Zgodba o Alétu in Terčku

ZGODBA O ALÉTU IN TERČKU

Josip Vandot

Čalérjeve krave so bile pametne in lepo vzgojene. Dolgo so že bile pri hiši, da gospodar Čalér že skoro ni polnil, kdaj jih je bil kupil onstran gorá v Korotanu. Seveda, takrat so bile še mlade in polne muh, da so Čalérju delale na paši nevšečne preglavice. Jurček, domači sin, jih je moral pasti doli za Savo, a je prijokal vsak večer domov, ker so mu čez dan krave preveč nagajale. Vsak dan je izgubil eno in vsak večer jo je moral iskati po goščavi. Seveda jo je brž našel, a nevšečnost je bila vendarle huda in zato je bil hud tudi gospodar Čalér, pa je Jurčku pošteno premeril hlače. Saj je vedel, da so krave pametne in da je le v Jurčkovi glavi tako malo pameti, da še za pastirja ni dober.

No, Jurček ni prav nič ugovarjal, ker je nazadnje verjel, da ima oče zna biti popolnoma prav. Le to se mu je čudno zdelo, zakaj ga oče sili pasti, ko pa nima do tega prav nobenega veselja, še manj pa volje. Sovražil je krave iz vsega srca, ker je bil zaradi njih tepen vsak večer. Na paši jim je neprestano grozil z dolgo šibo, a udaril jih ni, ker se je bal, da zbezlajo, kakor hitro se jih hitro dotakne s šibo. In zvečer bi moral oče iskati tri krave in bi nemara Jurčku trikrat premeril hlače. To pa Jurčku ni dišalo prav nič in je radi tega pustil krave v miru in je bil vesel in zadovoljen, če je zvečer prignal dve domov, a ne treh.

A Jurček je imel srečo, da se je že jeseni rešil nevšečnih krav. Nekega dne so na Čalérjev dom pripeljali bornega pobiča, ki ni imel niti deset let. Njegova obleka je sicer bila mestnega krova, a je bila vsa oguljena in pokrpana. Pobič je bil močan in lepo rasel, da se je ljudem prikupil na prvi mah. Bil je sirota. Mati mu je bila Čalérjeva sestra, ki je bila šla služit v mesto. Oče pa je bil ključavničar, ki je kmalu umrl in je zapustil mater in sinka v siromaštvu. A pred nekaj tedni je umrla tudi mati in sinka so pripeljali na Čalérjev dom, da z njim ravnajo, kakor vedo in znajo.

Vprašali so ga, kako mu je ime. Pobič se je bistro nasmehnil in jim pogledal v oči. »Albin mi je ime,« je odgovoril. »Mama pa me ni drugače klicala kakor Binček.« 

To ime se je vsem čudno zdelo, ker niso bili navajeni gosposkih imen. Še prav izgovoriti ga niso znali in nerodno jim je bilo, da bodo morali zdaj na kmetskem domu vsak dan izgovarjati to gosposko ime. Čalér se je v zadregi praskal za ušesom in godrnjal: »Šembrana nerodnost! Saj ne rečem, da mi pobič ni všeč. A to ime – kako le se ga bom privadil? Pobič ostane pri nas, ker je siromak. Le drugo ime si mu moramo izmisliti, da ne bo te nerodnosti. Kako naj ga kličemo, da bo ljudem in nam prav?« 

A iz zadrege ga je rešil Jurček. Oči so se mu zasmejale, ko je zagledal tujega pobiča z nerodnim imenom. Prav nič ni odlašal, temveč ga je prijazno udaril po rami in ga vprašal: »Alé*) Binč, da boš ti zdaj pasel krave namesto mene? Saj si v mestu gotovo pasel več, kot jih imamo mi. V mestu je strašno dosti hiš, zato pa vem, da je tam tudi strašno dosti krav. Le kje jih pasete toliko?« 

Mestni pobič se je posmejal, a ni utegnil odgovoriti, zakaj Čalér je zadovoljno tlesknil z rokami. »O, glejte!« je rekel. »Naš Jur je danes bleknil nekaj pametnega. Pobič, naj ti bo od danes naprej ime Alé Binč. To je vsaj pošteno ime in vsak te bo zdaj lahko klical. Gosposko ime ni za naše kraje in čemu bi se spakovali z njim? Pa bodi v božjem imenu Alé Binč.« 

In pobič je res ostal Alé Binč. A že čez nekaj tednov je izgubil drugo ime, ker se je ljudem vse ime zdelo nekam dolgo in čudno. In zdaj je ostal le še Alé in to ime se ga je držalo, kakor da je bil že res krščen nanj. Binčku je bilo vse to prav in čez leto dni se še zavedal ni več, da se je nekoč drugače imenoval. Bil je Alé in je vedel, da bo do smrti ostal Alé, pa naj gre kamor že hoče.

Pri Čalérjevih se mu je dobro godilo, da nikoli v mestu ne tako. Naučil se je pasti krave, da je bil pastirček, kakršnega bi človek le težko našel v vsej dolini pod Martuljkovimi gorami. Krave so ga imele rade, ker na paši nikoli ni sitnaril, temveč je bil vesel in je znal živini poiskati najboljšo pašo. Prepeval je, da se ga je slišalo povsod po strmih Rebrih in celo gor do Srednjega vrha. Včasih pa je zlezel na skalo in se zagledal v divje gorovje, ki se je onkraj doline strmo spenjalo v nebo. Čudil se je snegu, ki je kljub poletni vročini še vedno ležal visoko gori pod orjaškimi gorskimi stenami in se je v sončnih žarkih blestel, kakor da je srebro, a ne sneg, ki so ga oblaki nasuli na gore.

»Strašno so te gore visoke,« je pomislil. »Če bi stopil zdajle na vrh, bi z roko dosegel do nebes. Lahko bi potrkal na nebeška vrata in bi poklical mamico, ki je že toliko časa v nebesih. In bi prišla in bi govorila z menoj. Sam Bog ve, kaj bi mi povedala?« 

Podprl je glavo z roko in je strmel na gorske vrhove. Dva oblačka sta se pravkar priplazila čez ostri greben. Bila sta bela, bolj bela, kot so kurjice spomladi. Nalahko sta se pozibavala nad strmo steno in Alétu se je zazdelo, da to nista oblačka, temveč živi bitji, ki nečesa iščeta ob skalnatem vrhu.

»Pa ne, da sta to dve žalik-ženi?« se je zavzel. »Teta mi je pravila, da so žalik-žene doma v Martuljkovih gorah. Človek jih lahko vidi, če zna bistro pogledati. Bog ve, kaj delata zdaj tam gori? Morda paseta divje koze, morda pa sejeta srebro na sneg, da se tako lepo leskeče …«

A že je zmajal z glavo. Oblačka sta se za ped pomaknila od gorskega vrha in dve modrikasti senci sta legli na sneg. Alétu pa je teta povedala, da so žalik-žene čudovita bitja, tako čudovita, da od njih ne pada niti senca, kakor pada od vsake stvari na svetu. Ne, tam gori se ne sučeta žalik-ženi, tam gori se spreletavata samo dva angela. Mamica ju je poslala iz nebes, da pogledata, kako je z njenim Binčkom, ki mu je zdaj Alé ime. Angela ga gledata zdaj, da mamici sporočita vse, kar sta videla.

Alé je vzdihnil in oči so se mu orosile, da ni videl več meglic gori ob gorskem vrhu. Naglo je šinil z rokavom čez oči in je spet pogledal v gore. A meglici sta se že raztajali v sinjini, gorski vrh je bil že spet jasen in je ostro štrlel v nebo.

Krave so obstopile skalo, na kater je sedel pastirček. Gledale so ga in se čudile, da ni vesel, kakor druge dni. No, Alé je že pregnal žalost, lahkotno je skočil s skale in je pobožal terčka po glavi, prav tam, kjer so mu pričeli rasti rogovi.

»Ali sva neumna!« se je posmejal. »Dve meglici sta se spustili z gora, pa si misliva že Bog ve kaj. Terček, daj, spustiva se za stavo. Kdo bo prej tam pri onimle leskovem grmu? Hej, terček!« 

Spustil se je v dir, a za njim je stekel tudi mladi junček. Z dvignjenim repom je dirjal čez pašnik, prehitel pastirčka, priletel do leskovega grma, a se tam ni ustavil, temveč je drvel naprej, najprej do goščave, ki se je od Savinega proda raztezala do pobočja gore in še višje ob gori do samega Srednjega vrha. Terček je ob goščavi visoko poskočil in je kar nenadoma izginil med grmovjem. Alé je prisopel za njim, stopil v goščavo in začel klicati terčka, a ta se mu ni oglasil od nikoder.

Do večera ga je iskal in je prišel celo do potoka Hladnika, ki je tiste dni še padal v visokem, visokem slapu naravnost s Srednjega vrha. A terčka ni bilo nikjer, pa naj ga je iskal za vsakim grmom. Alétu se je vse to čudno zdelo in že je mislil, da se je terček skoro gotovo v goščavi obrnil in je zdirjal naravnost domov. Martuljkove gore so že gorele v večernem žaru, čigav odsev se je razlival po vsi dolini in se je prav lepo odbijal od skalnatih Reber, ki jih je pokrivalo le borno grmičevje.

Alé je nehal iskati. Pognal je krave domov in je povedal Čalérju, da mu je terc ušel in se nekam skril. Stric se je čudil, saj se Alétu še nikoli ni zgodilo, da bi mu ušla krava, še najmanj pa norčavi junček. In sta se oba napotila dol za Savo, da poiščeta nesrečnega terčka. Čalér je iskal po goščavi ob savskem produ, Alé pa pod Rebri in še dalj doli do potoka. Nočilo se je že in tema je vstajala iz nevidnih gorskih prepadov in legala v dolino. Samo vrhovi belih gorá so se še svetili v modrikasti barvi in daleč gori nad črnim Vitrancem se je prižigala večernica.

Alé že ni med grmovjem razločeval ničesar več, a vendar ni odnehal. Moral je najti terčka, ker se je zanj resnično bal. Ako ostane terček čez noč v goščavi, se lahko zgodi, da ga zasači strašni volk, ki se je tiste dni potikal po gozdovih pod Martuljkovimi gorami. Pravili so, da je ta volk velik kot najmočnejše tele na vasi. Oči so mu kakor dva žareča oglja in vidijo v najhujši temi, a zobe ima tako hude, da se nihče ni upal govoriti o njih. Vse noči se je potikal po dolini in je klal, kar mu je prišlo pod zobe. Psi so bežali pred njim, če so le mogli, in ljudje so se skrivali pred njim, kamor so utegnili. A volk je hodil brezskrbno po dolini in je od veselja lajal vse noči.

Aléta je mrzlo prešinilo po hrbtu, ko se je spomnil volka. »Terček, hoho, terček!« je zavpil, da se je razlegnilo do Martuljkovih grap in je njegov glas prevpil šumenje divjega slapa, ki je nedaleč tam doli padal s Srednjega vrha.

A terček se ni oglasil od nikoder. Noč je legla nad dolino in na nebu so zagorele zvezde. Alé je bil pretaknil že vse grmovje in je že stal ob potoku, ki je v kamniti, prodnati strugi šumel in brzel proti Savi. Že je stal pod orjaškim slapom in premišljal, kaj naj stori zdaj, ko terčka ni našel nikjer. Tla pod njim so se silovito stresala, kajti voda je padala iz neznanske višine naravnost na izlizano skalovje in je razpenjena hrumela, da so človeka bolela ušesa.

»Saj terčka ne najdem nikoli več,« je Aléta zaskrbelo. »Še nocoj ga volk zakolje in požre. A tereček je bil tako pameten in priden. Kaj poreče stric, ko terčka zares ne bo nikdar več od nikoder? Iz hiše me zapodi, a pri stricu se mi je vendar tako dobro godilo.«

Skoro na jok mu je že šlo, a si vendar ni vedel prav nič pomagati. Vsedel se je na skalo in je gledal, kako se je vzhajajoči mesec počasi plazil izza škrbastega grebena. Bele gore so se hipoma zasvetile, kakor da so jih žalik-žene pogrnile s srebrnim pajčolanom, a tudi dolina se je zasvetila v beli svetlobi in vsa goščava okrog Aléta in divji slap se je pršil v tisočerih, tisočerih iskrečih se biserih, ki so se usipali iz višave in se pršili daleč okrog po skalovju in kamenju. »Joj!« se je Alé zavzel. A že je umolknil, zakaj nedaleč pred sabo je zagledal dve nemirni, živi lučci, ki sta srepeli naravnost vanj. Počasi sta se bližali in Alé je že razločil temno žival, ki se je bila kdove odkod priplazila z grmovja in jo je zdaj oblivala svetla mesečina.

»Volk je,« je spreletelo Aléta. A že je skočil na noge in drvel proti slapu, da bi se skril pod njim. Že so brizgnile vanj vodne kaplje, da ga je do mozga zazeblo. Ozrl se je nazaj, da bi pogledal, če gre volk za njim. In ga je res videl. Volk se je s stremi skoki pognal čez skalovje in je bil že tik pri slapu.

»Ne boš me,« je Alé zasopel in zdrvel naprej. Voda se je usula nanj, da je bil hipoma moker do kože. A za vse to se ni prav nič zmenil. Tesno se je stisnil k skali in se je plazil naprej. Nad njim je bila druga voda tako silovita, da mu je zapiralo sapo. Tla pod njim so bila spolzka in vsak hip je pričakoval, da spodrsne in se zvali naravnost v vodo. A strah pred volkom ga je gnal naprej. Pa vse to mu ni prav nič pomagalo, zakaj volk je bil že tesno za njim. Alé je tipal obupno z rokami okrog sebe in je otipal nad sabo skalno polico. Z obema rokama se je oprijel in se zagnal kvišku. Obsedel je na polici in pogledal dol v temo. Zagledal je pod sabo volka, nazadnje noge se je bil vzpel, da mu je glava segala skoro do police. Slišal je njegovo hropenje in strašno so mu žarele oči.

»Da imam palico, dregnil bi ga naravnost v oči,« je Alé zasopel. »Tako pa mu nemara ni niti ne ubežim. Zver se požene navzgor, pa me pograbi.« 

Tipal je naprej in je videl, da polica ni tako ozka, kot si je sprva mislil. Bila je široka, dva človeka bi udobno drug ob drugem ležala na nji. A najbolj je Aléta razveselilo to, da je našel na polici debel, okrogel kamen, ki se je kdo ve kdaj odluščil od stene in padel na polico. Alé ni prav nič odlašal, temveč je zavalil kamen na rob police. Tam je volk še vedno prežal nanj in se je pripravljal, da skoči na polico. No, Alé se ga ni več bal. Z vsemi močmi je potisnil kamen naprej, kamen se je strkljal, šinil navzdol, zadel volka v glavo in se z njim zakotalil naravnost v slap.

»Zdaj ga ne bo več nazaj,« se je Alé oddahnil in namuznil. »Terčka zdaj lahko brez skrbi pustim tam, kjer leži. Volka se mu nocoj ne bo treba bati. Slap ga je požrl, a slap ne pusti iz sebe nikogar več.«

Spustil se je s police in je šel pod slapom naprej. A tod je bila tema, da še za korak ni videl predse. Tipal je po mokri steni in se je počasi in previdno plazil naprej. Sredi strašnega slapovega rjovenja je skoro oglušel, tu in tam ga je obrizgnil voden curek, da je z njegove obleke kar curljalo. Mraz ga je pričel tresti in že je pomislil, da bi se vrnil in se doma zaril v toplo, suho posteljo.

A tedaj je zagledal čudno, rdečkasto svetlobo, ki je prihajala od nekod tam na levi strani. Začuden je obstal in strmel v luč, ki ga je v očeh skoro ščemela. Trikrat je z roko šinil čez oči in je krenil svetlobi naravnost naproti. Spoznal je, da ta svetloba prihaja iz skrite votline, ki bi je človek pri belem dnevu ne našel nikoli. Tla niso bila več kamenita, temveč mehka kakor najmehkejša trata. Vse okrog pa je dehtelo s prijetnim vonjem, kakor da so tla vsa posuta z divjimi gorskimi naglji in so stene širom naokrog posejane s pomladnimi mežiklji.

Alé je zmajeval z glavo in je mislil, da samo sanja. Drgnil si je oči, da bi se siloma prebudil. A ker se mu to ni posrečilo, je vedel, da bdi in da ne sanja. Še hitreje je stopal naprej. Svetloba je postala že tako velika, da je jasno razločeval vse stvari krog sebe. Videl je, da gre skozi lepo obokano votlino, da resnično stopa po mehki trati, ki je res posuta z divjimi gorskimi naglji. A po stenah je zagledal velike šope mežikljev, ki so cveteli v najlepših svojih rumenih cvetovih.

A že se je votlina razširila in Alé je zagledal prostorno dvorano, sredi katere je gorel velik ogenj. Aléta je zdaj mraz še bolj stresel, stekel je naprej, da se ob ognju ogreje in za silo posuši. Nikogar ni videl v dvorani, a to mu je bilo skoro všeč, ker ni bil nič kaj pri volji, da bi odgovarjal radovednim ljudem. Zleknil se je ob ognju po tleh in je bil vesel in zadovoljen, ker ga je ogenj grel tako prijetno.

»Volka sem menda ugonobil,« je premišljeval. »No, že zato se je izplačalo, da sem našel to votlino in te lepe mežiklje, ki svetó po stenah. Vsak dan si jih naberem tri šope in jih prodam za lepe denarce. Za votlino pa ne povem nikomur na vasi. Alé jo je našel in Alétova bo …« 

»Mu – mu.« je tedaj zamukalo iz temnega kota. Alé je prestrašen skočil na noge. Ogledoval se je na vse strani, a ni videl ničesar. Le po stropu in po stenah se je v svitu ognja svetlikalo pritajeno, kakor da je tam potreseno tisoč in tisoč biserov.

»No, pa sem že mislil, da je terček zamukal.« je Alé zagodrnjal in se spet zleknil ob ognju. »Prezgodaj sem se veselil, da mi ga jutri ne bo treba iskati. Prebiti terček! Nikoli več ne bova dirjala za stavo …«

»Mu – mu.« je zamukalo v drugič. Alé je posluhnil, da je zdaj v resnici spoznal terčkov glas. Zdrvel je naravnost v kot, odkoder je prihajal glas. Res, terček je tam ležal na tleh. Glavo je imel dvignjeno in ga je gledal s svetlimi, neumnimi očmi. Čez čelo se mu je vila dolga, krvava lisa, kakor da je bil z glavo bušil ob oster skalnati rob.

»Glej ga – ti si, terček?« se je Alé čudil. »Pa kakšen si? Ali si se nemara že bodel, ko ti rogovi še niso prav nič zrastli? In kako si zašel v to votlino in si pustil, da te iščemo že vso noč? Terček, še vedno sem rekel, da si nespameten. Pa si tudi v resnici.«

Junček se ni prav nič zmenil za njegove besede. Le neumno ga je gledal in mirno prežvekoval. Alé pa ga je stresel za glavo in mu velel: »Vstani, da greva takoj domov. Stric je gotovo v skrbeh zaradi naju. Poženem te varno pod slapom in volka se ti ni treba bati. Volk leži v slapu in je že davno mrtev.«

Terček je zamukal nevoljen, a je vendar počasi vstal. Alé je že pozabil, da je moker in da ga resnično zebe. Hotel je domov, pa naj se zgodi karkoli. In še na misel mu ni hotelo priti, da bi nekoliko počakal in malo poizvedel, kdo je prav za prav zakuril ogenj sredi te votline. Pognal je terčka mimo ognja, a se je ustavil iznenaden. Krog njega je zašumelo, kakor da je skozi votlino potegnil močan veter. Okoli ognja se je zasukala bela megla, ki je zakrila ves plamen, in v votlini je hipoma nastala tema.

»Joj, kaj bo pa zdaj?« se je Alé prestrašil. »Kako naj s terčkom v temi prideva iz votline? Pomagaj mi, kdor si božji!«

Še tri trenutke se je megla vrtela okoli ognja. A hipoma se je ustavila in se razpršila kdo ve kam. Ogenj je spet svetlo gorel, a ob ognju je Alé zagledal dve ženski, ki sta ga gledali s presunljivim pogledom. Bili sta vsi beli, še celo oči so jima bile bele in dolge, čez hrbet padajoči lasje so jima bili bolj beli nego sneg, ki zapade na božično noč. Stali sta ob plapolajočem ognju, a čudno – za njima se ni poznala nobena senca, pa naj jo je Alé še tako iskal. Prvi trenutek se je sicer zdrznil in nekaj tesnega mu je leglo na srce. A že se je premagal in je stresnil z glavo.

»Saj sem rekel, da sta ti ženski le žalik-ženi.« si je dejal. »Našel sem ju tu v votlini in kaj morem za to? Volk me je prignal semkaj in nad volkom naj se žalik-ženi zneseta, seveda, če se moreta, ker je volk že mrtev.«

»Kdo si, pobič?« ga je tedaj vprašala žena, ki mu je bila najbližja.

Alé se ni prav nič obotavljal. Stopil je tik do žen in odgovoril: »Binček sem, iz mesta sem prišel. Pri Čalerjevem stricu pasem krave. A zdaj nisem več Binček. Čalerjevi so mi ukazali, naj bom Alé, pa sem zdaj Alé.«

»A česa iščeš tod v naši votlini?« je žena nadaljevala in ga je čudno gledala s svojimi belimi očmi.

»Tega, prav ničesar ne iščem,« je Alé zmajal z glavo. »Proti večeru mi je ubežal tale terček. In iskal sem ga vsepovsod. Tudi okrog slapa. Noč je že bila, pa me je volk zasačil. Kaj sem hotel? Zbežal sem pred njim in sem s police zavalil nanj kamen. Pa leži zdaj mrtev v slapu. Ker sem videl tu svetlobo, sem prišel semkajle. In hvala Bogu, da sem prišel. Sem vsaj terčka našel.«

»Tudi terček je pred volkom zbežal v votlino,« je žena govorila strogo. »A terček je žival in živali lahko prihajajo v naše domovanje. Ti pa si človek, ti pa ne smeš vedeti, kje me prebivamo. Ali pa tudi veš, kdo smo me?«

»I, kaj bi ne vedel?« se je Alé namuznil. »Saj sta vse bele in nobena senca ne pada od vas. Pa nočem izgovoriti vašega imena, da ne boste hude. Res, nič mi ni prijetno, da sem vas motil. A kaj sem hotel, kaj sem hotel že zaradi volka in še bolj zaradi neumnega terčka? Premislite, tega, pa mi povejte!«

Ženi sta ga gledali nekaj časa molče in sta zmajevali z glavo. A resni obraz se jima je jasnil vedno bolj in nazadnje sta se nasmejali. »Čuden pobič si, Alé,« je spet pričela žena, ki je prej govorila. »Nič se ne bojiš in še malo te ni strah naju. Ali pa tudi veš, kaj se zgodi človeku, ki stopi v naše domovanje? Ali veš, da mora umreti žalostne smrti?«

»Joj,« se je Alé zavzel. »Teta, verjemite mi, da nisem prav nič vedel. Če bi vedel, bi se bil gotovo premislil. Ne rečem, da je tale naš terček grd in zagoveden. A toliko moram pa že reči, da vendarle ni toliko vreden, da bi moral jaz umreti zaradi njega. Pomislite malo, teta, in nikarte biti tako hudi. Saj sem samo ubogi Alé, vi pa si mislite, da sem Bog ve kaj.«

»Prevejanec si,« ga je žena zavrnila. »Že na obrazu ti stoji zapisano, da si prevejanec. Če te živega spustimo iz te votline, boš vse življenje pripovedoval, kako si se norčeval iz žalik-žen. A tega še ni storil nihče na svetu, pa tudi ti ne boš. Zato boš moral umreti še to jutro.«

Alé se je popraskal za ušesom in v srcu mu je postalo tesno. A vendar se ni prestrašil, zakaj Alé ni nikoli poznal strahu. Gledal je ženama naravnost v oči in govoril: »Saj me še ne poznate ne. Če enkrat rečem, da bom molčal, bom tudi molčal. Živ človek ne zve, da sem vaju videl in da vem za vajino domovanje. Terček, ki ne zna govoriti, bo prej izbleknil, da je bil pri vas, kakor pa jaz. O, Alé ni tak, da bi klepetal takrat, ko ni treba.«

Ženi sta pričeli nekaj šepetati. Alé pa je prekrižal roke na prsi in mirno čakal. A že se je žena spet obrnila k njemu in mu rekla: »Pa naj bo, ker si ti, Alé! Živega te pustiva od tod, ker si obljubil, da boš molčal. A gorje ti, če ne boš držal besede! Tisti hip, ko izpregovoriš o naju, boš umrl. Zdaj pa pojdi za nama! Tebe in terčka povedeva iz votline na varno.«

Že ju ni bilo nikjer več. Pred Alétom sta se zazibali le dve meglici, ki sta se spustili proti vhodu v votlino. Alé je prejel terčka okrog vrata in ga je podil za meglicama. Varno sta stopila iz votline in sta šla pod slapom proti goščavi, ki se je širila nedaleč od slapa. Svetlo je že bilo krog in krog in Alé se je čudil, ko je videl, da se je že zdanilo. Meglici sta se še vedno pozibavali pred njim in sta izginili šele tedaj, ko je stopil do prvega grma. Ozrl se je nazaj na slap in je zagledal v tolmunu mrtvega volka, ki ga je vrtinec sukal gor in dol.

Strahoma se je prekrižal in je s terčkom že hotel pobegniti naprej v goščavo. A tedaj se je zavzel in obstal kakor prikovan. Slap je izginil v enem samem trenutku, zemlja se je stresla in zabučalo je, kakor da se gora podira. A že je bilo spet vse tiho in le voda je šumela tako čudno kot še nikoli.

»Kaj se je zgodilo?« je Alé vprašal samega sebe. A ker si ni znal odgovoriti, je stopil naprej, da pogleda, kam je slap izginil. In se je čudil, ko je videl, da se je hrib razklal prav tam, kjer je bil prej slap. Voda je drla zdaj po globokem brezdnu, ki je bilo še strašnejše nego divji slap, ki je padal z vrha gore. Brezdno je bilo črno in razločno se je videlo, kako so čudne, modrikaste megle vršele po njem.

»Joj!« je Alé sklepal z rokami. »Žalik-žene so razklale hrib. Slap so posušile, a so pokončale tudi svoje domovanje v lepi votlini. In so šle Bog ve kam. In vse to le zaradi tega, ker sva s terčkom pred volkom pribežala v njim domovanje. Joj, ali sem jaz res toliko vreden? Ali je vreden nemara tale terček, ki niti ne vidi, da je slap izginil?« 

Zmajeval je z glavo in je odšel nazaj do goščave. Martuljkove gore so gorele v jutrnjem soncu in ta rdeči svit se je razlival po dolini, da je drevje izgledalo, kakor da se je ponoči pokrilo z rožnatim listjem. Rosa, ki je ležala na travi in na rožah, je bila rdeča, kakor da je kri, ki jo je kdo ve poškropil po gorski dolini.

A Alé se temu ni čudil, saj je vedel, da je vsako jutro tako, ko žaré bele gore v prvi zarji. Čudil se je terčku, ki je počasi stopal pred njim. Še včeraj je bil rjav po vsem telesu, samo na čelu je imel tri bele lise, danes pa je bel, bolj bel kakor kurjice spomladi. Prav tako beli sta bili žalik-ženi, ki je z njima govoril v votlini.

»Nemara sem postal tudi jaz bel,« ga je zaskrbelo. Brez odlašanja je stopil k bližnjemu studencu in je pogledal v njegov čisti tolmun. In je zagledal svoj obraz in svoje lase, ki so bili včeraj še črni kot vranovo perje. A gorje – lasje so bili zdaj tako beli, da ne morejo tako bele biti niti kurjice, ki spomladi cveto na najlepšem obronku in v najlepšem soncu.

Ko je Alé zagledal svoje bele lase, se je zasmejal. »No, žalik-žene so me zaznamovale,« si je govoril. »Zaznamovale zato, da se bom vedno spominjal besede, ki sem jo jim zastavil. Nič ne de – saj je vseeno, ali imam črne ali bele lase. Samo, da sva s terčkom srečno ubežala in se zdaj zdrava vračava domov, pa je vse dobro. Lasje so lasje, le da jih imam, pa naj bodo kakršnikoli že. Terček, naju že ne bo tako kmalu konec, pa čeprav sva bela. Zdirjajva, zdirjajva za stavo proti domu, da ne bo stric zaradi naju robantil.«

Pa sta res zdirjala, terček naprej, a Alé za njim. Pridirjala sta na Čalerjevo dvorišče in stric se ju je razveselil, ko ju je zagledal. Seveda terčka ni spoznal več, ker je bil ves bel, spoznal ga je šele po kožnatem pasu, ki ga je imel terček privezanega okrog vratu. Na vso moč pa se je čudil Alétovim belim lasem. Zmajeval je z glavo, obračal Aléta na vse strani in ga ogledoval.

»Ali si res ti, neték?« ga je vprašal. »Pa kdo je na belo prebarval tebe in terčka?«

»Jaz sem, jaz, stric,« se je Ale zasmejal. »Ta grozna noč je naju prebarvala belo, da ostaneva bela vse življenje.«

In je pripovedoval o strašnem volku, ki je najprvo terčka pognal pod slap, a potem še njega. Pravil je, kako je pokončal volka in kako se je gora preklala in požrla divji slap. Čalerjevi so šli gledat in ko so videli tam doli vso grozoto in mrtvega volka, ki je še vedno ležal v tolmunu, je bilo strah tudi njih. Čaler je Aléta trikrat prijazno potrepljal po rami in mu rekel: »Saj ni čudno, da sta s terčkom postala bela, ko sta morala gledati to strahoto. Še jaz bi postal bel, ako bi že ne bil.«

No Alé je molčal o žalik-ženah in je bilo prav tako. Molčal pa je vse življenje in je zato živel zadovoljno in brez skrbi. Postal je imovit in ugleden mož in ko so mu žalik-žene pretrgale nit življenja, je bil uprav sto in deset let star. Nihče ni nikoli zvedel, da je poznal žalik-žene, in nihče bi nikoli ne zvedel tega, ako bi jaz zdajle ne povedal …