Zemljan
| Zemljan. Marija Kmet |
| |||||||||||||
I.
[uredi]Ko je blestela rosa na travah, in je izhajalo solnce za meglami, so ga bili našli sredi med razorano njivo, majhnega, v cunje zavitega. Vzdrhtel je škrjanec nad njim in mu je zapel pesem o klasju. In tisti čas so bili prišli voli in zahrkali poleg njega, čuteč živo bitje, ki ni spadalo med razdrapane ruše in rjave gruče prsti. Težka roka ga je dvignila in ga odnesla v zatohlo kočo. In tam so ga odgojili, in ni poznal ne očeta in ne matere. Živel je sredi med razoranimi njivami in je ljubil rdečo ilovico in skalnata pota in peščene razore. In plug mu je bila blesteča kočija, in vršanje borovcev nebeška pesem. In ko je zahajal ure daleč v šolo, se mu je čudno hitro bistril um. Prebister je bil, in zato so mu vzeli njive in ilovico in peščene razore in so ga poslali v mesto v šolo.
Ulice so mu bile pregladke in preozke, hiše previsoke, ljudje prepolzki. Le knjige so ga držale in ga privezovale z ljubečo silo na vse tisto ozko in gladko.
In je ostal in se je učil, in postal je velik gospod, učen in moder. Knjižnico je vodil, veliko, bogato knjižnico, polno učenih knjig nenasitljive vede in čudnih znanosti polne.
Dan za dnem je zahajal vanjo, pozno v noč je brskal po knjigah, ljubeče je obračal liste in črko za črko je ljubil in jo vsrkaval vase kakor čisti zrak, iz belih skal izkovan. In žensk ni pogledal. Bila so mu tuja bitja, za veselje in bujnost posejana med množico, vso vršečo in koprnečo. Ni čutil potrebe ljubezni, obračal je hrbet srčnim bolestim. Sam sebi je bil vse, luč in dan in solnce. In ko je bil trideset let star, je hodil upognjeno in s sklonjenimi koleni.
II.
[uredi]Jeseni je bilo in barve so žarele. Šel je iz knjižnice; izjemoma se je napotil ven iz mesta, med njive in travnike in pota, z grmičevji obrasla. V tla je gledal in ni videl lepote. Naenkrat pa ga je streslo in potegnil je z roko po čelu. Široko je odprl oči in je globoko zavzdihnil. Tedaj mu je naenkrat prešinil zrak vse ude, raztegnil se je in je tako zavpil, kakor bi ga bili polili z vrelo vodo. Kam, kaj, odkod, čemu? – Kam so šla pota v teh letih, kaj so mu dale knjige, odkod je izhajala njihova vsebina, čemu jih je ljubil ves ta čas? Čemu tam notri, zakaj ni ostal zunaj, zunaj? In začutil je vso lepoto, vso silo zemlje, kakor bi ga bila vlekla nase in vase s čudnimi silami in ga privezovala z vsako bilko, vsako barvo, vsako senco. Zašumelo mu je po ušesih, in se je obrnil in je odhitel v mesto, med knjige, kjer se je ves zasopel zgrudil na stol in položil glavo na mizo. Dolgo je slonel tako, in ko se je zbudil, se mu je zdelo, da ga kliče nekdo skozi okno. Planil je kvišku, odprl okna na stežaj – pa ni bilo ničesar, le noč je štrlela vanj in ga motrila z vodenimi očmi. Obrnil se je in se ozrl po knjigah.
Čudno, tako mrtve so se mu zazdele, tako bedaste in puste. In ko je zrl vanje, so se polagoma razpredle vse vrste knjig v razorano zemljo in rdečo ilovico. In tam je vse živelo, vse ga je klicalo in mu vršalo krog oči. Zaplesale so trave, zabučala kamenja. In z vso silo ga je vleklo in sililo s seboj, vse tisto živo in zdravo in močno. In je planil naprej in se sunkoma zadel ob nekaj trdega. Stena knjig je bila. Vzdramil se je in se nasmehnil trudno in bolno: »Bledem«. Potem pa je vzel klobuk in odšel.
In hodil je in hodil in je prišel spet ven iz mesta, na kraj, kjer je bil preje. Tako siloma ga je tiralo tja, da ni vedel in ne videl, kako je prišel med njive. In slišal je vsenaokrog kakor tajne šepete, a vendar tako močne, da jih ni slišal v glavi, ampak v srcu in duši.
»Pridi, pridi!« je vršalo kroginkrog.
»Pridi, naš si, iz nas vzet! Kaj te nismo dali mi, kaj nisi ležal med razori? Izneveril si se nam. Nazaj, nazaj, pridi, pridi, naš si!«
In je padel na tla in naglas zaihtel. Poljubil je mrzlo, vlažno zemljo in prižel ustnice na mokre trave. V silnem trepetu in drgetanju je zavzdihnil: »Tvoj sem, zemlja, tvoj, tvoj ...«
In vsenaokrog je završalo: »Moj, moj ...« In ko je posijalo bledo solnce, je skočil kvišku in odšel nazaj, čudno majaje z glavo in pomežikaje z očmi. Ljudje so kazali na zamišljenega gospoda in se smejali za njim. On pa jih ni videl in je venomer šepetal: »Tvoj sem, o, zemlja, tvoj, tvoj ...«
Ko je prišel v knjižnico in je zagledal stene knjig, je omahnil in nemo zaječal. Saj to niso bile knjige, one njegove knjige, bile so puste rjave in črne, stare platnice, brez življenja in zanimanja. Siloma se je premaknil naprej, in se je nasmehnil: »Bledem – čudak.« Potem pa se je vse izlilo v sivo mreno, sedel je na stol in zadremal. Ko se je zbudil, je mehanično vzel klobuk, odšel v gostilno, brez prave vednosti, v vedno isti sivi, topi mreni. In ko se je napotil v knjižnico, je spet sedel na stol, se naslonil na mizo, a to pot ni zadremal. Zdelo se mu je, da so vse tiste knjige oživele, da so prihajali iz knjig čudni obrazi, se mu sarkastično rogali in se večali in večali, v celo telo so se zapili. Stopala so ta čudna bitja iz knjig, več in več jih je bilo. Šumelo je in vršalo čudnih govoric, čudnih naglasov, in tema se je večala z njimi. Stopala so proti njemu in iztegovala roke po njem. Bulil je in bulil oči vanje, mislil, Da čudno, – misli so se mu potrgale, sami konci so mu viseli po možganih, kakor odtrgane niti mešane štrene.
»Kaj je, kaj hočete?«
»Tebe – tebe,« je završalo, »naš si.«
»Ne vaš, zemlja me je porodila,« je zajecal.
»Naš si,« je zasikalo krog njega.
»Kdo ste?« Vstal je in se oprijel mize.
»Duše knjig.«
»Koliko?«
»Desettisoč, dvajsettisoč ...«
»Haaa – desettisoč duš – desettisoč ...«
Zvrtelo se mu je, in v tem se je množica bitij bližala in ga davila in pestila, da se je opotekaje in grgraje zgrudil na tla.
»Zemlja – tvoj,« je šepetnil in udaril s krvavim čelom po tleh ...
Čez leta je hodil sključen starec, občinski revež po njivah in gozdih.
Mrmral je in se smehljal, in ko se je vsedel na tla, je božal zemljo in ji govoril:
»Odpusti, nezvest sem ti bil, zdaj sem tvoj – le tvoj.«
Ljudje pa so dejali, da ga nevesta ni marala.