Zgodba o fakirju in njegovi piščali

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zgodba o fakirju in njegovi piščali
Ernest Tiran
Izdano: Kres, 2/3–4 (1923), 54–57, 85–89
Viri: dLib 3, 4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pod oknom vri granatnih jablan cveti, deliti, prepeva. On pa v svoji sobi, dlan ob čelu in debela knjiga pred njim.

Bere.

»Govorimo: Vkovani smo v tisočere verige ... Vemo, da smo ukovani, pa vseeno hodimo v krogu okrog in iščemo cilja Ni cilja, govorimo. In vendar hodimo ...

Ker vemo, da je cilj, samo da ga ne dosežemo, ker smo ukovani in ne moremo prestopiti kroga svojih verig ...

Daleč je Božanstvo in v krogu okrog hodimo in Ga iščemo in kličemo, zraven pa božamo svoje verige in jih stiskamo k srcu ... Hodimo v krogu okrog, večno v krogu okrog; na tisoče jih tako hodi. In vsi tisoči, kakor da so se zmenili, se igrajo isto igro "življenje".

Pozlatili smo si svoje verige — dolg je bil naš čas in prazen, mi pa zelo ljubimo svoje verige, zato smo jih pozlatili — in zdaj jih razkazujemo drug drugemu. Na odprtih dlaneh nosimo svoja srca in svojo modrost: Ni cilja. Od danes do jutri smo. In daleč le Bog vklenjenim in prokletim. Igrajmo se.

Ne vzemite nam naših igrač! Kaj bi brez njih?! Naše življenje so. Brez smeha, brez ljubezni, brez solz, brez sovraštva, brez upa, brez bojazni — praznih rok in src bi bili brez njih! Mi pa se tako radi igramo igro "človek" ... Ne vzemite nam naših igrač.

Da, da, njihova mala srca ljubijo zelo te svoje rahle radosti. In svoje drobne bolesti pestujejo, kakor da so bolna deca ...

Da, da, na pot so namenjeni, pa so kakor čebele iz panja: vsako noč se vračajo v svoje ozke celice. Kakor otroci so in žalostno zro, ko pada solnce v zaton: ne vedo, da mora biti noč pred novo zarjo ... Kakor otroci so, ki sejejo rdeče liste v trato: ne počakajo semena, še vedo ne zanj, ker ni pisano pobarvano.

Glej jih: drže vinar v svojih rokah in bi si lahko kupili zanj, kar bi tako nad vse radi; pa ga krčevito drže med svojimi prsti in ga ne spuste za nič, ker vedo, da bi bili zagotovo ukanjeni: »Ne bi dobili toliko za vinar, če bi ne bil vreden vinar še vse več!« Glej jih: Res so kakor deca, ki vpije, da je lačna, pa ji daš žlico in vpije še boli in otepava z vsemi štirimi: »Goljufali bi me radi, pa me ne boste! Jesti hočem — kaj bi z žlico!«

Ti pa, ki bereš:

Najdražja je smrt ... Stresi verige raz svoje gležnje, stresi tisto dvoje zrn iz srca, tisto dvoje zrnc ljubezni in sovraštva ... Ne čakaj, da pride jesen in boš ležal otrpel pred panjem — s svojim najboljšim pojdi naproti božanstvu svojemu ... Najdražja je smrt ... Zakaj smrt je zrno, ki bo iz njega klas življenja ...«

Tako je bral stari modrijan Taen v debeli knjigi svoji, v vrtu pod oknom pa se je igrala mala kraljičina Ra-Mi. (Kraljičina Ra-Mi je imela lase črne kakor noč in lica kakor dvoje zorečih marelic in je bila učenka Taenova.)

Obrnil je list in je bral dalje.

»Življenje pa je pronicanje v Božanstvo ... Ne mudi se predolgo, ne potrkavaj s pozlačenimi verigami svojimi ... Zakaj dolga je pot, da boš eno ž Njim ... Zdaj si kaplja v planini .. . Dolga je pot do Oceana ... Da boš eno z Božanstvom, ti v Njem in Božanstvo v tebi ... In ne bo Večnemu Miru ne brega ne dna ... Mir — to pa je cilj«.

Naslonil se je nazaj, povesil glavo, z roko potegnil preko čela, odpodil trpko misel.

»Kakor prašek na sandalah zadnjega Njegovega služabnika sem — pa hočem biti eno ž Njim?!«

Zopet je bral dalje.

»Kakor kolo je Bog, sam vase in v nas vklenjen krog in svoje in naše središče obenem ... Mi, ki se še nismo dvignili v smrti, Ga ne vidimo... A odsev njegove skrivnosti je v naših srcih... Veruj ...«

»Verujem, verujem«.

Stopil je k oknu in pramen solnca je pozlatil blažen smehljaj na zgubanih licih.

V vrtu pod oknom pa je sedela v travi mala kraljičina Ra-Mi in je metala v zrak pesti obletelih cvetnih lističev, da se je zdelo, kakor da se razposajeni beli metuljčki sipljejo na pašo. Naenkrat pa se je naveličala in vstala. Utrgala je v grmu cvetočo vejico in zapisala z njo v pesek z velikimi črkami:

»Dada spi«.

Ni je videl.

»Verujem, verujem,« so v čudesnem lesku še vedno molile njegove oči.

Sedla je v trato in zapela.

Zdramil se je zdaj šele in prisluhnil.

»Ne vem, nič ne vem, zakaj —
srce mi drhti ...
Sladka bojazen, roža rdeča, opojna sreča
je v srcu se mi razcvetela!
Ne vem, nič ne vem, ne odkod, ne kdaj ...
ko da ves svet žvrgoli, se mi zdi.
Kaj je s teboj, kaj je s teboj, oj srce moje? — —
Ptička - Ljubav se ti vsela v srce je in poje! ...«

»Dada!« ga je zagledala in zardela.

»Lepa je ta pesem, moja Ra-Mi ... Že sem jo čul nekdaj ... Takrat, ko je bila pomlad ...« Kaj mu je bilo v hipu? Naenkrat ni bil več sivi modrijan Taen, naenkrat je bil daleč, daleč. In neskončno nežna in sladka, davno pozabljena skrivnost vse krog njega.

»Dada, ti si hud name .. . Norčevala sem se iz tebe, glej.«

Dada spi.

On pa ji je pogledal v njene zveste rjave oči in ni nič slišal, kaj je rekla in je mislil — na zgodbo o fakirju in njegovi piščali ...

»Zakaj si žalosten, dada? Zakaj nočeš v vrt, dada? Glej, tu je solnce in samo cvetje in zdravje, ti pa zdiš tam v svojem zapredku in ne veš in ne vidiš ničesar kot svojo učenost ... Kaj je v tistih knjigah tvojih? Ne pokažeš mi jih, ne vem, kaj je v njih! A vem dovolj — niti enega samega solnčnega žarka ni v njih, niti enega vriskajočega lastovičjega gnjezda, niti enega samega drobnega cveta granatne jablane ... Edino življenje, kar ga je v tistih debelih tvojih knjigah, je morda črv, ki rije za platnicami! O, da bi ti jih zgrizel do zadnje črke, vse, vse! Kako bi se ti smejala, dada! Gledal bi ga in bi se ga ne upal niti dotakniti ... On pa bi grizel, grizel vse ... In potem bi se moral dada igrati z menoj«.

A že ji je bilo žal.

»Čakaj, pridem pote in se ti zasmejim v obraz. Videl boš, kako znam! In toliko časa se bom smejala, da se nasmehneš tudi ti, dada moj«.

Vplela mu je svoje rožne, tanke prstke v sivo brado, privila ga k sebi, ga poljubila na čelo.

»Ne bodi več žalosten, dada«.

Pisana, z dišavo poškropljena svila šumi krog njiju. Naročaj rdečih rož je natrgala kraljičina Ra-Mi in se igra z njimi.

Pri Taenovih nogah.

On pa zre tja daleč nekam preko vrta in jo boža po črnih laseh in govori čisto tiho.

»Si položila že kdaj vrtnico v knjigo? Tvoje vrstnice narede včasih tako in potem pozabijo nanjo ... In ko čez dolgo, dolgo listajo po spominih, jih najdejo rumene, zgubane, mrtve. A iz knjige še vse diši, prav kakor takrat ...

Nasmehnemo se (se res nasmehnemo?), z dvema prstoma počasi razdrobimo suhi cvet, ga raztrosimo v veter, a iz knjige diši in tudi v nas diši, tako sladko, da bi zajokali ... Zakaj sem žalosten? Saj nisem. Samo časa nimam, da bi se smehljal z vami. Moje stare povesti me kličejo, naj jih ne pozabim. Vedno, povsod ... A rahle so te moje zgodbe«.

»Povej mi, dada, povest!«

»Ne morem jih, ne znam povedati na glas. Saj bi — pa zadrhtim, zajecljam. Komaj par suhih, brezbarvnih lističev bi ti vsul k nogam, tebi z naročjem rdečih rož«.

»Povej mi, dada, povest!«

»Kakor dragocena vaza so, jaz pa ne znam pripovedovati na glas. Komaj par bednih, zavrženih črepinjic bi ti vsul k nogam«.

»Povej mi, dada, povest!« Živel je v deželi Tam fakir, ki ni imel ničesar kol svojo mladost in vrečo s kačami krog rame in bambusovo piščal.

In živela je v tisti deželi kraljičina, ki je imela na rokah dve težki, s kameni vdelani zlati zapestnici. In dvoje velikih sanjavih oči.

Hodil je od vasi do vasi, od sejma do sejma in je žvižgal na svojo piščal in kazal svoje kače.

Hodila je v cvetoči ogradi krog očetovega gradu in se radostila lesketajočih se kamenčkov v svojih dragocenih zapestnicah.

A kam z mladostjo? A kam z mladostjo?

Tako je hodil fakir s svojimi kačami po svetu od sejma do sejma, žvižgal v zlata jutra, v bele dni. In zvečer je zasanjal — o zlatem gradu za temnim zidom, o ujeti kraljični, ki ima na rokah zapestnice iz dragega kamenja in objokane oči.

Tako se je sprehajala kraljična po zagrajenih vrtovih, požvenketovala z zapestnicami, v zlata jutra, v bele dni. In ko je rosni večer razplel lase, je sedela pri oknu m pojokavala.

Po zeleni pokrajini, kjer hodi fakir, prost in mlad in lep, in piska na piščal ...

Ko sta se srečala, sta se že oddaleč spoznala.

»Kaj nisi to ti, kraljičina, ujeta v zakletem gradu? Pokaži mi roke, da vidim zapestnice iz dragega kamenja! Ti si! Sanjal sem o tebi vso mladost — pozdravljena!«

»Kaj nisi to ti, fakir s piščaljo? Iz oči ti diši tvoja zelena pokrajina! Ti si! Sanjala sem o tebi vso mladost — pozdravljen!«

In sta se poljubila in ustne in čelo in oči, dolgo in vroče.

Pri vratih sta se shajala, ljubezen ne šteje dni.

— — — — — — — — — — — — — — — —

In na predvečer slovesa sta si zamenjala svoje vse: On ji je dal svojo piščal, ona njemu zapestnice svoje.

Na predvečer slovesa? Saj se ne bosta poslovila nikoli!

Na predvečer slovesa.

Kraljičin brat je bil zasumil. Splezal je v line in pazil. Ko je videl ljubimca od vrat, ni rekel ničesar.

Drugi večer pa so bila vrata zazidana.

Kraljičina ni vedela ničesar in je prišla kakor vedno. In tako je bila navajena zidovja, da niti zapazila ni, da vrat ni več. Hotela je zapiskati na piščal — znamenje.

A tu je stopil brat k njej.

»Ne bo ga več! Fakir s plešočimi kačami! Predrznež, ki je dvignil oči h kraljičini!«

»Joj, prejoj! Kaj si storil! Glej, svoje vse mi je dal, piščal svojo! Ljubi me in tudi jaz ga ljubim! Tudi jaz sem mu dala svoje zapestnice, svoje vse!«

»Hahaha! Dobro si zamenjala, zares! Za zlate zapestnice bambusovo piščal! Lopov! Ampak pazil sem. In čeprav sem prišel prepozno, še sem prišel prav! Ne bo ga več!«

In je zgrabil bambusovo piščal in jo stri med prsti. Zajokala le kraljičina, tako silno, da je umrlo onkraj zida fakirju srce.

Brat je poklical zlatarje in so ji napravili iz čistega srebra piščalko, da je umolknil in prisluhnil slavček ob njej.

Ni se je niti dotaknila.

Tudi zajokala ni več.

Samo ugašala je od dneva do dneva. In nekega jutra so jo našli pred zazidanimi vratmi — mrtvo.

»Fakir je kriv,« je proklinjal brat in ukazal, da ga poiščejo in vržejo v najstrašnejšo ječo.

A fakirja ni bilo nikjer.

* * *

Dvignil je modrijan Taen roke, dvoje velikih, zgubanih rok, ob njih z dragim kamenjem vdelane zapestnice. Dvignil je roke — zastrl oči.

»Ubogi, ubogi dada«.

Zgrabila je v naročje, nasula rož po njem, zaihtela, sklonila se k njemu, ga poljubljala na oči, na ustne, na čelo. Vsipala je rož po njem, vedno več, vedno več.

»Ubogi dada, ubogi dada«.

Tedaj se je stresnil starec in že ni bilo več solz iz oči.

»Ne ne, Ra-Mi,« se je nasmehnil.

»Rekel sem ti, da ne znam pripovedovati na glas. Odpusti. Tvoje so rože in tudi solnce je tvoje. Meni pa ostanejo moje rahle povesti«.

In ji je, smehljaje se, vračal rože, ki jih je nasula krog njega.

»Žalostna je tvoja povest, dada — zares. Ampak — zakaj se nista prijela za roke, zakaj sta se bala? Greh je bil, da se nista dvignila! Zato sta umrla, ker sta bila vsak zase«.

»Kaj si videla, kdaj je vzcvetelo vse to cvetje? Čez noč, kdove kdaj. Zjutraj si odprla okno in te je pozdravilo z vsem svojim dehtečim razkošjem. Kdaj odpremo svoja srca ljubezni? Potrka — še ne slišimo je. Šele ko so bila vrata zazidana, sta se zavedla, da je bila v njunih srcih že davno«.

»Ubogi dada, ubogi dada«.

In — kaj veš, kako je lepa ta pomlad? Trgaš cvetje in bi pokrila ves svet ž njim — in šele ko bo odpadlo in bo rumeno in velo, se domisliš, da je minilo«.

Kraljična Ra-Mi pa ga ni poslušala in je molčala in sipala cvetje po svojem sivem učitelju.

* * *

Kaj je res, da je slišala povest o fakirju?

Ob oknu sedi in gleda v dolino, ki je že vsa pokojna. Kakor blazina mehkega, zelenega zdravja leži pred njo in je vsa vezana z vriskajočimi solnčnimi sanjami. Pastirji se vračajo s paše; k reki ženejo svoje črede. Vsi zlati so valovi v zahajajočem solncu. Mir; čisto zamolklo se sliši mukanje govedi do gradu. Pastirji slone ob vrbah in se šalijo z dekleti, ki so prišla po vodo. Šalijo se in se smejejo in jih dražijo.

Kakor pesem je ta njihov smeh in te rjave, v solncu se bleščeče roke, ki jim branijo — ne branijo. In tudi oni čutijo, da je pesem.

Nič se jim ne mudi.

Zdaj je mesec rdečih rož. In ne bo nikdar več.

Kraljičina Ra-Mi je zasanjala.

»Trgaš cvetje ... in šele ko bo velo, se zmisliš, da je minilo.«

— — — — — — — — — — — — — — — —

Ko se je zbudila, ji je ležal blažen smehljaj v očeh.

Zunaj je dihala noč, topla in mehka kakor lastavica na gnezdu.

* * *

Stari Taen je sedel pri mizi, knjigo odprto, glavo v dlaneh. Vedno delj so tipale trudne misli, vedno hitreje so se vračale, in slednjič je zaspal.

Takrat pa so se čisto na tiho odprla vrata in je vstopila.

Sklonila se je k njemu, ga pobožala po laseh.

»Motil si se, dada ... Vem, da bo to cvetje minilo. Da bo ta smehljajoči se Bog nekoč odvzel od nas to našo dišečo mladost ...

In glej — ravno zato trgam, ravno zato sipljem to cvetje krog sebe, ker bo minilo! Ko ga ne bo več, bom vedela: Pomlad je bila in — vsa je dišala meni! Zame je dehtela, v mojih laseh je umrla. Še spomin bo ves dišal, iz samih rdečih rož bo spleten, in do konca bodo dišali moji dnevi od njega. Ta pomlad je smehljajoče se obličje Božanstva; do roba je polno moje srce tega Njegovega obraza! Oj, samo žarek te svoje sreče, da bi ti dala, dada moj; ne bil bi več žalosten. Zakaj — kaj je Božanstvo drugega nego Smeh, nego Ljubezen, nego zeleno zdravje?! In življenje — kaj je drugega nego pronicanje v Božanstvo?! ...«

In je splahnela v nič.

* * *

Jesen je, solnca ni več.

Zgodba o fakirju in njegovi piščali je spomin.

Mesec rdečih rož je minil.

Kraljičina Ra-Mi je daleč.

Desetletje prhni med njo in med njim, ki je ostal.

Leži na postelji, bled je njegov obraz. Na prsih knjiga; bere:

»Kakor drevo je življenje ... kakor drevo, ki na njem vise zlata jabolka naših sanj. Cveti, rodi. In mi sedimo pod njim in stezamo svoje medleče roke ... Ampak vsakih tisoč let morda se komaj pripogne veja, na kateri blesti sreča ... Naše oči pa so že vse oslepele tega večno migetajočega svetlikanja, ki so zrle vanj, odkar so bile izpregledale ... Samo še iz navade sedimo in čakamo. Ker nas je strah, da bi potrgali zlatopajčevinaste zapredke, ki ždimo v njih ... Daleč je Bog, govorimo in čakamo. Ker je ostalo v srcu, in vendar ne moremo odvreči svojih pozlačenih verig. Je sreča, čeprav so nam že odrevenele roke. In čakamo, dokler da se zapro za večno trudne oči«.

Komaj še bere bolni modrijan Taen dalje.

»In kakor vodomet je življenje ... Dviguje se in pada iz samega sebe in spet samo vase. Vsakih tisoč let morda pa se dvigne iz njega ista kapljica, zablesti, za kratek hipec, zadrhti v vsem prelestnem solnčnem razkošju, in že je spet padla ... Nazaj v skrivnostni tolmun — da se spočije ... V neskončnih naročjih Miru ... Dokler da bo spet tisoč let ... Človek — kapljica«.

»Nisem žalosten,« so šepetale ustne. »Kako bi bil žalosten! Tisoč let sem doživel«.

Zelo je bolan modrijan Taen. Komaj še dvigne roko, da pritisne še poslednjič svojo knjigo k prsim ... Poslavlja se od nje ... Boža jo ...

»Verujem, verujem ...«

Zasmehlja se, za hip se pordečijo vela lica, mu vzplapolajo oči.

Potem mu zdrkne glava vznak.

Zelo je bolan, res.

Žarek jesenskega solnca je legel preko vznožja, on pa misli, da je prišla kraljičina.

»Glej, ko se smehljam, ko nisem žalosten!« šepetajo smejoče se ustne.

»In glej, tvoje zapestnice ti vračam. Naj ti ne bo žal, da ni več kamenja v njih. Razsul sem ga, onim najrevnejšim, ki sem jih srečal na poti, vsakemu po en droben žarek, njim, ki so jokali ob cesti, ker niso vedeli, kam bi z mladostjo.

Naj ti ni žal — samo po en žarek — pa so vstali in so se prijeli za roke in so bili močni.

In kadar sem jim dal — za vsakim žarkom sem zajokal po eno solzo. Solze pa so postali biseri in ko ti vračam tvoje zapestnice danes, je njihov blesk ves miren in čist in globok«.

— — — — — — — — — — — — — — — —

»Kako ti je, moja mala Ra-Mi?

Se nosiš svoje smehljajoče Božanstvo v svojih prsih? Da — tudi ti si od onih, ki so dočakali tisoč let. Dobro ti je. In tudi meni je dobro. Glej, ko se smehljam, ko nisem več žalosten! —

Grem. Že je vse Mir krog mene. Zeleni Tolmun ... Dobro mi je. — — —

Pridi še ti, kraljičina, in svoj spomin iz rdečih rož prinesi s seboj, da ga ovijeva vse okrog sebe, pesem o Smehu — Ljubezni — Zdravju — in zasanjava in ne bo nobene želje nikdar več«.