Zgodba o Špicparkeljcu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zgodba o Špicparkeljcu
Narodne pravljice in legende
Manica Koman
Izdano: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živel je kmet, ki ga je trlo silno uboštvo in mu je vedno manjkalo denarja. Misli je in mislil, kako bi se dalo pomagati, a nobena srečna misel mu ni šinila v glavo. Nekega jutra gre v gozd po drva. Spotoma zopet premišlja svoje uboštvo ter si zopet začne beliti glavo, kako bi se vendar izmotal iz zadreg. Sredi gozda mu pride nasproti velik črn mož. nesoč na rami sod. napolnjen s samimi cekini. Ta mož je bil — hudobec sam. »Hoj, ta presneti denar, kako je težak!« vzdihne črnec in vrže sod s tako močjo pred kmeta na tla, da je sodu odstopilo dno in rumeni cekini so se kar zabliščali pred očmi ubogega kmeta, ki je bil ob tolikem bogastvu ves zmeden. »Čuj, kmetič,« reče črni mož, »vse to brezmejno bogastvo je lahko tvoje, ako v treh dneh zveš, kako je meni ime. Ako bi pa tekom treh dni ne zvedel mojega imena, te vzamem s seboj in mi boš služil vse večne čase.« Dolgo se je kmetic boril sam s seboj, ne vedoč, kaj bi storil. Slednjič je zmagal njegov pohlep po de¬narju in privolil je v čudno pogodbo. Udarila sta si s hudobcem v roke ter se domenila, da se snideta tretji dan ob isti uri in na istem mestu. Kmetič je začel takoj pridno povpraševati za ime črnega moža. toda nihče mu tega ni vedel povedati. Obhodil je vse bližnje in daljnje vasi, bil pri vseh čarovnicah. a vse povpraševanje je bilo zaman. Minil je prvi dan, minil je drugi dan, toda ubogi kmet ni mogel za nobeno ceno pozvedeti. kar je tako srčno želel. Ko je napočil tretji dan, so se začeli kmetiču od strahu ježiti lasje. Pripravljal se je na najhuje. Kako rad bi bil ostal doma, a ni si upal, misleč si: Pogodba je pogodba, in ako me ne bo o pravem času na določenem mestu, utegne priti hudobec k meni na dom ter me raztrgati na drobne kosce. Takoj, ko je napočila določena ura, je odšel poln smrtnega strahu proti gozdu. Ko dospe v gozd, ni bilo hudobca še nikjer videti. Hitro se skrije pod gost brinov grm ter tam dobro skrit neprestano gleda na določeni prostor. Vedno bolj ga je spreletavala groza. Kar hipoma pa se strese ves gozd, zemlja čudno zabobni in na določenem mestu se prikaže, kakor bi iz tal vzrastel, črni mož s sodom na rami. Ozira se na vse strani in ko vidi, da kmetica še od nikoder ni. vrže sod na tla ter začne okrog njega plesati in peti: »To je dobro zame, da kmetič ne ve, da je meni Špicpajkeljc ime!« Kmetič, ki je pod grmom napol mrtev gledal ta prizor, je pri besedi »Špicpajkeljc« skoro zavriskal od samega veselja. Hitro, a previdno se je izkobacal izpod grma ter delal dolge ovinke, tako da je čisto od druge strani prišel k hudobcu.

Ko je hudobce zagledal kmetica, je zarjul z uprav peklenskim glasom: »No, kmetiška para, povej, ako veš. kako je meni ime?« »I, kaj bi ne vedel,« je dejal smeje kmetič. »Torej kako se glasi moje ime?« »Špicparkeljc!« Komaj je kmetič to besedo izustil, je zatulil hudobec tako silno, da se je podrlo troje debelih, v bližini rastočih hrastov. Zaeno pa je izginil, kakor bi se v zemljo udri, pustivši cel sod denarja srečnemu kmetu. Kmetič je potem ves vesel valil težak sod suhih cekinov proti domu in živel odslej srečno in zadovoljno do smrti.