Zgodba o Brlogarju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Zgodba o Brlogarju:
Sen iz davnine.

Ivan Albreht
Izdano: 1927
Viri: Domovina, 1927, št. 7, 8, 9, 10, 11, 12
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III.dno

Uvod.[uredi]

Ustno sporočilo ve povedati o nastanku posameznih krajev marsikaj zanimivega. Včasih so take zgodbe odsev zgodovinskih dejstev, ki jih preplete ljudska domišljija z raznimi okraski ter jih prikroji pač svojemu pojmovanju in čuvstvovanju primerno, včasih pa so to zgolj iz večno neusahljivega vrelca narodne poezije prikipevajoče pravljice ali tudi legende. Danes, v času radija in drugih modernih odkritij sicer te cvetke ne cveto več s tisto bujnostjo nego pred leti, v času naših dedov in pradedov, vendar jih ljudstvo povsod, zlasti pa po deželi, še goji z nekakšno ljubeznijo in iskrenostjo. Tako je tudi prav; kajti plodovi minulosti so seme bodočnosti. Vsi, od najmanjšega do največjega, smo otroci prošlosti. Čim globlje koreninimo s svojim bitjem in žitjem v delu in trpljenju, v hotenju in stremljenju svojih prednikov, tem jačje je naše poroštvo za dobro bodočnost potomcev.

Posebno zvesti svoji poeziji so kraji, ki so po prirodni legi oddaljeni od modernih prometnih žil. To so po globelih in kotanjah skrite vasice, zasanjane v objemu hribov v svoje mirno zatišje. Najsi jih tudi razburjajo razni časniki z novicami iz daljnega sveta in jih vzrujajo in dramijo v njihovem miru, je vendar po takih selih še vse polno tiste pravljične topline, ki jo izžareva ne le ljudska govorica in običaji, ampak celo oprava v hiši in celo orodje, ki ga ljudje rabijo pri svojih poslih.

Veliki narodi žrtvujejo za zbiranje takih narodnih zakladov velikanske vsote. Mi Slovenci za kaj takega nimamo ne denarja ne časa. Raje si priredimo vsake kvatre po ene volitve, vsak teden par «afer», kjer razkazujemo drug drugemu in ostalemu svetu svoje umazano perilo in gnojnico, ki je nakopičena v nas «za blagor naroda in države». Za spremembo se včasih se prav posebej skopljemo na enega ali drugega delavca med nami ter ga grizemo in tepemo in blatimo, da se že vragu studi, kakor pravi naš lastni pregovor. Da ne bom nikogar razburjal, naj zamolčim politike in omenim samo nekaj naših pesnikov: Prešeren, Gregorčič, Aškerc, Cankar! Kako smo jim grenili njihovega življenja dni! Čim pa se je kdo zgrudil rešilki smrti v naročje, smo ga jeli kovati v zvezde. Hej, kako znamo uganjati glorijo pri takih pogrebih! In še celo kavsati se začnemo med seboj za — mrtve! Tako o Gregorčiču še danes ni odločena huda pravda, ali je bil liberalec ali klerikalec, za Cankarja ne vemo, ali je bil socijalni katolik ali pravi «rdečkar» in še več takih «nerešenih vprašanj» nam beli glave. No, dokler so živeli, nismo vedeli o naših možeh drugega, nego da je n. pr. Aškerc «faliran far», Cankar ja — pijanček! Taki smo Slovenci. Zato pa čast in hvala nam! Bog oče pa je bil gotovo slabe volje tisti dan, ko je nas postavil na svet ...

Pst! Kam včasih zapelje človeka ta preklicani jezik! Skoro bi bil priklobuštral tako daleč, da bi mi kako goreče srce utegnilo očitati žaljenje božje modrosti, medtem ko sem hotel samo povedati, da pozna svoje pravljice tudi tisti košček sveta, ki se razteza od Logatca proti Idriji na eno in proti Vipavi na drugo stran. Nekdaj cvetoča pokrajina je danes kup nesreče in gnezdo revščine. Naši »mili pobratimi» tam z beneške plati so zaseali v živo telo, ki sedaj krvavi iz stoterih ran. Sredi gozdov in travnikov in polj se vije tista pošastna kača, ki jo zovemo — meja, državna meja! Sadiš krompir, pa ga sadiš četrt ure v Jugoslaviji, a naslednje četrt ure že v Italiji, ako si oborožen s potrebnimi papirji in ni gospod karabinijer slabe volje. Tudi lahko na jesen obiraš jabolka, pa ima jablana pol vrha na jugoslovenski, pol pa na laški plati. In ljudje, ki so se zadnja leta navadili že vsega hudega, si pomagajo tudi mimo in preko takih okoliščin z nasmeškom, češ, da jim zdaj jablane v laškem solncu rode pomaranče ...

Eh, že zopet me je zaneslo! No, pa naj bo. Danes je tako, nekdaj je bilo pač drugače! Ta čas ni niti tako daleč ... Kakor včeraj, tako se zdi človeku! Voz za vozom se je vrstil od Logatca proti Idriji in iz Idrije proti Logatcu: poljski pridelki, razna živila in les v eno smer, živo srebro in rudnina in les v drugo. Vmes vozovi in vozički s stranskih cest in potov, pa poštni avtomobili, šegavi mešetarji, klepetave potovke, pa sodarji s svojimi kadmi in kadicami in bedmi in škafi, Vipavci s svojeglavnimi osliči in tu in tam zamišljen kmet, razgreta grabljica ali brhka žanjica, zastaven fant, pa spet Vipavka z jerbasom sladkih fig ali grozdja na glavi, oj, kdo bi mogel našteti vso pestrost, ki se je pretakala po tej pokrajini! Gozdarji, ki so prevedli poleg domačih gozdov še hoste od Koroške pa globoko tja doli v Romunijo, so prinašali domov polne bisage pravljic iz daljnih krajev. Mladenke, ki jih je zanesel tok življenja na Reko, v Trst, v Pulj in dalje celo v Egipt, so se v letih utrujenosti brez cvetja vračale domov: zgubane ženice, neprijazne in zadirčne res, ali iz njihovega pripovedovanja, kadar se jim je razvezal jezik, je vel dih tajnega, razkošnega življenja!... Tak je bil nekdaj ta svet.

Vsa ta pestrost, zvezana s skopostjo zemlje, ki je tod slaba in le pičlo rodi, je zarezala v ljudski značaj dve jaki potezi: skromnost in marljivost. Zato so bili ljudje vedri in veseli celo v razmerah, ki bi se drugim morda zdele neznosne. In na takih tleh je lahko s pridom uspevala tista tiha cvetka, ki ji pravimo — narodna poezija. Skoro ni bilo grmička brez pravljice. Pota, križpotja, znamenja ob njih, joj, celo posamezne lehe, doline, lokve in senožeti, vse je bilo ko s čarobnim cvetjem prepleteno s pravljicami. In v pravljične čare so bili zaviti tudi postanki posameznih vasi in selišč. Tako je vedela povedati pravljico o vasici Godovič, ki leži ob precepu ceste proti Idriji in Vipavi, da je nastalo njeno ime zarad vzklika: »Gada viž!» Bilo je baje tam okrog polno kač, ki jih ni bilo mogoče zatreti. Pa je prišel pastirček, ki je obljubil pomoč. Dal je zakuriti veliko grmado in jel milo piskati na piščalko. Bolj je piskal, bolj so se valili gadje skupaj in cepali v ogenj. Ljudje so strmeli in v silnem strahu pričakovali, kaj se bo zgodilo, a pastirček je piskal z vedno večjo vnemo. Naročil pa je bil domačinom, naj mu priskočijo na pomoč, čim se pojavi bela kača-kraljica. Vaščani so mu obljubili in on se je zanašal na njihove besede. Zato je brez prestanka piskal, dokler ni zagolščalo po grmovju. Ogromna, ko sneg bela kača se je vila proti grmadi in sikala in žvižgala od jeze.

«Viž gada, gada viž, gada viž!« je kriknil pastirček in hotel na ta način opozoriti ljudi, da je napočil trenutek, ko je potreben njihove pomoči. Ljudje pa so bili tako otrpli od groze, da se niti eden ni mogel zganiti. Namesto da bi bili zagnali silen krik in vik in z drogovi navalili na kačjo kraljico ter jo pognali na grmado, so kot prikovani stali in gledali, kako se je bela kačja kraljica pognala proti pastirčku, se ga ovila in ž njim vred omahnila v plamene. Tako je junaški pastirček kačjo zalego sicer pregnal, a je moral plačati to svoje blagodejno junaštvo s svojim življenjem. V spomin na ta dogodek, pravi pravljica, pa se vas še dandanašnji imenuje Godovič.

Kakor ta, ima svojo pravljično zgodovino tudi uro hoda od nje v smeri proti Logatcu oddaljena vas Hotedršica. Pravljica namreč ve povedati, da so to vas ustanovili ogljarji, ki so po gozdovih, kjer danes stoji vas, kuhali oglje. Ogljarji so prišli iz vasi Hotenje na Tolminskem. Zato se še dandanašnji človek iz Hotedršice ne imenuje »Hotedrščan«, ampak «Hotenjec«. Tako ve povedati pravljica. Poleg tega pa ve tudi mnogo podrobnosti o tistih ogljarjih, ki so bili bojda precej rokomavharski ljudje, da niso sekali po gozdih samo lesa, temveč še marsikaj drugega. Jojme človeku, ki je bil kaj petičen, pa je moral iz Idrije potovati tod skoži proti Vrhniki ali Ljubljani! Imeti je moral posebno srečo, ako niso bile deležne njegovega rojstva kosti večnega počitka v Hotedršici. Še dandanes se imenuje kake četrt ure hoda iz vasi oddaljena jama v gmajni proti zapadni strani «ravbarska kamra«. Hu, kaj vse je vedel povedati nekdanji rod o tej luknji, ki je zdaj sicer že tako rekoč do malega popolnoma zasuta, ki pa je bila njega dni baje ogromna podzemeljska špilja, kakor nalašč ustvarjena za zavetje razbojniških ogljarjev.

Skalarjev Janez, ki je večrat slišal pripovedovati o tej zanimivosti, je hotel na vsak način dognati, kako in kaj je bilo. Posebno ga je mikalo, kadar so v gmajni tam blizu tiste jame napravljali steljo. Ženske, ki so žele praprot, so vedele povedati toliko strahotnega o črnem ogljarju Brlogarju, da so se morali vsakomur ježiti lasje, kdor je poslušal tisto pripovedovanje. Ena je celo zatrjevala, da je pri «ravbarski kamri« noč za nočjo strašilo, dokler se niso njene rajne stare matere stari oče — Bog jim daj dobro! — opogumili in z žegnano svečo šli v jamo, kjer so našli polno kosti, samih človeških kosti. Pa so se potem posvetovali z vikarjem, ker tiste čase še vas ni bila fara in ni imela župnika, pa so potem pokopali vse tiste kosti na mestu, ki se še zdaj imenuje «Pokojišče». Pokopali bi jih bili prav na pravo, blagoslovljeno pokopališče, toda kdo naj bi bil razločil in določil, če niso morda med kostmi poštenih kristjanov, ki so z Bogom spravljeni odromali na Oni svet, pomešane tudi razbojniške in pregrešne kosti ogljarja Brlogarja in njegovih pajdašev in njihovega zaroda.

Ko je poslušal Skalarjev Janez takšne zgodbe, se je sicer včasih nasmehnil in skimaval z glavo ko nejeverni Tomaž, tako po malem ga je pa le mikalo, da bi šel in začel grebsti po skrivnostni jami. Da bi se bil lotil tega posla, se mu je zdelo le preveč, tovariša za tako početje pa ni dobil in ga tudi ni hotel preveč iskati. Vedel je namreč, da bi vsak njegov tovariš skušal za smešenje zakriti svojo bojazen, češ: »Ali si res tako neumen, da veruješ v take prazne marnje?», medtem ko bi mislil sam zase: »Kar brskaj, če ti je drago! Jaz nimam rad posla se z živimi ne z mrtvimi razbojniki!» Tako bi bil Janez osmešen, svojega namena pa le ne bi bil dosegel. Zato je rajši molčal in poslušal in razmišljeval kako bi izvedel čim več iz te mrke davnine ...

No, stari Skalar je bil dober gospodar in je vedno pazil in skrbel, kako bi izboljšal svoje gosopdarstvo in utrdil imetje. Od voznikov je izvedel, da bi lahko precej oglja spravil v denar, pa se je hitro odločil, da skuha par ogljenic. Po gmajni je bilo med smrekovjem raztreseno bukovje, ki ni hotelo nič kaj uspevati in je bito samo hitro rastočemu drevju v napotje. Zato se je Skalar odločil, da bo gmajno prečistil in vso nepotrebno šaro prekuhal za oglje.

Janeza je seve takoj mikal ta posel. Pridno je pomagal sekati, pripravljati in vlačiti na kup. Ko je bilo vse toliko pripravljeno, da je bilo treba samo še zažgati, je dejal očetu, ki je hotel najeti nekaj več ljudi:

»Nikar! Eden je dosti, za druge bom pa jaz opravil. Škoda denarja za najemanje. Se vsaj naučim tega posla!»

Skalar je bil s sinovim nasvetom jako zadovoljen. Najel je tedaj samo enega ogljarja, starega Andrejca, ki je bil v tem poslu vešč in izkušen, za pomagača pa se mu je pridružil Janez.

Ogljar Andreje je bil majhen, droben možiček, ki je veliko večino svojega življenja pustil po gozdih. Črnikast, kakor osmojen v obraz je bil zgovoren in tako šegav, da je bilo prav prijetno pri delu drugovati ž njim. Drobne črne oči so bile vedno nemirne in nekaj prikupnega in vabljivega se je svetlikalo iz njih.

Dasi dotlej Janez z Andrejcem nj bil bogve kako znan, sta bila zdaj pri ogljarjenju hitro dobra prijatelja. Čez dan možina ni vedel povedati nič kaj posebnega, ko pa se je jel gostiti mrak in so zarji v slovo zagorele prve zvezde, se je Andrejcu stalila beseda. In tedaj je Janez slišal toliko in takih zgodb, da mu je kar brnelo po glavi.

Največja ogljenica je bila nanešena čisto blizu »ravbarske kamre». Zato je Andrejc govoril tudi marsikak večer o tistih črnih časih, ko so ogljarili tod oni iz Hotenj. Imenoval je celo hišo, ki je zgrajena samo z oropanim denarjem.

Skalarjev je strmel in kakor v polsnu poslušal možičkovo pripovedovanje. Vzdramil se je šele, ko mu je dejal Andrejc:

»Če hočeš, lahko malo ležeš. Bom že jaz pazil, da nobena kopa ne pregori.»

Janezu prav za prav ni bilo do spanja, vendar je kakor v omotici zlezel v ogljarsko kočo, se zaril v listje in premišljeval. Kmalu pa so se misli razlezle in se raztrgale. V spanju so vzcvetele sanje in Skalarjev Janez je kakor v istini v živahnem snu gledal to-le pred seboj:

I.[uredi]

V »Ravbarski kamri». Brlogarjeva Alenka.

Bila je taka črna tema, da se Janez ni mogel nikakor razgledati, kje in kod prav za prav blodi. Občutek strahu in nekakšne čudne tesnobe ga je premagoval. Počasi in previdno je stopal in se plazil ob steni, ki je bila vijugasta in vlažna, ponekod gladka ko zrcalo, drugod spet hrapava, polna vdolbin in izboklin, po čemur je Janez nazadnje spoznal, da tava po podzemeljski jami. Tedaj se je njegov strah še povečal. Bal se je namreč, da je zabredel v kak stranski odcepek, ki morda vodi bogve kam, odkoder ne bo več našel izhoda. Stisnil se je v nekakšno tesno vdolbino in prisluhni. Tedaj se mu je zazdelo, da čuje nekakšno mrmranje. Nerazločni, zamolkli glasovi so bili to, zdaj slični človeški govorici iz dalje, zdaj spet pritajenemu godrnjanju speče živali, ki jo hoče nenadoma kdo predramiti. Naenkrat se vsa jama strese, rdeča in zelena svetloba razsvetli prostor in prestrašeni Janez spozna, da stoji v prostrani podzemski dvorani, ki je polna najrazličneje oblikovanih kapnikov. Jakost svetlobe bolj in bolj narašča, dokler ni rdečezeleno razsvetljena celo najbolj skrita vdolbina ogromnega prostora. Tu se dvigajo stebri liki v nebo hrepeneča človeška bitja, tam se v valovitih gubah razprostirajo zavese kakor v snu otrpla studenčnica, tam so mize, klopi, postelje, vse zgolj čisti kamen, ki žarko blesti v tej čudovit luči. Janezu je, da bi zakričal, vendar mu osuplost zaklepa glas. Še bolj se stisne v skrito vdolbino in posluša tisto skrivnostno mrmranje. Zdajci se mu zazdi, da to niso ne človeški ne živalski glasovi, ampak samo šumenje vode, ki se pretaka po skritih podzemeljskih rovih. Že hoče planiti, da bi prišel do vode in ob njej morda na svetlo, kar zasliši težke korake.

«Križ božji,» si misli Janez, toda roka je otrpla in ne more napraviti znamenja križa, ko prilomasti v dvorano sam ogljar in razbojnik Brlogar.

«Joj,» jekne Janez brez glasu, «zdaj je po meni!»

Ogljar Brlogar korači naravnost proti težki kameniti mizi v levem delu dvorane. Janeza niti ne opazi. Sploh se ne ozira ne na desno ne na levo, ampak sede za mizo in jame nekaj renčati. Mož je še krepak, grčav in bradat, pa tako visok in plečat, da je bolj podoben velikanu nego navadnemu zemljanu.

Ko Janez premaga prvi strah, se ga začne lotevati radovednost. Toliko je že slišal o Brlogarju, zdaj pa ga naenkrat gleda živega in resničnega pred seboj. Kaj le neki počne v tej jami?! ...

«Bo kaj?!» zagrmi zdajci iz Brlogarja, da se kar stresejo skalnate stene.

V odgovor se parkrat močno potresejo tla, po špilji pa začno švigati raznobojne iskre.

Janezu se zazdi, da sliši nekje jok, kakor ihtenje mladega dekleta. Srebrn glasek išče:

»Oče, oče, oče —»

Brlogar se strese, si parkrat z naglo kretnjo seže v gosto črno brado in zarentači:

«Ali še zdaj ni nič?!»

«Hoj, hoooj,» se izvije nekje iz globine, nevidno bitje pa zaprosi nekje s še bolj mehkim dekliškim glaskom:

«Oče, ljubi oče —»

«Vsi hudiči,« udari zdaj skrajno razburjeni Brlogar s pestjo po mizi, «ali te res še ne bo?!»

Tedaj se zamaje kraj okrogle mize, kakor da raste silna črna gora iz tal. Raste, raste in se veča, hrope in piha in zatuli — Gora izgine, pred Brlogarjem pa stoji sam vladar peklenskih moči; črni vladar Zlodej.

«Tu sem, prijatelj. Kaj se jeziš?«

«Kod se tako dolgo mudiš?« 

«Saj si dejal, da si hočeš premisliti —»

»Premislit že, no, to je res, ali če pridem in te pokličem —»

»Pridem takoj seve tudi jaz,» mu Zlodej odreže besedo.

«Ni mi do pričkanja,« ga nejevoljno zavrne Brlogar.

«Torej govori!«

«Saj sem ti povedal: šest hčera imam —»

«To bo še ljubezni, greha, mmmm —» se zareži Zlodej.

Brlogar pograbi silno gorjačo. «Kakor mi zineš še eno tako,» zapreti peklenščku, ki se prestrašen odmakne.

«Pa nič,» pravi, »čemu me le neki potem kličeš?!«

»Moji krvi se ne boš rogal,« prekipeva jeza v Brlogarju.

Zlodej se mu priklone in sede k njemu.

«Kaj bova mlatila prazno slamo,« pravi in vabljivo pogleduje svojo žrtev, «ti si potreben pomoči, jaz pa sem ti pripravljen pomagati. To je vse. Ali ne?«

»Nak!« zadirčno odkima Brlogar.

»Tudi dobro,« meni Zlodej. «Potem ostani sam s svojo beračijo in s svojimi hčerami!* Preden more spet Brlogar z besedo na dan, zajoče nekje tisti mili dekliški glasek: « Oče —»

In potem zapoje:

»Marija je po polju šla,
je nesla dete Jezusa —»

Tedaj zarjove Zlodej ko lev. Strašen plamen buši iz njega, ko zarohni:

Ali hočeš — ali nočeš, Brlogar, povej?!»

Brlogar vstane izza mize in seže hudobcu v roko: »Velja!«

Zlodej se gromko zagrohoče: »Dobro! Zdaj pa kar napišiva!«

Nato razvije svitek oslovske kože in jame pisati. Ko konča, prebere tako glasno, da Janez čuje in razume vsako besedo:

»Jaz s svojo krvjo podpisani in na tem pisanju zaznamovani hotenjski ogljar Brlogar se zavezujem odstopiti svojemu visokemu Pomočniku in Zaščitniku tisto, čemur pravimo duša, ki jo lahko vzame, kakor hitro bo nehalo živeti moje telo. Za to dobim toliko, kolikor je treba mojim šestim hčeram, da bo imela vsaka po tri sto srebrnih tolarjev, tri voze bale, kolovrat in zibelko in še vse, kar se spodobi. Moj visoki Pomočnik in Zaveznik mi nakloni ta dar tako in na tak način, da me zaradi njega ne bo zalezovala in preganjala nobena gosposka.

Zapisano in potrjeno na mojem svetu v Ravbarski kamri na moj petdeseti rojstni dan.

V to znamenje se podpisujem in zaznamujem na tem pisanju s svojo lastno krvjo.«

»Ali je prav?» vpraša Zlodej.

»Velja,« zahrešči Brlogar. Zlodej mu ponudi krempelj črnega mačka, Brlogar pa si ga zasadi v kožo, potegne in začečka svoje ime pod tisto strašno pisanje.

Janeza, ki je vse to videl in slišal, so obhajale smrtne bridkosti, taka groza ga je navdajala.

»Človek božji,« jekne v silnem obupu, Zlodej zatuli in med neznanskim hruščem in truščem izgine v svoje črno kraljestvo, Brlogar pa se ozre in zagleda preplašenega fanta v vdolbini. Ves srdit pograbi gorjačo in plane proti Janezu, ki v smrtnem strahu pobegne, ne da bi vedel kam.

Beži in beži, pa se mu le venomer zdi, da ga bo zdaj in zdaj pograbil razjarjeni Brlogar. Naposled obnemore, pade in spozna, da ni več v tisti strašni jami. Tudi Brlogarja ni nikjer več. Ko si Janez nekoliko opomore, se razgleda in se nikakor ne more toliko spoznati, da bi vedel, kje je. Počasi sede in premišljuje, kako in kaj, ko zagleda pred seboj prelepo deklico.

Kar sapa mu je zastala, tako ga je omamila dekletova nenavadna lepota. Sam ne ve, kaj naj stori. Zelo ga mika, da bi krasotico ogovoril in jo vprašal, kod naj krene, da pride domov, vendar si ne upa. Plaši ga bojazen, da bi se dekle prestrašilo in pobegnilo. Po mladenkini preprosti vedrosti namreč sodi, da ga ona sploh še ni opazila.

Ko tako premišlja, zapoje dekle:

»Marija je po polja šla,
je nesla dete Jezusa —»

»Ježeš,« se zdrzne Skalarjev Janez, ko spozna, da je to tisti sladki glas, ki je prej zvenel celo v podzemeljsko špiljo, mladenka pa nenadoma stopi korak nazaj in obmolkne, ko zagleda tujca. Takoj nato pa se nasmehne:

«Joj, kako sem se te ustrašila! Ali si kaj videl našega očeta?»

«Nič! Čigava pa si?»

»Ali me ne poznaš?»

Janez gleda in se čudi:

»Kaj me ti poznaš?«

«Jaz?» se nasmehne dekle. »Ali si čuden? Kako naj te ne bi poznala?! Skalarjev Janez si, ali ne?»

Zdaj se mora smejati tudi Janez.

»Seve,« pravi, »jaz sem Skalarjev, ti si pa Brlogarjeva Alenka —»

To reče kar tako tjavendan in čisto nič več ne misli, da bi bil tuj.

Alenka se ozre na vse strani in pravi:

»Ali nisi nič videl našega očeta?«

»Očeta?«

»No, kaj se pa spet čudiš?«

»Nič, nič, kar tako. Sam ne vem, kaj mi je.«

»Gotovo si bil v Vipavi ln so te imeli preveč radi v hramih,« se šali dekle.

«O ne,» meni Janez, «drugje sem bil in vse kaj drugega sem videl. Tudi tvojega očeta sem videl.»

»Kje?»

Janez premišlja. Čisto narobe je ž njim. Saj je vendar kuhal oglje — Brlogarjeve hčere ni še nikoli videl; zdaj jo naenkrat vidi ln pozna ... Tako čudno je to, tako nerazumljivo, pa vendar —

»Kaj ne kuha več oglja?« sc čez nekaj časa in nekako v zadregi oglasi Janez.

Dekle se zasmeje:

»Danes si pa res menda malo slabo nasajen, ko hočeš uganjati take šale! Kakor da bi ne vedel, da pri nas že dvajset let ne kuhamo oglja —«

»Saj res! Mi ne smeš zameriti, Alenka! Sam ne vem, kaj mi je, da sem danes tako neroden —»

«Ne neroden, samo poreden!«

»Misliš?«

»Beži, beži! Ali si res kaj videl očeta?«

Janeza je obšla groza, ko se je spomnil prizora v podzemeljski jami. Tajna sila mu je tako zaklepala besedo, da je bilo čuti samo jecljanje, ko je skušal govoriti. Njegov strah se je še povečal, ko je opazil, da se je Alenka nenadoma zresnila.

«Nekaj veš, pa mi prikrivaš,« je žalostno vzdihnila in je bila bleda ko stena.

«Kaj naj vem?!«

«Očeta si videl!«

Njene sicer tako krotke oči, da ne more nobena srna imeti krotkejših, so bile pri teh besedah resne in stroge.

«Povej!» je ukazala in stopila tesno predenj.

Skalarjev se je počasi dvignil in jel pripovedovati, kje je bil in kaj je videl in slišal. Alenka je spočetka samo poslušala, potem pa se je kakor brez uma vrgla na tla in začela tako milo jokati, da se je Janezu trgalo v prsih srce.

«Oh oče, nesrečni moj oče,« je tarnala venomer in se nikakor ni dala potolažiti. S težavo je Janez izvedel, da je jel Brlogarja pred nekaj časom motiti in mamiti denar. Nekdaj srečna družina je naenkrat začela trpeti, ko je prišel v hišo na zunaj zal gospod, ki ga pa Alenka že ob prvem srečanju ni mogla trpeti. Jel je prigovarjati očetu, naj se ne ukvarja samo s prodajanjem orglja, ampak naj začne tudi gostilno, kar bo gotovo nov vir dohodkov. Oče je ubogal, toda gostilna se ni obnesla, ker ni imel kdo piti. Ogljarji sami nimajo nič kaj odveč pod palcem, drugih ljudi pa pride tako malo mimo, da skoro ni vredno besede. Tudi z vinom oče ni imel sreče. Najboljše vipavsko vino se mu je kmalu skisalo in tako čudno zgostilo, da ni bilo za nikamor. Spričo tega je seve šlo kmalu vse gospodarstvo rakovo pot. Ko pa je bila najhujša sila, je jel spet hoditi tisti zelenjak, tisti zoprni gospod k hiši. Venomer je bil očetu za petami in neprenehoma sta nekaj šušljala in mešetarila. Mati Brlogarica je bila v skrbeh za svojega moža in ga je skrivaj pridno zalezovala. Čudno se ji je zdelo, zakaj mož tako molči in nekaj skriva pred njo, ko ji je vendar prejšnje čase vse zaupal in povedal. Oni dan se ji je potem posrečilo, da je skozi špranjo v steni videla, kako sedi gosposki tujec z Brlogarjem v čumnati. Ali, joj, groza! Tujcu, ki je bil odkrit, so štrleli izmed las rožički, s stola pa je visel nagnusen rep. Brlogarica je kriknila in od strahu omedlela, hiša se je stresla, jelo se je bliskati in treskati in vse je bilo navzkriž. Ko so prihitele hčerke po onesveščeno mater, ni bilo o tujcu ne duha ne sluha, oče pa je ves prepaden begal križem in venomer vpraševal, kaj se je zgodilo. Ko je mati pozneje jela praviti, kaj je videla in kako je prepričana, da je tisti strašni tujec sam peklenski zlodej, jo je oče pomiril, češ, da je bolna in da bo dal za maše. Odtlej res ni bilo tujca več k hiši in so vsi skupaj pozabili na ta dogodek. Ko pa se je približal njegov rojstni dan, je postajal oče Brlogar bolj in bolj nemiren in zamišljen. Rekel je naposled, da mora sam pogledati po ogljenicah, ker mu sicer ogljarji napravijo preveč škode, pa je šel z doma. Ker ga le ni bilo domov, so mislili vsi, da ga je morda zadržala kakšna imenitna kupčija in da je moral kam dalje po opravkih. Dasi sicer brez skrbi, je Alenka na materino prigovarjanje le šla v gozd, da bi izvedela od ogljarjev, če jim ni oče morda kaj naročil.

Medtem ko je Alenka še jokaje pripovedovala, je v gošči zahreščal korak. Janez se je ozrl in zagledal Brlogarja.

«No, fant, ali tukaj kuhaš oglje?!» je narenčal Janeza, vendar ni bil videti več tako hud in besen ko v špilji. Brž za tem se je nasmehnil:

«Ne vem, če ni blizu Alenke nevarnost, da kopa pregori.»

Janez je strmel in molčal, a stari se je začudil proti hčeri:

«Kaj pa ti? Zakaj jokaš?»

«Saj ne,» se je branila deklica. «Samo dolgčas mi je bilo po vas.»

«O ti piška zmehkužena,» se je skušal šaliti Brlogar, Janezu pa se je zdelo, da se mu trese glas in da s pogledom neprenehoma nekam plaho išče okrog.

«Kako pa je z ogljenicami? Vse v redu?» je vprašal zdajci Janeza, ki je pritrdil. Zraven si je mislil:

«Kako je vendar vse to čudno?! Ali sem — ali nisem?»

Medtem se je oglasil Brlogar:

«No, pa pojdimo! Za petdeseti rojstni dan! Saj velja osem dni prej in osem dni pozneje!»

«Bog vas ohrani!» je voščila Alenka, tedaj pa je zarohnelo in zagrmelo in vse izginilo v strašnem dimu.

II.[uredi]

V Zlodéjevi oblasti.

Kakor iz megle se je Skalarjev Janez znašel sredi največje samote v Zali, v divji, nepriljudnl pokrajini ob cesti iz Idrije proti Logatcu. Gledal je okrog sebe, premišljeval in se mučil, vendar ni mogel dognati, kako je prišel tja.

Bil je lep pomladni dan. Pod cesto je šumela močno narasla Idrijca, po strmini navzdol in navzgor pa je šelestelo drevje. Občutek tesnobe in zapuščenosti je mučil Janeza in želel si je domov, zraven pa si le ni mogel misliti, kam naj krene, da bo prišel prav. Zato se je tem bolj razveselil, ko je zagledal v smeri od Idrije prihajati beračka, ki je veselo prepeval:

«Stara vera, star denar,
vsak če biti gospodar,
jaz pa kakor ptič živim,
vbogajme vse potrpim.
Naj bo grof al' naj bo kmet,
vsak na svetu je preklet,
pravi božji pomagač
je zares samo berač.»

«Ti jo pa dobro režeš,» se mu je že iz dalje zasmejal Janez v pozdrav.

Berač je malo osupnil, ker se ni bil nadejal, da naleti v teh samotah na živo človeško bitje. Vendar je kmalu spoznal, da Janez zanj ni nevaren.

«O, prijatelj,« se je zasmejal, ko je prišel bliže, «kdor je vajen piti solze in se mazati z brcami, živi vedno v božji milosti, pa naj tudi gre na hudičevo ohcet!»

Odgovora Janez nikakor ni mogel razumeti.

«Kje si se ga pa tako sladko navlekel, da ti kaplja takšna modrost z jezika?« je podražil beračka, ki pa se ni dosti zmenil za Janezovo zbadanje. Kakor je bil majhen, se je vendar junaško razkoračil sredi ceste in se jel tako neusmiljeno smejati, da mu je zdrknila popotna palica iz rok.

«Navlekel!? He-he-he-he-hiiiii! Veš, jutranjo rosico sem pil, z večerno se bom hladil. Za papeža sem ustvarjen in s smolo sem poparjen. He-he-he-he-hiii —»

«Nehaj no,» se je jel zdajci smejati še Janez, «saj ti lahko celo trebuh poči!«

Ko se je berač polagoma le res nekoliko umiril, je vprašal:

«Kam si pa ti namenjen, prijatelj?»

Zdaj je bilo Janezu nerodno. Ker ni vedel, kaj naj reče, je samo z roko pokazal po cesti navkreber.

«Viž ga,» se zasmeje berač, «potem imava pa skupno pot. Če ti je prav, lahko kar odrineva.»

Janezu ni bilo prav in ne narobe. Da ne bi obsedel kar tako tjavendan ob cesti, se je dvignil in šel z beračkom, ki je jel spet prepevati:

Kjer obhaja se gostija,
tja poda se beračija,
je in pije vbogajme,
potlej v steljo skrije se!»

«Dobro si jo pogodil,» se je zasmejal Janez, a beraček se je odrezal:

«Kaj pa misliš?! Jaz znam malo več ko kruške peč'!»

Janez se je nasmehnil, berač pa je začel pripovedovati, zakaj je danes tako dobre volje. Povedal je, da se moži Brlogarjeva peta hči in da gre tudi on voglarit.

«Brlogarjeva?« se zavzame Janez. Hipoma se zave, da pozna Brlogarja in njegovo Alenko, nesrečnega očeta šesto hčer.

«Brlogarjeva, kako pak!« potrdi berač. «Odkod pa si, da tega ne veš?»

Janez ne odgovori na vprašanje. Nikakor ne morem prav verjeti in le še poizveduje: «Tistega ogljarja meniš?«

«Ogljarja? Že res, nekdaj je bil Brlogar res ogljar,« potrdi berač, «ali tisti časi so že za gorami. Danes je gospod, večji ko grof v Vipavi ali knez v Planini. Hoj, prijatelj, takih je malo!«

Medtem ko berač hiti s svojo izvedenostjo, zbira Janez zbegane misli. Ali ni bil pravkar skupaj z Brlogarjem in z Alenko? Čudno res!

Ozre se okrog sebe in se še bolj začudi. Ko je govoril z Brlogarjem, je rumenela jesen po pokrajini, zdaj se pa bohoti pomlad ... Čudno res —

«Veš,« pravi potem čisto odkrito beraču, «meni se zdi, da sem kakor —«

Glas mu zastane, ker se boji izreči vso misel. Hitro se zato popravi:

«Kakor da bi mi bilo narejeno —»

Berač ga pomenljivo pogleda, se malo odmakne in zagodrnja:

«No, po modrosti ravno ne dišiš, pa nič ne dé! Na poti pride vse prav.»

Janez se zasmeje, kar tako, ker si ne more misliti, da bi bil berač zdaj naenkrat resen, a beraček začne pripovedovati iz zakladnice svoje vsevednosti to in ono. Tako Janez izve zdaj še enkrat, da se je bil Brlogar res zapisal samemu črnemu Zlodeju. Prej je bil tako bolj sirotle. Kup otrok, drugega nič. Potem je pa naenkrat začel rasti. Iz bajte se je razščeperila hiša, iz hiše kmalu skoro graščina. Taka je zdaj Brlogarjeva domačija, da bi ji daleč naokoli človek zastonj iskal para. Hiša, hlevi, skednji in šupe, moj Bog, kakor grajsko, nič drugače. In kako je to naglo šlo! Kakor kvas je šlo kvišku! Prva hči je bila že skoro za možitev, ko še ni bilo nič. Tisto leto je potlej še ono malo, kar je premogel, nekako zaonegavil. Nato pa naenkrat, kar čez noč: lepa bajta, še lepša hiša, skoro graščina: gostilna, hlevi za konje, za pošto; vozovi, sani, sploh vse, kar je pri res trdni in dobri domačiji mogoče. Ženini se zbirajo ko na vrvici. Kaj se ne bi, ko ima vsaka Brlogarjeva samo v denarju po tri sto srebrnih tolarjev!? Tri so že omožene v Trstu, ena pa v Vipavi. Ta, ki se zdaj moži, pojde menda v Ljubljano. Takim je lahko! Vsega na kupe, potlej pa še tri sto srebrnih tolarjev po vrhu!...

Janez je pozorno poslušal beračevo pripovedovanje.

«Pa misliš, da mu sam rogatec nosi denar skupaj?«

«Bogve. Govori se dosti —»

«Kaj pa?«

«Ali res nič ne veš?«

«Prav nič!«

«Čuden junak«, skima berač z glavo in nadaljuje:

«Tako vedo povedati, da Brlogar lahko stori, kar hoče. Zoper njega ni postave ne oblasti: ne grajske ne cesarske!«

«Beži!?»

«Res! Slišal sem že iz več ust povedati tako.«

«Kaj pa potem počne?«

«Kar se mu zljubi! Če mu prija, te lahko poje v solati, pa je konec.«

«No, no, tako hudo menda le ne bo —»

«Nama ne, ker nič nimava. Z reveži ni napačen, ta Brlogar. Denar sicer ne kane od njega, pač pa vrže rad lep kos kruha, mesa, pa tudi bokal vina se včasih zasveti pred človekom. Res, tega ne smem reči, da bi revežem ne dal. Sicer pa pravijo, da ni dobro orehov treti z njim.»

«Kako misliš?«

«Tako, kakor sem slišal. Trgovskih ljudi je menda že nekaj, ki so iskali pri Brlogarju zavetja, pa so ga tudi res našli, zavetje in večen počitek.«

«Ne bodi no!«

«Veruj ali ne, meni je vseeno! Povem samo to, kar sem slišal! Zraven nisem bil nikoli in si tudi nikoli ne voščim biti. Tudi vem, da človek ne sme preveč brusiti jezika, ker je Brlogar samo eden na svetu —»

Tako sta se pomenkovala beraček in Skalarjev Janez vso dolgo pot. Iz tega pogovora je Janez izvedel, da je Brlogar spravil že celo vrsto ljudi na oni svet. Izprva jih je hodil čakat v Zalo in jih je napadal iz zasede, ko pa si je enkrat uredil domačijo, jih je pričakoval kar doma, da so se sami ujeli v njegovo past. Brlogar nič ne izbira. Kjer čuti denar, tam se loti, pa najsi bo tudi maziljena glava. Ker je s hudičem v zvezi, mu nihče ne more do živega. Že vrabci po strehah čivkajo, da je v Brlogarjevi kleti tlakovano s človeškimi kostmi, pa se le živ krst ne zgane zoper njega. Samo gospoda po gradovih si včasih šepeče, da bi bilo treba napraviti enkrat konec temu početju. To pa govore samo tedaj, kadar jih omami vino. Trezen je vsak toliko pameten, da Brlogarja niti ne spomni.

«Ali ti vse to verjameš?« vpraša nazadnje Janez, ki se mu kar lasje ježe od groze.

«Kako ne bi? Saj je Brlogarica na smrtni postelji povedala, da je videla hudiča —»

«Kaj je že umrla?«

«E, kaj res ne veš?! Bo že nekaj let tega. Ko so jo napadle smrtne težave in so ljudje jeli moliti in kropiti okrog nje, je pa Brlogarja začelo metati božje. Lahko si misliš, kako je vse strmelo!»

«No, pa potem?«

«Alenka, najmlajša Brlogarjeva hči, je prosila dva soseda, da sta ga odnesla venkaj. Kakor hitro sta ga privlekla tako daleč, da ni več slišal božje besede, je bilo pa dobro. Kakor bi odrezal, tako so ga precej pustili krči m bolečine.«

«Strašno je, kar poveš!«

«Ej, prijatelj, s hudičem ni nikoli dobro biti v bratovščini. Res ti nameče denarja, ali cena je visoka!«

«Kako pa je potem Brlogarica rekla?«

«No, gospod so prišli in so jo pri svetih peterih krvavih Kristusovih ranah zarotili, naj pove, kaj je z njenim možem, ker ji drugače ne morejo dati odveze na pot v večnost. Nato je Brlogarica povedala, da je videla sedeti hudiča v čumnati pri Brlogarju in da sta se tudi pozneje sestajala in barantala. Rekla je, da je njen mož nekam odšel, ko bi bili imeli doma obhajati njegov petdeseti rojstni dan, da so vse preiskali, pa ga niso mogli nikjer najti. Nazadnje ga je vsega prepadenega dobila Alenka pri ,Ravbarski kamri', kjer se je bil zapisal hudiču.«

«Kaj poveš?« se je delal Janez nevedenega, ker ni hotel beračku izdati, da je bil tudi sam priča tistega strahotnega početja. Bil je sedaj prepričan, da beraček meni res pravega Brlogarja, le to mu ni šlo skupaj, kje naj bi bil on ves ta čas ... Zato je vprašal še dalje:

«Kaj pa Alenka?«

«Alenka je samo jokala, ni hotela nič povedati. Komaj so gospod bolnici dali odvezo, je izdihnila svojo dušo. Alenka je omahnila na mrtvo mater in tako pretresljivo jokala, da so vsi navzoči imeli rosne oči. ,Mati, mati,' je ponavljala, ,naš nesrečni, zavrženi oče!' Iz tega so vsi spoznali, da je rajna Brlogarica na pragu večnosti govorila resnico. Vsi so se jeli križati in moliti, Brlogarja pa ni bilo domov, dokler ni bila žena pokopana. Viž, tako se godi pri tej hiši!«

Janez je molčal. Vse te novice so ga popolnoma potrle. «Bogve,» je premišljeval, kaj vse je morala medtem pretrpeti Alenka.«

Počasi sta korakala navzgor po ostro zavitih serpentinah, dokler nista prišla spet na plano, kjer se pokrajina nekoliko odpre in razširi. Vso pot nista srečala niti enega človeka, medtem ko so se zdaj sem z vipavske strani jeli stekati na cesto ljudje in vozovi.

Bil je tako sočen majski dan, ko srce zapolje in zavriska človek od samega veselja nad lepoto, s kakršno ga obdaja priroda. Beraček je tudi res začel ukati, Janezu pa ni bilo do tega. Videl je pokrajino, ki mu je bila znana, pa vendar tako nekam spremenjena in tuja, da mu je bilo kar tesno. Z desne je pozdravljal Javornik, ki se ob lepem vremenu razgleduje s svojo zeleno glavo celo tja doli do Ogleja, sem na to stran pa po holmih in hribih preko Vrhnike do Ljubljane in še dalje. Javornik je bil pravi, pokrajina pod njim pa se je zdela Janezu preveč gozdnata.

Iz tega razmišljevanja ga je pregnal hreščeš, cvileč glas, ki je pel:

«Pej vadle, pej vadle,
 pej dobru nam grej,
pej kdur ne verjame,
poglejdat nej grej —»

Beraček se je ozrl:

«O, Štefuc, kaj jo ti tudi mahaš k Brlogarju?!»

«Pej kejpej,» je potrdil nagovorjeni. Vipavec je bil, suh in precej dolg ter močno rjave polti. Koža po njegovem obrazu je bila bolj zgrbljena nego olupek na krhlju, sicer pa je bil Štefuc živahen in dobre volje. Na palici je imel navezan velik šopek lepih šmarnic, za širokim, povaljanim klobukom pa je imel cele šope raznobojnega cvetja najrazličnejših vrst, kar jih v tem času že cvete po Vipavi.

«Anu malu je trejba, de pride žegn iz nejba,» se je nasmejal, pomežiknil in pomolil beračku šmarnice pod nos.

«Kateri jih daš?» je vprašal berač.

«Ej, kej!» je zamahnil Štefuc, «ma kej te tu skrbi!?»

Potem so se pomenkovali. Poroka, tako sta vedela povedati oba moja tovariša, je bila davi. Takrat ni vredno hoditi blizu, ker je vse narobe. Brlogar ne trpi nič cerkvenega. Pri vsaki taki priliki je mrk in sploh tak, da ni nič ž njim. Drži se ko Judež na vrvi in nikogar ne mara. Ko pa to enkrat mine, se da spet govoriti ž njim, samo Boga mu človek ne sme preveč spominjati.

Urša, Alenkina sestra, je menda dobila sila bogatega ženina. Trgovec je in strašno založen in podkovan.

Med takim razgovorom so prišli do Brlogarjevih. Res, kdor je zagledal to ponosno domačijo, je moral misliti, da stoji pred mogočno grajsko pristavo, ne pa pred vsakdanjo kmetijo.

Janez je obstal. Venomer je iskal z očmi, kje bi ugledal Alenko.

Pred hišo je stalo polno okrašenih voz. Res so bili kmetski vozovi s križnimi kolesi, a lepi so le bili, tako lepi, da se Janez ni mogel načuditi.

Iz hiše je odmevala muzika, petje in ukanje. Pred hišo, na dvorišču in okrog hlevov je bilo po vozeh vse polno voglarjev. V škafih so imeli vino, po ročicah so pa bili nataknjeni kolači in plečeta. Včasih se je zavrtel vročekrven par kar po pesku na dvorišču.

Take pisane druščine Janez še ni videl. Nekateri so bili tako našemljeni, kakor da praznujejo pustni torek. Oba berača sta kmalu izginila v gneči. Janez je ostal čisto sam sredi tega pijanega vrvenja. Tu in tam je nagovoril fant: «Pij, da boš znal ukati!» Janez se je nasmehnil, pil pa ni. Kmalu je slišal, kako so se jeli norčevati iz njega: «Glej ga no, glej, svetega Valentina, ubožček!» Vendar se ni zmenil za to. Rad bi bil videl nevesto, družico, ženina in Brlogarja samega, pa nikakor ni mogel v hišo. Tok ljudi ga je rinil zdaj sem, zdaj tja, vendar nikoli ne proti hišnim vratom, ampak venomer le bolj in bolj proč od njih.

Naenkrat ga je streslo. Zdelo se mu je, kakor da se nekdo zabada vanj. Ko se okrene, zagleda v oknu Brlogarja, toda skoro ga ne bi bil več spoznal. O nekdanji vojaški zastavnosti ni nobenega sledu več na njem. Mož je zgrbljen in suh, da cunje kar bingljajo na njem. Siva brada resasto štrli na vse strani kot pri nekaterih psih, oči pa so skrite daleč pod kapaste obrvi, da je skozi rumenkasto sivino komaj še mogoče opaziti nekoliko plahe luči.

Janez obstane kakor prikovan. Z roko hoče zamahniti v pozdrav, pa ne more, tako je utesnen med ljudi. Brlogar mu mežika, češ, naj počaka ali kaj. Janez ne razume njegovih kretenj in samo gleda, dokler Brlogar ne izgine. Tedaj začne otepavati okrog sebe in pride na konec hiše. Splazi se tesno ob zidu na vrt, kjer pod košato jablano nenadoma stoji spet Brlogar pred njim. «Dobrodošel, fant!»

Janez nekaj zamrmra v odgovor, pa še sam ne ve, kaj.

«Dolgo si hodil,» meni Brlogar. Njegov glas je zdaj votel in suh, čisto brez zvoka in soka.

«Seve,» pravi Janez in prestopa v zadregi.

«Zakaj pa ne greš med svate?» ga lokavo pogleda Brlogar. «Zdi se mi, da te Alenka išče.»

»Alenka,» vzdihne Janez.

«No, no, le ne delaj se tako nevednega —»

«Saj res,» pravi Janez in misli zraven: «To sem neumen! Alenka me išče, pa stojim tukaj ko štor ... Kaj le neki je z menoj?!»

Nekje pojo. Janez prisluhne. Pesem je vroča in žgoča, besede pa ni mogoče razumeti nobene.

«To so naši godci,» pojasni Brlogar in se smehlja, a Janezu se zdi tudi njegov smeh nekam trhel in suh.

«A godci,» ponovi za njim in spet obmolkne.

Brlogar mu naznači, naj gre za njim. Spotoma opazi, da Brlogar nima sence. Proti večeru je že, ko so sence dolge. Drevje jih ima, plot okrog vrta tudi. Janezova je dolga, ko da hodi Goljat po vrtu, Brlogar pa je brez nje.

«To je hudičevo delo,» pomisli Janez.

Ko prideta do hiše, se Skalarjevemu zazdi, da čuje nekakšno ječanje. Stokanje je rahlo in tako nekam čudno oddaljeno, kakor iz groba.

Brlogar se zdrzne.

«Eden se ga je preveč navlekel,» pravi, ko opazi, da Janez posluša.

Skalarjev molči in premišljuje, kaj mu je bil povedal beraček.

Po hiši se vse tare ljudi. Ženin in nevesta sta vsa v cvetju, vendar se Skalarjevemu zdi nevesta dokaj potrta. Dasi ji je dokaj podobna, vendar ni tako lepa ko Alenka.

Sežejo si v roke, ko stari znanci. Tedaj zagleda Janez Alenko. Izza nedrij ji že cveto šmarnice, ki jih je bil nosil Vipavec na palici.

«Alenka!» vzklikne Janez.

Družica je in naravnost k njemu hiti. Ko si sežeta v roko, ga pogleda tako toplo in tako žalostno, da Janez pozabi na vse drugo. Samo njo vidi, samo njeno bližino čuti in je blažen.

«Tako dolgo te ni bilo,» mu šepne deklica in se previdno ozre. če je ni morda kdo slišal.

«Oh,» pravi Janez, «ali mi verjameš, da sem čisto izgubljen. Nič ne vem, kje sem bil in kod sem hodil. Mislil sem, da sva bila včeraj skupaj in da sem potlej malo zaspal.»

Dekle položi prst na usta, da naj molči. Brlogar je bil prišel do njiju. Ko je videl, da ga je Alenka opazila, se je zahahljal:

«Le menita se, le, če si imata kaj prida povedati!»

Janezu se je spet zazdelo, da sliši tisto pritajeno ječanje. Brlogar je zaškripal Z zobmi, Alenka pa je prebledela.

«Oče —»

Brlogar se je s pogledom zabodel v tla. Tedaj je nenadoma obstal pred njimi človek, ki se je zdel Janezu čisto tak, kakršnega je po beračkovem pripovedovanju opisala rajna Brlogarica.

«Kaj pa to! Mladina in brez ognja,» se je zasmejal in s čudnim pogledom premeril Janeza.

«Zlodej,» je pomislil Skalarjev, tujec pa se je zarežal, da mu je kar puhnilo iz ust. Pomigal je godcem, ki so takoj zasvirali, potem pa je prijel Brlogarja in se pomešal z njim med svate. Janezu se je zdelo, da se imata pomeniti nekaj sila važnega in da hočeta biti sama. Vendar je slutil, da se Brlogar te samote boji. Kajti njegov korak je bil neroden in drsajoč.

Godci so divje svirali, mladina se je zavrtela in celo nekaj starih ljudi je bilo videti med plesalci. Janeza samega je kljub vsej osuplosti prijelo, da bi plesal. In res sta se zavrtela z Alenko, ki se ji je na očeh poznalo, da komaj zadržuje solze. Silila je proti vratom in dosegla, da sta bila z Janezom kmalu na prostem.

Na zemljo je že legal mrak. Na nebu je gorela zarja.

«Hitro, hitro,» je zaprosila, ko sta bila enkrat zunaj.

Janez je šel molče za njo. Šla sta po vrtu in zavila potem po dokaj napeti strmini za Brlogarjevo domačijo. Brinje in leskovje ju je kmalu popolnoma zakrilo. Tam je Alenka pokleknila, sklenila roke in zadrhtela:

«Janez, pri vsem, kar ti je svetega te prosim, reši ga!»

«Koga!»

«Metinega moža!» je dahnila Alenka.« 

«Oh,» je vzdihnil Skalarjev. Bilo ga je sram reči, da ne ve, kdo je Meta in kaj je z njenim možem.

Alenka se je oklenila njegovih kolen: «O, Janez, Janez, ali si res čisto brez srca. Če se ti ne smili moja nesrečna sestra —»

«Tvoja sestra?«

«Janez,ali si res tak?! In jaz sem te imela tako prisrčno rada —»

«Alenka —»

«Ves čas sem mislila samo nate —»

«Duša draga,« vzdihne Janez in jo dvigne, da zagore tik pred njegovimi njene rosne oči.

«Vse dni in noči sem mislila nate,» nadaljuje Alenka. «Teden za tednom sem te pričakovala vsa ta dolga štiri leta —»

«Štiri letal« dahne Janez in se čudi. «Štiri leta —»

Alenka se zdrzne:

«Kaj si tudi ti že v njihovi oblasti?! Janez —»

«Alenka, lepo te prosim, povej mi, reci —» prosi Janez in se muči, da bi razumel, kaj se godi.

Alenka nasloni svojo lepo glavico na njegovo ramo. Njeni mehki lasje ga prijetno božajo po licih. Kakor nežno, pritajeno šušljanje brez ga gladi njen plahi glas, ki pripoveduje: «Pred štirimi leti se je zgodilo, kar že veš sam. Potem so umrli mati Meta, moja najstarejša sestra se je omožila. Čisto tako je bilo, kakor danes. Pitje, petje, ples in krik in vik in veselje, ki ni veselje. Hudobcev polna hiša, kakor danes. Meta je bila žalostna, kakor je danes žalostna Urška, ker je vedela, da je njena dota hudičev denar. Oh, Janez, kako je vse to strašno!«

Beseda ji je utonila v solzah. «Povej, povej, Alenka,« je prosil Skalarjev in jo pobožal po laseh.

«Zdaj pomisli,« je nadaljevala Alenka, «oče nič več ne izbirajo. Svak je prišel na svatbo, Metin mož, veš, pa so videli pri njem preveč denarja ... Zdaj že ždi deseti dan v kleti. Se je štelo, da gresta z očetom gledat vinsko zalogo, pa je naenkrat zaškripalo. Oče so prišli sami iz kleti in privlekli tri mošnje denarja, svak pa omaguje pod zemljo in čaka smrti —»

Janez je ledenel od groze:

«Kaj praviš?! Svojega zeta da so oropali oče?!»

Alenka je vzdihnila in prikimala: «Očetu je vseeno, samo da je denar —»

Janezu ni hotelo v glavo:

«Pa zeta, lastnega zeta?!»

«To še ni vse, Janez —»

«Kako misliš?«

«Me je strah reči —»

«Alenka —»

«Meta pričakuje —»

«Kaj, kaj praviš?«

Alenka je vnovič zaihtela, da je sunkovito podrhtevalo njeno telo.

«Drugo dete pričakuje Meta, tako je povedal svak, ko je prišel, toda očeta ne gane niti gorje takega ubogega črvička, ki še niti rojen ni.»

Janeza je kar treslo, ko je čul Alenkine besede.

«Kaj naj storim,« je jeknil. «Pokazala ti bom, kod in kje prideva do kleti,« je vzradoščena pojasnila Alenka. «Tebi se gotovo posreči. Vate zaupam. Uršika že ve. Pravila sem ji že ves čas, da bi bilo vse dobro, ako bi ti prišel. Tudi ona je bila istih misli. Samo ti —»

«Potem kar hitiva,« zaprosi Janez.

«Seve... Drugi so vsi prodani. Samo denar, denar, denar. To je prava kazen božja. Ako bi komu kaj rekla zavoljo očeta, me vsi skupaj ugonobe. Ne verjeli bi mi, za nobeno ceno ne. Tako moč ima denar.»

Stopala sta previdno navzdol po strmini. Pokrajina je bila zavita v gosto temo. Samo razsvetljena okna Brlogarjeve hiše so žarela ko pošastna žrela iž nje.

Zamolklo je hreščala v noč muzika in drsanje plesalcev in plesalk je bilo čuti ko praskanje s kremplji.

«Sami živi hudobci godejo,» je povedala Alenka Janezu, «vendar to nikogar ne moti. Vse je zadovoljno, ker lahko ljudje jedo in pijejo zastonj —»

Prišla sta blizu hiše.

«Stopiva noter,» je dejala Alenka, «da vidim, kje so oče s tovarišijo! Samo nikar nikomur ne povej, kaj sem ti zaupala.*

Janez je molče pritrdil, pa sta šla med plesalce in jela plesati. Zdaj si je šele Janez bolj natanko ogledal godce in videl, da imajo kremplje na prstih mesto nohtov. Tudi se mu je zdelo, da smrdi v sobi po žveplu.

Svatje so bili že vsi močno vinjeni in so tako govorili vsevprek, da drug drugega ni mogel razumeti. Fantje so potrkavali s petami in hlastno segali po plesalkah. Dekleta so se hihitala in se vila in dovoljevala vse, kar se je komu zljubilo. Pijane oči, pijan smeh, pijane besede in kretnje. Tu in tam je kdo podstavil nogo, pa je zgrmel parček, ki je priplesal mimo, kar na vsem lepem po tleh. Nato pa pod mizo —. Nihče se ni zgražal zavoljo tega, le godci so si zadovoljno mežikali in še huje svirali in godli, da je bilo joj.

Družice ni nihče pogrešil in nihče se ni ozrl po njej, ko je prišla z Janezom med svate. Kakor da je vsem odveč in da je ni treba.

Nekdo je hreščal ogabno kvanto, nekaj se mu jih je pridružilo, a brhka dekle mu je hihitaje se pokazala jezik in ga sunila, da se je opotekel in lopnil po tleh.

Brlogarja ni bilo videti nikjer, nevesta pa je sedela za mizo in se razgovarjala z ženinom. Dasi se skoro ni ozrla, je Janez slutil, da je opazila Alenkin prihod. Čez nekaj časa je vstala in prišla k Alenki.

«Ali bo?» se je zdelo Janezu, da je slišal vprašati.

Alenka je prikimala, nevesta pa se je s pogledom molče zahvalila Janezu in se takoj vrnila k ženinu.

«Kje je pa drug?» je vprašal Janez družico, a ta je spet položila prst na usta in ga odvedla iz sobe.

«Z očetom sta menda še vedno tam, kamor se hodita menit,» je pošepetala Alenka, ko sta šla skozi kuhinjo. Potem je sunkoma vzela zarjavel ključ fn leščerbo in odvedla Janeza v klet.

Močan, zatohel vonj mu je udaril v nos, da se mu je jelo kar vrteti v glavi. Alenka je stopala pred njim. Klet za kletjo se je vrstila. Vsaka je bila polna sodov. V enih je bilo vino, v drugih denar.

Nazadnje obstaneta pred velikimi železnimi vrati.

«Romuald,» pokliče Alenka in nalahko potrka.

«Kdoooo,» je skoro brezglasno zaječalo za vrati.

«Rešimo te —»

Znotraj se je zganilo. Janezu se je zdelo, da sliši smeh umirajočega.

«Rešite —» je ječalo in se smejalo obenem.

Alenka se je obrnila k Janezu: «Zdaj, če boš mogel obrniti ključ —»

«Daj,» je strastno siknil Janez.

Alenka mu je dala ključ, pa je poskusil. Enkrat, dvakrat ni šlo, tretjič pa je zaškripalo v železju, da je kar šlo skozi ušesa. Janez se je uprl in vrata so odjenjala in se hrešče odprla. Ko je posvetila Alenka z leščerbo v zatohli prostor, se je nudil prestrašenemu Janezu strašen prizor. Po tleh je bilo razmetanih vse polno človeških kosti. Jezno so zijale lobanje v prišleca, medtem ko se je nesrečni jetnik komaj branil podgan, ki so ga ščipale ln naskakovale. Nekatera trupla so bila šele napol nagnita, a pri vsakem je bila zaposlena tropa golazni in se z ostudno požrešnostjo mastila z nesrečnimi Brlogarjevimi žrtvami.

Alenka, ki je skoro omedlela, je zaječala:

«Vidiš, Janez, to je bogastvo mojega očeta!»

Zdajci je menda jetnik šele spoznal njen glas.

»Alenka, solnce drago —»

In beseda je zatonila v solzah.

«Romuald,» je dahnila Alenka in stopila k njemu.

Janez je prvi opazil, da se nesrečnež zato ne more svobodno gibati, ker je ves povezan. S hudim naporom sta ga torej z Alenko rešila vezi in ga dvignila. Bil je že tako oslabel, da se ni mogel brez opore držati pokonci. Janez ga torej prime pod pazduho in mu pomaga napraviti zdaj par korakov.

«Ali sem res prost?« vzdihne vzradoščeni Romuald, ki kar ne more verjeti, da je rešen.

«Res, dragi svak! Zahvali se Janezu, ki je mel to moč, da te je rešil. Samo on ima to moč, ker ga še ni zaslepil denar.

»Prekleti denar,» vzdihne Romuald in hvaležno stisne Janezu roko. Od ganotja in radosti ne more govoriti.

«Zdaj pa hitimo,« pravi Janez.

Tedaj se začuje govorjenje in koraki.

«Zalotili so nas,« se prestraši Alenka.

«Upihni luč,« ukaže brž Janez, Romuald pa se trese ko trepetlikin list.

Nato slišijo:

«Nič ne velja, pa je!«

«Moj si in konec!« sikne drugi glas.

«Nič ne velja! Pogodbo si kršil sam,« spet brani prvi.

«Katera gosposka te je preganjala?« vpraša drugi.

«Še slabše ko gosposka!« zastoka prvi.

Janez spozna glas Brlogarja in Zlodeja.

«Slišiš, Alenka,« šepne deklici ln jo s prosto roko stisne k sebi. Njene vroče solze lijo in se zaustavljajo med njegovimi prsti.

«Oče —» dahne z grozo.

Govorjenje se bolj in bolj bliža.

«Nočem, pa je,« hrope Brlogar. «Od lastnih otrok sem zavržen! Ali —»

«Oho,» se zareži Zlodej, «ali so tvoji otroci gosposka!«

Čutiti je, kakor da se onadva rujeta. Naenkrat se odpro vrata, ki jih dotlej ni nihče opazil, in Janez zagleda pred seboj dvorano podzemeljske špilje, kjer je Brlogar podpisal pogodbo z Zlodejem.

»Sveti križ božji!« krikne Alenka, ko zagleda, da tišči Zlodej njenega očeta za vrat. Peklenšček odneha, Alenka in Janez in Romuald, Metin mož, pa planejo na pomoč.

«Bog mi stoj na strani!« zakliče Janez, pa se že strese zemlja in med strašnim treskanjem izgine vse in se izgubi tudi Janezova zavest.

III.[uredi]

Beg iz zanke.

«Janez,» je rahlo poklicalo. Ko se je Skalarjev ozrl, je videl Alenko kraj sebe. Bila je shujšana in bolj podobna mrliču nego živemu bitju.

«Alenka, za božjo voljo, kaj pa je s teboj?«

Prijel jo je za obe roki in jo vprašujoče gledal, toda Alenka se ni ganila. Kakor izgubljena je strmela nekam v daljo in sunkoma podrhtevala.

«Že tri dni iščem očeta,« je nazadnje povedala in omahnila na Janeza. «Tako so bili slabi, ko so šli z doma, da so se kar opletali, pa jih nisem mogla pregovoriti, naj ostanejo doma. Moj Bog, sama ne vem, kaj naj zdaj počnem in kam naj se še obrnem.«

Janez je pomislil. Počasi se je dramilo v njem vse, kar je doživel z Brlogarjevimi.

«Nesreča,» je vzdihnil brez moči in žalostno ogledoval Alenko. Naenkrat se mu je posvetilo:

«Da bi si le tvoj oče kaj ne naredil —»

»Saj to me skrbi —»

«Potem morava, seve —»

Nič ni vedel, kaj morata. Jel se je ozirati okrog in je strme opazil, da ne stoji v gmajni, tam kje poleg »Ravbarske kamre«, ampak v Zali, globoko doli pri Idrijci. Pot je ozka, na reko doli pa taka strmina, da je treba samo enega napačnega koraka, pa strmoglavi človek v globino.

Reči je hotel:

»Kako neki sem prišel sem? In zakaj si prišla semkaj ti?«

Alenka mu je menda razbrala vprašanje it oči, ker je jela praviti:

«Veš, semkaj so hodili oče nad popotne ljudi. Še zdaj me zmrazi, ko pomislim ... Treba je samo spretnega sunka —»

«Sem, praviš?« je rekel Janez.

«Pozneje ne več. Bilo je vse kar doma. Saj si videl —»

Res, saj je vse videl! «Joj, kje je neki Romuald,« se je spomnil Janez, Alenka pa je nadaljevala:

«Odkar sva rešila Romualda, so bili oče čisto izgubljeni. Vse lansko poletje se niso dotaknili nobenega dela, zima jih je pa tako dajala, da sem bila že res v skrbeh —»

«A lani je bilo to, praviš?« se je začudil Janez. »Sem mislil —» je še nadaljeval in takoj obmolknil.

Alenka se mu je čudila: «Kako je le neki s teboj, da te čas tako zmede?«

«Res,» je dejal Skalarjev, «sam ne vem.« 

Potlej je spet obmolknil. Divja pokrajina, v nebo strmeče gorovje, skalovje in drevje, ki je pošepetavafo v lahnem vetru, voda v globini, ki je bobnela po tesni strugi in brzela dalje, vse se je zdelo Janezu silno nepojmljivo in mu je jemalo besedo.

«Kaj praviš sedaj?« je čez čas vzdihnila Alenka.

«Če bi našla očeta, če bi našla živega,« je menil Janez, «potem bi že —»

«Ali misliš, da bi?« je zadrhtela nada v Alenkinih očeh.

«Seve, gosposko bi pritegnili —»

«Kako?»

»No, tako — samo očeta je treba —»

«Očeta,» je kakor odmev ponovila Alenka.

Ko sta tako ugibala, se je zazdelo Janezu, da je nekaj zahreščalo med lesovjem. Ozrl se je v tisto smer in zagledal, da visi Brlogar na močni smrekovi veji. V nagli odločnosti popusti deklico in plane tja. Brlogar se je namreč še zvijal, iz česar je Janez spoznal, da je še živ. Tropa ogabnih črnih pošasti je plesala in se režala pod njim.

«Oče,» krikne Alenka, ko se ozre za Janezom in zagleda visečega Brlogarja. Hitro šine tudi ona na pomoč. Hipoma je vrv prerezana in Alenka in Janez se trudita, da bi spet vzdramila onesveščenega samomorilca. Po dolgotrajnem naporu se jima slednjič tudi res posreči. Ko odpre Brlogar oči, se ves zgrešen ozira zdaj po tem, zdaj po onem. Videti je, da ne more spoznati ne lastne hčerke ne Janeza.

«Oče,» dahne Alenka, «ubogi moj oče —»

«Ti —»

Veselje in strah se zaiskrita v Brlogarjevih očeh.

»Ali boste mogli do Idrije peš?» vpraša Janez.

Zdaj ga šele Brlogar spozna.

«O, Skalarjev?!«

In potem, kakor da se sramuje svojega dejanja:

«Ali si ti pokazal Alenki?«

Mesto Janeza odgovori Alenka sama:

«On, on! Brez njega ni rešitve ne pomoči!«

Počasi Brlogar sede.

«Kje je pa —? Ali je odšel?«

Dasi nikogar ne imenuje, vesta Janez in Alenka, da misli Zlodeja.

«Nas se boji,« reče Janez tjavendan, «pa jo je odkuril.«

Alenka se mu s pogledom zahvali za dobri domislek, ki je Brlogarja takoj znatno okrepil.

«Oh, če bi mogel,« vzdihne in proseče pogleda hčer, «če bi mogel izbrisati vse, kar je bilo!... Moji dnevi so šteti ... Rajna tvoja mati, Alenka, mi je prišla povedat. Tako razločno sem jo videl v sanjah. ,Reši se,' je dejala, pa spet: ,Reši se, reši se!' Kako naj se rešim?! Moje življenje je izgubljeno, moje življenje in vse, vse — na veke ...»

Ko je Janez videl, kako spet napada moža obup, je jel siliti na pot. Brlogar se je dal tudi res kmalu pregovoriti, toda noge so bile preslabe in so mu odpovedale pokorščino. Zato ni Janezu preostajalo nič drugega, nego da si ga je oprtal in odnesel proti Idriji. Alenka je jokaje šla za njim. V Idriji so najeli voz. Komaj malo živega Brlogarja sta Janez in Alenka naložila na voz in ga odpeljala.

To je bila žalostna vožnja. Po samotni cesti so sopihali konji, da je kar puhtelo in se kadilo iz njih, a Janezu se je le zdelo, da ne pridejo nikamor naprej. Serpentine so se vile v neskončnost. Alenka je trepetala:

«Bog daj, da bi le še živega pripeljali očeta domov!»

Janez je tolažil, kakor je vedel in znal. Zaupal ji je ves svoj načrt, ki ga je bil zamislil v Zali. Treba je Zlodeju dokazati, da je kršil pogodbo, pa je oče rešen. Vse drugo se bo že kako popravilo.

«Ali mrtvih ni mogoče več priklicati v življenje,« je vzdihnila Alenka.

«To je res,» je menil Janez, «vendar upajva, da bova vse popravila —»

«Janez —»

«Kaj bi rada?»

«Tako sem srečna, kadar vem, da si blizu mene. Kjer si ti, tam je vse dobro. Romuald je rekel, da bi ti rad dal pol svojega imetja —»

«Rotnuald —» se je zavzel Janez. Potem se je domislil, kdo je to.

«Saj mi ni treba,» je dejal takoj nato Alenki. »Zdrave roke imam —»

«Ti si svetnik,« je vzdihnila Alenka.

«Ni tako, ne,« je menil Janez, «samo na denar pa res nisem navezan —»

«Potem me boš zaničeval,« je zaihtela Alenka.

«Tebe?»

«Mene, da ... Zaradi denarja —»

«Saj ti vendar nisi denar,« se je razgrel Skalarjev. In kar sama se je ovila njegova desnica njenega pasu.

«Me imaš torej vseeno rad?« je dahnila Alenka.

«Tebe, srce moje? Oj, glej, kar sem in kar imam, vse je samo božje in tvoje —»

Ko je Janez to izrekel, je zaječal Brlogar:

«Srečni ljudje —»

Drugega nič. Ko pa se je Janez ozrl po njem, je opazil, da ga vijejo krči in da tišči pene iz ust.

Alenka se je prestrašila, toda Janez jo je hitro pomiril:

«Nič se preveč ne boj! Tudi to trpljenje mora biti prestano, da bo izbrisano gorje nedolžnih. Drugače ni upanja.«

Alenka je zaihtela in jela božati očeta po zgubanem čelu:

«Oh, ljubi oče, le voljno potrpite, z božjo pomočjo bo še vse dobro!«

Brlogar je zatulil in se zvil, Janez pa je zdajci opazil, da gre kraj voza Zlodej, kakršnega je videl na Uršini svatbi. Srdito se jc režal in venomer silil k Brlogarju.

S takim strašnim spremstvom so se nazadnje le srečno pripeljali domov. Zlodej se je režal in skakal okrog voza, toda Janez je znal vedno ukreniti tako, da si poslancc črne oblasti ni upal seči po Brlogarju.

Alenka je sklicala hlapce in dekle, ki so pomagali prenesti Brlogarja na posteljo. Ko je mladenka videla Janezov pogum in njegove uspehe, je tudi sama začela bolj zaupati vase in — še bolj — v Janeza. Z očmi je sledila vsaki njegovi kretnji, vedno pripravljena, da na vrat na nos izpolni sleherno njegovo željo.

«Je kaj hitrih konj pri hiši?« je vprašal Janez.

«Dva sta ko veter,« je povedala Alenka.

«Hitro po sveče, po blagoslovljene,« je ukazal takoj nato hlapcu, ki je res takoj zajahal in oddirjal.

«Drugi takoj po grajskega sodnika,« je ukazal Janez.

Na mig je bilo povelje izvršeno. Medtem je prvi hlapec že pridirjal s svečami nazaj. Janez jih je takoj nažgal. Tedaj pa se je začelo okrog hiše tako divjanje, lajanje in tulenje, da so se vsem navzočim jezili lasje. Netopirji, sove in vsa mogoča zalega je obletavala hišo, medtem ko je poglavar sam, črni Zlodej, bušil zdaj na eno, zdaj na drugo okno, da bi prišel noter.

No, njegov trud je bil zaman. Brlogar je sicer ječal in se zvijal v strašnih bolečinah, vendar se je Alenki vselej odzval z vzdihom, kadar ga je poklicala. Tako so vedeli vsi, da se mož zaveda, kaj se godi.

«Le potrpi, Alenka, vse bo še dobro! Saj so samo še minute!«

Brlogar je pogledal.

«Janez,» je zaklical s slabotnim glasom.

«Kaj bi radi?«

«Z menoj je konec,« je dejal Brlogar. «Bodi srečen z Alenko, samo denarja se ne dotikaj. — Vrzi proč — se ga drži kri, vroča, nedolžna človeška kri —»

«Nič se ne bojte,« je obnavljal Janez upanje, nič se ne bojte! Grajski že jezdijo! Vse bo dobro!»

Res so prijezdili proti hiši trije. Brlogarjev hlapec in še dva gospoda z njim.

«Hitro, hitro,« je prosil Janez.

«Ali je res?« so se čudili grajski.

«Res,« je ponovil Janez. «Brlogar je že povedal sam in prosi, da ga obsodite po postavi —«

Zdajci si je Brlogar opomogel. «Ali je gosposka tu?« 

»Gosposka, oče!« je potrdila Alenka.

Brlogar se je vzravnal. Nenadoma so se mu vrnile pojemajoče moči.

«Gospodje,» je zahropel, «grešil sem, nedolžno kri sem prelival, ubijal, moril za denar, za denar. Vzemite denar in ga dajte tistim, katerih je. Vzemite denar in sodite mene — Sodite me in obsodite po zasluženju —»

In gospodje so zapisali in povedali, da odslej ni Brlogarjevega nič več. Brlogar je zahropel:

«Ali zdaj slišiš, kaj, ali slišiš, da me je prijela gosposka?!«

Med besnim grohotom se je odprlo okno. Strašen vihar je zahrul, da se je stresla vsa hiša in so šklepetali podboji pri durih. Skozi okno pa je čofnilo: Zlodej je bil treščil v hišo pogodbo, ki jc bila zdaj brez vrednosti zanj. Med treskanjem, grmenjem in bliskanjem je odhrul v svoje carstvo, Brlogar pa je mirno izdihnil svoio preplašeno dušo.

«Bog ti daj večni mir in pokoj!»je vzdihnil Janez, ko je opazil, da je kanila Brlogarju mrliška solza iz oči.

«Bog vas glej s svojo milostjo,» je vzdihnila Alenka in pokleknila k postelji.

Grajski so pokleknili.

«De profundis clamavi ad te, Domine,« je začel eden.

Drugi ž njim:

«Domlne, exaudi vocem meam!»

«Alenka,» je dahnil Janez in hotel poklekniti k svojega srca kraljici. Tedaj ga nekaj silno strese. Janez se prestraši, plane kvišku in se — vzbudi. Pred njim stoji ogljar Andreje in se reži na ves glas:

«No, fant, ti si se pa res pošteno zagledal. Vso noč kličeš samo: ,Alenka, Alenka!' Da bi te koklja brcnila, vsaj dekletu povej, kako brenčiš, ne pa meni pri ogljenici!»

Janez, ki je bil še ves omoten, se je šele zdaj zavedel, da je vse to presanjal. Jel je pripovedovati Andrejcu svoje sanje, ogljar pa je prikimal:

«Ja, ja, take so se godile včasih pri Brlogarjevih. No, pa nič ne de! Današnji rod že ni nič več deležen tega in imaš zato Brlogarjevo Alenko, tisto seve, ki živi danes, vseeno lahko rad. Samo njej povej, ne meni —»

«Pa bom, kadar pride tako,» se nasmehne Janez in odide k ogljenici. Iskreno sc oglasi pesem:

«Žareči ogenj brez plamena
v mojem srcu zdaj gori —»

«Srečen človek,» vzdihne Andrejc, si prižge pipo ter odide za Janezom.