Zgodba o povišanju

Zgodba o povišanju Stanko Bor

Izdano:	Amerikanski Slovenec 52/26, 52/27, 52/28, 52/29, 52/30, 52/31, 52/32, 52/33, 52/34, 52/35, 52/36, 52/37, 52/38, 52/39 (1943)
Viri:	dLib 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Tiste dneve pred Božičem je prišel nenadoma zvečer v vojašnico strogi stotnik in si ogledal, kako salutirajo vojaki njegove stotnije. Poročnik je že odprl veliko knjigo, pred katero so imeli vojaki največji strah in najponižnejše spoštovanje, zakaj v njej je bilo toliko in tolikokrat napisano: Kaznuje se ta in ta s toliko in toliko dnevi zapora ... ali kaj podobnega; poročnik je torej po končanih vajah v salutiranju in defiliranju že odprl to spoštovano — in sovraženo — knjigo in hotel ravno objaviti in prebrati dnevno povelje, ko se je pojavil na dolgem hodniku strogi stotnik in se bližal naravnost k svojim ljudem. Poročnik je zaprl knjigo, poveljeval pozor in pokorno naznanil stotniku, koliko mož je navzočih. Ni bila navada strogega stotnika, da bi prihajal ob večerih k objavljen ju dnevnega povelja k svoji stotniji. Kakor v temni slutnji je spreletelo vojake in jih stisnilo pri srcu — nič dobrega niso pričakovali od tega obiska. Eni so se spomnili, da niso dovolj izrazito salutirali na ulici temu ali onemu častniku in ne po predpisih — in bali so se, da je prišlo to hudodelstvo stotniku na uho; druge je zaskrbelo, ker se jim niso gumbi dovolj svetili ali ni bil cesarski orel na pasu za bajonet dovolj očiščen; tretji so se spomnili, da jim je njihov korporal grozil, da jih javi zaradi te ali one malenkosti — kratko, vsak je imel vzrok, da se ni čutil popolnoma nedolžnega in je mislil, da je prišel stotnik radi njega, vsakega je zaskrbelo in zaskelelo. Prsa so se vzbočila, roke so se krčevito pritiskale — kakor prilepljene — hlač, glave so stale pokoncu in naravnost, srca pa so utripala hitro in burno, a pritajeno, kakor v silnem strahu in negotovosti, ko je poveljeval poročnik: pozor. In kakor ena so se okrenile glave na povelje: Desno glej! in oči so zrle napeto na stotnikov obraz, da razbere jo, kake volje je strogi poveljnik.

“Naj moštvo posamezno defilira!” je rekel stotnik.

Poročnik je odredil potrebno — in šli so. Drug za drugim na štiri korake, tri korake pred stotnikom je vsak ostro okrenil glavo na levo, korakal v pozoru, zrl stotniku v oči in se dotaknil z desnico kape. Šli so drug za drugim, stotnik je kimal z glavo, pohvalil, grajal, se jezil in kričal, če ni kateri defiliral kakor bi moral in ga poslal nazaj tolikokrat, da se mu je slednjič zdelo, da defilira približno dobro.”

Šel je mož za možem in defiliral, šli so drug za drugim; vedno bolj se je manjšala vrsta na desni stotnikovi strani, odkoder so dohajali, da defilirajo, vedno bolj je rasla vrsta na levi stotnikovi strani, kjer so se vstavili tisti, ki so srečno prestali nevarno in opasno delo — defiliranje. Kakor izvoljenci so stali na levi in se globoko oddahnili, ko so prišli na svoje mesto — zakaj ni šala posamezno defilirati pred stotnikom in mimo stotnika! Verjamite mi, ni šala! Niti najmanjši in najneznatnejši gib, nevedno in nehote storjeni gib mu ne uide! In če ni do pičice tako, kakor mora biti in on zahteva — joj, to je ogenj v strehi in tatovi v kosami ali sovražnik pred mestnimi vrati! Kakor med dvema nevarnima skalama, kakor skozi tesno ožino, kakor med ognjem ali vodo se je zdela vsakemu ta pot šestih korakov mimo stotnika pri defiliranju. Oddahnili so se tisti, ki so srečno in brez nesreče dovršili ta pot, in se samozavestni in kakor po srečno dovršenem težkem delu ozirali na tiste, ki so morali šele začeti s tem delom. Slednjim je nemirno utripalo srce in zrli so z zavistnimi očmi na tiste, ki so prestali srečno. Ni lahka stvar, v resnici ni lahka stvar posamezno defilirati pred stotnikom in mimo stotnika, iti šest korakov med dvema nevarnima skalama, kakor skozi tesno ožino, kakor med ognjem ali vodo! Ne samo da jih mora čuti vsak, ki ne dela prav in ne naredi po zahtevi, da mu brni par ur po ušesih, ampak se večkrat tudi zgodi, da pripomni stotnik: “Naj ostane mož toliko časa v vojašnici, da se nauči!” — In — kakor bi odrezal — ti je vzeta prostost in ne moreš v mesto, ko bi najrajši šel.

Bali so se tisti, ki so bili še na desni strani in skrbeli in se mučili še v zadnjem trenotku, da napne jo in vzbočijo prsa do skrajnosti, da vzdignejo glavo kar morejo, da bodo ramena kolikor mogoče somerna in pritegnjena nazaj, da ne bi bila ena rama višja od druge, ali da ne bi bila ena naprej, ena nazaj; in pa napenjali so misli, kako bodo ostro in izrazito okrenili glave in zrli neustrašeno strogemu stotniku v obraz, korakali v pozoru in vpogibali nogo v kolenu in udarjali s stopalom ob tla, da bo odmevalo po hodniku; in pa poskušali so roke v komolcu, če so dovolj gibčne, da bodo zletele kakor bi trenil h kapi. Bali so se in skrbeli — ali nobeden tako kakor tisti rdečelični, vitki fant v predzadnji vrsti. Ej, kako mu je udarila rdečica v obraz, v kakem nemiru se je zganilo srce, ko je videl, da prihaja stotnik k povelju. Tak nemir ga je obšel, da se je nemirno zganil — kar je strogo prepovedano med pozorom — in šepnil sosedu, kar je najstrožje prepovedano — tiho in strahoma šepnil: “Mene bo ...” In čimbolj se je manjšala vrsta pred njim, tembolj je postajal nemiren, tembolj je plala kri v srcu in se sunkoma zaganjala v obraz in rdečila lica. In zavest, da se z vsakim, ki odide, vrsta manjša in prihaja odločilni trenotek zanj ... Zakaj kakor neovrgljiva resnica in bridka resnica se mu je vsedla v srce, da pusti stotnik samo zaradi tega posamezno defilirati, da najde tistega ... da si ogleda pobližje vsakega in najde tistega ... tistega, ki se je včeraj zvečer pregrešil na ulici. In tisti je bil on, Hudoklinov Janez.

Kako ne bi bil nemiren ubogi Hudoklinov Janez, če se je pa včeraj tako težko pregrešil zoper tisto, kar se jim vsak dan zabičava, da morajo paziti na cesti in nobenega višjega prezreti! Sprehajal se je včeraj zvečer po celovških ulicah, zazrl naenkrat krasno razsvetljeno okno, v katerem je bleščalo od zlata in srebra, od zlatih prstanov in ur in verižic. Električne luči so dajale vsemu še večji blesk in sijaj — ni se mogel premagati, da ne bi obstal in se zazrl v to lepoto, zlasti še, ker tam doli na Dolenjskem ni videti kaj takega ali vsaj približno podobnega; on pa je hotel po svetu vse lepo in doli na Dolenjskem in predvsem v njegovi rojstni vasi neznano in tuje in čudovito videti in po vojaških letih zavzetim očem in radovednim obrazom o tem pripovedovati.

Strmel je torej v to sijajno razsvetljeno in bleščeče okno, strmel, strmel in pozabil, da hite mimo njega ljudje, da jim je napoti, da noče nihče stopiti s trotoarja v sneg.

Naenkrat se je zadela močna roka ob njega, komolec ga je zadel mimogrede ob rebra — ozrl se je in obstal ko pribit.

Mimo se je gnetla množica na ozkem trotoarju, ali videl ni nikogar razen tistega, ki se ga je po vsej priliki in po vsem videzu dotaknil mimogrede s komolcem. Šel je z množico naprej in se ni ozrl nazaj — ali bil je njegov strogi stotnik.

In on mu ni salutiral, ga je prezrl! ...

Res je hitel potem po povprečni ulici in potem nazaj, da je še enkrat srečal stotnika in mu salutiral kakor še nikoli — ali ... ali pregrešek s tem ni bil opran in krivda je vzbruhnila sedaj z vso silo in vsemi očitki v njegovem srcu in mu ni obetala nič dobrega ... Ni povedal nikomur o krivdi, ker stareji vojaki bi se smejali strahopetnim novincem, morda bi se pa našel celo kateri, ki bi raznesel vest naprej — in ... Obdržal je zase in se tolažil, da ga stotnik ni videl v obraz in ga ni spoznal. Ali kaj uide strogemu stotniku!

Vrsta se je manjšala hitro, hitro, prehitro. Nemir je rasel. Eden, dva, trije samo še pred njim dva, samo še ... eden ... in še ta gre ... Štej korake; Eden, dva, tri, štiri ...

Zdaj!

Janeza je še enkrat spreletelo kakor temna senca in grozeč oblak, nato je izstopil z levo nogo. Ni licih ga je pekla goreča rdečica, srce mu je bilo burno, burno.

Zdaj, zdaj se odloči! Spozna te, da si bil ti tisti, ki si tako hribovsko in kmečko in okorno zapiral pot mimogredočim in bulil v tisto razsvetljeno okno, da se te je moral zadeti s komolcem in te opomniti, da to ne gre pri takem navalu ljudi, spozna te in te kaznuje, ker si ga vkljub vsakodnevnemu opominjanju in zabičevanju prezrl in mu nisi salutiral. Kaznovan boš, prvič kaznovan in s tem slabo zapisan pri stotniku.

Zdaj, zdaj se odloči!

Zavest krivde je povzročila, da se je Janez potrudil, kolikor je mogel, in napel sleherno žilico, da pokaže, da zna vseeno defilirati kakor malokdo, četudi se je včeraj pregrešil, in da mora biti stotnik uverjen, da vseeno kaj zna, čeravno se je pregrešil. In zravnal je svoje telo v pozor, da je bilo ravno ko vitka topola, vzbočil prsi, da ga je bilo lepo pogledati, privzdignil glavo, jo v hipu okrenil, kakor blisk naglo je zletela desna roka h kapirnoge so pa delale korak, kakor je predpisano.

“Bravo, tako se mora defilirati!” je začul Janez.

“Če se ne norčuje?” je pomislil v hipu in okrenil zopet glavo in spustil roko od kape in se hotel priklopiti vrsti na levi.

“Stopi sem!” mu je pokazal stotnik z roko.

“Me že ima!” je bridko in tesno zaskelelo Janeza. Kaznovan bo — oče mu je bil tudi vojak, celo v vojski je bil v Bosni, a kakor je vedno in ob vsaki priliki s ponosom povdarjal, kaznovan ni bil nikoli. Njegov sin bo pa prvo leto, prvega pol leti. da, prve mesece kaznovan.

Samo še par jih je imelo defilirati, hitro so dokončali, in stotnik se je obrnil k Janezu. “Vsakemu kakor zasluži ...”

Janeza je stisnilo pri srcu.

“Ti služiš šele prvo leto cesarja, šele tretji mesec ...”

“... pa bom že kaznovan ...” je mislil Janez.

“... pa defiliraš boljše ko nekateri, ki služijo tretje leto! Vsakemu kakor zasluži! Bi šel rad za Božič na dopust domov?”

Šele sedaj je Janez zapazil, da ni na stotnikovem obrazu tistega običajnega izraza strogosti. Kakor majevo solnce mu je naenkrat posijalo v srce.

“Pravijo, da ne morem iti, ker sem novinec!” je rekel.

“Kdo pravi? Ravno zato pa, da pokažem, da vem ceniti trud in ga plačati! Eden starejših ne bo šel na dopust, ti pa pojdeš! Ali bi šel rad?”

“O, pa kako rad, gospod stotnik!”

“Le potrudi se še za naprej! — Prosi za dopust jutri pri raportu! Dobiš ga!”

Kakor da se je zasukal svet in se je naenkrat umaknila ta trda, mrzla zima in izginila v daljne kraje in je v hipu priplula na njeno mesto cvetoča pomlad z zelenjem in cvetjem in petjem in veseljem, je bilo Janezu.

Stotnik je govoril še nekaj vojakom, omenil njegovo ime, poročnik je prečital dnevno povelje — a Janez Hudoklin ni ničesar razumel, ničesar slišal, tako ga je prevzelo veselje in radost.

Tako naenkrat se je preobrnilo! Tako naenkrat je zbežal strah in skrb in nastopilo to neizmerno veselje! Domov, domov po jde! Lepe božične praznike doma in sveti večer bo doma obhajal! Niti v sanjah se ni drznil misliti, da bi bil te božične praznike doma! Prvo leto — in doma! Kaj so vse že pravili in koliko časa se razgovarjali starejši vojaki, kako bo doma, in se pripravljali za domov! Žalostni in otožni in s težkim srcem so jih poslušali novinci, prvoletniki — brez nade na dopust, brez najmanjše nade! Ah, in on gre ... on gre!

Hudoklinov Janez bi vriskal, tako je bil vesel.

II.

Hudoklinov Janez bi vriskal, tako je bil vesel! Kar vedel ni v začetku, kaj bi začel, kako dal duška svojemu neizmernemu veselju. Videl je zavistne poglede novincev, prvoletnikov, čul njihove opazke: “Srečo ima ...”, čutil zavistne poglede in nevoščljive poglede starejših vojakov, ki ali niso imeli nade na dopust, ali so pa imeli nado, pa so vedeli, da eden od njih ne bo imel dopusta samo zaradi Hudoklina. Zakaj samo določeno število jih gre od stotnije na dopust za praznike, drugi morajo ostati in se tolažiti z boljšimi časi ali z dopustom o Veliki noči. In eden starejših bo se moral umakniti in ostati v vojašnici zaradi Hudoklina, prvoletnika. In vsak se je bal, da ne bi njega zadelo. In nevoščljivi so mu bili in se jezili na te prvoletnike, ki se tako silijo v ospredje.

Čutil je zavistne in nevošljive poglede in čul zavistne besede, pa se ni menil zanje. Hotel je samo dati duška svojemu veselju. Niti v sobo ni stopil za drugimi, še na svojo borno večerjo — črno kavo — je pozabil in ni hitel za drugimi proti kuhinji, tako ga je prevzelo veselje.

Stal je neodločen in ni vedel, kaj bi storil. Potem mu je pa naenkrat šinilo v glavo, da je odhitel v prvo nadstropje k deveti kompaniji in poiskal Zajčevega Štefana, ki je bil iz iste vasi ko on.

“Štefan, pomisli, jaz grem za Božič na dopust!”

Štefan je služil že drugo leto in mu ni hotel verjeti.

“Kaj se šališ!”

“Ne šalim se! V resnici grem na dopust!”

“Seveda greš! Jaz služim drugo leto, pa ga ne bom dobil, ti ga boš pa prvo leto dobil, ne?!”

“Pa ga vendar bom! Danes mi je rekel stotnik, naj prosim jutri pri raportu za dopust. Pri defiliranju sem se dobro držal, zato mi bo dal dopust!”

“Če se ne bo premislil!”

“Ne bo se! Rekel je, da ne bo dobil eden starejših dopusta, jaz ga bom pa dobil. Pomisli, kako bo lepo doma! Še ti prosi, bova šla skupaj!”

“Kaj misliš, da se tako silim v ospredje ko ti in da sem res tako neumen, da bom vsak mig s prstom ubogal? Jaz ne grem na dopust!”

“Lepše bi bilo, če bi šla oba! Morda prideta i France in Jaka od domobrancev in Jože od dragonerjev iz Ljubljane in Nace od gorskega topništva iz Trbiža — pomisli, kako bi bilo to veselo in lepo, če bi bili vsi vojaki iz naše vasi naenkrat doma!”

“Jaz ne grem!”

Janez je videl, da ni bil Štefan nič kaj vesel njegove novice, da se je celo jezil na tihem, da bo on — novinec, prvoletnik — šel, on pa — star vojak, drugoletnik — ne gre. Videl je in čutil, da ni sploh nihče preveč navdušen za njegovo veselje, da je vzbudilo v mnogih njegovo veselje le žalost in zavist. Nikomur ni mogel praviti o svojem veselju, z nikomur govoriti o lepoti božičnih praznikov pod rodno streho in zlasti o krasoti in čaru svetega večera. Za hip mu je postalo hudo in tesno pri srcu, ker kaj more on za to, če je bil stotnik danes tako milostijiv! Kaj bi ga zavidali, ko pa ni zakrivil nikomur nič zalega, ko hoče samo domov kakor drugi in užiti srečo božičnih praznikov pod rodno streho kakor drugi!

Da ni kriv, to ga je tolažilo, to mu je dajalo pogum, da je dosledno preslišal vse pikre, ki so padale na njegovo glavo, ko se je vrnil k svoji stotniji, da je prenesel vse zavistne poglede, ki so se vsipavali od vseh strani nanj. Vsedel se je v kot na svojo posteljo, obrnil hrbet tistim, ki so pri mizi modrovali, kako bo o Božiču doma, kako v kosami, in o “siljenju rekrutov” v ospredje. —

Janezu so splavale misli kakor na perotih lahnih drobnih ptičic domov.

Sneg je doli na Dolenjskem, prav gotovo je tako debel sneg kot tu v Celovcu. Ozka gaz bo pregažena od glavne ceste do vasi — morda še ozke gazi ne bo in gaziti bo moral na celem. Svetila se bo širna snežena ravan in blestela v mesečini in poltemi, kakor posuta s kristali; kakor začarana se bodo šibila drevesa pod belim ogrinjalom in sanjala božični čar in si šepetala pravljice o sveti noči. In skozi gozd bo moral — tih in miren, svečano miren in praznično svečan bo gozd, in vendar bo v njem polno življenja. Saj če je katera pravljica resnična, so gotovo resnične tiste, ki pripovedujejo o tajnostnih in rajskih zgodbah in prizorih, ki se vrše na sveti večer v gozdovih, ko priplujejo na lahnih krilih sami božji krilatci v nje z rajskim petjem in glasovi: Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji ... Nevidni gozdni prebivalci — ali palčki ali gozdne vile — pa prižgejo na vsaki smreki, na vsakem drevesu nebroj lučic v slavo novorojenemu, tako da je vsako drevo posebej in zase in ves gozd skupaj kakor najlepše in najkrasnejše božično drevesce. Ne vidijo ljudje lučic in ne čujejo rajskega petja — ali kdor gre na svet večer skozi gozd, čuti, da se vrši v njem nekaj skrivnostnega, tajinstvenega, lepega, svečanega in veličastnega — ves gozd diha v svojem miru in praznični svečanosti tako lepo in nikdar razumljivo pesem ...

Vas bo snivala božični mir; odeta z belo haljo kakor z belimi golobjimi perotmi bo se radovala s prebivalci svetega miru in sreče, ki bo vladal v njih srcih; kakor zvezde na nebu bodo svetile v jasno noč lučice skozi okna, kakor da je dihnilo božje dete svoj božji dih v vas bodo ljudje presrečni v svojih srcih in kakor da plava angel miru nad vasjo — poslan nalašč za ta večer iz neba nad vas — bodo pričakovali polnočnic. Pripovedke in pravljice bodo pravile babice in dedje, možje se bodo spominjali minulih božičnih večerov, ki so bili drugačni ko ta in so jih preživeli kje v tuji deželi, gospodinje bodo opravljale zadnja dela za praznike, gospodarji bodo kropili z blagoslovljeno vodo hišo in svoja poslopja, mladina — ki ne bo poslušala pravljic in pripovedek in dogodkov v tujih deželah — bo stavila z vnemo in veseljem in skrbjo in ponosom jaslice ...

Tedaj bo prišel! Vsa družina bo zbrana v hiši; oče in mati in babica in bratje in sestre. Zastrmeli bodo in ne bodo hoteli verjeti svojim očem. Prav gotovo bo mati vesela, da bi ji skoraj zažarele solze v očeh, prav gotovo bo oče veselo presenečen, da v prvem hipu ne bo mogel ni izpregovoriti, kako je bilo nekdaj, ko je bil on vojak. Ej, in bratje in sestre! To bodo pogledali in se začudili in se ga vzradostili, zlasti mlajši! In on sam — ah, kako bi prestal božični večer, sveti večer v kosarni med tujimi tovariši! Niti misliti ne more! Srečen, stokrat srečen, da more iti domov!

“Pa da nisi pisal, da prideš!” bo spregovorila mati po pozdravu.

“Saj res!” se je naenkrat spomnil Janez. “Presenetiti jih moram, niti slutiti ne smejo, da pridem. Potem bo veselje tem večje!”

Tako ga je prevzelo in opojilo ob mislih na sveti večer in na dom in na drage domače, da ni čul več govorjenja tovarišev pri mizi, da se ni niti zavedal več, da sedi v veliki kosarni — njegove misli so vasovale doma na sveti večer, so bile tako lepe in prijetne, da bi ga razjaril vsakdo, ki bi ga motil v njih. Čisto in popolnoma se je vživel v prizor vrnitve, čul je mil glas materin, ki je kar drhtel od veselja, da je prišel — kako je plakala, ko je odhajal k vojakom!

Čul je moški in trdi glas očetov — star vojak, ki je bil v Bosni v vojski — moški in trdi glas, ki pa vendar ne more skriti veselja, da je prišel, in ponosa na svojega sina.

Čul je glasove bratov in sester, ki so ga obkrožili in občudovali na njem vse: obleko, ki mu tako dobro pristoja, kapo in ... in ...

Kdaj je še prišel kateri vojak domov na dopust brez znaka strelcev? Tudi če je služil prvo leto in še ni izpolnil pogojev, ki se zahtevajo za strelca, ker jih sploh ni mogel zaradi prekratkega službovanja izpolniti, ali pa še ni bila tista skušnja za strelce, ali če sploh ni bil imenovan za strelca — vsak je prišel na dopust z znakom strelca! To je tako nerazdružljivo z dopustom, da si ljudje že mislijo da je vsak vojak strelec, in bi se čudili, če bi kateri prišel brez tega znaka domov — kakor da bi ne bil popolen vojak. Ljudje, ki se ne razumejo na vojaščino! Kdor se pa razume in je bil sam vojak — seveda zadvomi! Ali s par besedami se pove, kaj in kaj — in mirna Bosna!

Da, da, in znak strelca bodo občudovali bratje in sestre in ga prijemali in poskušali izvleči bajonet iz nožnice in se sploh hoteli o vsem in o vsaki podrobnosti prepričati, kako je in kaj pomeni, kar nosi njih brat Janez. In jim bo z veščaškim govorom razložil.

“Pa da si prišel — in nisi nič pisal!” bo rekla mati vdrugič, ker pač od veselja ne bo mogla in ne bo znala kaj drugega reči.

“Kaj bi pisal, ko pa bi se lahko izpremenilo — in bi vas samo vznemirilo! Boljše je tako!”

“Pa da so te pustili že takoj prvo leto in že o Božiču!” bo rekel oče z glasom, ki bo razodeval, da se razume na vso vojaščino.

“Nihče ni dobil od cele kompanije, ki služi prvo leto, razen mene!”

V očetovih očeh se bo pojavil ponos.

“Kako je to?”

“E, jaz znam! Najbolje sem se odrezal pri defiliranju. Sam stotnik, strogi stotnik je rekel: Bravo, tako se mora defilirati, kakor defilira Janez Hudoklin! in me je potrepljal po rami in mi dal dopust.”

“No, da, to je že v naši rodovini, da se postavimo.” In očetu se bodo še bolj zasvetile oči v ponosu na svojega sina.

“In pa veste, oče, jaz pridem v šolo za šarže, za podčastnike ... Ko se vidimo prihodnjič, ne bo prazno na ovratniku.”

Oče bo vesel, da se bo moral tajiti in premagovati, da se ne izda.

“Tvoj stari oče je bil na Talijanskem v vojskah, jaz v Bosni, ti boš pa celo ... no, le dobro se drži! To je že v naši rodovini!”

Mati bo pogledala z začudenjem nanj, oče bo mu dal vse, ker mu dela veselje in se tako dobro drži pri vojakih, bratje in sestre bodo zrli, ko bodo to čuli, z občudovanjem in še večjim zanosom kakor prej nanj ... Zvezde na ovratniku — to vleče, to veča ugled in veljavo, to je ponos in čast ... in čast ...

Hudoklinov Janez se je obrnil na postelji in pogledal proti mizi, kjer so modrovali tovariši. Nemirno se je obrnil kakor v strahu, da je kdo prisluškoval njegovim mislim in ga zasačil pri tej zadnji, prav najzadnji misli, ki se je porodila v glavi, in se zlokobno nasmejal in se mu zarežal v obraz. Nihče ni zrl nanj, bili so zaverovani v svoj pogovor, bili so v mislih doma, pravili so si, kako bo in kaj bodo vse počenjali, ali kako je bilo lansko leto in kaj so vse počenjali. Nihče ni prisluškoval, nihče ni niti od daleč zaslutil, kaj se je zamislil v zadnji misli Hudoklinov Janez. Zrl je v nje, zrl in prisluškoval, kaj se menijo, o čem se razgovarjajo ... Čul je besede, ali zveze in pomena ni razumel, tako ga je prevzela zadnja misel.

Kakor s koščeno roko ali železno roko ga je zgrabilo in ga ni več izpustilo. In ker ga je držalo in stiskalo in ga ni izpustilo, je začel načrt dozorevati, plaho in strahoma in polagoma — ali vztrajno in neprenehoma ...

III.

Še nekaj časa je strmel v krog pri mizi, nato je naenkrat planil s postelje — kakor da bi bile misli, ki jih sedaj misli pretežke in pretemne, da bi jih mogel v miru in v poltemnem kotu docela in do dna premisliti. Hitel je na hodnik in po hodniku — brez cilja. Prišel je v prvo nadstropje in zašel v rajon devete kompanije.

“Zajcev torej ne gre, ne gre ... mu je zašumelo po glavi. In hitel je nazaj v sobo, oblekel plašč in se napotil v mesto. Nemirno je hodil po ulicah, obstal pred vsakim izložbenim oknom, kjer je zapazil v oknu kako vojaško stvar: ali kapo, ali znak strelca, ali pasove za bajonet. Stal je pred oknom in zrl ko zamaknjen na te reči. Potem je hitel naprej, se vrnil po drugi strani pred okno in zopet obstal pred njim. K tisti trafiki prav blizu kosarne, kjer so bile v oknu razložene najrazličnejše vojaške potrebščine, se je vrnil najmanj desetkrat. Pa je že mislil vstopiti — ali čul je spredaj ali zadaj korake, ki so se mu zdeli vojaški — in ni vstopil. Ko pa je trobentač trobil že deveto uro in je trafikant že prišel na prag trafike, da zapre vrata, je vstopil.

“Dober večer! Kaj bomo potrebovali?”

“Kaj imate kaj imate ... nič ... kaj sem hotel reči ... tobak za dvanajst!”

“Seveda imamo! V lekarnah in manufakturnih trgovinah morda nimajo tobaka za dvanajst, ali trafike ga gotovo imajo!”

Janez je plačal in se z nemirnim pogledom ozrl po trafiki.

“Še kaj potrebujemo?”

“Da!”

Tedaj je šla oseba v vojaški uniformi mimo trafike.

“Pa pridem jutri! Saj je jutri tudi še en dan! Lahko noč!”

Janez je bil že zunaj. “Seveda je še en dan jutri, ali kaj danes lahko storiš —”

Janez je hitel v kosamo in prebil v njej nemirno noč. Ni mogel spati, nemirno se je premetaval po postelji in strmel skozi okno in si zatiskal oči in se silil zaspati. Ali če je malo zadremal, le napol zaspal, je že sanjal o zvezdi, na vsaki strani ovratnika ena zvezda ... In je prišel domov — vse je bilo tako, kakor je zvečer zamislil v prijetnih mislih — samo očetovega veselja in ponosa si ni naslikal tako, kakor je bilo sedaj — v sanjah — v resnici.

Zaplamtelo mu je oko v takem ponosu, da je mislil, da bi ne bil tako vesel, če bi mu krava povrgla trojčke ...

“To je že v rodovini ... to je že v rodovini ... “ je ponavljal venomer in se ni mogel dovolj nagledati njegovih zvezd. In zopet in zopet mu je moral pripovedovati, kako je prišlo, da je bil v tako kratkem času — skoraj neverjetno — povišan ... lagati je moral ... -

Očetu pa je plamtel zanos v očeh vedno bolj, mati se ni mogla dovolj načuditi, sestre in brati so ga gledali ko če bi prišel domov ko general... In tista Jerica, ki mu je dala ob naboru in ko je odhajal k vojakom tako lepe šopke, da so ga drugi zavidali — aj, kako jo je oblila rdečica, ko je videla zvezde in opazila, da zre vsa vas z občudovanjem in častjo za njim in se mu čudi ... Vse ga časti — ali njemu je tesno pri srcu, kakor, da stoji nad njim črn oblak in mu grozi, kakor da ga tišče in pritiskajo k tlom trde in koščene roke, ali da mu reži v obraz zloben duh ali da hodi ob njem neviden duh in ga vedno zbada in opominja in mu grozi, mu je bilo.

Prebudil se je v strahu in pod vtisom tega zlega in nevidnega duha. In na vse načine se ga je skušal otresti — ali vedno bolj ga je tlačil, vedno bližje mu je bil.

V slavi in časti je doma, modruje med možmi in bivšimi vojaki, prvo besedo mu dovoljujejo, ker vsak ne pride v treh mesecih do frajtarja. Ko jim ravno pripoveduje, kako je dosegel to čast in odlikovanje, vstopi Žajčev od devete kompanije in naredi obraz, ko da bi ga hotel z enim samim pogledom zastrupiti in mu izsesati kri. Zavist in neizmerno sovraštvo in zaničevanje zašije iz njegovih oči, odpre usta in začne na polno grlo pripovedovati ...

Janez se je nemirno obrnil na postelji, povzdignil glavo in posluhnil, če morda kateri tovarišev čuje. Enakomerno in mirno dihanje mu je odgovorilo. Omahnil je na posteljo in začel znova premišljevati, prav od začetka premišljevati in pretehtovati razloge za in proti.

Doma je, na Štefanje sedi v vaški gostilni, poleg njega oče in potem po vrsti stari vojaki. Govor je seveda o vojaščini, o njenih težavah in nadlogah in semintja veselih trenutkih. Začne on govoriti o svojem povišanju — s spoštovanjem in občudovanjem zre vse na njegovi zvezdi — naenkrat zapekeče pred gostilno glas stotnikovega konja, žvenketanje ostrog, vrata v gostilno se hrupo odprejo in na vratih se pojavi strogi stotnik. Pogleda nanj, pogleda na njegovi zvezdi — in obraz mu potemni kakor ob najhujši uri, iz oči se vsujejo žgoče strelice nanj ... Stotnik zarohni, da se strese gostilna ...

Janez je dvignil glavo in pogledal skozi, okno, da spozna, bo li kmalu dan, jutro, tako željno pričakovano in skrbno zaželjeno jutro.

Ali do jutra je bilo še daleč, jutro se je mudilo še daleč, daleč na vzhodu.

Začel je zopet premišljevati od kraja in začetka vso zadevo, natančno in v vseh podrobnostih premišljevati. In čimdalje in čimbolj je premišljeval, tembolj je grozil tisti nevidni duh in opominjal, ali i očetov ponos je ostajal v mislih in materino veselje in bratov in sester ponos in Jeričina zadrega in sovrstnikov in sploh vseh ljudi občudovanje in čast ...

Zajčev ne gre domov — kako bi, le kako bi mogel zvedeti stotnik?! Ne zve! Tam pozneje po dovršeni šoli za podčastnike pa postane tako in tako frajtar. Tako se bo lepo zamešalo in zazabilo in zakrenilo, da ne bo živa duša slutila, da se je za ta dopust sam povišal za frajtarja. Frajtar postane tako in tako, toliko se bo že potrudil in učil v šoli za podčastnike — ali kaj mu je nositi zvezdi na ovratniku po Celovcu, kjer mrgoli frajtarjev — kaj frajtarjev! Kaprolov in vodnikov in narednikov mrgoli, da frajtar niti ne pride nikjer v poštev in prostaki niti ne smatrajo za vredno in potrebno mu salutirati! In pa častnikov je tu toliko — kaj je frajtar v Celovcu?! Nič, pod milim Bogom nič! Ali doma, doma! Več ko polkovnik ali celo general v Celovcu bi bil v domači vasi, če bi prišel z dvema zvezdama na dopust! Bogve, kako bo pozneje, ko bo v resnici pred Bogom in pred ljudmi pravi in resnični od polka imenovani cesarski in kraljevi frajtar? Morda ne bo šlo tako lahko in igraje z dopustom kakor sedaj!

Tako je mislil Janez — ali s tem ni pregnal tistega temnega in grozečega od sebe, kar le legalo nanj in ga opominjalo in mu grozilo in ga peklo kakor mora. Misli, kako bi bilo doma, če bi prišel z dvema zvezdama, so bile pa vseeno tako vabljive in zapeljive, tako mameče in tako prikupljive ...

Nemirno je prebil noč, nemiren je bil, ko je prosil zjutraj pri raportu za dopust, nemiren je bil ves dan, najnemirnejši zvečer po objavljen ju dnevnega povelja. Skušal se je premagati in odpoditi misli na zvezde in se vživeti v dopust brez zvezd, ali preveč se je že predal mislim na zvezdi, zgrabile in držale so ga že tako trdno in odločno, da jim ni mogel pobegniti in se jim iztrgati.

In oblekel je zopet plašč in begal po celovških ulicah, begal največ okoli tiste trafike kakor včeraj in kupil slednjič — kakor prejšnji dan — tobak za dvanajst, dasi je hotel pravzaprav kupiti dve zvezdi in znak strelca. In je zopet odložil na prihodnji dan.

In noč je bila v začetku zopet nemirna, potem pa si je začel tako vneto in prepričevalno dokazovati, da je izključeno, da bi kdo zvedel, da mu zvezdi pozneje tako in tako ne uideta, da pa ne bo morda prilike, da bi ju mogel doma pokazati, tako vneto in prepričevalno si je dokazoval, da je sklenil sklep do trdnega in v tem sklepu zaspal.

Ali te sanje, te težke sanje, ki niso obetale nič dobrega!

In zopet je prebil dan v nemiru in neodločnosti, sklepe je delal in jih rušil, da ni zvečer vedel, ko je oblačil plašč, pri čem je pravzaprav in če bi ali ne bi.

In zopet je taval okoli dotične trafike. Sčasoma se je pa zazdel sam sebi smešen in otročji, češ, kako sem vendar boječ in neodločen. Pogledal je naokoli, če se ne bliža kje kaka vojaška oseba, nato je stopil v trafiko.

“Imate li znak za strelce?”

“Imamo, imamo!” In trafikant je začel odpirati škatlje.

“Ni treba!” Janez je pograbil prvega, ki mu je prišel pod roko.

“Imam finejših!”

“Ni treba! — Čakajte, kaj bi še rabil? ... Hm, saj sem vedel, ko sem stopil, sedaj sem pa pozabil!”

“Kapo, čako morda, lasten bajonet ali samo pas za bajonet, manšete, fine ovratnike, predpisane ovratnike in posebne, luksurijozne ovratnike, potem najfinejše, napol pozlačene gumbe za manšete ... Doma se treba vendar postaviti!”

“Zvezd nimate?”

“O, o, kaj smo avanzirali! Čestitam, čestitam! Najfinejše zvezde, srednje fine ...”

“Srednje fine.”

Trafikant je začel odpirati pred njim majhne škatljice.

“Raj bi izbiral! Kar te-le vzamem!”

“Koljko?”

“Dve!”

“Tak pojdimo no! Kaj imajo vojaki samo eno uniformo? Zvezde so tako po ceni, da se samo dve kupiti niti ne splača!”

“Pa dajte štiri! Samo hitro, meni se mudi!

“Kaj štiri! Osem, deset, ne, ducat!”

Janez je pomislil, kaj bi in kam bi z dvanajstimi zvezdami in rekel: “Jaz ne kupujem zase, ampak za enega drugega! Pa dajte šest!”

Oseba v vojaški uniformi je šla mimo trafike. Janez se je nemirno zganil in se strahoma ozrl proti vratom, če bo stopila noter. Nehote je stisnil zvezde in znak strelca v žep!

Ko je trafikant pospravil škatlje in škatljice z znaki strelcev in zvezdami in je Janez imel oboje v žepu, se je oddahnil in bi se ne ustrašil, če bi kdo vstopil v trafiko. Kupil si je manšete in potrebno — nikdar jih še ni nosil — kupil novo kapo. Kakor da se mu je odvalil kamen od srca je začutil naenkrat v sebi zadoščenje in olajšanje, kakor da je najtežavnejši in najopasnejši del svoje naloge dovršil.

V kosarni je skrivoma zmotal prav na dno zavitka, ki ga je mislil vzeti s seboj, kar je potegnil iz desnega žepa, pokazal tovarišem novo kapo in manšete, vprašal enega starejših, če ni dobro vzeti s seboj tudi niti in igle “za vse slučaje” in modro in nedolžno položil imenovano k tistemu skrivnostnemu in vabljivemu, kar je skril prav na dnu zavitka.

Ko je zvezal zavitek, bil dobre volje in se je pridružil dovtipom in smehu, ki je brnel okoli njega.

IV.

Razigrane volje so bili vojaki, ki so se peljali na dopust. Peli so in se veselili, zbijali šale in se smejali — dobra volja in razkošno veselje nad dopustom in prostostjo je sijalo z njih obrazov.

Železniški voz, v katerem je sedel Hudoklinov Janez, je bil natlačeno poln — sami vojaki. Bili so i vodniki in korporali in frajtarji med njimi. Na slednje je uhajalo Janezu vedno in vedno oko. Kako so pač srečni, da smejo javno in očitno pred celim svetom nositi zvezdi! Če je kateri med njimi, ki gre prvič domov z zvezdami — kako mu mora biti pri srcu! In kako šele, če bo edini vojak na dopustu v vasi ali celo v fari!

Janez se ni mogel premagati, da se ne bi obrnil do enega.

“Kaj si že dolgo frajtar?”

“Od novembra.”

“Torej greš prvič domov z zvezdama!”

“Prvič!”

“To te bodo ljudje gledali in občudovali!”

“Kaj to!”

“Jaz hodim tudi v šolo za podčastnike!”

“E, pa boš moral čakati, predno boš avanziral do frajtarja! Ne gre tako lahko!”

Janez ni pel z drugimi, Janez se ni smejal z drugimi, Janez ni bil vesel ko drugi.

In če čaka leto dni, do drugega Božiča!

Kaj mu je do zvezde v Celovcu? Mu je že, da, prav rad bi je nosil i po Celovcu, ali kaj je to v primeri z doma! Po letu gre na dopust ob času žetve itak v civilni obleki, drugi Božič bo pa že smel pred svetom nositi zvezdi!

Sklep je dozoreval — ne, saj je dozorel že v kosarni, a vedno se je pojavilo kaj vmes, da se je zdelo, da se sklep maje, da je bil na tistem, ko takrat ko se je porodil in vzklil v njegovi glavi.

Ko ni vstopil v Ljubljani noben domačih vojakov, je sklep dozorel in postal trden in neomajen! janež je še enkrat premislil vse mogoče prijetne in njegovo samoljubje povišujoče in časteče slučaje, ki bodo vstali in nastali doma ravno zaradi njegove zvezde. In kakor bi se zbal, da ne bi zopet vstalo očitanje in strah in grožnje in negotovost in ga mučilo in ga strašilo in odganjalo od misli, da si našije na vsako stran ovratnika po eno zvezdo, se je vrgel z vsem veseljem in prisiljeno razigranostjo v zabavo tovarišev, pel z njimi, vriskal z njimi, se smejal slanim dovtipom in še sam skušal povedati katerega, da bi se mu drugi smejali in ne opazili, kaj skriva na dnu svojih misli.

“Kaj izstopi še kateri v Novem mestu?” je vprašal ko se je petje malo poleglo in je zabava zastala.

“Jaz, jaz, jaz ...” se je oglasilo od vseh strani.

Temna slutnja mu je stisnila srce.

“Odkod si ti? ... Kam greš ti? ... Iz katere fare si ti?” je spraševal potem ob vsaki priliki sedaj enega, sedaj drugega.

Bilo jih je nekaj, ki so bili prav iz sosednjih far.

“Pa boš prišel kaj k nam, v našo faro? ... Zakaj bi ne prišel? ... Saj ni tako daleč! ... Se bomo skupaj povesili! ...” je lagal sam sebi in drugim.

Pa ni bilo nobenega prav volja hoditi k sosednji fari v tem snegu, v tem kratkem, prekratkem dopustu in pa ker ni imel prav za prav nobeden nobenega opravka v sosednji fari! Da bi pa hodil takorekoč samo Hudoklinovemu Janezu na ljubo in mogoče na liter vina, ki bi ga ta morda plačal v gostilni — take žrtve ni hotel nobeden doprinesti.

Ej, ko bi vedeli vojaki, kako je bil Hudoklinov Janez tega vesel! Pa se ni izdal, ne, še užaljenega se je delal, kar se ni hotel nobeden odzvati navidez prijaznemu in vljudnemu povabilu.

V Novem mestu so se poslovili in razšli na vse vetrove, pet jih je krenilo proti jugu, in njim se je pridružil Hudoklinov Janez. Šli so po ozki gazi drug za drugim, zadnji je bil Hudoklinov Janez. Ni se vmešaval v pogovor — sicer so sploh malo govorili, ker so bili v mislih že doma in je že legal sveti večer na zemljo in jih objemal s svojim blagodejnim mirom in skrivnostnim čarom — niso dosti govorili, a vendar je mimogrede rekel ta ali oni to ali ono, Janez pa ni Črhnil vso pot niti besedice. In čimdalje so šli, tembolj je zaostajal za tovariši.

“Ho-o, Hudoklin!” se je naenkrat vstavil predzadnji, ko je začutil, da je zadnji zaostal.

“Kje pa je?”

“Zaostal je!”

“Ho-o, Hudoklin!” je vpil eden na vse grlo nazaj.

“Kaj je?” se je oglasilo iz megle in mraza.

“Kje pa si?”

“Tu!”

“Tak pojdi no in nas ne oviraj!”

“Kar pojdite in ne skrbite zame! Že pridem!”

“Kakopak, v tem snegu te bomo puščali samega! Dokler gre naša pot skupno, gremo skupaj — potem pa pojdi sam v božjem imenu! Alo, hiti, hiti!”

Janez se je moral prikazati izza ovinka in iti z njimi.

“Kaj si tako utrujen?” je vprašal predzadnji, ko je začel Janez zopet zaostajati.

“Od česa le naj bi bil utrujen?”

“Zakaj potem zaostajaš?”

“Če si res utrujen, kar povej, bomo šli počasneje!”

“Veš, da te ne moremo pustiti v tem snegu in mrazu samega!”

“Spremimo te magari do vasi ...”

“Saj nisem utrujen!” je naenkrat pospešil Janez korake.

Tako je mislil sam pri sebi: Sedaj bi bila najlepša prilika! Mrak je, stopil bi s ceste v stran, razvezal zavitek in prisil zvezdi. Vrnil bi se na cesto in hitel domov. Ali če gredo do križpotja skupaj, bo bolj temno, in pa pot do vasi! Kako lahko je mogoče, da bi šel ravno v tistem času kdo po njem, kdo domačih, kdo znanih! Pa bo videl sveže stopinje v snegu, pa bo videl nedaleč vstran nekaj črnega, sedečo, sključeno osebo. Stopil bo, prav gotovo bo stopil pogledat, kdo je in kaj je in ako se ni morda zgodila nesreča. In videl bi, da si našiva Hudoklinov Janez zvezdi ...

Sedaj bi bila najlepša prilika!

Da, sedaj! ... Spremijo ga do vasi! ...

Ne, ne, stokrat ne!

Pospešil je korake in hitel ž njimi, preril se je celo naprej in hitel vsem na čelu, hitel tako, da so morali drugi hitreje stopati kakor so stopali prej.

“Da bi vsaj bili kmalu na križpotju!” je želel Janez.

“No, no, tako se nam pa zopet ne mudi!”

“Da boste videli, da nisem utrujen!”

“Le zakaj si zaostajal?”

“Kar tako!”

“Le polagoma! Za eno uro ne gre, če pridemo prej ali pozneje!”

Janez pa je hitel, hitel. Tako je mislil: Tam v sredini gozdiča stopim v stran, se skrijem za smrekami in naši jem. Čimpreje dovršim, tem bolje. Tako daleč grem v gozd, da me ne bo mogel nihče videti od pota, in stopinje zasujem za seboj.

“Ti si pa res Janez, ne vem, kako bi ti rekel! Prej si zaostajal, sedaj hitiš kakor da te gonijo pošasti!”

“Meni se mudi! Vi greste potem še skupaj, jaz moram sam vstran! Prej sem doma, tem bolje!”

In je hitel in jih silil k hitri hoji; težko dihajoči in vsi razgreti so prišli do križišča.

“Vesele praznike in lahko noč!”

“Vesele praznike!”

“Ko gremo nazaj, se snidemo v Novem mestu!”

“Velja!”

“Ti, Janez, stopi še par korakov z nami do gostilne! Pogreje te!”

“Ne, ne! Meni se mudi! Lahko noč, vesele praznike!”

In Janez je odhitel po ozki, komaj vidni in spoznani gazi, zakaj bal se je, da bi ga pregovorili za gostilno.

Tako je trepetalo vse v njem, tako burno je bilo srce in so utripale žile, čimbolj se je bližal gozdiču in kraju, kjer je mislil stopiti s pota in izvršiti svoj namen in sklep, da je Čisto pozabil na lepe misli in čiste in radostne misli, ki jih je mislil prav od začetka v kosami, ko je dobil dopust in se ni še porodila ta težka misel zvezdi v glavi: kaka radost in svečanost In hrepenenje ga bo navdajalo na sveti večer, ko bo hitel po tem potu domov, ko bo i narava praznovala svoj sveti večer, ko bo vse okoli njega in v njegovem srcu posejano z mirom in tajnostjo in skrivnostno prazničnostjo in svečanostjo svetega večera. Ni čutil okoli sebe svetega večera, ni čutil, da praznuje narava po svoje sveti večer, da ta megla, ki polagoma izginja, ni taka kakor ob drugih dnevih — vse nekaj tajinstvenega in skrivnostnega je v njej; ni čutil, da je v snegu, ki ga gazi, neka mehkoba in skrivnostna udanost, da mu ne nagaja in ga ne ovira pri hoji, da je proti svoji navadi celo gorak in se zatajuje, da ne bi izžareval toliko mraza iz sebe ko druge dneve; ni čutil, ni videl, da se na daljnem nebu prižigajo zvezde tako milo in prijazno in vabljivo in žarno kakor nikoli v letu; ni čutil, ni slutil, da je že zaplaval nad gozdom angel miru, da že stopajo z neba božji krilatci, da zapojejo po gozdovih pesmi miru in veselja nad rojstvom; ni čutil, ni slutil, da je že oživelo v globinah, da so že prilezli na dan nevidni gozdni prebivalci — ali palčki ali vile — in že nažigajo nebroj lučic po drevju, da krasijo sleherno drevo in ves gozd v najlepše božično drevesce ... Srce ni čutilo ničesar drugega ko neizmerno koprnenje, čimpreje dovršiti in dokončati sklep — potem, potem je še časa za razpoloženje svetega večera.

Čuj, Janez, kaj ne bi odtehtalo praznično, svečano in svetega miru in rajske sreče svetega večera polno srce vseh tistih prizorov, ki bodo nastali, če si prišiješ zvezdi? Kaj ne bi bilo bolje, če bi sedaj čutil v srcu ta sveti mir in to rajsko srečo božičnega časa, svetega večera v svojem srcu kot pa to negotovost, ta nemir in to vznemirjenost in neprikladno koprnenje po nedovoljenem? Kaj ne bi bilo prijetne je, če bi čutil v svojem srcu sveti večer kakor ga praznuje narava, prisluhnil in se zamislil v ta sveti večer in oživil pravljice, ki si jih čul o svetem večeru v naravi? Kaj te ne bodo vseeno sprejeli doma z odprtimi rokami in največjim veseljem, četudi prideš brez zvezde? Očetu poveš, da si mu delal čast — in rodovini — in si ravno zaradi tega dobil dopust, dočim ga drugače ne bi dobil — in bo tudi vesel! v miru boš preživel praznike, ne bo te skrbelo, da se kdaj odkrije tvoje samolastno in samovoljno povišanje, kar bi ti bilo samo v posmeh in sramoto. Janez, premisli in preudari!

Janez je obstal na mestu, kjer si je po potu domislil, da bo krenil v gozd in si našil zvezdi. Srce mu je bilo burno, žile so utripale, v sencih je tolklo in nabijalo, kri je plala vzburkano in vzvalovano — stal je pred odločitvijo.

Janez, premisli in prevdari!

Tisto, kar se je vzbudilo v kosami v tisti prvi noči, ko je zamislil na zvezdo in mu ni dalo spati, tisto, kar mu je takrat tesnilo srce in ga navdalo kakor da stoji nad njim črn oblak in ga vedno in vedno opominja in mu grozi, kakor da ga tišče in pritiskajo k tlom trde in koščene roke ali da se mu reži v obraz zloben duh ali neviden duh — vse to je zaplalo sedaj z vso silo in skušalo zmagati v njem.

Stal je neodločen in se ni premaknil z mesta.

Janez, premisli in prevdari!

Naenkrat pa mu je vsedlo na prsa kakor mora: Zakaj si pravzaprav že pretrpel dosedaj zaradi tega toliko težkih ur in negotovosti? Zakaj si se takrat plazil okoli tiste trafike kakor da hočeš krasti, pa si le hotel pošteno plačati, kar boš kupil? Zakaj si se ojunačil, da si se drznil kupiti zvezde, ko je bilo to vendar v zvezi z večjo nevarnostjo ko sedaj v tem gozdu, v miru in tihoti našiti kupljeni zvezdi? Kdo bo izvedel, kdo bo li izvedel in kako bi sploh mogli izvedeti v daljni Celovec? In prizori doma! Koliko vse lepše in bolj čaščeno bo, če prideš z zvezdama! Oče ... mati ... sestre in bratje ... Jerica ... stari vojaki ... sorodniki ... znanci ... vrstniki ... S čim si boš pridobil večji ugled in večjo veljavo ko s tem? In zakaj pravzaprav nosiš zvezdi in nit in iglo s seboj, če ...

Janez se je s skokom zaletel v gozd, pozabil zasuti stopinje za seboj — kakor je prej mislil, da bo storil — hitel do visoke smreke, odložil na suhem in kopnem prav ob steblu zavitek, ga razvezal in posegel na dno. In v temi je našel, kar je iskal, ker so bile misli zadnje dneve in zlasti na potu še prav živo vedno pri tem malem zavitku, ki je ležal na dnu. Slekel je plašč, slekel bluzo — mraz ga je objel in ga hotel zopet ovirati s tem, da mu je navdahnil misel, da bi bilo morda vendar bolje, če ne stori — oblekel zopet samo plašč, ga tesno privil k sebi, tipal nekaj časa po ovratniku bluze, ker v temi ni mogel natančno videti, razvil papir, potegnil ven zvezdi, ju pritisnil najprvo s prsti in otipal, če stoje sorazmerno, Nato je izvlekel iglo in nit in vbodel z iglo.

Ko se je vrnil na pot, mu je bilo kakor da ga tišče za vrat železne ali koščene roke, kakor da ga vbada kdo z v ognju razžarjenimi iglami, kakor da strmi pravljična pošast z zlokobnimi in grozečimi očmi na dve mesti njegovega vratu in ju hoče izsesati in izpaliti ...

V.

Hudoklinova družina je bila zbrana v sobi: mati je mesila, oče je sedel pri peči in zamišljen zrl v delo sinov in hčer, ki so delali pri mizi in v kotu jaslice. Tiho je bilo v sobi — kakor bi se bali z govorjenjem motiti sveti mir, ki je plaval pod stropom in legal z vsakim trenutkom bolj v njih srca. Eno je vedel gospodar: da misli gospodinja na sina Janeza, ki je pri vojakih in v tem trenutku morda zmrzuje, morda je lačen, morda si podpira kje v samotnem kotu glavo in je žalosten in otožen pri mislih na druge svete večere, ki je dosedaj še vse preživel doma. Morda je pa celo kje na straži ... na straži v tem mrazu in v tej sveti noči ... To je Vedel gospodar, da misli mati nanj in da tako misli nanj! Saj ji bere z obraza, saj ji bere z oči, ker pri vsej razpoloženosti in svečanosti tega svetega večera, ji vendar leži nekaj dvomljivega in težkega na srcu. Kaj bi bilo, če ne misli na Janeza?! Saj se celo on — star vojak, ki je bil v Bosni in je celo v tej daljni deželi preživel en sveti večer — saj se celo on ne more ubraniti misli na sina pri vojakih, kaj dela sedaj, kako se mu godi, kaj čuti prvi sveti večer v tujini! Torej on, star vojak, to čuti, pa bi ne Čutila ona, mati! Tudi če bi ne govoril njen obraz tega, bi vseeno vedel, kaj misli v svojem srcu. Sestre in bratje so bili tako zaverovani v svojo delo, da niti časa niso imeli govoriti in se raztresati in motiti svetega miru. Le babica je izza peči včasih globoko vzdihnila. Morda za Janezom ... Prav gotovo za Janezom, zakaj bi drugače vzdihnila? je mislil gospodar. Pa da bi bratje in sestre ne mislili na najstarejšega brata, četudi molčijo in so navidezno vsi popolnoma zaverovani v delo in samo delo — ne, tega si tudi ni mogel misliti oče.

Nad vso hišo je bilo razlito poleg miru in blagoslova božičnega časa in svetega večera še nekaj tesnega, kar je branilo miru in blagoslovu, da bi popolnoma in z vso svojo močjo izlivalo iz vseh src družine in je odletelo v spremstvu s skrbjo in neizmerno ljubeznijo v Celovec in iskalo njega ...

Nekaj je manjkalo pri hiši, da bi bil mir in pokoj in ves čar in vsa prelest božičnega časa in svetega večera popolna in čutena z vsem srcem in vso dušo.

Nekdo se je naenkrat pojavil v veži in si je začel otepati sneg s čevljev. V hiši so za hip postali pozorni, potem pa so zapali zopet v svoje misli. Kdo bi pač bil, Če ne sosed ali soseda? Saj je tako navada, da se zberejo bolj pozno zvečer, ko so se že navžili in napili čara božičnega večera v domači hiši, ljudje pri sosedu in pokramljajo o tem in onem, da hitreje mine čas, ko je treba iti k polnočnici.

Oni v veži si je pa precej dolgo otepal sneg s čevljev, kakor bi si bil negotov in si ne bi prav upal v sobo. Potem je nehalo otepanje snega in je bilo tiho v veži — ni bilo čuti korakov.

“Kdo le je?” misli gospodar in vstal od peči.

V tistem hipu so se vrata odprla in ...

Gospodar je prvi hip kakor onemel silnega veselja, drugi hip je vskliknil radosten klic: “Janez!”

“Janez!” je kakor v odmev prevelike sreče jeknila gospodinja — in roke so ji nehote silile k očem.

“Janez, Janez, Janez ...” je zašumelo okoli mize in v kotu od jaslic. Radostni obrazi so se dvignili in niso niti verjeti mogli, da bi bilo res.

“Janez!” Je vzdihnila babica v zapečku in povzdignila glavo.

“Janez!” je rekel oče vdrugič in — no, kako ne bi bil vesel oče, da je prišel tako nenadoma prvorojenec in njegov naslednik na dopust za božične praznike domov, prišel tako nenadoma in nepričakovano, ko so ga najmanj pričakovali, sploh ne pričakovali; kako ne bi bil vesel, da je kakor blisk naglo izginilo tisto tesno, kar je plavalo nad hišo z božičnim mirom in čarom in prelest jo božičnega večera!

Sin je mislil v kosami na snidenje in si načrtal in naslikal v mislih prizor snidenja — ali ni si ga načrtal in naslikal dovolj živo, niti približno si ga ni naslikal s tako ljubeznivostjo in ljubeznijo, kakor se je sedaj pokazalo!

Ah, kako bi si ga mogel naslikati takega, kakor je v resnici! Tolika ljubezen, tako neizmerna ljubezen, pritajena ljubezen, ki pa je buknila v tem trenutku- z vso silo na dan. Zdelo se mu je, da mu bo oče padel okoli vratu in ga objel in poljubil — in saj res ni dosti manjkalo, da ni tega storil — ali po prvem navalu ljubezni in veselja se je znal potajiti, samo stisnil mu je roko in potresel zanjo in mu zrl v oči! In sin je lahko bral z očetovega obraza, kaj misli v srcu. Materi so igrale solze veselja v očeh, ni obrnila pogleda od njega, ni se niti premaknila z mesta, ni niti mogla obrisati solz z oči, ker se je držalo rok testo, niti v roko mu ni mogla seči. Babica je zajokala na glas od veselja. Kako je plakala, ko je odhajal k vojakom in zatrjevala, da ga ne bo več nikoli videla! Pa je prišel, prišel na sam sveti večer! Sestre in bratje so popustili delo pri jaslicah in se vsuli k njemu, vsak se je trudil, da bi mu prvi podal desnico. Radost in veselje jim je sijalo z obraza, tako so bili veselo presenečeni, da niso niti mogli kaj drugega reči ko: “Janez ... Janez ... Janez ... da si prišel ... da si prišel ...

“Pa da nisi pisal!” je rekel oče, ki je prvi premagal veselje nad njegovim prihodom in ga z veščaškim pogledom motril od glave do pet in bil videti ves srečen, ker mu je uniforma dobro pristojala.

“Pa da nisi niti namignil v pismu ... je pristavila mati.

“Kaj bi pisal, ko pa nisem do zadnjega znal za gotovo!”

“Da si le prišel, da si le prišel!” so ga obkrožili sestre in bratje.

“Pa lačen si gotovo! Oh, nič gorkega nimam! Kdo bi si mislil, kdo bi slutil, da prideš! Nič gorkega nimam pripravljenega!”

“Ni treba, mama!”

“Seveda ni treba! Treba je treba, pot utrudi človeka, zlasti ta pot v snegu! Čakaj, takoj ti kaj napravim! Ali bi kavo?”

“Kaj boš s kavo! Cvrtje mu speči, je hitreje končano in bolj se mu bo prileglo!”

“Takoj, takoj bom, samo roke si očistim!”

“Hej, Janez, kako ti pristoja ta obleka!”

“Zakaj pa imaš te rdeče vrvice in te nabrane krogljice na njih?”

“Strelec!” je podučil oče.

“Jej, strelec, strelec ... strelec!”

Janez se je nemirno zganil.

“Tak odloži no plašč in prisedi k peči, da se pomeniva kaj o vojaščini in poveš, kako je še tam, in povem jaz, kako je nekdaj bilo!”

Janez je s tresočo roko odpel plašč.

Tedaj ...

Tedaj je oče obstal ko prikovan na mestu in je v presenetju in neverjetju širil oči in strmel na ovratnik sinove bluze; tedaj je mati obstala pred njim in si pomela oči, zakaj ni mogla verjeti; tedaj so bratje in sestre v onemelem veselju in začudenju zastrmeli in odstopili korak.

Na Janezovem ovratniku ste se svetili dve beli zvezdi, ste žareli in se bliščali tako vabljivo in ponosno, da jim je zaprlo sapo.

“Janez!” je prvi rekel oče.

“Janez!” je tiho ponovila mati.

“Janez, Janez, Janez ...” so zašepetali bratje in sestre naokoli v brezmejnem spoštovanju in občudovanju.

“Ali je mogoče?”

“Ali je mogoče?

“Ali je mogoče?”

“Zakaj bi ne bilo mogoče? En dan mi je prinesel vse; dopust in povišanje!”

“Kako je bilo?”

Sestra je pomagala bratu sleči vojaški plašč in ga spoštljivo položila na bližnjo posteljo, oče je prepustil sinu svoj prostor pri peči in se vsedel zraven njega, mati je obstala pri vratih, da čuje, kako je bilo, babica se je vsedla na drugo stran povišanega Janeza, bratje in sestre so ga obkolili v polkrogu.

“Povej, Janez, kako je bilo!”

“Sploh sem se dobro držal, tako dobro, da so bili višji vselej in povsod z menoj zadovoljni, tako dobro, da pridem v šolo za podčastnike in bom lahko še kaj več dosegel ko na vsaki strani ovratnika samo eno!”

Oče si je prikrižal noge na kolenu, objel desno z rokama in se nagnil z obrazom k sinu, mati je stopila za korak bliže, sestre in bratje so napeli ušesa in oči in skoraj odprli usta.

“Ali da bi šel domov, ni bilo veliko upanja, ker prvoletnikov o Božiču sploh ne puščajo na dopust! Pa je prišel nekega večera pred poveljem — saj veste, oče, kako je z dnevnim poveljem — torej pred dnevnim poveljem je prišel stotnik v kosamo. In morali smo posamezno defilirati pred njmi! Oče, vi veste, kaj je posamezno defiliranje!”

“Kaj bi ne vedel! Le dalje!”

“Naš stotnik je pa strog in težko mu je ugoditi! Jaz sem se pa takrat nalašč potrudil in defiliral tako kakor nobeden! In stotnik mi je zaklical: Bravo! Tako se mora. defilirati kakor defilira Janez Hudoklin! In potrepljal me je po rami, mi dal takoj dopust pred vso kompanijo in me pred njo pohvalil. Nato me je poklical v kompanijsko pisarno in me povišal za frajtarja!”

Kakor onemeli so ga poslušali in mu zrli z napetostjo na obraz in sprejeli vsako njegovo besedo kakor sladko mano. Ko je končal, so se pogledi kakor na povelje in vsi naenkrat okrenili in obviseli na ovratniku, hočem reči na zvezdah. Za hip je trajal molk, nato se je mati naglo zganila — kakor bi se prebudila iz najveselejših sanj, pa ji je žal, da so že minule in jih ne more dalje sanjati, ker se ji nekam mudi — in odhitela ven, da mu naredi cvrtje, ker je gotovo lačen. Oče je še zastrmel par hipov v zvezdi, nato je vstal in stopil k mizi in prijel steklenico.

“Anica, prižgi svečo! Grem v klet po vina! Vem da si žejen!” se je obrnil na Janeza.

“Ni sile!”

“Ej, vojaki so vedno žejni! Saj vem, kako je bilo, ko sem bil jaz!”

Sestre in bratje — zlasti mlajši — so se strnili v ozek polkrog okoli Janeza, prinesli stole in punčke od mize in posedli okoli njega in se skoraj skregali, kdo bo sedel bliže njega ali celo ob njem. In zrli so nanj s spoštovanjem in občudovanjem ...

Tedaj je pač dosegel Janez višek s svojim povišanjem.

VI.

Ko se je Janez že okrepčal s cvrtjem in razgrel z domačo kapljico, ki ga je — mimogrede povedano — tako navdušila, da bi se sam sebi smejal, če se je spomnil, kake boje je moral prestati s seboj, predno si je prisil zvezdi, in si mislil, kako bi bil pač nespameten, če si ju ne bi prisil, ko je vendar vzbudilo to v domačih tako veselje in spoštovanje in navdušenje — ko je pač že najmanj petkrat povedal in ponovil in natanko opisal, kako je bilo pri tistem posameznem delifiranju, tedaj se je naenkrat spomnila starejša sestra, da mora k sosedu.

In čez nekaj časa so prišli od soseda vsi moški in hrupno in z veseljem pozdravili Janeza, ga hvalili in poviševali, nato so se spustili z njim in njegovim očetom v pogovor o vojaščini. Starejši, ki so že bili v svojih mladih letih vojaki — nekateri celo v vojski v Bosni — so se predvsem zanimali, kako je sedaj s to ali ono stvarjo, kako eksercirajo in kaki so častniki; mlajši, ki jih je šele čakala vojaščina, so bili najbolj radovedni, kako je bil Janez povišan, in so to zgodbo najraje poslušali.

Prišli so i drugi sosedje in prišle so sosede in so se vsi veselili s Hudoklinovimi in hvalili Janeza. Središče vsega v Hudoklinovi hiši je bil ta večer Janez in središče na njem, kamor je meril vsak in mislil vsak in gledal vsak, sta bili njegovi zvezdi.

Prišli so i drugi vaščani in se pridružili pogovoru — o, Janez, kaj vse naredi zvezda! Sedaj vidiš, da si prav mislil, ko si si slikal, kako učinkuje zvezda na ovratniku in da je brez zvezde vse nekam tako prenavadno, vsakdanje; nič vnetega in navdušenega, če bi te srečal kdo brez zvezde.

Celovec je daleč in veliko mesto je Celovec in majhna je kosarna in še manjše stotnikovo stanovanje v primeri z mestom — pa da bi mogla čez hribe in doline in vode in te zasnežene planjave prodreti vest do Celovca?! Ta mala in nepomembna vest za vse druge, za ves Celovec, zanj pa vendar tako velikanskega pomena?! Da bi prodrla do Celovca in našla skozi vse ulice in ceste in trge pot naravnost v kosarno, naravnost v stotnikovo stanovanje?

Janez je bil vesel in zadovoljen in srečen.

Ali ko so stopili iz gorke sobe in se napotili proti fari k polnočnici, jih je objel z vso močjo mraz in jim segel v kosti in pod kožo in jih pretresel; Janezu je zaplesal okoli lic in senc in ušes, se zarezal v oči in puhnil po bliskovo v glavo neprijetne misli. Kar naenkrat — kakor bi čakalo nanj že ves večer, že vse te prijetne ure, ki jih je prebil v slavi in veselju v hiši, čakalo nestrpno, vedno nestrpneje, čimbolj je objemalo Janeza veselje, čakalo škodoželjno in v posmehljivem veselju, da mu zašepeče na uho in se vzraduje njegove zadrege — kar naenkrat je zavpilo ob njem, siknilo preko glave in planilo v možgane: “Kaj ne veš, da se moraš z dopustnico oglasiti pri orožnikih, na orožniški postaji pri fari? Hej, Janez, oglasiti se moraš z dopustnico! Ali stoji na dopustnici ‘frajtar Janez Hudoklin’ ali ‘infanterist Janez Hudoklin’?”

“Če bi popravil? ... je pomislil Janez.

“Popravil, da, popravil! Kaj se ne bi takoj spoznala tvoja pisava od pisave računskega podčastnika? Kaj ne bi ravno poprava takoj zbodla v tem oziru in podobnih ozirih strogih in do pičice natančnih in neizprosnih orožnikov? Pa kaj to v primeri s tem, da moraš od povratku v vojašnico vrniti dopustnico v kompanijsko pisarno! Vrniti jo moraš, vrniti potrjeno ob prihodu na dopust in odhodu, potrjeno od najbližje orožniške postaje! Hej, to bi šele bilo lepo, da bi vrnil dopustnico, na kateri bi sam prečrtal besedo ‘infanterist’ in napisal nad njo ‘frajtar’! Ta bi bila šele lepa!”

Janeza je vznemirilo in popolnoma spravilo s tira. Fantje domače vasi so ga obkrožili in vzeli v sredo in kramljali z njim najprijazneje in prijateljsko. Če bi bil sam, bi ga nemir morda niti pol toliko ne mučil — ali tako ... tako ... sredi slave in nezaslužene časti in prijaznosti največ zaradi zvezde?

Umolknil je hipoma in korak mu je zastajal.

“Kaj če bi se vrnil in ne šel k polnočnici?”

Ne, ne! Kaj je Božič, kaj so božični prazniki brez polnočnice, brez tistih blaženih trenutkov med polnočnico, ko doni od oltarja tako milo in tajinstveno, tako rajsko in nebeško in odpevajo na koru tako ubrano in s takimi glasovi kakor bi si jih izposodili za to noč od samih božjih krilatcev ali kakor bi ti sami prišli — nevidni in nerazumljivi — in odpevali ali vsaj dajali odpevanju tako čarobno moč ... In ko zadone svete božične pesmi — komu se v tihi radosti in nadzemski sreči ne vzradosti srce? Kaj so božični prazniki brez polnočnice, brez tega svečanega začetka v nerazumljiv, kakor dih nebeške zarje občuten božični čas? ...

In vendar mu je korak zastajal in ga je skrbelo in mučilo, da bi se najrajše vrnil.

Ali ljudje bodo v cerkvi, orožniki bodo v cerkvi in bodo videli in se pripravili za dostojen sprejem ponosnega frajtarja.

“Kaj si utrujen od dolgega pota, Janez? so vpraševali fantje.

“Pa pojdimo bolj počasi! Ne zamudimo!”

“Nekaj sem pozabil!”

Janez se je naenkrat okrenil in odhitel domov. Stopil je naravnost pred zrcalo in segal z roko pod vrat in potipal po ovratniku:

“Ali si samoljuben in časti žejen, Janez! Kaj se bojiš, da se ne bi zvezda videla?” ga je podražila sestra.

“Kaj zvezda! Ravno zato sem se pa vrnil, da ju zakrijem s plaščevim ovratnikom! Ni treba, da bi vsa fara videla in znala!”

In Janez je z zadovoljstvom opazil, da plaščev ovratnik popolnoma zakriva zvezdi. Pa je vseeno še pritegnil ovratnik in nategnil plašč, da bi bilo tem sigurneje in gotoveje. Še enkrat se je pogledal od vseh strani v ogledalu, popravil med tem plaščev ovratnik in ga čisto pritegnil in pritisnil na bluzin ovratnik in se potem obrnil k sestri: “Veš, ni treba, da bi ves svet govoril o tem!”

“Kako prav nič ni ošaben naš Janez na svoje povišanje!” je omenila sestra k materi, ko je Janez odšel. “Drugi bi takoj ob prihodu razpel plašč in kazal v ponosu na zvezdi in začel takoj govoriti o tem, Janez je pa prišel z zapetim plaščem in ni niti namignil na to, da smo šele videli, ko je slekel plašč! In sedaj tudi noče, da bi se raznašalo okoli, dasi bi mu bilo samo v čast!”

“Ni ga pokvarila vojaščina, hvala Bogu!” je pristavila mati.

In oče je ob istem času govoril med možmi, ki so šli k polnočnici in so govorili o njegovem sinu: “No, kaj to dandanes! Včasih je bilo težje kaj doseči in se višje povspeti! Kaj ne Luka?”

“Seveda! Tedaj smo se vojskovali po Bosni in nismo imeli časa misliti na kaj višjega!”

“Vseeno je lepo od njega, da se tako drži! Čast ti dela, Hudoklin, in lahko si ponosen nanj! Pa ne samo tebi, celi naši vasi dela čast! Saj kar jaz vem, ni prišel še zlepa od nas kateri domov na dopust z zvezdami, in pa celo v tako kratkem času, takorekoč že kot rekrut!”

Janez je hitel v tem trenotku mimo mož, da dohiti fante in je vse slišal — in vse preslišal in hitel kakor bi ne cul, dalje. Odleglo mu je malo, ko se je pred zrcalom prepričal, da plašč popolnoma zakriva zvezdi in da ni nevarnosti, da bi ju kdo, ki ne ve in ne sluti, opazil. No, sedaj pa čuje, kako menijo možje med seboj o njem, ne o njem, o njegovi zvezdi, o njegovem samovoljnem povišanju.

“Če se zve, če se kedaj zve, Janez ... je šepetalo okoli njega in kljuvalo v srcu in ga zopet napolnilo z nemirom in plaho negotovostjo. Fantje so se čudili, da ni prav nič vesel in se ne raduje dopusta in povišanja in svetega miru v božični noči. Skušali so ga razvedriti, skušali pripraviti do smeha in dobre volje, ugibali, kaj bi mu bilo — ali vse zaman. Janez je bil nemiren in zamišljen, zdaj in zdaj je zamišljen posegel z roko po ovratniku ali si ga nategnil in popravil, pa se je kakor v strahu ozrl naokoli, če ga kdo opazuje. Kakor mora ga je tlačilo: Če se zve, če se zve ... Kaj bo mislil oče, kako bodo tedaj govorili ljudje o njem ...

Pred cerkvijo si je še enkrat tako silno nategnil plaščev ovratnik, da je nekje v šivu počilo — preplašilo ga je to. Hitro je stopil v cerkev — medpotoma k polnočnici je sklenil, da gre pri zadnjih vratih v cerkev in se pomakne med ljudmi prav k spovednici in se stisne k njej. Na ta način bi ga ne mogli opaziti orožniki, ki so bili pri polnočnici redno v prvi klopi pred oltarjem. Ali pred cerkvijo je mislil samo na plaščev ovratnik in da bo zvezda zakrita z njim, in je nategnil, in je počil šiv in ga vznemiril in takorekoč pahnil v cerkev, ker kaj si bodo fantje le mislili, ko ga vidijo vedno z roko okoli ovratnika? ... Šele ko je zagledal orožnike že v cerkvi, mu je šinilo skozi glavo, kam je pravzaprav nameraval, tam doli k spovednici, ne sem pred altar.

Sedaj je bilo prepozno. Vzdržati je moral poglede orožnikov — saj se le redko vidi pri fari vojaka, samo za praznike pridejo v uniformi domov, na dopustu ob žetvi so v civilu. In orožniki so vendar takorekoč nekako nadzorstvo na dopustu se nahajajočih vojakov in pristojna oblast, pri kateri se morajo vsi javiti ob prihodu in odhodu. Pa bi ne smeli pogledati enega teh za čas dopusta od njih odvisnega in na nje navezanega, pogledati z oblastvenim in uradnim pogledom, pogledati s tovariškim in prijateljskim pogledom, ker so bili sami nekdaj tako kakor je on sedaj. Kdo bi štel to orožnikom v zlo?

Janez pa je čutil v tem pogledu vse kaj drugega in je koprnel in se mučil pod tem pogledom in vznemirjal vedno bolj, da je srce vedno burnejše bilo in kri vedno bolj nemirno in razburkano plala po žilah.

Ah, kako vse drugače je bilo druga leta pri polnočnici! Kako vse lepše si je slikal takoj v začetku, ko je zvedel, da dobi dopust, da bo šele letos pri polnočnici, letos, ko je že dal slovo misli, da bi bil doma pri polnočnici! Kako lepo si je slikal, da bo letos, ker radost in tiha sreča je šele tedaj popolna, če že mislimo, da je šla mimo nas in ne upamo več nanjo, pa se naenkrat okrene in stopi lahno in tajinstveno v srce. — Kako vse drugače je bilo v srcu, ko so se vračali od polnočnice, od tega začetka blaženih skrivnosti božičnega časa in božičnih radosti. Kako je pa letos? ... In zakaj je tako letos, Janez, ko bi bilo lahko drugače ... In s kakim veseljem in s kakim razpoloženjem v srcu in radostno jasnostjo v glavi si hitel druga leta na Božič v cerkev k deseti maši — letos pa? Kaj si druga leta kateri Božič stal skoraj pol ure pred zrcalom in delal z rokama okoli ovratnika in po ovratniku kakor za stavo, da so ti skoraj prsti odreveneli? Kaj te ne tišči na dveh mestih na vratu kakor bi te zbadali z razbeljenimi iglami ali kakor bi strmele pošastne oči na ti mesti in ju hotele izsesati in izpaliti? Da, da, včeraj med polnočnico je peklo in žgalo na teh dveh mestih, ker so bili orožniki v cerkvi, da si mislil, da izkoprniš — ali danes peče in skeli in žge z isto silo, niti za trohico ni prenehalo od včeraj! — Kam tako hitiš, Janez? Glej na potu v cerkev Jerico, tisto Jerico, ki ti je dala tako lep šopek ob naboru in še lepšega, ko si odhajal k vojakom. Pa ji boš vendar rekel prijazno besedo v pozdrav in ji podal roko! Kaj nisi mislil tudi nanjo, ko se je porodila misel na zvezdo? ... Pa vendar ne greš kar tako mimo nje, kakor bi se ne poznala, kakor da bi ne bila ona tista, ki ti je dala ob naboru in pri odhodu k vojakom šopka, na katero si mislil obenem z nesrečnimi mislimi na zvezdo, da bo ponosna nate, in mislil ... — Kam hitiš, Janez? Torej ji res nočeš privoščiti niti prijazne besede in dati roke v pozdrav? Čuj, kaj ni rekla: “Kako je moder!” Glej, kaj se ni okrenila in ti pogledala v obraz?!

Janez je hitel kakor preganjan od zlokobnih pošasti. Tako ga je že izmučilo in neprestano preganjalo, da mu je bilo v hipni misli že vseeno, če se tudi izve, samo da bo prej konec teh muk in negotovosti.

In je stopil — zmeden in nemiren in negotovosti prenasičen — v orožniško hišo, salutiral, položil dopustnico na mizo in čakal zravnan ko sveča, kaj pride. Tedaj ga je zapeklo in zaskeletelo na dveh mestih na vratu z vso silo in največjo močjo — kakor skozi meglo je videl prijazen orožnikov obraz, kakor v odmev je odgovarjal na prijazna vprašanja — kako je pri vojakih, če se je privadil, če pride v šolo za šarže (tudi to!) in če je vesel, da je dobil dopust že v prvem letu — minute so bile kakor ure, dolge zimske ure brez spanja, gledati v prijazen obraz in stati pred njim po vojaško in trepetati in se bati, bilo mu je kakor bi stal golih nog na živi žerjavici.

In kakor meč na tenki niti je viselo nad njim in mu skušalo in hotelo in grozilo vsak hip pasti na glavo: Sedaj ... sedaj ... sedaj ... vstane in ti odpne plašč in vidi ...

Ko je pa zaprl vrata za seboj se je globoko oddahnil ni si obrisal srage s čela — lepo vas prosim, v tako hudi zimi, o Božiču, ko je kar pokalo od mraza, so mu stopile potne srage na čelo!

“Najhujše in najopasnejše je končano!” si je mislil Janez in kakor bi se mu odvalil kamen od srca je hitel v cerkev.

Ali po maši mu je znova zagrozilo: Fantje so ga hoteli po vsej sili pregovoriti, da bi šel z njimi malo v gostilno, ker je mrzlo in se je dobro okrepčati, ker tako in tako nimajo dosti prilike, da bi mu pokazali svoje prijateljstvo, ker sploh vsak vojak na dopustu gre v gostilno. Branil se je z vsemi štirimi, kakor prepad je zazijalo pred njim: Če greš, boš moral sleci plašč ... in ... in ... zraven gostilne je orožniška postaja ...

“Janez, zamerimo ti, če ne greš!”

“Danes ne, danes ne!”

“Saj drugi tudi gredo!”

“Jaz ne grem! Danes je prevelik praznik!”

Odhitel je in se ni ozrl, dasi je čul, da je eden siknil: “Ali smo prenizki v primeri s teboj?”

In na Štefan je ga je mučilo, ker je vedel, da mu zopet ne bodo dali miru. Izogibal se jih je in moral prečuti marsikatero — vseeno mu je bilo, samo če bi ga pustili na miru. Doma že, v domači vasi že gre z njimi v-gostilno — ali tu, pri fari! In če mu podarijo vso klet, ne gre! Kaj bi mu pomagali vsi dosedanji srečno uspeli uspehi, če gre v gostilno in odloži plašč? In odložiti bi ga moral v gorki sobi, sicer bi tako in tako vzbudil sum.

V take misli vtopljen se je bližal cerkvi. Kar naenkrat se je prikazala izza ogla na cesti vojaška uniforma. Janez je obstal in zastrmel in mislil, da sanja. Ni sanjal, bil je Obrhov Jože iz sosednje vaši, ki je služil drugo leto pri deseti kompaniji.

“Ho, Janez, Janez! Bog te živi! Jaz sem dobil dva dni pozneje dopust — nič ne škodi! Za tebe sem vedel, da si doma, ti nisi niti slutil, da pridem jaz! Kako je to prav, da sva vsaj dva doma!”

Stresel mu je roko v vidnem veselju in mu pripovedoval, kako je dobil dopust, sicer dva dni pozneje, kar pa nič ne škodi, in mu razlagal načrt, kako prebije dopust in ga vabil sem in tje.

Janez se je kar tresel od razburjenosti in je samo prikimal, govoril ni. Jože mu je ravno pred cerkvijo šepnil, da bo po maši v gostilni harmonika, in rekel, da morata na vsak način iti in rešiti čast kranjskih Janezov. Med mašo pa ni Jože preveč pazil na Janeza, prav nič ni pazil nanj, ker čemu bi pač pazil nanj? In po maši je zaman gledal za njim in povpraševal za njim. Janez je izginil domov, ljudje, ki so bili pri vratih, so rekli, da je že pri zadnjem evangeliju odšel in da je bil bled v obraz, morda mu je bilo slabo.

“Tak vojak!” je rekel Jože.

“Čudno!” so rekli fantje.

VII.

Tisto leto je bil Božič v sredo, Štefanje v četrtek. V petek in soboto je hodil Janez tako pobit in vznemirjen okoli, da so ga domači strahoma spraševali, ni li bolan? Kako lahko se je prehladiti v tej zimi, kako lahko se je prehladil na sveti večer, ko je hitel ves razgret v snegu in mrazu dommov! In skrbna mati mu je skuhala rož in ga silila, da bi pil to domače zdravilo, ki mu gotovo pomaga. Ali Janez ni hotel piti in je zatrjeval, da ni bolan.

“Kaj ti je potem?”

“Nič!”

“Nekaj ti je, to se ti vidi!”

“Nič mi ni, mama!”

“Bolan si, pa nočeš povedati! Bolan se vrneš v Celovec in ...”

Mati je skoraj ihtela, Janezu je bilo hudo, da jo tako muči, in silil se je biti vesel in brezskrben. Pa se mu je tako malo podalo! Iz vsega vedenja se videlo, da ga nekaj tare in žalosti, pa si ne upa povedati in razodeti, kaj. To je še bolj vzbudilo sum, da je bolan, da se je prehladil na potu domov. In žalost je objela Hudoklinovo družino. Mati mu je vdrugič skuhala rož, nabranih na kresni večer — ali Janez jih ni pil, temveč je hotel po vsej sili in na vso moč pokazati, da je vesel in brezskrben, da ni bolan, da ga nič ne tare. O, kako se je varal in skušal varati domače, pa jih je spravil s tem le v še večjo skrb in žalost. Vedeli so, da se nalašč potajuje, samo da jih ne bi razburjal, njegov obraz je govoril, da mu je nekaj — kaj naj bi bilo, če ne bolezen — da ga nekaj teži, da pa se zatajuje. In še bolj jih je navdala skrb in žalost.

V nedeljo zjutraj se je pa Janez naenkrat čutil bolnega in je ostal v postelji in ni šel k maši k fari. In tedaj je segel po skuhanih rožah in pil zdravilo, pil dopoldne in se mučil z grenko pijačo, potil se v postelji in si grizel ustnice, ko je opazoval mater, s kako skrbnim in nežnim izrazom mu prinaša kuhane rože — lonček za lončkom — in ga odeva in prinaša vedno nove odeje in ga pokriva z njimi, da bi se gotovo prepotil skozi in skozi in odpodil sleherno trohico prehlajenja. Ah, dobra, skrbna, neizmerno in najnesebičnejše ljubeča mati, ko bi mogla dati Janezu zdravila, ki bi mu pregnalo črva iz srca, ki gloje in grize v njem neprestano in vedno bolj! ... To bi ozdravilo ljubljenega sina, ki ni bolan, ki pa čuti, da bo postal bolan, če se bo še dalje zalival z grenkim zdravilom in se prepotil do skrajnega. In pa zavest, da muči mater in vse domače brez vzroka ... S sovražnimi pogledi je motril uniformo, ki je ležala na stolu ob postelji. Bilo mu je, da bi planil s postelje, zgrabil z zobmi obe zvezdi in ju strgal z ovratnika in ju zgrizel in izpljunil in pohodil in poteptal ... Ali ... ali ... kaj bodo ljudje rekli, kako bodo domači pogledali?

Skelelo je pri srcu in peklo in grizlo v njem, črv je glodal vedno huje in brezobzirne je ... Materi ni upal gledati v oči, tako se je sramoval samega sebe in svoje hlimbe, sestri je osorno odgovarjal — vsa teža skrbi in žalosti, ki je stopila na hišo zaradi njega, mu je legla na prsi in ga težila. In to breme ni bilo lahko.

Opoldne je pa čul, da se pogovarjajo pri mizi — tiho in šepetaje, da ne bi motili bolnika — o zdravniku.

“Pojdi, takoj popoldne pojdi v mesto ponj!” je prigovarjala mati.

“Kaj je res taka sila?”

“Rože mu niso pomagale, jaz si ne vem več pomagati! Bolnega ga pa vendar ne moreš pustiti nazaj v Celovec! O, ti moj Bog, kako veselje, ko je prišel — na, sedaj pa ...”

Janezu je zagomazelo po žilah. Se zdravnik naj pride in konstatira, kako je pravzaprav z njim. Nemirno se je premetaval po postelji, grizel odejo in stiskal pesti in mislil na tisti nesrečni trenutek, ko je zamislil to nesrečno misel na zvezdo, kakor na črno kugo ali grozno pošast s strupenimi želi. In želja, da bi bilo vsaj že konec dopusta, konec te nestrpne in neznosne stiske in tega neznosnega trpljenja, je vsplapolala v vsej svoji moči — ali še štirje dolgi dnevi, mukotrpni in neznosni dnevi so mu bili sojeni.

Ko pa je oče s resnim in skrbnim obrazom oblekel zimski plašč in hotel oditi v mesto, je Janez planil kakor bi ga pičil gad s postelje in se nasmejal — prisiljeno in mukoma nasmejal, ali zato nasmejal, da bi potrdil svojo trditev — in rekel: “Kako moč imajo vendar rože! Prav nič me več ne boli!”

“Ostani še vendar v postelji, Janez! Ni dobro vstajati!”

“Kako pa, zdrav, popolnoma in čisto zdrav, pa bi ležal v postelji!”

Urno se je oblekel in neprestano hvalil zdravilno moč kresnih rož in veselo zatrjeval, da mu jih morajo dati nekaj na pot in za Celovec, potem bo brez skrbi, da ne bo nikdar bolan, ali da bo takoj ozdravel.

V Janezu je vsplapolalo kakor z zadnjo besno silo in kakor v obupanem odporu za samoobrambo in obstoj. Vesel je hotel biti, vesel je moral biti, da jih prepriča, da ni bolan. In smejal se je in govoril kakor v šali urno in neprestano in hotel udušiti črva v srcu in pregnati temne misli iz glave.

“V gostilno moram! Že na Božič so me fantje silili in na Štefanje še bolj, pa se mi ni hotelo. Danes moram iti, sicer bodo mislili bog zna kaj o meni! In pa veselo bo tam — in jaz hočem biti danes vesel!”

Udaril je z nogo ob tla in zavihtel kapo in se naredil kakor bi hotel za vriskati. Čudno so ga gledali domači in se niso mogli takoj vživeti v to naenkratno spremembo. Mati mu je prigovarjala, naj ne gre; oče pa si ni mogel razložiti, da bi tako naenkrat ozdravel in je stal neodločen. Ali Janez se ni dal pregovoriti, zapel si je plašč in ga tesno pritisnil na bluzin ovratnik — morda pride Jože iz sosednje vasi — in odšel je. Mati je pregovorila potem i očeta, da je šel za njim in bil tako pri rokah za vse slučaje.

V gostilni je bil Janez vesel, zabaven — to se pravi, delal se je takega, da prežene fantom nevoljo do sebe in prepriča vse, da je že popolnoma ozdravel od dopoldanske bolezni — strahu pred Jožetom iz sosednje vasi in fanti, ki bi ga hoteli po vsej sili spraviti v gostilno, kjer bi moral odložiti plašč. Dražil je mlajše, kako bo pri vojakih, modroval s starejšimi, pravil vse mogoče smešne dogodbice iz kosarne — ali plašča ni odložil, pač v skrbi, da se ne povrne dopoldanska bolezen. Oče ga je moral biti vesel, ker je lahko opazil, da bi se bolnemu človeku ne ljubilo toliko in tako veselo in zabavno govoriti.

Tedaj pa je Janez hipoma umolknil, vstal in odhitel iz sobe in stopil v kuhinjo. Nihče ni zapazil spremembe na njegovem obrazu in naglega odhoda niso smatrali za kaj nenavadnega. Hip pozneje je stopil patruljujoči orožnik v pivsko sobo, pozdravil navzoče in se vsedel k peči.

“Taka zima!”

“Mraz je, da! Pa kako, kaj morate i danes, v nedeljo, na patruljo in v službo!”

“Naša služba ne pozna nedelj in se ne ozira na mraz!”

“Težka je ta služba!”

“Pa se človek navadi! Kakor pri vojakih, ravno tako je pri orožnikih! Mraz ali vročina, delavnik ali praznik — pojdi, pride povelje in moraš iti! E, v Bosni so bili hudi časi!”

“Vi ste bili v Bosni, Hudoklin?”

“Seveda sem bil!”

“Torej vojak! In sedaj služi že vaš sin cesarja!”

“Moj oče je bil pa na Italijanskem v vojski.”

“O, to ima celo zgodovino vaša rodovina in vojaščina!”

“In to je zanimivo, vsi trije, moje oče, jaz in moj sin pri istem polku!”

“Res zanimivo!”

“Oče je bil v vojski, jaz sem bil v vojski, sinu ne bi privoščil, da bi bil, ker v vojski je trpljenje! No, on pa drugače pokaže svoje zmožnosti kot vojak in naredi na drug način svojo dolžnost in reši čast, ki jo je takorekoč dolžan rodovini in očetu in staremu očetu, ki je takorekoč podedovana ...”

“Saj res! V tako kratkem času — in že frajtar!” je rekel eden mož.

“Kako?!” je postal orožnik pozoren.

“Vsakemu se ne posreči že v prvih treh mesecih prignati do frajtarja!”

“Kdo pa je prav za prav frajtar? Jaz ne vem nič o tem!”

“Njegov sin, Janez, je frajtar! Kako, da ne veste, saj se je vendar javil na Božič pri vas!”

“Moj tovariš je podpisal in potrdil dopustnico, ne jaz! Govorila sva o njem — ali da bi bil frajtar?! Jaz ne vem!”

“Tega vendar ne morete zahtevati od njega, da bi na veliki zvon obešal svoje povišanje!”

“Čudna stvar, jaz ne vem! Bomo videli!” je rekel orožnik in si drgnil roke.

Med tem je odšel krčmar iz sobe po vino in povedal v kuhinji Janezu, da govorijo v sobi o njem in o njegovem povišanju in ga hvalijo in da se celo orožnik zavzema nad njegovim povišanjem, torej je moralo biti to povišanje res nekaj nenavadnega in izrednega! On seveda ne ve, kako in zakaj se gode take reči, ker ni bil nikdar vojak.

Ko se je vrnil krčmar iz kleti, ni bilo Janeza več v kuhinji, v sobi ga pa tudi ni bilo. Zaman je čakal nanj ponosni oče, da se postavi z njim pred orožnikom, zaman je čakal orožnik, ki ni mogel in ni mogel, ali ni hotel in kar ni hotel verjeti, pač pa je hotel kar na mestu osebno dognati in razbistriti pojme in dognati resnico. Janez se ni vrnil v pivsko sobo.

In ko je prišel oče domov in povprašal po njem, je dobil odgovor, da ga ni bilo domov. Zaman so čakali nanj prav v trdo temo — Janeza ni bilo od nikoder, Janez je izginil ko senca pred solncem ...

VIII.

Prvi dan po vrnitvi vojakov od božičnega dopusta se je zvečer pri objavljenju dnevnega povelja naenkrat pojavila na dolgem hodniku visoka stotnikova postava. Sablja je udarjala v enakomernih presledkih na kameniti tlak; po hoji in po tem, da ni držal sablje z levo roko, so vojaki lahko spoznali, da stotnik ni pri najboljši volji.

“Zaradi mene ... se je nemirno zganil vojak v predzadnji vrsti in zardel v lice in hip nato pobledel v lice. Vsak udar sablje ob kameniti tlak in vsak korak, ki je votlo odmeval po hodniku, je padal kakor s kladivom na njegovo glavo in našel odmev v njegovem srcu. In z vsakim korakom je bil stotnik bližje, in z vsakim korakom se je bližal črni oblak na glavo nemirnega vojaka in z vsako sekundo je bil bližje Čas, ko bo sunil stotnik v ta črni oblak, da se bo vsulo iz njega ostreje in trpke je ko toča in uničilo nade in vzbudilo zasneh ...

Vojak je bil Hudoklinov Janez ...

“Naj posamezno defilirajo!” je rekel stotnik poročniku.

In šli so, drug za drugim je šel in se podvrgel ostri kontroli in strogemu opazovanju. Ah, in z vsakim je prihajala vedno bližje vrsta nanj.

“Kakor tedaj ... kakor tedaj ... In vendar, kako vse drugače kakor tedaj ...” mu je šumelo po glavi. Kakor bi mu trgali srce — kos za kosom — tako mu je bilo, ko je gledal za vsakim, ki se je odtrgal od vrste na desni in šel ... Kaj mu je bilo glede posameznega defiliranja samega ... Kaj bi mu bilo tudi sedaj, če bi imel na vesti samo tisto kakor tedaj, da je namreč prezrl na ulici stotnika in mu ni salutiral! ...

Vrsta se manjša hitro, prehitro. Eden, dva, trije samo še pred njim ... dva samo še ... eden ... in še ta gre ... Štej korake: Eden, dva, tri, štiri ...

Zdaj!

Kakor tudi se je trudil, da se zravna v ravno lego ko sveča, kakor tudi je vstrepetala slednja žilica v strahu, a obenem v misli: “Pokaži, da znaš!” in je hotel po vsej sili ostati miren in defilirati zopet najboljše — ni se mogel premagati. Vse je trepetalo v njem, roka se mu je tresla, srce je utripalo, da ga je slišal, v glavo se mu je vlegalo kakor megla.

Ostro je okrenil glavo, v istem hipu se je že dotaknila desna roka kape. Za hip ga je prešinilo, da je le dobro napravil vkljub vsemu razburjenju. Ali stotnik ni rekel: “Bravo, tako se mora defilirati,” stotnik sploh ni pazil na posamezne gibe pri njem, ampak se mu je obraz kakor v jezi podaljšal in temno prevlekel, ko ga je zagledal.

“Aha, to je tisti tiček!” je rekel in vprl roko ob bok in puhnil jezno dim smodke proti njemu.

Janeza so zapekle in zaskelele te besede prav v dno srca ... Vse, vse, kakor tedaj — in vendar, kako vse drugače je bilo tedaj in kako so ga zadele tiste besede, izgovorjene ob tisti tej čisto podobni priliki.

In po defiliranju je stopil stotnik — kakor tedaj — pred moštvo in začel govoriti. Tedaj je govoril o njem, sedaj govori o njem. Tedaj ni mogel Janez od veselja razumeti vsega, danes od žalosti in jeze do samega sebe. Samo toliko je čul in razumel: da se je dogodil slučaj, ki bi se ne smel dogoditi pri stotniji, da je vsa stotnija s tem osramočena ... Slučaj je storil, prestopek je zagrešil eden, ki je samo izjemoma in kakor v priznanje in v vspodbudo dobil dopust. To je tako nelepo in vojaka nevredno, da za dobroto vrača njemu, stotniku, tak pregrešek ...

Samo to in toliko in do tu je čul, naprej ni mogel poslušati in ni razumel. Tak ne mir in taka jeza do samega sebe se ga je polastila, da si ni vedel v prvem hipu pomagati in je mislil, da bo skoprnel, potem pa je prijel kakor za edino rešilno bilko in edino željo, da bi vsaj že sedel v zaporu in bil sam, sam, sam s svojo tugo in bolestjo in sramoto.

Naenkrat je zašumelo in zašepetalo in se zganilo okoli njega in se mu zarezalo v obraz kakor gozdna pošast o polnoči. In razumel je: “Frajtar ... frajtar ... Hudoklin je bil na dopustu frajtar ... ha-ha-ha.”

Ah, da bi vsaj že bil v zaporu sam s svojo tugo in bolestjo in sramoto, da bi vsaj že bilo konec te neznosne muke, te neznosne okolice, ki sestoji iz samih sodnikov. Ne samo stotnik in poročnik in podčastniki, tudi vojaki, vsi, vsi stoje tu kot sodniki in ga obsojajo.

Strmel je v tla, čutil zasmehljive poglede in čul porogljive besede in si želel samo stran, stran.

Ali vsak trenutek je bil kakor dolga ura, stotnik pa je govoril in govoril ...

Slednjič je nehal stotnik, poročnik je odprl knjigo, povedal je, kdo nastopi jutri pri kompaniij in dnevni red dela za jutri. Potem je povzdignil glavo in glas in knjigo v roki, mimogrede ošinil Hudoklina s pogledom in čital: Kaznuje se infanterist Janez Hudoklin z edenindvajsetimi dnevi samotnega zapora, ker si je našil doma na božičnem dopustu dve zvezdi in se tako samovoljno povišal. Kazen je v primeri s prestopkom zato tako majhna, ker prizadeti ne taji prestopka in se popolnoma strinja s poročilom domače orožniške postaje; potem je kazen v primeri s prestopkom tako mala z ozirom na prizadetega dosedanje lepo vedenje. V prihodnje se bo v takih slučajih postopalo z vso strogostjo in brezobzirnostjo. Nastop kazni danes.

Kakor bi ga oblivali z mrzlo, ledeno vodo v tej trdi zimi so padale na Janeza besede. Niti trenil ni in poslušal do konca, po povelju je še vedno stal na mestu ko pribit in se ni ganil. Zašumelo je okoli njega kakor v čebelnem panju in se porogljivo nasmehnilo: “Frajtar ... trajtar ... gospod frajtar, haha ... Zdaj ima frajtarja!”

Kakor bi ga zbadali z iglami so ga zadevale te besede, ali pomoči si ni vedel.

“Pojdiva!” je pristopil dnevni korporal. Kakor odrešilnega angela ga je pogledal, mu sam izročil bajonet in vse kar je imel pri sebi in se mu pustil mirno preiskati. Nato mu je sledil vdano kakor ovca.

Ko pa so se zaprla vrata celice za njim, je padel na trdo ležišče, se stresel — od mraza ali česa drugega — in obležal nepremično.

In tedaj je prisililo in privedlo tisto, kar ga je zgrabilo kakor s koščeno ali železno roko in se zgrnilo nanj kakor črn oblak in mu grozilo in ga zbadalo in opominjalo, ko je zamislil misel na zvezdo in potem od tistega trenotka ves čas, tedaj je prisililo in privedlo te prizore k njemu in jih razvrstilo okoli njega, da jih je bila vsa celica polna. Kako si je slikal prizore ob času dopusta pred to nesrečno mislijo na zvezdo, kako potem; kako je bilo v resnici doma v začetku, potem; in nazadnje sramotni pobeg in obsodba pred vso stotnijo in kaj mislijo sedaj doma o tem ...

Tako mu je bilo pri srcu, da bi zaplakal od jeze do samega sebe in od sramu do samega sebe ...