Zgodba Janeza Kosa

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Zgodba Janeza Kosa
Fran Milčinski
Objavljeno pod psevdonimom Fr. Ž.
Izdano: Slovenski narod 26. junij 1921 (54/142)
Viri: dLib 142
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vrgel je šop popisanih listov predme na mizo. »Beri,« je dejal, »radoveden sem, koga porečeš!«

Prijatelj moj je Ljubljančan in mu služi za vsakdanje občevanje s svetom ljubljansko kogavsko narečje.

Dejal je, da je trem osebam že dal, da so brali, pa so popokali od smeha.

Nisem načelen nasprotnik smeha, ali ga čislam le v mejah družabne dostojnosti in telesne dobrobiti. Da bi od smeha počil, ni na sporedu mojih želja. Toda nisem zadevnih besed kogakavskega prijatelja štel za resne in resnične do zadnje pičice, kajti mož je odvetnik. In ko mi je spokojena večerna ura prinesla potrebnega časa, sem liste vzel v roko brez razburjenja in brez strahu, toliko da sem telovniku odpel gumb, da s pota spravim sleherno oviro obljubljenemu smehu.

No, se je stvar pričenjala dokaj vsakdanje.

Moj prijatelj, kogakavski odvetnik, je imel klijenta Janeza Kosa. Ta Kos je bil bojevit petelin in bi se imel zbog te svoje lasnosti zagovarjati pred ljubljanskim sodiščem. Pa je stalo v onem šopu listov, kako mu je njegov zastopnik in trikratni moj prijatelj pisal z najodličnejšim spoštovanjem, kakršno pač gre takemu ptiču, da bo ta in ta dan in to baš 17. avgusta glavna razprava, naj sigurno pride, da sodišču razloži osebno svoj zagovor, kajti njemu, odvetniku, takega zagovora ne bi verjeli. Skratka bilo je navadno opravilno pismo, po tarifi vredno 21 K 80 v s papirjem vred in priporočeno poštnino.

Toda je bila domovina baš one dni pozvala Janeza Kosa na orožne vaje in je bival Janez Kos daleč od domačih livad tam preko v kateremkoli kraju s končnico -ac in se z neumorno vztrajnostjo vežbal v drznih gibih in počepih, v junaškem rotenju in domorodnem kolu.

Pa mu je dospelo v roke na belem listu odvetnikovo pisanje pa je šel in se javil komandirju: »Tako in tako, 17 avgusta treba da sem v Ljubljani.«

In zdajle postaja stvar zanimiva, kajti se v šopu listov pričenja cirilica.

Ni stvari pod dragim Bogom, katera bi mi povzročila toliko čiste radosti kakor cirilica, ne tiskana – na tiskani cirilici ni kaj posebnega – ampak pisana.

Vzameš list v roke, na prvi mah spoznaš, s cirilico je pisan, in že te prevzame prijetna napetost, kaj ti razodene pisanje.

Pa se lotiš branja, besede za besedo, črko za črko – saj pisati si se bil učil azbuko in jo takorekoč znaš. Prizadevaš si in ti prizadevanje rodi presladek sad: kos besede pogodiš, kos besede uganeš pa imaš celo in si je vesel, kakor da si našel kronico in je pravilno žigosana.

Seveda lahko ni čitanje, dasi takorekoč znaš in sam pišeš azbuko. Je reč pač taka, da kreše svoje kavke vsak ciriličar po svojem osebnem navdahnenju in mu je mar kakor lanskega snega, ali se mu pisanje zlaga z navodili v početnici, ki je vir tvoji učenosti.

Holaj! trije i brez pike pa s črto spodaj kaj je to? S črto spodaj bi bil t, brez črte bi bil š, toda s črto spodaj? Vedi in pomni: tudi š. Črta spodaj je odveč, pa ko stvar premišljujem, se mi zdi, da ima nemara vendarle svoj pomen, in ta pomen ji je namen, da naj služi izpodbudi bralčevega zanimanja. Ali kalil – Potem vzemimo veliki D!

Veliki D piše ciriličar tako kakor malega, pa bi ga pravzaprav ne smel, ako naj verjamemo početnici. – In še naletiš na črko, ki je na las podobna našemu t. Kaj je to? Kaj je to? Azbuka nima take črke. Si jo ogleduješ s te strani, si jo ogleduješ z druge, ugibaš sem, ugibaš tja, živio pa jo imaš: t je, naš t, hvala Bogu!

Pa ima cirilica svoj t, svoj pošteni, zgodovinsko utemeljeni in mednarodno priznani t. In se vprašuješ: Svoj lepi, domači, vajeni t ima, čemu se potem ciriličar poslužuje tujega latinskega? Čemu? Mislim, da se ne motim, a tebi, brate federalist in avtonomist kri sramu in kesa naj ti šine v lice: ta latinski t je pomenljiva žrtev zavednega ciriličarja na altarju narodnega edinstva! Tako je in nič drugače.

V posebno naslado mi je torej bilo, da se nadaljne zgodbe Janeza Kosa kretajo v cirilici, in sem se spravil nadnje in nisem odnehal, da sem jih pogodil in dognal.

Janeza Kosa komandir je odvetnikovo pismo vzel v roke in ne dvomim, da je narobe i njemu nudila naslado okolnost, da je bilo pismo pisano z latinico. Gotovo mu je nudila naslado, toda se je uklonil predpisom službe. Zapostavil je osebne občutke in ni odlašal, da predloži odvetnikovo pismo svojemu komandantu v »nadležnost« in je tako storil in je imenoval v svojem poročilu zadevno pismo akt in je pisal vse, prav vse m čisto po naše v prid omenjenemu edinstvu, a vse i v izpodbudo bralčevega zanimanja kakor naš n.

Pa je hitel tudi komandant in je istega dne – to je bilo 14 avgusta predložil »akt« višjemu komandantu s kratkim, pa jedrnatim poročilom dvajsetih besed in je od teh dvajsetih besed čisto nečitljiva le ena.

No, je bil višji komandant vrlo inteligenten mož, ki je že moral imeti svojih izkušenj z odvetniki, pa se mu je zdelo umestno, da najprej piše oblastvu v Ljubljano in ga vpraša, je li res kar sporoča odvetnik, da mora Janez Kos ta in ta dan in to baš 17. avgusta priti v Ljubljano; pa je akt z naročilom tega vprašanja vrnil komandantu in so vsi g pisani kakor naš r, a vsi r kakor naš grški gama.

Komandant je prejeto naročilo dne 17. avg. odstopil komandirju v izvršenje, pa je komandir naročilo izvršil in pisal že naslednjega dne in je bilo to dne 18. avgusta, oblastvu v Ljubljano. Pa ni pisal na prizadeto oblastvo, nego se je obrnil z vprašanjem na neprizadeto in to ne brez vzroka, kajti je od neprizadete strani pričakovati vsekakor bolj nepristranskega in zato zanesljivejšega odgovora, nego od prizadete, in so v pismu vsi e in vsi a in vsi s pisani enako kakor o in je stalo v tem pismu od 18. avgusta vprašanje, ali je res treba, da bodi Janez Kos dne 17. avgusta na sodišču v Ljubljani.

Pa je vprašana oblast v Ljubljani prejela pismo in ga razumela v celoti kakor v vseh podrobnostih, le ni razločila kraja, od koder je prišlo. In se je z vnemo lotila predmet­ne poizvedbe in jo vestno opravila. Toda ni šla sodišča vprašat kaj ima z Janezom Kosom – ako se onim tam preko ni videla primerna ta pot ne more biti primerna niti zaprošeni oblasti – ampak je šla in vprašala mojega prijatelja, odvetnika Kogakavca, in ta ji je povedal, kar je itak stalo v njegovem pismu, da je namreč Janez Kos imel 17. avgusta razpravo. In je ljubljanska oblast z veseljem vzela naznanje to pojasnilo in ga sporočila naprej s dopisom od dne 25. avgusta, a ker kraja od koder je prišlo vprašanje ni mogla razločiti, ga je verno, črko za črko, na okenski šipi preslikala s pisma in vrgla pisma v nabiralnik in je pismo res našlo svoj cilj, nemara kakor najde konj sam svojo pot v domači hlev, če je prav voznik zaspal na vozu.

Pri polku so ta odgovor prejeli in je šel odgovor od komandirja na komandanta in je dal komandant z rešenjem od 16. septembra na znanje mestnemu županstvu v Ljubljani, da polk nikakor ne more Janeza Kosa na dan 17. avgusta poslati v Ljubljano, ker je vežbanje imenovanega redova baš v najboljšem teku. In ni imel župan ljubljanski prav nič posla pri vsej tej stvari ali vsekako je bila hvalevredna pozornost od strani polka napram ljubljanskemu županu in njegovim vrlinam tako na političnem kakor na literarnem polju, da so odgovor naslovili baš nanj.

In je ljubljanski gospod župan z znano svojo točnostjo odredil nadaljnje poslovanje o tem pismu in je šel in razposlal svoje može in so iskali in so našli Janeza Kosa in njegovega zagovornika in dognali, da je vse v redu in da sedi Janez Kos zato, ker je bojevit petelin, že v kurniku in da je bil 17. avgusta, ko je bilo njegovo vežbanje v acu baš v najboljšem teku in ga domo­vina nikakor ni mogla pogrešati, vendarle pri glavni razpravi v Ljubljani in je še tisti dan nastopil prisojeno mu kazen, kajti je bil do tedaj že izvršil svoje vaje tam preko z najsijajnejšim uspehom tako v drznih gibih in počepih kakor v junaških rotitvah in v domorodnem kolu.

To je vsa zgodba Janeza Kosa, ki so zaradi nje baje trije počili od smeha. Nevem, ali so res, pa če so, se mi zdi, da jih ni škoda.

Jaz nisem malenkosten, preziram postranske stvari in ne zdi se mi vredno, da bi se jim muzal. Ali sta mi všeč ponos in samozavest naše vojske. Bogme, naša vojska da je le hotela 16. septembra poslati moža na glavno razpravo, vršečo se 17. avgusta, pa bi ga bila poslala in bi se bila zanesla, da bo mož odpravljen 16. septembra, pravočasno se javil do 17. avgusta na odrejenem mestu. Morebiti da naravni zakoni, veljajoči še v naši pokrajini, nasprotujejo temu računu, ali je to malenkost. Poglavitna stvar je duh, ki vlada vojsko, in ta duh ne pozna zaprek.

Zapel sem spet telovnik in mi je bilo žal, da sem ga sploh odpel.