Zgodba idealista Marka
| Zgodba idealista Marka Zvonimir Kosem |
| |||||||||||
»Kakor s cepcem sem mlatil z mečem okrog sebe naravnost po tistih zaničljivo smehljajočih se gobcih v hrbet vpadle nam trume, boril sem se ljuto, kakor podivjan, ko sem opazil, da je ves naš napor zaman, da so se bogovi sami zvezali s krivico in napovedali boj pravici ... Omahoval sem, opotekal sem se, še sem mahnil semintja z mečem po svetlem, napetem telesu ... toda moči so mi pešale, kri mi je tekla iz ran na rokah, na prsih, na nogah ... glava se mi je nagnila, kolena so mi klecala ... močno sem se opotekal, v okrvavljeni desnici še vedno stiskaje meč, ki ga pa nisem mogel več dvigniti – zdelo se mi je, da se pogreza zemlja pod mojimi nogami – in sem padal, padal, vedno nižje, vedno globje, padal neprestano z neko umerjeno hitrostjo, kakor da bi frčal skozi obničje vesoljstva, brezdanjemu žrelu v naročje ... In takrat sem kriknil: »Kje je pravica?« – in sem se zbudil. Zbudil sem pa pri tem nehote tudi druge ... Kajne, čudne sanje, Dreja?«
»Čudne in žalostne,« je pokimal kovač. »Hvala Bogu, da so le sanje; kajti v resnici bo nastopil enkrat čas, ko se bo zgodilo ravno nasprotno ... Ne trebušniki – zmagal bo delavec, zmagala bo pravica!«
Marko se je sklonil in segel z roko pod zglavje.
»Zdaj pa glej, Dreja, kaj sem prinesel včeraj domov! Zanimiva stvar, jako zanimiva in poučna za vsakogar, kdor išče pravico in resnico …«
In izvlekel je izpod slame debelo knjigo, na kateri je blestelo ime: Marks.
»Nekaj čudovitega se je zgodilo včeraj z menoj, Dreja,« je pričel razlagati kovaču. »Ko sem poslušal na shodu Senčarja, poslušal tega oznanjevalca pravice, apostola ljubezni – mi je postajalo gorko pri srcu. Vnemati in navduševati množico za sveto stvar, za pravico, napovedovati boj krivici in vsem drugim nečednostim – ali ni to nekaj vzvišenega? In zmerom topleje mi je bilo okrog srca. Ali si moreš misliti, kaj sem sklenil, kakšna želja se je porodila v mojem srcu? Čudovito je, brate ... ampak nikar se mi ne smej ... govorim resnico: sklenil sem da postanem tudi sam govornik!«
Za hip je pomolčal in se ozrl na kovača, ki je listal po Marksovi knjigi in mlaskal zadovoljno z jezikom.
»No, kaj praviš k temu?«
Kovač je zaprl knjigo s tihim smehljajem na licih; potem je položil svojo zdravo levo roko Marku na ramo, kakor v blagoslov.
»Vate zaupam, Marko! Če čutiš v svojem srcu poklic za govornika, sem prepričan, da ni več daleč do tistega časa, ko boš grmel kje z visokega odra ... med poslušajočo množico spodaj pa listal kovač Andrej Krejči in bo vesel in ponosen, da je Markov prijatelj ...«
»Dosti, dosti, ne govori tako!« ga je prekinil Marko in si pogladil svoje bujne kostanjeve lase. Kovač pa ni odnehal in je nadaljeval: »Moral sem ti povedati, kar ml je ležalo na srcu ... saj te ne bo prevzela moja pohvala ... Mlad si, razumen in pogumen – zato imam zaupanje vate, Marko!«
»Pa nehaj že enkrat, človek krščanski … ne maram takih besed, posebno še ne iz prijateljevih ust!« se je dvignil Marko z vsem svojim zgornjim životom na slamnici. »Skupaj sva se bojevala na severni in južni fronti, zmerom sva si bila dobra prijatelja – zato ne maram, da bi se najino prijateljstvo razdrlo. – Tiho bodi in poslušaj, kako sem prišel do te lepe Marksove knjige. Že med shodom me je nekaj vleklo v govornikovo bližino, po shodu sem pa kar pristopil k njemu, se mu predstavil in se mu izpovedal ... Zelo je bil presenečen, toda veselo presenečen! Krepko mi je stisnil desnico in moral sem ž njim na stanovanje; tam mi je posodil to-le knjižico in mi rekel, naj se še večkrat oglasim pri njem ... Blaga duša, rečem ti ... solze so mi stopile v oči, ko sem se poslovil od njega ... Zdaj imam določen in jasen cilj pred seboj: zvečer po delu bom študiral doma in se pripravljal za važne trenutke. In še čez dan pri delu v tovarni bom razmišljal o tem, kar bo potrebno, da ne pozabim ... Veliko dela me še čaka, lepega duševnega dela namreč ... in moje srce, Dreja, je veselo, kajti jaz ljubim delo! ...«
»Najrajši bi te objel ... tako te imam rad ...« je zadrhtel kovaču glas. »Nič se ne čudim, da znaš tako lepo govoriti; dočim smo pri vojakih drugi ubijali prosti čas z raznimi neumnostmi in budalostmi, si ti tičal lepo kje v zatišju med svojimi knjigami ... Kar si sejal, to sedaj žanješ; mi drugi nismo ničesar sejali, zato tudi žeti ne moremo!«
Skozi špranje v stenah je zapihalo mrzlo in ledeno, po strehi je šumelo naglo in ropotaje; plamen sveče je hušknil semtertja, kakor da bi hotel pobegniti iz varnega zatišja v črno noč.
»Kako zunaj dežuje!« je spreletelo Marka.
Kovač je vstal.
»Dežuje, da, dežuje ... Najbolje bo, da se skrijem pod odejo in zaspim ...«
»Ostani še trenutek,« je zaprosil Marko. »To-le sem hotel še povedati: Na delo nam bo treba sedaj vsem, kolikor nas je, trpečih, zatiranih ... Treba bo iti od brata do brata, od trpina do trpina, vneti srce za srcem. In ne odlašati – na delo takoj! ... Poglej samo to našo barako, Dreja! Koliko trpinov je v njej, vzdihujočih in stokajočih ... a pomoči od nikoder! – Pomagati si bomo morali torej sami ... In zunaj – kaj vidiš? Ni to edina baraka, na stotine jih je, skupaj se tišče, vrstijo se druga za drugo ... celo mesto barka, povsod luknjaste stene, strehe sive in vegaste in slabe, da prepuščajo dež ... In v barakah, kamorkoli pogledaš, sama beda in revščina … Veliko jih je, ki so brez roke in noge in nihče ne skrbi za nje ... pa so tukaj, da vsaj pod streho ... Brez števila pa je onih, ki so zaradi kletega sovraga na jugu zapustili svoje domove; sedaj sanjalo tukaj o južnem solncu in hudo jim je pri srcu; vdova Karba s hčerko Elso je med temi zadnjimi ... To je beda, Dreja, to so barake! In pomoči od nikoder ... Zato bo lep in svet naš boj .... bo takorekoč to boj med barakami in palačami ... boj za pravico … Enakost ... nobene izjeme! Sami si bomo izbojevali pravico, ki je nam nočejo dati prostovoljno ... in kakor si prej rekel, Dreja, vzeti bo treba v roke bič ... To je naša velika naloga, ki jo bomo izvršili, če pojdemo vsi skupaj, kolikor nas je, v boj za pravico ...«
»In zmaga mora biti naša!« so se zabliskale kovaču oči.
»Tako je!« je rekel Marko in si prižgal novo cigareto, potem je prijel za knjigo in jo odprl: »Sedaj bom pa nekoliko bral ... spati ne morem več …«
»Pa lahko noč!« se je poslovil kovač in se vrnil počasi haračaje skozi mrakovje v baraki do svoje slamnice.
Marko pa se je zaglobil v knjigo; njegov obraz je bil miren, oči jasne in svetle, polne upanja; komolca oprta ob blazino, je počasi odpiral list za listom.
»Uganil si!« se je zasmejal kovač Krejči rezko. »Z ravnateljem sem imel opraviti, da. – Kar na lepem me pokliče danes popoldne k sebi v pisarno in mi reče: »Andrej Krejči – kaj je vendar z vami? Saj niste za nobeno rabo … prepočasi snežite stroje ... Res je, ene roke nimate – toda jaz nisem bog, da bi vam dal, kar vam manjka ... Štirinajst dni bom še počakal, ker sem usmiljen človek ... potem pa si poiščite drugo službo! Jaz rabim zdravih, krepkih ljudi z zdravimi krepkimi rokami in ne – pohabljencev. Vi spadate pravzaprav v bolnico in ne v tovarno ... Tako je ta stvar. Zapomnite si, kar sem vam sedajte povedal, Andrej Krejči, in – srečno pot! – Taka-le komedija se mi je pripetila danes, Marko. Kaj imaš ti k temu pristaviti?«
»To da je ta človek, ki se imenuje ravnatelj, navaden podlež brez vsakega srca; če bi bil tako zver ustrelil, bi storil dobro delo in še veliko zasluženje bi imel navsezadnje v nebesih ... A kaj boš napravil sedaj ti, Dreja?«
Kovač je za hip obstal.
»Jaz? Kaj naj napravim? ... Če dobim kje službo – dobro, če ne – ampak na to niti mislim ne ... saj se vendar že bliža tisti čas, ko se bomo vzdignili!«
Marko se je naglo sklonil k njemu.
»Tudi ti kaj opazuješ, Dreja?! ... Dobre oči imaš, brate ... bliža se tisti čas ... tudi meni se zdi, da se bliža ... Povsod se širi nezadovoljstvo, draginja raste, davki so vedno večji, delamo in garamo pa skoraj napol zastonj tem krvosesom ... nemogoče je, da bi šlo dolgo tako naprej ... V kratkem pričakujem, da bo izbruhnila splošna stavka ... in takrat bo pičila kača, se bodo vzdignile tudi barake ... Dvojen boj bo to . .. ampak meni gre tu predvsem za to, da izpolnijo barake svojo nalogo – drugo bo prišlo potem samoposebi …« V vedno globlji mrak so tonile barake; kakor v močvirje pogreznjeno se je zdelo to mesto bede in revščine, mesto lesenih sten in črnih, trhlih streh, s katerih je kapljal dež – nikdar suha, zmerom mokra lica vdov in sirot; in luči od nikoder –nerazsvetljeno je bilo to bedno mesto, kakor da je na smrt obsojeno ...
»Greš domov, Marko?« je vprašal kovač.
»V mesto pojdem,« je povedal Marko. »Obljubil sem včeraj Senčarju, govorniku, ki mi je posodil zadnjič tisto knjigo, da se oglasim danes zvečer pri njem ... Ali greš z menoj, Dreja? Potrebna sva svežega zraka, potrebna sprehoda, da se nekoliko izkadi iz naju strupeni sopar, ki sva ga uživala čez dan v tvornici ... Toda ti si truden, Dreja, – ni res tako?«
Kovač se je moško vzravnal in se udaril po prsih.
»Da ne boš mislil, da sem kakšna uboga, krecasta reva, ki mu je še pot od postelje do stranišča predolga – pa grem! Saj že dolgo nisem imel prilike gledati malo bolj od blizu tiste svetle, visoke palače in tiste napete, rejene »nadljudi«, ki se v avtomobilih vozijo po gladkih ulicah med palačami ...«
In krenila sta proti mestu. V vrhove obcestnih kostanjev se je lovil veter, dež je škropil poševno, z vej so padale težke, okrogle kaplje trdo in cmokaje kovaču na vegasti klobuk in polzele Marku po pelerini navzdol. – V daljavi so migljale električne luči.
»Dobro so si prižgali leščerbe!« je dvignil kovač pest in si popravil klobuk na glavi. »Mi živimo in tavamo tukaj v večnem mraku In temi, za nas ni luči – tam pa si svetijo, kakor da bi imeli vsak večer in vsako noč do jutra svatbo …«
Marko je pomenljivo pomežiknil.
»Pa jim bodo posvetili še mi, da se jim bo svetilo še bolj .. . ampak posvetili jim bomo z drugačno svetlobo, kakor so je vajeni sedaj!«
Že so bile bliže luči iz daljave, od vseh strani se ja bleščalo in migljalo. Cesta je zavila na dolg betonski most; široka, od deževja narastla reka je leno valila svoje rumene valove v daljavo – nekje za ovinkom je zabrlizgalo, majhen parnik je sopihajoč rezal blatno vodovje po reki navzgor. Prve svetle, ponosne hiše so zaštrlele ob cesti v nebo, iznad streh so visoko zakipeli lesketajoči se stolpi in kupole cerkev. Marko in kovač sta stopila na gladki trdi tlak mestnih ulic, potopila se v šumečo, od vsepovsod migljajočo žarko svetlobo. Elegantni avtomobili so hropeč in bliskoma izginjali v to svetlobo, kočije so drdrale mimo – na mehkih sedežih so se ugrezale široke gospe, izpod dragocenih pokrival so žareli tolsti obrazi s smehljajočimi se sladkimi očmi...
V razkošnem sijaju lesketajoče se fasade palač, vrstečih se druga za drugo, v šumu vrveča množica v baržun oblečenih in z briljanti okrašenih, od debelosti počasi gugajočih se človeških moških in ženskih teles po trotoarju, po ulicah plavajoči zvoki godbe, vabeče na ples, odmevi vriskanja, petja in razigranega smeha v bleščečih dvoranah – vse je napravIjalo vtis izobilja in prešernosti. Ulice so bile svetle, kakor pomite, nikjer ne prahu, ne blata, tako da je kovač Krejči nehote iztegnil roko: nobena kapljica mu ni kanila iz neba na dlan.
»Še bog, se mi zdi, je na strani teh huncetov! ...« se je razjezil kovač. »Tam zunaj pri barakah lije in dežuje, da je že vse pod vodo, tukaj pa imajo lepo suho ... kakor v paradižu ... Imenitno jim je očedil Harbek ulice, da se tako svetijo; za plačilo – brco v hrbet; zdaj gotovo že leži doma v baraki in hrope v spanju …«
Marku je krožil pogled po palačah in drugih podobnih ošabnih stavbah.
»Glej, Dreja, kaj vse so naredile delavčeve roke! Nekaj veličastnega so ta visoka poslopja ... Kakšna razlika, če primerjaš to z barakami! In vendar je oboje delo delavčevih rok ... barake, postavljene v naglici za vojaštvo, in palače, zgrajene z največjo skrbnostjo in trudom v dobi več let.
Človek bi mislil, da bo stanoval delavec, trpin v teh lepih hišah in palačah, ki jih je tudi sam sezidal, da bo vsaj na stara leta deležen sadu svojega dela. Toda ne! On stanuje v polomljenih, zapuščenih barakah, ki se je v njih gnetlo med vojsko vojaštvo – on, večni trpin, ki bi po vsej pravici spadal v te lepe, svetle domove, v katerih se šopirijo namesto njega največji lenuhi, oderuhi, tatovi in lopovi v fraku in cilindru. Taka je pravica na svetu – komu bi se v sveti jezi ne zabliskale oči, kdo bi ogorčen ne stisnil desnice v pest?«
Srečala sta čokatega trebušnika s košato brado; počasi se je pomikal proti hotelu, sopihal in držal črni civinder, kakor posodo vseh skrivnosti, v zalitih okroglih rokah.
»Tega pa poznam« – je omenil kovač; »sedaj moli – zato je odkrit – ampak če bi stopil predenj berač in ga prosil za miloščino, bi nahrulil: »Delat pojdi, lenoba!« – »Pa če nimam roke, gospod! Vojska – – –« »Kaj me briga tvoja roka! Delaj, kakor sem že rekel, pa mir besedi in ne bo ti treba beračiti!« – Tako je s tem pobožnim razbojnikom, ki takoj sname z glave cilinder, kadar zazvončklja kje iz visokih lin milodoneči zvonček. Ampak to je samo na zunaj, dragi moj! Ne smeš si misliti, da si je ta košatobradnik hinavsko primolil vse tiste milijone, nabasane v vrečah, na katerih jezdi v samotnih nočeh, kakor copernice jezdijo metle, kadar se odpravljajo na Klek …
Od delavčevih žuljev je obogatel, zredil se je od krvi, ki jo je izsesaval tekom let vztrajno in neomajno delavcem iz teles; zato je razbojnikovo telo zdaj tako lepo pitano in mastno, zato so vreče nabasane z milijoni, zato dvigajo tvornice z novimi stroji kakor nikdar siti zmaji svoja žrela v zrak in pojejo hrumeč in ropotaje slavo in čast svojemu poglavarju – razbojniku. Kaj tisto, če omahujejo delavci od lakote in se opotekajo sestradani – živi okostnjaki – po cestah, glavna stvar je, da ima razbojnik svoje vreče nabasane z milijoni!«
Šla sta tako po svetlih ulicah med visokimi palačami in kamorkoli sta se ozrla – povsod luč, šumeča in vesela gorka luč, povsod kočije z iskrimi konji, avtomobili, jezdeci, biciklisti, povsod napeti okrogli trebuhi, obrazi od tolšče zabuhli in bleščeči, na rejenih udih svila in briljanti, povsod okna sijajno razsvetljena, za okni – za stenami – godba in vriskanje in prepevanje ...
V zelenem okviru akacij, bolj na samem, je štrlelo v nebo ogromno poslopje z visokimi, od blesketajoče mlečne svetlobe obžarjeni okni; tja so romale dolge procesije v prosojno svilo ograjenih žensk, so romali sopeč grešniki v fraku in cilindru in belih rokavicah; izpod svile so se lesketale gole, okrogle lakti in polna ramena ter napol razgaljene prsi lepih, zapeljivih prešestnic, izpod cilindrov pa so se plazili poželjivi pogledi po vabljivo zaokroženih ženskih udih. Vse te procesije je požiralo vase poslopje, pa še vedno so prihajale nove trume. Že od daleč so pljuskali valovi poskočne godbe iz prostranih dvoran na ulico; naglo premikajoče se sence za okni so pričale, da se v poslopju vrši ples; zdajpazdaj se je posvetila za zavesami bela, objemajoča roka, so zakipele visoke grudi odaliske na prsih moškega, se je zalesketal cvetoč ženski obraz in utonil v luči in vrvenju ...
Marko je zaškrtal z zobmi.
»Le plešite tango in foxtrot in kolikor je še drugih podobnih eksotičnih plesov, ki ste si jih izposodili od poskočnih kentavrov iz blažene dežele Culukafrov in Malajcev, plešite in norite in pretakajte sladki znoj pri orgijah, kakor je vaš običaj in šega, vriskajte in uživajte do onemoglosti, vi razbojniki, potepuhi, lopovi in vlačuge, ki vam je pod krinko fraka in cilindra in svile in parfuma dovoljeno vse, – niti ene minute, niti ene sekunde nikar ne zamudite – zakaj kmalu bo odbila vaša ura, bo napočil čas, ko bo drugi Kristus planil v ta čarobni tempelj in s bičem izgnal iz njega vso sijajno, plešočo, od orgij upehano sodrgo! Takrat, o trebušniki, se vam bo za vselej pomirila vroča kri. Bič, ki je že pripravljen, vam bo z zabuhlih obrazov izbrisal zadnjo sled strasti, pogasil vam ogenj v pohotnih očeh za vekomaj ...«
Lahek avtomobil je skoraj neslišno švignil mimo, v luči se je za trenutek pojavila na mehki blazini oslonjena plešasto glava starca, na vsaki strani glave pa zevajoč pasji gobec z visečim slinastim jezikom.
»Tudi tega poznam,« se je živahno nagnil kovač k Marku. »Psoslovec Pucigajs je to ... menda največji psoslovec sedanje dobe ... na sprehod se pelje s svojima dvema kosmatincema ... Pravijo, da kdor ljubi živali, ima dobro, nepokvarjeno srce. Ampak od psoslovca Pucigajsa ne smeš pričakovati kaj takega; en je sicer strastno zaljubljen v vse pse tega sveta, srce ima pa trdo kakor kamen ... Od psoslovja Pucigajs ni obogatel – to je gotovo; skrivnostna je njegova preteklost, polna vnebovpijočlh grehov. Kri in znoj delavčevih rok se drži tistega tihošvigajočega avtomobila in tiste pisane vile sredi gaja zunaj mesta; nekdanjemu ravnatelju velike tvornice – Pucigajsu so postala tla prevroča in zato se je stari grešnik prelevil v psoslovca, začel se v velikem slogu baviti s psoslovjem ter pobegnil v gaj. Ampak novi Kristus je že na potu – njemu ne bo ubežal ta dični psoslovec Pucigajs!«
Ulice so se ožile, palače so postajale redkejše – že jih ni bilo nikjer več; in kolikor ožje so postajale ulice, toliko nižje in siromašnejše so bile naenkrat hiše – namesto prejšnje žarke svetlobe je brlela samo tuintam skromna plinova svetilka. Marko in kovač sta stopila v predmestje.
Okna Senčarjevega stanovanja, kamor je bil Marko namenjen, so bile razsvetljena, na tenkih, prosojnih rdečih zastorih so begale sence.
»Ni sam!« je preudaril Marko. »Najbrže ima kakšno važno posvetovanje ... pa so se zbrali pri njem ljudje ob tej pozni uri ... Pojdi še ti z menoj, Dreja, da nas bo več!«
Zavila sta v zaduhlo vežo – kakor v črn predor –, nato sta šla po vegastih stopnjicah navzgor in še dalje po temnem vijugastem hodniku ter se pritipala naposled do nizkih zakajenih vrat. Senčar sam jima je prišel odpret, zaklenil je za njima vrata – in bila sta v dokaj prostorni sobi, ki jo je razsvetljevala brleča petrolejka pod stropom; soba je bila polna ljudi; veliko jih je sedele v živahnem razgovoru za mizo, drugi zopet so hodili urno gorindol ob stenah in se pomenkovali glasno med seboj; vsem se je poznalo po obnošenih oblekah, razoranih obrazih in žuljavih rokah, da so delavci.
»Struna je prenapeto in počila bo!« je zamahoval majhen mož ob mizi z rokami po zraku in se oziral ostro po sobi naokrog. »Preobrat, edinole temeljit preobrat nam bo prinesel odrešenje ... drugega rešenja ni iz te bede in revščine, v katero so nas potisnili…«
»Preobrat, da ...« je segel možu v besedo Senčar. »Pometli bomo z maliki, ki smo do sedaj uklenjeni klečali pred njimi na kolenih ... pometli kakor smeti iz hiše na gnoj.«
»Stvar je namreč tqka: drugi teden se prične splošna stavka, dečko moj dragi ... Od vseh strani ml prihajajo poročila o skrajni nezadovoljnosti ... mera je zdaj zvrhana in prekipelo bo ... Vse drugo bo prišlo potem samopobsebi ... že je vse pripravljeno ... In tedaj, Marko, dečko moj, boš lahko popeljal svojo črno armado iz barak v palače! Samo zahrumeti boš moral prej še nekoliko ... saj me razumeš …«
»Mislim, da moj govor ne bo ostal brez učinka,« je rekel Marko; »pa tudi tako bi se zganili mrliči v mrtvašnici, ki sega od prve do zadnje barske ...«
Senčar ga je prijateljsko potrepljal po rami.
»Zdi se mi, da si se skrbno pripravljal in da bo lepo dovršil svojo nalogo. Vsi, kolikor nas je trpinov, smo lepo složni ... nobenega izdajalca ni med nami. Naša ura se bliža, brate!«
»Naša doba!« je pomahal majhni mož ob mizi z rokami. »Krivica vlada zdaj na svetu, potem pa bo vladala pravica!«
»In solnce te dobe ne sme nikdar zaiti, Vavken!« se je razvnel Senčar. »Bratje! Čim temnejša je bila do sedaj naša suženjska noč, tem svetlejši bo dan, ki mu že zremo v svetlo, jutranjo zarjo! …«
Vavken je vstal.
»Pozno je, bratje – čas, ki nam preostaja, je pa dragocen za nas vse in moramo ga znati uporabiti. Kar je bilo treba skleniti, je sklenjeno. Na jasnem smo si pri vseh točkah, ki smo jih obravnavali; vsak posameznik izmed nas ve, kaj mu je storiti, kje je njegovo mesto. Vendar nas čaka še mnogo dela, ki moramo biti nanj pripravljeni z vso resnostjo. Zato se lepo v miru razidimo in – kvišku srca, bratje!«
Ko sta se četrt ure nato vračala Marko in kovač Krejči po samotni temni cesti proti barakam, sta bila obadva zamišljena in redkobesedna. Silhuete kostanjev so kakor črne pošasti kipele v noč; gozdovi v daljavi so bili pogreznjeni v molk, nobenega vetra ni bilo od nikoder, obrisi gora za gozdovi so bili popolnoma zatemneli – povsod sama črnina noči, mrka in vlažna, kakor mora na prsi segajoča.
»Hitro je prišlo vse to ... hitreje nego sem si mislil …« je rekel Marko. »Glej, Dreja, in hitreje nego si misliva ti in jaz in vsi trpini, bo prišlo tudi, kar še mora priti …«
Kovač je zamahnil s roko.
»Naša doba se bliža – tako je rekel tam pri Senčarju tisti majhni mož in lepo je povedal! Da, naša doba!«
V baraki je bilo vse temno. Samo hropenje spečih je glodalo mrtvaško tišino, razpreženo od vrat do najbolj oddaljene slamnice v kotu; tako gloda črv v zavrženem, smrti zapisanem deblu odsekanega drevesa.
Kovač je šel takoj spat, Marko pa si je poiskal knjigo in pričel čitati ob svoji slabo brleči sveči ...
V mraku so zašumeli tihi koraki. Marko je naglo dvignil svečo in pogledal – bila je Elza, kakor bel angel plavajoča med slamnicami med spečimi, proti luči.
»Bala sem se te, da so te razbojniki napadli in ubili, ker te toliko časa ni domov ... V dremavici se mi je zableščalo skozi trepalnice, zbudila sem se in videla, da svetiš ti, Marko ... Malo prej pa se mi je sanjalo o tebi. ... bile so to hude sanje, ljubček moj ...«
Oklenila se ga je s svojimi belimi rokami, privila se k njemu s svojim vročim, polnim telesom.
»Ne bodo mi te vzeli, ne smejo te mi vzeti, ne, ne... nikdar ne... Umrla bi od žalosti...«
Ljubeče jo je objel.
»Kaj se je zgodilo, Elza, dušica – kaj se ti je sanjalo? Vsa si prestrašena ...«
»Prišli so razbojniki v barako, te vklenili in odvedli s seboj; nič niso vprašali, zakaj – ugrabili so te kar na lepem. In veš, vsi so imeli zmršene, črne brade in hudobne zelenkaste oči ... groza me je bilo … To se mi je sanjalo ...«
Zasmejal se je.
»To se ti je sanjalo ... in drugega nič? Puhle sanje ... samo puhle sanje, Elza ... Ne bojim se razbojnikov, če bi tudi v resnici prišli pome, zato se tudi ti nikar ne boj, da bi me ugrabili ... Rajši poslušaj mene – pa se ne zmeni za prazne sanje! Elzica! Odrešenje se nam bliža ... veseli se! Odrešil pa nas ne bo nobeden bog, temveč odrešili se bomo sami ... vstali bomo trpini, barake se bodo dvignile, mrtveci bodo oživeli v tej veliki mrtvašnici ... napočil bo naš veliki dan ... In ko bo raztrgala sovražne okove še tvoja solnčna domovina ob morju, tedaj, Elzica ... na jug, na jug ...!«
»Da, na jug ... kakor dvoje golobov čez hrib in plan ... naravnost proti morju!« je zavzdihnila ob njem, v njegovem naročju. »Da bi se tvoje upanje kmalu izpolnilo, da bi ne bilo zaman to naše hrepenenje ...
In še pozneje, v spanju, v sanjah, so ji ustnice šepetale:
»Na jug, na jug …«
III.
[uredi]Povodenj, poplavljajoča polja – kdo naj te zajezi, vihar, hrumeč čez ravan – kdo bi te ustavil, bliski ognjeni, sikajoči iz neba – kje si, ki bi jih pogasil, gromovi bobneči, oblake stresajoči – kaj naj ti dam, ki bi jim zamašil hropeče žrelo, da bi utihnili?
Temna so bila okna tvornic, iz visokih dimnikov se ni kadilo, stroji so molčali. Po cestah razlita pa je valovita množica mračnih postav, pesti skrčene, v očeh sovraštvo in upornost; kakor morje nemirno in pljuskajoče – semintja so se zaganjali valovi, butali zdaj na levo, zdaj na desno. Zašumelo je v gneči, daleč preko nizkih streh barak se je razlegal krik:
»Stavka! Stavka!«
Tri dni je že trajala.
Škropil je dež, enakomerno, brez prestanka. Ceste so bile blatne, vse v lužah. S črnih kostanjev je curljalo venomer; hiše, na samem stoječe, so bile do praga pogreznjene v mlakužje. Množica pa se je zibala naprej med barakami, hrumela neustrašeno, iz vseh oči je sijalo upanje.
»Stavka! Stavka!«
Tam, kjer so se ceste križale, so govorili govorniki. In vse je vrelo tja, da sliši glas pravice, ki bo odrešila trpine. Pod pepelnatosivim, nizko k barakom, nizko k zemlji sklonjenim nebom se je dvigal visok oder, na odru pa je stal Marko in je govoril. Oči so se mu bliskale; v njegovem glasu je bila odločnost, samozavest, pogum, zraven tega pa tudi nekoliko toplega vonja ljubezni in blagosti, da je kakor blagodejen balzam vplivala na množice že samo beseda o »novi dobi,« beseda, ki je bila zagotovilo boljše bodočnosti.
»Bratje moji, predragi trpini ... sestre mile ...«
Misli, dolgo časa v srcu žareče, so se neprenehoma prelivale v besede in padale sedaj – kakor dozorel sad z bogato obloženega drevesa – Iz ust med množico. V mrak potopljeno mesto barak zadaj za odrom je bilo kakor črn zastor, ki zakriva pod seboj nekaj, kar bo vsak čas bruhnilo na dan, pretrgalo vse vezi in se redkoma razlilo čez plan; vzdramil se bo kralj Matjaž s svojo vojsko, hitel bo v boj za pravico, za osvobojenje zatiranih in tlačenih, v golih rokah vojščakov se bodo zabliskali meči ...
In pred tem črnim zastorom je govoril Marko z visokega odra, so grmele njegove besede med množico in ji kazale zmagoslaven pohod kralja Matjaža in njegove vojake: kakor bliski vzžareva tam na bojni poljani lesket mečev Matjaževih vojščakov, pod ostrimi mahljajo padajo na tla trupla trebušnih tiranov, krvosesov v človeški podobi; ostudne glave z ven molečimi jeziki, ki so vse življenje oznanjevali in zagovarjali krivico in sužnost, leže sedaj odsekane v mlaki krvi na gnojni zemlji ... In dokler ne bo pokončan zadnji tiran, dokler ne bo ležalo vznak prevrnjeno na tleh s prebodenimi prsi in razbito lobanjo poslednje nagnusno truplo človeških vampirjev, dokler ne bo očiščeno ozračje – toliko časa ne bodo počivali meči Matjaževih vojščakov, toliko časa ne bo miru ns zemlji ...
Množice se je polastila bojaželjnost: suhotne, v ohlapne premočene cunje odete postave, so se prerivale in gnetle v velikanski klobčič, ki je zmerom naraščal, pesti so se dvigale in iz oči je švigal ogenj.
»Nad razbojnike! Nad lopove! V mesto!«
Zahrumelo je med množico, zagrgralo votlo – živi črni klobčič se je raztegnil in podaljšal, že je bil velik kakor reka: valil se je počasi od barak, pomikal se previdno pod trhlimi kostanji, pod sivim plaščem dežja, lijočega neprestano iz nizkega neba ...
»Nad razbojnike! ... Vse jih pobijmo, vse potolčimo!« Na obrazih, upalih in rumenih od stradanja, je vžgala sveta besnost novo življenje; kretnje vseh so postale kakor pomlajene, koraki nagli, poskočni.
Iz največje gneče je plahutala v vetru ohlapna pelerina kovača Krejčija – kakor dvoje črnih, premočenih kondorjevih peroti. Kovač je stopical urno, se opotekal, iztezal vrat, zamahoval z roko in njegov ostri, sikajoči glas je prevpil vse druge glasove.
»Nad tolovaje! Nad malike! Da, nad malike! Kakor malikovalci smo bili dosedaj – klečali smo globoko v prahu in blatu, molili in prosili in se tresli in se trkali na prsi – naši maliki pa so se s smehljajočimi obrazi ozirali s svojih visokih oltarjev doli na nas ponižno sklonjene in trepetajoče ... Prosili smo gladni: »Kruha!« Maliki pa so se nam smejali – obilni, napeti, od maščobe zaliti trebuhi so se nam rogali ... Nedotakljivi so se nam zdeli dosedaj ti maliki, nedotakljivi samo zato, ker smo klečali pred njimi, namesto da bi jih prekucnili z oltarji vred na tla, v blato in prah, da bi jih pobili in potolkli, kakor se pobijejo kače, kakor se s kamni potolče ostudna gadja zalega ... Tako bi bili morali napraviti že davno – a ne klečati in samo prositi in v strahu drgetati ... Zdaj smo izpregledali, zdaj so se nam odprle oči – gorje vam, vi maliki, že se majejo oltarji, – gorje ti, gadja zalega, že pobirajo roke kamenje ...«
Kašelj je zamašil kovaču grlo, da je prenehal z govorom. Mlad fant se je preril do njega in se dotaknil pelerine.
»Dobro si govoril, Krejči. – Ampak moker si, dečko, moker kakor podgana, če jo vržeš v vodo. Hu, pa saj si lahko, ker neprestano dežuje.«
Kovač se je ozrl.
»A, ti si, Luka – glej ga no, saj bi te kmalu ne spoznal! Pri vojakih sva bila skupaj – ali ni res? Brki so ti zrasli tačas, kar se nisva videla – in še prav lepi brki – zato sem te tako težko spoznal. Ampak tvoja okrogla bradica, Luka, ta te povsod izda, pa pojdi kamorkoli hočeš, magari na severni tečaj – in spoznal bom kljub brkom svojega Lukca ...«
Fant se je smehljal.
»Krejči – pusti šale! Ne veš, kaj se bliža ... Bil sem v mestu in …«
»Kaj?« mu je presekal kovač besedo in izbuljil oči.
»Ali si radoveden?« se mu je posmejal fant v obraz, uprl si roke v bok in opazoval kovača.
Kovača je minila dobra volja.
»Luka – zdaj imam pa dovolj: ali povej, kar mi imaš povedati, ali pa – –«
»– – naj se ti poberem izpred oči – kajne, da ti je bilo to na jeziku, Krejči?« je dokončal Luka kovačev stavek. »Pa ne bom bežal ... Hudomušen in nagajiv sem bil zmerom, odkar me poznaš ... zato mi nikar preveč ne zameri! – To je, Krejči: Maliki v mestu, o katerih si ravnokar govoril, so zbrali skupaj cel regiment orožnikov, ki so že na potu – –«
»Kam?« je vprašal kovač nemirno.
Luka ga je potrepal po rami.
»Tako vprašanje – kam?! Mir in red delat tja, kjer ga ni... to je vendar razumljivo ...«
»Praviš, da so že na potu?«
»V mestu se je govorilo, da že – – ampak zagotovo ne vem ... Pa z bogom, Krejči, moram iti, dolga je še moja pot. – Prišel sem samo svarit, dokler še ni prepozno ...«
In fant je izginil v gneči, utonil v sivi mrak popoldneva ravno tako naglo, kakor se je bil naglo in nepričakovano pojavil pred kovačem.
Osupel je stal Krejči sredi množice in se oziral.
»Kam je izginil? Od koga je bil poslan? Če ne tiči tu morda kakšna zvijača – – –? Morda so ga najeli tolovaji sami in ga poslali semkaj vohunit – kdo ve?«
Čelo se je nagubančilo kovaču v ostre brazde, ki jih ni mogla več izgladiti nobena misel.
Takoj je obvestil o tem Marka in druge govornike.
»Navaden podrepnik, vohun – in nič drugega!«
To je bilo mnenje Markovo o Luki.
»Poznal sem tistega človeka tudi jaz!« je povzel Jernej Cafuta, sivolas govornik. »Petoliznik je bil vse svoje žive dni in nič ga ni bilo prida ... Izdajalec, najlepše povedano!«
Krejči se je razburil.
»Kaj nam je torej sedaj storiti? Če so razbojniki res že na potu, ali naj se jim umaknemo?«
»Prazen strah!« je tolažil Marko kovača. »Poglej vso to ogromno, črno, kakor morje valujočo množico pa mi nikar več ne trepeči in kolena naj ti ne klecajo! Ali vidiš te oči, ta plamen v njih? Ali vidiš te koščene, iztegnjene roke, te trde, za udar pripravljene pesti? Pogum v srcu, brat, pogum! To črno morje trpinov, ki mrgoli okrog nas, se ne bo prej umirilo, dokler ne bo ležal poslednji malik na tleh! Pa naj bi nas bilo – strah?! Pravica je na naši strani, na naši strani je Bog, je mir, je ljubezen, bratstvo!«
Jernej Cafuta se je sključil pod svojo preperelo suknjo, namršil obrvi in rekel:
»Tisti Luka je bil poslan semkaj, da bi naredil med nami zmešnjavo – tako sem ga pogodil. Sicer bi ne bil tako naglo izginil ... ampak slaba vest ga je preganjala, da je urno dvigal pete ... Zastonj ves trud! Tisoč in milijon Lukov, petoliznikov, nas ne more zmešati, nam ne more vzeti poguma, da bi padli še enkrat nazaj na kolena, v blato in prah, kjer smo klečali do sedaj ... klečali in zastonj trkali na vrata mogočnežev ter prosili: »Kruha!« Zdaj ne klečimo več, nič več ne prosimo, ampak zahtevamo ... Pravica je na naši strani in sami si jo bomo izbojevali!« –
»Na delo! Na delo!« je hitel Marko. »Saj veš, kaj ti je še storiti, Cafuta. In ti, Dreja, tudi ti se nič več ne pomišljaj – tja med množico pojdi, govori in navdušuj – – – jaz sam imam še toliko potov ... Senčar, mislim, da ima svoje niti dobro napeljane, njemu ne sme izpodleteti, sicer – – – Niti enega trenutka ne smemo sedaj izgubiti, niti ene minute, niti ene sekunde!«
In porazgubili so se med množico, vsak po svojih potih – – –
Večer se je bližal, vlažen, napojen z gosto meglo, ki je tiščala na prsi, v usta in nosnice kakor iz napihnjenega soda pršeč strup ... Deževalo je še vedno; nebo se je povrnilo prav do obcestnih kostanjev, do vegastih streh delavskih hišic, ki so samevale ob cesti. Množica se je valila proti mestu, zibala se med hrupom in šundrom po blatni cesti, oči so plamenele, pesti so se dvigale: iz dalje je že pošumevalo – blatni in kalni so poljuskali naraščajoči valovi od dežja porumenele reke ob breg …
Tistikrat se je zgodilo. Česar ni bil nihče pričakoval.
»Orožniki!« – – –
Med množico je zašumelo – ali to je bil samo hip; kajti trenutek pozneje se je vse gnetlo, vse tiščalo v tisto smer, kjer je bil pogum največji, besnost najbolj razpaljena, hrup najglasnejši; črno morje se je strnilo, zabučalo votlo, valovi so se zapenili visoko – roke delavcev so se dvigale, pesti so se pripravljale za udar.
Iz mraka so se zalesketale svetle čelade orožnikov, so se zabliskali ostri bajoneti, nasajeni na puškah.
»Mir! Nazaj!«
Orožniki so se razvrstili počez vse ceste in prijeli za puške.
»Nazaj, tolpa podivjana ... če ne, streljamo.«
Toda množica se ni zmenila za te besede in je krepko pritiskala naprej.
»Še enkrat – nazaj! …«
Tisti hip so padli streli. Naravnost v sredo množice. Majhen deček, še otrok, je presunljivo kriknil, se prijel za prestreljene prsi in omahnil na tla ... Poleg njega stoječa deklica, komaj cunjasti punčki odrastla, se je zgrudila kraj njega – iz široko zevajoče rane na čelu je curjala kri na bela, nedolžna lica, z lic na blatna tla ... Še je kriknilo tuintam iz množice, zakrilila je v zraku suha roka od gladu okoščenelega delavca-trpina, potem pa se je glava globoko nagnila, oči so ugašale in polagoma ugasnile.
Kakor iz tal so rastle iz teme nove čete orožnikov; zajezili so vso cesto. Nastalo je vrvenje in pehanje, hropenje in cvilenje – gneča tolikšna, de je bil sleherni od gnetenja popolnoma izmučen in upehan. Vse zaman! Množica ni mogla prodreti s puškami in bajoneti zavarovanega kordona orožnikov. In vnovič so padli streli.
Ko je legla na zemljo noč, se je cesta praznila – množica se je vračala nazaj v barake.
»Tolovaji! Razbojniki! ... Nedolžno kri so prelivali ... »
In glave so se nagibale k prsom.
Z nosilnic, ki so jih nesli štirje močni možje, pa sta se v smrti smehljala obraza obedveh najmlajših žrtev, dečka in deklice. In moški in ženske, ki so stopali za nosilnicami, so imeli oči rosne.
»Gorje vam, krivičniki! Nedolžna kri vpije po maščevanju!«
Tako se je množica trudna in obupana porazgubila po barakah, brez upa na boljšo bodočnost, brez vere v zmago pravice.
Pozno je bilo; na streho barake je enakomerno potrkaval dež. Kakor po izgubljeni bitki so ležali moški hropeči in še v spanju krikajoči na slamnicah. Vse je počivalo, vse je že spalo, samo hčerka vdove Karbe je še bdela, samo ona – Elza, ni mogla zatisniti oči. Slonela je na zglavju slamnice in prisluškovala nočnim glasovom, ki so polnili barako, kakor je bila dolga in široka. Zdajpazdaj je zastokala iz kota starka Antloga, vzdramil se je Hlavka, pomolil je glavo izpod odeje stari Harbek – samo za trenutek – in se sključil zopet v klopčič pod raztrgano rjuho.
»O, o, o ... o, o, o ... o, o...« , Stokalo je pod nagnitim, vegastim stropom, vzdihovalo in se ječeč izgubljalo v daljavo ...
»O, o, o ... o, o, o! …«– –
Elzo je spreletelo kakor mraz po hrbtu navzdol.
»Huj, kako žalostno je v tej mrtvašnici ... kakor da bi se oglašali mrliči ...«
Dvignila se je in pritisnila vroča lica na vlažno steklo okna. Temna slutnja ji je ležala na srca in ni hotela stran. Kod hodi Marko, da ga še ni? Vsi so se vrnili – samo njega ni od nikoder ... Poslušala ga je bila popoldne, kako je govoril množici pred barakami, videla ga je bila na visokem odru – in še bolj ga je vzljubila ... Kaj se je zgodilo potem? Elzi se je zdelo, da sanja; množica se je vrnila mračna, a Marko se ni vrnil ...
»Kaj se mu je pripetilo?«
Skrb, bolest in ljubezen so ji razjedali srce; z rokami si je zakrila beli obraz in je hotela odgnati od srca kiju joče jastrebe, toda odgnati jih ni mogla.
Po prstih se je približala Krejčijevemu ležišču. Morda še ne spi in je njemu znano, kje je ostal Marko. Nagnila se je in se dotaknila z roko odeje. Slamnica je bila prazna – kovača ni bilo nikjer.
Elza se je naslonila na steno – še temnejša je bila slutnja v njenem srcu. Slonela je tako nepremično kakor kip in strmela v noč.
Kaj je zaškrtnilo? Elza je prisluhnila. Vnovič taisti šum. Elzo je streslo od nog do glave. V tistem trenutku so zaškripala vrata in v barako se je opotekel kovač Krejči, zasopel in drgetajoč po vsem životu.
»Ljudje božji – vse je končano ... vse, vse, vse ...«
Elza je pohitela do njega.
»Kaj se je zgodilo, Dreja?«
Kovač je omahnil na slamnico in je težko hropel.
»Vse so jih vklenili in jih odvedli s seboj in jih zaprli ... Senčarja, Vavkena, Cafuto in vse... samo jaz sem jim odnesel pete ... Zdaj je vse končano ... sužnji smo bili in smo še –.«
In je zajokal kakor otrok.
»Pa on, Marko – kje je on?«
Elza je kriknila v svoji bolesti.
Kovač se je topo zazrl vanjo.
»Oni Marko? – Tam, kjer drugi, ki so se potegovali za pravico: pod ključem, v ječi ... To ste naredili, razbojniki – ha! Ampak nikar se preveč ne veselite: prišla bo ura maščevanja in strašno bo to maščevanje …!«
Ni še končal, ko je z izbuljenimi očmi butnila Elza ob steno, zakrilila z rokami po zraku in si rvala lase, potem pa planila iz barake v deževno noč in se je razlegel njen krik, bolj podoben kriku do smrti ranjene ptice kakor pa človeškemu glasu:
»Kje je pravica?« –