Zgodba o revščini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zgodba o revščini.
France Koblar
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/48 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Rad bi vam naslikal revščino, da bi ji vsaj enkrat pogledali v obraz, a ne vem, če bi jo vam mogel. Saj bi ne uzrl njenih oči, kajti jame so globoke — in ne vem, če ne bi že v hipu pogleda splahnela njena koža: ker revščina se rodi z mehkim, otročjim obrazom, a je v hipu mrtvaška glava, izpreminja se tako brzo, da bi žive nihče ne popisal, ne resnično naslikal. Samo kdor jo je občutil, tisti more nositi v srcu njen obraz in za vekov veke je njegovo bogastvo — spomin. Če ste ljubili mater in jo vam je ugrabila čudna bolezen, vam strah stisne dušo za vedno, in če je revščina udušla meni mater, ki sem ji zaobljubil solnčno življenje, mi boste verjeli, da sem jo takrat zasovražil in vtisnil tisti obraz v najgroznejši spomin.

A čujte zgodbo rojstva revščine!

To je bilo tisti čas, ko je človek izumil stroj, ko je padla vrednost človeške moči in truda, ko je stroj napravil v enem dnevu kar človek leto in dan, ko so potrebe sicer rastle, a ne toliko, kakor je izdelalo mrtvo železo. Morda se je takrat usužnil sam satan mrtvi naturi in delal čudeže, da je človek v ošabnosti pozabil svoje dostojanstvo in postavil nad sebe — zopet človeka, nič višjega, da je takrat moč postala vera, vrtenje vekov slučaj, neznano trpljenje usoda — in zapoved lastna volja. To je bilo takrat, ko je tudi usmiljenje nehalo biti ljubezen.

V tej dobi je prišlo na svet novo dete, ki mu dolgo niso vedeli imena; ni bilo svetnika, ki bi ga sprejel v varstvo, nato so imenovali brez krsta — revščino delavstva.

Takrat se je tudi rodila nova ljubezen, bratstvo enakih. Visoke besede so treskale, srce je narekovalo kletve neenakim in človeška družba se je zamajala v temelju. Nad črno neuro so plavali zlati upi, nad boji so viseli uspehi in nad okrvavljeno krivico se je spuščala enakost. Iz upa v up so živele in divjale črne trume — in divjajo še.

Pa le ni upa. Prestoli so pozabili, da je bilo nekoč rečeno: »Blagor ubogim v duhu ... kajti v duhu je ljubezen in v ljubezni ni krivice in neusmiljenja.

In trume so pozabile, da je trpljenje od vekov, a kadar trpljenje izgubi duha, izgubi pravi up, je peklo. Sladko je trpljenje v sanjah in srečno je prebujenje. O star alepa beseda — življenje, ti si sen!

* * *

In še resnično zgodbo od tam, kjer sem začel.

Podoben čas je rodil same gospode in same reveže. Vsi so bili srečni in delavci so molili večkrat: »Bog nam ohrani dobre gospode, le trpimo! Mi smo delavci, oni so gospodje — gospodu se spodobi čast, delavcu pokorščina in hvaležnost. Kako bi mogli živeti, če bi nam ne dali dela, in kako bi bili veseli otrok, ko bi jim ne mogli dati kruha.«

Prišel pa je čas, ko je gospod zrastel visoko, in prav takrat se je zgodilo tam zunaj v svetu, da je blago zastalo in bogatin se je ob številkah dolgočasil. Takrat je pritisnil uklonjene tilnike. Godrnjanje se je slišalo na tihem, vzdihi so se težko dvigali v prsih, plahi obrazi so se sklonili pred gospodom: »Pusti, da trpimo še naprej — hvaležni smo ti.«

Takrat so jih nosili pogosteje na pokopališče.

A prišlo je še hujše. Delopust je bil, denar je veselo zažvenkljal na mizi; ženi se je razjasnil obraz, mož je ostal trd, neizprosen. Ni bilo dovolj. Cel teden je trpel vročino in lakoto — le zvečer se je razjasnil obraz, ko je stopil pred ženo in otroke; le takrat mu je pravljica pričarala veselo uro — a danes — ne bo dovolj, če bi delal še sedmi dan.

»Delala bom tudi jaz,« je izgovorila žena počasi, a tako odločno. Mož se je zgrozil, postalo ga je sram, pogledal otroke in ženo obenem kot skupen zaklad.

»Ne boš!«

»O, bom!«

»Potem bi šlo?«

Težka je bila beseda prvega moža, ko je obsodil ženo v isto trpljenje za kruh — zdelo se mu je, da je storil greh. A vendar življenje, življenje!

Delala sta skupaj — odslej sta bila ponižana drug pred drugim, a družila ju je še tesnejša ljubezen. Otroci pa so gledali in se navadili pogleda, a že zgodaj so se učili istega trpljenja. Tedaj je bila cela družina eno orodje. Noč je začela trpljenje, večer ga je končal. In zvečer, zvečer! Sedli so — okroglo mizo jih je bilo — vsi zajemali iz iste sklede, potem pospali, vsi v eni sobi, na dveh posteljah in po tleh. Jutro je zbudilo moža, ki je planil plašno z ležišča in pogledal, če ni ura prehitela njegovo moč, kajti roke so še težke in noge trde. Poklical je ženo; komaj je bila zadremala — ob postelji je stala zibel in v nji je čivkal neprestano otročič. Družina pa se ni nikdar razkropila za kruhom, živeli so vsi isto trpljenje. Prva pa je vedno umrla mati. Saj je preživela dvojno življenje.

Tako so se rodovi rodili in umirali.

Pa je bilo vse tako vsakdanje, V revščini si zagledal temo, komaj si spoznal koščeno mater — in matere so bile vse, kakor bi ne mogle več roditi človeškega bitja, temveč smrt — mračni so bili očetje, odeti v skrb in utrjeni v žuljih, vzvišen je bil gospod in dober, saj je dajal življenje, to ljubo življenje!

Nihče ni videl tujega sveta — le čutili so vsi težo. Up pa je plaval visoko — bilo je samo nebo.

»Tam gori bo boljše!«

»O, da bi me skoro Bog rešil!« je zdihnila mati — v naročju pa je spalo dete.

»To vse mine — to so sanje. Revež sanja, da trpi, bogatinu se v sanjah dobro godi, ko se tam prebudimo, bomo izpregledali vsi.« Prišlo je še zadnje.

Naenkrat je bilo ustavljeno vse delo. Oče ni več vstal k trpljenju — vendar mu je dan skrčil srce. Ko bi moralo posijati solnce na cunjasta ležišča — tedaj se je splazil po prstih do okna in jih zagrnil še tesneje z debelejšim zagrinjalom. V skrajnem kotu pa je nekaj vstalo — in zajokalo.

»Kaj ti je, ljubica!«

»Lačna!«

»Pst, kruh spi, noč je še, le zaspi!«

Strah je prihajal v hiše — najprej je legel na obraz očetu.

In kaj je bilo? Čemu prošnje? Gospodov obraz je bil odtedaj kamenit, niti ena poteza se ni genila na njem. Delo ne nese več, kupčija stoji, zunaj v svetu napravijo stroji ceneje in hitreje. On pa si je utrdil življenje, shranil bogastvo.

Pač usmiljenje povsod! Mladost po svetu, starim pokojnino do smrti! Tedaj so se ločile družine, starši pa so postali berači.

Gospod je odprl srce. Sključeni so prihajali ob sobotah po svojo pokojnino. Od hiše do hiše so šli, vsi obenem, dolga procesija jih je bila, ki so prosili milodarov. Pri prvi hiši so se zbrali in šli do zadnje — v smeri proti cerkvi — kakor pogreb. Vedno večja vrsta jih je bila, kajti berači so se hitreje starali kakor mrli.

In še hodijo. Veliko jih je. Kam greste? Pomikajo se proti cerkvi. Kdo je umrl? »Nosimo k pogrebu — kraj.«