko je spet prinesel očetu lončeno skledico, v kateri je bilo še za par kapljic vode, malo više privzdignil koš in vprašal očeta:

"Povejte, oče, kaj naj storimo, da ne bo vse, kar je živega na zemlji, poginilo od lakote?"

Kako pa se je prestrašil, ko je po tolikšnem času zagledal očeta, ki mu je medtem pod košem zrasla dolga bela brada in razkuštrani lasje do ramen.

Starček pa je dvignil prst in s tresočim glasom dejal:


"Razkrijte slamnate strehe in jih omlatite. Polovico zrnja znosite v mlin, a drugo polovico obdržite za posetev. S prazno slamo nakrmite krave, ki so vam še ostale pri življenju." Ko je sin zvedel, kar mu je svetoval oče, je nemudoma pohitel do kralja, da m u sporoči, kaj mora storiti. "Le kdo je tisti, ki ti je dal tako moder nasvet?", je vprašal kralj, ki je bil ves iz sebe od veselja. " To je moj oče, ki čepi skrit pod košem že od tistih dni, ko ste vi dali pomoriti vse starčke v deželi. Namesto, da bi jih poslušali, ker veliko vedo in veliko znajo, ste jih neusmiljeno spravili iz tega sveta."

Brž ko so ljudje zvedeli od kod je dobil mladi mož tako moder nasvet, so zahtevali, da povleče izpod koša očeta in ga privede pred kralja. Čeprav je celih sedem let čepel pod košem in se je medtem močno postaral, ga je kralj vendar precej prepoznal. Strašno ga je bilo sram, ko se je spomnil, kako je svojčas v koči zagnal po tleh tisti košček črnega kruha, ki mu ga je bil le-ta radevolje odrezal.

Kot norci so začeli ljudje razmetavati slamnate strehe. Pokali so cepci in zrna so frčala na vse strani. Polovico zrn so vsuli v nastavljene mernike, drugo polovico pa so spravili za posetev.

In ker so v vsem ubogali starčka, so kaj kmalu imeli polne vreče moke in tudi seme, ki so ga vrgli v zemljo, je hitro vzkalilo. Prazno slamo pa so zmetali kravam, ki so se kmalu opomogle in spet začele dajati mleko.

Še tisti dan se je po dolgem času sonce spet premaknilo na nebu in zašlo za gore. Noč je ohladila razbeljeno zemljo in zjutraj so priplavali črni oblaki, da je dež, ki je tri dni in tri noči lil kakor iz škafa, kmalu napolnil prazne struge in izsušene vodnjake.

Čeprav ne rad, je bil zdaj kralj prisiljen, da izpolni obljubo, ki jo je v stiski dal svojemu ljudstvu.

Izbrali so starčka za novega kralja, ki je še dolgo vladal tako modro in preudarno, da so bili v deželi spet vsi srečni in zadovoljni.


Opombe urednice[uredi]

  1. Osnovno poanto o kralju, ki je dal pobiti vse stare ljudi v svoji deželi, je Albrehtova povzela po ljudski pravljici Pšenica najlepši cvet.
  2. Več o pravljicah takega tipa: https://sl.wikipedia.org/wiki/Pšenica_-_najlepši_cvet#Motivno-_tematska_analiza_in_primerjava