Zemlja rešiteljica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zemlja rešiteljica
Gustav Strniša
Izdano: Domoljub, 47/34–45, 1934
Viri: dLib [1], [2], [3], [4], [5], [6], [7], [8], [9], [10], [11], [12].
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Kazalo
Prvi del · 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. Drugi del 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12.

Prvi del.[uredi]

1.[uredi]

»Oče, najrajši bi ostal doma. Še imate košček kruha, da bi tudi meni ne bilo treba stradati! In doma je najlepše, to slutim in tudi čital sem o tem. Rad bi vam pomagal in delal, morda bi se dobilo za mene pri sosedi kako delo, če ga doma ni, saj rad primem za vse. Ne vem, zakaj me silite, naj grem v mesto?«

Mlad tršat fant stoji na pragu lesene bajte, nizke in vegaste kakor poveznjene vrhu položnega grička za vasjo. Mladenič vprašaje gleda starejšega slabo oblečenega moža, šibkega in bledega, globoko vdrtih sivih oči, ki sedi v veži, vleče svoj vivček in gubanči podolgovati skoro beli obraz, ki je gladko obrit in pohlevno žalosten, kakor je mnogo obrazov bednih kajžarjev, ki so vajeni vse življenje delati in molče prenašati svojo usodo in skrbi, ki jih vedno tlačijo in jim ne dajo dihati.

Mencejev oče se imenuje ta možakar, hlastno potegne iz pipe, se komaj vidno nasmehne in zamahne z levico: »Janez, kaj boš doma, samo to mi povej! Učitelj in župnik sta ti pomagala, nekaj si študiral. Zdaj sta te priporočila v mestu, ko sta spoznala, da meni ne gre in ne gre. Kje naj pa vzamem, če ni, pač ni, pa mir besedi! In čemu bi se obotavljal? V mestu te čaka beli kruh in slastna pečenka, pa tudi delo bo lepše! Čemu grabiš po krompirju, če se ti ponuja pogača, čemu hočeš neslani krop, mesto rujnega vinca? Sicer pa, danes se ustavljaš, a čez leta boš vesel in hvaležen mi boš za vse to!«

Sin ga zamišljeno zavrne: »Oče, lepo je kar mi obetate! Toda sami veste, da je tujina človekova mačeha. V šoli sem imel odprte oči in vedno sem čital o nji, da nas ne ljubi in nam je sovražna. Tuja vrata pač težko udarjajo človeka po plečih.

Že učitelj nam je večkrat tako rekel. Tudi on ljubi ta naš skromni svet, to hribovsko selo, kjer se je rodil. Zdaj vem, zakaj hodi ves srečen vsak dan po našem polju, zakaj ga najdete v hosti in na gričih, zakaj se tako rad pogovarja s pastirji in modruje s kmeti. Vse to ga še bolj tesno združuje z grudo, ki jo ljubi.«

Mencej hitro ugovarja: »Tudi učitelj ni bil vedno tu. Moral je tje kamor greš ti, v mesto je moral po učenost in znanje, mesto ga je preobrazilo v gospoda. Brez mesta bi bil ostal kmet kakor je bil njegov oče!«

»Morda bi bil srečnejši!« se zagovori sin, ki se spomni na bogatega kmeta Rožanca, ki ne mara dati učitelju svoje hčerke, češ, da bo nje mož edino le kmet, ki je sam svoj gospod na svoji zemlji. Oče pokrije klobuk, se zmaje s stola in zakoleba proti vratom: »Fant moj, čemu vse to prazno govorjenje in prerekanje? Beseda je beseda! Domenil sem se, da te privedem in iti morava. Podvizati se je treba, da prideva pravočasno! Če boš pošten in priden, pojde vse kakor po maslu. Našega človeka imajo tudi v mestu radi, kajti ne brani se dela in ne cmeri se, če mora malo čez uro delati.

»Sin, moj Janez!« se začuje tedaj ječeč glas iz hiše in mladenič skoči takoj v sobo, kjer leži v polumraku njegova bolna mati na nepobarvani smrekovi postelji. Majhna in suhljata ženica je vsa nagubana, njena koža jo rmena kakor iz pergamenta, le velike rujave oči se vdano smehljajo. Ljubeče in prijazno gledajo sina, ki mu je najhujše, da mora oditi od svoje matere, od kmetske mučenice, ki je vse življenje stradala, samo da je preživela svojo deco, ki je vse molče pretrpela, samo da se ni mož razburjal. Bajtarska mati je pač največja trpinka, saj se mora boriti poleg dela tudi s siromaštvom. »Kaj je mati?« vpraša vstopivši sin in se ljubeče nagne nad ležečo.

»Tako nerada te puščam v svet. Res ne greš daleč, a domačo grudo zapuščaš in že zato me boli srce. Še enkrat te prosim, ne pozabi na to kar sem te učila, ne pozabi na materino vero, na ljubezen do grude in na očetovo poštenje!« Janez stisne materino velo desnico, komaj mu gre beseda: »Tako težko mi je! Z Bogom!«

»Zbogom sin moj!« šepne bolnica in solza ji zablesti v očesu. Mladenič zdirja skozi vrata, materi ne mara pokazati vinjenosti. Oče in sin se napotita peš v tri ure oddaljeno mesto. Janez nese majhno culo perila. Mencej se nekam zadovoljno muza, pripoveduje sinu o tem in onem in ga skuša razvedriti. Tudi sam ni zadovoljen in srečen ker sin odhaja, niti slutil ni, da mu bo tako hudo za njim.

Pot ju vodi skozi polje in les, mimo nizkih topolov ob reki do položnih gričev, kjer se cesta gubi v mračnem gaju, ki se širi v dolini.

»Kako lepo je vse to! Zakaj sem ravno jaz tako nesrečen, da moram zapustiti vso to lepoto?« vzdihne mladenič.

»Kdor ostane na deželi bo večen pastir in hlapec ter nič drugega ne. Kmet ostane kmet, če ne gre v mestne šole in med mestne ljudi,« poudarja oče.

»Tudi pri nas je že mnogo kmetov, ki so izobraženi in ti so prav razumeli svoj poklic, in jaz oče? Kmet ostanem, pa če bi živel ne vem kje in ne vem kako dolgo! Kdor zataji svojo rodno grudo ni pravi človek, verujte mi oče, kajti zemlja nam je dobra mati!«

Starec molči. V gaj je zagledan in misli na svojo mladost. Tod je hodil in sanjaril svojo ženo, ko je bila še mladenka. Tu sta sanjala o sreči, ki je na svetu tako kratka in opoteča.

Koncem gaja ju sprejme prostoren pašnik. Oče pokaže sinu visoko lipo:

»Vidiš tistole sem zasadil, ko sem se oženil. Pozabil sem nanjo, a čez leta sem šel pogledat in glej, lipa me sprejme vsa zelena in košata kakor moja mladost. Še ženi sem jo pokazal in veselo se mi je nasmehljala. Tedaj si bil že ti na poti in tedaj ima lipa ime "Janezova lipa".«

Mladenič ga posluša. Zdaj je njegov oče ves drugačen, nekam zasanjan in dober. Oči mu sijejo, ko pripoveduje in daljna izgubljena mladost mu lebdi pred obrazom, da je ves mil kakor prosojen. Starec se hitro vzdrami v sedanjost, milina se umakne mrkemu izrazu, ko zamrmra: »Stopiva! Prevoznik Martin je pravkar pristal na naši strani. Poglej, kako se svetlika reka med zelenjem, skoro bova na produ. Dobro slišim plesketanje Martinovega vesla.« 

Že stopata proti čolnu, kjer stoji beloglavi brodnik, jima kima in že sledeči trenutek zasuče čoln, da zdrči po vodi.

Janez se zagleda v valove. Spomni se, kako je čital o popotnikih, ki potujejo v Ameriko. Čez morje se vozijo, dalje in dalje jim gre pot in njih smoter je nekje v daljavi, ki je tako daljna, da si jo človek more komaj misliti.

Ali ni on tudi tak popotnik? Po valovih se vozi, dalje gre, čeprav ne daleč. Toda, kdor zapusti domačo vas in se napoti, mu kaže vedno naprej in naprej. In tudi sam gre rad dalje, ne upa si domov siromak, ker ve, da bi s svojim siromaštvom osramotil domače in sebe. Kdor pride iz tujine, ga gledajo z drugačnimi očmi. Gospod mora biti in denar mora imeti, pa če je še tak ničvrednež. Tisto njegovo slabo stran obsojajo šele kesneje, ko ga spoznajo, a vsak se brani takega spoznanja, vsak zre v prihajaču bogataša, ki je boljši kakor vsa vas in bogatejši kakor najbogatejši kmet v fari.

In Janez misli na tiste, ki so se vrnili. Postajali so v nedeljah pred cerkvijo z viržinkami v ustih, moško govorili, gledali na svoje zlate ure in se obnašali kakor višji ljudje, čeprav so morda še pred dvema tednoma čepeli v rovih, kleli svojo usodo in zavidali domače, ki žive na solncu in v zlati svobodi in uživajo drugačno in lepše življenje. Bedneži so, hoteli bi pač biti samo nekoliko oškodovani za vse trpljenje in razočaranje, ki ga jim je dala tujina.

Valovi šume, čoln brzi čez reko, Janez premišljuje, a oče se pogovarja s čolnarjem.

2.[uredi]

»Irhovina gorenjska! Cepec zabiti! Le glej, da boš delal kakor te bomo učili, sicer ti bo slaba predla!«

Velik suhljat fant, kozastega obraza in vodenih oči stoji pred Janezom, ga preteče gleda, mu žuga s prstom in važno poudarja vsako besedo. To je Janezov prednik vajenec Pručka, ki je že leto dni v trgovini in je zdaj napredoval za prvega vajenca. Pručka je malomesten in omejen deček ves domišljav in namaščen s parfumom, ki ga krade očetu brivcu.

Janez svojega novega tovariša začudeno gleda. Pručka mu ni prav nič všeč, a tudi boji se ga ne, čemu neki! Gospodar ju je mimogrede seznanil, rekel je Pručki, da naj svojemu novemu tovarišu rad pomaga in svetuje ter naj bo z njim dober in prijazen, Pručka pa je takoj pokazal svojo oblast in najrajši bi Janezu privoščil za prvi pozdrav krepko zaušnico, toda boji se tega gorenjskega hrusta, ki mu gotovo hitro kri zavre.

Gospodar je prijazno predstavil Janeza tudi obema pomočnikoma. Zarežala sta se mu in nekaj zamrmrala. Ko se je gospod Zarnik, tako se je pisal gospodar, obrnil, sta si pomočnika pomežiknila in kmalu je čul Janez starejšega, ki je modroval napram tovarišu: »Naš stari je privlekel pravega kmetavzarja med nas. Ne vem, kaj misli, da sprejme tako teslo med nas izobražence, ki res nekaj vemo!«

Janez je bil naravno inteligenten fant. Vsem svojim novim tovarišem se je smejal. Vedel je, da je najmanjši med najmanjšimi in zato je molčal, a sklenil je, da bo s svojim delom in pridnostjo vsem tem ljudem že pokazal kaj zna. Najbolj ga je še bolelo zbadanje vajenca Pručke. Že je stiskal roke v pesti, rad bi ga sunil in podrl na tla. Pa se je spomnil, da ni na gmajni med pastirji, kjer vladata pest in poštenje v boju za pravico.

Nazadnje je ostal Janez sam v slabo razsvetljenem kletnem skladišču. Ozrl se je okoli sebe. Povsod so strmeli vanj visoki zaboji in nakopičene bale blaga, ki so kakor ogromni skladi kock silili do nizkih zamreženih oken, nad katerimi se je s ceste čulo valovanje življenja.

In mladi Janez Mencej je strmel v vse to kakor v nekaj nejasnega, česar ni mogel dojeti, njegova duša pa je plašno vprašala: »Ali tod vlada pravica in poštenje?«

3.[uredi]

Janez se je v svoji novi službi kmalu udomačil. Spočetka je zelo čutil v sebi neko protivnost proti vsemu, kar je moral delati, kajti to delo je bilo popolnoma drugačno kakor ono na polju, in zdelo se mu je, da vse, kar dela, nima v sebi nikakega življenjskega smisla. Vendar se je lotil dela z vnemo. Mržnjo, ki jo je čutil, je kmalu obvladal in šlo je. Opazoval je rad življenje in vrvenje v mestu ter kmalu spoznal, da je tod še mnogo hujša revščina kakor na deželi, kjer se vsi ljudje med seboj poznajo in vsakemu vsaj nekoliko pomagajo, če je v stiski, zlasti še, če vedo, da ni svoje bede zakrivil sam. Siromaštvo, ki ga je tu videl, je bilo drugačno, zagrnjeno s plaščem navideznega ugodja. Kmalu je spoznal vse žulje, ki so tiščali oba pomočnika, imela sta veliko družino, pa še sorodnike, ki so bili stari in od katerih sta oba pričakovala, da jim enkrat zapuste svoje premoženje, a dotlej sta jih sama podpirala. Bila sta si namreč v rodu in kadar sta se sprla in ni bilo nikogar v trgovini, je lahko Mencej poslušal venec litanij, ki sta jih pela ter se obkladala z raznimi priimki, ki niso bili preveč častni.

Nedeljske popoldneve je bil prost. Sam je hodil po mestu in okolici, se isprehajal po polju in gozdu ter mislil na dom. Tak čas ga je navadno zgrabilo težko domotožje. Rad je pohitel na kak grič, ki je bil bližji njegovi rodni vasici in je od daleč strmel proti strani, kjer je ležalo med hribi njegovo domače selo, a ga niti videti ni mogel. Sicer bi lahko tedaj skočil za kakšno uro domov, toda dejal si je, da še ni njegov čas, ker je bil še vedno tak siromak. Rad bi obiskal svoje drage, če bi imel vsaj toliko, da bi razveselil vsakega s skromnim darilom. Čemu naj zdaj hodi siromak med siromake in jih samo bega s svojo revščino? Sicer sam ne potrebuje ničesar, ker ima vse pri gospodarju.

Ko je bil že kake tri mesece pri hiši, je opazil, da se mu Pručka približuje, da postaja napram njemu nekam domač in ga prične vabiti, naj gre včasih z njim.

Janez se ni zmenil za vse to. Prijazen je ostal in ustrežljiv, rad je tovarišu storil uslugo, a z njim ni hotel nikoli. Nagonsko je še vedno čutil do Pručke nekaj neprijetnega, kar ga je odbijalo. Kesneje si je priznal, da je ravnal prav, kajti počasi je spoznal, da je lazil Pručka po slabih potih in se je že zgodaj ugonabljal, dočim je bil včasih v trgovini zamišljen in zaspan, ker je večkrat prečul vse noči.

Nekega dne je nenadoma završalo. Gospodar je presenetil Pručko, ko je ravno kradel denar. Strogi gospod Zarnik se je razsrdil:

»Dovolj dolgo sem potrpel s teboj. Zdaj je vsega konec. Do prvega se mi poberi! Pri blagajni nimaš nobenega opravka več! Dokler ne odideš iz hiše, ostani v skladišču!«

Pručka se hinavsko zasmeje, prikloni se šefu kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Odslej je čepel vedno v skladišču, kjer je koval maščevalne naklepe in je res tudi izvedel svoj načrt.

Neko noč je nastal v Zarnikovem skladišču ogenj ki so ga ljudje opazili šele tedaj, ko je bila že vsa trgovina v plamenih.

Naslednji dan je prišla komisija. Gospodar je bil zavarovan za visoko vsoto. Zaslišani so bili vsi uslužbenci, nihče ni vedel kaj posebnega. Janez je prav tiste dni ležal na stanovanju bolan, a Pručka je pri zaslišanju zavijal oči, čvekal o visoki zavarovalnini in trdil, da je gospodar zadnje dni ravnal zelo sumljivo, da je vedno hodil okoli skladišča, se plašno oziral, če ga kdo opazuje in se sploh obnašal zelo čudno.

Gospod Zarnik se je razhudil in razburjen skočil proti Pručki, kajti take predrznosti in laži ni pričakoval od njega. Pručka je pa spet hinavsko zavijal oči in lagal:

»Gospod se jezi nad menoj, a ne morem mu pomagati, resnica se mora govoriti, sicer me še lahko zaprete zavoljo krivega pričevanja!«

In tako je bil gospodar osumljen požiga. Ko je prišel Mencej nazaj v trgovino in zvedel, kako je lagal Pručka, se je začudil, a molčal je. Pručka je bil prepričan, da jo je gospodarju pošteno zagodel, kajti le on je bil skoro vedno v skladišču in lahko se je na to tudi skliceval, vsi so pač morali potrditi, da je bil vse zadnje dni le tam. Potem se je vršila glavna razprava. Gospod Zarnik se je vdal v božjo voljo. Mirno je povedal, da je nedolžen, da ga je Pručka pričel sovražiti, ker mu je odpovedal službo in da nezanesljivih uslužbencev, ki kradejo, ne more imeti v svojem podjetju.

Sodnik je zaslišal oba pomočnika, ki nista nič vedela, in potem je poklical Janeza. Mladenič je imel silno dober spomin. Ko je zvedel, kaj so obdolžili njegovega gospodarja, je takoj premislil vse, kar se je važnejšega godilo v trgovini tedaj, ko je bil on navzoč. Vedel je, da je gospod Zarnik nedolžen, a vedel je tudi, da tako zagotovilo nič ne pomaga, pa če Janez desetkrat reče, da ni kriv. In ko je tako premišljeval, se je mahoma spomnil na zanimiv slučaj, ki bi morda gospodarja rešil. Ko je stopil pred sodnika, je takoj izpovedal: »Premišljeval sem o stvari, kajti nikoli nisem dvomil, da je gospodar nedolžen, a dokazov je treba. In spomnil sem se, da je bil pred meseci pri nas neki gospod iz zavarovalnice, ki je hotel šefa pregovoriti, da bi se še višje zavaroval. Gospodar mu je sam priznal, da je nizko zavarovan in da ni z zavarovalnico niti krito premoženje, ki ga ima v blagu, a višje zavarovati se ni hotel.«

Zdaj je Zarnik skočil kvišku: »Da, da, gospod sodnik! Moj Bog, da sem tako pozabil! Prosim, pokličite zastopnika nove zavarovalnice, ki je šele pričela poslovati pred tremi meseci! Ta vam bo rad potrdil, kar trdi Mencej!«

Sodnik je razpravo preložil. Pručko je naenkrat zaskrbelo. Zdaj se je pa zanj pozanimal sodnik. Ker se je bal, da bi mu tiček ne odfrlel, je že pred razpravo zaslišal dotično pričo, ki je vse potrdila, kar je navedel Mencej. In preden se je vršila razprava, jo je nameraval Pručka pobrisati, a sodnik je že imel poskrbljeno in fant jo je prirezal na sodnijo med dvema bajonetoma. Zastopnik zavarovalnice je še enkrat vse izpovedal ter dejal, da bi se vsak, če bi nameraval zažgati prav gotovo zavaroval, ne pa da bi se branil, zlasti še, ker je imel Zarnik več blaga kakor je znašala zavarovalnina in da se v tej sezoni, v tako kratkem času, tega blaga tudi prodati ni mogel.

Zdaj je bil še enkrat zaslišan starejši pomočnik, ki je povedal, da so bile iz skladišča odprodane le manjše količine blaga in se zato ni vrednost znatno znižala. Nazadnje je bil zaslišan spet Pručka. Fantiček je bil zdaj krotak, da bi lizal sol z roke. Sicer je že lagal, da je videl tisti dan hoditi gospodarja z užigalnikom okoli skladišča, a te laži so bile zdaj naravnost smešne, kajti zgubil je vsako zvezo in zapletel se je v protislovja. Sodnik ga je kmalu ujel na laži in Pručka je nazadnje izjecljal in priznal, da se je hotel samo maščevati. Zdaj se je zadeva zasukala in Pručka je postal obdolženec, a njegov gospodar pa priča. Sodnik je bil zelo strog in je fanta radi krivega pričevanja obsodil na šest mesecev ječe. Pručka je zažugal gospodarju in Menceju ko so se zaprla za njim vrata jetnišnice.

4.[uredi]

Janez je imel že dobro plačo. Zdaj je večkrat obiskal svoje domače. Mati mu je prezgodaj umrla in ni dočakala lepših dni. Vsem domačim je pomagal. Tudi rodna hišica se je že majala. Sosed skopuh ni več hotel čakati na obresti in Janez jo je rešil. Sam je živel zelo skromno. Vesel in srečen je bil, da je rešil svoj dom propasti, kadar se je bližal rodni koči, mu je vedno bilo, kakor da bi ga radostno pozdravljala in se mu zahvaljevala.

Janez je počasi dokupil še nekaj njiv in travnikov, da so bratje in sestre imeli udobnejši dom in oče brezskrbnejšo starost. Najlepše čase je užival tedaj, ko je prišel vsako leto kak teden domov na počitnice. Spet je dihal zrak domače zemlje, spet je bil ves srečen na deželi in zdelo se mu je, da je njegov dom daleč od mesta, kjer je v službi, čeprav je bil tako blizu.

In takrat je Janez spet čutil, da je kmet. Spet ga je objelo koprnenje, da bi zgrabil za plug in pričel obdelovati zemljo. Spet je začutil, da je vendarle tu najbolj doma in najbolj srečen. Ko se je vračal v mesto, je vsako leto delal sklepe, da se kmalu vrne in ostane za zmerom. Vedno ga je pa zmagalo spoznanje, da so domači preveliki siromaki, da jih zamore podpirati, le če ostane v službi. In tako je odlašal od leta do leta. Od leta do leta je imel tudi višjo plačo in zadnje leto je postal že poslovodja. Gospodar mu je sploh popolnoma zaupal svojo trgovino. Ker je bil gospod Zarnik že star, se ni več veliko brigal za podjetje, nagajala mu je bolezen in vesel je bil, da je imel res zanesljivega človeka.

Gospodar je Menceja res zelo cenil in očetovsko ljubil, vendar je nekega dne opazil, da se je Janez zelo izpremenil. Nič več ni bil tisti živahni in podjetni mladenič. Žalost mu je legla na obraz in ves zamišljen je taval okoli.

Zarnik je imel mlado lepo hčerko Mileno, živo podobo njene matere. Bila je plemenita in tiha duša, mnogo je delala in molila ter zelo rada podpirala siromake. Janez jo je videl zelo redko, a zanimal se je za njo in vedno bolj je čutil, da ga nekaj vleče k nji, večkrat se je spomnil na njo in vedel je, da čuti mnogo več do nje kakor do kake druge ženske. Skromna temnolaska je tudi sama simpatizira a s poštenim mladeničem, a nikoli mu ni tega povedala.

Janez je pa nekega dne opazil, da vedno bolj misli na Mileno in kar prestrašil se je, kajti niti v sanjah si ni upal misliti, da bi bila kdaj njegova žena. V svoji notranjosti je bil pač še vedno stari Janez Mencej, smatral se je prav za takega kakor je bil tedaj, ko je prvič prestopil prag Zarnikove trgovine in niti nikoli pomislil, da je zdaj uplivna osebnost, da ima med trgovci ime dobrega prodajalca. In zdaj je spoznal, da se je preveč zagledal v Mileno. Bil je poštenjak in hitro se je odločil, da pojde odtod in se ne vrne nikoli več.

Mladenič ni vedel, da bije tam za belimi zastori v prvem nadstropju nežno dekliško srce zanj, da marsikatero uro Milena prekleči pred nizkim razpelom v zadnji sobi in moli za svojo in njegovo srečo.

Milenčin oče je kmalu spoznal, da mu hči nekaj skriva, a ni hotel siliti vanjo, ker je vedel, da se mu sama ispove kadar bo čas za to. In res se je to zgodilo. Ko je neki večer prišel k večerji, mu je hčerka vse povedala. Ni se čudil, da ji je všeč pošteni Mencej, tudi ni imel nikakih pomislekov napram njemu in sam je sklenil o priliki napeljati besedo na zakon.

Pa je kakor strela z jasnega udarilo vanj. Janez je nekega dne prišel in kar na lepem odpovedal službo.

Gospod Zarnik je dobro poznal svet in ljudi. Opazil je, kako je bil Mencej zadnje čase zamišljen in zaslutil je, da mora tudi Janez imeti neko skrivnost in da se prav zavoljo tega poslavlja iz njegove trgovine. Gospodar je moral ostati previden, saj ni vedel, če ljubi njegovo hčer, ali katero drugo in zato mu je samo dejal, naj saj še nekaj mesecev počaka, da dobi drugo moč.

Janeza je zabolelo srce. Odpovedal je in zdaj mora od tod proč. Lahko bo dobil drugo mesto, saj so mu drugi trgovci sami ponujali službo, a kam daleč od doma bo moral da Milene ne bo mogel več videti. Zdaj je vedno bolj čutil, da je požrl zadnjo nado za seboj, da mora zdaj sam dalje.

Gospodar je ostal napram njemu prijazen in domač kakor vedno in Janezu je bilo kakor bi šef njegove odpovedi niti ne smatral za resno. Med tem je potekel mesec dni. Mencej pač ni slutil, da je pod stalno kontrolo, da njegov gospodar zasleduje vsa njegova dejanja in nehanja, da bi izsledil pravi namen njegove odpovedi. Ko je nekega dne Mencej stal zamišljen za pultom, je vstopil gospod Zarnik, ga prijazno pozdravil in ga nepričakovano povabil na večerjo.

Janez ga je začudeno pogledal in seveda takoj obljubil, da pride. Tisti večer je bil zelo nervozen. Ko je odšel v svoje stanovanje, se je najpreje preoblekel. Ves čas mu je lebdela pred očmi podoba lepe Milene. V njeni bližini bo sedel, kaj naj ji reče, kako naj se obnaša? Vedno je sanjaril o nji, a zdaj ga je bolelo srce ko se je spomnil, da bo moral biti v njeni neposredni bližini.

In Milena? Skromno opravljena je sedela doma pri klavirju in prebirala tipke. Čutila je, kako ji utripa srce, a ostala je navidezno mirna in je samo čakala, kdaj vstopi Mencej.

Janez je nestrpno hodil po svoji sobi in čakal, da pride čas večerje. Vedno bolj nervozen je postajal in ko je odšel, se je moral še enkrat vrniti, ker ni zaklenil sobnih vrat. Ko je bil že na cesti, se je slučajno potipal pod vratom in se spet vrnil. Bil je kakor star pozabljiv profesor, pozabil si je pritrditi kravato.

Zdaj se mu je že kar mudilo in hitro jo je mahal proti Zarnikovim. Ko je pozvonil, mu je odprla služkinja in ga vedla v sobo, kjer je našel Mileno. Bila je popolnoma sama, vsa zasanjana v neko skladbo. Dvignila se je in ga neprisiljeno pozdravila, vendarle je nalahno zardela, kar je mladenič opazil in česar se je razveselil.

Milena je pričela prijazno kramljati in ga izpraševati o raznih stvareh. Mencej ji je odgovarjal, a čutil je vedno večjo zadrego. Nazadnje sta oba umolknila. Mladenka se je spomnila na svoje knjige. Pričela je izpraševati Janeza, kakšne stvari čita in mu sama ponudila neko knjigo. Pričela mu je pripovedovati kratko vsebino. Janez je ves zamaknjen poslušal povest o dveh srcih, ki sta se iskali, a se nista mogli najti, ker ni imel niti mladenič toliko poguma, da bi se razodel, a še bolj boječa je bila mladenka. In ločila sta se in se dolgo nista videla. Slučajno sta spet enkrat naletela skupaj in tedaj se je fant opogumil in povedal je dekletu, da je blodil okoli, samo da bi jo pozabil. Dekle mu je ginjeno palo okoli vratu.

»In res je vse to! Koliko ljudi bi lahko bilo srečnih, če bi imeli dovolj poguma, da bi razodeli čustva, ki jih imajo v sebi. Seveda je za ženske to mnogo težje!« je poudarila Milena in ga ljubeče pogledala.

Tedaj se je zdelo Janezu, da je pogledal nekam globlje, da se je trenutek poglobil v dušo te dobre mladenke, ki ni poznala življenja in njegove umazanosti, ki je videla v ljubezni samo lepoto in srečo. Trenutno je še okleval. A potem se je opogumil, prijel je Mileno za roko in vzdihnil: »Gospodična! Prav tako se godi z menoj, seveda ne vem, če je istega mnenja dekle, ki jo ljubim!«

Ona je povesila oči in močno zardela ter mu odvrnila: »Pogum velja! Vprašajte jo, saj vas to ne velja življenja!« Mencej ji je stisnil roko: »Vi ste tista, ki jo ljubim in želim za ženo! Odgovorite mi, gospodična! Osrečite me, ali pa pustite, da grem daleč od tod, da ne bom dan na dan gledal vaše mile podobe in trpel v svojem srcu!« 

Blažena mu je pogledala v oči in mu stisnila roko: »Vprašaj očeta, vem, da ne bo nasprotoval! Vedi, da sem že zdavnaj mislila na tebe! Ti pač nisi vedel, a srečna sem, da si tudi ti mislil name in me skrivaj ljubil!«

Vstopila je služkinja in sporočila, da je večerja na mizi. Janez je skočil kvišku in ponudil Mileni roko. Počasi in srečna sta odšla v obednico.

Ko ju je gospod Zarnik zagledal, mu je srečen smehljaj splaval preko obraza. Star je že bil in slaboten. Slednji dan se je bal za svoje življenje, a vse samo zaradi hčerke, ki jo je ljubil in ga je srce bolelo kadar se je spomnil, da ne bo imela ob strani močne moške roke, ki bi jo podpirala in ji pomagala v težkih dneh življenja.

Zdaj je gospod Zarnik vedel, da je med Mencejem in hčerko vse jasno.

Tista večerja je bila zelo vesela, kar konca je ni bilo. Kako tudi, saj sta se še isti večer zaročila Janez in Milena.

Štirinajst dni nato so časopisi poročali, da se je poročil poslovodja Janez Mencej z gospodično Mileno, hčerko uglednega trgovca Zarnika, ki je bila splošno priljubljena po vsem mestu.

5.[uredi]

Stari Zarnik ni niti leto dni več živel. Slutil je, da ne bo dolgo in uganil je, srčna kap ga je umorila in prenesli so ga v rodbinsko grobnico, kjer so ga položili poleg njegove žene k počitku. Bil je vse svoje življenje vzoren in dober človek in vsak kdor ga je poznal, je žaloval za njim.

Milena je tiste dni največ pretrpela, kar mogla si ni misliti, da ni očeta več med živimi in neštetokrat je hitela skozi njegove sobe, kakor bi pričakovala, da jo vsak hip pokliče s svojim glasnim, a milodonečim glasom. Sobe so pa ostale tihe in mrtve, starega gospoda ni bilo več med njimi in Mileno je objemala vedno hujša žalost. Vse noči ni spala in je samo plakala in trpela. Janez jo je tolažil kakor jo je mogel in znal. Bal se je za njo in skrbelo ga je njeno zdravje, ki je bilo vedno dokaj šibko, saj je bila Milena preveč nežna, čeprav je bila sicer zdrava. Skušal jo je razvedriti, pravil ji je o svojem domu na deželi, o ljubezni, ki jo je ohranil do svoje rodne grude, o gorenjskih planinah, ki jih nihče tako ne pozna kakor domačini sami, ki žive pod njimi, prisluškujejo grmenju in viharju in so vedno spojeni z materjo prirodo.

Po pogrebu je pregovoril svojo ženo, da sta se večkrat peljala na njegov dom, kjer je gospodaril Janezov brat Jakob, dočim so se drugi že vsi poročili, saj jim je pomagal Janez do kosa zemlje in srečen je bil, ko je videl, da so vsi ostali kmetje in so si počasi pomagali kvišku ter ostali trde gorenjske korenine. In hodil je z Mileno po polju in gozdu, vodil jo je med šumečim žitom in v senci smrek, ji kazal studence in ji pravil o ptičih, ki so tod gnezdili. Razigral se je tako, da se mu je Milena morala smejati. On bi pa najrajši poskočil in zavriskal, plezal po drevesih letal od drevesa do drevesa ter se ji skrival. Postal je kakor otrok.

Janez se je zelo bal za svojo ženo zlasti še, ker jo je očetova smrt tako potrla. Vedel je, kaj jo še posebno skrbi. Bala se je bodočnosti, bala se je za življenje pod srcem in zato se je tesneje in tesneje oklepala svojega moža, ki je bil tako močan, silen in zdrav, in jo je vedno gledal z ljubkimi veselimi očmi. Že pogled nanj ji je vzbujal pogum in jo bodril. Mož je pač znal zakrivat skrbi, ki so ga mučile, saj je večkrat mislil, kaj bo z njegovo ženo ko poteče čas.

Milena se je prirodi čudila kar nekam zdrava in poživljena, zato sta kupila v domači vasi hišo in tam otvorila manjšo trgovino, ker Mencej ni hotel ostati brez posla. Hišo v mestu sta pa s trgovino vred dala v najem.

Čudno ravna z nami usoda! Borimo se z njo in večkrat zmagamo, kajti borba je življenje in kdor se vda usodi, je strahopetec. Le včasih ne pomaga ves naš boj ne vsa naša volja, kajti druga volja seže vmes in to je volja Onega, ki vodi vsa naša pota, nam ukazuje in nam tudi pomaga ter nas biča, da se izpopolnjujemo in ne pozabimo na Njegove nauke.

Janez Mencej je pričel mirno in udobno življenje, upal je, da bo imel srečo, kajti mnogo si jo je sam pridobil, v ostalem mu je bila naklonjena usoda. Komaj je pa začutil oddih in tiho veselje, ga je takoj ohlistnil pekoči bič usode, neviden a strašen, ki udari hujše kakor vsak drugi.

Nekega dne je spremil Janez svojo ženo v belo hišo, kjer se vsak dan rode ljudje in vsak dan umirajo, kjer se trga življenje iz materinih teles, kjer vlada veselje nad novorojenci in strašna bolečina nad komaj rojenimi, ki so že pri rojstvu zapisani takojšnji smrti.

Milena je ostala sama med belimi stenami. Ko je Janez odhajal, se ga je oklenila in ga ljubeče poljubila: »Mož moj bodi srečen in ostani močen, če se v življenju ne vidiva več! Ti boš še prenašal usodo, saj imaš toliko sile. Vedno si bil dober in hvala za to, vedno si me ljubil tako verno in vdano, da sem že na zemlji večkrat sanjala o nebesih, saj je ljubezen solnce, ki ga nam daje Bog, žalostno le, da ga ljudje ne marajo in ga zamenjavajo za mrak strasti!«

Janez jo je začudeno gledal: »Kaj vendar govoriš, Milena. Čez nekaj tednov pridem pote in domov se peljemo. Vse bo dobro in spet bomo skupaj, a med nama bo moj in tvoj kričač ves vesel in živahen.«

Milena se je otožno nasmehnila: »Naj ti Bog izpolni to željo! Jaz sem pripravljena na vse.«

In potem je odšla v sobo med tiste bele stene in bilo ji je tesno in čudno, zaslutila je dih smrti. Poklicala je duhovnika in se izpovedala. Potem je mirno čakala in nič več ni govorila.

Mencej je ves nesrečen taval po mestu. Bal se je, da bi se ženi res kaj ne pripetilo. Ko se je pa drugo jutro vrnil v bolnišnico, ga je usmiljenka peljala v mrtvašnico in tam je zagledal svojo Mileno, negibno, mrtvo. Kakor bilka je zadrhtel krepki mož, prijel je ranjko za njeno lepo belo roko in jo poklical tiho po imenu. Vso svojo silo, vso duševno in telesno moč je vlil v tisti šepajoči klic. A žena se ni genila. Življenje je zbežalo od nje in vsak klic je bil zaman.

Tam v ozki beli zibelki se je pa smehljalo drobno dete, mala novorojenka, in kričaje je sprejela svojega očeta. Poleg otroka je stal zdravnik, ki je Janezu molče podal roke: »Dete smo rešili, a matere nismo mogli. Kar sem mogel sem storil. Verujte mi, da še nikoli nisem duševno toliko trpel kakor tedaj. Bila je prešibka in podlegla je. Ampak ta žena je bila čudovita, bila jo je sama potrpežljivost, niti enkrat ni vzdihnila ko je življenje odhajalo.«

Mencej je mnogo trpel. Spočetka je mislil, da bo zblaznel, napadalo ga je tako strašno bolestno občutje, da je stiskal zobe in se ves tresel. To čuvstvo se je v njemu stopnjevalo in ga mučilo do skrajnosti. Rešila ga je misel na otroka. Spomnil se je, da mu je Milena zapustila dete, ki je ležalo v zibelki brez ljubeče matere in začutil je nov pogum. Pomislil je na vse tiste, ki jim ostanejo otroci sirote, njim nimajo dati niti požirka toplega mleka, saj je človeška beda tako strašna.

Tiste dni je živel nekaj časa v nekakem težkem polsnu. Večkrat si je trenutno dejal, da ni vse to resnica, temveč samo sanje, da se mora predramiti in bo našel resnico vso drugačno, lepšo in milejšo. Nazadnji pa si je spet priznal, da je vse to res in da bo tudi tako ostalo. Ženo je dal popeljati domov v rodno vas, kamor je prestavil grobnico njenih dragih.

Mizarji so prinesli krsto. Milena je ležala na visokem mračnem odru vsa lepa in mlada kakor tisti dan, ko se je poročila. Solnce se je sproščalo skozi okno, žarki so trepetali na mladem belem obrazu in kadar jo je Janez pogledal, se ni mogel otresti občutka, da je še vedno živa.

Zadnja noč. Težek vonj rož je ležal po sobi, sveče so nemirno gorele kakor bi švigala med njimi živa senca ranjke.

Janez je sedel vso noč pri nji. Vso noč se je poslavljal, a ni se mogel posloviti. Še enkrat je govoril z njenim duhom, še enkrat je preživel z njo vso kratko srečo svojega zakona, šepetal ji je besede ljubezni, klical jo je z najmilejšimi imeni.

Zora je zatrepetala v mladi dan. Tam zunaj je bila vesela pomlad. Ptice so radostno žvrgolele, vse je cvetelo in se smejalo. Zunaj je bila pomlad, veselje in življenje, a v sobi pa črna žalost in smrt.

Mencej je vstal. Skozi polpriprte trepalnice se je še in še zastrmel v svojo Mileno, hoteč si za večno vcepiti tisti obraz v svojo dušo, obraz, ki ga je tako ljubil, a se mu je v spominu tolikokrat umikal, da ga je moral ogledati na sliki, če je hotel, da se mu je spet jasno pokazal v duši.

Odprl je okno na stežaj in se zagledal v polje. Začuli so se težki koraki. Vstopila sta grobar in mizar, želela dobro jutro in pokrila na krsto pokrov. Janez ni zinil besede več. Tiho je strmel v poljano, ki jo je poljubljalo veselo solnce. Tudi okoli njega so sijali žarki in ga veselo pozdravljali, a on je ostal negiben kakor mrtev. Vedel je, da žarki ne bodo prisijali vanj, da je njegova notranjost črna in mrka kakor ta krsta, v kateri leži njegova žena. In spomnil se je, da je spet sam kakor tedaj, ko je korakal prvič v svet in sta se z očetom poslovila. Naslednji hip je pa zacvilil dojenček v sosednji sobi, ki je počival v naročju krepke mlade dojilje. Janez se je predramil. Da, zdaj ni bil več sam. Ni ga spremljala skozi življenje njegova draga žena, ne njene besede, ki jih je lahno dihala in ga včasih božajoče gladila po vročem čelu. Nič več ne bo čutil njenih ljubečih pogledov ne njenih toplih rok, a njeno otroče mu je ostalo, to negodno malo otroče, za katerega je bilo treba skrbeti.

Pogrebci so se zbirali. Janez se je umaknil v drugo sobo. Hitro se je oblekel. V vaški cerkvi je zavonilo. Zabrneli so zvonovi in žalost, samo žalost nosili čez pisano poljano. In potem so odjeknili zvonovi sosednjih vasi. Vmes je drobno pozvanjal zvonček z griča za vasjo, tenko in ubrano, kakor bi klicala iz daljave hrepeneča duša, ki se vrača k Stvarniku, vendarle se teško trga od svojih dragih.

In potem je bil pogreb.

Zvonovi so peli, glasovi so valovili med zlatim žitom. Mencej je zakolebal za krsto. V solncu je sijal na nji zlati križ, tenčica okoli njega je vihrala, se vzpenjala in drhtela. Ali ni plul nad krstom angel smrti in nesel dušo, ki se je že poslovila od telesa?

Janez je stopal omotijen in tih. Bil je pijan od bolečine in ni se mogel otresti čuvstva, da stoji sam nekje sredi valov, da mu noge klecajo, da mora vsak trenutek pasti, a vendarle ne pade in pogumno vztraja. Kadar je dvignil glavo, je zagledal krsto, ki se je pozibavala in plavala med zalenimi njivami. Enakomerno je odmevala molitev, ta pogreb se mu je zazdel procesija smrti, ki zmagoslavno kroži po svetu in si izbira žrtve, dokler ne pride do tebe samega in si ne izvoli tudi tebe.

Počasi se je pomikal sprevod proti pokopališču, ki je ležalo na položnem gričku med samim zelenjem. Smrt in življenje sta bila tu tako tesno stružena, kakor da bi se vidno prelivala drug v drugega in se prerajala.

Ko se je Mencej vračal s pokopališča, se je ustavil na polju. Zdelo se mu je, da se duh Milene še ni poslovil od njega, da še vedno čuje lahko šepetanje in da se še vedno poslavlja.

Počasi in zamišljen se je bližal svoji hiši. Ko je hotel prestopiti prag, je priletel iz veže velik suhljat berač ves raztrgan in bled, a hlapec je za njim rentačil, da bo že pregnal vso potrebno sodrgo, ki se plazi okoli in hoče samo krasti. Za dolginom je prilajal krepki pes Hektor in se zaletaval v berača, ki je plašno pogledal Menceja in potem skočil k njemu in ga zaprosil: »Pomagaj mi, brani me!«

Mencej se je začudil, znano so mu zadonele te besede, a vendar ni takoj spoznal berača. Zavpil je nad psom, ki se je takoj umaknil, čeprav ne rad. Renčeč se je skril za gospodarjev hrbet in z odprtim žrelom čakal, kdaj mu slednji dovoli, da berača lahko napade in podere na tla. Mencej se je natančneje ozrl v prihajača, ki ga je žalostno gledal, in Janez samemu sebi ni mogel verjeti. Pred njim je stal njegov nekdanji tovariš – Pručka.

Trgovec ni niti trenutek okleval, mirno je ponudil nekdanjemu svojemu tovarišu desnico, mu pokazal v hišo in mu prijazno velel: »Pojdi z menoj, da se okrepčaš! Upam, da se bo še kaj dobilo za naju!«

Nesrečnik se je žalostno nasmehnil in hlastno odšel za gospodarjem v hišo. Hektor pa je godrnjajoč stopical za gospodarjem in nezaupljivo motril tujega gosta, ki ga je gospodar tako prijazno sprejel.

6.[uredi]

Mencej je odvedel Pručko v svojo sobo, kjer ga je posadil na stol, pozvonil služkinji in ji naročil, naj prinese za njegovega znanca dobro malico. Potem si je pričel ogledovati njegovo zunanjost, zmajal je z glavo in odšel v drugo sobo. Kmalu je prinesel nekaj svojega perila in dobro ohranjeno obleko. Položil je vse skupaj na stol in ukazal Pručki, naj se preobleče, da bosta že potem govorila. Odšel je iz sobe.

Ko se je čez nekaj časa vrnil, je sedel Pručka že na stolu oblečen v Mencejevo obleko, ki mu je bila sicer prekratka, vendar je bil v nji vsaj toliko dostojen, da je lahko šel med poštene ljudi. Janez ga je zadovoljno pogledal, pokimal in ga takoj nato vprašal: »No, zdaj pa povej, kaj te je prignalo k meni? In pa, na tak dan si prišel, danes smo pokopali mojo Mileno.«

Pručka je pokimal, si naložil jedače in odvrnil: »Vem, da se ti je pripetila ta nesreča, a šele danes sem zvedel za njeno smrt.« Sklonil je glavo in pričel jesti, vmes je pa počasi pripovedoval: »Odkar sem šel od vas, nisi ničesar več slišal o meni. Veruj mi, da je bilo bolje tako, kajti nič dobrega bi ne mogel čuti, ker sem bil pravi nepridiprav. Potem, ko sem odsedel svojo ječo, sem pričel še bolj propadati. Vedno globlje sem zataval v blato življenja. Oče mi je nekaj časa dajal še potuho, a ne dolgo. Neki dan sem mu izmaknil nekaj denarja in konec je bilo najinega prijateljstva, kajti spoznal je, da mu bom kmalu zrasel čez glavo. Zažugal mi je s policijo in me napodil. Pričel sem iskati službo, a kdo naj me vzame? Imel sem madež, ki se ga nisem mogel kar mimogrede iznebiti. No, meni ni bilo za delo pač pa za jelo! Ker ni kazalo drugega, sem se enkrat vtaknil še celo med komedijante. Pri njih sem se naučil pravega vagabundstva in potepanja po svetu. Nekaj časa mi je kar ugajalo, a včasih sem moral preveč trdo delati. Kamor smo se presodili, sem moral zabijati za šotorišča kole, postavljati šotore ter delati druge stvari. Da bi kdaj napredoval, o tem ni bilo govora, kajti vsi smo morali delati, tudi tisti, ki so se ponosno imenovali umetniki.« 

Pri teh ljudeh sem se tudi navadil pijančevanja kar ga doslej še nisem poznal. Kadar so kaj zaslužili, smo pili na žive in mrtve, a potem smo spet vlekli dalje svojo bedo in se skušali preriti skozi življenje. Pa sem se enkrat gospodarju zameril in namlatil me je z bičem kakor mlado ščene. Razsrdil sem se in še tisto noč me je zmanjkalo. Da bi se maščeval, sem odpeljal s seboj mladega konja, ki je znal različne umetnije. Cirkuški ljudje me niso naznanili, sami so me zasledovali in sicer tako dobro in spretno, da so me dobili že drugi dan, ko sem konja prodajal nekemu mešetarju. Vzeli so mi konja in me spravili s seboj na nek travnik, kjer so me zvečer tako pretepli, da sem obležal bolj mrtev nego živ.

Zjutraj so me dobili usmiljeni ljudje, ki so me spravili v neko bolnišnico, kjer sem le počasi okreval in spet postal stari postopač in baraba. Ko sem prišel iz bolnišnice, mi sploh ni dišalo nobeno delo več. Preživljal sem se s tatvino in kradel sem kakor sraka, vse kar se je le dalo spečati. Imel sem dokaj sreče, kajti s policijo se nisem skoro nikoli srečal in vse moje tatvine so bile zapisane na hrbet drugih zločincev, s čimer sem bil pač zadovoljen.

Ves čas pa nisem pozabil na gospodarja in na tebe. Kadar sem se spomnil na vaju, sem zaškrtal z zobmi, kajti prepričan sem bil, da sta bila samo vidva kriva vsa moje nesreče, čeprav sem vedel, da sem kradel in po krivem pričal in da torej nisem imel pravice, da bi še nadalje ostal v službi. Bil sem strašno zakrknjen in trmast. Tat ima pač o sebi čudno prepričanje, da ni tat, temveč poštenjak in še zahteva, da bi ga ljudje tudi kot takega cenili ter občevali z njim kakor s poštenim možakarjem, ne pa kakor z nezanesljivim človekom pred katerim ni varna nobena reč.

Iz tatu sem se razvil v pravo propalico. Našel sem tovariše, ki so bili pravi izgubljenci. Povabili so me v svojo bratovščino, ki so jo imenovali »rumeni kader«. Odzval sem se in zašel med prave človeške zveri, kakršnih dotlej še nisem poznal, čeprav sem se že zdavnaj smatral za najslabšega človeka. Med seboj smo se poznali po rumenih listkih.

Če človek propade res ni navadno sam kriv, a če pade tako globoko in postane zver brez vsake nravnost in višjega čuvstvovanja, je tega popolnoma sam kriv in nihče drugi ne. Take ljudi bi bilo treba zapreti v posebni prostor kakor gobavce, da bi ne okužili še drugih, ki pridejo z njimi slučajno v dotiko.

Žalostno in strahotno je bilo tisto življenje nas moških, a o ženskah je gnusno govoriti, čeprav je vse sama gola resnica. Dobro, da ni bilo mnogo tistih izgubljenk. Moški so jim nosili žganje in kdor je imel rumeni listek ... Pfuj! Bila je prava Sodoma in Gomora, o katerih mora človek govoriti le, da svari pred njima druge, a sicer je najboljše molčati!

Bivali smo po barakah, po zapuščenih predmestnih kolibah, včasih smo prenočevali na skednju, a zjutraj smo kmetu v zahvalo spustili na streho rdečega petelina. Kradli smo sploh vse kar smo dobili. Kar nismo mogli odnesti, smo radi poškodovali, samo, da smo zadostili svojemu skvarjenemu satanskemu nagonu, ki se je tako divje razpasel v naši gnili notranjosti.

Ko smo enkrat ponoči hoteli izropati neko staro hišo, smo se sestali v predmestni krčmi, kjer smo popivali in se pripravljali na nočni napad. Prišli so orožniki in nas zajeli. Nekdo izmed naše družbe nas je izdal.

In potem se je vršila dolga razprava. Počasi so prišli na dan vsi moji grehi, tudi stari, na katere sem popolnoma pozabil. Vse sem priznal. Ne vem ali sem se kesal svojih dejanj ali ne, toda naveličan sem bil vsega, čeprav še tako mlad, saj sem bil šele okoli trideset let star.

In potem sem bil obsojen. Dobil sem štiri leta ječe. Ko sem jo prestal, me je zaneslo v te kraje in zdaj sem tukaj.

Mencej je sedel pri mizi in mirno strmel vanj. Kakor prebujen iz zamišljenosti, je vprašal Pručko: »Ali si ubijal?«

»Ne, ne, človeka še nisem ubil, hvala Bogu! Uboja nimam na vesti in to mi je v veliko tolažbo. Menda je to moja edina rešilna bilka, ki se je oprijemam, da bi se rešil in spet ne padel nazaj. A ne vem, če bodo moji sklepi trdni? Kako naj si pomagam, če ne spet s krajo, nihče mi ne da dela ne jela.«

Spet je utihnil in se ozrl v Janeza, ki je zdaj molčal in strmel skozi okno proti pokopališču. Trenutno je pozabil na človeka, ki je sedel zraven njega in na vse okoli sebe. Njegov duh je spet poletel na pokopališče k Mileni, ki je sanjala pod zeleno rušo svoj smrtni sen.

Pručka je menda ta molk napak umel. Še enkrat se je ozrl v Menceja, zakašljal in se dvignil ter trpko dejal: »Menda sem ti dovolj povedal? Ti me pač sam nečeš vreči skozi vrata in čakaš, da bom sam šel. Vem, res nisem vreden, da sedim tukaj. Čudna je usoda, ki me je vrgla semkaj. Sicer je pa bolje, da molčim in ne pripovedujem dalje, saj imaš menda že dovolj.«

Mencej se je vzdramil, pogledal Pručko pomilovalno in zamahnil z roko: »Povej vse do konca!«

»Do konca?« je odjeknilo iz vagabunda, ki se je spet spustil na stol tako trdo, da je zaškripal. Nekam plašno je Pručka pogledal svojega sobesednika, zakašljal in si v zadregi pogladil s prsti svoje zmršene lase: »Do konca? Dobro, pa do konca, če že mora biti! No, seveda, če veš nekaj, moraš vedeti pač vse! Povem ti, čeprav bo to za mene slabo. Ko sem bil prost in so se zaprla za menoj vrata ječe, sem spet prav tisti trenutek začutil tisto divjo mržnjo, ki sem jo vedno gojil do tebe in gospodarja. Iz mesta sem bil takoj izgnan. Rad bi grizel okoli sebe kakor divja zver in samo na to sem mislil, kako se nad kom znosim, bilo mi je prav vseeno, če bi se takoj vrnil v ječo. In zvedel sem, da si srečen, da se ti dobro godi in da si se poročil z njo, z Mileno.«

Pručka je povesil glavo: »Vse to me je peklo kakor najhujši možni ogenj, od same zavisti sem zbledel, klel in stiskal pesti. Želel sem te imeti pred seboj, rad bi te zdrobil na solnčni prah. Znova sem se začel potepati. Zdaj je bilo težje, zdaj sem bil policiji znan, vedeli so, da sem pravi nepridiprav, imeli so mojo sliko, moji prstni odtisi so bili v policijskih aktih dobro shranjeni. Policija bi me pač hitro prijela in spet bi prišel v ječo, če bi se količkaj šopiril in rogovilil. Vedel sem, da si ti nekje tukaj. V mestu itak nisem smel biti, pa sem jo mahnil sem. Šel sem kar na dobro vero, med potjo sem beračil in ljudje so mi dali. Menda so se me tudi bali, kajti preveč prikupljiv pač nisem. In zvedel sem, da je te dni umrla gospa Milena in da ti je zapustila ljubko deklico. In zdaj sem se spomnil na poročila v ameriških listih, kjer se večkrat čita, da banditi odneso staršem otroka bodisi iz maščevanja, navadno pa zato, da dobe visoko odškodnino. In tisti hip sem sklenil, da tudi jaz to poskusim pri tebi, samo, da se znosim nad teboj.«

Mencej se je zganil, njegove oči so se ostro zapičile v Pručko, ki je nekam negotovo znižal glas in skoro tiho pripomnil kakor sam zase: »Nekdaj sem tudi jaz ljubil, a manjkalo mi je moči in volje, pa pravega poštenja nisem poznal v življenju. Mnogo je bila kriva napačna vzgoja mojega očeta, ki je mojo mater spravil prezgodaj v grob s svojim hotljivim življenjem. Pri njem nisem nikoli videl nič dobrega, vdajal se je raznim mamilom in bil je znan pohotnež, ki se je norčeval iz vsega plemenitega in idealnega. In veš, koga sem ljubil? Mileno! Nihče ni tega nikoli zvedel. Rad sem jo imel, tako mlad sem bil, komaj osemnajstleten. Ljubil sem tisto milino in dobroto, tisto njeno nedolžno, nepokvarjeno dušo, saj sem vedel, da sem bil sam pokvarjen in zloben, zavedal sem se, da nisem bil vreden niti njenega pogleda. A tedaj bi se še lahko ves izpremenil in poboljšal, kajti še sem bil človek, ki pozna lepoto in čar čiste in poštene duše, saj sem bil še napol otrok in lahko bi me še kdo dvignil, nikogar ni bilo. Bil sem največ sam kriv, kajti gospodar bi bil morda nastopal drugače, pa sem mu kradel in ga goljufal, kjer sem ga le mogel. In zvedel sem, da je Milena umrla. Prekesno sem zvedel, že sem se bližal tej vasi, ko je zvonilo na pokopališču, kjer so jo grobarji spuščali v grob. In tedaj sem menda prvič v življenju jokal nad svojim izgubljenim in žalostnim življenjem. Prvič sem čutil vso svojo bedo tako živo, kakor še nikoli ne. In prvič sem se zagabil samemu sebi zavoljo vsega slabega, kar sem zakrivil. Vendar ni bilo niti to kesanje pravo in resnično, kajti ti se mi nisi smilil. Vedel sem, da ti je krvavelo srce in ti še krvavi, vedel sem, da se vse v tebi trga in da strmiš polblazen v strahotni obraz smrti, a nisem čutil za te in ni mi bilo dovolj, da te je usoda tako strašno kaznovala, hotel sem ti odnesti še otroka in te oropati tvojega edinega bogastva, ki ti je od nje ostalo. Prišel sem v hišo in nemoteno sem dosegel prvo nadstropje, kjer sem našel tvoje dete. Nihče me dotlej ni videl. Nagnil sem se nad otrokom in se preplašen umaknil. Ta mali neznatni črviček je tako podoben svoji materi, da sem se kar stresel in zbežal iz sobe, kajti misel na Mileno mi je hipoma spodbila moj naklep. Šele zdaj sem se spomnil, kaj bi s tem prestopkom napravil njenemu otroku, ki je nedolžen. In potem sem se zazdel samemu sebi gnusni gobavec, ki sovraži ljudi zato, ker so zdravi, čeprav niso krivi njegove bolezni. Stekel sem po stopnicah in nič nisem pazil, da bi me kdo ne videl. V veži sem srečal hlapca, ki me je nahrulil in vrgel čez prag. Potem se je zaletel vame pes, nakar si ti prišel in ga odpodil ter me povabil semkaj, kjer sem pred četrt ure stal sam, pripravljen na otrokov rop.«

Pručka vzdihne in se zazre v Menceja, ki nič ne govori.

»Zdaj je menda mera polna? Dovolj je kajne in lahko grem. Tega ti nisem nameraval povedati, upal sem, da se me usmiliš in mi malo pomoreš za prvo silo. Pa naj mi bo to za skromno pokoro! Odpusti mi! Veruj mi, da mi je zdaj žal! Vem, da se najina pota ne bodo več križala. Sovraštvo je izplahnelo, ko si me sprejel tako toplo in prijateljsko, vesel sem, da imam še nekaj dobrega v sebi. Čeprav je tisto čuvstvo slabotno.« 

Mencej je bil bled kakor stena. Otožno pogleda svojega znanca in mu odgovori strmeč skozi okno: »Danes sem pokopal svojo ženo, brez katere mi je življenje tako strašno prazno. In prav danes si ti prišel k meni. Res si prišel s slabo mislijo, a spremenila se je in zdaj ti je žal. Pa naj te zavržem? Ne, dobro delo hočem storiti! Povej mi, kaj naj napravim zate! Reci mi, kaj naj ukrenem! Morda je vendarle kje rešitve? Saj ni, da bi se moral spet pogrezniti v blato, čeprav pojde spočetka težko. Posvetujva se! Kaj hočem storiti?«

»Odpusti mi!«

»O tem molčiva, kajti odpuščeno ti je bilo že tedaj, ko si vse povedal. Tudi resnična izpoved je del pokore za storjene grehe! Povej mi samo, kako naj ti pomagam!«

»Denarja ne maram, ker vem, da bi se ne mogel premagati, če bi imel tako hitro denar v žepu, kajti zapil bi ga v prvi krčmi, čeprav bi mi bilo potem hudo. Če je bolnik težko bolan, ga je treba le počasi zdraviti, sicer lahko umre.«

»Ali naj te vzamem k sebi v trgovino?«

»Ne! Ne maram se postavljati na tehtnico in imeti opravka z denarjem, čeprav sem prepričan, da bi bil pošten! Morda imaš kako drugo delo za me?«

»Dobro, v sadjarsko zadrugo pojdeš, tam ne boš imel opravka z denarjem. Svoj zaslužek boš imel hranjen pri meni, seveda ga dobiš kadar ga boš zahteval. Ali ni zadovoljen?«

Pručka je veselo pritrdil: »Zlepa si sploh ne bom verjel, da je vse to res. Ni mogoče, da si tako dober na vse, kar sem ti hotel storiti zlega, Bog naj mi pomaga in da moč, da me spet ne požene po svetu moja postopaška kri in vse bo šlo. Hudo je za človeka, ki je bil enkrat vagabund, v srcu nosi neozdravljivo rano, saj večno hrepeni dalje in dalje, kakor pečat prokletstva mu je ta rana, če je močan se bori in vztraja, a če je šibek, ga premaga in spet se napoti čez drn in strn, ko zabije njegova ura.«

»Če boš mnogo delal, boš polagoma na vse pozabil. Le delo ti bo dalo moč, da postaneš človek,« je omenil Janez.

Tisto noč je spal Pručka pri Mencejevih. Pozno v noč sta z gospodarjem kramljala. Ko je odšel počivat, je Janez še obsedel za mizo. Ko je ostal sam, je odgrnil zastor pri oknu in se zagledal v daljavo proti cerkvici svetega Primoža, kjer je spala njegova Milena. V mesečini je sijala zlata konica zvonika in njemu je bilo kakor da je obstala med nebom in zemljo njena svetla duša se še in še poslavljala od njega.

Ko je proti jutru za trenutek zadremal, je bil nekam bolj miren. Zjutraj je Pručka že nastopil svojo novo službo.

7.[uredi]

Mencej se po smrti svoje žene ni in ni mogel potolažiti. Težka otožnost se ga je neprestano lotevala, neznosna osamljenost mu je dražila živce, kajti njegova žena mu je bila ne samo dobra žena temveč tudi zvest tovariš na poti življenja. Zdaj je taval dolge popoldneve po polju, si ogledoval žito, zahajal v gozd in skušal zaživeti še tesneje s prirodo. Navadno se je pozno vračal domov ves zamišljen in svečano resen. Ko je prestopil prag svojega stanovanja, ga je spet zbodel spomin na Mileno in kakor tiha senca je šel poleg njega in ga ni zapustil včasih vso noč. Nekega dne je vzel y trgovino mladega zanesljivega človeka, ki mu ga je priporočil prijatelj v mestu, a sam je nepričakovano začel kar čez noč kmetovati.

»V težkem delu se utrudim, polje me bo omagalo, ostra sapa mi obrije obraz. In moral bom počivati in spati ponoči, saj še nisem star, niti štirih križev nimam na ramah!« si je dejal in se lotil trdega dela.

Njegova hčerka se je krepko razvijala. Vse mu je šlo po sreči. Še Pručka je postal dostojen in miren človek. Včasih ga je res zaneslo v krčmo, toda ni se preveč zamudil, kajti Janeza se je bal in če ga je Mencej le pogledal in mu smehljaje se zapretil, je bil že ves zadregnjen: »Veš, saj ni tako hudo. No, ti me že razumeš!«

In Janez ga je razumel, kajti Pručka je dobival vedno boljšo plačo za svoje vestno delo. Tisto nesrečno poletje po Milenini smrti ni in ni hotelo miniti. Janez je delal na polju kakor živina, vstajal s prvo zoro in se potil in trudil kakor kak hlapec. Zvečer je kesno legal počivat. Spočetka se je še in še moral boriti, kajti žalost je hotela premagati tudi njegovo utrujenost. Toda to ni dolgo trpelo. Kmalu je spet dobro spal utrujen in zgaran kakor vsak pravi kmet, ki zaspi ko komaj zapre bet. Hvaležen je bil grudi, da ga je rešila neprespanih noči. Res mu je misel na Mileno ostala, a te misli ni hotel izbegati. Spomin na ranjko mu je ostal zdaj v duši kakor nekaj vzvišenega in lepega, a ni ga več mučila tista, strašna žalost in zapuščenost. Hodil je med zorečim žitom in se veselil svojega truda, saj je sam delal, saj je pomagal žitu, da je vzklilo, z lastnim znojem in teškim delom je dosegel, da je bilo njegovo polje najlepše in najbolj plodno.

Na zadnje prišla jesen vsa pestra in pisana. Želi so in pospravljali žito ter ličkali koruzo in meli proso.

Janez je pridelal tudi mnogo prosa. Spomnil se je na svoja otroška leta in povabil fante in dekleta iz soseščine, da so prišli proso mendrat. Prijazen je bil tisti večer, ko so se zbrali fantje in dekleta. Mencej jih je opazoval in se smehljal. Zazdelo se mu je, da je njegova fantovska mladost zadihala okoli njega. Menci so se postavili na skednju v vrsto, se oprijeli drogov pri steni in pričeli mleti. In gledal je fante, ki so stali poleg zalih deklet in meli ter se smehljali. Kadilo se je, a nihče se ni dosti menil. Oglasila se je domača pesem, se razlegla v noč in odmevala v daljavi vsa razmahnjena, vesela, sproščena, kakor mlada kmetska duša polna sile in življenja.

Mencej jih je bil vesel. To ni bilo mehkužje, ne sitnost, temveč samo zdravo delo in življenje. Čutil je utrip tistega življenja. Vedel je, da se med prirodnimi ljudmi v delu in veselju, v molitvi in trpljenju počasi izkristalizira tisto pravo čuvstvo, ki ga imenujemo ljubezen.

Zazdelo se mu je, da so vsi ti menci kakor udarci usode. Kdor razume kaj delajo, ima od njih dobiček in dobi samo kleno žito. In z udarci usode je isto! Kdor se v tej borbi uči, dobi mnogo klenega zrna, a kdor kolne usodo in kolne, je izgubljen.

Nazadnje je Mencej sam skočil med delavce. Ritem tega življenja in sile, ga je vsega zajel in že je bil sam v živahnem vrtincu.

Smejal se je v prahu in znoju kakor bi ga bilo objelo novo prerojenje. Že se je z rokama oprl ob drog. Noge so pričele teptati prosen snop, drsale so se spodnešene od prožne slame in se lovile ter prožno krčile. Postajal je vedno bolj truden. Na čelu se mu je jel nabirati znoj, srce je pričelo silneje utripati. Čutil je, da je tudi sam, kakor to žito, v neki očiščevalnici, kjer je prijetno in dobro, kjer se človek znoji za kosec kruha in mu to znojenje prinaša tudi zdravje in dobro voljo.

Petrolejka na steni je pričela pešati. Stara oskrbnica je hitela po druge. Delo se je bližalo koncu. Vsi mesci so zahiteli, kakor plavači, z nizko vpognjenimi hrbti so se zaleteli proti bregu, k pristanu oddiha in počitka. Že so se umivali in odhajali v spodnjico, praznični in kakor spočiti. Nihče ni jadikoval, da je truden, nihče ni imel od dela motnih oči. Obrazi vseh so žareli. V spodnjici je bila pripravljena malica. Na mizi je bila na velikem lesenem krožniku narezana potica in poleg nje se je lesketala velika steklenica vina.

Menci so posedli kakor bi bili tu že leta in leta, in bi vedeli kje imajo svoje sedeže. Nihče ni bil zadregnjen, nihče ni gledal kam bo sedel in vendar se je vsak zavedel, da je prav sedel in da mora prav tam sedeti in nikjer drugje. Gospodarju se je zazdelo, da tudi to delajo po nekem zakonu, po neki postavi, ki jim ukazuje in ki jo nosijo zapisano v sebi, in to je vse v njihovi prirodnosti, ki jo imajo v sebi in ki jih nikoli ne prevara.

Mencej je vsem natočil in jih pozdravil. Prijetno mu je bilo, ko je videl, da ga gledajo prijazno in spoštljivo, nič laskanja ni bilo v teh ljudeh, temveč sama odkritost in to ga je nekam vzhitilo, ga opajalo s prijetnim občutkom zavesti, da je mož, da je človek, ki vrši svojo dolžnost in da je tudi drugim potreben, ne samo svojemu otroku, kajti vedel je, da mu zaupajo in si žele, da bi bil še bolj njihov, ker bi mu radi marsikaj poverili, še več kakor doslej.

In potem je čutil, da se je nekam vrnil, kjer je že enkrat bil, kjer je bilo vse tako lepo, prijazno in domače. In rasgovoril se je. Vsi so kramljali z njim in bili veseli, da je bil tako prijazen in domač. Zapeli so. Dekleta so se najpreje poslovila in odšla. Fantje so še nekoliko posedeli in čuvstvene je zadonela njih pesem, polna ljubezni in veselja do življenja, do izvoljenke in do zemlje domače.

Janez je poslušal. Pozabil je, da ni več mladenič. Pozabil je, da je njegova Milena pokopana. Trenutek ga je zamamil. Najrajši bi odhitel ven v prirodo in zapel veselo in sanjavo, kakor bi šele pričel uživati svojo mladost. Zapel bi pod oknom Milene. In tedaj ga je presunilo, da je mrtva.

Fantje so odhajali. Pred hišo so mu zapeli o mrtvi ljubici, ki jo fant kliče, a je ni več in gre potem na njen grob:


Pojdem tja na grob zeleni
z drobnim cvetjem posajeni.
Tam si utrgam cvet,
ki je ljubezni moji svet.

Vedel je, kaj mislijo. Vedel je, da se tudi ti mladi veseli ljudje spominjajo njegove dobre Milene in da mu zdaj za slovo poje o nji, ki je mrtva in ki jo je ljubil in celin vsak, kdor jo je poznal.

In dobro mu je delo. Včasih tudi žalost dobro de. Šel je počivat. Nekaj časa je postal pri odprtem oknu. Priroda je bila obsejana od mesečine. Prijazno in otožno se je poslavljala s šepetanjem vetra in nemirnim šelestenjem suhega listja, ki je plesalo okoli.

Jesen! Jesen!

V daljavi na travniku so pa drhteli drobni potočki, valovi so se lesketali kakor svetlo sijoče luskine zaklete kače, ki se prikaže na kresni večer nedolžnemu pastirju in ga vabi, naj pride in jo reši.

Drugi del.[uredi]

1.[uredi]

Jošt Trpotec ni imel nikoli sreče v življenju. Že majhnemu sta mu umrla starša, ki sta mu zapustila leseno bajto. Potem je prišel med tuje ljudi, ki so ga vedno le tepli in malokdaj privoščili prijazno besedo. Njegov varuh pa je bil poštenjak, zato je Joštu ostala njegova koča. Pozneje, ko je bil nekaj časa hlapec, se je spet preselil domov, dokupil nekaj malega sveta in postal samostojen kmetič. Ko je najbolje kazalo, je moral na vojsko.

Jošt se je boril na ruski fronti. Drobec šrapnela ga je udaril na glavo. Zdravnik ga mu je odstranil. Fanta spočetka ni nič bolelo in rad je šel v zaledje, da bi se spočil. Prišel je v neko vas, kjer ga je zdravnik spet obvezal.

Tam blizu je prebivala kmetica Marfa, ki je imela skromno hišico in nekaj sveta. Jošt se ji je zasmilil. Vzela ga je k sebi in mu stregla ter skrbela zanj.

Jošt sploh ni nič mislil na svojo rano. Ko ga je nehala peči, je skočil s postelje in trdil, da je zdrav. Vojna je tedaj že minila. Marfo je vzel za ženo in se poročil z njo kar v Galiciji. Poprodala sta vse skupaj in se napotila v naše kraje. Martinemu sinu Tomažu, ki ga je imela iz prvega zakona in je že dorasel, sta izplačala svoj delež in Jošt je zadovoljno gledal v bodočnost. Doma je nameraval dokupiti zemlje in se lotiti kmetovanja, Marfa je imela svojega sina s prvim možem, ki je bil gališki kmet. Kmalu je umrl. Tomaž je bil zelo trmast in še otrok ji je vodno delal preglavice. Ko je dorasel, ni hotel v nobeno službo. Potepal se je po večjih mestih, odkoder je bil večkrat izgnan in je spet postopal doma. Ko mu je mati izplačala delež, je upala, da bo poskusil s kakšnim delom. Prosila ga je, naj se česa loti. Sin se ji je režal in pobral denar. Prosil jo je, Daj mu pove, kje bo odslej živela, napisal si je njen naslov in šel. Tomaž pa ni izostal dlje kakor dva meseca. Čez dva meseca je prišel za materjo na Slovensko, jo poiskal in kar ostal pri nji: »Denarja nimam več. Porabil sem ga. Zdaj bom pa pri vas mati!« je kratko dejal in ni se brigal za njene očitke in besede.

Tomaž tudi doma ni imel obstanka. Ostal je nekaj dni in potem zginil v mesto, kjer se je potepal, dokler ni prišel spet razcapan in sestradan domov. Jošt se je motil, ker je menil, da je zdrav. Tedaj, ko je bil prepričan, da je rana zaceljena, bi bil moral še enkrat k zdravniku, da bi ga temeljito pregledal. Pa ni šel in si je sam zdravje poslabšal, kajti doma se mu je rana nenadoma odprla. Zaskrbelo ga je in Marfa ga je pregovorila, da je šel k domačemu zdravniku. Doktor mu je rano pregledal in zmajal z glavo. Rana je bila le navidezno zdrava, a nastale so notranje komplikacije. Bolest se je razpasla na vznoter. Zdravnik je rano zavezal in mu ukazal, da mora takoj v bolnišnico. Jošt se je smejal, saj ga ni bolelo posebno. Zahvalil se je zdravniku, zamahnil z noko in šel. Sklenil je rano pustiti popolnoma pri miru, kajti prepričan je bil, da se bo tako sama zacelila, kakor se je sama odprla.

Nekaj časa je bilo dobro. Mož je pa kmalu čutil, da ga nekaj zbada v glavi. Tudi na to se še ni oziral, a potem ga je pričela močno boleti glava. Glavobol ni odnehal, temveč je postajal vedno mučnejši. Trpotca je začela mučiti spet skrb, da bi ne bilo kaj hujšega. A bolezen se je že preveč razvila in na to je kmalu pozabil, ker je postal polagoma čudaški in ves zamišljen. Žena je kmalu opazila moževo izpremembo, saj je večkrat stal kar več ur pred oknom zazrt v eno točko. Drugič je spet taval brez smotra ves dan okoli, se vračal izmučen in žalosten in samo molčal.

Marfi se je zazdelo, da moževa bolezen napreduje. Šla je z njim k zdravniku in šele tedaj je zvedela, kako je Jošt bolan, saj ji sam ni nikoli povedal, kako je opravil pri zdravniku, temveč ji je trdil, da je vse dobro.

Marfa je prisilila moža, da se je nekega dne napravil in šel z njo v mesto v bolnišnico. Jošta so zdravniki pregledali in takoj ugotovili, da je vso prepozno in je vsaka rešitev nemogoča, ter mora umreti, če ga operirajo.

Vrnila sta se domov in Jošt je spet nadaljeval svoje življenje. Marfa zdaj ni več tako zelo pazila nanj, kajti vedela je, da mu ne more pomagati, pa če ga tudi drži privezanega doma poleg sebe. Bolelo jo je, a ni si mogla pomagati. Nekoč pa je Jošt vstal s postelje in se oblekel. Tiho je delal, da bi prebudil žene. Kakor mesečen je pritaval k oknu in pogedal ven v jasno mesečno noč. Prijazno je sijala luna in Jošt je zadovoljno pokimal.

Žena je že dlje časa slonela mirno v postelji z očmi uprtimi v senco svojega moža. Velik in širokopleč je stal pri oknu in strmel v noč. Njegovo lice je bilo bledo kakor platno, oči so bile široko razprte in so vroče sijale. Ona ga je samo opazovala in gledala, kaj bo storil. Tedaj je spoznala, da se namerava odpraviti in začudila se je, saj ponoči ni nikoli izostajal. Glasno ga je vprašala: »Jošt, kam vendar greš?«

Trpotec se je zdrznil, položil je kazalec na usta in se počasi približal ženini postelji ter zašepetal: »Veruj mi, do danes sem se branil. Izbegaval sem misel, ki me je vedno napadala in željo, ki se je zagrizla vame. Da, da, do nocoj nisem šel zvečer nikamor, čeprav me je vleklo in sililo. Res sem se boril kakor blazen. Zdaj ne morem več!«

Žena ga je gledala. Počasi je kimal, se zagonetno smehljal in nadaljeval: »Marfa! Ali ne čuješ prirode, ki me kliče? Zemlja me zove. Vsi junaki, ki v nji spe, me vabijo! Čuj! Čuj! In moje ljubljenke, moje planine! Visoko se jim dvigajo vrhovi, s snegom pokrite strme v dol in po ravninah, sproščajo v mesečini svoje sence in me kličejo. Vso noč me vabijo! Vetrovi vmes tulijo, mesečina se smeje in drevje šelesti! Čuj! Čuj! Vse je vzbunjeno, vse je prerojeno v skrivnostnem življenju noči! In zdaj moram iti, moram!«

Globoko je sklonil glavo. Žena ga je zaprosila: »Jošt, počakaj za nocoj! Prosim te, počakaj raje in pojdi jutri! Pot lahko zgrešiš, ponesrečiš se lahko! Bodi pameten in vlezi se ter zaspi. Zasanjal se boš lepo in na vse pozabil. Ko bo zasijal dan pa pojdeš kamor te žene srce!«

Komaj slišno jo je zavrnil: »Priroda me kliče in nji se zaupam, ona sama me bo varno vodila po vseh mojih potih, pa če grem v najbolj temno noč z zaprtimi očmi.«

»Ne hodi,« ga je še enkrat prosila žena. Tedaj se je zadrl iz kamre Tomaž, ki ga je govorjenje predramilo, da je prisluhnil: »Naj gre, tepec stari, kamor hoče! Bo dal vsaj mir! Ali ne vidiš, da je že popolnoma strapal? Čim preje gre, tem bolje za mene in tudi za tebe, sicer bo požrl še to, kar imava. In midva naj greva potem od hiše do hiše gladit kljuke?«

Mati ga je zavrnila: »Pusti ga, ne govori neumnosti! Jošt je trpin vse svoje življenje, še kot otrok je trpel in potem kot mladenič. Zdaj trpi kot mož. Usojeno mu je samo trpljenje. Kajti poznaš trpljenje? Kakor jegulja se povsod zmuzneš. Sicer pa ne vem, zakaj tako krivično govoriš? Ali ni bajta Joštova? Ali nisi ti že svoje dobil in zapravil? Ne vem, kaj boš še zahteval? Prava pokora si nama obema!«

»Vidiš jo! Zdaj me že ponoči napada in mi ne da miru! Ljudje mirno spe in sanjajo, jaz naj pa poslušam tvoje pridige, ki smrde po postu in pokori! Molči vendar, da se vsaj pošteno naspim, ali pa zapiši, da ne boš kaj pozabila, pa mi boš jutri povedala, ko bo bolj čas za to!«

Mati se je razhudila: »Tako! Zdaj se boš še norčeval iz mene ti nepridiprav! Tvoj konec pač ne bo dober, ker ne spoštuješ svoje matere, ki je zate vse žrtvovala in toliko trpela!«

Sin je že smrčal, ko je nehala, ali se je le potuhnil in se delal, kakor da spi. Jošt je molče stopil k vratom in jih na stežaj odprl. Sprejel ga je val mesečine ves svetal in prijazen. Mož je zamišljen utonil v bleščavo. Zazdelo se mu je, da plava po nežnih valovih nekam v brezkončnost, nekam, kjer ni ne trpljenja ne bede.

Nekaj časa se je lovil v bleščavi kakor slep in taval na slepo srečo. Potem se je nekako zavedel in že je ubral pot v pravo smer proti strminam. Jošt je bil nekdaj dober hribolazec, saj je bil tako blizu hribov doma in gore je vedno ljubil. Za oddih in zabavo mu je bilo, kadar se je varno in lagodno vzpenjal po strminah in se dvigal višje in višje. In v bolezni se je to njegovo hrepenenje naenkrat spet prebudilo in divje kakor še nikoli, kajti ni ga mogel zmagati in menil je, da bo umrl od koprnenja, če ne sledi notranjemu nagonu in ne gre na gore.

Ali bo zdaj njegov korak prav tako varen? Ali se mu ne pripeti nesreča? Ali se vrne zdrav domov? Jošt sam pač na vse to ni mislil, temveč je brezskrbno hitel v hrib.

Prvi večer je bilo Marfi pač zelo težko, a potem se je pomirila, kajti Jošt je vedno prihajal zdrav in nepoškodovan s planin. Odslej je Jošt redno odhajal zvečer v prirodo, bodisi da je bila jasna mesečna noč, bodisi da je razsajal vihar. Tudi v vihri in grmenju ga je gnalo proti njegovim planinam. Včasih je ves premočen čepel nad prepadom in gledal v dolino. Nikamor se ni videlo, a on je strmel nekam v praznoto in podzavestno čutil prepad pod seboj. Ni se nagnil in zdrknil vanj, svarila ga je njegova prijateljica narava sama.

Tomaž se je pa proti Marfi norčeval: »Zemlja kliče tvojega dedca, a tudi mene kliče, toda ta zemlja, ki me vabi, je tujina! Tujec sem tukaj in tujec ostanem, zato hočem drugam. Kako srečno sem živel v velikem mestu! Vrag naj vzame tiste, ki so me izvohali, da ne delam in da preveč postopam in so me spravili po odgonu domov. Nisem še sit razkošja in življenja? Uživati hočem! Ali meniš, da pojdem skozi življenje kakor berač ali neznaten delavec? Še bom živel!«

In mati se je tedaj vedno bala, kajti poznala je sina in vedela, da bo začel spet robantiti in ji žagati ter jo pestiti, naj mu da denar. Ona mu pa ni hotela dajati denarja in ga metati skozi okno na cesto, saj je vedela, koliko pri njenem sinu denar zaleže. Pustila ga je, da se je navpil. Včasih mu je ugovarjala, a ker je postajal vedno bolj divji in ji zadnji čas še zažugal, da jo bo pretepel, je raje molčala in mu zatajila, da ima še kaj denarja.

Režal se ji je in ji ni hotel verjeti, kajti po njegovem je bilo po sebi umevno, da je on hitro vse porabil, a da bi mati in Jošt toliko porabila, to pa že ne, kajti ta dva sta morala skromno živeti in štediti zanj.

Spet je šel v mesto, češ, da bo dobil službo samo, da je od matere dobil nekaj denarja. Rekla mu je, da je to njen zadnji belič in zjokala se je. Tedaj ji je skoraj verjel, vendar se je kmalu vrnil in spet postopal okoli ter gledal, da ga je mati dobro krmila.

Samo nekaj je znal Tomaž in v tem mu je bil malokdo kos. Fant je imel namazan jezik in govoril je lahko noč in dan kakor bi rože sadil. Imel je prikupljiv organ, da ga je vsak rad poslušal.

In bil je prepričan, da ga bo njegov jezik enkrat še rešil in mu pomagal na zeleno vejico, preje kakor trud in delo, ki mu je smrdelo in se ga je izogibal, če ga je le mogel.

Mati pa je vse poskušala. Ker ji je očital siromaštvo, mu je omenila: »Če se hočeš lotiti poštenega dela, je še vedno čas in ne boš delal za tuje ljudi, temveč za sebe. Ampak poprijeti se bo treba in resno delati, ne da bi se čez dva dni spet premislil, opustil delo in mi dejal: »Mati, ne ljubi se mi! To je pretežko delo, ni za mene!«

»No, radoveden sem, kakšno si pogruntala?« je vprašal sin in jo zvedavo pogledal. Mati je krepko odgovorila in poudarila vsako besedo, da bi nanj bolj vplivala: »Veš kaj? Zadolžila se bom in dokupila še pošten kos zemlje. Potem ne boš berač, temveč lahko postaneš srečen in se še oženiš. Sosed je Joštu že zdavnaj nekaj dolžan. Sam nama ponuja njivo, če nekaj doplačava. Postani kmet in v delu boš našel zadovoljstvo! Tudi tam v Galiciji smo kmetovali. Si mar pozabil, kaj je bil tvoj oče? Ne zataji svoje grude!«

Tomaž se je udaril po čelu: »Ali meniš starka, da sem ob pamet? Ali ne vidiš, da sem sposoben za vse kaj drugega? In zdaj naj garam in kopljem po njivi kakor črni krt, zato, da bom jeseni dobil košček plesnivega kruha? Jaz nikoli ne!«

Marfa se ni hotela z njim prerekati in je raje molčala.

2.[uredi]

Po obmejnih krajih je zelo cvetelo tihotapstvo. Vojna je pokvarila tudi našega človeka in marsikdo, ki bi preje ne začel tihotapiti, se je po vojni z mirno vestjo vrgel na ta nečedni posel.

Kdor samo sliši o tihotapstvu in ve, da se s tem včasih mnogo zasluži čeprav neopravičeno, ker je tako podjetje prepovedano, se mu zdi še celo zapeljivo in nekam romantično. Pomisliti je pa treba tudi na nevarnost in na to, da lahko tihotapljenje človeku uniči vso srečo in mu nakoplje sramoto in ječo.

Mnogi naših fantov je tihotapilo. Še živino so prepeljevali čez mejo. Pripetilo se je seveda večkrat, da je marsikdo svoj prestopek pošteno plačal, saj je nek gorenjski kmet prišel kar ob jarem volov, ki so mu jih zaplenili, a ljudje niso hoteli in se niso spametovali.

Kadar se je tihotapcem njih izlet posrečil, da so srečno prenesli blago čez mejo, se jim ni smilil noben denar. Fantje so postali prešerni in razkošni. Pripetilo se je, da so pili na veselici, ki so jo kar sami priredili, vino kar s korcem iz škafa.

Straža na meji je budno pazila. Možje postave so imeli težavno stališče, a niso se odmeknili za las, kajti vedeli so, da samo s strogim izvajanjem pravice ohranijo v očeh ljudstva tajno spoštovanje, ki jim gre.

Učitelji so deco svarili, naj pazi, da ne zaide na kriva pota. Učili so jo, kako krivično je tihotapstvo, ker ljudje kradejo svoji državi, davek, ki ji pritiče, češ, da je že Kristus učil v svoji postavi, naj dajo cesarju kar je cesarjevega in Bogu kar je božjega. Največ je trpel sivolasi župnik gospod Šimen, ki je bil zelo dober in občutljiv človek. Na prižnico je prihajal skrušen in strt kakor bi bil sam največji grešnik. Starčku se je videlo, da duševno mnogo trpi. Na prižnici je rotil in svaril ljudi ter se skoro jokal, ko jih je prosil, naj ne hodijo po teh potih, ki vodijo v propast. Opozarjal jih je, naj si dobro pomislijo, kam hite in kako spolzka je cesta po kateri hodijo in kako je nevarno, saj postavljajo v nevarnost lastno življenje in vse to samo zavoljo posvetnega blaga, ki jih ne bo izveličalo. Povdarjal je, da je še posebno slabo od njih, da zanemarjajo pri tem tudi svojo zemljo in greše prav dvakrat, a tega niti ne pomislijo. Kmet je ustvarjen za kmetsko delo, obdelovati mora svojo zemljo, ki mu je vedno zvesta in mu rodi deseteren sad. Pa gre in zavoljo slepeče zlate pene izda svojo zvesto plodno zemljo kakor Judež svojega Gospoda. In vendar jih zemlja še vedno čaka, kajti potrpežljiva je kakor vsaka mati in ljubeča ter usmiljena, zato samo čaka, da se spametujejo, se povrnejo k nji in prično z novim veseljem in novo silo.

Svečenika je srce bolelo, če je gledal plodne poljane, ki so nekdaj sijale bogastva žit in je klasje valovalo kakor zlata preja in je povsod vladalo brsteče življenje in veselje. A zdaj? Koliko sveta je bilo neobdelanega, ljudje so ga zanemarjali in zemlja je ležala tamkaj vsa plevelasta in žalostna. Sad je imela v sebi, a ni ga mogla darovati, ker ni bilo nikogar, ki bi samo iztegnil svojo roko.

In stari župnik, ki je živel že kot kaplan med temi ljudmi in pretrpel z njimi lakoto, ogenj, potres, povodenj, sušo in vsa zla, ta stari župnik je moral zdaj gledati novo zlo, ki so si ga farani nakopali sami. In tudi bal se je za nje, kajti večkrat je moral čez hrib in dol, ko so ga klicali k umirajočim. Često je žalosten prišel prepozno, kajti marsikoga je zadela svinčenka v srce in preden so poklicali svečenika, je bil ranjenec že mrtev.

»Ubogi tihotapec, naj bo Bog milostiv tvoji duši!« je šepetal starček, ko se je žalosten vračal in vlekel za seboj vso težo svojih let, ki jo je tedaj posebno bridko občutil.

In zvesto je molil za svoje ovce. Tolažil in bodril je župljane, a svariti jih ni pozabil nikoli. Kadar je čul, da so fantje čez mero popivali in so bili posebno bahavi in veseli, je vedel, da so blago spet srečno prebarantali. Bal se je, da bi se preveč ne navadili pijančevanja, ki ga včasih ni bilo v vasi razen na nekatere posebno vesele dni. Zdaj je bilo skoro vsak teden kar pustno radovanje kakor bi ljudje popolnoma ponoreli. Privoščil jim je veselje, a to veselje, ki so ga imeli zdaj je bilo že pretirano, strast se je razpasla, krstne knjige so kazale rojstva otrok brez očetovih imen.

Gospoda Šimna je zelo bolelo, ker mu je mladina očitala in mu tudi pisala brezimna pisma ter ga zmerjala, da vleče s financarji, ne pa z ljudstvom. Nekdo mu je v pismu še zažugal, da mu bo zažgal župnišče. Ubogi zaslepljenci pač niso hoteli verjeti, da se mora vsak pokoriti postavi in da ni župnik kriv, če je ne poslušajo, da jih pa svari le, ker jim želi dobro. In prosil jih je na prižnici, naj se le nad njim znosijo, če se imajo za kaj, a župnišče naj puste in naj ne zažigajo tistega kar so postavili njihovi očetje v znoju in s trudom svojih rok. Nekateri, zlasti starejši vaščani so bili na mladino zavoljo tega kar nejevoljni, a pomagati si niso vedeli ne znali, kajti, kdor je tihotapil se ni zmenil za nikake opomine.

Gospod Šimen je imel mlado nečakinjo Anico. Bila je nežna in mila kakor dehteči jazmin, čar nedolžnosti in notranja lepota sta se razlivala po njenem krasnem obličju, a modre, globoke oči so ji sijale kakor dve tajni jezeri sredi gorskih velikanov. Starček se je zelo bal za to mladenko. Trepetal je pri mislih, da bi ga Večni poklical k sebi še preden bi bila deklica preskrbljena.

Pazil je nanjo kakor na punčico svojega očesa in jo ljubil kakor dragoceni cvet, ki se ga mora gojiti v senčni gredi, da uspeva in postane lepši kakor vsi drugi cvetovi.

Anici je bil stric sploh vse, saj ji je nadomeščal očeta in mater kakor je pač vedel in znal. Ona je pazila na starčka, mu skrbno stregla in mu že z oči čitala vsako željo.

Ko je spoznala, da ga teži nesrečno tihotapstvo, ki so se ga lotili njegovi farani, ga je skušala tudi v tem tolažiti in ga pomiriti.

In starčku je dobro delo, ko je videl, kako se sirota zanj trudi. Marsikatero uro je pozabil na težo svojih let, na svoja življenjska razočaranja, na duševne boje in tudi na bolest, ki jo je občutil kadar se je spomnil na svoje župljane.

Mladenka ga je tako lepo tolažila in prisrčno.

»Ti si zadnja našega rodu in najboljša!« je večkrat dejal in ji prijazno stisnil roko. Če si denar lahko pridobiš, da tudi lahko izgubiš, pravi neki stari pregovor, ki je pač zelo resničen. Ljudje, ki so bili v dnu duše prepričani, da si bodo s tihotapstvom opomogli, so ostali prav tako siromaki kakor preje, ne, še večji reveži so bili, kajti preje je bila njihova zemlja lepo obdelana in vedno pripravljena obroditi ter dati svoj sad, a zdaj je ležala tam kakor mrtva in zanemarjena je bila kakor žalostna izgubljenka, ki je sram človeka, da jo sploh pozna. Ljudje so zdaj kaj radi razmetavali denar, ker je izgubil v njihovih očeh mnogo na svoji vrednosti. Lahko so zaslužili in mislili so si, da morajo brž vse pognati in spet zaslužiti nov denar. Postali so že kar zaslepljeni v svoji razbrzdanosti in zapravljivosti.

Župnika je nadlegovala tudi težka srčna hiba. Ko se je nekega dne čutil posebno slabega in šibkega, se je odločil in poslal Anico k Menceju, češ, da ga prosi, naj ga obišče, ker bi se rad z njim nekaj pomenil.

Janez je takoj hitel v župnišče.

Gospod Šimon ga je prijazno sprejel in ga prosil, naj se vsede, češ, da mu mora nekaj zaupati. Menceju se je zdelo, da je starček nekam v zadregi in sam je takoj omenil: »Če morda potrebujete moje pomoči, tedaj sem vam vedno na razpolago, saj me poznate!«

Župnik je počasi začel: »Težka skrb me muči in vam jo zaupam.« Zakašljal je, kakor bi mu bilo mučno nadaljevati. Ko se je pa ozrl v prijazne in dobre rjave oči svojega soseda, ki ga je mirno in vprašujoče gledal, je nadaljeval: »Prijatelj Mencej, z menoj je pri kraju. Tega ne morem in ne maram povedati svoji nečakinji, ker vem, da bi jo preveč bolelo. Posvetoval sem se s svojim starim prijateljem zdravnikom, ki je bil te dni pri meni. On mi je odkrito priznal, da je bil že pred leti prepričan, da ne bom dolgo. Piškav oreh pač ne more ostati zdrav. Bolezen me teži, ljudje se mi smilijo, ki jim ne morem pomagati in jim odpreti oči, saj jih ljubim kakor bi bili moje krvi.«

Počakal je nekoliko in se spet vprašaje ozrl v Menceja, a potem je zaključil: »Veste li zakaj sem poslal po vas? To je glavno, kar vam zdaj povem. Najbolj me skrbi moja nečakinja Anica, ki je pravi angel. Vam jo zaupam. Nekaj premoženja ima. Postanite njen oskrbnik. Prosim vas, zavzemite se za njo! Ali mi morete storiti to veliko uslugo in mi obljubiti, da boste skrbeli za mojo Anico kakor bi bila vaša. Če mi to obljubite, bo moja zadnja ura lahka in potolažen bom umrl.«

Mencej je bil ginjen. Vesel je bil, da mu je župnik zaupal svoj najdražji zaklad. Obljubil mu je, da bo skrbel za dekle kakor za lastno dete.

Zdaj je bilo treba obvestiti tudi Anico. Stric jo je veselo poklical, kakor bi se še pred minuto ne pogovarjal o smrti, temveč o kakšni veseli svatovščini. Prihitela je in smehljaje ji je sporočil, da ga skrbi njena bodočnost, da sicer on sam menda še ni tako na koncu, toda poskrbeti mora, vendarle tudi zanjo in vse urediti, saj človek sam ne ve, kaj se mu lahko pripeti in doleti ga lahko tudi smrt, saj je vendar že star. Anica je bila takoj vsa zbegana. Zajokala se je, objela strica in ga prosila, naj ne misli na take stvari. Zdaj je pričel govoriti Mencej. Rekel ji je, naj se vendar nikar ne razburja, če je stric tako previden, da vse preskrbi za slučaj, če bi se mu kaj pripetilo, saj s tem ni rečeno, da mora starček kar nenadoma umreti.

Počasi sta jo potolažila in obljubila je, da bo vse storila, kar bo zahteval Mencej, če se stricu kaj pripeti, sicer pa on še ne sme umreti.

Mencej se je od starčka prijazno poslovil.

Smrt ne vpraša nikogar, ali je dobrodošla ali ne. Menda pride še raje tje, kjer se je bolj boje. Tudi Anice ni vprašala, ko je rekla prejšnji dan, da župnik še ne sme umreti, kajti še tisti večer mu je postalo slabo in je kmalu izdihnil, zadel ga je mrtvoud.

Ko je naslednji dan prišel Mencej zgodaj zjutraj mimo župnišča, je prihitela k njemu Anica vsa obupana in objokana. Niti besede ni mogla spraviti iz sebe, takoj je vedel, da se je nekaj hudega zgodilo, vendar tudi on ni mogel verjeti, da bi gospod Šimen tako hitro zatisnil oči za zmerom.

Šel je z Anico v župnišče. In zagledal je gospoda Šimna, ki je ležal mrtev v postelji pokrit z belo rjuho in čakal na pogrebce, da bi ga položili na pare. Obraz starčka je bil častitljiv in lep kakor bi mu smrt s svojim poljubom vdihnila novo življenje, da saj ga je vdihnila, ko je njegova duša splavala po plačilo v Večnemu v nebesa.

3.[uredi]

Na našega znanca Pručko smo skoraj že pozabili. Zdaj, ko je bil spravljen v mirnem zatišju, se je kar malo poredil, seveda je ostal še vedno dovolj vitek in gibčen, saj je bil preje prava glista. Zadnje čase je postal tudi zelo šegav in zabaven. Nikoli ga ni tako veselilo živeti kakor zdaj, po cesti je vedno zadovoljno požvižgaval kadar je šel v službo. Le nad dolgočasjem se je včasih jezil in nad vsakdanjostjo, a ne za dolgo. Zdaj je bil ugleden uradnik, redno je vršil svojo dolžnost in kar priljubljen je postal. Ko je videl, da tihotapstvo ne preneha in da so kontrabantarji vedno bolj predrzni, je kmalu ugotovil, da delajo po nekakem sistemu, kajti vedno so prehajali tihotapci istočasno v mnogih skupinah čez mejo. Kjer so opazili, da jih straža zasleduje, so se takoj umaknili, dočim je druga ali tretja skupina srečno prišla čez mejo. Zajeli niso skoro nikoli nikogar in obmejna straža je vedno bolj poostrila svoje odredbe, da bi tičkom okom prišla.

Pručka je nekega dne trdil obmejnim stražnikom, da so tihotapci nekako organizirani, stražniki so se mu smejali, saj niso poznali njegove prebrisanosti in njegovih življenjskih izkušenj.

Možakarju so se kmetje smilili. Ljubil je stare očance in rad je bil v njihovi družbi. Večkrat mu je ta ali oni tožil, da gospodarstvo propada samo zavoljo tihotapstva. Starci so tarnali, a mladina je delala po svoje, jih zmerjala s sitnoši in se ni brigala za nikake opomine več.

Pručka je videl prav tako globoko ali še globlje kakor ti starci, saj so ljudje vedno manj delali, a vedno bolj lenarili, veseljačili in popivali in v tem je slutil propast kmetskega stanu, saj se je bolj in bolj zanimal za vse kmetske razmere in poznal je kmetov skrbi in težave kakor svoje lastne.

Ker mu stražniki niso takoj vsega potrdili, si je dejal, da ga pač ne poznajo in ne razumejo. Bil je kar užaljen, jezil se je in sklenil, da bo sam dosegel še boljši uspeh če se pridno loti in prične kar na svojo pest.

Ker ni imel preveč drugega dela, se je prav počasi pripravil za svoj lov. »Nič se mi ne mudi, prav nič ne,« si je vedno dejal in vse je premislil in prevdaril preden je sploh kaj ukrenil. Sklenil je zasledovati tihotapce prav kakor lovec divjačino vztrajno in do konca. Ni jih nameraval kar naznaniti, ker je hotel le spoznati najpreje tistega, ki ima med njimi prvo besedo in ki jim daje največ pobude. Ker je bil tudi vztrajen in potrpežljiv če je bilo treba, je zato ravnal še počasneje kakor bi lahko. Spočetka je hodil samo po gozdu kakor brez smotra. Opazoval je ptiče, se ogledoval za vevericami in rad legel pod kako drevo na kratek oddih. Ves čas pa je imel oči odprte in ušesa budna. Nobena vejica ni počila v bližini, da bi je ne čul in da bi ne pogledal, kaj se je zgodilo.

Pručki se res ni mudilo, saj je minilo že kakih štirinajst dni, a še vedno je samo slepomišil po gozdu in ničesar opravil. Toda bil je drugačen mož, kakor si je marsikdo mislil. Ta čas je preštudiral ves gozd, spoznal poljsko in gozdno pot, vsak grm in vsako kotanjo. In ko je imel tisti del gozda dobro v spominu, je šel dalje. Zdaj je vedel, da tam, kjer je vztrajal štirinajst dni ne more zaiti, pa če bi bila še tako temna noč. Napotil se je ob hribu blizu meje in pričel tam ogledovati teren. Straža ga je včasih že kar sumljivo gledala, a ker so vedeli, da je uradnik, so ga samo radovedno motrili in nazadnje ga je nadpreglednik vprašal, kaj ga tako zanima.

»I, kaj neki, tile kontrabantarji mi ne gredo iz glave. Vsa pota bi rad poznal, kjer se skrivajo ti tiči ko prinašajo svoje blago čez mejo.«

»Zakaj vas pa zanimajo?« ga je vprašal neki stražnik in ga nezaupno pogledal.

»Ne bojte se, da bi sam šel med tihotapce, imam dobro službo in rajši tičim pri svojih trgovskih knjigah, kakor bi lazil tod okoli in se nastavljal vašim pihalnikom.« je odgovoril Pručka in šel dalje. Pustili so ga, čeprav je še vedno tako radovedno vse ogledoval.

Neki dan je hotel kreniti na drugo stran ob hribu, kjer je bila meja še bliže. Straža je bila na nasprotni strani daleč proč na svojem obhodu.

Ko je zavil Pručka okoli sivega grmovja, je zagledal za streljaj pred seboj Tomaža, ki je hitel za smrečjem s težkim tovorom na rami in se je ves čas pazljivo oziral.

Pručki se je čudno in neverjetno zdelo, da bi bil mladenič tako predrzen, da bi si upal v belem dnevu prenašati kontrabant, vendarle ga je jel počasi slediti.

Mračilo se je. Čez polje se je razlivala večerna zarja in obsijala vrhove smrek, ki so skrivnostno žareli. Rdeča luč je tu in tam prodrla skozi smrečje in obsijala stezo, po kateri je hitel Marfin sin.

Pručka jo je rezal za njim in premišljeval svoje življenje. Spomnil se je na svoje pustolovščine, ki se jih je kasneje sramoval, a so mu ostale v duši kakor spomin na nekaj, kar je zagrešil in se ne da izpremeniti. Če se je spomnil na svojo kazensko karto, mu je kar zagomezelo po hrbtu. Da, da, ptič je bil slabše vrste in žalostno bi ga bilo tedaj posnemati. Spomnil se je, kako spretno se je znal izmikati možem pravice. A danes? Kako se je vse izpremenilo. Danes je sam zasledovalec, sam hoče izslediti tihotapce, posebno še tistega, ki je njihov kolovodja. Spomni se, kako so tihotapili tod pred nekaj leti, kako nedolžno je bilo tisto kontrabantanje proti temu, ki je danes, kakor nedolžna igra je bilo tedaj vse skupaj, a zdaj se je ta strast razpasla kakor kuga za devet vasi na okoli.

In čim dlje je šel Pručka za Tomažem, tem bolj ga je nadlegovalo prepričanje, da mora biti prav tale Tomaž eden izmed glavnih, če ne glavni tihotapec. Čul je že večkrat o njem, a kar je slišal, je bilo samo slabo in nikoli ga ni nihče pohvalil tudi za najmanjšo stvar ne. To spoznanje je sililo Pručko, da bi mislil najslabše o fantu. Ker pa je bil mož nekdaj sam tak nepridiprav, ni hotel nikogar takoj obsojati, čeprav je vedel, da je Tomaž zadnje čase še mater pretepal, se rval z Joštom in ga podil od hiše ter samo ležal in lenaril. Pručka je hotel v vsakem izgubljencu izslediti nekaj dobrega, kar bi ga zagovarjalo in ščitilo, češ, da si še čisto izgubljen nepridiprav, on sam na primer je vedno cenil svojega očeta, čeprav mož ni bil kaj prida. A ta Tomaž bunka svoje roditelje, ki ga še žive po vrhu.

»Sicer pa sum še ne dokazuje krivde!« je zamrmral Pručka in se podvizal za Tomažem. Naenkrat je opazil, da fanta ni nikjer. Izginil je kakor kafra. Pručka je jel gledati okoli sebe, a ni ga mogel izslediti. Zdaj se je pričel jeziti sam nad seboj, da se je moral tako zamisliti, da je na tihotapca pozabil, ki je najbrže ušel po kaki stranski poti.

Pručka se je vrnil v vas. Bil je kar razhurjen, da ga je ta mlečozobnik potegnil. Za trenutek se je moral oddahniti v gostilni, kjer je izpil kozarec dobrega vina in jo potem mahnil k Menceju.

»Kaj boš povedal Pručka?« ga je vprašal Janez, ki ga je dobro poznal in je vedel, da mož nikoli ne pride brez vzroka k njemu čeprav ga sam večkrat vabi.

Pručka se je popraskal za ušesom. Nekaj v zadregi je bil, ko je odvrnil: »Te vrage bi rad izsledil, posebno še tistega, ki je kolovodja teh kontrabantarjev. Drugi so menda bolj njegovo orodje, če bi tega našli bi tihotapstvo kmalu opešalo.«

»In tebe veseli stikati za njimi?« se je začudil Mencej in ga vprašaje pogledal.

»Seveda, zato sem pa prišel k tebi.«

»I, kako naj ti pa pri tej stvari pomagam?« se je začudil Janez Pručkovim besedam.

»Preskrbi mi dopust za štirinajst dni. Do tedaj jih bom že spravil v vrečo in našel tistega glavnega poštenjaka,« je odvrnil Pručka.

Mencej je pomišljal: »Ali se ne bojiš, da bi kmetje ne bili jezni na te?«

»Čemu neki? E, zato nikar ne skrbi, Pručka ne bo nikomur skrivil lasu, a pomagal bi jim rad. Veš, samo komarja je treba zadeti, pa so vse muhe krotke!« 

»Pa nastopi jutri svoj dopust, če misliš, da boš kaj dosegel,« je dejal Mencej, ki je bil zdaj predsednik zadruge in je dobro vedel, da je ta čas v pisarni tako malo dela, da ga za vsak slučaj opravi tudi on sam.

Pručka je veselo odžvižgal po stopnicah in zadovoljno mrmral sam s seboj: »To bo res nekaj za mene, kar me bo bolj osvežilo kot ne vem kaj. Zdaj pa kar na delo!« 

In že tisti večer je odšel na prežo, a nič ni opravil. Drugi večer je pa prikorakal v hosto z nahrbtnikom na rami, v njem je imel spravljeno ponjavo in za gostim grmičjem si je postavil majhen šator: »Tako! Tukajle nekje je zadnjič izginil tisti nepridiprav. Zdi se mi, da jo bodo kontrabantarji danes ali jutri primahahali tod mimo. Zdaj mi niti miš ne uide, še manj človek! Ušesa imam tenka kakor podlasica in nihče mi ne bo odpetal.«

Pručka bi se pač premislil in bi ne postavljal šatora kar za grimičjem, če bi vedel, da ga je nekdo za stezo opazoval in se mu hudobno režal in ta nekdo ni bil nihče drugi kakor Tomaž sam, ki se je kar čudil, da je Pručka tako neumen, da si postavlja še šator in opozarja tem bolj ljudi nase, a ni vedel, da je Pručka na vse to že mislil, a se iz gole objestnosti ni hotel odpovedati boljšemu ležišču pod ponjavo, češ, naj pride kdor hoče, on bo že ukrenil kar bo dobro in prav.

Pručka je imel nekaj čudaškega na sebi. Včasih ga je kar mahoma prijela muha in takoj je opustil svoj prvotni naklep ter se vneto oprijel drugega. In taka muha ga je pičila ta večer. Morda je podzavestno slutil kako nesrečo ali kaj, on o tem pač ni razmišljal in tudi nikoli okleval, kadar se je na kaj spomnil, ampak kar storil je kakor mu je ukazal njegov naravni nagon, ki ga je imel v sebi in ki ga ni nikoli varal.

In tako je hotel kar nenadoma razdreti svoj šator, pa se je že naslednji hip udaril s pestjo po čelu in se zarežal svoji neumnosti rekoč: »Šator bom kar pustil, dober vabnik bo. Sam pa pojdem leč nekoliko dalje, morda mi tudi to prav pride!«

Odšel je kakih dvajset korakov proč od šotora v goščo, kjer se je ovil v svoj plašč, se vlegel in kmalu sladko zaspal. Noč je ležala v gozdu. Vse je bilo mrko in tiho, ovito v mračino in pokoj. Le včasih se je začulo pritajeno pokanje vej, enkrat se je oglasila sova in zaskovikala s svojim žalostnim glasom.

Pručka je vse slišal v nekakem polsnu, a ni se za to menil, ker je vedel, da ni vse skupaj nič posebnega in je tak ropot v gozdu pač običajen. Sicer ni bil popolnoma vzdramljen in je spal, vendarle je bil njegov spanec tako lahek, da je možakar z enim ušesom nekako prisluškoval.

Tedaj je začul v bližini tihe korake. Že se je vzpel kvišku in se kakor spretna mačka splazil proti grmovju, kjer je imel svoj šator. Prisluhnil je in napel oči. Za grmičjem je zagledal svojega znanca Tomaža, katerega je takoj spoznal. Poleg njega je stal še drug fant, velik in širokopleč. Šepetala sta si in dobro je čul Tomaža, ki je imel prvo besedo in se je siloma premagoval, da ni glasno kričal, kajti na zariplem obrazu se mu je videlo, da je silno jezen, ko je tiho pripovedoval tovarišu: »Neškodljivega ga napravim! Ta vrag nas zasleduje. Že zadnjič sem opazil to glisto, kako se je plazila za menoj. Pa nevaren je. Čul sem, da je bi že med pravimi jolovaji in taki znajo ter te ugonobe še preden se dobro zaveš. Čudno le, da si je postavil šator in vzbudil s tem zanimanje. No, Bog ve, kaj je nameraval ta tiček?«

Pručka je tisto pohvalo o tolovajski družbi zelo nehvaležno sprejel. Namrdnil se je in se kislo držal, kakor bi češmine grizel, a ni se pozabil še bolj približati šatoru. Potem se je spomnil, da je morda predaleč šel in umaknil se je nekoliko, da bi lažje zbežal, če bi bilo treba. Tisti hip je pa čutil, da so ga zgrabile od zadaj krepke roke in začutil je krik: »Fanta, ga že imamo!«

»Še ne!« je zavpil Pručka, ki je bil še vedno trden in poleg tega spreten telovadec. Naslednji hip se je obrnil, sunil napadalca v trebuh, da je odletel kakor žoga in že se je pognal v goščavo na stran proti glavni cesti, upajoč, da kdo pride po cesti.

»Če nam uide, je po nas!« je zakričal Tomaž, potegnil iz žepa pištolo in ustrelil za Pručko. Pručka se je spretno pognal na stran, krogla mu je sfrčala mimo ušes, a druga ga je zadela v levico. Ni se menil, temveč je bežal naprej kakor obseden. Tedaj je pribrenčala druga krogla, ki ga je zadela v nogo. Zakolebal je in padel, pa je takoj simuliral težkega ranjenca in obležal je kar nepremično.

Že so prihiteli trije moški. »Še je živ,« se je zadrl Tomaž in mu hotel poslati kroglo v srce. Nameril je pištolo, a tisti hip ga je Pručka z zdravo nogo tako krepko brcnil, da je pištola odletela v bližnji studenec, ki je tekel ob stezi. Tomaž je zarulil kakor razžaljena zver in se hotel pognati nanj kar z rokami. Kričal je, da ga bo zadavil in pene so se mu nabirale okoli ust.

Pručka je mirno čakal, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Tedaj je prijel Tomaža za roko krepak velik fant: »Menda smo ti dali preveč oblasti med tihotapci! Ubijali pa še nismo in tudi ne bomo! Pusti ga, sicer ti premelem kosti! Ali vidiš mrtvaški tolkač?« in pomolil je Tomažu pod nos svojo veliko pest, da je slednji preplašen umolknil.

Tedaj je vprašal tisti, ki je doslej molčal: »Kaj naj naredimo z njim? Izdal nas bo takoj ko pride med ljudi! Mene sicer ne pozna, ampak ...«

Umolknil je, ker ga je Tomaž sunil, še vedno upajoč, da ga Pručka dobro ne pozna v tem mraku.

»S seboj ga vzamem v svojo oglarsko kočo, ki je še orožniki skoro nikoli ne prestopijo, saj je vsem preveč od rok. Potem, ko okreva, ga bomo pa kar po sili spravili čez mejo!« reče velikan in se suho zasmeje: »Sicer bomo pa dotlej že vsi bogati, ker bomo izpraznili vse naše glavne zaloge in blago dobro prodali. Tedaj se tudi ta lahko vrne, če ga veseli!«

Pručka je mirno ležal in čakal. Dvignili so ga in odnesli proti nekemu skednju, ki je stal poleg gozda na polju. Nekdo je odmetal na tleh seno, drugi je dvignil vrata v tleh in privlekel skozi odprtino majhen voziček na štirih kolesih. Ranjenec je hotel pogledati, če je tu kaj zaloge, pa so se mu vsi zasmejali: »Tako neumni pa nismo,« je eden rekel.

Voziček je tu, da lahko kaj prepeljemo če je treba, a drugega ni. Pručko so naložili na voz in potegnili.

Niso še dolgo vozili, ko so začuli klic. »Stoj! V imenu postave stojte!« 

Tomaž je prebledel, vedel je, da je straža v bližini. Potegnil je iz malhe nož in zakričal proti stražnikom, ki so se bližali: »Če streljate in nas ne pustite mirno iti, vam zakoljem tega vašega špijona, da ga še poznali več ne boste!«

A njegova grožnja je bila prekesna, kajti Pručka mu je že spretno zbil nož s svojo zdravo roko in že so se bližali stražniki. Tihotapci so odhiteli v gozd in nihče jih ni upal zasledovati v temi.

Stražniki so začudeno gledali na vozu gospoda Pručko, ki se jim je kislo smejal in kazal svojo ranjeno roko in nogo: »Na svojo pest sem jih lovil in na svojo pest sem jih dobil! Še kroglo bi bil kmalu dobil v bučo. No, skoro so se izdali. Veste za tisto skrivališče vem, kjer imajo shranjen voziček.«

»Ali ste koga poznali?« je vprašal vodja. Pručka je hotel odgovoriti, pa se je spomnil, da mu morda niti verjeli ne bodo, ker še nima pravih dokazov za Tomaževo krivdo, zato je rekel, da so bili vsi tihotapci tujci.

4.[uredi]

Ko je umrl stari župnik gospod Šimen in so ga svečano zagrebli, se je Mencej takoj zavzel za Anico. Ker ni bila za težko kmetsko delo, jo je vprašal, če bi hotela postati trgovka. Takoj je rada pristala. Sicer je že prekoračila dvajseto leto, a kaj zato, saj ji ni bilo treba biti za vajenko, temveč se je samo učila prodajati in spoznavati različno blago in njegovo vrednost. Ker je bila spretna in skromna, ter že od narave potrpežljiva in ljubezniva, so bili ljudje z njo zelo zadovoljni. Pazila je, da je vsakega kupovalca hitro in dobro postregla a pri vsem tem je ostala vendarle nekam rosna, česar ji ni mogel nihče zameriti ker je imela nekak priroden čar resnobe in ljubkosti, ki ji je bil pač svojstven in ni prav nič nalikovala dekletom, ki se šopirijo in napihujejo ter so prepričane, da s tem ugajajo moškim.

Mencej se sam ni skoro nič udejstvoval v trgovini, odkar mu je umrl tast in še žena. Ker je Anica kazala zanimanje in je vedel, da ima dar in veselje do trgovanja, je bil tega kar vesel, kajti, čeprav je bil v svojem srcu kmet, se mu je vendarle škoda zdelo popolnoma zanemariti trgovino, ki mu je prva pomagala do blagostanja.

Ker je Anica dobro napredovala, ji je čez nekaj let otvoril kar sam prijazno trgovinico in jo tudi založil z blagom. Sicer je bilo vse dokaj hitro, a zvedel je, da hoče začeti trgovino nek tujec in to mu ni bilo všeč, čeprav je bil dobričina. Tujcem pač ni preveč zaupal in bolelo bi ga, če bi videl, da ljudje sedajo na limance človeku, ki jih izmozgava in se potem še drugje iz njih norčuje, kakor je že opazil v nekaterih krajih.

Z Anico sta napisala pogodbo, da mu dolguje denar za blago, ki mu ga bo polagoma izplačala in oba sta bila zadovoljna. Takoj ji je tudi rekel, da mora ostati pri njem popolnoma domača kakor je bila in naj ne pozabi, da jo vedno rad podpre bodisi denarno, ali tudi z dobrim svetom.

Mencej je bil zdaj pomirjen in kar oddahnil se je, ker je bila župnikova nečakinja preskrbljena, vendar ga je večkrat nekaj kar zabolelo pri srcu, kar je sicer hotel prezreti, toda sam je dobro vedel, da ne more. Mencej še ni bil niti štiridesetleten, vedno je imel v sebi dovolj življenjske sile, saj je vedno živel vzdržno in zmerno. Zadnji čas se je večkrat presenetil pri mislih na ženitev in na Anico.

Janez je dobro vedel in čutil, da na ranjko ni pozabil in da menda tudi ne bo, kajti še vedno je doživljal trenutke, ko se mu je zazdelo, da je kakor nekam zaklet, da se giblje v nekem nepoznanem svetu, ki ni njegov, ki ga sicer pozna, a ga ne more dojeti, ker čuti v sebi preveč prikrite bolesti in otožnosti. Vsega tega bi se rad otresel, a vedel je, da se ne bo nikoli, da se bodo težki trenutki vedno ponavljali, čeprav le poredko, a da bodo zato tem bolj mučni in skeleči, saj mu je bilo v takih hipih tako tesno kakor bi se bil zrušil nanj ves svet.

In misli na Anico se ni branil, bila mu je nekaka uteha. V tej nežni cvetki je našel toliko neprisiljenega in notranje lepega, da ga je vzradostila vsaka misel na njo. In ko jo je nekdaj natančneje opazoval, je zadivljen spoznal, da čudovito sliči njegovi ranjki ženi, le da je nekaj mlajša. In tega odkritja je bil v dno duše vesel. Zdaj se je v njem misel na Mileno polagoma presnavljala in prelivala v živi lik župnikove nečakinje, da mu je često prišlo neko slepeče doznanje, da je vse to ena oseba, da je Anica živa Milena še iz prvih časov njegovega znanja. Sicer se je zavedal te svoje zmote, toda ni se je branil, saj ga je zavajala v misli, da bi kar potrkal pri Anici in jo prosil za roko.

Potem se je nepričakovano pripetilo, da mu je zbolela hčerka. Otrok je bil vedno zdrav in čvrst, žvrgolel je kakor živahna ptička in razveseljeval vso okolico. A neki dan je dekletce povesilo glavico kakor sahneča cvetka in zaplakala ter objela očeta. Mencej jo je pobožal po čelu in laseh ter takoj opazil, da ima otrok hudo vročino.

Ves iz sebe je Janez pripovedoval o svoji nesreči Anici, ki je še tisto uro brzojavila prijateljici iz Ljubljane, ki je bila dobra prodajalka, a ni imela začasno službe. Prijateljica Angela je kmalu prihitela in Anica ji je na hitro izročila trgovino ter sama odšla k Mencejevim, da je stregla mali Milenki, ki je bila najbolj zadovoljna z milo tetko Anico.

Ana je bila res požrtvovalna strežnica, boljše si Janez ni mogel želeti. Čudil se je, ko je videl, kako spretno se je znala sukati okoli postelje njegove nežne ljubljenke, ji skušala razbrati vsako željo raz obraz in si ni privoščila nobenega pravega oddiha in počitka.

Ko je otroku odleglo, se je oče globoko oddahnil, a skrb in žalost sta ga še vedno mučili in v mrki negotovosti je komaj čakal, da je hčerka popolnoma okrevala in zapustila posteljo popolnoma zdrava.

Večkrat, ko je hodil okoli otrokove postelje, mu je pogled nevede obvisel na njeni prijazni strežnici, ki se je sklanjala nad detetom in pazila nanj in na vsak njegov gib. Vselej je tedaj začutil v srcu nekaj toplega in mirnega kakor bi ga skrb zapuščala, ker je bila hčerka v varstvu te plemenite ženske.

Ko je Mencej neko noč zgodaj zaspal, ker je bila hči že izven vsake nevarnosti, se mu je v sanjah prikazala njegova žena. Bila je vsa krasna in čudovito lepa, oblečena popolnoma belo. Janez je vzdihnil samega blaženstva in iztegnil svoje roke, da bi ženo ljubeče objel in poljubil. Ona ga je prijazno in globoko pogledala, kakor je znala samo ona in mu razločno šepnila: »Janez! Zakaj odlašaš? Slušaj me in oženi se ter poišči najini hčerki dobro in blago mater!«

Vzdramil se je in se pognal ves zaspan kvišku. Sanje so bile res tako žive, da je bil prepričan, da ne sanja, temveč, da je bilo vse sama resnica. Ko se je popolnoma vzdramil je spoznal, da steguje roke v praznino. Zamišljen je obsedel na postelji in še dolgo premišljeval ta svoj sen.

Naposled se je otožno nasmehnil in je skoro razburjeno in trmasto odmajal z glavo: »Ne, ne! Tega vendarle ne smem storiti! Milena je bila pač samo ena in nobena več. Res mi je Anica všeč, toda zdaj se ne smem poročiti še enkrat!«

Že čez minuto se je spet spomnil na ženine besede in potem mu je zalebdel pred duhom obraz Anice. Spomnil se je, da je bil Milenin obraz v sanjah za las sličen Aničinemu. In potem se je spomnil na hčerko in da je zdaj sirota brez matere, ki bi ji skrbna in dobra mamica mnogo koristila, pa čeprav bi bila pisana, kajti tudi pisana mati je včasih dobra, če ima plemenito srce. Globoko je vzdihnil in legel ter se še in še obrnil v postelji, ker ni mogel nehati in zaključiti svojega premišljevanja.

Tisto noč pač dolgo ni zaspal, čeprav se ni za ničesar odločil.

5.[uredi]

Tomaž je bil zelo predrzen človek. Tisto no, ko se je spopadel s Pručko in je streljal za njim, je dolgo premišljeval, ali naj se drugi dan pokaže javno med ljudmi, ali ne, kajti zdelo se mu je kar nemogoče, da bi ga Pručka dobro ne spoznal, čeprav si nista bila posebno znana.

Fant se je pa kmalu odločil in sklenil kar iti v gadje gnezdo, pa naj se zgodi karkoli.

Že drugo jutro jo je mahnil zjutraj zgodaj skozi vas in kar naravnost na drugi konec k Pručki na stanovanje. Ko je prišel v vežo, je naletel na staro strežnico, katero je vprašal, če lahko z gospodom govori, češ, da bi se rad domenil zavoljo nekega sadja, ki bi ga rad prodal kmet, ki prebiva nekje daleč v sosednjih hribih.

Pručka je Tomaža takoj spoznal po glasu, a molčal je in čakal, da pride starka. Strežnica je kmalu pridrsala v sobo in mu pričela pripovedovati o Tomažu, da je zunaj, da bi rad z njim govoril in da mu hoče povedati radi nekega sadja, ki bi se poceni lahko kupilo od hribovskega kmeta.

Pručka jo je poslušal in samo mislil, kajti vedel je, da je Tomaž dovolj nesramen in predrzen ter bi ga upal napasti še kar v postelji in magari streljati vanj. Bil je trenutno silno razburjen in ni mnogo manjkalo, da ni zarjul kakor zver, ki zgrabi svoj plen in nahrulil kontrabantarja, kako da si upa tak capin in lopov sploh še v njegov dom in mu priti pred oči, saj je še sinoči drzno streljal za njim in bi ga najrajši poslal na drugi svet. Toda Pručka se je znal hitro obvladati. Že naslednji hip je bil videti miren kakor kamenit kip. Strežnici se je nasmehnil in ji rekel, naj fantu reče, da lahko takoj pride k njemu.

Ko je Tomaž vstopil, je ležal njegov nasprotnik mirno na postelji. Njegova zdrava desnica je lagodno ležala pot zaglavnikom, dočim ga je oko mrtvo motrilo izza polpriprtih trepalnic, da Tomaž ni niti mogel presoditi, kaj se pravzaprav za hip vrši v Pručkini duši ter je nehote postal nekam okoren in strahopeten. Še bolj bi se pač bal, če bi bil vedel, da je ranjenčeva zdrava desnica držala pod zaglavnikom napet samokres, ki ga je Pručka takoj potegnil iz nočne omarice, kakor hitro je začul tihotapčev glas.

Tomaž je nekam v zadregi stal pred posteljo in čakal. Pručka se je komaj vidno nasmehnil in mu namignil, naj se vsede na stol, ki je stal poleg ležišča.

Kontrabantar se je vsedel in pričel spet s svojo izmišljeno povestjo o kmetu in jabolkih. Pručka ga je hipoma prekinil in ga rezko vprašal: »Kako se piše tisti kmet? Skoro vse kmete poznam devet fara na okoli!«

Tomaž na to vprašanje ni bil pripravljen, pač pa je imel že prej na jeziku neko domače ime, ki ga je zdaj hipoma pozabil.

»I, čakajte no, Mr... Mrva bo, da Mrva se piše,« je odgovoril in ga po strani pogledal.

»Mrva!« mirno je odjeknilo s postelje. Mrve tam gori sploh ni! Potem se je mož hipoma premislil in popravil: »Morda si se ti zmotil, ga bom že dobil, samo da vem da je tam gori v Martinovem, kamor me malokdaj zanese.«

»Kaj pa je z vami gospod?« je vprašal Tomaž naenkrat kakor bi bil šele zapazil, da ima Pručka obvezano levico. Ranjenec se je nasmehnil: »Menda ne bo hudega. Tihotapci so streljali na me. Zakaj ne vem, kajti nedolžen sem kakor ti. E, slaba vest jih preganja, ne pa jaz siromak, ki sem vesel, da me puste pri miru vsi ljudje. Pa tudi v nogo me je pičil brencelj. Sicer pa odkar sem jo dobil v nogo, sam več dobro ne vem, kako je bilo, kajti pobiral sem jo preje po cesti, a potem, ko me je zaskelelo v nogi, sem se kar onesvestil, tako sem se menda prestrašil. Še zdaj se več ne spominjam kako je bilo potem, le to se mi zdi, da sem nekoga pošteno brcnil, a kar sem ga, sem ga menda premalo.«

»To so morali biti pravi razbojniki. Ali jih niste spoznali, da bi jih ovadili!« se je hlinil Tomaž.

»Vraga bom spoznal. Saj veš kaj je noč. Po noči je vsaka krava mavra in vsak človek črn kakor sam bognasvaruj.«

Tomaž je veselo poslušal zgovornega Pručko in ves čas zadovoljno kimal, kajti prepričan je bil, da ga mož ni spoznal in kar oddahnil se je.

Ko je Tomaž odhajal in pozdravil še enkrat Pručko, mu je le-ta prijazno pomežiknil in dejal: »No, pozdravljen! Pa hvala, da si mi za sadje sporočil!« A ko je Tomaž zaprl za seboj vrata, je Pručka vrgel revolver divje ob tla in poslal kontrabantarja k vragu, saj take predrznosti še nikoli v življenju ni doživel.

6.[uredi]

Ančkina prijateljica Angela je bila prijazno dekle, prikupljive zunanjosti. Njene temne oči in lase ji je marsikatera krasotica zavidala. Bila je srednje postave belega obraza in lepo oblikovane podolgovate glave ter ozko zarezanega krasnega nosu.

Nihče si ni mislil, da bo začel za njo postopati Tomaž. Srečal jo je slučajno in všeč mu je bila. Zlorabil je Ančkino odsotnost, ker je bila Anica tedaj pri Mencejevih in je stregla bolni hčerki.

Tudi Angeli je Tomaž ugajal, kajti vedno je bil lepo opravljen in govoril ji je gladko in sladko kot le kaj. Kakšen nepridiprav je Tomaž, pač Angela ni vedela, saj je šele prišla v vas. Sicer je živela preje nekaj časa v mestu, toda ostala je nepokvarjena in neizkušena. Vedno je živela pod strogim nadzorstvom svoje tete, ki ji je šele pred kratkim umrla.

In prav Angelo si je Tomaž izbral za svojo žrtev, kajti nekje je izvohal, da ima dekle nekaj denarja in mislil si je: »Tole bo pa meni prav prišlo, čemu naj denar leži v hranilnici, če ga jaz lahko porabim?«

Angela bi večkrat rada vprašala Anico o Tomažu, a kar naravnost si ni upala, ker je vedela, da jo bo prijateljica vprašala, zakaj se zanima zanj. In tega ni marala, ker je imela tisto napačno sramežljivost, ki marsikomu da bridke izkušnje. Ker je prišla Anica kmalu spet sama v trgovino in ga ni nič posebno prijazno pogledala, se je zdaj sestajal z Angelo zunaj. Lagal ji je toliko časa, da mu je izročila hranilno knjižico na katero je imela naloženih pet tisočakov. Pravil ji je, da ima svoje posestvo, ki je nekoliko zadolženo, da bo plačal nek dolg in se potem lahko kmalu poročita.

Nazadnje so pričeli šepetati o tej ljubezni že drugi vaščani in slučajno je zvedel tudi Pručka, ki se je takoj ujezil sam nad seboj, da ni Tomaža takoj razkrinkal in povedal vsemu svetu, kakšen lopov je. Ker se mu ja Angela smilila, je opozoril Anico na Tomaža in ji svetoval, naj pove Angeli s kom ima opravka.

Anica je takoj zaupno vprašala Angelo zaradi Tomaža, a bilo je že prepozno. Tomaž ji je že odnesel denar in tudi čast. Ko so ga kesneje iskali, ga niso mogli nikjer najti, ničvrednež je čez noč zginil.

In Angela je razočarana zajokala in si obupno rvala lase. Sirota je obupala nad seboj in nad svetom. Pretežek se ji je dozdeval njen greh in preveč sramote je čutila na sebi. Ni si upala najti odpuščanja pri Bogu, a še manj pri ljudeh. Vsa nesrečna in skoro blazna je mislila samo na svojo nesrečo. V svoji razdvojenosti je pač pozabila, da je še nekdo, ki vodi pot naše usode in se nas še vedno usmili, čeprav smo grešili in so nas že vsi zapustili.

Obup je dekletu zabrisal vse lepe misli o veri in Bogu, kajti preveč razburjena je bila in sploh ni mogla več niti mirno in stvarno misliti. Čutila je vedno bolj divjo bolečino, ki ji je sekala možgane kakor z ostrim sekalom, da je trpela neznosne muke.

Tako je životarila nekaj dni in živela v nekem mračnem polusnu, kakor bi jo tlačila strašna mora in ji ni pustila niti živeti, ne umreti. Njeno trpljenje je bilo vedno hujše. Jedla sploh ni nič in le kako škodelo kave je še popila samo mimogrede. Nazadnje je popolnoma obupala. Pozabila je na svojega Boga in si hotela končati življenje.

Bil je jasen poletni večer, ko je Pručka počasi hodil ob reki in opazoval zelene valove. Počasi so se penili mimo njega in šepetali. On je pa premišljeval človeško usodo in valove človeškega življenja. Koliko jih je, ki tavajo v večnih viharjih, ki se bližajo tihemu pristanu, pa sami ne vedo in spet zabredejo nazaj na široko morje, kjer se bore z usodo in se mučijo do konca ter samo v sanjah včasih zaslutijo tisto lepoto miru in pokoja, ki je v življenju niso uživali nikoli. In koliko jih je, ki komaj čakajo, da se oddahnejo, da dospo v mirno zatišje, kjer si ustanove mirno in srečno življenje. V zatišju žive in vendarle pridejo dnevi in ure, ko se jim vzbudi spet hrepenenje za daljami, za tujino za viharji, za borbami, ki so nevarne, a imajo v sebi toliko privlačne sile, saj se v njih človek očisti, ali pa vtone in izgine s površja.

In Pručka se je spomnil na svoje tavanje in valove, ki so ga gnali okoli in prignali semkaj, kjer je najmanj mislil, da bo našel oddih in pokoj. Ves se je zamislil v tišino in prisluškoval šepetanju vode, kakor bi mu sama pripovedovala o njem in njegovem življenju.

Mahoma se je vzdramil iz zamišljenosti in preplašen sunil z glavo kvišku kakor predramljen iz globokih sanj, kajti pred njim se je hipoma pojavila mračna senca in že se je začelo plesketanje vode in divji krik.

Pručka je bil dober plavač. Kakor blisk je vrgel suknjič s sebe, si mimogrede zavihal rokava in že je skočil v vodo in se zarezal kakor oster klin v valove. Naslednji hip je že držal potapljajočo se postavo za ovratnik in se pognal nazaj k bregu. Zdaj se je ozrl v obraz bitju, ki ga je rešil. Opazil je, da je ženska in da ni onesveščena. Stala je pred njim in si zakrivala obraz z rokama in pričela ihteti.

Pručka jo je spoznal in se kar prestrašil: »Gospodična Angela?«

»Da, jaz sem,« je komaj slišno dahnila dekle.

Ni je vprašal zakaj je to storila. Že ji je pomolil svoj suknjič in ji energično ukazal: »Kar takoj domov! Nihče vas ne sme videti, ne vedeti, kaj ste storili! Podvizajte se, da se ne prehladite! Jutri pridem k vam in se vse pomeniva. Verujte mi, da znam molčati!«

Angeli je bilo takoj žal, da je skočila v vodo. Pručki je bila zelo hvaležna, da jo je rešil. Hotela se mu je nekaj zahvaljevati, a zamahnil je z roko in še enkrat krepko ukazal: »Takoj domov prosim! Pojdite ob vodi, da ne boste srečavali ljudi. Zdaj itak ni skoro nikogar zunaj!« 

Odbrzela je in kmalu mu je zginila izred oči. Pručka je ostal sam. Počasi je odšel proti svojemu stanovanju in govoril sam s seboj: »Kako ljubka je ta nesrečna stvarca! Kmetica je, ki je živela nekaj časa v mestu. Morda je prav zato prešibka, ker ni ostala na deželi, kjer so močni ljudje in bolj naravni ter že zato lažje premagajo skušnjave in strasti, ki jih srečavamo v borbi življenja.« 

Zjutraj je prišel Pručka k Angeli. Dolgo sta se pomenkovala. Spočetka se je sramovala, a potem mu je vse povedala. Obljubil ji je, da bo skrbel za njo in opozoril tudi Menceja, če bi slučajno bila v stiski.

Solznih oči se je mladenka zahvalila svojemu rešitelju.

»No, nazadnje bo še kdo rekel, da sem postal dober človek, česar si ne bom verjel vse svoje življenje!« je mrmral Pručka, si zadovoljno drgnil brado in se smehljal ko so se zaprla za njim vrata.

7.[uredi]

Mencej in Anica sta se pričela izogibati drug drugega. Izmikala sta se, ker sta se bala, da bi eden ali drugi ne opazil, da trpita težko notranjo borbo.

Janez si ni mogel misliti, da bi ga dekle sploh maralo in včasi ga je spet mučila misel, da ne stori prav, če se poroči, ker je tako zelo ljubil Mileno. Vendarle mu je večkrat spet zalebdel v duši sen, ki ga je imel. Da, ali si more želeti boljšo in idealnejšo ženo kakor je Anica in milejšo ter požrtvovalnejšo mater, saj je stregla njegovi hčerki tako, da ji bolje ne bi mogla streči niti Milena sama.

In tako se je boril iz dneva v dan, sklenil, da jo vpraša, če ga hoče poročiti in se spet zabegal, ko je bil poleg nje, saj se je kar hipoma premislil in ničesar ni spravil iz sebe. Ko je bil kasneje spet sam, se je hudoval nad seboj, da je slabši kot kak otrok, saj bo imel že štiri križe, pa si ne upa zasnubiti petindvajsetletne deklice.

Tudi Anica je skrivaj trpela. Nikoli ni nihče niti slutil, da ji je Mencej všeč. Hvaležna mu je bila, ker ji je vedno pomagal in se zanimal za njene trgovske razmere in skrbi. In potem je naenkrat vedela, kako je do tega prišlo, a nekega dne si je priznala, da ji ni vseeno, če pride Mencej večkrat v njeno trgovino ali ne. Poznala je njegovo plemenitost in požrtvovalnost, njegov čisti značaj in nesebičnost pa tudi njegov videz ji je ugajal, saj je bil Janez res prikupljiv človek in pravi mož, ki so ga vsi spoštovali in upoštevali.

Vendarle se ga je Anica bala, bala se je vsake misli nanj, kajti nekaj grešnega se ji je zdelo že misliti na moškega, ker je bila tako sramežljiva. Borila se je v svojem srcu, vedela je, da je njena ljubezen poštena, in ta ljubezen ni hotela ugasniti, temveč je gorela vedno bolj in bolj.

Anica je bila globoko verna. Ko je spoznala, da si ljubezni ne more kar tako iztrgati iz srca, se je vdala v božjo voljo. Navidezno je ostala mirna in vesela, a v resnici je trpela, ljubila in živela težke dni.

Zdaj je posegel vmes Mencejev otrok, njegova mala Milenka, ki je Anico tako ljubila, da je hotela vedno čepeti pri nji v trgovini. Janez jo je moral večkrat siloma odvesti domov. Dete se je branilo, jokalo in hotelo biti samo pri toti Anici, o kateri je najrajši govorilo. Deklici je bila Anica vse, kar je ona rekla, je pri nji veljalo, kar ji je ona odsvetovala, tega ni hotela sploh več pogledati.

Ker sta se Mencej in Anica nekam hladno gledala, je otrok to kmalu sam opazil. Milenka je pričela izpraševati oba, zakaj sta huda in zakaj se nikoli več ne smejeta. Spravila ju je v nemalo zadrego, zlasti še Anico, ki je zardela kakor kuhan rak in sama ni vedela, kaj naj otroku odgovori.

Janez je še pogosteje premišljeval o zakonu. Spet in spet je prišel do zaključka, da stori najboljše, da jo zasnubi, a ko je hotel Anico zasnubiti, mu je spet zastala beseda. In to se mu je pripetilo že večkrat.

Nazadnje se je mož pošteno ujezil. Sam sebe je matral za slabiča. Neko jutro je vstal, se hlastno oblekel v lepšo obleko, si pokril praznični klobuk in si dejal: »Tako! Znaj pa kar k nji. Ko pridem brez drugega vzroka, bom že moral spraviti iz sebe in jo zasnubiti, kajti molčati menda ne bom mogel!« 

Hitro je odšel po stopnicah in jo zavil proti Aničinemu domu.

Ko ga je dekle zagledalo, se je zelo začudilo, kako da je prišel na njeno stanovanje, saj je prišel vedno samo v trgovino, kadar ji je imel kaj povedati ali sporočiti. In tako lepo je bil oblečen. Kaj, če je prišel snubit, ji je hipoma švignilo skozi možgane, a sama se je prestrašila te misli, ki se ji je dozdevala preveč lepa.

Mencej je vljudno pozdravil in se držal nekam resno in mrko. Anica mu je ponudila stol in ga prosila naj se vsede. Komaj je čakala, da bi zvedela, kaj ga je privedlo k nji. Mencej ni hotel takoj sesti. Pogledal je Anico in skoro zakričal: »Najprej se morava pomeniti! To je že vse preneumno!«

Ona ga je plašno pogledala in se skoro prestrašila. Kaj se mu je vendar pripetilo, pa ne kaka nesreča? Zakaj je tako zelo razburjen, se je nehote vprašala.

On se ie hripavo zasmejal in krepko nadaljeval, ne da bi ji pogledal naravnost v oči: »Oprostile! Ne morem drugače! Že tedne in tedne se pripravljam, pa ne morem z z besedo na dan. Kakor šolarček sem, ki zna lekcijo, a mu strah stiska grlo, ker se boji, da bi kaj napačnega ne izbleknil. Veste ... snubit prihajam. Če ste tudi vi zato, da se poročiva, bom res zelo srečen in vesel, če pa ne, mi pa nikar ne zamerite, da vas vprašam, kajti prijatelja ostaneva kljub temu še vedno. To premišljevanje me je pošteno zbegalo!«

Ona ga je še vedno začudeno gledala. Zdaj se je vsedel. Ko ji je enkrat povedal po kaj prihaja, je postal takoj bolj miren. Prijazno se je ozrl v dekletove globoke oči in skoro žalostno ji je rekel: »Ne bodite hudi, saj nisem tak divjak! Upam, da me razumete in da niste hudi name?«

Nasmehnila se je, a le za hipec, kajti vse kar ji je povedal, je bilo tako hlastno izgovorjeno in nekam čudno, da ni bilo v vseh besedah nič lepega in milega. Janez je vedel, da njegova naglica ni naredila najboljšega vtisa, toda saj izpovedal je, kar je mislil. Zdaj je počasi nadaljeval: »Anica! Že dlje vas poznam. Nekega dne sem kar čez noč izsledil v srcu, da vas ljubim in da ste mi mnogo dražji kakor kaka druga. Spočetka sem se boril proti temu, a ljubezen je bila silnejša. Ne zavrzite me! Recite mi vsaj eno bodrilno besedo!«

Zdaj je Anica glasno zajokala, da se je Mencej prestrašil. Bil je v hudi zadregi, a opogumil se je in jo pogladil po laseh ter ji zašepetal: »Ne bodite žalostni! Moj Bog, nisem vas hotel razburjati ne žaliti. Pa grem, saj grem, samo pomirite se! Verujte mi, da sem imel najbolj poštene namene!«

Anica se je med solzami nasmehnila: »Ampak gospod ... ampak Janez ... saj nisem jokala zato, saj sem tako srečna, ker vas tudi jaz že zdavnaj skrivaj ljubim.«

Mencej je objel svojo nevesto. Ko je zvedela mala Milena, da se bo Anica za vedno preselila k njim, in bo postala njena druga mamica, je veselja kar zavriskala in očeta objela.

8.[uredi]

V bližini vasi se je pojavil neznan razbojnik, bil je oborožen od pete do vrha, imel je puško, lovski nož, pištolo in še celo nekaj bomb mu je viselo ob pasu. Neateri so trdili, da se je pritepel z juga, a drugi spet, da se je priklatil nekje s tujine. Videl ga je malokdo in samo od daleč. Kdor je pa imel z njim opravka, ga ni mogel videti v obraz, ker je bil zakrinkan. Bali so se ga vsi, ker je bil zelo nevaren in kdor mu ni izročil, kar je zahteval, ga je takoj sunil z nožem ali streljal vanj. Ubil res še ni nikogar, a marsikdo jo je od njega pošteno skupil. Ljudje sami niso imelo orožja in se tudi braniti niso mogli.

Nekdo je vendarle slutil, do utegne biti ta razbojnik, seveda je o tem molčal in se hotel prej prepričati, preden bi ga izdal. In ta nekdo ni bil nihče drugi kakor Pručka. Njemu se je kar zazdelo, da je najbrže ropar nekdanji kontrabantar Tomaž, o katerem se dolgo ni ničesar čulo in je izginil kakor kafra. Pručka se je hotel o svojih slutnjah prepričati, če so resnične, in sklenil je poizvedovati pri stari Marfi. Neko jutro se je kar nepričakovano prikazal na njenem pragu.

Starka ga je nezaupno pogledala in nekaj zamrmrala, vprašala pa ga ni, po kaj je prišel. Pručka je začel kar naravnost: »Kje pa je tisti vaš nadebudni Tomažek? Menda je dobro napredoval v vsem slabem?«

Marfa mu ni ničesar odgovorila. Pručka se ni dal zbegati, kar nadaljeval je: »Le povejte, kako je z njim, saj že vrabci na strehi čivkajo, da je postal razbojnik. Seveda je za vas hudo, toda pomisliti morate, da strahuje vso okolico in da se ga je treba otresti. Če bo imel več zločinov na vesti, bolj huda mu bo predla. Za zdaj bi jo morda še odnesel, a če bo šlo tako naprej, ga lahko dočaka še smrt!«

Tedaj se je oglasil Jošt: »Da, da, prav imate, gospod! Še celo k nam se je enkrat upal ta nepridiprav! Mene je hotel spraviti na drug svet, davil me je in če bi se žena ne zavzela zame, bi me zaklal kakor prasca!«

Marfa ga je jezno pogledala, a blaznik je nadaljeval: »Veste, tam zunaj se potepa, v prirodi živi, a ona ga bo sama izdala, kajti priroda ljubi ljudi, ki so res njeni, ki žive za vse dobro in delajo v naravi ter si z znojem služijo svoj kosec kruha. Toda tisti Tomaž je razbojnik, ki ni vreden, da bi ga človek poslal na drugi svet!«

Jošt se je nekam zamislil in pričel s tišjim, skoro šepetajočim glasom: »Vedno me žene hrepenenje v prirodo, v to dobro mater naravo, ki jo tako ljubim. Vi ne veste, koliko trpim in kako strašno trpim. Mati zemlja me kliče, moja ljubljena zemlja! Od vseh strani me zove in dobro jo čujem. Dalje in dalje moram, naprej in naprej me žene nepojasljivo hrepenenje. Priroda me vabi, vedno me vabi in samo vabi. In tedaj zatavam. Po polju grem in hosti, poslušam klic grude in hitim dalje. Ali še niste slišali tiste pesmi, tistega glasu? Kako mogočen je in kako tajinstven in večkrat tudi žalosten, da bi človek jokal krvave solze, ko ga posluša. Poljana ječi, gozd vzdihuje, potoki otožno šume in žubore, drevje plaka. In tako me vse kliče in me hoče. Hoče me spojiti z menoj, hoče me objeti in me ljubiti, kakor jaz ljubim vse to!«

Da, da, vse me kliče, mene kmeta, ki sem prisiljen zapustil domačo poljano, da je plevel pognal po njenih lehah. A moral sem na vojsko.

In zdaj me zemlja spet kliče. Med streljanjem topov, med pokanjem šrapnelov in granat, sem trenutno preslišal njen klic. Ni me zvala, kajti nasičena je bila s krvjo tisočev, ki so padli in niso vedeli, čemu, in sama ogromna rdeča rana. Utihnila je, dokler se nisem spet vrnil.

In zdaj čutim, kako me boli glava, kako mi v nji razbija težko kladivo, ki mi drobi moje nežne možgane. Jaz pa hitim naprej in naprej, ker moram iti.

Najbolj me pa zovejo moje planine! Solnčne in jasne stoje tamkaj ponosne in lepe, beli snežniki kakor kralji z ognjenimi kronami. In kamor stopim, slišim klic, ki me vabi višje in višje in ta klic je iz samega neba.

In enkrat moram na vrh! Najvišje moram tedaj, ko bo razsajal vihar, moram, da vidim najvišje grozno božje čudo, ko se Bog sam pogovarja v gromu in blisku s prirodo, s to zemljo, ki preplašena pred njim drhti, ko ji piše postave z ognjeno strelo, postave, ki jih je svet pozabil in kojih prva in največja bo vekomaj ostala tista: »Ljubi svojega Boga nad vse, a svojega bližnjega kakor samega sebe!

In tedaj bom pogledal Bogu v obraz in srečen bom. Tedaj bo moje hrepenenje nasičeno in zgrudil se bom in se zrušil v solnčni prah!

O, da bi ljudje spoznali tisto božjo postavo, o da bi človek vstal k popolnosti in se bolj približal tej nedolžni prirodi, ki vsem vse ponuja in vse daje, da bi se človek tudi po nji bolj približal svojemu Bogu, ki kaže v stvarstvu svojo veličino in moč!

A človek bo ostal v nižavi. Le izvoljenci se dvignejo in tudi jaz se bom dvignil, tudi jaz pojdem, ker me kliče priroda in v prirodi me kliče sam Bog!«

Umolknil je in se plašno ozrl. Pred njim je stala Marfa in ga preteče gledala. Ni ga več ljubila kakor nekdaj, pričela ga je mrziti, ko je spoznala, da bo ostal do smrti beden blaznik.

In zdaj je bila ženščina huda, ker je izdal njenega sina. Jošt je bil vedno večji siromak, naj ga je tudi Marfa večkrat pretepala in ga podila iz hiše. Vse je potrpel. Mirno je prenašal zmerjanje in udarce, če mu je dala jesti, je jedel, če ne, je molčal in nikoli ni tožil, da je lačen.

Pručka je gledal in videl je, kako je mož opešal. Smilil se mu je, a pomagati mu ni mogel. Tudi Marfa se je zelo postarala, jo je pač skrbela usoda njenega razbojniškega sina.

Pručka je šel počasi proti domu. Z njim je hitel Jošt in mu še vedno pripovedoval o svoji prirodi. Tisto noč se je Jošt res spet napotil v planine. Žena ga je ozmerjala in mu ni hotela dati večerje. Nič ji ni zameril. Smehljal se ji je, ko je odhitel v dež in vihar, ter šepetal: »Nocoj je moj večer! Nocoj pridem na vrh in videl bom božjo strelo, čul besedo Večnega in se mu zazrl v skrivnostni obraz!«

Počasi je jel korakati, ko je prišel za streljaj od hiše, kakor bi našel v prirodi zavetje, ne pa doma, od koder je prihajal. Dospel je do skalovja. Spretno se je pričel vzpenjati vkreber, brez strahu je hitel višje in višje. Prispel je pod sivi zaklon, se je hotel vsesti in se nasloniti na roke, kakor je imel vedno navado. Tako sloneč je rad premišljeval o svojih planinah in prisluškoval grmenju in viharju ter strmel v razburkano prirodo.

Tedaj ga je nekdo zgrabil za prsi. Jošt se je urno obrnil, a krepka pest ga je trdno držala in ni se mogel izviti. Pogledal je napadalcu v obraz in spozna Tomaža, ki je sovražno zrl vanj ter ga takoj nahrulil: »No, stari, ali spet noriš?«

»Pusti me, planine me kličejo! Ne dotikaj se me, kajti umazan si in krvav! Čudno, da te sploh puste na teh tleh, tebe razbojnika in ubijalca! No, dolgo ne bo!«

»Zakaj pa ne, ha, ha, ha?« se je hahljal Tomaž.

»Zato, ker so ti na sledu.«

»Kaj praviš Jošt? Pa nisi ti kaj čvekal?« preteče je Tomaž dvignil svojo pest.

Jošt se ni brigal zanj in nadaljeval: »Dolgo ne bo! Danes je že prišel Pručka, poizvedoval je po tebi. Upam, da te bodo kmalu prijeli, saj nisi drugega zaslužil. Zabingljal boš kakor si dolg in širok, a krokarji ti bodo peli poslednjo pesem!«

Tomaž je prisluhnil: »Kaj mi pripoveduješ, da je Pručka vprašal po meni, tisti bedak, ki me ni poznal, ko sem ga dvakrat obstrelil!«

»Pručka, da Pručka!« je udarilo iz Jošta.

Tomaž je zasikal: »In kaj si mu rekel, ti stara mrhovina, ki samo čaka na svoj pogin? Povej, kaj si mu izčvekal!«

Jošt je brezskrbno odvrnil: »Kaj sem mu rekel? To, kar je res in prav nič drugega, da veš! Resnica je nad vse! Sam sem mu povedal, da si bil že pri nas in da si res ves oborožen. Da si prav ti tisti nevarni razbojnik, je pa mož uganil sam, kajti ko sva šla skupaj iz hiše mi je še prijazno pomežiknil in mi sam svetoval: »Bojte se tistega vašega razbojnika, da vam kaj ne stori! Tomažu ne zaupam niti nedolžnega golobiča!« No, jaz se te ne bojim in se te nisem nikoli bal, čeprav si me že večkrat pretepel kakor psa. Posebno tu v prirodi si mi malo mar! Prav nič me ni strah pred teboj! Mene ščiti vsa priroda, a ti si sam, čisto sam!«

Tomaž je divje zasikal: »Gorje ti starec! Pogini, ker si me izdal!«

Jošt je mirno stal pred njim, a divjak se je zaletel vanj, da se je opotekel proti pečini. Tomaž je bil prepričan, da je Jošt zdrknil v prepad. Divje se je zarežal: »Tako te ščiti tvoja priroda! Zdaj pogini bedak, zdaj sem te rešen za vselej!«

Počasi je odšel ob prepadu in govoril sam s seboj: »Vsem vam pokažem! Stari je zdaj razbit v prepadu, še Pručki je treba posvetiti! Bomo videli, kako me bo sprejel! E, tiček je, a danes me ne bo pretental. Zdaj vem, da me je zadnjič spoznal, ko sem še tihotapil tod okoli.«

Jošt je zdrknil čez skalo. Toda poznal je vsako ped zemlje in že naslednji hip se je spretno oprijel škrbe, ki je zijala v skali in počenil ter počakal, da je šel razbojnik mimo. Potem se je urno dvignil, kajti bolele so ga roke in bal se je, da bi ne omagal, ker se je moral krčevito držati za rob skale.

Jošt je dobro čul Tomaževe besede in kar strah ga je stresel. Zdaj bo šel Tomaž nad Pručko, ki pač ni pripravljen na napad in možu bo slaba predla.

»Če pride v hišo k Pručki, je po njem, kajti dobro vem, da ga bo umoril,« je šepetal Jošt.

In zdaj je trenutek počakal. Planine so ga vabile višje in višje, a tam v dolini je zagledal v duhu mrtvo truplo ubogega Pručke z globoko rano v srcu. Bedni blaznik je trenutek pomišljal, a potem se je nasmehnil: »Da, planine, čujem vas. Ve mi ukazujete, naj se vrnem, naj grem, da rešim človeka, kajti bolj človeške ste kakor ljudje sami! Grem, že grem!«

Jošt se je spretno kakor maček pričel spuščati nižje in nižje, pri tem je pa pazil, da je delal kolikor mogoče tiho, ker je vedel, da mora biti Tomaž nekje blizu. Ko je dospel v dolino, je zagledal komaj za streljaj pred seboj dolgo senco, ki je hitela proti vasi. Takoj je vedel, da je to Tomaž in nihče drugi. Podviznil je korak in že je bil blizu njega. Potem je stopal za njim počasi in enakomerno proti Pručkovi hiši.

Pručka tisto noč ni mogel spati. Zvečer je dolgo časa čital in potem je premišljeval o Tomažu, katerega je nameraval drugo jutro naznaniti. Ko je legel, se je zaman trudil, da bi usnul, spanec mu ni hotel zatisniti oči. Nejevoljen je vstal in se oblekel. Potem je jel v temi hoditi po sobi. Pručka ni maral luči, če ni bilo treba. Najrajši je čepel kar po več ur v temi, gledal pred se in premišljeval. Ko je tako hodil po sobi, se je slučajno ustavil pri oknu. Tedaj je videl, kako je hušnila proti hiši senca in za njo druga.

»Kaj pa je to?« se je možakar vprašal in že je brezslišno segel v nočno omaro po svoj revolver. Nekaj časa je vse molčalo, le tiktakanje ure se je slišalo v nočni tišini. Pručki se je takoj zazdelo, da ga hoče obiskati razbojnik, ker ga je morda obvestila mati, če je stikal okoli in mu povedala, da je Pručka izpraševal za njim. Da, tale Tomaž je najbrže izvohal, kdo je bil včasih Pručka in zdaj ve, da nima tako nedolžnega nasprotnika pred seboj kakor si je mislil tedaj, ko je bil še prepričan, da je vse govorjenje o Pručkovih pustolovščinah samo prazna marnja. In jutri pojde Pručka z orožniki, kajti vsi slutijo, da se Tomaž skriva na planinah. Tudi Marfino kočo bodo še temeljito preiskali. In to bo pač neljubo temu divjemu Tomažu, ki ima gotovo tamkaj skritega. E, tudi Marfa ni najbrže tako nedolžna kakor se dela! Skoro gotovo daje potuho svojemu ničvrednemu sinu, čeprav dela fant z njo tako grdo, da je joj! In Marfa mora tudi vedeti, kje se ta nepridiprav največkrat skriva. Vse bo treba točno poizvedeti. Pručka je mirno čakal v temi, prisluškoval je v noč in nekaj kakor veselje je zavalovalo v njem. Tista pustolovska kri, ki jo je zatrl v sebi, je zdaj spet zakipela in že je bil ves navdušen za novo pustolovščino. Bal se sploh ni nikoli, pa če je bil v še bolj kočljivem položaju. A tukaj je imel vendarle povsod boljše stališče kakor napadalec, ki je stal tam zunaj.

Zdaj se je razbojnik prikazal pri oknu in tudi on poslušal.

»Pričnimo igrati komedijo!« je šepnil Pručka in se splazil k postelji ter pričel nalahno smrčati. Nato je hrkal vedno glasneje, dokler ni prekinil in spet pričel smrčati.

Tomaž se je pod oknom zadovoljno režal: »Dedec je danes pač pil, zato spi kot klada in zbudil se bo menda na drugem svetu! Ha, ha, ha! Ta drenovina hodi tudi preveč okoli Angele, ki sicer nikoli ne bo moja žena, a tudi njegova ne, kajti kar ljubosumnost čutim, če vem, da se kdo preveč zanima zanjo!«

Jošt je stal skoro tik Tomaža in Pručka je zdaj samo premišljeval, če ima dva sovražnika ali samo enega, kajti takoj je videl, da se Tomaž nikoli ne obrne in se ne zmeni za senco, ki stoji za njim. Da je to Jošt, si Pručka ni mogel misliti. Nazadnje se mu je vendarle zdelo, da je njegova sumnja prava in da je le prbi njegov sovražnik, a drugi ga bo morda še ščitil, ali pa opozoril na nevarnost.

Tomaž ni dolgo prisluškoval pri oknu, že je šel k vratom in jih z vetrihom spretno odprl. Spet je prisluhnil. V sobi se ni nič zganilo. Pručka je še vedno brezskrbno smrčal. Jošt je zunaj pod lipo nervozno pričel mencati z nogami, sam ni vedel, kaj naj stori in kako naj opozori napadenega, da je v nevarnosti. Že se je počasi splazil k oknu in hotel potrkati na šipo. Potem se je pa spomnil, da lahko stori drugače in od zadaj zgrabi Tomaža ter pomaga Pručki, da ga premagata. Zdaj je tudi sam šel proti vhodu. Kakor podlasica se je splazil razbojnik v hišo in odprl sobna vrata. Naslednji hip je pa zazijal in še preden je bil na jasnem, kaj naj stori, je moral divje zaškrtati z zobmi, kajti spet ga je Pručka prehitel in mu posvetil v obraz z električno svetilko. In Tomaž je samo zaslepljen začul rezki krik: »Roke kvišku, sicer si ranjki!«

Tomaž se je hotel obotavljati, a že je imel v desnem rokavu kroglo, ki mu je pošteno ranila roko, da je niti dvigniti ni več mogel. Preden je mogel pograbiti svoj revolver z levico, je spet čul rezke besede: »Če se le ganeš, si takoj rajnki!«

Razbojnik je ostal trenutno miren, a Pručka se je zadovoljno režal: »E, fant, zakaj se meriš z menoj, s starim grešnikom. Pa še nekaj je, veš, moja vest je mirna in čista, zato je sreča z menoj. Ti imaš pa slabo vest in si v večnem strahu! Vidiš, mislil si, da me boš poslal na drugi svet, pa pojdeš sam v luknjo!«

Tomaž se je živahno zganil, a Pručka je bil spet urnejši in že mu je poslal kroglo v levo roko: »Oprosti mi, sicer ne delam preveč lepo s teboj, no, nevaren tič si, saj si še ti mene dvakrat obstrelil, čeprav sem nedolžen človek in pošten državljan, ki še nikomur lasu ne skrivi. Brani se pa vsak, veš živeti je včasih vendarle lepo. In če postaneš kdaj pošten in pameten človek, boš šele znal ceniti vrednost življenja.«

Tomaž je bil zdaj brez moči, Pručka mu je pobral orožje in dejal: »Zdaj pa pojdeva k ozornikom.«

Tedaj je stopil iz teme Jošt in Pručka ga je začudeno pogledal: »I, kaj pa vas nosi tod okolil?«

»Ubiti vas je hotel in prišel sem, da bi vas branil, a se znate preveč dobro braniti sami,« je hitel Jošt. Pogled njegovega sinovca mu ni obetal nič dobrega, a Jošt se ni brigal zanj in je nadaljeval: »S planine sem prihitel, da bi ne bilo prekasno. Zdaj se vrnem, kajti strmine me kličejo in lepo je na njih, saj je tako mirna noč!«

Pručka je odvedel svojega jetnika k orožnikom. Poklicali so zdravnika, ki je Tomaža obvezal in so ga potem odpravili zjutraj v Ljubljano.

Pručka je modroval: »I, saj sem vedel, da me nekaj tišči, pa je bil ta divjak, ki si je hotel privoščiti moje življenje. Upam, da ne bo nikoli več strašil tod okoli!«

9.[uredi]

Tomaž se je moral zagovarjati pred sodniki. Spočetka je tajil, da bi bil on razbojnik, ki je strahoval vso domačo okolico, češ, če je napadel ljudi maskiran razbojnik, ne more nihče trditi, da je to bil prav on, od blizu iz oči v oči ga pa brez krinke nihče ni videl.

Ko je bil zaslišan Jošt, je fant trdil, da je možakar blazen in da njegova izpoved ne velja. Jošt se je smehljal in povedal vse, kar je vedel in znal; ko mu je sodnik omenil planine pa je začel fantazirati in govoriti o svojih gorah, ki ga kličejo, o prirodi, ki mu ne da pokoja in ga vedno zopet in zopet zove v svoj objem.

Zaslišali so druge priče in pestili dolgo Tomaža, a ni se hotel vdati. A trmasti so bili tudi sodniki in pametni. Zaprli so k njemu nekega nedolžnega jetnika in Tomaž mu je vse izblebetal. Ko je bil spet zaslišan, je priznal vsa svoja dejanja. Sodniki so se dolgo posvetovali. Ubil razbojnik res ni nobenega, toda namen je pač večkrat imel in samo njegova sreča, da ni koga usmrtil.

Na zadnje so ga obsodili na 15 let ječe. Obsodbe se je menda Marfa bolj prestrašila kakor Tomaž sam. Vedno se je jezila nad njim, oštevala ga je in svarila, in on jo je še pretepal. A v globini ji je ostala ljubezen do sina-izgubljenca in izbruhnila pri sodbi na dan. Žena je prebledela in potem krčevito zaihtela in zavpila: »Sin, moj sin!«

Odvedli so jo in šla je domov skrušena in potrta, a za njo je taval Jošt ves preplašen in zbegan. Ko sta prišla domov, je Marfa vzrojila. Pričela je zmerjati Jošta, da je on kriv, da so dobili Tomaža, kajti dobro se jim je skrival, dokler ni sam Jošt vsega očenčal. Jošt jo je mirno poslušal in molčal. Upal je, da bo nevihta kmalu minila brez hujših posledic. Bil je tudi pripravljen držati nekaj zaušnic, samo, da bi se spet vse pomirilo. Pa se ni. Marfa je divjala vedno bolj in bolj. Nazadnje je pograbila Joštove cunje in mu vse skupaj vrgla pred vrata: »Pojdi kamor hočeš, pri meni nimaš nobenega prostora več!« 

Jošt se je vsedel na kup svoje obleke in se prijazno smejal predse: »Zdaj bom še bolj združen s teboj priroda božja! Zdaj sem ti še mnogo, mnogo bližji!« 

Marfa je pa divjala po hiši, klela gosposko in ji žugala, češ, kako so ji mogli kar na 15 let obsoditi njenega sina, njenega Tomaža. In ta jeza ji je ostala. Vedno se je jezila in srdila nad sodniki. Kmetje, ki so jo poslušali, so se ji smejali. Niso privoščili nji, a za Tomaža je vsak rekel, da je dobil, kar je zaslužil in da je bila njegova kazen še premila. Otroci so pa starki radi nagajali, kajti za hudobno so jo imeli, in otrok v svoji odkritosti večkrat stori kaj, česar bi ne smel – a misli si, da se s tem maščuje nad človekom, ki ga smatra za krivičnega.

Jošt je upal, da se je Marfina jeza pomirila in spet se je vrnil. Mrmraje ga je sprejela, a jesti ni dobil skoro nikoli in vedno ga je podila. Ko je enkrat spet divjala, ga je spet vrgla skozi vrata in jih za njim zaklenila.

Jošt je obupaval: »Svojo hišo imam, pa ni moja, kajti niti prenočevati ne smem več v nji. Kaj naj storim, kam naj grem? Nikogar drugega nimam, kakor tebe. Priroda moja. Tebe ljubim vedno bolj in ti mi ostaneš večno zvesta. K tebi, samo k tebi!«

In šel je v večer, in žalost se ga je lotila. Počasi je stopal skozi gozd; prebredel je potok in se smejal, ko je videl v mesečini, ki se je razlivala po valovih, svoj obraz in svoje razmrščene lase in brado: Tak sem torej, namesto, da bi prišel v prirodo mlad in lep, saj me je vedno ljubila, saj mi je ostala vedno zvesta, le samo ena in nobena druga ne! V tujini sem bil in ljubil sem zemljo domačo in prirodo ter koprnel za njo. Na Ruskem, v Galiciji, na Poljskem, povsod, povsod me je klicalo in vabilo. Nisem hotel čuti tistega klica in sem bedak mislil, da ga bom zatrl v svoji duši, pa ga nisem mogel.

In vrnil sem se domov in spet sem začul tisti klic, še silnejši, še močnejši klic svoje zemlje, klic moje prirode, ki me je vabila: »Pridi!« 

In čutil je, da ga boli glava bolj kakor kdaj poprej, čutil je, da se nekaj trga v njem in bilo mu je, da se trga od vsega, kar ga je kdaj vezalo na ljudi, da ostaja vedno bolj sam, vedno bolj spojen s prirodo in njeno skrivnostjo ter z Bogom, ki ga je čutil povsod v naravi velikega, nedojemljivega in vendar dobrega, čeprav obenem strašnega in silnega.

Tiho je šepetal: »Neštetokrat sem šel, a zdaj grem za vedno! Čakal sem na to uro in prišla je. Bog mi jo je poslal in On je dober in usmiljen, dal mi je to domačo grudo, vrnil me je domu, da mi je naklonil srečo in milost, da lahko tu ostanem in umrem. In to je moja sreča, moja neizmerna sreča!«

In Jošt je šel. Vso noč je taval okoli. Obhodil je skale in se vrnil v dolino, obšel je gozd in hitel čez domače polje. Vrnil se je k vaški cerkvi in si jo vso še enkrat ogledal od zunaj, kakor bi jo prvič videl in ves čas se je zagonetno smehljal. Potem je šel v hosto v najglobljo šumo. Poslušal je in šepetal sam s seboj ter spet taval dalje. Njegove misli so postajale vedno bolj trudne in meglene. Ničesar se ni več zavedal. Le to je vedel, da mora dalje in dalje, naprej in naprej, da ne sme domov, da nima več doma in da je njegov dom samo še njegova zvesta domača zemlja vsa kar jo je.

Drugi dan je taval nekje po okolici. Ničesar ni jedel, nikomur ni rekel, naj mu kaj da. Taval je in taval in se samo smehljal. Njegov obraz je bil mrtvaško bled, oči so mu vročično sijale, noge so bile trudne in težke, da so se zapletale, a on je šel in šel.

In tako je taval tri dni in tri noči brez oddiha, brez pokoja. Tretji dan je zjutraj prišel pred vaško cerkev. Bila je odprta. V cerkvi je bila sv. maša. In zataval je v cerkev in se sklonil in poklenil v prvo klop. Pobožno je pričel moliti. Sam ni vedel, kje je, a zdelo se mu je, da se je vrnil nekam, odkoder je prišel, ko je bil še mlad, zelo mlad, ko je bil še majhen otrok.

In od tod ni hotel več. Tak je hotel ostati in tu je hotel ostati. Da vrnil se je v svojo mladost, njegova duša jo je še enkrat zaživela, a usta so šepetala molitve, ki jih je znal in so se zdaj kar same pojavljale v njegovih mislih.

Ko je bila maša končana, je Jošt slonel na klopi z glavo naslonjen na naslon in mirno čakal. Ljudje so odšli iz cerkve, a on se ni zmenil. In prišel je cerkvenec Gašper, sivi starček z otroško jasnimi modrimi očmi. Počasi ga je potresel za ramo: »Jošt, maša je končana. Ali ne greš domov? Kje si vendar hodil, da si tako truden.«

Jošt se ni zmenil. Zdaj ga je cerkvenec stresel krepkeje in se začuden ozrl vanj. Jošt je ostal miren in se ni niti premaknil. Stari Gašper se je nagnil k njemu in se začuden umaknil, Jošt je gledal vanj stekleno in mrtvo ter se še vedno smejal. Hotel ga je dvigniti, pa ga ni mogel in Jošt je zdrknil nazaj in se sesedel na tla.

»Jošt umira!« je zakričal stari cerkovnik in hitel po ljudi. Prišli so nekateri in mu pomagali odnesti Jošta iz cerkve. Nekdo je hitel po zdravnika, ki je prišel kmalu in samo ugotovil, da je Jošt mrtev.

Jošta so položili v sivi mrtvašnici na mrtvaški oder, kjer je ležal v črno oblečen in čakal na pokoj.

Ponoči, preden so pokopali Joštovo truplo, je prišla v mrtvašnico Marfa. Zjutraj so ga imeli zagrebsti in prišla je, da bi se od moža poslovila za vedno.

Tista ženska je bila res čudna. Živela je v večni borbi med dobrim in zlom. Včasih ji je premagala njena dobra stran in tedaj je bila kakor dobrota sama. A zadnje čase je premagala v nji mržnja vsa plemenitejša čuvstva in Jošt je moral mnogo pretrpeti.

Marfa je bila zdaj prepričana, da je bila ona sama in nihče drugi kriv njegove smrti. Vedela je, da je bil Jošt neozdravljivo bolan, da je morala njegova bolezen končati s smrtjo, a vendarle ji je očitala vest, da je tudi ona mnogo zakrivila, da je moral mož že pod rušo, saj niti v lastni hiši ni imel več mirnega kota.

Marfa se je zazrla v krsto. Ogledala si je bledo in shujšano lice tistega, s katerim je živela nekaj let. Tiho je pokleknila in pričela moliti. Potem je skočila kvišku in zaihtela. Prosila je moža, naj ji odpusti, da je sama tako sirotna, da jo tako boli ker ji dela sin tako sramoto in da jo preveč bije življenje, saj je tudi on moral biti bolan in ne zdrav kakor so mnogi drugi. Plakala je in izpovedovala svojo bolečino in trpljenje svoje notranje muke in boje.

Jošt je pa ležal tam pred njo tih in miren in se ji prijazno smehljal. On ji je pač odpustil, saj ni bil nikoli jezen na njo, le žalosten. Zdaj se je njegov obraz smejal nji in vsemu svetu, saj se je njegov duh preselil v večnost, kjer sije solnce božje ljubezni, kjer je samo veselje in sreča, kjer je razrešena vsa skrivnost tega minljivega življenja in smrti in tudi tajna matere prirode in starke zemlje, ki nas enkrat vse objame in zaziblje v večne sanje.

10.[uredi]

Angela je postala najemnica Ankine trgovine. Mencej ji je preskrbel nekaj posojila v hranilnici. Hvaležna je prevzela podjetje in e pridno lotila dela. Šlo je. V delu je skušala najti uteho in v vdani ponižni molitvi. Pručka se je večkrat pri nji oglasil. Vedno ji je povedal kakšno veselo in se potrudil, da bi jo pošteno razvedril, toda ni se mu posrečilo. Včasih se je res malo nasmehnila, a do pravega veselja je ni mogel pripraviti in to ga je kar bolelo, saj bi bil tudi sam srečen, če bi videl, da se je potolažila. Včasih ga je še celo grizla misel, da se dekle muči in trpi zavoljo Tomaža, saj je nazanje le oče njenega otroka. Toda motil se je. Angela je trpela ker si še vedno ni mogla odpustiti kar je zakrivila, čeprav je bila sicer že dokaj pomirjena.

Njen sinček Andrejček je pa strica Pručko imel kar rad in zelo dobro sta se razumela, saj je stric znal povedati toliko šegavega in ga pozibavati na kolenih, da je deček kar norel samega veselja in mu samo kričal: »Še, striček, še!«

Sicer pa je bil Pručka le pri Angeli tako vesel in navidezno brezskrben. Drugače pa je bilo v pisarni in pri njem doma. Pručka je zadnji čas zelo pridno delal in vedno snoval nove načrte. Skušal se je poglobiti vedno globlje v podjetje in najti nove vire, da bi se razširilo in razmahnilo.

Nekega dne je prišel k Menceju in se pričel z njim posvetovati da bi zadrugo razširili in napravili po drugih krajih več podružnic. Vedel je, da je v daljni okolici več krajev, kjer je dosti sadja, a v bližini ni železnice in zato se ljudje ne brigajo za svoje pridelke, ker se boje stroškov prevoza. Sadja je bilo vedno več, ljudje so potrebovali denar, a ta nesrečna prevoznina je jemala vsem pogum. Pručka je pa dokazal, da bi se podjetje z malimi stroški zdatno razširilo, denarja bi bilo vedno več, saj je bilo dovolj povpraševanja. Tudi sadjarjem bi bilo s tem pošteno pomagano in to je bil vendar glavni namen zadruge, saj je vedno gledal, da so imeli ljudje od nje svojo korist.

Res so sadjarji premalo cenili vrednost sadja, ki so ga pridelali in mnogo ga je šlo po zlu. Če bi pa bilo več podružnic, bi kmetje lahko blizu oddajali sadje brez večjih stroškov, dobili bi zanj pošteno kupnino in zato bi se jim tudi kmalu vnelo veselje do sadjereje, ki so jo zanemarjali.

Mencej je bil takoj vnet za Pručkine zamislice. Vedel je, da bo to za kmete res dobro, če se ustanove podružnice. Pri tem bi pa bilo še bolj pomagano Pručki kot doslej, kajti imel bi tudi mnogo več dela in skrbi. Slutil je, da se želi Pručka osamosvojiti oziroma doseči kaj več, do česar je imel tudi pravico, saj je bil dober in pošten uradnik, ki se ni bal nobenega dela kadar je bilo treba.

Ker ga je Mencej zdaj dobro poznal in ni več dvomil nad njegovim poštenjem ne nad njegovo delavnostjo in vestnostjo, mu je kar sam ponudil z zadrugo mesto družabnika, češ, naj vloži vanjo svoje prihranke, da bo dobival odstotke od dobička, a za svoje delo bo še posebej plačan kakor doslej.

Pručka je bil mahoma ves v ognju. Na vse to je že večkrat skrivaj mislil in bi tudi rekel vsakemu drugemu samo Janezu ne, kajti kakor se ni nikogar bal, tako je imel do Janeza tiho spoštovanje, ki mu je vedno ostalo, saj ni mogel nikoli pozabiti, da je Mencej tisti človek, ki mu je izkazal največjo dobroto in ga je vrnil družbi poštenih ljudi.

In Pručka se je vneto lotil dela. Ker je imel načrt že narejen, mu je zdaj šlo urno kakor po vrvici. Kmalu je ustanovil več podružnic, dobil je zanesljive ljudi, saj je poznal vsakega človeka devet fara naokoli. In kmalu je vpeljal svoje nove uradnike pri podružnicah, podjetje je hitro uspevalo, vse je šlo kakor si je zamislil in želel.

Mencej je bil vesel svojega prijatelja. Vedno je čutil tiho zadovoljstvo, kadar se je spomnil, kako je bilo pred leti, ko je prišel Pručka prvič k njemu ves nesrečen in popolnoma izgubljen.

Pručka pa pri vsem svojem delu ni pozabil za Angelo. Kadar je mogel je prišel na kratek pomenek. Zdaj je imel pred seboj jasno začrtano svojo bodočnost, tudi sam je bil ugleden mož in vedel je, da bo enkrat imel še nekaj premoženja, ki si ga bo pošteno pridobil. In tako je imel vse, le dobre in prijazne žene in gospodinje mu je manjkalo in pogrešal jo je.

Angeli se je včasih čudno zdelo, da jo Pručka tolikrat obišče, a ni si mogla verjeti, da mu je kaj za njo. Odkar jo je zadela sramota, si je vedno mislila, da je najslabša pod solncem. Svojega malega Andrejčka je ljubila kakor najdražji zaklad in skrbela zanj, da bi bolje ne mogla skrbeti nobena mati za svojega ljubljenca.

Nekega dne pa je Pručka legel.

In zdaj je Angela hipoma spoznala, kako je vse prazno, odkar ga ni več k nji v trgovino. Koliko veselih ji je včasih povedal in nič vsiljivega in prisiljenega ni bilo na njem, temveč vse tako prijazno, domače in naravno. Da, da, ta Pručka je bil res pravi človek in mož na mestu, pa kako se je znal prijazno in lepo poigrati z njenim malim otrokom.

In potem je zvedela, da je Pručka nevarno bolan. Zaskrbelo jo je. Začutila je bolečino, kakor bi jo kdo sunil z nevidnim mečem naravnost v srce. Skrivaj je trpela in tarnala. Nikogar ni imela, da bi mu potožila, kako hudo ji je in koliko mora prestati v tej strašni negotovosti in strahu za njegovo življenje.

Potem je vzela svojega ljubljenca in šla z njim v vaško kapelo koncem vasi, kjer sta odslej vsaki dan o mraku šepetaje molila, sama mu je narekovala kratko molitev, naj Bog mu pomaga, da bi se popolnoma zdrav spet vrnil. Kadar jo je pa premagala prehuda bolečina, je sama sebi očitala in se jezila nad seboj ter vzdihovala: »Zakaj sem tako nesrečna? Zakaj sem verjela sleparju Tomažu, da zdaj ne morem več upati, da bi me vzljubil človek kakor je tale? Kako bi bila lahko srečna! Zdaj šele vidim, koliko mi je zanj, zdaj, ko ga ni več k meni! Morda me ima vendarle tudi on vsaj malo rad, morda čuti tiho simpatijo do mene, ali pa samo usmiljenja. Tolikrat je bil tukaj in nikoli mi ni ničesar omenil.«

Naslednji dan je Angela zvedela, da ima Pručka pljučnico. Preplašena je begala po trgovini. Nobeno delo ji ni šlo izpod rok. Bila je vsa obupana in sama si ni vedela pomagati. Najrajši bi vse skupaj zaprla in mu šla streči, a ni si upala.

Pručka je bolezen srečno prestal, njegova krepka narava je zmagala. Čez nekaj tednov je okreval. Komaj je vstal s postelje, je bila njegova prva pot k Angeli. Ona se ga še ni nadejala, čeprav je slišala, da je že izven vsake nevarnosti, in je bila tega zelo vesela.

Ko ga je zagledala, da prihaja skozi vrata, je zardela samega veselja in zadrege. Obraz ji je zasijal tihe sreče. In ko je vstopil bled in shujšan, a vendar vesel, da je bil spet zdrav, bi bila najrajši kar zavriskala.

In on je bil tako prijazen in domač. Pravil ji je o svoji bolezni. Vse je obrnil na veselo stran, da je kaj trpel, o tem sploh ni omenil in smejal se je, ko mu je rekla, da je pač moral mnogo prestati.

Angela je opazila, da jo je večkrat radovedno motril in zdelo se ji je, da ji hoče nekaj povedati, a se sproti premislil. Samo, da je zdrav, da ne bo umrl, si je mislila Angela in bila je zadovoljna.

Pručka je dolgo posedel, a čas je minil kakor blisk in ko je odhajal, ji je bilo tako lahko pri srcu, kajti zazdelo se ji je, da mu ni tako malo za njo, saj je vendarle najpreje prišel k nji v trgovino, in vendarle je dobro opazila, da ni še nič kaj trden. Skrivaj je pričela upati, da jo kmalu zasnubi.

11.[uredi]

Neko poletno jutro so še pred zoro pričeli pokati topiči. Vsa vas je bila pokonci.

Mencejeva hiša je bila vsa ovenčana s cvetjem, zelenjem in zastavicami. Kako tudi ne, saj je sprejela danes novo gospodinjo in nebroj veselih svatov.

Kmalu so se pričeli zbirati vozovi s svati, bilo jih je vse polno in vendar so še vedno prihajali novi.

Topiči so pokali vedno naprej. Potem se je oglasil zvon sv. Primoža. Globoko in svečano je zabrnel v mlado jutro. Za njim se je oglasil drugi in potem tretji. Glasovi so se razposajeno zaletavali, peli in oznanjali veselje.

Izza hriba je počasi pokukala zarja in se takoj vsa prešerna razlila čez plan. Bila je svetla in lepo rožna kakor nevesta v čaru svoje deviške ljubezni in lepote. Bela meglica je zatrepetala in se dvignila nekam v višave, kjer je izginila.

In oglasili so se ptiči pevci in zapeli, kakor bi bili slutili, da je v vasi praznik. Svatovski vozovi so bili zbrani. Že se je dolg sprevod pričel pomikati proti cerkvi. Nevesta je sedela poleg Pručke, ki se je držal resno in ponosno, čeprav je bil tudi vesel, da bi najrajši vriskal in objemal ves svet. Vedel je, da je danes Mencej spet srečen in vesel, da je našel novo družico in dobro mater svojemu otroku, ki ga je tako ljubil.

In Pručka je bil ponosen na svojo tovarišico, saj človek ne vodi vsak dan seveda k poroki, pa še take neveste! Kako veselo jo je peljal v cerkev, saj jo je peljal svojemu edinemu in resničnemu prijatelju, za katerega bi takoj rad vse žrtvoval, pa če bi bilo treba še take žrtve.

Anca je bila bleda in lepa kakor iz marmorja. Vendar ji je radost sijala raz obraz in kdor jo je pogledal, se je še enkrat nehote ozrl vanjo, saj je bilo v njenem obrazu toliko miline, da je spominjal skoro na nekaj nadzemskega.

Mencej je sedel poleg Angele. Nikamor si ni upala pogledati, saj se je smatrala za tako grešnico, a ta dobri Mencej je prezrl njeno sramoto. Vedel je, da jo ima Pručka rad in da jo bo danes ali jutri zasnubil in prav zato, da je bil njegov prijatelj še bolj vesel, je pokazal, da se ne sramuje njene družbe in se pelje z njo skupaj proti božji cerkvi, kjer bo sprejel svojo mlado nevesto.

In potem so zvonovi za trenutek utihnili. Po polju se je vila dolga vrsta voz, vsa praznična in prijazna. Žitno klasje je zvedavo kimalo in šuštelo; ptiči so vreščali, peli in se spraševali, kaj vse to pomeni; gozd za poljano je drhtel, v drevju je šelestelo.

In Menceju se je zazdelo, da je tudi priroda vesela tega dne, da ga tudi priroda pozdravlja, saj jo je vedno ljubil.

Opravilo je hitro minulo in ponosno vzravnan je odšel Mencej s svojo nevesto izpred oltarja. Bilo mu je kakor v lepih sanjah. Spet je vodil s seboj ljubko nevesto, spet je imel gospodinjo in mater svojega otroka. In zdelo se mu je, da gre z njim spet tista mlada, nežna prva ljubezen, ki jo je tako pogrešal in je tako koprnel po nji.

In ko je pomagal nevesti v kočijo, ji je prijazno pogledal v lepe modre oči. In spet se je spomnil na Mileno, tako silno sta si bili podobni. Zdaj mu je blago čuvstvo zastrujilo po telesu, nežno je objel nevesto in jo kakor otroka posadil poleg sebe.

Spet so zadoneli topiči in zabrneli zvonovi. In solnce se je sprostilo čez svate in jim z žarki povezalo rdeče šopke ter poljubilo nežno nevesto, kakor dehtečo lilijo sredi rožnega vrta.

Mencejeva in Ankina svatba je bila res nekaj posebnega, česar še ni doživela ta vas. Na svatovščino so bili povabljeni vsi vaščani od prvega do zadnjega. Stari očanci so se čudili in kimali, mladina je bila vsa razigrana. Bilo je dosti jedače in pijače, še godci so prišli, tisti bovški, ki tako godejo, kakor je znal sam Kurent, ki je motil ljudi, da so noreli, namesto da bi resni praznovali prosti čas.

Vse je bilo veselo in srečno, a menda najbolj nevesta sama, ki je sedela poleg ženina in se mu samo blaženo smehljala. Kadar jo je kaj vprašal, so ji vztrepetale ustnice in komaj slišno mu je odgovorila. On pa je vedel, da je vesela in to mu je bilo v blaženstvo. Nji se je tudi vse dozdevalo prehrupno, a on se je smejal, ravnal se je po starem pregovoru: »Napolni mero do roba, gorje pa, če teče ti čez!«

Zato so svatje kar debelo pogledali, ko jim je o polnoči prijateljsko povedal: »Najpametneje je, da se za danes ločimo! Pametno smo svatovali, vsi smo dobre volje, vendar ne pijani. Zato bomo pa jutri še nadaljevali vsi veseli in zdravi. Le spet pridite jutri! Čemu bi nocoj preveč pili in zapravljali pamet in zdravje?«

Stari očanci so spet kimali: »Pameten mož, zato je tudi beseda pametna! Prav ima! Tudi jutri bo dober kozarec ali dva!« 

Mladini ni bilo preveč všeč, a kaj je hotela. Fantje so se nekaj usajali, da to ni narodni običaj, da se svatuje kar naprej, dokler je sploh vsega kaj. Toda nihče jih ni poslušal, kar je rekel gospodar, je pač moralo biti!

In svatba se je res nadaljevala kar še dva dni. Svatje so ostali veseli in pametni pa dobro so se zabavali, da jim je bilo kar všeč, kar je Janez ukrenil.

Tretji dan popoldne, ko so bili spet zbrani je vstal Pručka, zadovoljno so se mu smehljale oči, ko je udaril po kozarcu in počasi začel: »Menda lahko prekinemo! Oprostite in dovolite mi, da povem besedo, ki bi jo bil moral že povedati, pa sem čakal raje za danes, za zadnji dan. Resnični ljudje smo na svetu, popolnega človeka pa sploh ni! Toda, če hočemo govoriti po pravici, moramo priznati, da je še vedno mnogo poštenih in značajnih ljudi, ki so res dobri in pravični. In dokler bo kaj takih med nami, bo kmet še vedno vreden svoje časti, da sme biti kralj na svoji zemlji, še vedno bo vreden, da ima svoja polja, njive in hosto, hribe in gore! In eden izmed pravih naših stebrov je današnji ženin, moj edini in pravi prijatelj Janez Mencej. Zdavnaj se že poznava in neporavnane račune imava, katerih sem se spočetka bal in si mu jih nis m niti upal omeniti. A Janez jih je sam poravnal, kredo pozabljenja je potegnil čeznje in dejal: »Vse, karkoli je bilo med nama, naj bo pozabljeno!« In takih ljudi je malo. Zato ga danes še toliko bolj veselo pozdravljam, mu nazdravljam in čestitam. Čestitam mu, ker je dosegel toliko v življenju, ker je vztrajal v svojih borbah in je ostal zvest samemu sebi, in vedno odkritosrčen in pošten ter dober kakor pšenična pogača. Gospod je postal, a ni ga strpelo v mestu. Nazaj je hotel na svojo grudo, moral je na deželo k svoji zemlji, ki jo je vedno ljubil in ji ostal zvest. In zemlja mu je poplačala njegovo zvestobo. Poglejte ga, kako je srečen! Veselja mu žari obraz, pogumno gleda v bodočnost, ki se mu smeje. Blagostanje si je pridobil, vendarle ni kakor tisti svetopisemski mož, ki je zakopal svoj talent. Ni si nagrabil premoženja in občepel na njem. Dal ga je med ljudi, ustanovil je našo sadjarsko zadrugo, ki daje dobiček nam vsem. Vsakemu je pomagal kakor in kjer je sploh mogel. Vedno je gledal, da je lajšal kmetu skrbi. To je pač delal iz velike nesebične ljubezni do kmetskega stanu in iz strahu, da bi kdo od vas ne opustil obdelovanja svojega polja in ne prodal svoje zemlje. O sebi sploh ne govorim. Kar je Janez meni storil, je sploh preveč in mu ne bom nikoli poplačal, če bi delal zanj vse življenje, saj mi je neštetokrat pomagal, ko sem že klonil in spet me dvignil in me podprl, kar ne bo nihče drugi kakor sama midva. Pozdravljam ga iz vsega srca. In njegovo ljubljeno družico pozdravljam! Zdrava in vesela naj ga spremlja skozi življenje, saj sta vredna, da sta se našla! Bog ju živi!«

Vsi so dvignili kozarce in nazdravili na novoporočencema. Mencej se je vsem zahvalil in pozdravil Pručko, kot svojo desno roko pri vseh njegovih podjetjih.

Tedaj pa je udarilo med svate kakor bomba. Po cesti je prišel občinski sluga Čeč, se ustavil pri svatih, si obrisal znojno čelo, brž izpraznil par ponujenih kozarcev vina, se globoko oddahnil in dejal: »Saj sem tako žejen, da vam še nazdraviti ne morem. Torej hvala za rujno vince! V zameno vam pa povem novico, ki vas bo pač zanimala, a ne menda preveč razveselila: Tomaž je snoči pobegnil iz ječe. Z njim sta ušla še dva druga kaznjenca. Kako so mogli priti iz ječe, to doslej še ni pojasnjeno. Menda jim je zunaj kdo pomagal.«

Sluga je spet dvignil kozarec in ga izpraznil na dušek. Pručka se je ozrl na svojo izvoljenko. Bila je bleda in otožno ga je gledala. Janez pa je dvignil kozarec: »Pustimo jih, naj blodijo, kjer hočejo! Upajmo, da jih k nam ne bo, sicer se pa ne bojimo nikogar! Tudi orožništvo bo gotovo nocoj še bolj budno.«

Svatje so bili vendarle nekam zbegani, ko so se poslovili in odšli počivat.

12.[uredi]

Nekaj tednov nato se je vršila spet druga svatba, ki sicer ni bila tako hrupna kakor Mencejeva, a vendarle resnično vesela in polna zabave. Pručka je namreč kar nepričakovano zasnubil Angelo, in sicer tako kakor je znal samo on. Nekega dne je namreč vstopil v trgovino, si mencal roke, mežikal in se poredno smejal. Nazadnje je spet pomežiknil Angeli, ki ga je kar začudeno gledala, si pogladil svoje postrižene brke in počasi ter preudarno položil svojo desnico na pult in potem dejal: »Danes pa prihajam s posebno zadevo. Kajne vse pride v življenju na vrsto. Ne vem, kako se bova kaj pogledala, čeprav ne dvomim, da sva si doslej bila dobra prijatelja. Kajne?«

»I, seveda. Kaj boste vendar povedali? Kar radovedna sem, kaj bom zvedela,« je odvrnila Angela, ki ji pač ni na mar prišlo, da bo Pručka prišel kar takole s svojo poročno ponudbo.

Pručka je šel trikrat po trgovini, se ustavil, pogledal spet Angelo, ji znova pomežiknil in se zasmejal: »Da se ne boste preveč ustrašili, sicer bo za mene slaba predla. Ne vem, kako naj vas pripravim na ta udarec.« 

»Moj Bog, kaj se je vendar zgodilo?« se je zdaj res skoro splašila Angela in zaskrbelo jo je.

»No, ni tako hudo! Le potrpite, vse se bova pomenila. Zato pa prihajam tako zgodaj k vam.« 

Potem se je vsedel in počasi pričel: »Menda se že dovolj dobro poznava. Zato upam, da ne bom dobil pri vas košare, kajti pretežka bi bila in moje življenje bi bilo poslej preveč žalostno. Poglejte, z Mencejem imam že vse urejeno. Danes imam dobro službo, pa še odstotke vlečem pri podjetju. Čemu bi se pa vi pobijali po tejle mrzli trgovini, če se lahko preselite? Sami veste, da sem kupil Kodranovo hišo in zdaj mi je treba samo še gospodinjo. Za gospodinjo sem si pa izbral ravno vas in nobene druge ne, ker mi nobena druga ni tako všeč. Ali ste zadovoljni? Menda ste me dobro razumeli? Zdaj me pa nikar ne pečite na ražnju, kajti v tej stvari sem strašno nestrpen in nepotrpežljiv! Če ste zadovoljni, si kar seziva v roke in zveza je sklenjena, če pa ne, pa recite kar odkrito, da jo brž pobrišem in me ne vidite več, kajti slepomišenja nisem vajen!«

Angela se mu je nasmehnila: »O, vi ste mi ptič! Tako zelo ste me presenetili, da sama ne vem, kje se me glava drži. Sicer vam pa prav odkrito priznam, da vas kar rada vidim. Tudi sama sem že mislila na vas. Toda poročiti se vendar ne nameravam čeprav sem že večkrat mislila, da bi bilo prijetno imeti svoj dom. Mati sem in za svojega sina moram živeti in skrbeti. Nihče ga ne sme prezirati, saj bi preveč trpela, če bi videla, da trpi krivico.«

Pručka se je začudil: »Kaj vendar govorite? Ali nisem bil vedno dober in prijazen z njim? Ali me nima fantiček rad? Pustite take predsodke! Če ni drugega zadržka kakor ta, ste lahko brez skrbi, saj sami veste, da je Andrejček moj ljubljenec. Torej velja, kajne?«

In ni se mogla več ustavljati. Prijazno je ponudila Pručki svojo desnico, saj je sama tako zelo želela, da bi jo Pručka zasnubil in zdaj se je to zgodilo.

In tako je prišlo spet do nove svatbe.

Tudi Pručki so pokali topiči in vse se je radostilo. Ženin je bil tako židane volje, da ni mogel tega niti prikriti in je vsak čas povedal kakšno okroglo, da so se vsi zasmejali.

Svatov je bilo zelo veliko, da je Pručka sam kar zazijal, toda vse to je bila stvar njegovega prijatelja Janeza, ki je hotel sam vse urediti. In res je prinesel nevesti bogat dar, napravil ji je lepo balo in prevzel je tudi vse otroške svatbe. Ko se mu je Pručka hotel nekaj zahvaljevati, ga je Mencej kar nahrulil: »Kar lepo molči o tej večni hvali, ki sem je sit kakor svinjine, če je prevečkrat na mizi! Ti si pač storil svojo dolžnost, priden si in pošten, podjetje si nam dvignil. In takega uradnika si marsikdo želi in ga rad dobro plača, ne samo, da jaz tebe plačam, kakor zaslužiš. Zato pa tudi dobro vem, kaj je moja sveta dolžnost. Podjetje se je res tako razširilo, da si niti sam nisem nikoli kaj takega mislil in to je pač največ tvoja zasluga in tvoj talent!«

Kaj je hotel Pručka, zadovoljno se je zasmejal, pokimal in samo prijazno dejal: »Janez, kakor sam misliš, saj tako ne smem nič ugovarjati!«

»Tako je edino prav,« je potrdil Mencej in vse je bilo urejeno. Ko so pa pripeljali konji Angeli njeno balo, ji je marsikatera vaška krasotica zavidala, toda privoščile so ji vendarle, da je dobila dobrega ženina, saj se jim je smilila, ker je bila doslej vedno tako žalostna.

In potem so praznovali poroko. Zdaj je Mencej vodil pred oltar Pručkino nevesto, ki se je samo smejala. V obraz je vsa žarela in sama ni vedela, kam bi se ozrla, tako srečna je bila.

Ko so pa svatje sedeli pri mizi in se zadovoljno zabavali, so se hrupno odprla vrata na stežaj in v sobo je stopil – Tomaž. Bil je oblečen v jetniško ruševino. Bled in ves razmrščen in poraščen se je ozrl na svate, oči so mu blazno zabegale. In potem je zagledal nevesto in se ji približal. Žalost in obup sta se mu zrcalila na obrazu, ko je dejal: »Angela, moja moraš ostati! Zakaj si se mi izneverila! O, kaj sem vendar storil, da sem šele zadnji čas spoznal, da te imam res rad?«

Mencej je skočil k njemu in ga stresel za ramo: »Tomaž, pojdi od tod in spametuj se! Zakaj nisi živel kakor drugi pošteni ljudje! Zakaj si ji nakopal samo sramoto in pobegnil! Slabši si bil kakor žival, ki zvesto skrbi za svoj rod!«

Ubežnik ga je žalostno pogledal: »Zdaj sem se spametoval, ko je prepozno. Prekesno sem doživel v sebi tisto občutje, ki se imenuje prava in resnična ljubezen, ljubezen, ki je res požrtvovalna! Strast me je vedno zamamljala in strast me je vrgla v najgloblje nižave, kjer bom moral klaverno poginiti!« 

Mencej ga je skušal tolažiti: »Ne bodi tako žalosten! Za vsak greh je odpuščanje, a pokore je treba, pokora mora biti! Brez pokore ni odrešenja, saj ga človek sam ne čuti v svoji duši!«

Tomaž je žalostno sklonil glavo. Starejšina mu je ponudil kozarec: »Na Tomaž, izprazni ga in potem pojdi ter se izroči pravici! Enkrat vse mine, tudi ti boš enkrat svoboden!«

Tomaž je vzel kozarec in ga v dušku izpraznil. Potem je še enkrat pogledal Angelo in Pručko, nič sovraštva, ne mržnje ni bilo v njegovih očeh, ko je žalostno zaklical: »Z Bogom! Bodite dobri mojemu Andrejčku!«

Naslednji hip je zginil v noč. Čez pet minut so se že oglasili orožniki in ga iskali. Drugo jutro so ga našli v gozdu. Slonel je na sivem štoru in se ni niti zmenil, ko so ga aretirali. Pustil jim je, da so ga uklenili in šel je z njimi miren kakor jagnje.

In spet je šel v ječo. Spet mu je potekalo življenje enakomerno in težko. Nič ni nikoli tožil, ne se proživil. Delal je kakor ura in nikoli ni vprašal za nikogar. Le vsak mesec enkrat je dobil kratko sporočilo od Pručke. In kadar je dobil tisto pismo se mu je srce nasmejalo.

E, ta Pručka, to je bil res plemenit človek. Bednega Tomaža ni pozabil, čeprav mu je delal same preglavice. Vsak mesec mu je poročal o Andrejčku, da se dobro razvija, da je zdrav in vesel.

In to pismo je bilo za Tomaža solnce, edino solnce, ki ga je še grelo v življenju in mu dalo moč, da je vztrajal za zatohlimi zidovi mračne jetnišnice in da ni obupal.

/ / /

Leta teko in nič ne reko. Tomaž je odsedel svojo ječo. Ker je bil vzoren in miren jetnik, je bil pomiloščen na 12 let. Toda tudi 12 let kaznilnice je dolga doba, ki ne mine dolgo, dolgo. In ko je prišel iz ječe, se ni takoj vrnil v vas. V ječi si je prihranil še nekaj denarja, ker je mnogo delal. In s tem denarjem je najel delavca, ki mu je bajto popravil, saj je bila že tako slaba, da je kar razpadala.

Nekega dne se je vrnil tudi sam. Nepričakovano je prišel. Bil je videti star, silno star. Naselil se je v svoji bajti, a ni se brigal za nikogar.

Le ko se je vrnil Andrej domov iz mesta na počitnice, ga je Tomaž gledal in se mu smehljal, če je šel mimo njegove bajte. Kasneje je Andrej vse zvedel in ni se ga sramoval, sam ga je obiskal in ga pozdravil.

Odslej je dobil Tomaž večkrat kako podporo iz Pručkove hiše, a še sam ni mogel za trdno vedeti odkod dobiva jestvine in večkrat tudi denar. Skromno in mirno je živel in trpel, strašno trpel, kajti vedel je, da je zapravil v življenju ljubezen, ki se mu je smehljala vsa rožna in lepa, vedel je, da se je nad njim izpolnilo, kar mu je prerokoval stari Jošt, da se bo namreč zemlja sama maščevala nad njim. In res se je maščevala, kajti brez teh krajev ni mogel živeti, čeprav ni bil niti tu doma. Toda držali so ga tu priklenjenega spomini in strašno spoznanje, da je zapravil svojo srečo in svojo ljubezen.