Zgodba o papirnatih možičkih

Zgodba o papirnatih možičkih Ernest Tiran

Izdano:	Kres, letnik 1, številki 2–3/4 (1921), 29–32, 47–49
Viri:	dLib 2 3/4
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Šel sem in nisem srečaval ljudi,
visoko zravnanih, s ponosnimi očmi —
le sence.

(Fran Albrecht.)

Mihajl Vasiljevič je vražji človek.

Vedel sem, da bo prišlo nekoč do česa sličnega. Že od nekdaj si namreč nisva dobra. To se pravi — nikdar še ni pala med nama osorna beseda; celo s skoro pretirano vestnostjo paziva, da ne prezreva nobene onih malenkostnih pozornosti, ki so običajne med ljudmi, ki sede že šestnajst let, mesec za mesecem, dan za dnem v eni in isti pisarni. Če odračunam tiste tri tedne, ki jih je prebil Vasiljevič vsako jesen na svojih inšpekcijskih potovanjih, šestnajst let, vsako jutro:

»Kako je vaše zdravje, Jegor Vladimirovič?«

»O hvala — izvrstno!«

Pomislite, prosim, šestnajst let, vsako jutro ob osmih ...

Ampak — to mu očividno ne ugaja. Vsaj meni se zdi, da mu vedno, ko čuje moj odgovor, zasine iz oči nekako zatajeno razočaranje ...

Včasih, kadar sem hudoben, si ga privoščim.

»Ej, Mihalj Vasiljevič, moj oče je bil 98 let star, pa se je še cele tri dni ločeval od tega sveta, češ, zakaj bi moral baš on, ki je od vseh bratov najmlajši, umreti prvi?! No, pa njemu so v krimski vojni prestrelili pljuča in ni bil nikoli prav zdrav ... Hvala za vprašanje, Mihalj Vasiljevič!«

Takrat je potem moj tovariš, revident Mihajl Vasiljevič, celo dopoldne nekam slabe volje ...

Drugo jutro ga potolažim:

»Nekam slabo spočit sem — zdi se mi celo, da sem sinoči v spanju kašljal ...«

Takrat mi hiti zapirat okno in mi skuha poln samovar čaja z mnogo slivovke, ampak iz gubic krog njegovih usten razberem, kako je veselo razburjen.

Radujem se tega tako slabo skritega veselja — že ob misli, kakšen obraz naredi jutri:

»Kako je vaše zdravje, Jegor Vladimirovič?«

»O hvala, izvrstno! Moj oče je bil star 98 ... Mislim, da ga prekosim ...«

Torej — to je bilo ono skrito nasprotstvo, ki si ni nikdar dalo duška v rezki besedi, temveč se je že od vseh početkov skrivalo v očeh in gubicah ... Ampak zadnja leta sem opazil, da postaja Vasiljevič nestrpen. Vedno bolj, vsak dan so postajale njegove pozornosti nežnejše. Stregel mi je, kakor bi hotel na vsak način in za vsako ceno vzbudi ti v meni misel, da sem bolan in slab. Zadnjič, ko je odšla žena z otrokoma k sorodnikom na počitnice, sem imel za predjužino ržen kruh in surovo maslo — kar sem pač v naglici kupil v prodajalni na oglu naše ulice, ko sem zjutraj šel v pisarno. Pa Mihalj Vasiljevič je takoj opazil in mi tretji dan ponudil pri zajtrku par krasnih breskev. Tako prijazno, da jih nisem mogel odkloniti. In drugo jutro zopet! In vseh štirinajst dni.

»Hvala, hvala, Mihajl Vasiljevič, ampak — kje le dobite tako lepe breskve?«

»Poslali so mi jih — iz Novgorodske gubernije ... Tam je toliko lepega sadja! Samo jejte, Jegor Vladimirovič, zmučeni ste, to vas osveži!«

In ravno tisto jutro, predno se je vrnila žena, sem ga zalotil v prodajalni, ko mu jih je zavijala prodajalka!

Torej kupoval jih je in nalašč zame!

Tisti dan mi jih ni ponudil. Bil je v zadregi. Ampak — popoldne me je kar nenadoma vprašal, se li morda ne počutim dobro in li hočem, da mi skuha čaja.

Tedaj sem naenkrat začutil, da mi je ta človek nevaren, da me s svojimi večnimi sugestijskimi^[1] poskusi spravi nazadnje v blaznost, ker se mu ne bom mogel vedno tako mirno in ravnodušno ustavljati kakor doslej...

»Popolnoma zdrav sem, hvala vam prisrčna, Mihajl Vasiljevič ...«

In on — kakor bi skozi lobanjo bral vse moje misli, se je nasmehnil in ni več ponujal ...

Vedel pa sem vseeno, da bo prišlo.

Samo tako kmalu in na ta način, nisem mislil.

Tik predno bi bil moral oditi na svoje vsakoletno inšpekcijsko potovanje, je revident Vasiljevič zbolel in mene je zadelo, da ga nadomestim.

Bog - dvestopetdeset vrst od Moskve, od šumečega samovarja, veselo prasketajočega starodavnega zelenega kamina in visoke, bele, mehke postelje — zdelo se mi je, da skozi tisoč sten čujem Vasiljevičev obžalujoči glas, ki se trese veselega škodoželjstva ...

Pa — določili so me in moral sem ...

* * *

Ni mi žal, da sem šel. Bog — sediš v pisarni, leto za letom, dan za dnem, da ti nazadnje odrevene vsa čutila. Ko so te posadili za prvi pult, pred prve akte — oh, takrat si bil še mlad in si se vrgel nanje, kakor bi zavisela blagobit cele svete Rusije od tebe in tvojega dela. Ampak — peti, šesti mesec že postaneš nekam nemiren ... Pogleduješ vedno pogosteje skozi okno, a uličica pred teboj je vedno enako mračna in mrtva, tista rjuha neba, ki ga vidiš, vedno enako siva in pusta. Slednjič se naveličaš in ne pogleduješ več ... Koncem leta začutiš, da je stol, ki so ti ga pripravili, da sedeš nanj, pravzaprav zelo trd, in si prineseš okroglo blazino ter se čudiš, da se tega nisi domislil že davno poprej ... Nato se zmisliš, da to delo ni zate, da je do smrti pusto in dolgočasno in brezpomembno. Ampak konečno, tako se tolažiš, kje drugje bi najbrž tudi ne bilo bolje in poleg tega te čaka karijera ... Tristo dvanajst rubljev 50 kopejk, to je sicer malo, če človek nima ničesar kot malo hišico v Jekaterinskaji, ampak — čaka te karijera ... Pravzaprav čakaš ti nje; in ker ti postane sčasoma predolgo, si prineseš koncem tretjega leta samovar v pisarno in čakaš ... Slednjič pozabiš, česa ... Vasiljevič na primer: On je v službi pet let mlajši in še ni pozabil ... Čez 5 let bo videl, vsaj najbrž bo videl, da se tudi meni ne umakne moj šef ... In se bo potolažil ...

Potem me morda kakega dne počaka po uradu in me prime za ramo:

»Jegor Vladimirovič, se vam li ne zdi, da je danes izvanredno krasno vreme? Čisto drugačno kot včeraj in že mnogo let?«

»Tako se v am zdi? No da, zelo lepo je …«

»Glejte,« mi odgovori, »danes sem se nečesa domislil, ko sem stal pri odprtem oknu ... Veste, česa sem se domislil? Čudili se mi boste in smešno je, ampak res:

Da se sploh še ne poznava, Jegor Vladimirovič!«

In jaz bi mu odgovoril čisto mirno:

»Oh, to že davno vem ... kaj ne, hoteli ste povedati nekaj sličnega: da sva midva oba, vi, revident Mihajl Vasiljevič, in jaz, kontrolor Jegor Vladimirovič, samo še dve suhi lupini, dva papirnata možička, ki jih potegujejo za vrvco in še ne veste ne, kdo, še manj, čemu!? Da to, kar živiva midva, ni življenje!? To ste hoteli povedati, kaj ne? In danes ste se spomnili nazaj! Da, da, tam je bilo življenje, lepo, mlado in polno solnca in rož, ampak danes ga ni več, danes je vse tisto daleč ... Sicer se ukrade še včasih žarek iz onih krajev, ampak — imate prav, moj ljubi Mihajl Vasiljevič, midva sva samo še dve suhi lupini, dva papirnata možička, in ne smeva več misliti ... Da — tudi vi! Videl sem vas, kako ste čakali, in povem vam, da mi je bilo skoro žal ... Zakaj, dokler človek čaka, je mlad ...

Jaz nisem bil več, zato se vam nisem hotel usiljevati ...

Danes pa je za obema mladost in nimava več pravice ...«

Tako bi mu odgovoril, ko bi bil prišel s potovanja, prijel bi ga za roko in ga povabil s seboj ... V kavarni bi mi potem povedal svojo zgodbo in jaz njemu svojo, postala bi sentimentalna in morda bi se na koncu še celo pobratila ...

Ravno zato mi ni žal, da sem šel. Sčasoma bi se namreč vendarle domislila, da so naju goljufali in da sva goljufala tudi midva drug drugega ... Ker: kaj bi papirnati možički s tistimi pripovestmi?! Dobro, da človek ve, pri čem je ... Papirnati rnožički ...

Jaz sem zvedel čisto slučajno. To je tudi, kar sem hotel povedati, pa ni šlo brez nekoliko uvoda ...

Dogodljaj z mojega potovanja namreč. Zgodbo o papirnatih možičkih.

* * *

— Bog, kako gnezdo! Pravzaprav mesta sploh ni. Pristan in okoli njega se gnete nekoliko desetoric umazanih poslopij, pol bivališča, pol skladišča — s par raztrganimi plotovi, za katerimi lajajo, če prideš mimo, nevidni psi, in vse skup v eni sami velikanski rumenkastorjavi luži — to je trgovsko središče za lesno kupčijo sto vrst naokrog — okrožno mesto S. ob Kljasmi v Novgorodski guberniji. Seveda, sedaj smo v septembru in napravi večni dež pokrajino še dolgočasnejšo; spomladi, ko skopni sneg, je baje tu pravi paradiž, mi je pisal moj prijatelj Fjodor Grigorovič.

Namreč — Fjodor Grigorovič je primarij gubernijskega zavoda Sv. Katarine za slaboumne, ki je nekako pet vrst odtod. Vabil me je že večkrat, naj ga obiščem — ali kako bi iz pisarne?! Dopust pa — tistih par dni, ki ti jih puste, komaj da se spet navadiš solnca in zraka, pa so že minili! Poleg tega pa stane tako potovanje mnogo denarja in ga ne zmore zlahka nekdo, ki nima ničesar kot malo hišico v Jekaterinskaji ... No da — nekaj rubljev bi že bilo, pa to je dota Nastjenki, že itak borna ... Tako sem odlašal od leta do leta. Sedaj pa sem bil komaj pet vrst stran! Seveda sem se takoj odločil, da izpolnim obljubo, o kateri sva bila že oba obupala, da se kdaj uresniči.

* * *

Fjodor Grigorovič me je sprejel jako ljubeznivo.

Tak je kakor takrat: velik kakor medved in roke kakor klešče; ko se zasmeje, se prikažeta dve vrsti zob, ki bi menda meli kamenje, in na glavi cela griva dolgih plavili las. Pekli so mu na univerzi Muromec^[2], ampak on bi menda niti muhi ne mogel storiti zla. Medicina mu sprva ni ugajala, toda njegov stric in varuh — Fjodor je bil sirota — je bil zdravnik in si je vtepel v glavo, da mora nekoč nečak prevzeti njegovo prakso. Tako je ravno dovršil semestre, ko je umrl stric in mu zapustil vse svoje imetje. Zbral si je psihiatrijo^[3], ki mu je bila še najljubša, že zato, da se je umaknil ranam in operacijam. Bil je sprva v državni službi, pri moskovski policiji, pa se je zgodilo čudo, da se je spri — menda samo tistokrat v vsem svojem življenju. Potem je prevzel mesto primarija v norišnici Sv. Katarine.

»Jegore, čuj, kako pa prideš sploh sem? Nikdar ti nisem tega verjel! In spremenil si se — vraga, kaj vem, vi iz pisaren — vsi ste enaki! Veš, takrat na policiji v Moskvi —«  in pripovedoval mi je celo zgodbo, kako se je spri s šefom.

»Oddal sem mu velik zapisnik, pa kaj vem, kak črt me je premotil, napišem datum mesto v rob zgoraj — na koncu. To je bilo drugo leto moje službe. Prinesem protokol šefu. Veruješ — celo leto ni prebral petih aktov — mojega je! Ko pride do datuma spodaj, mi pomoli polo nazaj:

»Moj ljubi doktore, datum pišemo pri nas v levem robu zgoraj — veste vi to?«

Seveda, jaz mu v prvem presenečenju nisem uiti odgovoril.

»Veste vi to?« je ponovil z nosljajočim glasom.

»Seveda vem!« sem se mu zasmejal.

»In zakaj potem, če veste, ne pišete datuma v levi rob zgoraj?«

Stvar mi je postajala neprijetna.

»Potrudil se bom vprihodnje — zmotil sem se — oprostite!«

Mislil sem, da je stvar s tem rešena, pa — o joj! Nosljajoči šef se je obrnil s pol glave k meni in mi je pomolil papir s tistim nesrečnim datumom nazaj:

»Torej boste ta protokol prepisali in boste postavili datum v levi rob zgoraj, ste razumeli?«

Oh, razumel sem ga, ampak da bi radi data prepisoval ves akt kakor kaznovan šolarček, to se mi je zdelo skrajno smešno.

»To je pač vseeno, mislim ...« sem dejal in prezrl protokol, ki mi ga je molil. Ampak, da si ga sedaj videl, Jegore! Obrnil se je s celo glavo in iz oči so mu sipali bliski:

»Tooorej jaz, tajni svetnik, in triii leta že šef moskovske policije, neee vem, da je treba datum postaviti v protokolih v levi rob zgoraj? In to da bi bilo vseeno?! Prosim, poglejte v arhiv! Samo en akt mi najdite, da bi imel datum kje drugje kot v levem robu zgoraj — pa ste vi šef in tajni svetnik, jaz pa bom vaš psihiater! Veste vi, moj ljubi doktor, vi ste še premladi, da bi vedeli, kje mora stati datum v protokolih!«

Veš, Jegore, da smo študirali včasih pred rigorozi cele mesece noč in dan in da sem navajen učenosti kot mužikova žena nagajke^[4] — ampak toliko na enkrat me je vseeno premagalo. Veš, danes nisem nervozen in takrat sem imel živce močne kakor bikovka, ampak da se mi v zadnjem hipu ni zasmilil, ne pomogli bi mu vsi svetniki! To dostojanstva opito človeče pred menoj, suho in neznatno kot podlasica, ki me je motrilo skozi zlata očala tako zmagoslavno, se mi je v zadnjem trenotku zazdelo tako neizrekljivo komično, da sem mu obrnil hrbet in se začel na ves glas smejati. On pa — že med vratmi sem ga slišal, ko je nosljal za menoj:

»V levi rob zgoraj, moj ljubi dooktore ...«

Konec je bil ta, da sem bil čez dva meseca tu pri Sv. Katarini ....

— Ti si vzdržal, Jegor, med temi filistri?^[5] No da, sčasoma se človek privadi! Hahahaha, v levi rob zgoraj, moj ljubi doktore! Kakor bi arhivu ne bilo vseeno! Da, da, človek se privadi, ampak ne vselej ... Tu pri nas imamo na primer nekoga, ki se ni privadil, ampak je raje znorel ... Čakaj — škoda, danes je prepozno, ampak jutri ga obiščeva — čudovit človek, mislil boš, da je popolnoma zdrav, toda on ti striže iz kartona možičke in pravi, da ustvarja nov, boljši rod ...« Pozno v noč še sva pri kipečem samovarju oživljala stare spomine. Že je odbila ura davno enajst, ko me je spremil Fjodor Grigorovič v spalnico in mi želel mirne noči.

Potegnil sem pernico preko ušes, zaprl oči, parkrat preštel prste, in že so me nevidne peroti ponesle daleč k ženi in Nastjenki in Mitji in pred starodavni zeleni kamin Jekaterinskaji ulici.

Zbudili so me petelinji klici s pristave, ki je stala par lučajev pred mojo sobo. Odprl sem oknico, ampak zunaj je bil še gost mrak in na nebu so ugašale zadnje zvezde. Vse je bilo tiho in pokojno, le od nekje daleč sem cul ropotanje lesenih cokelj. Morda je vstala dekla, da pomolze krave.

Legel sem nazaj in mislil o Grigoroviču. Da, on je prost in morda niti sam ne ve. Kako se je smejal, ko je pripovedoval ono zgodbo s policije ... Ljudje, ki imajo šefe, se ne smejo tako ... Srečen je! Ničesar mu ne manjka ... Zakaj se ne oženi? Tako sem razmišljal in vedno bolj na široko so se mi zapredale in zavozljavale misli, dokler nisem pal v nekako dremavico, in so se mi zmešale popolnoma ...

Naenkrat sem videl pred seboj svojega šefa, z veliko polo papirja in z jeznim obrazom:

»Moj ljubi Jegor Vladitnirovič, datum pišemo pri nas v levi rob zgoraj — veste vi to?«

»Vaše Prevoshoditeljstvo^[6] — šestnajst let ... Zmotil sem se ...«

In naenkrat je zrasel poleg njega Vasiljevič:

»O — vi tukaj? Kako je vaše zdravje?« In potem se je obrnil k šefu:

»Ne verjemite mu — vedel je, toda nalašč se je zmotil, imenoval vas je filistra, rekel je, da je vseeno ... Revolucionar je!«

In šefova stroga očala so zabliskala vame:

»Tako?! Ampak moj ljubi, mislite vi, da ste morda Fjodor Grigorovič? Ničesar nimate kot malo hišico v Jekaterinskaji, o — vse vem! Tistih šest tisoč osemsto rubljev, to je pa dota Nastjenki!«

Počakal je, kakor bi hotel preizkusiti utis svojih besed.

Ves poten sem jecljal:

»Usmiljenje ... Obljubim ...«

»Umirovimo vas, če se ponovi ...« je ponovil trdo.

»Idite sedaj in pomnite: Datum postavljamo pri nas v levi rob zgoraj!«

Uničen sem se obrnil, ravno takrat pa so se odprla vrata in Fjodor Grigorovič je stal med podboji in neusmiljeno potezal za vrvco ogromnega papirnatega možička in se smejal, da se mu je tresla griva ...

— Globoko sem se oddahnil, ko sem se prebudil. Bil sem ves poten. Skozi špranjo v oknici je sijal tja do postelje ozek pramen solnca. Vstal sem in se opravil.

Zunaj je bilo krasno; megla se je dvignila in v lužah na pristavinem dvorišču se je zrcalilo solnce, da se mi je zdelo, kakor bi bile iz čistega zlata. Pred golobnjakom jo hlapec naprezal konje in žvižgal refren^[7] vesele pesmi.

Hooo — nazaj vranec! je prihajalo prav do mojega okna.

Tudi v hiši so se začeli gibati. Stopil sem na hodnik in že me je prestregel Fjodor Grigorovič.

»Že pokoncu? Kako si spal?«

Povedal sem mu svoje sanje od jutra.

»Vidiš, to ste vi iz pisaren, vsi nervozni in izmučeni ... Jaz ne sanjam nikdar! Tisti papirnati možički ne spadajo v tvoj posel, pa so te vznemirili! Žal mi je, da sem ti pred spanjem pripovedoval o njih, pa sedaj je prepozno — oprosti! Po zajtrku obiščeva Aksima Aksimoviča Goračeva, zanimal te bo. Veš, on je — originalna fiksna ideja, upravni uradnik, ki se ni privadil, ampak je raje znorel ...«

* * *

»Kako v am gre, Aksim Aksimovič?« ga je pozdravil zdravnik.

»Kartona mi je zmanjkalo,« mu je odgovoril.

»Dobite ga takoj, ampak sedaj imam neko željo do vas,« je odvrnil Grigorovič. »Ta gospod« — pokazal je name — »je zvedel za vas in želi, da se razgovori z vami.«

»Tako? Z dovoljenjem — odkod prihajate?« se je obrnil Aksim Aksimovič, "originalna fiksna ideja", do mene. Pogledal sem zdravnika.

»O, lahko se razgovarjaš ž njim kot z vsakim drugim! Itak ne bo treba mnogo ... Govoril bo sam. Jaz pogledam medtem k drugim, najdeš me potem zopet spodaj ...«

»Iz Moskve pridem — moje ime —«

Tu me je Aksimovič prekinil.

»Torej vendarle je odšel ... Včasih, kadar imam največ dela, presedi po cele ure pri meni in me moti s svojimi vprašanji ...«

Nisem vedel, kaj bi odvrnil.

»Dovolite — nisem se vam še predstavil: Čerinov, Jegor Vladimirovič Čerinov, upravni kontrolor ...«

»Aha,« — se je zasmejal, »to je vaše ime, kaj ne? Oh, to je popolnoma nepotrebno ... Tudi jaz sem ga imel svojčas, ampak sem ga odvrgel, ker je vseeno .. Veste, to je bila dobra ideja, spočetka, dokler je niso popačili — to z imeni, mislim. Vi ste bili Jegor Vladimirovič Čerinov in ste počeli, kakor se je zdelo Jegorju Vladimiroviču Čerinovemu ... Zdaj greste ob osmih v pisarno, potem se zanimate za stvari, za katere se v resnici ne zanimate niti najmanj, in ko udari ura na steni dve, odložite sredi stavka pero in se zadovoljno-leno pretegnete:

Hvala bogu, zopet je minil dan ... Ampak ta dan ni bil vaš, Jegor Vladimirovič Čerir. ov, to je bil dan upravnega kontrolorja ... Ne čutite? Glejte, kdaj vpraša kdo v pisarni po Jegorju Vladimiroviču?! Samo po gospodu kontrolorju! Čemu vam torej ime? Bi ne bilo vseeno, da vas zaznamenujejo s številkami: 1, 2, 3 itd., recimo po službenih letih?!

Vidite, tudi jaz sem bil svojčas uradnik. Ne vem več, kakšen. Ampak to je bil vrag — jaz sem imel takrat še svoje ime in se nisem mogel privaditi, da bi me bili nazivali s številko! Moje ime — to sem jaz, to je moj človek, moja misel, moja volja — čemu bi mi bilo sicer!? Srečen sem bil takrat, da imam svoje ime ... Smilili so se mi ljudje, ki so bili z menoj in so s takim zadovoljnim dostojanstvom šteli svoja službena leta ... Pa sem jim pripovedoval, da so ta leta, ki si jih oni prisvajajo, pravzaprav last popolnoma tujih jim revidentov in kontrolorjev in tajnikov in svetnikov, da je njihovo pravo življenje obstalo tam, kjer so zamenjali ime za službeni razred — tisto njihovo lepo, solnčno lastno življenje ... Včasih me je kdo poslušal in se zazrl za hip tja nekam daleč skozi okno in že se mi je zazdelo, da je zalesketal v očeh žarek iz onih dni, ampak v naslednjem hipu že je zamahnil z roko in se mi naglas zasmejal:

Mladi ste ... Privadite se!

Veste, tisti smeh, v katerem ni nič smeha ...

Meni pa je bilo žal teh ljudi, ki so bili samo še lupine ... Čemu ljudem imena, če se ne razlikujejo v ničemer kot v službenih letih?! Glejte, tako so se mi zdeli kakor nova lekarna: polna polica steklenic, malih, velikih, nekateri z dolgim, druge z debelim vratom, lepo etiketirane vsaka s svojim prav posebnim imenom, nekatere celo še posebej z mrtvaško glavo — ampak vse enako prazne!

Res — smilili so se mi in rad bi jim pomagal ... Pa si niso pustili ... Zagledal se je skozi okno, pa je v naslednjem hipu zamahnil z roko in se mi trdo zasmejal:

Mladi ste ... Privadite se ...

In nekega dne, ko sem razmišljal o stvari, mi je naenkrat prišla misel, da ljudje niso prav ustvarjeni.

Namreč — človek ima ime, ki ga ne rabi, čeravno ga šele ime napravlja za človeka. Ali je treba spremeniti obstoječe razmere — to ne gre, ker so znali poedinci in cele kaste od pamtiveka do danes vcepiti ostalim nauk o pravičnosti suženjstva tako temeljito, da jim je postal danes življenska potreba — ali pa je treba preustrojiti človeka. Bog se je bil temeljito zmotil ... To se pravi, morda, morda pa da je tudi drugače ... Ste brali kdaj Epikura^[8]? On pravi nekje:

Dvojno je mogoče. Da bog hoče zlo zabraniti, pa ne more, ali da hoče in more. Če hoče in ne more, je brez moči; če more, pa noče, je hudoben; če ne more in noče, je brez moči in hudoben; če pa hoče in more — zakaj ne stori?!

Če je dal bog človeku ime — kaj mu ni hotel dati s tem svobodne volje, misli, osebnosti? In če je to hotel, zakaj ne pusti, da jo uveljavi — zakaj pripusti družabni red, ki napravlja i z človeka zvezo marionete in stroja?

Glejte, ta naš družabni red ... Človek, pravijo, je socialno bitje ... To se pravi, kaj ne, da so koristi družbe višje od njegovih osebnih, da mora on te svoje koristi podrediti torej celokupnosti. In če jih ne, da greši ... Pa — ste li že vi kdaj razmišljali o tem? Ne? Pazite torej. Če se torej vi odrečete svojemu, ste storili to v prid celokupnosti. Vsak, kdor se odreče svojim pridom in jih podredi tujim, stori to v prid celokupnosti. Ampak — če se vi, če se vaš brat, vaš tovariš v pisarni in sploh vsi, kar vas je, odrečete svojim koristim — kje je potem ona družba, kateri v prid ste se odrekli?! Vidite. — Kaj pa je ta takozvana celokupnost? Mar ne vsota vseh poedincev?! In tako ste se odrekli ne v prid družbi — ta ste vendar vi sami — ampak v prid nekaterih, ki stoje izven te družbe, tistih, ki so postavili ta nauk in so vas znali tekom tisočletij tako prežeti ž njim, da v am sedaj niti ne pride na um več, da bi podvomili o njegovi nedotakljivosti ...

Če je bog ustvaril ljudi, da s svojim umom izvršujejo svojo prosto voljo — zakaj je pripustil, zakaj se ni uprl temu lažnemu socialnemu redu?! In če je ta socialni red po njegovi volji in pravičen — čemu vam je dal potem imena ?!

Vidite, tako sem razmišljal in prišel slednjič do zaključka, da je eno preveč in se mora umakniti: ali človek ali družba. In ker so se ljudje odrekli svojim koristim, svoji volji, svojemu imenu, torej tistemu, po katerem šele so postali ljudje, v prid družbi, so se umaknili že sami in družbo s tem potrdili. Vendar to ni dovolj. Včasih namreč se vendarle še vzdrami dnu prs nekaj, kar se upira, nekaj svetlega, močnega, kar bi potrgalo te laži-nauke in bi vzraslo in vzkipelo in bi bil človek spet prost — ampak on se je privadil in že davno ne more več shajati brez njih in samo še zamahne z roko, če ga spomniš samega sebe — in je spet daleč mladost in svoboda ...

Kaj mislite, da jim nisem gledal v dušo, ko so se mi smejali, kadar sem jih hotel vzbuditi?! Oh — žal jim je bilo, da bi kakor dete plakali za onimi zlatimi odplulimi časi, ko so še nosili imena mesto številk ... Videl sem, kako se vzbudi v tistih urah črv in gloje in gloje ... Smilili so se mi, čeprav so zamahnili z roko in se mi smejali ...

Sram jih je bilo, da bi priznali:

Žena, družina in od nas samih potrjeni socialni red je kriv ...

Vidite, tako sem razmišljal in prišel do zaključka, da bog ni storil prav. In sem vstvaril nov rod. Čisto po njegovem vzorcu, ljudi pokorne in uslužne, samo brez imena, ki ga ne rabijo ... Čemu bi sužnju ime?! Stori, kar zahteva služba, tisti, ki ga potegnejo za vrvco — to mu je dovolj! Tudi žalosti jim ni treba ... Tiste ure, ko bi zrl skozi okno in bi glodal v prsih črv, bi bile za službo izgubljene ... In od osmih do dveh nima pravice ... Pazili bi nanj, če bi ga enkrat zalotili. In če bi se zgodilo večkrat, bi ga konečno umirovili ... On pa ima ženo in otroke in ne sme ... Čemu bi mu torej spomin in žalost!

Tudi misliti ni treba mojim ljudem. Ne ugibljejo o svojih šefih in tako jim ostane prihranjen pojm "filister" in mnogo jeze. S tem se tudi izognejo vsakemu sumu, da so revolucionarji...

Vse sem jim prihranil — glejte, kaj nisem dobrotljiv bolj od boga?!

Nič ne ve, kdo ga poteguje za vrvico, pa kako veselo cepeta s svojimi šibkimi udi!« —

Sam ne vem, kdaj in odkod, je privlekel Aksim Aksimovič pri zadnjih besedah iz kartona izrezanega možička, ki so se mu udje premikali na vrvci.

»Vidite, kako je poslušen! Kako lepo uboga — brez vprašanja, brez ugovora, brez kritike — kaj ni to vzor človeka za naš čas?! Podarim vam ga za spomin ...«

Obotavljal sem se za hip. Presenetil me je konec, ki sem ga sicer čakal ves čas, pa je vendarle prišel tako nepričakovano.

»O — le vzemite! Glejte:«

Segel je v žepe in zmetal na dan celo kopo enakih papirnatih možičkov ... In iz zadnjega žepa še škarje in klobčič vrvce ...

* * *

Možička sem dal Mitji.

Najprej me je začudeno pogledal:

»Kaj pa je to?«

»Tvoj oče, Mitjuška!«

Premislil je, potem pa se zasmejal, da so se mu vsuli zlati kodrčki preko vsega obrazka.

Privil sem ga k sebi in ga pogladil po rdečih ličečih ...

On je še mlad, zelo mlad ... Hvala Bogu! ...

Opombe

1. Sugestijski = prepričevalen, sugerirati = z duševno močjo nekoga v svojo oblast spraviti.
2. Ilija Muromecjc silen junak iz ruskih pripovedk.
3. Psihiatrija, zdravniška veda, ki se liavi z duševnimi boleznimi.
4. Nagajka - kozaški bič.
5. Filister = starokopitnež.
6. Prevoshoditeljstvo, naslov, ki so ga na Ruskem podrejeni dajali svojim višjim, nekako "Vaše Blagorodje" ali podobno.
7. Refren, del pesmi, ki se ponavlja.
8. Epikur, starogrški mislec.