Zgodba o cekinu
| Zgodba o cekinu. Bt.- |
| |||||||||||||
Drzni rokamavhi, vlomilci, tatovi, žeparji in slična svojat so kljub ljubljanskim kongresom odšli na oddih, tudi njih nevarni preganjalec g. Jože je odpotoval na dopust, tako da je nastopila v kroniki glavnega ali stolnega mesta Ljubljane — doba kislih kumar, v taki dobi pa se redkokedaj pripeti kaj nenavadnega, zato podajamo v olepšani obliki »zgodbo o cekinu«, katere jedro je resnično in se je dogodek odigral pred nekaj dnevi.
Vroče opoldanske ure odmora. Na klopi pod senčnatimi kostanji v »Zvezdi« je sedela postarna kmečka ženica, ki je prišla nakupovat v Ljubljano za balo svoje hčere razne drobnjarije in to daleč od tam, kjer so veliki gozdovi in kjer v bližini izvira reka Kolpa.
Na klopi poldremajoči ženici se je pridružil človek, dolgokrak, suh kot trlica, s ponošeno obleko in klobukom, ki je imel sredi obliko strelovoda. V rokah je držal zamazan nahrbtnik. Razvil se je običajen razgovor, kako je vroče itd. Izmenjavale so se misli ... in ... dolgin je kmalu za tem izginil — neznano kam po Ljubljani ...
Na policijskem ravnateljstvu pa se je kmalu nato nadaljeval drugi akt tega sestanka.
Ženica je prihitela s cekarjem v roki pred policijsko ravnateljstvo, tu je najprej naletela na dobrookroglega gospoda, ki dnevno podpira glavni vogal policijskega poslopja.
»Gaspod! Gaspod! Lovite mi tatu, lumpa! Vzel mi je cekin!«
»Pojdite k protokolu!« ji je dobrookrogli gospod lakonično odgovoril in ji pokazal na vrata glavnega vhoda.
»Kje pa je ta gaspod Protokol?«
»Tam v pritličju!« je bil osoren odgovor.
Ženica je skoraj dirjala v policijsko hišo in letala po stopnjicah sem in tja, vedno vzklikajoč: »Kje je Protokol? Kaj bo s cekinom, kje je tat?«
Končno je vlovila na stopnicah širokoplečega stražnika, ki je ravno peljal v zapore nežnega nočnega metuljčka.
»Gaspod! Gaspod! Pomagajte mi! Tat mi je vzel cekin! Kje dobim pomoč!«
»Pojdite k žurnalu!«
»Kje pa je spet ta gaspod Žurnal?«
»Tu na številki dve!«
Ženica je pristopila k dežurnemu uradniku. Bil je to v kriminalni stroki že preizkušen in v službi osivel mož.
»Gaspod! Gaspod! Hitro! Lovite tatu, ki mi je ukradel cekin! Hitro, drugače bo ušel. Ušel bo, če ne gremo prec za njim.«
»Le počasi, mati! Kaj pa je?«
»Ta, ta lump raztrgani ... tam ... tam na klopi sem sedela .. pa mu pokazala ... veste! ... cekin za sto kron« ...
»Kdo pa ste? Kako se pišete? Od kod ste?«
»Pa kaj Vam to mar, gaspod! To ni nič za me! Tatu mi lovite, to je poglavitno!«
»Najpreje, kako se pišete?«
»A tako? Tat, tat pa jo bo popihal, če bom Vam šele pravila te moje storije. Oh, moj cekin, moj cekin!«
»Še enkrat! Povejte mi najpreje, kako se pišete in drugo, potem bomo šele govorili o tatu.«
»Pa naj bo, če je tako! Sem Marija Ocepek, doma s Čabranskega, ob kranjski meji! Veste kje je Čabar?«
»Vemo! Ali poznate tam Petra Mihlinovega? Ta je naš velik prijatelj!«
»Kaj meni Mihlin, meni je za cekin!«
Ko so bile končane in izvršene za vsak policijski akt neobhodno predpisane formalnosti, je ženica z olajšanim in upajočim srcem, da ji primejo taru, začela praviti in opisovati svojo nezgodo s cekinom.
»Veste, gaspod, to je bilo takole! Sedela sem tam, tam na klopi. Prisedel je capin nebogljeni. Pokazala sem mu cekin za sto kron, lepo zavitega v papir. Vprašala sem, koliko je vreden. Rekel mi je, da dobim v banki 4000 kron. Zavitega v papir sem mu ga dala v roke. Potem mi ga je vrnil zopet lepo zavitega ...«
Ženica je prešla v jok. Solze so jo oblile.
»A, kje je moj cekin! Lovite in primite tatu! Ta lump je nato takoj vstal, podal mi je še lepo roko, rekoč: »Zbogom mamica! Zdravi ostanite. Cekin pa v banki zamenjajte!« Nekaj me je nato pri srcu zagrabilo. Pogledala sem v zaviti papir. Oh, groza! Mati križana! Cekina notri več ni bilo! Notri je bil sam okrogel pleh!«
Po dolgem zaslišavanju o osebi tatov, so sestavili protokol in ženico s tolažilnimi besedami odslovili.
Ženica se je vrnila domov brez cekina. Venomer pa je doma ponavljala:
»Ah cekin, cekin! Če gaspoda Protokola ne bilo, pa bi policaj tatu lahko prijel!«