Zemlja je zadihala

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Zemlja je zadihala. Izviren roman.
Tone Glavan
Izdano: Slovenski dom 1. februar–17. april 1943, 25–87
Viri: dLib 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Boštjan Jernejc z Rebri ni vso noč zatisnil očesa. Premetaval se je po postelji, stokal od starostnih bolečin in čakal jutranje zarje. Prišel je v tista leta, ko človek ne more več mirno spati, temveč bdi in čuje ... Star je bil Boštjan. Lezel je že v sedemdeseto. Posebno bolan ni bil še nikoli, a nanagloma je začutil, da je star, in kadar se je pogledal v ogledalo, je videl, da so mu lasje sivi, obraz shujšan in toliko, da je samega sebe prepoznal ...

Komaj se je jelo svitati, je s težavo vstal, si nataknil hlače in ogrnil suknjič. Potlej je še poiskal gorjačo in se sprehajal po hiši. Zunaj se je vlekla megla in zarja je bila krmežljava kakor ščene ... Gledal je skozi okno, se oziral na vse strani in ugotavljal kakšno bo vreme.

»Bo, bo,« je dobrovoljno kimal. »Lepa nedelja bo. Sonce bo grelo. In pred čebelnjak bom sedel ter gledal ljudi, ko bodo šli k maši ...« 

Sedel je za mizo, si nalil šilce žganja in ga zvrnil. Potlej se je globoko odteščal in prijetno se mu je zdelo. Začutil je moč in mladost.

»Ta noč!« je zagodrnjal čez čas. »Kako se vleče! Če je človek mlad, mu je noč vedno prekratka.« Kimal si je v brado. »Star si, Boštjan, star in umreti bo treba.« 

Zunaj se je počasi svitalo. V hlevu je mukala živina in konja sta cepetala, petelin se je že preveč bahavo drl na dvoru.

Jernejc je sklenil, da pogleda k živini. Odpahnil je težka vežna vrata in nasproti mu je zavel svež jutranji hlad. V dolini za hišo se je kakor iz lonca kadila megla. Ta vražja megla, ki človeka tako tlači! V Ameriki je ni videl toliko. Samo tukaj na Kranjskem je je toliko! Počasi je hlačal proti hlevu, opiraje se na gorjačo in se sam s seboj pogovarjal:

»Dà, dá, saj boste dobili kmalu jesti! No, sivka, le ne mukaj tako, saj ti ni nič hudega. Pa bram! Še cement mi boš razbil, ti divjak!« 

Vsak kmet je tak! S sleherno stvarjo se ti bo menil kakor s človekom. Vsaka stvar mu je živa, govoreča in občutljiva, pa naj si je to krava, vol, prst ali kamen na njivi. Kmetje so čudni in dobri ljudje. Vsako reč ti ceni bolj kot meščan in vse mu je ljubo, čeprav ne enako ...

Odprl je hlevska vrata. Vstopil je v prijetno toplino hleva; pogladil sivko, poščegetal s palico oba vola in od daleč nagovoril brama in bramo. Potlej jih je gledal in živali njega s tistimi mirnimi očmi.

»Kaj pa me tako gledate? Kaj me ne poznate?« Zasmejal se je in zapustil hlev. Vrata je pustil odprta. »Naj se malo prezrači!« je dejal in krenil proti kozolcu, kjer je spal njegov hlapec Janez.

Priden fant je bil ta Janez. Doma je bil iz Hudega loga, a domači so mu že kmalu pomrli. Ostal je siromak. Vse življenje se je klatil po svetu, garal, si žulil roke za kruh in molčal. Govoril ni nikdar veliko. Pri njem služi že dolgo vrsto let in nikdar ga ni bilo treba karati, razen enkrat, ko se je napil in hotel njegovega sina pretepsti, ker ga je dražil. O, drugače pa je bil dober fant, pošten, da malo takih, odkrit in veder kakor Krka pod Lahovim malnom ... Jernejčevo zemljo je obdeloval kot svojo. In tako je prav! Saj je vendar tudi hlapec gruntar; zakaj bi se potlej ne čutil svojega in nekako gospodarja. Nanj se je lahko zanesel. Ko mu je ušel sin v mesto, se je moral Jerneje brigati za vse. In to ga je precej postaralo ... Pa ti stopi Janez k njemu in pravi: »Oče, kar brez skrbi bodite, bova že midva z Rezo vse opravila. Vi ste stari in morate počivati. Dovolj ste delali v mladosti. Grunt ste si prigarali. Danes je malo takih!« — Ej, takrat se je Jernejcu zdelo! Najrajši bi fanta kar objel in poljubil na sredo čela. Njegovih besed je bil izredno vesel. Postal je nanj ponosen. In zaupal mu je vse: ključe od zidanice, od kašče in denarja ni zaklepal pred njim. Janez sploh ni cenil denarja. »Samo, da imam roke in delo, pa mi ni treba denarja,« je večkrat omenil Jernejcu.

»Janez, Janez!« je zaklical s šibkim glasom.

Bilo je mirno, le kure so se šumno sprehajale po dvoru.

»Jane-e-z!« 

Na kozolcu je zašumelo po senu.

»Kaj je?« se je Janez odzval.

»Živini bo treba klaje,« je mirno ukazal Jerneje.

»Bom,« je Janez odrezal in vstal.

Ko se je prikazal na kozolčnem hodniku, je bil še nekoliko zaspan in krmežljav. S prsti si je mencal oči in se oziral po soncu.

»Še ni sonca?« je kar tako vprašal.

»Kajpak, ob nedeljah tudi sonce malo potegne, ha, ha ...« 

»Saj res, danes je nedelja.« 

Potlej se je spustil po stopnicah in pozdravil gospodarja:

»Bog daj dober dan!« 

»Bog daj!« 

»Ste kaj spali? Jaz dobro. Kot bi me ubil. Utrujen sem bil. Pošteno!« 

»Nič nisem spal, še očesa nisem zatisnil.« 

Janez je pokimal, kot da razume, si ogrnil suknjič in krenil.

Bil je srednje velik, postaven fant. Hodil je počasi, umerjeno in z gotovostjo. Take hoje ni vsak dan videti. Jernejc je vedel, da po hoji spoznaš človeka. In to je res! Če hodi človek kar tjavendan, je gotovo mevža, če pa tako kot Janez, je trden, odločen in morda tudi odkrit. Saj odločni ljudje so večinoma tudi odkriti ... Vsaj tak je bil Janez. In Jernejc ljudi kaj dobro pozna! Bil je po svetu in opravka je imel z različnimi ljudmi, z Angleži, Italijani, Francozi, Rusi in Bog ve še s kom ... In vsakega je imel hitro pogojenega. Janezov obraz sicer ni bil lep, a bil je izrazit kakor ulit. Če bi znal Jernejc tako slikati, kakor vidi slike v cerkvi, bi ga lepo naslikal in na vsak način ne tako nežno, mevžasto ... Ugajal mu je njegov obraz. In oči! Modre, kot da bi zajel vse nebo v njih, vso sinjino. In v njih nisi videl posmeha ali skrite laži. Da, da, Janez je bil res fant od tare. Malo takih!

Jernejca je zazeblo. Kar streslo ga je po vsem životu. Obrnil se je proti hiši. Ko je odhajal, je slišal Janeza žvižgati. Kadar je prenehal, je menda dobrovoljno odrival živino, da ji je lahko nametal sena v svisli ...

*

Sonce je bilo kar prijetno toplo in vsa izba in predmeti v njej so se kopali v sončnih žarkih. Jernejc je sedel na postlani postelji in nesel poslednji grižljaj v usta. Saj veliko ni jedel — ni mogel —, prav za prav samo toliko, da je zdržal pokonci. Reza mu je potlej vzela skodelico iz rok in odnesla v vežo, da bi pomila. Janez se je šel preobleč v zakmašni gvant.

Jernejc je šel le redko kdaj k maši. Noge so mu bile slabe in nekoč je sredi pota obnemogel padel in ni mogel naprej, dokler ni prišel ponj Janez z vozom. Od tistega časa ga niso več puščali k maši, čeprav je Jernejca še tako vleklo. Posebno farni zvonovi so lepo vabili, a Janez in Reza sta ostala trda. »Da boste znova padli!« sta mu oba zabrusila, kadar je posebno silil. Sedaj pa tudi silil ni več. Ostajal je doma, posedal pred čebelnjakom, zmolil kak očenaš in opazoval ljudi, ki so odhajali k maši: žive otroke, ki jim je življenje sijalo z lic in oči, dekleta v belih in pisanih bluzah, ki se jim je vedno mudilo, zgovorne žene, ki so sedaj lahko brez skrbi nekoliko poklepetale, ne da bi jih priganjalo delo in zamujal čas, in navsezadnje fante in može, te resne ljudi z močnimi potezami in krepko hojo. Vsakega posebej si je ogledal. In vaščani so bili že navajeni njegovih zvedavih oči. Kadar ga ni bilo ob nedeljah dopoldne pri čebelnjaku, se jim je vselej čudno zdelo. Tako je na ta način skoraj vsa soseska medsebojno nekako duhovno združena. Nehote je človek navezan na sočloveka, ne da bi se tega zavedal. In tako raste medsebojna sloga, ljubezen in sožitje ...

Jernejc je šel tudi to nedeljo pred čebelnjak. Čebelice so prijazno brenčale, letale okol njegove glave, mu kakšna od njih sedla na klobuk in odfrčala dalje.

»Muh’ce, muh’ce!« jih je vabil Jernejc.

Potlej je sedel na klop, ki si jo je dal prav v ta namen postavili poleg čebelnjaka. Kar nekam se je oddahnil, odložil palico in suknjič ter si potegnil klobuk nekoliko bolj na oči. Čebelnjak je stal na prisojni strani in sonce je močno grelo ter ščemelo v oči. Tri smreke, ki so stale v bližini, so napravljale poleg njega lahno, blagodejno senco.

Jernejc se je zazrl v brenčeče živalice, jih lovil z očmi po zraku in spremljal njihovo pot, dokler mu niso zletele spred oči. Potlej je motril njihovo prerivanje pred panjem, živahno brenčanje in prav za prav tudi smotrno vrstenje.

»Pridne živalice, ve muh’ce!« je zamomljal. »Nič ne poznate nedelje, nič nočete slišati nedeljskih zvonov, kar delate ...« Smehljal se je svoji domislici, ki se mu je zdela neskončno lepa. No, pa Jernejc je slišal ljudi, ki pravijo, da so kmetje telebani. Na zunaj že, na znotraj pa nikakor ne ... Ne, ne, to pa res ne! On že ve, ki je bil po svetu ...

Na vasi so se zbirali fantje. Zvijali so si cigarete, prižigali in puhali dim v zrak. Pomenkovali so se tiho, le sem in tja je izzvenel kratek širok smeh. »Ta mladost!« Jernejc je bil prav tak! Saj ljudje so v bistvu vedno enaki. Spreminjajo se samo malenkosti, okolnosti in po teh potlej sodijo. A to je po njegovem napak. Jernejc stavi glavo, da so bili pred tisoč let prav taki ljudje: čutili so isto kot sedaj on, kot drugi okrog njega ...

Pri fari se je oglasil véliki zvon. Vabi, je šlo Jernejcu po mislih. Ko je bil mlad, mu je bilo to posebno znamenje. Zavil je med polje, tam nekoliko počakal — ali pa mu niti ni bilo treba — in prišlo je njegovo dekle — Teharjeva Minka ... Z njo je šel potlej k maši, a samo toliko časa, da sta dospela do ceste, ker ni hotel, da bi ju videli ljudje skupaj. Ljudje imajo dolge jezike in marsikaj povedo, o čemer se človeku niti ne sanja. To spremljanje je Jernejcu ugajalo. Držala sta se za roke, sprva boječe in govorila sla o preteklem tednu, o delu, ki še čaka kmečke roke, kam pojdeta popoldne po nauku, in malenkosti, ki so se zdele obema važne. Govoril je bolj Boštjan, Minka pa, ki je bila plašljiva, je rajši poslušala ter samo sem in tja katero rekla ali kaj pripomnila. On je rad govoril in glas mu je prijetno zvenel. Kot bi pel, si je Minka mislila in govorila pri sebi.

Jernejcu je bilo prijetno okoli srca. Čutil se je mladega in najrajši bi šel med polja, da bi tam našel Minko, jo prijel za roko in peljal k maši. A zavedel se je, da je to daleč, da je to misel, ki se mu je ukradla skozi špranjo v dušo ...

Zvon je utihnil. Kamor je pogledal — in od čebelnjaka je lahko videl vso dolenjo stran vasi —, povsod so se pojavljale na vratih dekleta v sveže opranih bluzah in pisanih naglavnih rutah. Za njimi so prišle žene z molitveniki in rožnimi venci v rokah. Nekatere so vodile s seboj otroke za roko. Vsi so hiteli in skoraj vsak je vrgel vsaj bežen pogled starcu Jernejcu. Tudi fantje so se ustopili in šli. Zadnji so bili možje.

»Kako je, Boštjan?« je ogovoril Gričar Jernejca.

Boštjan je zamahnil z roko.

»Kakor góri hočejo!« je odvrnil in pokazal na nebo.

»Danes te bo pa pošteno ogrelo, Jernejc,« je pridal še Franček, polgruntar.

»Kar naj me! To mi dobro dene.« 

»Lepo vreme, kaj?« je pobaral še Plavček.

»Še kar, še kar,« je on odgovarjal.

»Da bi le tako ostalo!« je vzkliknil nekdo drugi.« 

»Pšenica bo taka, in grozdje!« je skoraj vpil Gričar izozad.

»Ej, Jernejc, če bi mogel v Lisec ali v Goro. Sline bi se ti cedile, tako lepo kaže,« je zbrbljal mežnar.

Jernejc je samo kimal, poltiho govoreč:

»O, vem, vem, Janez mi vse pove.« 

Počasi so krenili za Lukovino. Gledal je za njimi, dokler mu niso popolnoma izginili spred oči. Nastal je svečan nedeljski mir, ko je vsa vas pri maši in ostanejo doma le starci in nebogljeni otroci.

Potlej so ga opozorile nase spet čebele s svojim brenčanjem ...

*

Danes prav za prav ni sedel sem brez namena. Ni mu bil glavni namen, da bi bil na soncu in spremljal z očmi ljudi k maši. To nedeljo je imel vse drugačen namen. Že prejšnjo nedeljo je imel v pratiki zaznamovano za svojo, toda takrat je deževalo in ni mogel k čebelnjaku. V hiši pa ne more nič pametnega misliti. Tam se mu zdi vse tako tesno, stisnjeno. Da, misli nimajo nikakega poleta. Tu pri čebelnjaku pa je vse kaj drugega. Misli so proste, razgled je velik, saj mu seže do Prelesja nad Krko, in sonce vpliva blagodejno na človeka in njegovo dušo ... (Sonce je imel Jernejc za poseben dar božji. Ko je delal po ameriških rudnikih, ga je posebno pogrešal in od takrat ga je vzljubil.) Danes je hotel Jernejc premišljevati o vsem, kar mu je še preostalo. O preteklosti in bodočnosti. Ve sicer, da za njega bodočnosti ni več. Zaveda se, da je star in betežen ter nadležen že samemu sebi, in da bo kmalu umrl. (On se je v sebi lepše izrazil: ponesli me bodo k fari ...) A po njem bo ostal grunt, ki je prav za prav brez nasledstva. Da, imel je dva sinova; mlajši se je priženil v Križ na trd en grunt, starejši pa, ki bi moral prevzeti grunt, je pobegnil z neko trško natakarico v Ljubljano, kjer sta začela z gostilno. Ženo pa je vzel Bog že davno k sebi, tako da je ostal sedaj čisto sam in nima nikogar svoje krvi, ki bi mu rekel dobro besedo, razen Janeza in Reze ... Njegov grunt pa ni kar tako! Ne! Lepo zemljo ima, mastno, precej črne je vmes, in dobro rodi tudi po slabših posevkih. Ne, to ni kar tako! Na svojo zemljo je ponosen, saj si jo je prigaral z žulji in krvjo. In kdor si prigara, vé, dobro vé, kaj mu taka stvar pomeni. Njegov sin, njegova kri, je ni maral, rajši se je potegnil z mestno ničvrednico v oštarijo, ker ni bil vreden zemlje, ki jo je on tako ljubil in zanjo žrtvoval vse, kar je mogel, vse svoje moči. Samo grunt, njegova zemlja, ga je tako izpila, da je sedaj onemogel in siv. In ni mu žal. Razumel je zemljo in ona je razumela njega. Rodila mu je kakor žena. Vračal ji je z ljubeznijo in hvaležnostjo. In sedaj, na stara leta, mar naj jo proda in si izgovori kot do smrti? Ne, tega pa že ne! Preveliko ponižanje bi bilo to zanj in za njegov grunt, ker bi dal gospodarstvo v roke drugemu, ki bi zemlje morda ne razumel ... In zemlja bi potlej ječala ... Svoj grunt rajši zastonj prepiše na tistega, za katerega bo vedel, da bo ljubil z isto ljubeznijo kot on. Takega človeka pa dozdaj še ni našel. Vsak, s katerim je govoril, je imel zemljo samo za rodnico, nihče ni menda čutil tolike ali vsaj podobne ljubezni. Grunt imajo za mrtvo stvar, Jernejc pa se je vseskozi zavedal, da je zemlja prav tako živa kot človek in zato ji je dajal ljubezen, svojo moč in sebe. Bog mu tega ni zameril, saj njegova ljubezen do grunta je šla do Boga samega, ki je zemljo dal ...

Tako je premišljal Jernejc. Svoje misli je skoraj polglasno izgovarjal, in če bi stal kdo v njegovi bližini, bi lahko vedel, kaj mu roji po glavi.

Pri fari je pozvonilo k maši. Jernejc se je odkril in odmolil svoj očenaš.

*

Nenadoma se je zopet zamislil. Nič ni slišal brenčečih čebel, ne čutil vročega sonca, da se mu je pot nabiral v laseh. Bil je zaverovan v svoje misli. Da, zemljo je ljubil že od nekdaj, a vendar ne zmeraj enako. Njegova ljubezen se je stopnjevala, in če bi ne preživel vsega, kar je, bi bila verjetno drugačna ...

Težko borbo je imel za grunt. Njegov oče je zapustil v testamentu, ki mu ga je sestavil tržki notar, grunt bratu, njega pa je hotel na kratko odpraviti. Brat se mu je na tihem smejal in mu strgal korenček, on pa je stisnil zobe in čakal ... Stopil je do očeta. »Oče, grunt dajte meni! Kaj je bratu za zemljo! Prenaredite testament!« A oče je ostal trdovraten.

»Postava je, da dobi grunt najstarejši sin,« mu je v jezi odvrnil oče, ki je bil svoje dni še grajski tlačan tržke gospode, njihov zvesti suženj in spolnjevalec postav, izvitih iz trt, in ukazov. Ko je postal sam svoj gospodar, se ni nikdar počutil svobodnega; zmeraj je čutil oblast grajske gospode nad seboj. Postavo je spolnjeval natanko in to mu je bilo poglavitno.

»Kaj postava, postava!« je vzrojil tedaj Boštjan. »Miha bo grunt zapil. Saj vidite, kako pije. Kakor žlampa! Sram me je takega brata. In vi mu dajete še potuho. No, sram vas bodi!«

»Kaj?« je zazijal oče. »Kar sem rekel, drži kot pribito.« 

»Smrkavec! Nevoščljivec!« 

»Nič nevoščljivec! Smrkavca pa pustite kar pri miru! Ste razumeli? Zadnjo besedo, oče! Daste grunt meni? Da ali ne? Zgodi se lahko, da bo zapil še vaše, kar imate, vaš izgovorjeni kot,« je pričel Boštjan bolj mirno.

Oče se mu je nasmejal:

»Ali ne veš kaj pravi postava? Kota ne more zapiti, ker je zapisan pred sodniki. Razumeš, teslo, pred sodniki. In kar zapišeš in si izgovoriš pred sodniki, velja kakor božja beseda na sodni dan. Mar boš ti mene učil, ti mladiček bosopeti? Kajpak, mladi ste in mislite, da ste že bogvekaj. Usraneti ste! Tfej!« 

Oče, vi in vaše postave! Samo to vam rečem. Morda vam bo še žal za to. No, saj bomo videli. Torej ne daste?« 

Stari je trdno vztrajal:

»Ne, ne in ne. Kar sem rekel, sem rekel. Odpravil sem oba. Njega z gruntom, tebe z denarjem. Mar ta ni nič?« 

Boštjan je uvidel, da ne bo nič opravil. Videl je, da je oče trmoglav in da od svojih ukrepov ne bo odstopil niti za las.

»Kakor hočete!« 

Vzel je suknjič, zaloputnil vrata in hotel na vrt. Pred hišnimi vrati ga je ustavil Miha. Majal se je in iz ust mu je smrdelo po žganju.

»Si spet pil, žlampa?« se je obregnil Boštjan.

»Te kaj briga?« 

»Mene? Nič! Kar pij, Miha! In ko ga bo zmanjkalo, prodaj Dule, potlej Gomilo, samo Lisca in Gore nikar, da ne boš preveč žejen. Kar tako naprej, Miha! Oče te bo vesel, ha, ha ...« se je ponorčeval.

Miha ga je srepo pogledal, vsaj tako je hotel, a oči je imel preveč motne in izžgane od pijače.

»Ti, Boštjan!« mu je rekel skozi zobe in ga močno prijel za ramo. »Ti, Boštjan, pazi se! Nikdar še nisva imela ničesar skupaj. A moja pest je močna. Kogar primem jaz, tisti težko vstane. Kar poglej si Mežka! Še sedaj leži.« 

Boštjan je videl, da govori iz njega pijanska razboritost, ki je takoj voljna za pretep. Pa zato se ga ni prav nič bal.

»A ti si ga? No, zdelo se mi je in sedaj mi poveš sam. Lep patron si mi, bratec moj! Se nič ne bojiš žandarjev in kehe, a, Mihec?« 

»Nikogar, Boštjan, ne hudiča, ne biriča in najmanj tebe, teleban!« 

Pričel se je na široko in dolgo smejati. Vesel je bil svojih besed, ki so se mu tako lepo stekle, da so se na krajeh ujemale kakor v pesmi.

»Boštjan — teleban ...« je potlej venomer ponavljal.

»Molči, ti pravim, klada,« je naposled ujezilo tudi razsodnega Boštjana.

»Tebi?« je zategnil Miha.

»Meni!« je poudaril Boštjan.

»Jaz?« 

»Ti!« 

Spet se je zasmejal:

»Jaz nikoli! Jaz sem gospodar, ne ti. Ti se poberi! Vzemi svoje cape in pojdi kamor te je volja! Sit sem že tvojih svetohlinskih pridig, tvoje ljubezni do zemlje, ha, ha ... Lepo znaš lagati, Boštjan! Sram te bodi! Očeta si hotel prevariti pohlepnež! A ni se ti posrečilo. Meni bolj zaupa, ker ve, kaj ima v meni. Jaz mu bom v oporo na stara leta, ne ti. Hinavec in podrepnik. Tfej!« 

Odkašljal se je in mu pljunil umazan pljunek v obraz. Boštjan se je précej osnažil v njegov rokav. Bil je izredno razburjen. V hipu so je oprostil njegovega prijema na rami in ga pahnil od sebe, da je zletel na sredo veže, kjer je obležal kot škupjek.

»Kdo je lažnivec, hinavec in podrepnik?« je zakričal še nad njim, a že mu je bilo žal za storjenim dejanjem.

Iz hiše je prihitel oče, ves razburjen, in roke so se mu tresle od strahu.

»Kaj je? Pa se vendar ne mislita pobiti?!« 

Ko je videl Miho vsega onemoglega na tleh, se je takoj umislil v položaj in se spravil nad Boštjana.

»Sram te bodi, Boštjan! Proti moji volji delaš. Tako ni prav, Boštjan. Joj, kaj bi dejala mati, če bi te videla! Žolč bi se ji razlil, če bi ne umrla précej od žalosti. Boštjan, Boštjan, tako ne boš daleč prišel! Mar misliš, da si boš na ta način izsilil grunt?« Do tu je govoril pol mirno, pol razburjeno, a se je sedaj nenadoma razvnel in zakričal z glasom, ki so ga še premogla njegova starčevska prsa. »Boštjan, takoj od hiše! Še danes moraš odtod, pa pojdi kamor koli. Svojega blagoslova ti ne dam. Ne, tebi že ne, lump! Lumpom se ne daje blagoslova. Prekleti!«

Pričel se je še bolj tresti. Sklonil se je k Mihu, ki je že prihajal k zavesti.

Boštjana so očetove besede zelo dirnile, posebno še zato, ker jih je občutil za krivične in nedopustne. Isti hip je začutil v sebi do očeta neznansko sočutje in ljubezen, na drugi strani pa veliko sovraštvo. Da, ljubil in sovražil je svojega očeta. A vsega tega si še danes po tolikih zrelih letih ne more raztolmačiti. Samo to ve ...

Ne da bi pomislil, je pokleknil pred očeta.

»Oče, blagoslova mi ne boste odrekli, saj ste vendar moj oče in jaz vaš sin. In prekleli ste me. Prosim, da prekličete, ker je to prekletstvo krivica.« 

Oče se zanj ni zmenil. Mudil se je z Mihom in mu pomagal na noge. Boštjan je ponovil besede.

Šele sedaj ga je oče slišal.

»Ne moleduj! Blagoslova ti ne dam. Zgini, podlež, ničvrednež, ki nisi vreden svojega očeta in uboge mrtve matere! Poberi se, prekleti, iz mojega rodu in iz mojo hiše!« 

»Oče!« je spet zaprosil Boštjan. »Razumite me!« Razlagal mu je, kako je do vsega prišlo, a oče ga ni niti za hip poslušal. Slišal je njegove besede, a v zvezo jih ni stavljal.

Miha je prišel popolnoma k zavesti, vstal je in prijela se ga je togota. Iskal je nekaj okoli sebe in pograbil velik kuhinjski nož na kotlu za kuhanje svinjam. Zavihtel ga je in hotel suniti Boštjana, ki je v zadnjem trenutku pogledal kvišku in že mu je roka ustavila Mihovo zbesnelo ... A Miha je bil tedaj močnejši, ker je bil nad njim. Prerezal mu je rokav na desni roki, urezal v meso in takoj je bil ves krvav.

Oče je zakričal v očetovski bolesti in se zrušil na tla. Jokal je in tarnal:

»Joj, žilo mu je prerezal! Ubil ga je! O, kakšni sinovi, kakšna kri! Vsi svetniki in svetnice božje, kam smo prišli!« 

Miha je odnehal in gledal kakor zbesnjen bik. Nož je zalučal skozi vrata na dvor in izginil pri drugih vratih v kaščo. Boštjan pa je pomagal očetu v posteljo. Spregovorila nista niti besede ...

Zvečer je zavil k Minki. Nič ni hodil okoli hiše, nič pokašljeval, kot je delal navadno, da ga je čim prej slišala, temveč potrkal in vstopil. Vsi so bili začudeni. Sedeli so ravno pri večerji. Pozdravili so se in Boštjan je sedel na klop pred kmečko pečjo. — Teharjevi niso bili tako bogati kot Jernejčevi, ki so bili sploh med najbogatejšimi v vsej soseski. Polgruntarji so bili, a so se dobro prebijali. Oče je bil dober gospodar in je vsako reč po trikrat pretehtal in premislil, preden je kaj ukrenil, ker bi sicer kaj trda predla. Bila je precejšnja družina: oče, mati in pet na pol odraslih otrok. Minka, ki je bila najstarejša, je bila že cela gospodinja. Mati se je bolj brigala za otroke kakor za grunt.

»Kaj pa je tebe prignalo?« je Tehar prvi odložil žlico, si navil brke in uprl oči v Boštjana. O nekih zvezah z Minko je že prej vedel, in ker mu je fant ugajal, ni nasprotoval mladi ljubezni. Mati pa je vedno govorila, da sta še premlada. E, hudiča sta premlada, je dejal vedno stari, oba sta že polnoletna in tudi pamet že imata namesto slame ...

Boštjan se je namuznil.

»Kar tako ... veste, malo v vas sem prišel. Ne da se mi spati, pa sem prišel. Saj ne boste zamerili.«

»Kaj čem zameriti? Prav, prav, Boštjan, da si prišel. Kar rad vidim in tudi mati, pa Minka,« se je hudomušno nasmejal in ošinil hčer z dobrotnimi očrni.

Minka je v razburjenju odločila žlico:

»Oče, kaj govorite!« 

»No, Minka, le nikar se ne razburjaj in ne delaj se take! Saj vse vem, kako je, kako je voda speljana na mlin. No, jaz ne bom podiral, kar so je napravilo. Ali ne, Boštjan?« 

Boštjan je v zadovoljstvu prikimal.

»Kako pa kaj doma? Dobro gospodarite?« 

»Dobro.« 

»Sem slišal, da je stari napravil testament.« 

»Mh, je.« Mislil je nadaljevati, a se je premislil.

»In kako je določil?« 

»Miha dobi grunt, jaz denar. Odpravili so me in jutri pojdem od hiše.« 

»Tako hitro?« je segla vmes še mati.

»Sprli smo se in Miha bi me bil kmalu zaklal,« je povedal Boštjan, pa mu je bilo takoj žal, da je izdal družinski prepir.

Tehar je resno odmajal z glavo:

»Saj pravim, ta Miha! Nič kaj dober gospodar ne bo.« 

Vsi so že odložili žlice in Minka je pričela moliti, nakar je odnesla posodo v kuhinjo, da jo pomije, otroci so se porazgubili po veži, mati pa je nekaj brkljala med šivanjem.

»Torej tako je napravil stari. No, mislil sem, da bo bolj pameten. Veš, Boštjan, pričkati pa se ne kaže. Pusti! Razumem te, dobro te razumem. Tudi zastran Minke si ne ženi preveč k srcu! Bo že počakala, če te ima rada, no, sicer me pa to ne briga čisto nič, zastran tega že sama vesta kako in kaj ... Prav za prav, hotel sem le reči, da se ji nič ne mudi, ne meni, da jo čim prej odpravim od hiše, ker toliko imam še zmeraj, da lahko pošteno in skromno živimo vsi z Minko vred. Moraš pa biti toliko pošten, Boštjan: če ji boš obljubil zakon, glej, da jo boš potlej tudi vzel. Saj veš, kako je z dekleti. No, a kaj bi ti to pravil! Mislim, da si sam dovolj pameten.« Vstal je izza mize in prisedel k Boštjanu na klop. »Veš,« je nadaljeval in ga udaril ob ramo, »če si kaj, kupi kje blizu kakšnega pol grunta, saj je vedno kaj naprodaj. Počasi boš že napravil, da se bosta lahko vzela. No, to sem samo tako rekel, tak načrt mi je zdajle padel v glavo, sicer pa naredi, kakor veš. Brez pameti pa nikar ne delaj in Bog varuj, da bi se kako zaletel, ker se ti potlej skozi vse življenja otepa! Ali ne, Boštjan?«

Boštjan je prikimal, nekoliko pomolčal in rekel:

»Oče me je napodil.« 

Tehar je zmignil z roko.

»Poznam starega. Žal mu je že.« 

»Ne, tudi jaz ga poznam. Vem, da je mislil resno. Obšla ga je sveta jeza.« 

»Beži beži, Boštjan, nikar ne bodi zajec!« 

In Boštjan mu je potlej nehote razkril, kaj je opravil v pogovoru z očetom, kako je naletel na pijanega brata, s katerim je prišlo do prepira in tepeža, in končno, ko ga je oče napodil od hiše brez blagoslova in celo s prekletstvom na ustih ... Boštjan sam je postal ob svojih besedah žalosten in nevedoma je klonil z glavo.

»Pokonci glavo, Boštjan!« je vedro udaril stari po kolenu. »Kaj se boš zdaj cmeril! Čakaj, sam stopim do očeta in ga pobaram kako in kaj.« 

Boštjan se je ustrašil. »Ne, samo tega ne! Prvič nočem, da bi oče o najinem razgovoru kaj vedel, potlej pa ne prenesem, da bi kdo zame molédoval. Saj nas poznate, Tehar, kakšni smo Jernejčevi!« 

Tehar je modro kimal:

»Poznam, poznam, posebno starega, to ti je trda betica. No, ne zameri, saj ne mislim nič slabega o njem!« 

Umolknila sta oba. Tehar se je zazrl proti oknu, Boštjan pa je gledal v tla.

»In kaj boš res napravil?« ga je naposled Tehar resno vprašal.

»V Ameriko pojdem,« je povedal nedoločno.

»V Ameriko? Amerika je daleč: zlepa te ne bo nazaj, če boš sploh prišel. Kar poglej si Čotarja. Deset let je, kar je šel in vsega skupaj je dvakrat poslal po deset dolarjev. Njegov dom propada. Čotarica je vsa ušiva, otroci niso nič boljši od nje. Za cigane jih ima vsa vas. Mar misliš, da je Amerika vse. Denar, ki si ga dobil, boš porabil samo za pot. In če ne boš dobil za lužo nič dela, boš jedel spomine na žgance, Boštjan. Iz te moke ne bo kruha, fant. Pamet, pamet, Boštjan!« 

»Jaz pa mislim, da bo,« je že bolj vztrajal v svojem prvotnem sklepu. Šele Tekarjevi nauki so ga napravili trmastega in upornega. Morda ga pa res tam čez čaka sreča. Ni zlodej! Toliko jih je že našlo srečo, denar, vse ... Kako, da bi še on ne, ki zna prijeti za vsako delo in se ne sramuje ničesar, kar je pošteno in pravično! Pomislil je na Minko. Dà, tudi ko se je prvikrat spomnil Amerike, je bežno mislil nanjo, a mu je v prelestnem slikanju dela in zaslužka zginila spred oči. Sedaj pa je bila ta misel težja, neodpravljiva. Minka, Minka! Kot črv ga je glodala po možganih in srcu. Da, Minka! Le čemu jo ima tako rad? Ne, zapustiti je ne more in tudi ne sme. Vsa vas že šepeta o njuni ljubezni, in če bi jo nenadoma pustil in vzel potlej drugo, bi vsi kazali s prsti za njim, češ, poglej ga, pohotneža. Vlekel jo je, in sedaj gre, pa ti vzame drugo. Kar videl je žive vaške oči in slišal ženske čenče ob nedeljah, ko se sproste jeziki. Nato sploh ne sme misliti. Vse življenje bi bil nesrečen. On in ona. Boštjan vé, da bo imel samo njo rad, nobene druge. Saj ni nobena tako lepa in dobra kot samo Minka, njegova Minka. V dušo se mu je ukradla tiha misel o sreči z njo, ob njunih otrokih ... Postal je blažen. Na mah je sklenil, da Minke ne sme zapustiti, nikakor ne. Sram ga je bilo pred samim seboj, da je pustil takim predsodkom vstop v svojo dušo. Ne, saj do srca niso segli. Ne, ne, nikakor ne! — Nenadoma si je zaželel, da bi sedela poleg njega in da bi se je tesno oklenil. In nič drugega bi ji ne govoril kakor samo: »Moja Minka, moja Minka!« Zibala bi se v pasu kakor otroka v navidezni gugalnici ...

»Kaj te Minka skrbi?« je tiho in nežno vprašal oče.

Bilo mu je nerodno in se je nekoliko namuzal.

»No, kar pogumno povej, da te.« 

»Prav za prav me res. Amerika je le Amerika ...« 

»Seveda, saj pravim,« je pribil Tehar.

»Bom še videl,« je dejal čez čas.

Tedaj je oče vstal in stopil k vratom, jih nekoliko odprl in zaklical:

»Minka, daj no malo pijače!« 

»Takoj, oče,« se je odzvala.

»Nič, nič, ni treba. Ni mi do pijače,« se je branil, ko je slišal Teharjev ukaz.

Tehar je sedel nazaj in se nasmehnil.

»Po takem dnevu ne škoduje malo moče. Saj Bog z vremenom prav tako ravna.«

*

Pomenkovala sta se še dolgo v večer. Sčasoma je prisedla še mati, potlej otroci in nazadnje še Minka, ki pa se je zelo branila. Nerodno ji je bilo, čeprav se ji je zdelo zelo častno sedeti poleg Boštjana. Skrivaj ga je pogledovala od strani, sramežljivo rdela in si mela prste. Oče je opazoval njeno nestrpnost in dobro se mu je zdelo. Nehote je ugotovil, da se imata mlada rada in bosta lahko še srečna, če ne bo prišlo kaj višjega ali težkega vmes. S svojimi otroci je bil Tehar vedno nežen in ustrežljiv.

»No, Minka, kako je s teboj?« se je nežno pošalil in jo ošinil s hudomušnim pogledom, v katerem ni bilo niti trohe pravega hudomušja.

»Ah, to ste čudni, oče!« je zardela Minka še bolj.

»Povej, Minka!« jo je silil še Boštjan.

»Dobro, kako pa drugače!« je povedala in gledala v mizni rob.

Pogovor je tekel še o letini, vremenu, o vinogradih v Liscu in tem in onem, kar pride v kmečkih pomenkih skoraj zmeraj na vrsto. In taki pogovori so neprisiljeni, domači, prisrčni ...

Čas je bil, da se Boštjan poslovi. Spil je kozarec vina do dna, ga postavil obrnjenega na mizo ter vstal.

»Moram iti.« 

»No, če že moraš, če hočeš, lahko še ostaneš.« 

»Ne, grem. Jutri morate zgodaj vstati in zato vam nočem kratiti spanca. Vem, da ste ga vsi potrebni. Tudi jaz.« 

Poslovil se je in voščil vsem lahko noč. Minko je samo lepo pogledal. Pogled mu je hvaležno vrnila.

*

Ko je bil Boštjan že zunaj, bi najrajši zavriskal. Čutil se je svobodnega, srečnega in veselega. Nič mu ni bil mar prepir z bratom, tepež in boleča roka ter očetova odločitev ... Vse to mu je preteklo. V življenje je zrl spet z drugimi očmi, pričakujoč dobre odločitve in izpeljave. Ničesar bi se ne bal v tem trenutku, tudi najtrpkejših udarcev ne ... Krepila ga je Minka, misel nanjo, nanjo, ki je pošteno, ljubeče dekle, hči poštenih in dobrih staršev. Le zakaj niso vsi ljudje enaki? Vsi tako dobri, vsi enako dobri? Ali bi ne bilo drugače na svetu? Živeli bi v razumevanju, ljubezni, in odpuščanja bi sploh ne bilo treba. Če bi vsak človek hrepenel za tem, da bi bil dober, čim popolnejši, bi bilo vse drugače. Življenje bi bilo raj na zemlji. A ljudje so čudaki. Ne, Boštjan jih ne razume.

Spomnil se jo Teharjevih pridig. Zdele so se mu lepe, a nihče se ni ravnal po njih, niti da bi se vsaj skušal. Govorili so: »Lepo je pridigal. Ta pa zna!« In nič več. Iz vseh teh, na hitro zbranih misli je občutil nekakšno krivico, ki jo občutijo prav za prav vsi ljudje: dobri in krivični. Tega sklepa si sicer ni znal tolmačiti, vedel pa je, da je tako ...

Ozrl se je v zvezdnato nebo.

»Kako lepa noč! Jutri bo lep dan.« 

Za njim so zaškripala vrata. Ni se hotel ozreti. Slutil, samo slutil je, da je Minka.

»Boštjan!« je poltiho zaklicala.

»Minka!« je nehote vzkliknil tudi on, se obrnil in šel k njej. »Kaj je, Minka? Še ne pojdeš spat? Pozno je že ...« 

Poiskala je njegovo roko in počutila se je močno. »Ne morem, Boštjan. Slišala sem, da ...«

Sklonil se je k njej, čisto k njenemu obrazu, da bi jo bolje slišal.

»Kaj si slišala?« 

Obrnila je svoje globoke oči v njegove.

»Ampak ne misli, da sem prisluškovala. Samo mimogrede sem slišala, ko sta se z očetom pogovarjala v hiši ...«

»No, in? ... Povej, Minka!« 

Zdelo se ji je, da bo padla. Zato se je naslonila na Boštjana, ki jo je nežno in ljubeče stisnil k sebi.

»Boštjan!« ga je pobožala po licih kakor dete svojo mamico. »Ali res kaniš v Ameriko?«

Bilo mu je nerodno.

»Res, Minka ...«

»In, Boštjan, si kaj pomislil ... name, ki bom ostala sama?« 

»Sem, Minka, sem.« 

»In kako to, da greš? Amerika je daleč. Lahko se ponesrečiš, nenadno zboliš in umreš, saj vendar zmeraj slišimo, da povsod umre toliko mladih.« 

»Vem, vem,« se je branil Boštjan. »Nesreča nikdar ne počiva. Recimo, da bom srečno prišel tja in dobro zaslužil ...« 

»Pa potlej?« ga je nenadoma presekala v besedah.

»Vrnem se. Grunt si kupiva in vzameva se. Ali ne, Minka?« 

Minka je gledala z razumom in skrbjo na življenje kakor vse ženske, ki so pametne in razsodne, in jim v takih primerih srce umolkne. Tako je tudi pravilno. Moški so prevečkrat zaletelasti, posebno mladi, ki vidijo povsod samo sonce in luč brez senc in senčnih strani.

»Vse lepo, Boštjan,« ga je znova pogladila po licih in mu popravila klobuk, »a vseeno veliko tvegaš.« 

»Saj tvegam za tebe, Minka, za najino srečo.« 

»Že, že ...« Še je hotela govoriti, a v prsih jo je stiskalo, da ni mogla. In povedala bi mu rada še marsikaj ...

»Saj se bom kmalu vrnil. Kakor hitro bo mogoče. Varčen bom in ne bom razmetaval. V Ameriki se tudi bolje zasluži. Tam manjka delavcev in ni tako kot pri nas, ki imamo premalo zemlje, da bi lahko vsi dobro živeli. V Ameriki je zemlje preveč, ljudi premalo. Pravjo, da manjka delavcev. Tako lahko zmeraj slišiš. Mnogo naših je že tam, svoja društva imajo in ob nedeljah se zbirajo, si pripovedujejo o domačem kraju in pojo pesmi ...« ji je pravil Boštjan in se tudi sam zasanjal.

Minka je molčala in gledala v mračno dolino.

»Ko pridem nazaj, nama bo lepo.« 

Prkimala je.

Molk.

»Ali si huda, Minka?« je zabolelo Boštjana, ko je videl njeno globoke oči in žalostni obraz.

»Ne. Zakaj?« 

»Mislil sem.« 

»Boštjan, premisli se! Mene tako skrbi ... Ti ne veš ...« 

Nerodno se je nasmejal:

»Saj se še nisem do čisla odločil.« 

»Daj, kako drugače uredi! Saj bova tudi skromno živela. Bogastvo ni vse.« 

Res, bogastvo ni vse, to je videl pri sebi, na svojem domu ... Lepše in mirneje žive manj premožni in tudi kajžarji, ki so na pol berači. Zmeraj jih vidiš vedrih oči in veselih obrazov. Skorajda ne poznajo prepirov ...

»Bom še videl. Odločil se še bom, ko bom vse do kraja premislil,« je povedal po resnici, ker se še res ni odločil. Amerika mu je prišla samo mimogrede v načrt

»Iti moram, če ne, bo oče hud.« 

Podala sta si roke in Minka mu jo je močno stisnila.

*

Boštjan se je dodobra odločil: sklenil je, da pojde, šel je v Ljubljano, kjer je hitro dobil dovoljenje za pot v Ameriko. Pripravljal se je tudi sam. Trškemu mizarju je dal napraviti velik lesen kovčeg, ki ga je ob krajeh obil z železom. Računal je na dolgo pot in les bi se mu preveč ogulil. Vsa vas je vedela, da bo šel. Ženske so spet čenčale okoli vodnjakov in ob nedeljah, in so marsikaj načenčale, kar ni bilo res ... Moški so kimali ali pa odmajevali z glavami, kakor je bil kdo mnenja, fantje so mu dajali nasvete, nasvete, otroci pa so ga gledali kot deveto čudo ...

Boštjan sam se je zdel kot na trnju. Hodil je okoli, povešal glavo in premišljeval. Svoj dan ni šlo še toliko misli skozi njegovo glavo kot tiste dni. Na vse je mislil in vsaka misel je bila grozotnejša od poslednje.

V bolesti se je prijemal za glavo in večkrat mu je bilo žal, da se je tako odločil. Skušal se je otresti vseh predstav, letal kakor blazen okoli, da so se mu vaščani čudili, a miru ni našel. Najbolj ga je skrbela Minka. Tako žalostno ga je vedno gledala, kot bi se zanj bala in trepetala. Še ko je odhajal k vojakom, ni bila taka. Venomer mu je govorila o nekih slutnjah. Da, in kadar ona kaj sluti, se navadno zmerom izpolni. Slutnje Minke ne varajo. Tolikokrat jih je že občutila na svoji koži ali pri materi ali pri očetu. »Ne hodi! Kako drugače uredi!« mu je svetovala, a Boštjan je vztrajal trdovratno pri svojem. Tudi on je bil trdoglav, trd in nespremenljiv značaj, tudi v slabem. Kadar se je odločil, da nekaj ukrene, ni odstopil niti za las. In tega se je za bodočnost, ko bosta z Boštjanom skupaj, Minka zelo bala. Bala se je njegove nespremenljivosti. Kaj, ko bi se katerikrat tako zaletel, da bi bilo potlej v njegovo škodo? — je šlo po njenem srcu kot nekaka bolečina. Večkrat ga je karala zato. Obljubil je, da se bo spremenil, toda kadar je spet kaj prišlo, je napravil po svoji glavi. Ljudi take vrste ne moreš spremeniti. Tudi Boštjan sam se je tega dobro zavedal ... Saj bi se morda premislil zaradi nje ali sebe samega, a samo zaradi ljudi se ni hotel. S prsti bi kazali nanj: poglejte ga, zbal se je, kikla ga je pregovorila, kar kiklo naj prične nositi ... Rad bi, a ni mogel. V glavi je imel že drugi načrt, kako bi lahko kupil pol grunta pod Prelesjem, a ga Minki niti omenil ni, ker bi ga potlej le preveč silila, naj nikar ne hodi v Ameriko, ko ima vendar doma tako ugodnost. Boštjan je ostal trden. Svoje misli, da bi ne šel v Ameriko, je enkrat za vselej odgnal iz svoje duše. Kadar so mu prišle spet v vas, jih je odpodil šiloma in mislil s težavo na kaj drugega, dokler se mu niso nove misli zazdele domače in naravne ... Tak je bil Boštjan, taki vsi Jernejci! — Minka se mu je smilila. Kadar sta zvečer stala skupaj ali sedela za njihovo domačijo in gledala v zvezdnato nebo ali poljasne hribe in temne hoste, je Minka vselej molčala. Govoriti ni mogla, slutnje so ji stiskale srce in dušo. Opravičevala se mu je in Boštjan jo je razumel. Iz vsega tega je sklepal, da ga ima zelo rada. Videl je, da neizmerno trpi, trpi zaradi njega in njegove hudomušnosti. Skušal jo je tolažiti, a besede so mu ostale samo v srcu. Kmetje ne znajo tolažiti, ker so preboječi in presamosvoji. Vsak nosi bolečino sam in je ne razlaga drugemu. Kadar tolaži, te kliče z lepimi imeni, to je vse in zelo veliko ... Tak je bil tudi Boštjan. Nerodno je objemal Minko, jo klical po imenu, jih pomanjševal in jo gugal kakor otroka ... Na ta način je tudi Minka vedela, da jo Boštjan ljubi ... Pa tudi ona mu ni omenila, da se najbolj boji trenutka, ko bo vlak zapiskal, potegnil in ji odpeljal dragega proč, daleč v Ameriko onstran morja.

Z očetom tudi nista govorila. Stari se je vedno napravil, kot da ga ne vidi. In Boštjan bi rad govoril z njim, a videl je, da oče ne želi imeti več opravka z njim. Da bo šel v Ameriko, je zvedel pri vaščanih. Boštjan se je odkrito bal, da bo ostal stari vedno tak. Poznal ga je kakor sebe. Ko je postavljal sebe na njegovo mesto, je uvidel, da bi bil sam prav tak. Iz tega je ugotovil, da mu ne bo podal pri slovesu niti roke, ne, niti ne bo šel gledat za njim na ogel hiše ali na kraj hodnika. Še zmenil se ne bo zanj.

Kljub temu je vendar poskusil:

»Oče, v Ameriko pojdem. Čez teden dni.«

Stari Jernejc mu je obrnil hrbet in krepko pljunil.

»Čujte, oče! V Ameriko pojdem.« 

Oče je grdo zarenčal in ni izgovoril besede. Ko je spoznal, da ne bo ničesar opravil, je opustil sleherno namero. Da, pri slovesu mu bo že ponudil roko, a če je ne bo hotel, njemu nič mar. V tistem trenutku ni občutil do očeta nikake ljubezni ali vsaj sočustvovanja. Ne, tudi sovražil ga ni. Imel ga je za človeka kot druge, ki jih srečaš po svetu: na cesti, v krčmi ali v cerkvi ... Njegovega dejanja mu ni prav nič zameril.

Z bratom je opravil čisto na kratko. Ustavil ga je, ko je šel pokladat živini.

»Ti, v Ameriko pojdem.« 

Miha je zarenčal in ga grdo pogledal.

»Si slišal?« 

»Hudič naj te odnese v dno pekla, ne pa v Ameriko! Zgini, kamor hočeš! Zadnji čas je, če ne te bom nadrevil z gnojnimi vilami čez prag. Tukaj nimaš ničesar več iskati. Sedaj sem jaz gospodar,« je ponosno povedal in se udaril s pestjo po sebi, da je votlo zabobnelo.

Boštjan je brez besede odšel. O vsem tem je Minki molčal.

*

Tisti teden je hitro minil. Boštjan se je mrzlično pripravljal in delal po Minkinih navodilih. V resnici ni vedel, kje se ga glava drži. Če bi ne bilo Minke, bi polovico pozabil, napravil napačno ali kakor koli že.

Oba sta trepetala In se bala zadnjega dne, a molčala sta drug drugemu. Poglavitne stvari sta se pomenila že prej.

Nenadoma je zaprosil Boštjan:

»Minka, prosi očeta, če smeš z menoj do Ljubljane.« 

»Bom.« 

Prosila ga je in po kratkem obotavljanju ji je dovolil.

Noč pred odhodom je bila za oba strašna. Minka se je premetavala po postelji, tiho ihtela, vmes molila in gledala skozi okno v gluho zvezdnato noč. V duši so ji brnele misli. Grozne predstave je imela in sleherne se je bala kakor temne pošasti. Mati, ki je čula poleg nje, jo je pustila v miru, naj trpi sama ... — Boštjan sploh ni šel spat. Sprehajal se je po domačem vrtu, napenjal oči proti vinogradom v Liscu, iskal med sivkasto temino domačo zidanico, da ga je stiskalo v spominih.

Toliko lepih ur je prebil v Liscu, tam se mu je jel širiti svet. Gledal je po bližnjih poljih, kjer so peli črički ali murni in lahen veter se je nagajivo igral s klasjem, da je komaj slišno šelestelo. Držal se je za prsa in bilo mu je, kot da jih hoče srce razgnati, leči med polja in večno počivati med njimi ... Trpel je in toliko, da ni jokal. Ne, saj jokati bi niti ne mogel. Tolika je bila bolest. Če je pomislil na naslednji dan, si je skril roke v dlani. Boštjan je šele sedaj vedel, kako močna je njegova ljubezen do domače zemlje ... Ni je razumel, kot jo razume danes, morda tudi danes napačno, a prepričan je bil o neki tajni sili, s katero naveže zemlja človeka nase, da jo ljubi, čeprav ne razume, zakaj jo ljubi. To ni ljubezen do žene, to je drugačna ljubezen. Žena govori, ženo razumeš, pri zemlji pa vsega tega ni. Čudovita je naša zemlja, lepa, robata in mehka — kakor mati deseterih otrok ...

Zavil je med njive, smukal klasje, ga drobil med prsti in pokušal na pol zreli sad. Blodil je kakor mesečnik. Utrujenosti in zaspanosti sploh čutil ni. Hodil je in hodil in ni gledal, kot hodi, kje je domača vas. Nič ni opazil, da ima hlače vlažne od nočne rose, nič ga ni motil poletni hlad. Na razpoloženje sploh ni mogel paziti. Bil je kot pastir, ki mu je ušla žival v gmajno, on pa jo brez uma in smotra išče po grmičju.

Dospel je med zališke njive in do križa, ki sameva sredi njih. Utrgal je prvo cvetko, ki jo je razločil v temi, in vtaknil Trpečemu med bodeče trnje okoli glave. Potlej je padel na kolena, a ni molil. Samo nerazumljivo je gledal Boga. Nenadoma je pridušeno vzdihnil — vzdih mu je prišel iz dna razklane duše:

Vstal je in blodil dalje. Zavil je na cesto in vsak kamenček, ob katerega se je v poltemi spotaknil, mu je bil drag. Na cesti ni dolgo strpel; preveč ga je spominjala na svet, na Ameriko, na katero ni smel misliti. Ob gozdu je krenil navkreber, dokler ni dosegel Hriba, kjer se je spustil na drugi strani navzdol. Tod že dolgo ni hodil. Podnevi bi lahko šel po stezah, a jih je sedaj zgrešil. Taval je po celem med senožeti, gmajno in grmičjem. Kmalu je prispel do kolovozne poti, ki vodi v Goro. Od tu se je spustil po položni stezi do Teharjevine.

Oprezal je okoli hiše, sedel na klop in poslušal. Slišal je pritajene vzdihe in vedel je, da so njeni. Ta Minka! Kako rad jo ima! A njegova ljubezen je vse premajhna v primeri z njeno. O, kolikokrat mu pride na misel, da je ni vreden. Nekoč ji je to tudi omenil, a mu je zatisnila usta z roko, da ni mogel govoriti. »Beži, beži, tepček!« mu je dejala. — A še tu ni mogel dolgo strpeti. Zbežal je domov, šel na kozolec in se zaril med seno.

Bil je utrujen in je kmalu zadremal. Tako ni videl prihajajočega jutra.

*

Zbudil se je kmalu in se močno prestrašil:

»Kaj, če ni prepozno?« 

Pograbil je kovčeg, ki ga je imel skritega v senu, in odhitel proti hiši, ki je bila še zapahnjena.

»Miha, oče!« 

»Kdo je?« se je odzval oče, ki najbrže ni spal.

»Jaz, Boštjan.« 

»Kaj hočeš?« je zarentačil.

»Odprite! Poslovil bi se rad. Grem.« Boštjan je že mislil, da se je oče omečil.

»Pojdi, kamor te je volja, mene pa pusti pri miru!« 

Boštjan je molče vzdignil kovčeg in zavil k Teharjevim. Tam so ga že pričakovali. Sprejeli so ga prisrčno, molče in s sočutnimi pogledi. Samo oče ni zgubil dobre volje in razsodnosti. Mati je pripravljala žgance in vrela mleko za odhajajočega. Minka pa se je neprespana in žalostna vlekla po hiši.

»Bomo šli, ne, Boštjan?« se je pošalil stari.

Boštjan se je za silo nasmejal.

»Treba bo.« 

»Kdaj pa gre prav za prav vlak?« je vprašala mati iz veže.

»Zadnji pot je vozil okoli poldne proti Ljubljani. Sedaj najbrže prav tako,« ji je Boštjan hitro ustregel.

»No, potlej imamo časa na pretek,« je ugotovil Tehar. »Kar v miru bomo pojedli, Joža bo pa medtem napojil in očedil konja. Ta naš konj! Rad bi, da bi ponoči stal v hlevu, pa se zmeraj vleže ta lenoba, da je potlej ves podrekan ...« 

»Kaj čenčaš, oče!« se je hudovala mati. »Kaj briga Boštjana naše kljuse! Sedaj ima druge stvari v glavi. To obdrži kar zase!« 

»I, no,« se je zaširokoustil stari, »jaz povem, kakor je. Kaj pa ti veš, stara, kaj je komu mar. Kakor vem, je imel Boštjan konje zmerom rad. Ali ne, Boštjan?« 

Boštjan je boječe prikimal, ker ni vedel drugega napraviti. Tehar pa je imel s svojim govorjenjem poseben namen. Hotel je spraviti Boštjana in Minko v dobro voljo, otresti jih je želel tegobnih in težkih misli, ki se polaščajo slehernega človeka pred odhodom kam daleč ali v negotovost. Stari je o tem dobro vedel. A kakor je sklepal po njunih obrazih, za to nikakor nista bila dovzetna. Minka se je držala kakor nerodna nevesta, ki ženina ne mara, ker ji je bil vsiljen, Boštjan pa kot ženin ob nevesti, ki je prav tako noče. Mislil se je ponorčevati, a je namero opustil, posebno še zato, ker je uvidel, da gre Minki že skoraj na jok.

Mati je prinesla zajtrk v hišo. Tehar je odstopil gospodarjevo mesto za mizo Boštjanu. Poleg njega je posadil Minko. Obema se je dobro zdelo in tudi materi, ki ju je gledala s srečnimi očmi.

Na tihem si je priznala:

»Lep in dober par bosta. Kakor ustvarjena sta za skupnost.« 

Tehar je prijel za žlico in se zarežal:

»No, bosta vsaj videla, kako se skupaj sedi za mizo, kako se človek počuti, ko nosi zakonski jarem na vratu.« Potlej se je smejal sam svojim besedam.

»Nikar ne gobezdaj!« ga je prekinila mati in začela moliti očenaš.

Nikomur ni šlo preveč v slast. Jedli so samo zaradi drug drugega, a nosili so na pol prazne žlice v usta, škrebljali po skledi, brazdali po mleku in žgancih in se varali. Minka je prva odložila.

»Jej!« ji je oče velel, ki je edini imel slast.

»Ne morem, oče ...« 

»Hm, Ljubljana je daleč.« 

Odložil je še Boštjan.

»Koliko pa si pojedel? Za naprstnik in nič več. Še rad boš jedel.« 

»Ne gre, oče,« se je branil Boštjan.

Čez čas so odložili vsi.

»Bom pa še jaz!« je dejal Tehar in položil žlico na mizo. »Pa molimo!« Molil je sam, počasi in premišljeno ...

Po zajtrku je šel oče gledat, kaj je s konjem in vozom. Tedaj je mati pristopila k Boštjanu in ga molče motrila s prosečimi očmi.

»Boštjan,« je spregovorila s tresočim glasom in videti je bilo, da zadržuje ihtenje. »Ti greš in težko mi je, kot da bi odhajal kdo izmed nas, iz moje krvi. Saj si naš, Boštjan, priznala sem te za svojega in tudi oče te je priznal. Naš si, Boštjan, naš, Minkin in moj. Kajne, Minka? — Želim ti sreče, dosti sreče.« Stiskala mu je roko z vso močjo, pritiskala k sebi in na pol ihtela »Pazi na svoje zdravje! Pameten bodi in zavedaj se, da te čaka doma Minka, ki te ima rada. Pošten bodi in ponosen! Varuj se drugih žensk, Boštjan, ker niso vso enako dobre!« Ihtenje ji je presekalo govorjenje. »Srečno, Boštjan, srečno!« je želela še med začetim jokom. »Vrni se ... kmalu!« 

Poljubila ga je na lice in ga omočila s solzami. S tem mu je dala priznanje, da ga je sprejela za svojega. In ko ji je Boštjan pogledal v izsušeno lice in motne oči, je skrila obraz v predpasnik in hudo zajokala.

»Ne jokajte, mati! Vrnem se in takrat bomo srečni vi, Minka in jaz. Vsem bo dobro.« 

Podal ji je roko. Stisnila mu jo je z vsemi močmi.

»Zbogom, Boštjan!« 

»Zbogom, mati!« 

Poljubila ga je znova.

Tedaj je poklical oče:

»No, pojdimo! Voz je pripravljen.« 

Boštjan in Minka sta stopila iz hiše na plano. Sonce ju je zaščemelo v meglenih očeh in obema se je utrnila solza. Oče se je že mislil ponorčevati, a se je premislil. Pomagal jima je na voz, odvil vajeti s konja in še sam prisedel.

»Pa pojdimo!« 

Udaril je z bičem. Konj je poskočil in potegnil.

Mlada sta slišala vzklik. Obrnila sta se. Na pragu je stala mati, mahala z robcem in klicala:

»Srečno! Vrni se!« 

Konj je zavil med hišami.

*

Blodila sta po ljubljanskih ulicah, si ogledovala izložbe, kupila to in ono za pot in nestrpno pričakovala odhoda vlaka. Oba sta se bala slovesa, oba sta trepetala, kadar koli je kdo pomislil na trpkost ločitve. Želela sta, da bi odpravila čim prej. Vedela sta, da bo potlej za oba še huje, ko bo vsak sam zase trpel v žalosti in hrepenenju po dragem ... Človek vedno tako misli in se na tak način tolaži. Po slovesu pa bi si najraje razklal srce in potožil vsemu svetu, kako mu je hudo za onim, ki ga pelje vlak sleherni trenutek dalje od njega. Molčala sta, o tem sploh nista hotela govoriti, a sumničila sta drug drugega. Minka je bila razsodnejša. Spraševala ga je, če ima to, ono, če ima dokumente v redu, ker zdaj je še čas, da uredi. Boštjan je bil kakor zmeden bacek. Odgovarjal ji je nedoločno, nejasno ... In Minka je razumela njegovo zmedenost.

Vlak je odhajal šele proti večeru.

»Minka, kako boš pa domov hodila? In kdaj boš šla?« je naposled zaskrbelo Boštjana. »Če boš šla zvečer nazaj, boš morala hoditi v temi. Ne, zvečer ne boš hodila.« 

Pogledala ga je zaskrbljeno.

»Kaj pa mi preostane drugega?« 

»Nič, veš kaj, k Feračevim bova šla. Tam boš čez noč in drugi dan se boš odpeljala.« 

»Tam me nič ne poznajo in tudi jaz jih ne. Čudno me bodo gledali.« 

Boštjan je zmahnil z roko.

»Poznam jih. Iz trga so in v Ljubljani so že dolgo. Zarhuščekova služi pri njih. Gostilno imajo in prenočišče. Tam boš najbolje spravljena in jaz bom brez skrbi. No, poiščiva jih!« 

Sedaj je vodil Boštjan. Boječe je povprašal bližnjega stražnika, kje je ta in ta gostilna. Ko jima je za silo dopovedal, kje je, jima je pokazal smer. »Pa še vprašajta. Saj vsak pozna to gostilno.« 

Oba sta se mu nerodno zahvalila in odšla v smeri, ki jo je pokazal stražnik. Povprašati sta morala še dvakrat, trikrat. Pri Feračevih so se hitro zmenili in še celo veseli so ju bili.

»Prav, prav!« je dejala zgovorna, debela birtinja. »Prav, da sta se k meni obrnila. Domačim vedno rada ustrežem.« Obrnila se je k Minki: »Brez skrbi boste pri nas in tako še niste nikdar spali, kot boste nocoj.« Imenovala jo je gospodično in Minki je bilo nerodno; najraje bi ji zabrusila, da ne mara biti gospodična, a se je premislila. Boštjanu pa je rekla: »Pa tudi vi bodite brez skrbi zastran njo In srečno potujte.« Tedaj so jo poklicali. »Joj, gostje me kličejo. Iti moram. Na svidenje, gospodična, vi pa srečno pot!« Odhitela je, da so se ji stresali boki.

Boštjan je bil brez skrbi. Zavila sta proti postaji in obema je zastajal korak. Čudne misli je imel takrat Boštjan. Če bi mu Minka rekla samo besedo ali vsaj namignila, naj ostane, bi ostal brez pomislekov pri njej. A take besede ni bilo. Minka pa je sanjala. Nekje v izložbi je videla sliko kmečke hiše z vrtom, pred katero se igra otrok, oče in mati pa ga izozad skrivaj opazujeta. »To je Boštjan,« je pokazala z očmi sama sebi na sliko. In precej nato ošinila resnega Boštjana, »ona pa sem jaz in najin otrok.« Potlej se je vsa uživela v bodočnost: lepo hiško bosta imela, majhen grunt, da ne, bo treba najemati ljudi v tabrhe, kar več velja, in lepega otročka. Če bo fantek, bo Boštjanček, ako deklica, pa ne bo Minka, temveč Špelca. To ime ji bolj ugaja, in ni treba, da bi se imenovala po materi. Srečna bosta. Ej, Boštjan bo dober gospodar, gruntar in pol in ona upa biti dobra gospodinja ... Še in še je sanjala.

»Minka, ti je hudo?« jo je zmotil on.

Odkimala je in ga gledala.

»Tako sem srečna,« je povedala čez čas.

Boštjan je obstal in se začudil:

»Kaj praviš? Ali prav slišim?« 

»Prav, Boštjan. Srečna sem. Mislila sem na tvojo vrnitev in tako je bilo vse lepo. Imela sva grunt in malega Boštjančka ...« 

On se je v zadregi nasmehnil in se skrivaj obložil greha, ker je dekle po krivem obdolžil norčavosti.

»Si že pridna, Minka. Saj zato pa grem, da nama bo lepo.« 

Prikimala je in potlej sta spet brez besed nadaljevala pot. Na postajo sta dospela pol ure pred odhodom vlaka. Zavila sta na peron, se sprehajala sem in tja, opazovala hitre železničarje ter premikanje lokomotiv in vlakov.

»Ali ni čudna reč tale vlak?« se je Minka nenadoma domislila.

»Res, čudna,« je on pritrdil, ne da bi kaj pomislil.

»Odpelje te v svet in ...« mislila je nadaljevati, a iz obzirnosti ni.

V shrambi sta vzela kovčeg in ga zanesla v železniški voz. Minka si je ogleda njegov sedež.

»Pa zaprto imej, da te ne bo prepihalo. Ti se rad prehladiš ...« 

Molče je prikimal. Minka je odšla pred njim iz vagona. Na tleh sta obstala, se zazrla drug v drugega in nista videla množice ljudi, ki se je drenjala okoli njiju, ju odrivala in potiskala vstran. To je bil njun čas, trenutek njune ljubezni in bolesti... Če bi govorila, bi oba zajokala. Gledala sta si v oči, iskala drug drugega v njih in bila neskončno srečna ter žalostna obenem. — Tako blizu si še nikdar nista bila. Vse do nedavnega se je Boštjan Minke bal, niti potrepljati se je ni upal, včasih jo je samo nerodno pobožal, a še to v bojazni, da ga utegne zavrniti. Sedaj pa nanagloma tak prelom, taka sreča, ki se je zanj šele pričela, in se mora ločiti, ker se je tako odločil. Nič ni razmišljal o Ameriki, kaj vse ga čaka, ugibal je, kdaj se bo vrnil, kako bo našel Minko, jo pritisnil k sebi, objel in poljubil ... Koval si je zlato bodočnost in Minka je bila kraljica ... Dà, najraje bi ostal doma. Počakala bi vlaka in se odpeljala v naročje domačih polj in host. Pričakoval je njene besede, a je ni bilo. Minka je trepetala zanj, slikala si je Ameriko po svoje, videla je Boštjana v rudnikih, kako se sklonjeno drži in koplje srečo, njej in sebi. Pred seboj ima njo ... ne, ni se bala, da bi se ji izneveril. Preveč je zaupala vanj, v njegovo poštenost in odporni značaj. Predobro ga je poznala. Kljub temu ga je vprašala:

»Ali mi boš zvest, Boštjan?« 

Zagorele so mu oči kakor ciganu, če igra gosli.

»Minka, zvest ti bom. Nobene druge nočem. Zaupaj mi!« 

Ko je slišala njegovo zatrditev, je bila čisto pomirjena.

»In tudi jaz bom tebi, Boštjane,« je tiho dodala.

Železničarji so vihteli rdeče zastavice. Strojevodja se je zavihtel na lokomotivo in sprevodniki so zapirali vrata.

»Gospoda, vstopite!« so klicali.

Boštjan in Minka sta se spogledala. Podala sta si roke, jih drug drugemu krčevito stisnila in on je hotel skočiti na stopnico.

»Boštjan!« je kriknila ona kakor pred omedlevico.

Stopil je nazaj k njej in ona mu je padla v naročje kakor utrujeno dete zvečer svojemu očku.

»Moj Boštjan!« 

Sklonil se je čisto k njenim ustnicam in njene so poiskale njegove. Boštjan je v tistem hipu občutil popolnost sreče.

»Vstopite, vstopite za božjo voljo!« je kričal sprevodnik.

Boštjan je skočil na stopnico. Vlak se je že premikal in Minko je potegnilo nehote za njim, a takoj je v miru obstala in gledala za bežečimi kolesi in vozovi. V daljavi ji je mahal Boštjan v poslednji pozdrav ... Bila je izmučena, da ni mogla dvigniti roke. Samo gledala je za njim z meglenimi očmi.

*

Amerika je čudovita dežela za morjem. Tam teče mleko v potokih, tam se cedi med namesto dežja in zlato se ti blešči vsepovsod, kamor seže oko, so včasih pravili Boštjanu oni, ki so že bili tam. Domov so se vrnili bogati in ob nedeljah so dajali za pijačo pri Florjanu ter žvenkljali s tolarji, ki so jih imeli pripete na verižici za uro. Nič niso stiskali kot drugi. Rekli so: »Če je štefan premalo, pa še tri!« Dà, tako so dejali in včasih pristavili: »Dosti zlata je tam, in lahko ga dobiš, če imaš urne roke.« Tega Boštjan takrat ni razumel.

V Clevelandu se je najprej obrnil na konzulat. Tam so mu uradno povedali, kakšni so tu običaji, da ščitijo samo dobre in poštene, naj si čimprej poišče delo in kaj zasluži. Gledal jih je debelo. S tem, kar so mu povedali, ni mogel nikamor. Rad bi do svojih ljudi, do Slovencev. Končno se je vzdignil star uradnik in mu nasvetoval neko slovensko društvo v tej in tej ulici, kamor se je Boštjan tudi zatekel. Sprejeli so ga z odprtimi rokami in mu poiskali zasilno delo. Zaslužil je toliko, da je lahko skromno živel. »Dokler si ne boš našel kaj drugega!« so mu dejali v društvu. »Boljše nekaj ko nič. Kaj boš tratil svoj denar!« Iskal je boljše službe, a ni imel uspeha.

Nekoč prileti njegov tovariš ves upehan domov.

»Ti, delo imam zate! V rudniku. Dobro plačajo.« 

In Boštjan je poizvedel kje, kako plačajo ter se je odločil, da pobara. Beseda ni konj! Dobil je dobro mesto. Sprva se je le težko privadil, doslej je bil navajen sonca, luči in dnevnega dela. Prvi dan je obupaval. »Tega ne zdržim,« si je dejal. »Saj bom umrl v tej jami.« Naslednji dan je bilo bolje. Privadil se je teme in svetilke. Ko je šel zvečer od dela, je bil ves zmučen. Če bi delal na gruntu nepretrgoma mesec dni, bi ne bil tako utrujen. Pomislil je na Minko, stisnil zobe in pljunil v roke. »Moram!« mu je šlo skozi misli. »Če zmorejo drugi, ki so šibkejši od mene, čemu bi še jaz ne.« Pa se je le privadil. Svoj prosti čas je porabil za pisanje Minki. Vsak večer ji je napisal nekaj vrstic, in kadar se mu je zdelo, je odposlal v stari kraj. To mu je bilo najsvetejše opravilo. Kadar ni mogel misli stresti na papir, ker je bil preokoren kakor vsak preprost človek, se je jezil sam nad seboj. Le kaj si more Minka misliti, ko bere njegova pisma? No, vesela jih je prav gotovo. Saj je vsak vesel pisma iz tujine. A njegova pisma so se mu zdela tako revna. Saj ni mogel povedati tega, kar bi rad. Na koncu vsakega pisanja se ji je opravičeval, ker tako slabo piše. Minka pa se je smejala njegovemu opravičevanju. Takoj, ko je odprla pismo, je vedno pogledala, če stoji na koncu »pa nikar ne zameri«. »Ti moj Boštjanek,« je vzdihnila, »kako dober fant si! Če bi le vedel, kako rada berem tvoja pisma!« In tudi ona je sedla in mu pisala ...

Sprva je hranil sleherni drobiž. Potrošil je samo, kalikor je moral: za hrano, za stanovanje, društveno članarino in za morebitno popravilo čevljev in obleke. V salone ni zahajal, čeprav so ga tovariši vedno vabili, naj gre z njimi, da bo dal za sodček piva. O, pa ni šel! Boštjan mora stiskati, če hoče kupiti grunt. Saj zato je pa sem prišel. Tako se je dolgo upiral. Neko soboto so ga le zvabili. Sicer se jim je navidezno upiral, a vseeno bi bil rad vsaj večer v njihovi družbi. Že zato, ker so bili dobri z njim. Plačal jim je za pivo in tudi sam pil. Počasi mu je lezlo v glavo. Postajal je omotičen, pričel blebetati nerazumljive besede, jezik se mu je zapletal in prijetno se je smejal. Ugajalo mu je in nalival si je vedno znova. Ko je zmanjkalo pijače, je naročil spet in spet. Tako so pili dolgo v noč.

Naslednji dan je zaspal mašo. Prebudil se je opoldne in bil še vedno vrtoglav. Spomnil se je noči in sram ga je postalo pred samim seboj. Joj, če bi Minka vedela, da se je napil in zapravil vso tedensko plačo! To bi se hudovala in še pogleda bi mu ne privoščila. Ne, nikdar več ne pojde! Ne, ne! Trdno je sklenil. Če bi šlo tako naprej, je pričel trezno računati, naj se za grunt in Minko obriše pod nosom. Njej pa o tem ni mislil poročati. Preveč žalosti bi ji nakopal s takim pisanjem. Predstavljala bi si vse huje, kot je bilo v resnici ...

Drugo soboto se je skril in ni šel nikamor, tretjo pa se je zopet izkazal slabiča. Vsi trdni sklepi so splavali po pivu. Dopovedoval si je, da gre samo v družbo, da ne bo pil. A ko je pokusil samo požirek, se mu je zahotelo pijače kot vernim dušam nebes. Naročil si je piva, ga v dušku spil in sklenil, da ne bo več. »Pa še enega, Boštjan!« so mu prigovarjali. »Ves teden si garal, čemu bi si ga ne privoščil še en vrček. Saj te ne bo vrgel. Močnejši si od njega!« In naročil je novega ... Tisti večer je bil spet pijan. Naslednjo soboto tudi, pil je vso nedeljo, tako da je bil pri delu ves mačkast in ga je moral polir opozarjati naj dela ... Včasih je zavil tudi med tednom, a takrat ni toliko pil, ker se je bal zmučenosti in polirja.

Minki že dolgo ni pisal. Kadar je pomislil nanjo, je zmahnil z roko in odpodil nadležne misli: češ, brigaš me. Šel je v salon in pil na zgubljeno ljubezen. Tudi misel na zemljo, na lastno gospodarstvo ga ni streznila. Vidi vse skupaj! si je dejal in pljunil predse. Čutil se je svobodnega, svojega. Le kdo mu kaj more? denar ima, dobro zasluži, na ves svet se požvižga ... Fant, uživaj, dokler si mlad! Pusti babnico, naj si izbere drugega tepca za zakonski jarem! O, to je dobro, da je daleč od nje, ker bi sicer silila vanj z nadležnimi vprašanji in z sprašujočimi očmi. Briga njega zemlja! Smejal se je, ko se je spomnil večera pred odhodom. To sem bil tepec, si je priznal, da sem šel med njive namesto da bi spal. In molil je. Danes se temu smeje. Saj ni Boga ... to samo tako pravijo. Ali je bil takrat otročji, ko je veroval v vse to! Z odprtimi usti je požiral tehantove pridige ... ker je bil tepec! O, na vse to se sedaj požvižga! Namesto v cerkev gre sedaj raje v salon, kjer mu pravijo »gospod Jernejc«, v cerkvi pa ne znajo drugega kot samo žugati s peklom in vicami ...

Tako je premišljeval, kadar je bil prost. Tudi med delom so mu prišle take misli v vas, a se jih je skušal vselej otresti, ker bi ga motile pri delu. Na denar ni več gledal. Kupil si je kar se mu je zahotelo. Samo toliko je pazil, da je imel denar za dnevno uporabo, drugo je zapil in zapravil. Domov se tako ni mislil nikdar več vrniti, čemu pa? Doma ves teden garaš, pa ne dobiš plačila. Tam trepetaš pred sušo, dežjem, točo in slabo letino, ker se bojiš, da bi bil lačen ..., tu pa si brez skrbi. Res, delaš in se pošteno potiš, a imaš delo zato mastno plačano. Tu nisi odvisen od Boga, temveč od samega sebe, od svoje moči in podjetnosti. Ne, domov ne pojde nikdar več. Kar križ naj napravijo nad njegovo vrnitvijo. Nekoč je mislil Minki celo o tem pisati, a ni utegnil, ker je moral v salon na važen tovariški sestanek. Pozneje pa je to misel opustil. Se bo že sama ohladila, kakor se je on, je bil trdno uverjen ...

Družba mu je bila vse. Sprva so ga imeli za tihega, mrtvega in mirnega človeka, a sčasoma se je razživel. Postal jim je duša in radi so ga imeli. Posebno kadar je dajal za pijačo, je imel obilo prijateljev. Pritrjevali so sleherni njegovi besedi, se režali na vsa usta neslanim dovtipom in se vedli hlapčevsko in podlo. Boštjan tega še opazil ni in imel jih je za svoje največje prijatelje in dobrotnike. Življenje je gledal čisto v drugačni luči. Vse prejšnje mu je bilo utvara, samo on in svet okoli njega je bil resnica ...

*

Čisto nepričakovano je prišlo pismo iz domačih krajev. Niti najmanj se ga ni nadejal. Ko ga je prijel v roke, se je stresel po životu in mrzlo mu je postalo okoli srca. Ko je pogledal pismo pobliže, je spoznal okorno Minkino pisavo. Zazeblo ga je še bolj in zavedel se je, da z njim ni vse prav. V notranjosti mu je nekaj očitalo. Ta glas, ki je bil zelo pogost, si je vedno zatrl. Če ni mogel z mislijo, je šel v družbo ali v salon ter pil in se zamamljal v pivu. S tresočimi prsti je pretrgal ovoj, se namrdnil in bral:

Dragi moj Boštjanek!
Čudila sem se, da ni nobenega tvojega pisanja. Zelo sem v skrbeh zate. Ali si morda bolan? Ali si se ponesrečil? Pošlji nam vendar kakšno pošto! Mati pravi, da si prav gotovo bolan, Oče pa pravi: »Se mu že dobro godi, če nič piše.« Mislim, da. Povej! Vedno si mi vse povedal in nikoli mi nisi ničesar utajil. Nekaj Ti je. Vem, Boštjan, vem, vidim te čez morje. Živ si pred mojimi očmi in Tvoje so zelo nemirne, boječe in meglene. Ali ni res, Boštjan? Zdi se mi, zdi, pravim. Zato še ne rečem, da je res. Ne zameri! Morda se motim. Slutnjo imam. Res ne smeš zameriti, Boštjan.
Pri nas je lepa pomlad. Sneg se taja in voda prijetno šumlja po kolovozih. V Gori rasto že zvončki in kukajo prve trobentice v beli dan. Včeraj dopoldne sem jih trgala. Zate sem jih nabrala, Boštjan. Povsod tako močno diši po zemlji, po mastni, črni zemlji. Ali je v Ameriki tudi taka zemlja? Oče pravi, da bomo jutri orali. Veš, kupili smo nekaj polja in imeli bomo precej dela. Vsi radi delamo.
Brata Jožeta so vzeli k vojakom. Sedaj ni še nič pisal. Čudno se nam zdi, ko je že štirinajst dni tam. Kam je šel, nič ne vemo. Mati čaka vsak dan pošte, a je noče biti. Skrbi jo in mene tudi, oče pa pravi: »Se mu že dobro godi, če nič ne piše.« Mislim, da ni nobenemu dobro, niti Jožetu ne, ki ni bil ravno najboljšega vajen.
Končala bom. Naši te vsi lepo pozdravljajo. Tvoj oče je še kar zdrav, Miha pa pije kakor goba. Večkrat je pijan ko trezen. Lepo te prosim, daj mi odgovor, vsaj kakšno kartico, saj veš, da komaj čakam. Zbogom, Boštjan, Ti pravi

Tvoja Minka.

Boštjan je odložil pismo na mizo, se zazrl skozi okno v večer in prvič opazil zunaj cvetoče drevo. V njem so čivkali ptiči, letali s hrupom sem in tja, priletavali in odletavali. Gledal jih je dolgo in zamišljeno. Tako lepo se mu je zdelo. Misli so mu mirovale in občutil je nedeljsko razpoloženje. Povsod mir, samo zunaj čivkajo ptiči in naznanjajo pomlad. Stopil je bliže k oknu in segel znova po pismu. Bral je besedo za besedo in pred njim je vstajala domovina, domača zemlja, ki v pomladi prijetno diši po svežosti, življenju, da jo mora človek nehote ljubiti. Videl se je hoditi po domačih poljih. Minka je pred njim drobila korake kakor otrok, ki kaže tujcu pot. Sem pa tja se je obrnila k njemu rekoč: »Vidiš lastovke!« ali »Glej, zvonček!« Šla sta dalje in ugledala je trobentico. »Kako je lepa! oglej jo, Boštjan!« In on jo je pogledal ter moško prikimal. Dospela sta do kapelice. Tam sta pomolila in Minka se kar ni hotela ganiti. »Počakaj še!« je prosila z očmi. — Tako lepo je videl zemljo, svojo zemljo, ki jo ljubi. Nenadoma je stopilo živo življenje pred oči: Amerika, njegova družba, pijančevanje, salon, zapravljanje, življenje brez Boga in norčevanje iz njega. Zgrozil se je ob teh mislih in se prijel za glavo.

»Moj Bog, kam sem prišel!« je vzdihnil. »Ali je sploh še pot nazaj?« 

Spoznal je, da ni več tisti Boštjan, kot je bil. Da, Boštjan je bil še, a drug človek z enakim imenom.

»Vražja Amerika!« je zaklel, se vrgel na posteljo in se zakopal med blazine. Obsodil se je za najslabšega človeka na svetu, za podleža, ki samemu sebi krade življenje in moč, za hinavca, ki je vlekel pošteno dekle, da se mu je vso predalo in mu izročilo svoje srce, svoje najdražje ... Našteval si je zločine in zadnji je bil večji od poslednjega.

»O Minka, oprosti, odpusti,« je zajokal v blazine. »Dvignila si me iz blata. Hvala za pisanje. Do smrti bom ostal hvaležen za te besede. Novo življenje si mi dala, rodila si me znova.«

Potlej je vstal in ji napisal dolgo pismo.

Prijatelji so se čudili nenadni Boštjanovi spremembi. Imeli so ga že čisto za svojega, sedaj pa nenadno tak preobrat. Kadar so ga vabili v salon, se jim je smejal, rekel, da ne gre in šel kam na sprehod. Svoj prosti čas je odslej porabljal pametno in preudarno. Ali je pisal pismo, računal prihranke, ali pa blodil po predmestju, zavil na farmo in gledal ameriško pomlad. Primerjal jo je z domačo in ameriška ni bila niti senca. Videl je samo stroje, računanje, nič lepote, niti malo ljubezni. Včasih je govoril s starim farmarjem, pristnim Američanom. (Kar je bil v Ameriki, je že precej dobro govoril in razumel angleško govorico. Sprva se mu je sicer zatikal jezik, a počasi je šlo ...) Ta mu je samo razlagal, razkazoval stroje in mu pravil o zemlji v številkah. Ko ga je Boštjan pobaral, če ima rad svojo farmo, se mu je nasmejal, iz česar je sklepal, da farmarjem ni za zemljo, temveč za dobiček, njemu in njegovim kmetom pa je zemlja predmet ljubezni in razumevanja. — Zatiskal si je eno oko, da bi morda lepše videl, a povsod je vladala enoličnost. Ne, do zemlje bi pa res ne mogel imeti ljubezni, ker se mu zdi kakor fabrika poljskih pridelkov. Kadar je šel tako na sprehod, se ga je polastilo neizmerno hrepenenje po domu, po starem kraju, po poljih in topolih, po bregovih v pomladi, ko dobivajo nežno zeleno barvo .. Kot uteho v hrepenenju je porabil čas za pisanje. In ta pisma so bila njegova najlepša, ter jih je Minka z veseljem brala, dajala brati še materi in včasih tudi očetu.

Neko soboto bi kmalu spet zašel v salon. Tako je bil žejen in utrujen. Srbel ga je denar, vabila ga je ciganska muzika, ples, spolska dekleta, ki prodajajo sebe za mal denar, in družba, po kateri se mu je zopet zahotelo. Že je prestopil prag. V obraz mu je udaril tobačni dim in zoperni duh po žganju in pivu. V trenutku se je premislil in odšel domov, kjer je vzel Minkino pismo v roke. Pred njim je spet stala ona.

V Ameriki je bil že nekaj mesecev nad tri leta. V tem si je precej prihranil, in kadar je prešteval denar, se mu je smejalo. Denarja je bilo že za lep grunt. Minka, na konju sva, je bil vesel in si mel roke. Še nekaj mesecev in potlej pojde domov. Boljše je, da zasluži nekaj več. Kajpak, cene niso stalne, in četudi bi bile, nekaj mora imeti za silo tudi več: za bolezen, ki pride nepovabljena k hiši, za obleko in za hude dni, ko ni drugega beliča, no, pa za svatbo tudi, saj ne bo zastonj. — Boštjan se je zopet pokesal. Če bi v začetku tako hranil in ne razmetaval, kakor je, bi se zdaj že lahko vozil z ladjo domov, tako pa mora še vedno trpeti v tej zdolgočaseni Ameriki.

Minki je napisal kratko pismo, daljšega še ni skončal. Rad pa bi, da bi čim prej izvedela za njegovo odločitev. Takole je pisal:

Ljuba Minka!
Tebi in vsem najprej najljubši pozdrav iz daljnega Clevelanda. Zdrav sem in mi gre, hvala Bogu, dobro. Upam, da ste tudi doma zdravi.
Sporočiti Ti moram, da sem se odločil priti za vedno domov. Ko sem prešteval svoj denar, sem videl, da imam dosti. Nekaj moram še prihraniti, saj veš, da je dobro nekaj več. Zmerom kaj pride, na kar človek ne računa. Kaj takega sem tu v Ameriki dostikrat skusil. — Daj, Minka, tudi ti se pripravljaj na vse, kar naju čaka. Če veš za kakšen cel grunt, ki je naprodaj, mi, prosim, sporoči. Jaz sem kupec.
Pozdrav vsem, posebno pa Tebi!

Tvoj Boštjan.

Še preden je mogla dobili njegovo pismo, je prejel Boštjan njenega. Z velikim pričakovanjem je raztrgal omot in pričel brati:

Dragi Boštjan!
Prosim Te, da se hitro vrneš, čim prej moreš. Odpovej delo precej jutri zjutraj, preskrbi dokumente za povratek in sedi na ladjo. Vaš grunt bo prišel vsak čas na kant. Prodati ga mislijo na javni dražbi. Miha ga je čisto zapil in upniki prežijo z vseh strani. Oče joka in tarna. Okoli tava kakor blazen in vsakemu razlaga, zakaj je bil toliko neumen, da je zapisal grunt pijancu in ne Tebi, ki Te ima sedaj za pametnega in dobrega. Veš, včeraj je prilezel tudi k nam. Vsi so se začudili, jaz pa najbolj. Kako bi se ne! Pomisli, Boštjan! Oče se je jokal kakor otrok. Ni mu bilo toliko do grunta, kakor zate, ker Te je pognal brez očetnega blagoslova po svetu. Žal mu je bilo in nikakor ne more pozabiti, da Te je preklel in Te pustil brez slovesa oditi. Meni in vsem se je smilil. Mislila sem, da ga bo zadela kap, pa ga ni. Sam Bog ga je obvaroval.
Miha še vedno pije. Ne mine dan, da bi ne bil pijan. Doma pretepa očeta, ki molče trpi udarce in hude besede. Zadnjič je hotel zaklati hlapca, a mu je ušel. Ljudje se ga boje in beže pred njim. Kadar bi ga moral kdo srečati, se mu v velikem loku umakne. Cel zlodej je postal ta Miha. Treznega že dolgo nisem videla. Jaz si kar misliti ne morem, da bi bil kdaj drugačen kakor pijan.
Boštjan, zato pridi domov! Kupil boš svojo zemljo, rešil jo boš propada, očeta boš otel pijancu. Pridi, Boštjan, pridi, domača zemlja te kliče, dom, ki si ga vedno ljubil! To je obenem tudi najboljša priložnost, da prideš do grunta, do svojega lastnega gospodarstva. Potlej se nama bo že sreča kako nasmejala. Bo že Bog dal! Kar imaš prihranjenega, je dobro; če bo premalo, si bova sposodila v posojilnici. No, nekaj sem pa tudi sama prihranila s šivanjem. Malo je, a nekaj vendarle. Zato, Boštjan moj, moraš takoj na pot! Pomisli samo, da lahko pride precej do dražbe. Vsak dan, ki ga boš odlašal, je zamujen.

Pozdrav! Minka.

Boštjan je odložil pismo. Otopel si je podprl glavo. Nekaj trenutkov ni slišal drugega kot Minkin proseči glas: vrni se, Boštjan, da ne bo prepozno! Šele čez čas se je vživel v ves položaj.

Prav za prav je nekaj takega v slutnji pričakoval. Ni sicer mislil, da se bo prav tako steklo in zdelo se mu je, da bo na gruntu polom, propad, kakršnega se boji vsak, ker ni več rešitve ... Da, nehote je večkrat računal na dražbo domačega grunta. Nanagloma se je domislil starih, že davnih misli. Kajpak! Računal je na bratovo pijančevanje, ki ga bo privedlo n a rob propada. Zato je sam sebi naročal, da mora pridno varčevati, ker lahko pride vse to nepričakovano, kakor huda ura ali požar, ko se človek najmanj nadeja. Kar Bogu je bil hvaležen, da je toliko prihranil. Jutri bo odpovedal službo, si preskrbel dokumente in čim prej odpotoval. Da bi vsaj ne prišel prepozno! Kaj, če bi Minki prej pisal? Ah, ne! Saj se ne splača. Morda bo sam prej doma kot pismo. Pa pisanje je pisanje, posebno če denarja ni, ki bi rešil grunt in očeta ... V tem trenutku mu je bilo več do očeta. Kar nekako vesel je bil očetovega kesa, obtoževanja in joka. Mož je vsaj prišel na pravo pot, je dejal, in do kaj takega ne prideš brez obžalovanja. Sicer pa je občutil do očeta izredno ljubezen, ljubezen, kakršne najbrž še nikoli. Videl ga je, kako mu ob prihodu domov stiska roko — ves bel je stari siromak —, ustnice mu trepetajo in oči žare, ko pravi: »Da bi le prišel, Boštjan! No, da si le prišel!« In poklical bo deklo, če jo imajo, in velel prinesti polič vina in kruha: »Boštjan se je vrnil,« ji bo dejal. Ne, saj ne bosta govorila, najmanj pa o preteklosti. Srečna bosta. Samo sem in tja bo oče z bolestjo vzdihnil: »Kam smo prišli, Boštjan! Če bi bil ti tu, bi se kaj takega ne zgodilo. »Da, da, čisto tako bo. Boštjan je o tem prepričan kakor o sodnem dnevu. Potlej se je lotil svojih stvari. Spravil jih je v kovčeg, toda bil je premajhen. Kajpak, v Ameriki si je marsikaj nakupil in ne more spraviti vsega v en kovčeg. Jutri mora kupiti novega, velikega in lepega, da se bo doma postavil. Ne, kar dva bo kupil, saj taka reč zmerom prav pride. In novo obleko si mora nabaviti. Tak vendar ne more iti. Pogledal se je v ogledalo. Pa novo kravato in nekaj perila. Gospod mora priti domov. Vaščani mu bodo vse pretipali ter pregledali, in če jim ne bo všeč, se bodo zmrdovali: »No, tak Američan!« E, Boštjan jih dobro pozna! Saj bi bil sam prav tak ...

Še na Miho se je spomnil. A, Miha! Zavozil si ga! S teboj je bil vedno križ. Dal ti bom kot, če boš hotel, je delil dobrote, kakor bi bil že gospodar. Zaslužiš ga pa ne, je bil o tem overjen. Pijancu šibo, ne pa kota. No, pa ker je brat, ga ne more kar tako odgnati od hiše. Ljudje bi marsikaj govorili, tega pa noče ...

Naslednji dan je odpovedal službo, nakupil, kar je potreboval, šel na konzulat po dokumente, se poslovil pri prijateljih in znancih ter sedel proti večeru na vlak, ki ga je peljal do New Yorka. Tam se je naslednje jutro vkrcal na ladjo, namenjeno v Evropo.

Kakšna razlika med prvim in sedanjim potovanjem! Takrat je z bolečim srcem gledal bežeče valove, danes bi najraje plesal po njih, jih sam odrival, da bi brzela ladja čim hitreje. Vse se mu je zdelo prepočasno. Mornarji so bil leni, kapitan brezbrižen, potniki nestrpni. O, če bi vedeli, da se pelje Boštjan Jernejc domov, bi vse bolj pohiteli! Radovali bi se z njim.

Ko je gledal v morje, opazoval galebe, spremljajoče ladje, je občudoval ljudi, ki so govorili o lepoti morja in mornarskega življenja. Da, tudi sam je nekoč sanjal, da bo mornar, a mu je načrt vzela iz glave mladostna premenljivost. Kaj vse bi bil rad človek v mladosti, posebno v otroški dobi! To so čudovita leta! Boštjan se je na tihem smejal svojim načrtom. Takrat še ni vedel, kaj je zemlja, čutil je samo neko povezanost z zemljo, ker je bil otrok kmečkih staršev, več ni doumel. Polagoma mu je ta navezanost prehajala v meso in kri, dokler ji ni našel izraza v ljubezni do rodne grude, do zemlje ...

Mnogo je premišljal o zemlji, o domačih ljudeh, jih primerjal s tujci, in videl, da so domači ljudje čisto nekaj drugega kot Američani. O tem so govorili tudi v društvu in bili so istega mišljenja. Naše ljudi je izoblikovala zemlja. Spoznal je Gorenjce: te so oblikovale planine, da so močni, ponosni, samosvoji, Štajerce so napravile njihove gorice nekoliko preveč nežne, Notranjce je strdil Kras, da so kakor iz granita, o Dolenjcih pa si nikakor ni mogel priti na jasno, ker je bil sam Dolenjec. No, dobri ljudje so, nič ne more reči. Lahko bi jih označil za dobre in ustrežljive in še najbolj pristne. Če prideš k hiši, te ne bodo sprašali, kdo si, kaj si, temveč postregli ti bodo s kruhom in vinom ... Da, taki so Dolenjci.

Dolga je bila vožnja z ladjo. Boštjan je večinoma presedel na palubi in premišljal. V Ameriki ni utegnil. Tam si je nabral samo bežnih misli in sedaj jih lahko v miru in zadovoljstvu razrešuje in daje prave obraze in končne zaključke.

Čisto prav je bilo, da je šel v Ameriko. Ne, nič se ne kesa. A ko bi ostal doma, bi bil morda neuk kmet, polgruntar, če ne kajžar, delal bi po starem načinu, ker bi novega ne znal in toliko izkušenj bi ne imel. Tudi zemljo bi sicer ljubil, a tako je spoznal, kaj je kmečki človek brez zemlje. Da, marsikaj mu je dala Amerika, svet, in vsakomur bi nasvetoval, naj pogleda malo po svetu. Le nikar se zapirati za planke! To silno škoduje! Poglej po svetu, oglej, kako delajo drugi, in če so pametnejši od tebe, jih posnemaj, sicer pa si misli, da so tepci in ti sam napravi bolje od njih. Če boš tako delal, je Boštjan živahno dokazoval samemu sebi — zdelo se mu je, da ima pred seboj človeka —, boš vse dobro napravil. Zastran njega, o kar brez skrbi, opravil bo svoje! Nikogar se ne bo bal. Svoje izkušenje, dognanja, misli — vse to bo združil v resničnost, ji dal zagon in šlo bo. Mora iti, ni zlodej! — Sicer pa so v Ameriki prazni ljudje, o tem je bil prepričan. Sprva jih je imel za čudake, za ljudi iz spačene pripovedke. To bo imel praviti vaščanom ob dolgih zimskih večerih! Kar videl jih je pred seboj, ko ga poslušajo z odprtimi usti, da bi jim le ne ušla kakšna njegova beseda. Potlej pa modrujejo ter ocenjuje to in ono ... In svojim otrokom bo pravil, svoji krvi ... Ob teh mislih ga je popolnoma prevzelo.

Končno je ladja le pristala. Po temeljitem pregledu — premetali so mu vse — so ga spustili. S prvim vlakom je krenil domovini naproti. Bil je bolj sproščen, vesel in srečen obenem, saj se je vozil po evropskih tleh, vsak trenutek bliže domu, Minki in svojemu občestvu. Skozi okno je motril bežečo pokrajino. »Lepo!« ja včasih vzkliknil v začudenju, a ko je pomislil dalje, je spoznal, da bi tu ne mogel strpeti. Vozil se je po neznanih krajih in nič se jih ni spominjal s prejšnje poti ...

Kako mu je zavrisnilo srce, ko je švignil vlak pod planinami na domača tla! Najraje bi zavrisnil na glas. Če bi ga kdo povprašal po njegovih čustvih, bi mu ne znal odgovoriti. Približno takole bi bleknil: »Doma sem doma. Zato sem srečen « 

Zapletel se je v pogovor s starim očakom.

»Kako je, očka?« 

»Dobro, dobro,« se je smejal starček. »Kmalu bo treba umreti. Mladi so nas že prerasli.«

Boštjan se je na široko zasmejal:

»Tako hudo pa menda ni. Saj ste še čili in zdravi.« 

»E, star sem ko naše gore. Zdravega pa se ne čutim več. Res, kar mislim na smrt,« je starček resno razlagal, ko je videl, da ima opraviti s pametnim in poštenim človekom. Pogledal jo po njegovih kovčegih. »Od daleč prihajate, kakor vidim.« 

»Od daleč, od daleč, očka. Iz Amerike,« je ponosno povedal.

»Tako, tako. Amerika je daleč.« 

»Pa kako! Je kaj veliko novega?« 

»Mh, mh, novega? Veliko in nič. Saj na svetu ni prav za prav nikoli nič novega ... Pravijo, da se svet vrti. I, naj se vrti, mi se pa z njim, hi, hi ... in vse stvari se povračajo, nam pa se zde, da so nove, v resnici pa so samo postane, hi, hi ...« Smejal se je dobrovoljno, prekipevajoče. »Saj me razumete? Naši ljudje me ne razumejo več. Pravijo, da sem otročji. Kajpak, oni bi zmeraj radi učeno govorili, ker so otroci. Nas pa, ki govorimo, kakor mislimo, ne razumejo. Vidite, tak je svet, tako se vrti. I, pa saj veste, po svetu ste bili in več ste videli kot jaz, ki sem bil najdlje v Ljubljani.« 

Boštjan mu je važno prikimal in vzel njegove besede resno. Tudi na to je on večkrat mislil. Na razmerje in razumevanje med starimi in mladimi. Da, stari in mladi se ne bodo nikdar razumeli, mladi hočejo vedno kaj novega, stari pa so jim upirajo, ker so navajeni starega, prejšnjih šeg in navad ... Tudi življenje gledajo drugače mladi kot stari ... Človek se bo tem razlikam in sporom vedno zaman upiral.

Starček je na naslednji postaji izstopil. Še prej pa mu je želel srečno pot, kakor je navada pri naših ljudeh.

Vlak je spešno puhal proti Ljubljani.

V Zatični je izstopil, spil v gostilni merico domačega vina in poprosil, če mu za nekaj dni spravijo njegovo prtljago, ker je ne more vlačiti s seboj. Potlej je sedel na poštni voz in čakal odhoda. Ko je voznik opravil vse potrebno, je sedel na kozla in pognal. Spočiti konji so se spustili v lahen tek in voz se je na peresih enakomerno, prijetno zibal. Poleg Boštjana je sedela stara kmečka mamica z drobcenimi očmi ter majhnim in zgubanim obrazom. Tiščala se le v volnen plet in po malce pokašljevala. Nasproti sta sedela dva kmeta, zarjavelega obraza. Njun pogled je bil drzen in gospodovalen, in Boštjan je precej uganil, da morata biti premožata, ker kajžar bi se tako prav gotovo ne držal. V kotu je slonel gosposki človek, tiščal pred seboj časopis in bral. Za nikogar se ni zmenil. Pokrajina, mimo katere so se vozili, ga ni zanimala. Ko je Boštjan pogledal sopotnike, je pričel motriti pokrajino.

»Da, naš svet!« si je priznal in toplo mu je bilo pri srcu. Najraje bi zapel pesem, katero koli že, samo da bi bila pesem vesela, pozdravna, poskočna, kakor jo bilo takrat njegovo srce. Oči je obračal po krških hribih, po temnih borštih, kjer so se bleščale hišice skritih dolenjskih vasic. Tam in tam je ždela in sanjala preprosta cerkvica na samem, med polji je kraljeval Križani ter varoval in blagoslavljal njive in hoste. Polja so bila zavita kakor zlate ceste. Da, kakor v deveti deželi! Tako si je sprva umišljal Ameriko, a je bil v teh predstavah silovito razočaran. Njegova zemlja je najlepša ... Med smrečjem se je zablestela krška farna cerkev s svetim Kozmom in svetim Damijanom. Tu je hodil Boštjan vsako leto na božjo pot. Ko je bil otrok, je šel z materjo. V spomin mu je prišel dogodek iz stare Borštnikove gostilne. Mati je naročila juhe, in prinesli so je zvrhan krožnik z mlinci, ki pa so bili tako dolgi in debeli, da se je Boštjan glasno začudil, rekoč: »Joj, mama, kako debeli mlinci!« In vsa gostilna se mu je smejala, njega pa je bilo sram, da se je skril pod mizo. Danes pa se je tiho nasmejal spominu. Jeseni bosta poromala z Minko na božjo pot. Za marsikaj bosta prosila Boga, Mater božjo in uena svetnika ... Pa na Žalostno goro bosta tudi šla, drugo pomlad najbrže. Cerkev se je spet skrila in konji so dosegli Krko. Boštjan je bil razburjeno vesel. Toliko, da mu ni počilo srce. Veliko rek je videl, a nobene ni mogel primerjati s Krko, ki tiho teče po travnati soteski, kjer so posejani malni in melnice, žage in hišice. Sem in tja postane reka živahnejša, poskoči preko jezu, se v jezi nad skokom speni in zbeli ter teče zopet mirno dalje, napravlja majhne ovinke, otočke, se zajeda v bregove, išče goste sence smrečja in grmičja ali pa se greje v široki soteski na toplem soncu ... Taka je naša Krka! Krko imajo vsi ljudje radi, čeprav se je v podzavesti boje, ker je že marsikoga zvabila v svoje vrtince, da je v njej našel vodeni grob. Toda, kadar je suša, — in to je po Dolenjskem zelo pogosto — je reka blagodejna. Zvečer, ko je delo v kraju, zaropočejo po cestah vozovi s kadmi in sodi, ki gredo po vodo v Krko. Tudi Boštjan je mnogokrat vozil. In takrat se je vselej okopal in osvežil, čeprav so se mu drugi smejali in se norčevali iz njega. Kmetje se le neradi kopljejo ... Sklonil se je čisto iz voza, da se je nevarno zazibal in gledal v tolmun.

»Vi,« ga je podregnil kmet, »ne nagibajte se, če ne se prevrnemo v vodo.«

»Brez skrbi,« mu je veselo odvrnil Boštjan. »Tako hudo pa menda ni.« 

Kmet si je popravil klobuk in si privil brke, kakor imajo navado vsi, preden kaj važnega in zanimivega povedo.

»Je je, gospod. Oni dan so peljale košarice v Ljubljano. Pa se je konj nekaj onegavil in vsi skupaj so zleteli v Krko. No, hvala Bogu, mrtvega ni bilo nobenega, a škoda je bila velika. Zato pa pravim: nesreča nikdar ne počiva in previdnost je zmeraj na mestu. Saj ne boste zamerili.« 

»A, kaj bom zameril!« 

»Ste od daleč gospod?« ga je vprašal oni drugi z debelejšim glasom.

»Domačin sem. Z Rebri blizu Ž ...« 

»Z Rebri, z Rebri?« je povzel spet prvi, kot da je Boštjana le nekje videl, a se ga ne more na prvi mah spomniti. »Čigav?« 

»Jernejčev.« 

»A, Jernejčev!« sta se oba domislila. »Ste bili v Ameriki, kaj?« 

Boštjan se je je počutil domačega. Že dolgo ni čul domače govorice, ki tako lepo poje in zavija. Sam se je je bil že nekoliko odvadil. Kaj bi se je ne! Več kot tri leta se je ubijal z angleščino, in kadar je govoril slovenski, so mu odgovarjali v vseh drugih narečjih ... Sedaj je kar precej znal in še bolj zavijal in pel kot oba kmeta. To mu je ugajalo.

»Da, v Ameriki sem bil. Saj vesta, doma nisem mogel več zdržati, pa sem šel. No, žal mi ni zato. Dobro je, če človek malo po svetu pogleda.« 

Kmeta sta kimala.

»Dobro, dobro, samo vsak ne more. Denarja ni. Človek ima komaj za gvant in za čižme. No, pa če bi tudi imel, kdo pa naj grunt opravlja? Koliko časa ste bili za lužo?« 

Šele zdaj se je Boštjan spomnil, da ga vikata. Ne, to ne gre. Kmetje se vsi tikajo, posebno starejši mlade. Taka je navada. Kmetoma je bilo res nerodno, ker nista vedela, bi ga tikala ali ne. Iz previdnosti sta ga raje vikala.

»Pa me ni treba vikati. Mlajši sem od vas.« 

Nekoliko sta se branila, pa samo navidezno.

»Ampak še ti naju.« 

Segli so si v roke in kmeta sta se predstavila. Prvi je bil Šmarnik s Fužin, drugi pa Gliha iz Zafare. Sedaj se ju je spomnil tudi Boštjan.

»Koliko časa sem bil v Ameriki, sprašujeta,« je potlej pričel Boštjan in se udobno razpoložil. »Tako nekaj nad tri leta. Če bi ne zvedel, da gre bratov grunt na kant, bi še ostal. A pisali so mi, zato sem zbral svoje stvari in šel. Kaj sem hotel drugega!« 

»I, kajpak, kajpak,« je kimal Šmarnik.

»Najpametnejše, fant!« je pridal še Gliha in si naložil tobaka v usta. »Zdaj boš pa grunt kupil?« 

»Mh, bom.« 

»Si bil pa šparoven,« ga je pohvalil Šmarnik.

»Moral sem.« 

Čez čas je spregovoril spet Gliha:

»Ampak hudo bo. Neki Suho Krajinec, kaj jaz vem, kako se piše, hoče kupiti Jernejčev grunt za vsak denar. Bogat je ta zlodej. Pravijo, da ima v blazini toliko denarja kakor berač uši. Huda bo, ti pravim. Moral ga boš kako pretentati, če znaš.« 

»Višjo ceno bom zaklical,« je povedal naravno Boštjan.

»Škoda denarja, ki ga tako prav ta prav samo stran mečeš.« »Ne, zakaj?« 

»I, zakaj,« se je smejal Gliha: »Poglej, Boštjan, ti moraš brata pregovoriti, da ti da grunt, ti mu plačaš dolgove in mu izgovoriš dosmrten kot. Za na vrh inu vrzi pa še kakšno merico vina in žganja, da ne bo žejen. Samo preveč nikar, ta ga pije čez mero!« 

Boštjan se je razveselil njegovega nasveta.

»O, tako pa, tako! Ta misel je vredna litra vina, če ne več. No, v trgu vas povabim. Dobro, da ste mi povedali, če ne bi me ta Krajinec lahko ugnal v kozji rog. E, pa me ne bol Boglonaj, Gliha, liter vina dobiš.« 

Gliha se je muzal.

»O, jaz jih uganem, ne Šmarnik? Saj veš, kako je bilo s tvojo telico. Crknila bi, če bi je prej ne prodal, in ti bi bil ob denar. O, nisem neumen, ne, kakor pravijo, da zgledam.« 

»Kdo pravi, da si neumen,« se je pošalil Šmarnik. »Samo piči te včasih ali pa te drži mora.«

Gliha je smeje zamahnil z roko.

V daljavi se je prikazala na hribu farna cerkev; sprva majhna, da so jo komaj razločili, a postajala je zmerom vidnejša, večja in lepša. Počasi so že lahko razločili njena krmežljava okna v zvonikih.

»Kaj pa tehant, je še živ?« je pobaral Boštjan.

»O, še! Kaplana pa imamo samo enega. Drugi je šel študirat. Pravijo, da je odprte glave in se je šel učit za dohtarja, pa ne za takega, ki ljudi zdravi. Saj ne vem, kako se že temu pravi ...« je pojasnjeval Gliha, ki je v Zafari lahko marsikaj zvedel iz župnišča.

Trg je bil pred nosom. Sivi grad je ponosno gledal na vse strani, varoval hiše, hišice in tržne kajže. Naproti so jim prileteli otroci, kričali, se vzpenjali na stopnice, se prekucevali in padali po tleh. Kadar je prispel v trg poštni voz, je bilo otroško veselje zmeraj najlepše ...

»Amerikanca sva vam pripeljala; je zavpil Šmarnik in na stežaj odprl gostilniška vrata, da sta mogla Boštjan in Gliha vstopiti.

V gostilni je bilo precej ljudi. Vsi so se ozrli v prihajajoče.

»Tako, Amerikanca? Mar si ti Amerikanec, Gliha?« so se norčevali kmetje.

»O, nak, jaz že ne! Ampak tale je,« je pokazal na Boštjana, ki mu je bilo od sile nerodno.

»Ta?« se je nekdo začudil. »Ne poznam ga. Ta ni od nas.« 

»Kaj da ni?« se je zasmejal Šmarnik. »Presneto malo poznaš ljudi, če tako govoriš. To je ...«

Ni še mogel izgovoriti do kraja, ko se je izza neke mize oglasil mlad možak:

»O, le ga Boštjana!« 

Ko je Boštjan čul svoje ime, se je obrnil in gledal po obrazih. Nikogar ni poznal.

»No, no, Boštjan. Le natančneje poglej, pa me boš spoznal,« je vstal možak, da bi ga mogel Boštjan bolje videti. Pogledal ga je in oči so se mu zaiskrile. Spoznal ga je.

»Lužar, pozdravljen!« ga je pozdravil in mu kar čez mizo segel v roko.

»Bog daj, Bog daj! Boštjan! Si le prišel? Mislili smo že, da te ne bo. Da te je Amerika pogoltnila ... No, pa si le prišel. I, kajpak, dom je le dom,« je govoril in besede so mu prihajale iz notranjosti. »Ampak, Miha, ta ga pošteno lomi. Čudno, da ga ni nikjer videti.«

Boštjan bi najraje zadnje besede preslišal. Ni ga bilo sram brata, ampak hudo mu je bilo, da ga vsi ljudje poznajo kot pijanca in da ga vlačijo po zobeh. Tak človek si ne more nikdar več ustvariti dobrega imena, pa četudi postane živ svetnik. Slabo ime ostane, čeprav ga drgneš z zlatom. In v tem smo si vsi ljudje enaki, krivični ...

Napravil je vesel obraz.

»Prišel sem, kakor vidiš.« 

»Prisedi, no!« 

Kmetje so se molče odmikali, da bi mu napravili prostor.

»Ne, tu sem dva povabil. Skupaj ga moramo spiti. Potlej pa še pridem. Saj bom hitro.« 

Lužar je še govoril, ko je Boštjan s Šmarnikom in Glihom sedal za mizo:

»Veš, voli sem prodal, sedaj pa likof pijemo. Mora biti. Zastonj jih nisem redil. Mar ne, Arnejc? Presneto si jih poceni kupil!« 

»Beži, beži,« mu je oni ugovarjal. »Dobro sem jih plačal. Kolikor si zahteval.« 

Beseda jim je stekla zopet o kupčiji, dokler ni nanesla na vreme, letino in stare čase, na stvari, ki jih kmetski ljudje najraje in najpogosteje premlevajo v svojih pomenkih.

Boštjan je naročil liter vina in vsakemu nekaj prigrizka.

»Pot človeka zdela, da je pošteno lačen,« je omenil in hlastno ugriznil v suho klobaso ter prigriznil kos kruha.

»Kajpak, kajpak,« mu je kimal Gliha. »Če ima človek dolgo pot za seboj mora tudi likof piti in prigrizniti, ha, ha ...« 

Potlej so molčali in pomalem pili. Ko je bil liter pri koncu, je mislil Boštjan iti. Čimprej bi bil rad pri Minki. Tri leta je že ni videl. Bog ve, kako se je spremenila. V drugi obleki bo, nekoliko drugače bo počesana, resnejše poteze bo imela, morda že eno ali dve gibici na čelu, in mislil bo, da se je veliko spremenila. Tako človek vedno misli, kadar ugleda drugega po dolgem presledku. V tem trenutku si je je zaželel kot že dolgo ne. V Ameriki je hrepenel po njej in njeni ljubezni, po globokih očeh in mehkem smehu ..., a takrat se je precej zavedel, da k njej ne more, ker je daleč, daleč za morjem. Sedaj mu je bila blizu in prav zato je zahrepenel po njej. Najraje bi zbežal iz gostilne, pustil vso družbo in ji zletel v naročje, a ni se upal. Kmetje bi se norčevali iz njega, češ kikle se gre držat.

»Boštjan, boš dal za liter?« ga je povabil Lužar.

»Bom, zakaj pa ne.« 

Kmetje so se še bolj razživeli.

»Liter vina!« je naročal Lužar. »Plača Amerikanec! Pa boljšega, birt, kot je ta smrdljivec! Tega pij sam, če hočeš!« 

Krčmar je skakal okoli mize, govoril sladke besede in šel mencaje po vino.

Šmarnik in Gliha sta se poslovila, Boštjan pa je moral prisesti. Zagledal je mnogo znanih obrazov, ki jih prej niti opazil ni. Z vsakomer je segel v roko, tudi z onimi, ki jih je prvič videl in bil z njimi domač, kar je mogel. Krčmar je prinesel črnine.

»E, fantje, to je vino!« ga je hvalil krčmar. »Sam Bog bi ga pil in angelci njegovi.« 

»Beži, beži, birt!« ga je Farnik zavrnil. »Ti vedno tako praviš, ko pa vino pokusimo, vidimo, da je navadna kislica, ki bi je še pes ne povohal. Poznamo te.« 

Krčmar je besede namerno preslišal in se že vrtil med drugimi mizami.

»Pijmo!« je pozval Arnejc. »Na zdravje našemu Amerikancu!« 

Dvignili so kozarce.

»Na zdravje!« so zabrundali, spili in se globoko oteščali.

»Ta pa je!« so govorili, hvaleč vino.

Potlej je moral Boštjan pripovedovati o Ameriki. Govoril je suho in mrtvo, a vseeno so ga poslušali z odprtimi usti. Saj ni mogel pripovedovati. Preveč ga je mučilo hrepenenje, in komaj je čakal, da pride domov, domov. Tako blizu doma je bil, a do njega še ni mogel ... Počutil se je kakor v zaporu brez luči in sonca, in on je prikovan v verige ...

»Primaruha!« se je pridušil mlad fant. »Tudi jaz pojdem. Primaruha, da bom res šel! Boste že videli.« 

Pričeli so se meniti med seboj. Nekateri so bili že pijani. Boštjan je izrabil to priložnost, poklical na skrivaj krčmarja, mu plačal in brez slovesa odšel.

Ko je zavil med njivami za Florjanovo gostilno, se je razkoračil, prijel za klobuk in glasno zavriskal. Hej, ljudje, Boštjan se vrača domov. Iz Amerike prihaja, izza morij, iz tujih dežel ... Zdaj pa vriska in srce mu poje v veliki radosti in neskončnem veselju, ker zopet vidi domačo zemljo, gorice in hoste, stoji v njenem objemu, jo občuduje in srka njeno lepoto ... Strmite, ljudje božji, in poslušajte! Naša zemlja je najlepša. Ni je zemlje čez naše. — Vse to bi rad povedal s tem vriskom. In zaukal je znova, zateglo, široko, da je odmevalo od Cvibja preko njiv v prehod med polji proti njegovi vasi ... Krenil je po stezi, smukal zlato klasje in si na tihem požvižgaval ter dajal s tem hiter takt. Ako bi šel po cesti, bi bil sicer prej v vasi, a pri Minki bi bil pozneje, ker stoji Teharjevina na koncu vasi.

Sonce je stalo visoko in se smejalo. Tako se je zdelo Boštjanu. Sonce! Kos božjega stvarstva in lepote! V Ameriki ga je hudo pogrešal. Zdaj pa ga bo palilo po obrazu in vratu. Delal bo, da mu bo znoj lil s čela, kapljal na prst in za srajco, da bo vsa premočena. Ne bo se bal dela, ne, ne. Zase bo delal, za Minko, za otroke, ki bodo klicali njegovo ime, in v delu ne bo videl ponižanja, ampak smisel ... Ah, saj Boštjan se ne zna niti izraziti. Če bi ga poslali v šole, bi znal povedati tudi to. Včasih mu je tehant pri pridigi z ust vzel misel, ki mu je zastala ... Boštjan je vedel, da je delo blagoslov. Kaj bi vendar ljudje počeli brez dela? Bili bi zločinci, še hujši kot so v resnici. Same zle misli bi jim rojile po glavi ... Seveda ne vsako delo! Če delaš nekaj z mržnjo ali s kletvijo na ustih, ni blagoslov. Boštjanovo delo pa bo blagoslov. Da, kmetsko delo je sploh blagoslov.

Minka mu bo pomagala, a nje ne bo pustil preveč delati. On bo postoril vse. Minka bo morala skrbeti za otroke, saj v tem je naloga vseh žena. Hoče, da mu rodi zdrave otroke, močne naslednike in dobre ljudi. Vzgajati jih bo morala, četudi bi grunt trpel na moči. Dobijo se tabrharji, ki delajo z veseljem, kamo da jim plačaš in daš jesti. Druge matere ne moreš najeti. Mati je samo ena in njeno življenje je odmerjeno za kratko dobo. Boštjan je videl, kako so možje priganjali noseče matere k delu, jih pretepali, zmerjali in se jim smejali, a one so tiho trpele ... Potlej pa so se možje čudili bolehavosti otrok in prehitremu shiranju svojih žen. Saj kmetska žena ni molzna krava ali slamoreznica ali govedo, ki je brez pameti. Dušo ima kakor ti, si je dokazoval, trpi kakor ti, samo molče, ker je potrpežljiva, medtem ko drugi vpijemo o krivici, ki nas je zadela ... Minka bi tudi ne prenesla, da bi jo pretepal ali kakor koli žalil. Prvi dan bi mu ušla in nobena obljuba bi ne zalegla, da bi se vrnila. Ponosna je bila njegova Minka, ponosna in on sam je bil ponosen na njen ponos ...

Nehote se je zamislil in pozabil žvižgati. Hodil je počasneje, so obotavljal, gledal brez zanimanja okoli in ni opazil nič. Kadar človek kaj premišljuje, gleda, hodi počasi, bolj tava, in ne vidi ničesar. Nenadoma se je zdrznil in se udaril po čelu.

»Kako sem nespešen!« je vzkliknil in stopil hitreje.

Prispel je na hrib, kjer je lahko videl svojo vas pred seboj kakor na dlan položeno. Obstal je in jo gledal. Vaška cerkev je bila odeta v drevje, iz katerega je kukal ponosen in neuklonljiv zvonik, na vse strani so bile razpostavljene hiše, nekatere krite z opeko, druge s slamo, hiše polgruntarjev in kajžarjev z majhnimi okni, da moreš komaj glavo skoznje pomoliti. Na vse strani so bila posejana polja kakor zlata cesta ali dragocene preproge, kakršne je videl za morjem. Tam in tam je med njivami sanjalo samotno drevo, poležaval majhen nograček z zidanico, ki so ji gledala okna mežikaje v beli dan ...

»Pojdi, pojdi!« se je priganjal.

Skoraj letel je. V sebi je čutil samo eno, dom, dom ... V srcu se mu je smehljala Minka. Da, dom in žena — to je prav za prav ono in isto. Saj imenujejo ljudje vse skupaj dom. Ko omenijo dom, mislijo na ženo, otroke in zemljo in hišo, ki jim nudi streho. Dom! Močna je ta beseda. Zveneča, topla, objemajoča, domača ...

Klical je Minko po imenu. Dajal ji je najlepša imena. Že je govoril z njo. Videl se je, ko stoji pred njo, ki ga občuduje, on pa se samo ponosno drži in počasno odgovarja na njena vprašanja. Pa to so samo misli, predstave! Resničnost je vse kaj drugega, morda bolj groba kot misli, a vendar po svoje lepa.

Vzpenjal se je po hribu, se zaletaval in napravljal dolge korake, kar je mogel. Bil je že močno zasopel. Počil je nekoliko, da si je oddahnil in spet hitel. Z njega je teklo kot pri največji vročini. Na pobočju je že ugledal skromno Teharjevino.

Postal je in zaklical: »Minka—a—a!«

Klic je odmeval od boste:

»Minka—a —a —a—a ...« 

Od vasi se je začul ženski klic:

»Boštjan!« 

Bil je rezek, odsekan. Pogledal je v smer, odkoder je prihajal glas. Ugledal je dekle, ki mu je teklo naproti. Kaj ni Minka? Bil je tako razburjen, da ni mogel trezno preudariti. Nič ni vedel, ali je Minka ali ni.

»Minka!« je zaklical in tudi sam stekel.

»Joj, Boštjan, moj Boštjan!« je vzkliknila, ko je bila že čisto pri njem. Planila mu je v naročje, da jo je komaj prestregel, jo objel kakor otroka, privil k sebi in bil resnično doma ...

»Minka, moja Minka, Minkica!« jo je ujčkal in gledal v oči ter se smejal v neizmerni sreči. »Minkica moja, ti moje vse ...« 

»Da si le prišel!« je dahnila in se mu spet privila. »Kako sem srečna, Boštjan! Ti ne veš! Res, ti ne veš ...« 

»Vem, Minka, vem. Tudi jaz sem srečen.« 

Sklonil se je k njej in jo poljubil. Potlej sta molčala.

»Kar zdelo se mi je, da boš prišel,« je ona prva spregovorila. »Že teden dni te pričakujem. Vsako popoldne sem te pričakovala. Mama mi je rekla, da se motim, jaz pa, da ne in ne. Pa si le prišel in nisem se motila. Tu notri mi je nekaj reklo, tu notri, Boštjanek!« 

»Si že pridna, Minka!« jo je pobožal po licih in ji popravil skuštrane laske. »Veš, pisal bi ti, a pisanje bi ne prišlo nič prej kakor pa sam. Zato ne smeš biti huda, Minka.« 

Za šalo ga je udarila po ustih.

»Bodi no, bodi! Kaj bom huda! Samo da si prišel in vse je dobro. Srečna sem, Boštjan. Tako sem te čakala, tri dolga leta, in vsak dan sem mislila, da boš prišel ... No, pa si le prišel. Da si le prišel!« 

Nič ni vedel, kaj naj ji še reče. Samo gledal jo je in se ji smehljal. S tem je izražal svojo srečo. Tisti hip se je začutil najsrečnejšega človeka na svetu, četudi bi ga drugi vsi prekleli, mu odrekli dobro besedo ali vsakršno pomoč. Z Minko je imel vse, kar mu more svet dati. V mislih je hvalil Boga, da sta se z Minko našla, da jo je ustvaril tako, kot je, da ga razume do poslednje globine in ljubi, neizmerno ljubi ...

»Moja Minka!« je tiho, komaj slišno dahnil.

Dvignila se je iz njegovega objema.

»Mati zdaj že gotovo ve, da si prišel. Pojdiva, rada bi te videla. Postarala se je že in vsa siva je.« 

Držala ga je za roko in mu razlagala:

»Veliko mi je govorila o tebi, tolažila me je, in kadar sem premalo in slabo verovala, mi je prilila novega olja. O, oče, ta je še vedno stari! Kar naprej se norčuje iz mene in matere, a ne misli s tem nič slabega. Veš, Boštjan, dostikrat mi je nagajal, da imaš v Ameriki drugo, s katero se boš oženil in da si name že zdavnaj pozabil, da sem ti samo še daljni spomin ...« 

Boštjan se je moral siloma nasmejati. Zapeklo ga je njegovo življenje.

»Veliko, veliko ti moram povedati, Minka. Zanimalo te bo. Za danes ne, jutri morda, ali pozneje, ko se bo vsa stvar uredila.« 

»Kajpak, kajpak!« je bila razumevna. »Zdaj si utrujen in lačen. Najprej se boš dobro najedel. Te zelo noge bolé?« 

Odkimal je:

»Ne, saj nisem skoraj nič hodil. Vso pot sem se samo vozil, a tudi vožnja človeka zdela. Saj veš, kako je ... Pa dolga pot je bila.« 

Pritrdila mu je kakor očanec pametnemu hlapčku, kar se je njemu silno dobro zdelo.

»Boštjan!« ga je poklicala mati.

»Mati!« je zaklical tudi on ter ji stekel naproti.

Podala sta si roke in se gledala molče iz oči v oči.

»Da si le prišel!« je rekla nazadnje ona. »Minka je že ves čas sanjala, da boš prišel. Čakala te je in gledala v dolino. — ‚Prišel bo,‘ je rekla, — a jaz ji nisem verjela. Pa se le ni motila. Saj pravim, ta naša Minka!« 

Boštjan je dekle ljubeznivo pogledal in se ji smehljal. Minka pa je kakor otrok povesila oči.

»Stopimo, no, v hišo! Lačen si in utrujen. Dobro, da sem spekla kruh. Dober je, kar hrustal ti bo med zobmi. V Ameriki nisi imel takega,« se je malo pohvalila, kot se rade v svoji skromnosti vse kmečke matere, že kaj nudijo.

»Verjamem, verjamem, mati,« se je zasmejal in postal takoj resen. »V Ameriki je kruh grenak, trd ...«

»Vem, vem, kaj je tuj kruh. Tudi sama sem si ga služila, preden sva se vzela. Grenak je, grenak, pa še kako! Človek mora marsikaj okusiti, preden se postavi na svoje noge, ker šele potlej ve prav ravnati in živeti,« je govorila, ko je prestopala hišni prag.

Boštjan jo je opazoval. Posušila se je kakor drevo. Lica so ji upadla, postala bleda in spod temne rute so ji silili osiveli lasje. Zelo se je spremenila v zadnjih letih, kar je ni videl. Da, čisto! Samo oči so ji še vedno živahne, žive in vesele, saj kar naprej stresa z njimi in pogleduje na vse strani. Nekdaj je bila bolj molčeča, sedaj pa, ko je prihajala v leta, je rada in veliko govorila, da jo je Minka zaradi tega večkrat karala. »Pusti me, naj govorim,« ji je odgovorila ona. »Marsikaj boš vedela, kar bi drugače ne,« je zmerom dodala čez čas.

»Veš. Boštjan, pri nas je še vedno po starem,« je nadaljevala, ko so bili v hiši. »Ubijamo se delom, za silo izcimimo nekaj živeža in živimo. No, saj veš, kako se živi. Samo staramo se, staramo. Kar čutim, da sem stara. Mladih že kar ne razumem več in jih vedno karam, a v srcu si moram priznati, da bi napravila isto. Veš, to je od starosti. Tudi oče se je postaral, samo ne tako kakor jaz. Moški se ne postarajo tako hitro — No, sedi, Boštjan!« ga je povabila, ko se je nerodno motal okoli mize in ni vedel, ali bi sedel ali stal. »Minka, ti pa prinesi kruha in vina!« 

Boštjan je sedel, mati pa je pogrinjala prt. Potlej je tudi sama sedla poleg njega.

»Kje imate pa druge?« je zanimalo Boštjana.

»Na njivi so v Lazu. Oče pa je šel na Lisec, da trto priveže, ki se je tako razrasla, da še skoznjo ne moreš. Letos dobro kaže, samo da bi ljubi Bogec ne poslal toče nad nas. Toliko še nismo pridelali. O, Bog daj, da bi bilo vse lepo! Zdaj bo kmalu žito zrelo, potlej bomo sejali ajdo in kar na hitro bo jesen tukaj s svojimi sadovi. In za jesenjo zima. Treba bo obutve, gvanta, da ne bomo prezebali, drv bo treba napraviti, da se bomo imeli s čim greti v dolgih večerih, pa tako ...« je ona vneto razlagala.

Boštjan ji je prikimaval. Minka je prinesla kruha in vina ter postavila pred Boštjana.

»Le odreži, Boštjan!« mu je velela.

Odrezal si je pošten kos.

»Saj sem res lačen,« se je s smehom opravičil, ker si je odrezal tak kos.

»Prav, prav,« se je materi dobro zdelo. »Ko boš tega pospravil, pa novega odreži.« 

Minka je natočila vina. Ko je natakala Boštjanu, se ji je tresla roka. Pogledovala ga je skrivaj izpod oči.

»Kaj se bojiš, Minka?« je on opazil njen trepet.

»O, ne!« je dahnila Minka. »Ne vem, kaj mi je ...« 

Vmes je posegla mati.

»Vsa srečna je. Kaj bi ne bila! Jaz bi bila tudi. Boštjan. Dober fant si! Pijmo!« je velela in dvignila na zdravje. »Razpoložena sem kakor fant v gostilni. No, pijmo!« 

Dvignila sta tudi onadva, trčila, da je tenko zazvenelo in pili. Oči vseh so se nehote srečale, a pogledi so se namah povesili. Mati in Boštjan sta spila do dna, Minka samo do polovice.

»Zakaj pa ne piješ, Minka?« jo je pobaral Boštjan in jo pogladil po roki. »Pij, saj malo je dobro. To človeka krepča, samo preveč, kar je čez mero, pa škoduje.« 

»Že že,« se je smejala in mečkala prt med prsti.

»Ona ne pije nikdar veliko,« je pojasnjevala mati. »Pa tako je tudi prav. Tudi jaz ga nisem v njenih letih. Sploh bi dekleta ne smela piti, ker jim škoduje. Ti tega ne moreš vedeti, Boštjan, a jaz vem, ker sem mati. Potlej, v poznejših letih pa pijača res krepča in človeka pokonci drži. No, pa kaj blebetam! Povej nam, kako si se imel v Ameriki!« 

»Hm,« je zahrkal. »Dobro in slabo. Dela je bilo vedno čez glavo, zaslužek še kar dober, nič se ne morem pritoževati ...« 

Pripovedoval jima je o delu v rudniku, ko je kopal na tisoče metrov globoko pod zemljo, daleč od sonca, ob brleči svetilki, v vedni nevarnosti, da se zdaj zdaj zruši tramovje in podere vse skupaj pod seboj, uniči življenje stoterih rudarjev, konča lepe misli o domu, zavre pot neizmernemu hrepenenju po sreči, domu, ženi, dekletu, po družini in svetu, ki je vendarle neskončno lep.

Beseda mu je tekla o prostih urah, ko je hodil po farmah, primerjal našo zemljo z ameriško, opazoval Američane in hrepenel domov, domov ... Omeni je, kako je štel denar, preračunaval mesece in leta, kar je že od doma, in ugibal, koliko mesecev bo moral še delati, da bo prislužil za grunt, za svoje gospodarstvo ... Pripovedoval je živo, zgovorno, besede so mu kar same tekle iz ust.

V izbo je polagoma prihajal mrak in vse predstave so grozotno oživele. Mrak se je prelevil v tih večer, v prijetno temotnost ... Boštjan je končal s pripovedjo.

»Joj, kuhati bo treba!« se je spomnila mati, hitela v vežo in pričela brkljati med lonci, ropotati z burkljami in pihati v žerjavico, ki je ostala še od poldneva v peči.

Minka in Boštjan sta ostala sama v hiši. Sedela sta molče, vsak ob svoji misli.

Kaj ti je, Minka, da tako molčiš?« je zmotil Boštjan spokojnost večera in molka.

»Nič mi ni,« se je branila. »Veš, toliko ti imam povedati, pa se mi ne dá. Ne, res se mi ne dá. Zmerom sem si mislila: to ti moram povedati, ko boš prišel, ono vprašati, da si bom na jasnem. Zdaj pa ne morem. Vse mi mrgoli po glavi, da ne vem, kje bi začela ...« 

»Kar povej, Minka!« se je on nekoliko zbal.

»Ne morem. Bom že. Ne misli, da je kaj slabega. O, ne! Same majhne stvari so, prav nič važne.« 

Ni vedel, kaj naj ji reče, pa mu je pomagala ona:

»Ne morem ti razložiti. Beseda mi ne gre iz ust, čeprav se mi zdi, da jo imam ..., ah, saj me ne razumeš. Gotovo si ti na istem ko jaz.« 

Prikimal ji je.

»Domov moram,« se je spomnil.

»Počakaj še, da pride oče. Jezen bi bil, če bi ne bil več tu.« 

»Bom pa počakal,« se je vdal.

»Vsak čas mora biti tu.« 

Iz veže se je oglasila mati:

»Minka, daj, napravi za prašiče! Malo je manjkalo, pa bi pozabila. Kar krulijo, tako so lačni.« 

Minka je vstala in povabila Boštjana, naj gre v vežo.

»Tu ti bo dolg čas,« je omenila.

Šel je za njo v kuhinjo. Sedel je na klop blizu vrat in opazoval ženski. Posebno ga je zanimala Minka, ki se je pridno sukala okoli ognjišča, sekljala zelenjad, pomagala materi, pristavljala lonce in ni držala rok križem. Dobra gospodinja bo, si je priznal in jo veselo objel z očmi. Take mu je treba!

Od zunaj se je začul moški glas:

»Presneto je pa hitro noč! Človek komaj malo pomiga, a že ne vidi več. Kmalu bo jesen.« 

»Oče je prišel,« je vzkliknila Minka in skočila k Boštjanu. »Skrij se, da to ne bo videl. Iznenadenje mu pripraviva.«

Vstal je in potisnila ga je v temen kot. V tem je oče že vstopil.

»Dober večer, oče!« je Minka pozdravila, mati pa še utegnila ni.

»Bog daj, Bog daj! Bo kmalu kaj? Lačen sem že.« 

»Bo, bo!« je spregovorila mati. »Kar potrpi!« 

Sedel je na klop, kjer je prej sedel Boštjan. Tedaj se je Minka sklonila k njemu in mu pošepnila na uho:

»Ata, nekdo je prišel.« 

»Kdo neki?« je bil še on otročji.

»No, uganite!« 

Oče je ugibal: »Stric Jože?« 

»Ne,« se je ona smejala.

»Teta Ana?« 

»O, kje! Ugibljite!«

»I, vraga!« je navidezno zarobantil. »Kdo pa vendar?« 

»Uganite!« se mu je zvito nasmehnila.

»Kakšno pismo iz Amerike?« 

»Ne. Če pa pravim, da je človek.« 

»Boštjan?« 

»Da, Boštjan!« 

V tem je pristopil Boštjan. Stari je kar zazijal.

»Bog daj, Boštjan!« ga je pozdravil in mu moško segel v roko.

»Tako, tako ... Prav, da si prišel. Naša je že kar norela, da je ni bilo mogoče več prenašati. Samo: Boštjan, Boštjan in spet samo Boštjan ...« 

»Ata, kako pa govorile!« ga je pocukala Minka za rokav.

»Pa reci, če ni res.« 

»Nič ne rečem ...«

»Stopiva v hišo!« mu je velel oče. »Se bova malo pomenila.« Obrnil se je k Minki. »Luč prinesi, da se bova vsaj videla!« 

Stopila sta v hišo in za njima je prinesla Minka gorečo trsko ter nažgala leščerbo.

»Saperlot, kakšen možak si postal!« je vzkliknil Tehar, ko si ga je ogledal natančneje pri luči. »Zdaj se moraš pa res ženiti, nič ne pomaga.« 

»Saj zato sem pa prišel,« se je hotel še on ponorčevati.

»Prav, prav. Bomo že napravili. Saj pravim: starim luč, mladim ključ. Mar ne Boštjan?« 

Boštjan ni zinil nobene. Videl je, da se je tudi Tehar postaral in zlezel v dve gubi.

Pridržali so ga še pri večerji.

*

»Sedaj pa res moram iti,« se je dvignil Boštjan po večerji prvi izza mize.

Vstal je tudi Tehar.

»No, pojdem pa s teboj. Očetu bom dejal: ‚Oče, pa smo ga pripeljali domov!‘ Mar ne, Boštjan? Pa katero bomo rekli, da bo hitreje minil čas.« 

»Le pojdite, le!« je bil vesel njegovega predloga.

»Pa hitro se vrni!« je žena potlej naročala možu. »Mi pojdemo takoj spat. Z lučjo te ne bomo čakali.«

»Prav, prav,« je govoril stari že zunaj. »Pa stopiva!« je velel Boštjanu.

Stopila sta v korak, a Boštjan je bil vedno za nekaj stopinj pred Teharjem. Sila se mu je mudilo. Ko sta dospela med hiše, sta videla, da imajo samo še nekateri luč, drugi pa so že pogasili in pospali.

»Kam se ti pa tako mudi? Saj oče ne gre nikoli pred polnočjo spat. Luč mu gori vso noč. Saj veš, star je, in luč mora biti vedno pri roki.« 

»Tako, tako,« je rekel Boštjan, samo da je nekaj zinil. »Nič se ni dosti spremenilo na vasi.« je dodal čez čas. »Razen Bebrščin oreh so posekali, kakor vidim. In trhnele lipe tudi ni več.« 

»Kaj bi s tako lipo!«

Bila sta že pred Jernejčevo hišo, v kateri je brlela medla luč.

»Jernejčevi!« je poklical Tehar kar s poti.

»Kaj pa je?« se je oglasil šibak glas v hiši.

»Sina sem vam pripeljal,« je ponosno povedal Tehar.

»Kaj je spet pijan, mrha pijana? Kar na kozolec ga zavleči, da bom imel mir pred njim!« se je glas razhudil.

Boštjan je prepoznal očetov glas. Precej pa je tudi vedel, da misli oče s svojim govorjenjem na Miho ... S Teharjem sta se spogledala.

»Misli, da je Miha ...« je povedal Tehar.

»Vem. Precej sem uganil.«

»Ne, ne, oče. Miha me nič ne briga,« je spet zaklical Tehar, »ampak Boštjan se je vrnil.«

»Boštjan!« je bil glas močnejši in vedrejši.

V tem sta vstopila. Stari Jernejc jima je prišel na proti. Molče je segel s tresočo roko sinu v roko.

»Tak, Boštjan, si se vrnil?«

»Vrnil sem se.«

»Za mizo sedita!« se je takoj domislil oče. »Precej pokličem deklo iz zadnje hiše, da bo kaj napravila.«

»Nič ni treba, oče. Ravnokar sem pri Teharjevih večerjal. Tako se mi je mudilo domov, pa so me na kljub vsemu pridržali in mi žlico kar vsilili v roke. Hočeš nočeš, jesti sem moral,« je dopovedoval Boštjan, Tehar pa se je samo smejal, ko je videl tako spremembo.

Tudi Boštjanu je bila ljuba sprememba ... Oče še svoj živ dan ni bil z njim tako prijazen. Zmerom je bil zoperstavljen in samo Miha je bil tisti, ki ga je imel oče za svojega. »Ti nisi moj!« mu je rekel oče že v otroški dobi. »Tebe smo pri ciganih dobili. Ne, ti nisi naš!« In tako je potlej tudi ostalo. Dokler je živela mati, je še šlo, ker mu je ona dajala moč in zaupanje, potlej pa je bilo joj. Ne, pa tega zdaj ne sme premišljevati, ker ni čas za to. Glavno je: oče je sedaj drugi, novi Jernejc in tudi Jernejčevina mora biti nova ...

Sedli so za mizo. Oče je prinesel vina.

»Nimam veliko. V Lisec ne morem več, ker sem preslab, dekle pa tudi ne morem pošiljati vsak dan. Če bi pa spustil Miho v zidanico, mi ga ves sod pokloka kakor bi mignil. Ta žlampa!« je pljunil pod mizo in napravil strog obraz, a radostne poteze so se mu precej vrnile. »Samo, da si ti prišel, Boštjan! Drugače bo. Bog daj, da bi še nekaj časa živel, vsaj dva, tri mesece! Da bi živel še kakšno leto, si še misliti ne upam. A rad bi! Kako rad bi zibal svojega vnučka, mladega Boštjančka!«

Boštjanu so se zaiskrile oči in hvaležno je z njimi objel očeta. Postaral se je. Lasje so mu izpadli in osiveli, lice je okostenelo, le lične kosti sta bili še nekoliko bolj obraščeni. Močno se je spremenil. Če bi ga srečal kje na cesti, bi ga gotovo ne prepoznal ...

Oče se je obrnil k sinu:

»Boštjan, kaj si hud name?«

»Ne, nisem, oče,« mu je po pravici odgovoril.

»Saj si, Boštjan. Tudi jaz bi bil, če bi mi kdo kaj takega prizadejal, kakor sem ti jaz.«

»Res nisem, oče. Pozabil sem in odpustil,« mu je bilo že kar nerodno, a ne toliko zaradi Teharja.

Oče ga je pogladil po laseh, kakor še svoj živ dan ne.

»Le kako sem bil toliko zateleban in neumen! Ti si ves moj,« mu je šlo že skoraj na otročje, »ti si pravi Jernejc, ne Miha, ki smo ga dobili pri ciganih.« Smejal se je svojim besedam. Boštjan in Tehar sta bila resna, videla sta, da se oče smeje iz zadrege. »Žal mi je, da sem grunt prepisal. Sedaj nimam nobene pravice več, razen kota. Ubog sobenjek sem. Kje so tista leta, ko sem bil jaz gospodar?!« V oči so mu pripolzele solze in obstale kakor biseri.

»Oče, še vse bo dobro,« je moral tudi Tehar poseči vmes.

»Upajmo,« je zaihtel Jernejc.

»Bo, bo!« je pribil Tehar. »Dokler imate takega sina kot je Boštjan, se ne smete ničesar bati. Vidite, v Ameriki je bil in služil za grunt. Poplačal bo Mihove dolgove in grunt bo njegov, vi pa boste brez skrbi živeli ob njegovem gospodarstvu.«

Tudi staremu so se razširile oči. Zaupno je pogledal oba: najprej Tehara, potlej Boštjana, ki ga je dolgo motril.

»Bo tako, Boštjan?« je še sina pobaral.

»Bo oče.«

»Sezi mi v roko!«

Segla sta si v roke in zapičila pogled drug v drugega.

»Kar brez skrbi bodite, oče,« je dodal Boštjan. »Še lepo nam bo in Jernejčevina bo nova. Potlej se bom oženil in imel otroke. Teharjevo Minko sem izbral, oče. Že dolgo imam izbrano.«

»Vem, vem,« je kimal stari. »Že dolgo prej sem vedel, pa nisem nič rekel. Saj ne boš zameril, ko sem te pustil vnemar. Minka je pridna in poštena. Dobra gospodinja bo, in naša hiša potrebuje take. Poznam jo, dobro jo poznam. Dostikrat me je tolažila, ko si bil ti v Ameriki ...«

»No, vidite, Jernejc!« je udaril Tehar na šaljivo. »Takih dni je malo v življenju. Človek se ne sme misliti na smrt, čeprav je že star. O oče, smrt je še daleč ...«

»E, ni,« je zanikal v smehu. »Kar čutim jo, za vratom jo čutim, in mrzle roke ima in mrzlo kri ...«

»Bežite, bežite, Jernejc! Še misliti ni treba na to.«

»E, nočem, da bi me prehitela. Taka ni nobena stvar dobra. Skušnje so me izučile. Prav za prav pa sedaj lahko umrem. Boštjan mi je odpustil in tako je moja vest čista. Rad bi že šel za rajnco.«

»Pustite rajnco, ta bo že počakala, saj tam čas stoji ...« je modro povedal Tehar in samemu sebi se je zdel učen.

Oče se je znova obrnil k sinu, kot bi se še nečesa bal.

»Torej si mi res odpustil?«

Boštjanu je bilo še bolj nerodno.

»Oče, ne govorimo več o tem. Za nami je in vse je pozabljeno. Začeli bomo znova ... Kako, pa kar meni prepustite!«

»To je beseda!« je udaril Tehar ob mizo. »Pri moji veri, še jaz sem ponosen na Boštjana. Pa bi vi ne bili, oče?!«

»O, saj sem!« se je Jernejc smejal.

Tehar je pogledal na uro.

»Sapramiš, na deseto že teče. Pojdimo!«

Zvrnil je še kozarec vina in se poslovil. Tudi oče in sin sta se pravila leč. Boštjan je spal mimo kot ubito ...

Čez dva dni ali kaj, ko se je Boštjan nekoliko odpočil, je rekel očetu:

»V Zatični imam še kovčege. Ali lahko zaprežem in se peljem ponje?«

»Kajpak, kajpak,« mu je dovolil oče. »Če bo Miha kaj godrnjal, mu bom že povedal, kar mu gre. Kar zaprezi!«

Boštjan je napregel, namestil sedež in pognal izpred hleva pred hišo.

»Oče!« je zaklical.

Stari je prišantal ob palici do praga.

»Greste z menoj? Saj bova hitro nazaj. Morda že do južine ali pa malo kasneje. Dobro vam bo delo malo vožnje.«

»Nak, nak,« je on odkimaval. »Moje kosti niso več za na voz. Preveč bi me stresalo in ves bolan bi bil potlej. Kar sam opravi. Bo najbolje tako!«

»Kakor veste,« je dejal, sedel na voz in pognal.

Konja sta potegnila in Boštjan se je samemu sebi zdel kot gospodar, ki mu je oče pravkar izročil grunt v svojo last. Na vozu se je držal kakor petelin na gnoju. Gledal je okoli sebe, pozdravljal kmete, ki so si ga ogledovali kakor deveto čudo. V mislih je čul njihov šepet: »Poglejte ga, Amerikanca! Kako se vam drži!« A v tem ni videl nič hudega, temveč neko prikrito spoštovanje.

»Kako je?« so ga ogovarjali nekateri.

»Dobro,« jim je odgovarjal.

»Dolgo se nismo videli, Boštjan,« je pozdravil Rjavček.

»Se bomo pa zdaj zmerom.«

»So tvoji konji?« je v hudomušnosti oporekel Lukatovec.

»Nak, Mihovi.«

Voz je drdral po kamniti poti. Za njim se je ozrl vsak, ki se je mogel. Kmečka navada je, da se človeka tudi ogovori. In tega je Boštjan v Ameriki zelo pogrešal. Tam so si vsi ljudje tuji, niti pozdravijo se ne, samo hite in se za nikogar ne zmenijo.

Ob luži na koncu vasi je prala Ulčarica plenice.

»Lej ga no, Boštjana!« je zaklicala.

Ustavil je konja.

»Kaj plenice pereš?«

»I, kakor vidiš.«

»Ziblješ?«

»O, že dvakrat.«

»Kje imaš pa moža? Ne poznam ga.«

»Kako to? I, Orlakov je z Repelj. Janez, saj ga poznaš.«

»Orlakov Janez?«

»I, kajpak.«

»Dobro kmetujeta?«

»Lezeva. Fronki so preveliki.«

»Pritoži se!«

Švrknil je mimo konj, ki sta takoj potegnila.

Ulčarica je vpila za njim:

»Kaj v vas pridi, boš naša pankrta videl.«

»Bom, bom,« je obljubljal že na ovinku.

Odprl je zavoro, da sta konja zletela po klancu. V dalji je mežikal Lisec z zidanicami, mu prikimavale hoste in ga pozdravljale njive, porasle s pšenico. Med njimi se je vlekla siva cesta. Kmalu je privozil do Kalužic. Tam je Jernejčev svet. Moj Bog, kako je zapuščen in divje zraščen! Bil je prepričan, da tu že gotovo dve leti ni nihče oral. Zemlja je kar kričala po plugu in brani, po človeku, ki bi jo ljubil in z ljubeznijo negoval in delal. Ej, Boštjan bo pravi! Najraje bi skočil z voza in se kar z golimi prsti zaril v zemljo, jo vso zoral in posejal z ajdo ... Smilila se mu je zemlja ... Letos bo slab pridelek. O, druga leta je bilo toliko, da bi jih lahko deset živelo na gruntu, letos pa bo komaj, komaj za tri. Bog ve, koliko je takó zapuščene in vnemar dejane zemlje? Na travniku, ki se drži Kalužic, je gnila trava. Toliko trave je šlo v nič! Živina pa bo pozimi lačna in treba bo kupovati. Ne, Miha pa res ni znal gospodariti. Vse, kar je prav! Saj si ga človek lahko privošči, včasih tudi čez mero, a ne zmerom, vsak dan, kot je delal Miha, da je potlej zemlja trpela, se je domislil, ko je privozil na cesto. Lahno je udaril po konjih, ki sta spočita zletela po ravni, lepi cesti proti trgu.

Blizu Florjana je došel kaplana, ki je maševal pri podružnici.

»Dober dan, gospod!« je pozdravil in nerodno snel klobuk.

»Bog daj!« mu je odzdravil in iskal po mislih, od kod ga pozna.

Boštjan je ustavil.

»Jerejčev Boštjan,« je pomagal kaplanu iz zadrege.

»A, Boštjan! O, Bog daj, Boštjan! Iz Amerike, kaj? Si že dolgo doma?«

»Nak, predvčerajšnjim sem prišel.«

»Prav, prav! Kam pa zdaj?«

»V Zatično po prtljago.«

»No, le dobro opravi in srečno vozi.«

»Bom. Zbogom.«

Konja sta brez povelja potegnila.

»Pa kaj v vas pridi, da se bova kaj pomenila,« je kaplan naročal za njim. »Med tednom ali v nedeljo po nauku.« 

Boštjan je prikimal, Že je mislil podržati vajeti, a ni. Mislil je namreč kaplanu povedati, da bo res kmalu prišel in to čisto uradno zastran oklicev. A to naj še počaka! Vse ob svojem času ...

Voz je spet zdrčal po klancu v trg. Pred Smoletovo gostilno je zagledal Miho, ki se je nekam čudno motovilil po sredi ceste. Še povozil bi ga, če bi dobro ne pazil. Najraje bi ga sploh prezrl in vozil dalje, a že zaradi ljudi ni mogel. Videl je in na temenu je čutil, kako ga opazujejo. Zato je ustavil, stopil z voza in šel bratu nasproti.

»Miha, dober dan!« ga je pozdravil in mu ponudil roko.

Miha ga je zaničljivo pogledal, kot vsakega človeka, če ga je ogovoril.

»Dober dan!« je znova pozdravil Boštjan, misleč, da ga brat ni prepoznal.

Brat se je grdo zarežal.

»A, potepuh!« je zakričal. »Si se naveličal Amerike? Misliš, da ti bom jaz dajal kruh? Prekleto se motiš, če tako misliš, ha, ha ...« Smejal se je, da se je razleglo po vsem obširnem trgu. »Capin capinski, poberi se od koder si prišel, pa svojo cipo vzemi s seboj, tisto Minko, ki je še pes ne povoha, ha, ha ... Jaz bi je že ne! Fej!«

Boštjanu je bilo nerodno zaradi ljudi. Že je vzrojil, a se je v trenutku pomiril. Če bi bil Miha trezen, bi z njim pošteno obračunal, a zdaj se mu ni zdelo vredno, celó pod častjo ...

»Miha, govori no pametno! Saj si vendar gruntar! Kaj te ni nič sram? Ljudje te gledajo in se smejejo.«

»Brigajo me! Delam, kar hočem, in govorim, kakor se meni ljubi. Mar boš ti mene učil, mladič, potepuh!? Kar poberi se! Niti žganca ti ne dam za tvoj gobec, da veš.«

»Vsaj zdaj bodi pameten,« ga je skušal brat umiriti, »ko vidiš, kako je. Oče je že na pol v grobu, grunt pa gre rakovo pot.«

Strahovito se je zamajal, in Boštjan je bil že pripravljen, da ga ulovi.

»Molči o tem! To te nič ne briga. Grunt je moj pa amen.«

Boštjan je uvidel, da ne bo ničesar opravil. Mislil je zopet sesti na voz. Tedaj se je Miha ozrl po konjih.

»Konji so moji in voz tudi. Kdo ti je dovolil?«

»Oče.«

»Oče nima nobene besede. Kdo je gospodar: on ali jaz? Jaz!« Se je udaril po prsih. »Nikamor ne greš z mojimi konji.«

To je zdražilo tudi Boštjana.

»Ti mi boš prepovedal?« ga je ostro pogledal.

»Jaz!«

»Nikoli.«

Pognal se je na voz in hotel pognati. Tisti hip je skočil Miha pred konja, potegnil za uzdo, misleč obrniti voz na drugo stran ceste.

»Pusti!« je kričal Boštjan z voza.

»Nikoli!« je kričal Miha še bolj in sline so se mu cedile iz ust.

»Pusti, ti rečem!«

»Molči, gobec!«

»Beži!« je velel in udaril z bičem po konjih, ki sta plašno odskočila. Miha se je lovil med njima za ravnotežjem. Boštjanu je zastala sapa. Skočil je z voza in hotel potegniti brata izpod konj, toda bil je prekasen. Desni konj je med tem oplazil Miho od strani, da je padel in obležal kakor snop sredi ceste. Ženske so zakričale in hitele na pomoč, a Boštjan je že sam vzdignil brata in ga odnesel v gostilno. Ko bo prišel k zavesti, se bo že sam spravil na noge, je bil prepričan.

Potlej je sedel na voz in brez misli pognal.

Miha je bil že dva dni trezen. Okoli je hodil kakor vešča, se obregal ob deklo, ob očeta, za Boštjana se pa še zmenil ni. Da bi prijel za delo, mu ni prišlo na misel. Že dolgo je živel v prepričanju, da jo je temeljito zavozil in ni zanj nobenega upanja več. Pil je iz obupa in ne toliko iz navade. In ko je bil pijan, se je bil po glavi, se kesal in jokal. Tako je bilo spočetka. Kasneje pa je uvidel, da je tudi to zaman. Grunt bo šel vsak čas na kant. Upniki napovedujejo dražbo, advokati mu pošiljajo dolžna pisanja in mu groze z rubežnijo, dražbo ... Vsak drugače in lepše od prvega. Miha se je takih stvari že kar navadil in se je pisanjem samo še smejal ter jih zlagal na polico pod Bogcem v kotu. Kar lep kupček jih je že bilo. Kmalu bo zaropotalo, je vedel.

»Naj gre vse skupaj k vragu!« je zamahnil z roko in zaklel. »Mene ne briga vse skupaj nič. Napravijo naj, kakor hočejo, hudič pocitraj vse skupaj!«

Polastila se ga je želja, da bi pil, a denarja ni imel niti prebite krone. Na upanje mu niso nikjer dajali. Sprva že, ko so vedeli, kako grunt stoji; ko so pa zvedeli, da se je zamajalo, so takoj izterjali ves zapitek. Rad bi poprosil očeta, da mu posodi, a mu je bilo vseeno nerodno. Taval je v dvomih. Če bi bil gotov, da bi mu oče dal, bi ga poprosil ... Boštjana noče prositi, čeprav ve, da bi mu dal. Toliko ponosa je vseeno še v njem, da ne bo prosil svojega brata, ki ga sovraži bolj od vseh drugih, ki sovražijo njega ... Ne, ne, Boštjanu ne reče niti besede o denarju.

Sklenil je, da poreče očetu. Poiskal ga je na vrtu pri čebelnjaku. Pri njem je sedel Boštjan. Počakal je, da se je brat odstranil. Potlej je pristopil.

»Oče, posodite mi nekaj denarja. Potrebujem za trošek na sodniji.«

»Kajpak, kajpak,« se je stari zvito nasmejal. »Trošek za žganje. E, nič ne bo! Pri meni ne dobiš nič. Midva sva opravila, predragi Miha. Dobi kje drugje, če ti bodo zaupali. Jaz ti ne zaupam več. No, saj mi ni za denar, ne, nič mi ni, a za pijačo ne dajem. Grunt si že zapil, mene pa ne boš.«

»Saj ni za pijačo,« je ugovarjal. »Zdaj že dva dni nisem pil in me tudi nič ne vleče. Daste? Nekaj moram plačati.« 

»Ne dam! Boštjana pobaraj, če ti bo dal, he, he ...«

Miha je brez besede odšel. Jezen je bil in rdeč. Pri podu je naletel na Boštjana.

»Počakaj, Miha!« ga je poklical Boštjan, ko je zavil že mimo njega proti hiši.

»Pusti me v miru!« se je zadrl nad njim, ne da bi ga pogledal.

»Počakaj! Pametno besedo, Miha! Ne bo ti žal, rečem ti.«

»No?« je radovedno vprašal, a skrival svojo radovednost.

»Pridi bliže!« ga je povabil Boštjan.

»Pridi ti! Saj te nisem jaz vabil na besedo.«

Boštjan se je vdal in nameril korake k njemu.

»Poslušaj, Miha!« je začel in zbiral v mislih besede. »Grunt bo vsak čas na dražbi. To je gotovo. Bog ve, kdo ga bo kupil. Tudi jaz sem kupec.«

Miha se je posmehljivo zarežal in stisnil oči.

»Tudi? Mar imaš toliko denarja? Grunt nekaj velja.«

»Vem,« je Boštjan prezrl zbadljivko. »Hotel sem le reči, da bi bilo najpametnejše, če bi dražbo kako odstranili. Saj veš, kako je z dražbo. Stavijo ti ceno, ki je ni grunt vreden, ker računajo samo na dolg, za povrnitev dolga. Za vse drugo pa se ti lahko obrišeš pod nosom.«

»Dobro zna!« si je mislil Miha in v radovednosti napeto pričakoval nadaljnjih besed.

»Miha, prodaj grunt meni,« je udaril z besedo na dan. »Poplačam ti dolgove, dam ti še nekaj čez, in pri hiši boš ostal, dokler boš hotel. Z delom pa se ti ne bo treba pretegniti.«

»Ha, ha,« se je zasmejal. »Govoriš, kakor da bi bil grunt že tvoj, a iz te moke ne bo kruha, vsaj toliko časa, dokler sem jaz živ. Primaruha, da ne! Nak, tega pa že ne!«

Boštjan še ni izgubil upanja.

»Pomisli, Miha da bo tako najbolje, ne samo zame, zate, ampak tudi za očeta. Skrbeli bomo zanj, saj je vendar naš oče ...«

»Ha, oče! Kakor vem, ti včasih ni bil tako pri srcu.«

»Zmerom sem ga imel rad.«

»Ne verjamem. Lažeš!«

»Ne lažem. Sicer pa, kako mi moreš videti v srce?«


»Poglej ga no, tiča, kako učeno govori! Tega si se gotovo v Ameriki navadil, he, he ...« se je norčeval, da je Boštjana zabolela vsaka beseda.

»Ne delaj se norca, Miha! To ni lepo!« ga je resno prosil.

»Kdo pa pravi, da se delam norca.«

»Saj vidim ...«

Miha je že mislil iti, Boštjan ga je udaril po rami.

»Počakaj! Domenila se še bova.«

»Kar sem rekel, drži,« je pribil Miha, se mu izvil in s posmehom na ustih zavil proti hiši.

»Premisli! Še je čas do dražbe. Pazi, da se ne boš kesal,« je govoril Boštjan za njim.

V Boštjanu se je podrlo, kar je bil zadnje dni nazidal. In vse se mu je že lepo stekalo v njegov prid. V resnici ni računal na Mihovo trmoglavost in napačen ponos. Da, sam bi bil ravno tak. Tudi on bi ne prodal grunta lastnemu bratu. Rajši bi videl, da ga kupi na dražbi čisto tuj človek kakor pa brat pred dražbo. Zmerom bi imel predsodke, češ, brat mi je pomagal iz zagate ...

Takih misli je Miha tudi v resnici bil. Toda ko je končno le premišljal o Boštjanovem predlogu, se je nekoliko otajal. Vseeno bi bilo dobro, če bi mu prodal. Denar bi imel, kot, delati bi mu ne bilo treba, sem pa tja bi dobil kaj pijače in sploh bi ne bilo takole življenje napačno ... Živel bi brez skrbi, za nič bi se mu ne bilo treba brigali ... Sklenil je, da proda. Že je mislil svoj sklep povedali bratu, a se je v hipu premislil. Ne, ne bo prodal. Kaj mu mar sramota! Koliko gruntov je že prišlo na dražbo in koliko jih še bo! Mar je to kaj takega, tako sramotnega, da bi se moral zaradi tega pred ljudmi skrivati in zatisniti oči ali povešati pogled? Ne, prodal ne bo, pa amen. Milosti noče, denarja tudi ne. Boštjan naj se obriše pod nosom!

Naslednje jutro sta se srečala.

»No, Miha, kako?«

»Ne prodam,« je odločno povedal.

»Žal ti bo, Miha.«

Zamahnil je z roko in se namrdnil.

Boštjan je segel v listnico in izvlekel nove bankovce.

»Poslušaj, polovico ti plačam takoj, drugo polovico bom dal pa za dolgove. Če ne, pa kakor boš hotel,« je govoril Boštjan, kakor bi se Miha že udajal.

Miha je poželjivo gledal denar. Boštjan je to videl in je nalašč počasneje spravljal denar, prepogibaje ga na pol in spet na polovico.

»No?« ga je pogledal Boštjan izpod čela.

»Pa narediva!« je ponudil roko.

Boštjan mu je plosknil. Tako sta napravila dvakrat, trikrat.

»Zvečer napravimo pred pričami, jutri pa na sodniji,« je govoril vmes Boštjan.

»Dobro,« je kimal Miha. »Daj mi nekaj na račun.«

Izvlekel je listnico in mu dal bankovec.

»Tu imaš! Tega ne bom štel. Zvečer bodi doma in pripelji svojo pričo!«

Prikimal je in šel.

Zvečer je čakal Boštjan in njegova priča Miho v hiši. Ura se je vlekla že proti deseti. Španček je postajal že nestrpen.

»Saj ga ne bo,« je prepričeval. »Navlekel te je. Sedaj gotovo pije.«

»Če je obljubil, bo tudi prišel.« mu je ugovarjal Boštjan.

»Verjemi pijancu!« je rekel Španček in vstal »Jaz grem. Bomo pa jutri napravili. Utrujen sem in spat pojdem. Jutri bomo želi!« 

Boštjan ga ni zadrževal. Želela sta si lahko noč.

Pol ure za tem je prišel Miha pijan domov. Že zunaj hiše je vpil:

»Grunta ne prodam, ne, ne prodam! Za noben denar! Ogoljufati me je hotel, ta hudič. Pa me ne bo! Mene že ne! Jaz sem gospodar! Jernejčevina je moja in je ne dam nikomur.« 

Boštjan je prebledel. V tem se je Miha primajal v hišo.

»Ne prodam,« so bile njegove prve besede, zvlekel iz žepa nekaj drobiža in vrgel bratu v obraz. »Tu imaš, kar mi je ostalo. Saj to se tako ne šteje, he, he ...« 

Privlekel se je do postelje in telebnil vanjo. Boštjana je stisnilo v grlu, da ni mogel nobene reči.

Na Rebri še z lepa ni bilo toliko ljudi kot na dan dražbe Jernejčevega grunta. Mladi so prihajali kar tako, nekaj zaradi cene, malo zaradi ljudi, nekaj pa je bilo pripravljenih, da kupi kake plužne, ki so se mu pri ajdi potrle, ali brano ali plug. Starejši so prišli peš ali pa so se pripeljali na kolesljih ali zapravljivčkih, kakor da bi šli na božjo pot.

Rebrjanje so jih grdo gledali, ker so bili svet zase in niso nikogar marali v svojo sredo.

»Boštjan naj kupi!« se je slišalo zjutraj pri vsaki rebrški mizi. »Boštjan! Kdo pa drugi! Drugih ne maramo v vas,« so govorili možje.

Žene pa so dodajale:

»In tatinske kure nam bodo vse pozobale.« 

»Pa še našo zemljo bo uoral. Nič, Boštjan mora kupiti.«

Stari Jernejc, ki ni vso noč zatisnil očesa, je bil že ves čas nataknjen. Zajtrkoval ni nič. Le kdo bo kupil, kdo bo tisti? In njemu je bilo dosti do tega. Res, izgovorjen kot ima do smrti, in nihče, tudi sam peklenšček ga ne more odgnati. To je njegova pravica, izgovorjena in zapisana pred sodniki. Toda ni mu vseeno. Živel gotovo ne bo dolgo, a kolikor časa bo, mu bo vendar nerodno gledati tuje obraze, tuje otroke. Tuja roka mu bo rezala kruh, mu podajala južino in sprejemati bo moral kakor miloščino. Tako bodo čutili oni, ki jim bo v breme in napoto, enako bo čutil tudi sam. — Sto in stokrat je natančno premislil, a mislil je zmerom znova. Včasih se mu je zazdelo, da vendarle vse skupaj ni res, da sanja in se je razveselil, toda ko je videl prihajati zakmašno opravljene ljudi, se je zresnil in tesno mu je bilo okrog srca. Najraje bi jokal. Solze je siloma zadrževal.

»Kam smo prišli!« je globoko vzdihnil, sedel na posteljo in zaril obraz in roke v blazine. »Kam smo prišli!« 

V hišo je stopil Boštjan.

»Oče!« 

»Kaj je?« 

»Boste med dražbo v hiši?« 

»Seveda, seveda, zraven hočem biti. Saj bo tukaj?« 

»Da, tukaj. Rekel sem, da bi bila zunaj, pa nočejo.« 

Tedaj je oče vstal in šel Boštjanu naproti. Položil mu je roko na ramo in ga dolgo pomenljivo gledal:

»Boštjan, danes se bo odločilo. Pritisni! Če imaš premalo, vedi, da bom primaknil tudi jaz. Nimam veliko, a nekaj je. Sam svoj bodi, z denarjem rožljaj, oblasten bodi, da bodo vsi mislili: ta pa ima, Amerikanec ...« 

»Bom, bom, oče. Brez skrbi!« 

»Zate in zame gre, Boštjan.« 

»Vem. In naš grunt ne sme priti v tuje roke. Ali si morete misliti oče, da bi bila Jernejčevina last drugih in ne Jernejčevih?« 

»Ne, ne, ne sme, Boštjan! Primi, pljuni v roke in sklicuj, da se bo kadilo!« 

»Brez skrbi!« je bil Boštjan navidezno miren, a v sebi je vendarle čutil nekakšen nemir, strah in bojazen pred mogočim neuspehom.

Segla sta si v roke.

»Korajžo, Boštjan!« mu je želel oče kakor brat bratu pred težko odločitvijo.

»Brez skrbi!« 

V hišo so jeli prihajati kmetje. Sedali so na klop okoli peči, premikali stole od mize v kot za vrata in se stiskali v ozadje. Mlade so rinili naprej, češ, ti tako ne bodo nič kupili, naj zijajo v gospodo okoli miz ... Rebrjanje so se držali skupaj, da so se lahko pomenkovali. Že vnaprej so dajali vedeti, da jim ne bo preveč ljub, kdor bo kupil, razen domačega Boštjana ... Drugi so bili spet zase. Iz vsake okoliške vasi jih je bilo po nekaj.

Tedaj so se pripeljali še gospodje uradniki. Kmetje so se jim nerodno umikali, oni pa so krenili naravnost k mizi, sedli in razgrnili papirje. Nekateri so si snažili naočnike, buljili v kmete in se napravljali važne. Potlej je spregovoril najstarejši:

»Sklicana je prisilna javna dražba posestva Mihe Jernejca, na Rebri številka 18, ki je knjiženo v zemljiški knjigi pod štev. 1856. na okrajnem sodišču. Posestvo sestoji iz hiše, gospodarskih poslopij in precej polja in gozda v Vrtačah. Vzrok te dražbe je prezadolženost gospodarja Mihe Jernejca. Ta korak so zahtevali njegovi upniki. — V ta namen določa sodišče sledeče: Posestvo se prodaja predvsem v celoti. Cenilna vrednost je 3500 goldinarjev, šele, če bi se ne izdražilo v celoti, se prodaja posamezno. Kdor bo izdražil, mora do smrti preživljati Miho Jernejca, starejšega, ki ima zgovorjen kot s hrano in obleko.« 

Še in še je tolmačil sodne določbe, a kmetje ga niso dosti poslušali. Postajali so nestrpni in cepetali so z nogami. Končno je sodnik vendarle obmolknil. Sodni sluga, ki so ga kmetje šaljivo imenovali gospoda podsodnika, je stopil na klado, ki si jo je bil dal že prej zanesti v hišo, da bo lahko stal na njej in gledal po obiskovalcih in udeležencih dražbe. Napravil se je važnega, si zapel suknjič, poravnal ovratnik in si nataknil ščipalnik na konec nosu. Med kmeti je zaplaval pritajen smeh.

»Mir, prosim!« je miril, gledaje po hiši in pričakoval sodnikovo odredbe.

»Začnite, Sekačnik!« 

»Prosim, gospod starešina,« se mu jo vljudno poklonil in malo je manjkalo, da ni izgubil ravnotežja. Kmetje so se glasno zasmejali. Sekačnik se je napravil, kot da se sploh ni nič zgodilo.

»Cenilna vrednost je 3500 goldinarjev. Kdo ponuja več?« 

Med kmeti je zašumelo. Skoraj vsak se je nagnil k sosedu, se posvetoval in se obotavljal. Nehote je sleherni pričakoval, kdo bo udaril prvi z besedo na dan. Dregali so drug drugega, silili z očmi in kimali z glavami. Hiša je postajala živahnejša. Že se je čulo polglasno prigovarjanje: »Daj, Komolc!« »Kaj bom jaz, ti daj, Ratajc! Potlej bom pa še jaz.« 

»Zganite se, zganite!« je silil Sekačnik. 3500 goldinarjev. Kdo ponuja več? Dober grunt, postavil so bo, kdor ga bo kupil. Jaz bi ga precej, če bi imel denar.«

»Kdo ti pa brani?« mu je nekdo zabrusil.

»Ti že ne!« je Sekačnik odgovoril nazaj. »Kdo da več? Možje, zgibajte se! Zdaj gre za res.«

Tudi Boštjan je preudarjal, ali naj zgrabi ali ne. Najbolje bo, da ne. Če bi takoj zagrabil, bi preveč zbudil pozornosti med dražilci. Potlej bi mu oporekali številke že kar tako, iz nagajivosti, malo iz nevoščljivosti in zavisti, ki je lastna samo kmetom. Ne, ne, boljše bo, da čaka. Bo že kdo, ki bo prvi zaklical. Tudi vaščanje, ki so stali okrog njega, so mu šepetali, naj počaka, naj zakliče potlej, ko bo šlo v vrhunec in naj pazi, da bo takrat nabijal, kar se bo dalo. Kmetje so zviti ... Bil je nestrpen, noge so se mu tresle, in če bi ne imel nikogar zraven sebe bi zbežal, pa bi sam ne pomislil kam. Nič še ni zmislil na Minko, na svoj dom, na srečo, zdelo se mu je, da je tu siloma, da, prisiljeno. Oziral se je naokoli. Ugledal je očeta, ki mu je živahno kimal, kot bi hotel reči: »Boštjan, korajžo!« Odkimal mu je nazaj. Zraven njega je stal Tehar. Bil je resen in nekam zamišljen. Samo pomigal je z glavo. Pri vratih je ugledal Minko. Hotel jo je ogovoriti, pa je dala prst na usta, češ, naj molči, ker bo bolje tako. Dal ji je znamenje, da razume, se ji nasmejal in se obrnil. V tistem hipu je imel pogum, da bi kupil ves svet ... Nič, si je mislil. Kar bo, pa bo. Poskusimo!

»3600,« je zaklical in se dvignil znad glav.

Sekačnik je povzel:

»3600. V prvo ... v drugo ... v ...« 

»3700,« je izklical kmet na drugem koncu.

»Aha, Suhokrajinec se je oglasil,« so na mah povedali Rebrjanje. »Boštjan, pazi« Ta zlod ima pod palcem.« 

»3700 ... v prvo ... v drugo ...« 

»3760,« se je ujezil domači Blask, a samo, da bi Krajinca spravil v jezo. Blask je namreč predobro poznal Suhokrajinca Mirnika, on pa njega.

Sekačnik je ponavljal, Mirnik se je ujezil prav za res:

»Ti, Blask?« se je zasmejal in kri mu je zavrela po licih, da je postal mahoma rdeč ko rak. »Ti, Blask? Koliko pa te je, siromak? Še tvojo kajžo kupim za nameček, sobenjek.« Mernik je govoril s tenkim, piskajočim glasom.

»Ha, ha, ha,« se je Blask globoko smejal. »Le nikar se ne petelini, da te ne bo kap, Mernik! Žena bo preveč jokala in gotovo še nisi napravit testamenta. Mene pa lahko v njem kar izpustiš. Pri fari pa bom že molil očenaše.« 

Sekačnik je moral prenehati. Jezil se je, otepal okoli sebe, kot bi se branil brenčečih čebel, a navsezadnje se je le umiril in potrpežljivo čakal, da prepirljivca končata.

»Le počakaj!« mu je grozil Mernik. »Morda še pride čas, ko me boš prišel prosit na posodo. Lej jo, jo vidiš figo pasjo?« se mu je režal in mu molil skrotovičeno pest.

»E, e, kdaj pa je še pes delal fige, ha, ha ...« se je smejal Blask in precej za njim vsa hiša in tudi gospodje okoli mize. »Nikdar še nisem pri nikomur prosil na posodo, najmanj pa pri tebi, vijačnik, skopuh. Saj imaš dobro ime, Mernik, he, he, debel si pa ravno za mernik.« Spet se je zasmejala vsa hiša.

»3800,« je zakričal Mernik.

»3850,« je precej prijel Bošljan.

»3870,« je podražil Matevc s Cviblja.

»3900,« je pribil Mernik.

»3900,« je enakomerno ponavljal sluga. »V prvo ... v drugo ... v tre ...« 

Vsem je zastajala sapa. Mernik je bil že zmagoslaven in škilil je na Boštjana, ki je postal v trenutku bled in propadel. Boštjan se je zavedel, da nima več denarja. Najraje bi se udrl v zemljo, da bi ne osramotil svoje vasi pred Mernikom in Minke ne pred vasjo ...

»Udari Boštjan!« je zaklicala Minka.

Zaklical je kar nagonsko: »3950.« 

Vsi so se globoko oddahnili. Mernik je pihal in klel.

»Le nikar se ne petelini! Rebrjanje imamo denar,« ga je dražil Blask.

»Molči!« mu je oni zabrusil.

»Tebi že ne. Še v grobu boš opletal z njim.« 

» ... v prvo ... v drugo ... v ...« 

»3960,« je spet podražil Pavčnik iz Zafare.

»Lej ga zlodja!« je ušlo Blasku. »Ko bo treba pa plačati, bodo pa polne hlače, ha, ha ...«

Mernik je precej nato pribil: »4000.« 

Oddahnil si je globoko in s samozavestjo pogledal po kmetih, češ, kdo more čez.

Dolg premor. Sekačnik je spet počasi klical:

»V prvo ... v drugo ... v ...« 

»4010,« je izdražil Šlantar, a najbrž je mislil resno.

»Take številke! Deset, dvajset, to ni nič!« je zabavljal Mernik, da ga je lahko slišala vsa hiša. »Jernejčevina bo moja, pa če se sam zlodej postavi.« 

»4100,« je blazno zaklical.

Kmetje so osupnili.

»Boštjan!« je slišal Boštjan za seboj Minkin glas. »Ne boj se! Primi! Udari! Ne boj se za denar!« 

»Ne boš,« je zakričal Boštjan. »Jernejčevina je naša in bo naša tudi ostala. 4300!« je pribil in začutil samozavest.

Pogledal je po očetu, ki se mu je nasmejal. Tudi Tehar je bil videti ponosen.

»4400,« je zatulil Krajinec.

»Ne boš. Naša zemlja ni zastonj. 4500.« 

Rebrjanje so ploskali in bili z nogami ob tla. Navdušenje je raslo z vsakim hipom:

»Daj, Boštjan! Daj ga!« so mu prigovarjali in kričali vsevprek. »Mar boš pustil svojo zemljo drugemu? Ponudi kolikor hočeš! Plačamo mi! Posodimo, kolikor hočeš. Boš že vrnil.« 

Bil je ves v ognju. Tisti trenutek bi ponudil tudi deset tisoč. Pred oči mu je stopila njegova domačija, zemlja, za katero se bori drugi, ki do nje nima pravice ... Ne, ne! Tudi deset tisoč. Minka! Zemlja bo najina. Jaz jo bom obdeloval in ljubil, ti pa boš rodila Jernejčke.

»5000,« je Mernik spet zakričal in se zavihtel pred mizo.

»5200,« je zavpil Boštjan in tudi sam stopil nekoliko bliže.

»5300,« je nekoliko boječe ponudil nasprotnik.

»5400.« 

»5500.« 

»5600.«

»Hudič!« je zaklel Mernik in se nekoliko obotavljal. »5700.« 

»Hudič!« je ušlo tudi Boštjanu. »6000.« 

Merniku se je zasmilil denar.

»Pa imej!« se je udal. »Ni vredno.« 

Sekačnik je štel: »V prvo ... v drugo ... v ... tre ... tje!« 

Rebrjanje so zaploskali in rinili Boštjana k mizi.

Po dražbi so Rebrjanje čestitali Boštjanu, se muzali krog njega in očeta in bili veseli z njim. Saj kmet je srečen in vesel z vsakim, tudi takim, ki ga bo prvikrat videl. No bo se ti lagal ali hlinil. Naši ljudje so v tem odkriti in dobri.

»Vidiš, Boštjan,« je govoril Blask, »pa smo ga. Ta preklemana žvirca je mislil, da nas bo. E, pa nas ni! Rebrjanje smo tiči, in vemo, kaj je naša zemlja. Mejdunej, Boštjan, dobro sem ga, mar ne? Za vse življenje me bo pomnil.« 

Boštjan ga je potrepljal po glavi in mu privoščil nekaj dobrih besed. Tako so govorili tudi drugi in se obenem zavedali, da so že s svojo navzočnostjo pripomogli k dobrem izidu.

»Boš dal za pijačo?« se je pošalil Blask. »Zdaj, ko si gruntar s takim gruntom.«

On še mislil ni na to. Na vsak način se spodobi. Tudi užaljeni bi bili vaščanje in zamera bi šla iz roda v rod, iz vasi do vasi, in nihče bi potlej ne privoščil dobre besede. Če bi nadenj prišla nesreča, bi nihče rad ne pomagal, ker bi vedel, da njegova pomoč ne bo našla pravega mesta, hvaležnosti. Saj jim ni toliko za pijačo kot pa za dobro voljo in veselje, ki ga hočejo pripraviti Boštjanu. E, to ni kar tako! Gruntar ne postaneš vsak dan, berač pa lahko že čez noč, no, in še tak gruntar, kot je zdaj Boštjan.

Poklical je deklo in ji naročil naj prinese vina in kruha, kajti k pijači se prileže tudi nekaj prigrizka. Kmet nikoli ne pije, da bi zraven ne prigrizoval vsaj suhe skorjice kruha.

»Potice nimamo,« se je opravičeval. »Ah, saj človek ne more na vse misliti, ko zgrmi vse skupaj nad glavo. Ampak kruh je dober, pšeničen je, bel kakor sneg,« se je počasi tudi sam komotal iz skrbi.

Potlej je stopil iz hiše ter pogledal po vasi. Vse drugače so videle oči. Vas je bila lepša, in reči, ki so mu bile včasih zoprne in odvečne, so se mu zdele prijetno kot igračke ... Posebno mu je ugajala lipa pred hišo. Hladno senco mu bo nudila ob utrujenih poletnih večerih. Korak je nameril na vrt. Grede je odmetaval smeti s poti, kakor dela gospodar, kadar mu je odvisna reč na poti ali na nepravem mestu. Oh, pri njem bo vladal red. Ogledal si je pod, dvojnati kozolec in motril kakor človek, ki je prišel prvič na novo kupljeno domačijo in se hoče prepričati, če je res vse dobro, ko so mu pripovedovali in hvalili, še v hlev je stopil. No, zdaj sta bramčka njegova. Nihče mu ne bo mogel kaj reči, če se bo kam peljal. Potrepljal in pogladil ju je po oblih bokih. Eee, bramčka! Sta pridna! Ozrla sta se in ga dolgo gledala. Med tem je že stopil k sivki in plavki. No, ti s svojimi očmi, je nagovoril sivko. Le žveči brez skrbi! Pridni ste! Mislil je že iti, pa je teliček zameketal. A, saj res! Ti si tudi tukaj. Skoraj bi nanj pozabil. Stopil je k njemu in se poigral kakor z otrokom. Poščegetal ga je po ušesih in se mu dobrikal.

Potlej je zapustil hlev in hotel zaviti za hlevom po vrtu. Od hiše sem sta prihajala oče in Tehar.

»Boštjan!« ga je poklical Tehar.

Boštjan se je obrnil. Ko ju je ogledal ga je nenadoma zazeblo. Mislil je napraviti prijazen in razigran obraz, a poteze so ostale v pričakovanju. Da, saj tak je bil tudi takoj po dražbi. Nič ni več čutil pravega veselja, ker je gospodar, lastnik zemlje ... Zaskrbelo ga je, kje bo dobil drugi denar. Res, na dražbi je plačal razliko tisoč sedem sto goldinarjev oče, toda ta denar mora sedaj Boštjan vrniti. Kje ga bo vzel? Zato ni bil razpoložen, ampak razočaran in potrt. Kaj mu če grunt, ko je pa zadolžen? Lahko se zgodi, da se vse skupaj čez noč zruši. No, tega sicer ne trdi, ampak vse je mogoče, kajti grozna je zavest, da je človek dolžan, čeprav lastnemu očetu. Ko je šel iz hiše in pogledal po vasi in gospodarskih poslopjih, se je nekoliko stresel in pred oči mu je jasno stopila zavest o gospodarstvu. Zato je bil tudi tako vesel ... Zdaj pa je nenadoma pogledal očeta in Teharja. Gotovo bosta želela z njim o tem govoriti. Da, kar bal se je njunih prvih besed. Kje naj vzame denar? Ali naj proda Kalužice, svojo najlepšo njivo, ki odtehta vse drugo polje? Da, z njo bi lahko plačal, a zemlje ne bo prodajal. Še bi premišljeval in tuhtal, če bi ne bila ona dva že tako blizu.

»No, Boštjan,« ga je nagovoril Tehar. »čestitam!«

Boštjan je zmigal z roko.

»Kakšen pa si!« se je hudoval oče. »Boga zahvali, da imaš grunt in da Mernik ni več dražil. Najbrže se mu je neumno zdelo. O, denar pa ima ta zlodek!« 

Boštjan se je skušal nasmejati, a usta je imel otrdela. Hvaležno je samo pogledal očeta, ki je bil videti srečen.

»In dolg, oče?« je končno izdavil.

Oče se je živo nasmejal: »Dolg? Kaj to te skrbi? No, no, brez skrbi bodi! Nikoli te ne bom terjal. Samo dobro besedo mi boš dajal na stara leta. Veš, lepo besedo več cenim. Star sem in ne potrebujem denarja, dobre besede pa. No, me boš že razumel, ko boš v mojih letih.« 

S tresočo roko ga je potrepljal po glavi, poiskal njegovo roko in mu jo krepko stisnil. V očeh sta se mu iskrili solzi hvaležnosti in sreče.

»No, vidiš, Boštjan, korajžo!« je posegel vmes še Tehar. »Če si tako daleč speljal, boš pa še naprej, ni zlodej. Bog te ima rad, kakor vidim, mi pa tudi, da ti bomo šli vedno na roke.«

Boštjan ju je nekaj trenutkov nezaupljivo gledal in iskal resnice v njunih očeh. Ko je videl, da ne lažeta, je segel obema v roko.

»Bog pomagaj!« se je nasmejal.

»Z božjo pomočjo.« 

»Tako je, viš, Boštjan!« je kimal oče.

»No, viš. Kar zavidam ti, ker si mlad,« je pridal še Tehar.

Vsak je potlej zrl okoli sebe. Boštjanu so splavale oči proti Liscu.

»V hišo bo treba,« se je oče spomnil.

»Saj res,« je mnenja tudi Boštjan.

Krenili so proti hiši, iz katere je prihajalo živahno govorjenje, trkanje s kozarci in nazdravljanje Boštjanovemu zdravju in sreči.

»Kod pa hodiš?« je Blask v šali opomnil Boštjana. Ni mu odgovoril, samo nasmejal se je. Medtem mu je Šubec natočil kozarec vina, mu ga potisnil v roko in pozval:

»Pij, Boštjan! Na svoje zdravje pij, na zdravje svoje zemlje in vesel bodi!« 

»Tako, tako!« so vaščanje živahno pritrjevali in dvigali polne kozarce, trkali in napivali.

Boštjan je bil zadovoljen in postal je razigrane volje. Zgrabilo ga je, da bi vsakega objel, močno objel in poljubil. Do vseh je čutil neomajno ljubezen.

»Na zdravje vseh!« je dvignil kozarec.

»Na zdravje našega očeta!« je spet napil in pogledal očeta, ki mu je obraz kar sijal od zadovoljstva.

»Na zdravje, na zdravje, Jernejc!« so mu klicali.

Tudi oče sam je prijel za kozarec in odpil za požirek.

Boštjan je mislil napiti še Minki, pa se je premislil. Prezgodaj bi še bilo. Za to bo čas pozneje, no, prav kmalu ...

*

Če ob pravem času zapade sneg, je kmetom najbolj prav. Z njiv je pospravljeno vse, repa je zakopana, ozimina vsejana, koruza na peči ali pred hišo in stelja za vso zimo v šupi. Stari zlezejo na peč ali sedejo na zapeček ter gledajo, kako se zunaj vrtinčijo snežinke, prehitevajo druga drugo in se igrajo kakor otroci. Starim je toplo pri srcu. Na gorkem so, poglavitne skrbi so v kraju in napočil je čas počitka. Mladi pa še vedno brkljajo. Popraviti je treba brano, nasaditi lopate in motike, ker so se zlomile pri kopanju krompirja ali repe. Kajpak! Sin ali hlapec sta bila preveč štorasta in sta jo pognala k vragu. Nerode nerodaste! No, zdaj pa le popravljaj in pljuj v roke, da ti bo šlo bolj od rok, si mislijo stari, ko jih gledajo z zapečka ... Mladi so res pridni. Vrtijo se okoli mizarnika, privijajo leseni privijač, da kar bolestno škriplje, stružijo, da leti naokrog po vsej hiši. In nastajajo čisto nove reči. Lej, lej, kdo bi si mislil, da zna naš celo mizo napraviti! In kako vešče, pa dobro! Še mizar, ki ima patent, bi je bolje ne napravil. No, prav, prav, si mislijo oni na zapečku. Meta ne bo imela dosti dote, pa če se že po vsej sili hočeta vzeti, pa naj se. Zakaj bi jima branili, ko sta tako kozoglava in trlepa? Sama naj si spravita skupaj ... Drugi dela spet stiskalnico za sadje. Saj, saj, na kamen je res nerodno tlačiti, pa še dobro se ne stlači. In tudi nevarno je. Če te kaka Micka zmoti, pa imaš prst pod kamnom in potlej pa že veš, kako je. Kri, dohtarji, spital in še marsikaj, kar bi ne bilo treba. Mladi pa so iznajdljivi. Jeseni je v Knežji vasi videl novo stiskalnico. E, dobro bi bilo, če bi imeli tako tudi pri nas. Načrt je kmalu gotov, samo v glavi seveda. Kaj bi še na papir črtal, ko ni treba! Sedaj je zima in čas je, da načrt uresniči. Oče neverno gleda sina in se mu po tihem smeje, če sinu ne gre vse od rok, kakor bi moralo. Pa sin se ne zmeni. On že ve, kako treba. Seve, oče misli, da smo mladi taki telebani. No, no, bo že videl! Pa spet pljune v roko in krepko podrgne z obličem, da bi se kar iskre kresale, če bi bilo železo namesto lesa ... Čez kakšen teden je stiskalnica gotova in drugo jesen bo dobro služila. Mladi pa res niso trlepi, kakor mislimo, mora oče končno le priznati. Hribarjev se je lotil soda. E, saj ne bo šlo, mu odsvetuje mati. Pusti! še oče ga ni napravil bogve kaj, pa bi ga ti. Bomo videli, pravi Janez, in si ne pusti oporekati. Pa mu kar gre. Lansko zimo je napravil tri kadi, letos pa mora sod. Ni zlodej. Mati nezaupljivo gleda njega in njegovo delo, ki gre h koncu. Tudi ona mora priznati sinovo spretnost in iznajdljivost. Otroci so pozimi za največjo nadlego. Poleti jih naženeš na pašo, v trgovino, sem pa tja, pozimi pa res ne gre, da bi zmrzovali ... A saj bi še šlo, če bi bili tihi. Pa zmerom brenče kakor čebele. Mali jokajo za vsako stvar: če jim cucelj pade iz ust, če jih zapoznela muha poščegeta po nosu ali če jih starejši bratec podlega po nagih bedrčkih ... In tulijo tako, kakor da bi jih kdo s kože deval. Umirijo se šele na materino besedo. Nekoliko starejši se pričkajo za orehe, dražijo psa, ki se je prišel gret v hišo, ali pa vlečejo mačka za rep, ker preveč drnuha na klopi za pečjo. Stari očetje jih svare, naj mirujejo, a zaleže samo takrat, kadar se nad njimi pošteno zaderejo. Potlej je spet precej nemir in še celo večji kot prej.

Taki so otroci! Kadar so v šoli, je doma kakor v grobu. Stari oče, ki je zlezel že v sedemdeseto, si mora vendarle priznati, da mu je dolgočasno, kadar ni njihovega živžava. Otroci so pa res blagoslov. Le kaj bi bilo, če bi otrok ne bilo!? Kajpak, ne samo, da bi svet izumrl, tudi stari ljudje bi se ne smejali več njihovim otročarijam in norčavostim in nikakor bi ne mogli obujati spominov na svojo mladost, na leta brezskrbnosti in sreče. Saj človek ob otroku znova doživlja mladost, ki je morda še lepša. Matere imajo zmerom dosti opravka. Vstajati morajo zarana, kuhati za družino, napravljali za prašiče, potlej pa se delo kar vrsti. Treba je prati, kar vzame čas za vse dopoldne. Toliko je teh presnetih plenic. Tinček se kar naprej podeluje in mati nič ne ve, kaj je z njegovo ritko. Daje mu piti kamilic in tavžent rož, a otroček je še vedno bolan in ga kar naprej naganja. Ti ubogi revček! Kako se smili skrbni materi! Z Mohorčkom ni imela toliko težav in neprilik ... Kajpak! Jeseni je bil rojen, ko je spremenljivo vreme. Jesenske sorte otroci so zmeraj bolehavi in kilavi. Ti siromašek, naš Tinček! Spet je treba šivati. Nadej ima strgano zadnjico, da se drugi že kar norčujejo iz njega. V šolo pa še celo ne more. A denarja za nove hlače ni. Saj še za fronke ne bo dosti. Ti preklemani fronki! Nič ne pomaga. Nadej mora ostati na peči, se pokriti s platneno rjuho, in počakati, da dobi hlače iz popravila. In mati ima še toliko in toliko opravkov! Še govoriti ne utegne. Ukazuje kar z očmi. Le zvečer, preden leže, izmenja z možem nekaj prijaznih besed, pa čeprav oni že smrči in je ne more več slišati. Dà, dà, táko je življenje kmečkih mater! Težko in trdo, a nobena se ne pritožuje nad svojo usodo, ker te besede ne pozna ...

Jernejčevega Boštjana pa je sneg prehitel. Marsikaj bi moral še napraviti. Kozolec kaže rebra na strehi. Treba bi ga bilo pokriti na novo. Pod podom gnijejo leseni podstavki, ker jih deževnica vselej zaliva, in tudi ob vodnjaku se steka odvišna voda pod pod. No, pa to bo menda lahko popravil, tudi pozimi, samo mrzlo bo. Sicer pa delo človeka ogreje ... Lotil se je kar po vrsti. To, je najbolje. Pomagal mu je hlapec Jože, ki se je ponudil še pred Božičem. Brez službe je bil in Boštjan ga je brez premisleka vzel na delo. Kaj pa hoče! Prejšnji mu je popihal neznano kam, zraven mu je odnesel še čisto nove hlače. No, Bog mu jih požegnaj, če misli, da so kaj boljšega, ker so ameriške. Pa je čisto navadno blago ... Jože se je skazal za pridnega in nehote ga je moral Boštjan pohvaliti. Delal je za dva in nikdar ni pohajkoval. Ne, res, kar nič ne more reči. Dober fant je in ni mu žal, da ga je vzel. Ko so bili oporniki popravljeni, je Boštjan že mislil na drva. Sevé, Miha se prej še zmenil ni za to. Pozimi napravljati drva pa ni tako lahko. Odmetavali moraš sneg, z golimi rokami tipati za deblom, da ne podžagaš premalo, kar je škoda, in mraz ti sili v premrle prste. Dela sta se lotila z vso vnemo, podirala bukve, kakor bi kosila mehko otavo, sekala veje in vozila domov, kjer sta potlej napravljala drva. Stari Jernejc ju je opazoval z veseljem in v krvi je čutil pomlajenje, novo življenje. Boštjan ga je priganjal, naj sedi na zapečku ali leži na peči, da se ne bo prehladil, a stari ni strpel. Hodil je okoli njiju, ju nadzoroval, svetoval in se smehljal. O, Boštjan zna prijeti, ker ima roke in pamet, je z zadovoljstvom godel. U, ta Miha, nesnaga nesnagasta! Le kako je mogel biti toliko trlepast, da mu je zapisal grunt ter tako napravil Boštjanu stroške, ki bi jih sicer ne bilo treba. Zato pa ne bo sprejel denarja, ki ga je posodil Boštjanu. Ne, na noben način ne. Le kaj bo njemu denar, ko je star, medtem ko bo sinu tako prav prišel. S tem se mu bo vsaj malo oddolžil.

Dela kar ni hotelo biti konca. Po popravilu je vpilo to pa spet ono. Boštjan je delal kakor živina. No, za spomlad hoče imeti vse opravljeno, da bo lahko v redu začel novo delo. Ej, to bo sejal! Hodil bo po razoru mastne rdeče zemlje, sevnica ga bo rezala na roki, a on se še zmenil ne bo, zajel bo polno pest žita in sipal v širokih in vedno manjših zamahih po brazdah. Sejal bo življenje, kruh sebi, ženi in nasledstvu. O, takrat bo gotovo že kaj sledu. Brez dvoma, saj mu bo Minka gotovo ob večerih dejala: »Boštjan, nekaj nosim pod srcem ...«

K Minki je zahajal bolj malo. Sprva vsak drugi večer, a nazadnje samo ob sobotah zvečer, da ji je poročal o delu preteklega tedna, in ob nedeljah, da sta se sprehodila po zasneženih poljih. Govorila sta o načrtih, o bližnji bodočnosti.

Neko soboto ji je dejal: »Jutri popoldne prideva z očetom snubit.« 

Minita je osupnila in ni mogla nobene reči.

»Pa le glej, da naju boš dobro postregla. Očetu šilce žganja, zame je vseeno,« se je pošalil in kar dobro mu je pristojalo.

»Bom, bom, nagajivec,« mu je naposled rekla smeje in ga povlekla za uho. »Ti,« je hotela skrivnostno nadaljevati, da je Boštjan nehote še bolj prisluhnil, »kaj pa, če porečem ne. Ej, to so boš obliznil pod nosom! In tvoj oče tudi. Vsa vas se bo cedila od smeha, ha, ha ...« 

Kajpak, Boštjan besed ni vzel resno, kakor jih tudi ona ni. Nadaljeval pa je v smislu njenega govorjenja:

»Misliš, da je samo ena Minka na svetu, samo ti, Teharjeva, Minka Teharjeva? O, manjka se Mink in zalih deklet! Le brez skrbi! Bova šla pa drugam snubit. Mene bodo zmeraj marala.«

Minka se je smejala in se ga oklenila.

»Lej ga no, tička, kako ti govori! Navsezadnje se mi boš res še skujal. Ta bi bila lepa. Pa čisto tako govoriš, Boštjan,« se je spet pošalila.

Boštjan se je zresnil.

»Minka, kaj dvomiš v mene?« 

Ni mu odgovorila, samo s smehom na ustih ga je opazovala.

»Povej, Minka!« 

Odkimala je.

»Ne, Boštjan, ne dvomim, niti najmanj.« 

»Res ne?« 

»Res, Boštjan. Kdaj bi že zdvomila in razdrla ljubezen, če bi te dobro ne poznala. O, bolj te poznam kakor sebe. Si že priden, Boštjan,« ga je pogladila po licih.

Sneg jima je škripal pod čižmami in mrzla burja jima je brila obraze.

»Ti, mrzlo je,« je spregovorila ona.

»Naj se vrneva?« 

Prikimala je. Obrnila sta se in zavila proti Teharjevini, si želela lahko noč in sleherni je težko pričakoval nedeljskega jutra in popoldneva, ko bo storjen prvi korak.

Staremu Jernejcu se je zdel ta korak zelo slavnosten. Oblekel si je zakmašni gvant, si po novem načinu zavezal kravato, ki mu jo je Boštjan prinesel iz Amerike — pa tako je bila pisana kakor travnik, ko vse cvete —, imel je veliko opraviti z britjem, ker ni maral iti kosmat, in dekla mu je morala dvakrat osnažiti škornje. Postaviti se je hotel kot fant in ne kot oče, ki snubi za svojega sina. Ej, ko je on snubil! O, kje so že tista leta! Saj že skoraj ni več res. Takrat si je kupil novo obleko in napregel je najboljšega serca, kajti nevesto je imel tri vasi daleč. In kako so ga gledali ter z občudovanjem govorili: »Poglejte, fanta, snubit se pelje! Plavčo iz Lesa bo vzel. No, Bog mu daj srečo. Tudi Boštjana je zdaj silil, da se mora lepo napraviti in venomer mu je bil za petami. Noge je privzdigoval kakor na plesu, čeprav mu je starost lezla vanje.

»I, daj no, daj!« ga je priganjal. »Teharjevi že čakajo in morda že menijo, da naju ne bo, ker sva se skujala. Daj no, daj!« 

Boštjan si je popravljal še kravato in naravnaval klobuk.

»Bolj po strani, Boštjan,« mu je svetoval. »Fant mora imeti klobuk po strani. Tako, daj no, še malo, da, tako pa bo,« je govoril. »Kako pa imaš kravato zavezano? Daj, popravi! Saj bo še mene sram, ko si taka šlampa. Bolj na sredo naravnaj. Tako, da ... In pa, kakšne čižme imaš, kod si vendar hodil? Saj pozimi ni prahu.« 

Moral si je osnažiti še čevlje. Oče si ga je potlej ogledal od nog do glave.

»No, saj si kar zal fant. Pa pojdiva!« 

Hodila sta počasi. Ljudje so ju ogledovali za okni in s peči ter govorili: »Jernejca gresta snubit. Poglejte ju! In stari! Kot kakšen fant je. Kdo bi mu prisodil njegova leta? Primojdunaj, takšna korenina! E, ne bo ga še pobralo, ne. Še vnuka bo zibal, če ga bo Bog kmalu dal ... No, vso srečo!« so na tihem želeli obema. Tak dogodek je za vso vas nekakšen praznik, tih praznik, ko si drug drugemu v mislih voščijo srečo ...

Pri Teharjevih so ju že pričakovali. Na mizo so pogrnili sveže opran križast prt, postavili v sredo bel kruh in kozarce za vino. Kristu v kotu so očedili oltar in mu dali nov prt. Tudi podobe so nekam veseleje gledale s sten. Obrisali so prah, poribali pod in sploh so opravili vse, kar delajo sicer za velike praznike, za božič ali veliko noč. Minka si je dosti prizadevala, nič manj mati. Oče pa, ki ju je gledal z zapečka, se je samo smejal. Pa bo zletel prvi ptiček iz gnezda, si je mislil in kar nekam hudo mu je bilo. Saj Minko ima rad, otroško rad, ker se mu še vedno zdi, da je majhno dekle, ki je komaj začelo hoditi v šolo ... Dolg čas mu bo po njej, a kaj hoče ... Je že tako. Mora biti, ker mladi hočejo, mladi imajo sedaj pravico odločati. No, kadar mu bo preveč dolgo časno in pusto okoli srca, bo pa vstal in šel v vas k Jernejčevim in pobaral, kako se imajo, če bodo že kaj imeli, bo popestoval ali pozibal ... Star je, za delo tako ne bo več kmalu. Zrasli bodo sinovi in ga prerasli. Misliti bo moral na smrt in zmoliti kak očenaš za duše v vicah, da ga bo sveti Peter prej spustil v sveta nebesa ... Na to še ni nikdar mislil, danes prvič, in kar hudo mu je bilo, da ga je stisnilo v grlu.

Zunaj je zaropotalo.

»Gresta,« je planila Minka k mizi ter na hitrico popravila prt, čeprav bi ga ne bilo treba. V takih trenutkih človek do zadnjega popravlja in snaži.

V tem je potrkalo.

»Naprej!« se je odzval Tehar z zapečka.

V hišo sta stopila oba Jernejca, oče in sin.

»Dober dan!« sta pozdravila.

»Bog daj!« so jima vsi odgovorili.

»Kaj bo dobrega?« je kar tako pobaral Tehar. »Zima je zunaj.« 

»Zima pa, zima,« je besedoval Jernejc in stopil k peči, da bi se ogrel. »Malo v vas sva prišla. Pusto nama je doma. Jože in Pepa sta šla k nauku, pa sva rekla: pojdiva malo v Teharjevim. Dolgo se že nismo videli.« 

»Prav, prav,« je kimala Teharka.

»Sedita, kaj bosta stala!« jima je velel gospodar. »Kar tule k peči, da se malo ogrejeta. Presneto je mrzlo, pa še božiča nismo dočakali. Kaj bo šele v januarju?! Saj ne boš smel glave pomolili iz hiše. Da, primojdunaj, da ne.« 

»Saj je, saj je,« je pritrjeval Jernejc, ko je sedel na klop. »Še ti sedi, Boštjan! Vem, da te zebe.« 

Tehar se je zvito nasmehnil.

»I, kaj ga bo zeblo! Ljubezen greje človeka. Mar ne, Boštjan?« 

Boštjan ni rekel nobene, samo nerodno je ošinil Minko, ki se je skrila za materin hrbet. Potlej pa je vseeno sedel.

»Huda bo, huda,« je presekal Jernejc Boštjanovo zmedenost. »Kar na peč se bomo zavlekli, mladi naj se pa ženijo, ki imajo vročo kri,« je nekoliko namignil na svojo reč, kakor je na kmetih navada.

»Saj, saj,« je hitel Tehar. »Mi na peč, mladi pa pred oltar. Ah, svet se čudno vrti, če se vrti. Pravijo, da se. Pa ne vem. Meni se zdi, da sem zmeraj na enem in istem kraju. Samo star postajam. Najbrž se učeni gospodje tudi tako starajo in pravijo staranju: I svet se vrti, ha, ha ... No, saj pravim, svet je pa res bolj telebanast kakor mi vsi skupaj.« 

»E pusti, Tehar, kaj boš razmišljal! Staramo se, pa konec. Starim luč, mladim ključ,« je spet napeljeval.

»Kajpak, kajpak,« je drugi kimal. »Ampak kar nerad ga bom dal. Saj veš, kako je. Če se neke stvari navadiš, jo daš težko drugemu, posebno pa še zemljo, ki jo ima človek tako rad, da bi jo kar objel, če bi jo mogel.« 

»Imaš prav. Jaz sem jo dal prekmalu. Zato pa je tako prišlo. Če bi še enkrat prišel na svet, bi je ne dal za noben denar. Ampak, Boštjanu ... o, temu zmeraj. Moja kri je v njem, moja, Jernejčevska.« 

Pogledal je Boštjana, ki so se mu očetove besede dobro zdele. Zalila ga je vročica, se nekoliko nasmehnil in pogledal v tla.

Tedaj je posegla vmes še mati:

»Presneti dedci, samo prazno slamo mlatite. Da vas le sram ni!« se je navidezno hudovala. »Pa pravite, da smo babnice jezikave. Vi ste, vi! Samo modrujete in nič drugega. Govorite o starih časih in pravite: „O, takrat je bilo lepo, o, takrat, zdaj pa ni več. Drugi časi so!“ Zmeraj je lepo, če zna človek vse prav obrniti.« 

Vsi so se smejali in Jernejc kar ni mogel nehati s hahljanjem.

»Vsaj k mizi pojdite, da boste pili in kaj prigriznili. Pri peči se boste še stopili od same lenobe.« 

»Pa pojdimo!« 

»Minka, stopi no po vino!« je velela mati. Minka je voljno odšla iz hiše in vedela, da bodo v njeni odsotnosti skovali njeno usodo. Kakšna bo, je že tako vedela. Toda običaj je tak, da ne sme biti zraven, in mati jo je morala poslati ven z izgovorom, da mora po vino.

»Snubit sva prišla,« je potlej povedal Jernejc naravnost. »Lepo in dobro hčer imate, ki bi ne bila napačna za našega Boštjana.« 

»Hm,« se je Tehar nekoliko obotavljal. »Snubit sta prišla? Velika reč! Mlada je še, saj je komaj dobro zrasla.« In v resnici mu je bilo hudo.

»Ničesar ne zahtevava,« je moledoval stari.

»Že, že, ampak vendar ...« 

»Kaj boš plesal okoli kaše!« se je hudovala Teharka. »Reci tako in tako. Saj vem, da bi jo že rad spravil v zakonski jarem.« 

Tehar se je kar razjezil.

»Kaj veš, kako je meni! Rad imam našo Minko in pusto mi bo brez nje.« 

»Udariva, Tehar,« ga je silil Jernejc. »Pri nas ji bo dobro in naš grunt je potreben gospodinje.«

»Nič ne rečem, da ji morda ne bo dobro, ampak vseeno ...« 

»Nič, nič, kar udari!« 

Silil mu je dlan, da bi udarila in tako sklenila snubitev. Tehar je nezaupno gledal ponujeno dlan, pogledoval ženo, ki mu je prikimavala, in Boštjana, ki je napeto motril vse skupaj.

»Zaradi Boštjana, ker je dober fant,« je stegnil roko, jo dvignil in ploskoma udaril v Jernejčevo dlan. »Pa naj bo!« 

»Tako je prav,« se je Jernejc v resnici razveselil.

Tedaj je stopila v hišo Minka, postavila polič na mizo ter sedla k materi na posteljo.

»Bliže stopi, Minka!« jo je pozval oče. »Ta dva sta prišla snubit. Jaz sem privolil, zdaj pa še ti reci, kar misliš.« 

Usta so se ji razlezla v nasmeh. Ta trenutek je bila tako ganjena, da ni mogla ničesar reči.

»No, povej!« jo je silil oče

»Kaj bi pravila!« je rekla mati. »Saj vemo, kako je. Ali ne, Minka?« 

Minka je živo prikimala z glavo in mati jo je pogladila po laseh.

»Daj no, prisedi, Minka! In še ti, mama!« je priganjal Tehar.

Prisedli sta in Minka je morala sesti zraven Boštjana.

»Le nič se ga ne boj, saj bo kmalu tvoj,« se je oče smejal.

»O, saj je že. Kdaj je že moj!« je glasno povedala in se naslonila ženinu na prsi. »Kaj ne, Boštjan?« 

»Seveda, Minka,« je pritrdil ženin. Potlej so natočili, pili na zdravje mladih in pogovor se je razpredel o doti, ženitvi, vremenu in letini.

*

Pod noč sta se vrnila. Po večerji sta nameravala takoj leči. Nenadoma je priletela vsa zasopla Likarica.

»Joj, joj, za sveto Kriščevo voljo!« je javkala, zdihovala, vila roke in jokala. »Kaj se je zgodilo, za Kriščevo voljo! Joj, joj ... pomislite, Jernejčevi! Ne morete si misliti ... Joj, joj ...«

Jernejc je bil prepričan, da je znorela, Boštjan pa jo je mirno gledal, in ko je prenehala z jadikovanjem, jo je mirno vprašal:

»Kaj se je zgodilo?« 

»Miha je mrtev,« je dahnila in se sesedla.

Jernejc je zmigal z glavo in zamahnil z roko.

»Beži, beži! Pijan je kot krava, ti pa misliš, da je mrtev. Saj ga poznam. Prebitek pije in se je spet napil.« 

»Ne, ne,« se je razburila. »Ne, ni pijan ali pa je bil, ne vem. Ampak čisto mrzel je, za božjo voljo. Čisto mrzel ... Ne diha več, žila mu tudi več ne bije. Verjemite mi. Naš Lojz ga je našel v Lazu. Mrtev je že bil. Ležal je v grabnu z glavo, obrnjeno v sneg. Da, da, najbrž se je napil, potlej pa je padel in se zadušil. Gotovo ni mogel vstati, revež. Smili se mi.« 

»In kje je zdaj?« je vprašal Boštjan.

»Pri nas. Lojz ga je prinesel do nas, dlje ga ni mogel. Pridi no, Boštjan, boš pomagal nesti. Težak je ko kamen. Ves je zmrznjen in kar prepoznati ga je težko.« 

»Preklemana klada pijana, žlampa!« je zaklel oče. »Grunt je pognal, zdaj je še sebe. In vse bi se lahko mirno napravilo. Boštjan mu je ponujal kot do smrti, pa ne in ne. Sedaj pa ima, ko je mrtev. Še mrtvega bi ga tepel, hudiča ...« 

Likarica je dvignila obe roki kakor za prisego.

»Oče Jernejc, kako govorite! Bog vas bo kaznoval. O mrtvih ne smete nikdar tako govoriti, ker vam ne bodo dali miru. O teh govori vedno spoštljivo, čeprav so te morda v življenju sovražili in ti križali pota.« 

»Beži, beži, Likarica Ne uči me!« se je hudoval Jernejc. »Jaz že vem, kaj je prav in kaj ne.«

Vmes je posegel še Boštjan.

»Kar je, je. Zdaj grem ponj,« se je odločil.

Odšel je z Likarico.

Ko je prinesel mrtvega brata domov, ga oče še pogledali ni hotel. Zaprl se je v zadnjo hišo, velel zakuriti v peči in tam presedel oba dneva, ko so ljudje hodili kropit, vasovali in se pomenkovali. Končno je Boštjan le pregovoril očeta, da je pokropil sina. Za pogrebom pa ni mogel. Ko so ga odnesli, mu je bilo težko. Bil je vendar njegov sin, kri njegove krvi, in včasih ga jo imel rad, zelo rad, mnogo raje kakor Boštjana, ki je bil materin ljubljenec. Grozna bolečina ga je stisnila v prsih, da je vstal in padel pred božjo martro na kolena.

»Vsaj zdaj me več ne šibaj, Gospod Bog!« je goreče zaprosil. »Njemu pa daj večni mir in sveta luč naj mu sveti vekomaj — amen.« 

Potlej se mu je zazdelo, da je Bog storil prav.

Že v tretje sta bila oklicana. Zadržkov ni bilo in določili so dan poroke: zadnja predpustna sobota. Dela in pripravljanja je bilo čez glavo. Minka je pripravljala balo, likala in prala, zbirala svoje reči, Boštjan pa je moral nekoliko preurediti hišo. Oče se bo preselil v zadnji konec, kjer mu mora nanovo pobeliti izbo, prestaviti peč, kupili mora posteljo, in še to in ono. Oče mu je svetoval, kakor je mogel in znal. Prenarediti je bilo treba še marsikaj. In mudilo se je že ... Potlej pa še svatje! Tri dni je porabil samo za vabljenje. Pol vasi je povabil, druga polovica bo prišla kar tako, ker svatba je praznik za vso vas in sosesko. Vabiti pa je moral tudi drugam. Kjer koli je bival kak bližnji ali daljni sorodnik, ga je moral povabiti, ker bi bila potlej zamera, da bi ji ne bilo para. Nastalo bi sovraštvo, ki bi šlo iz roda v rod ... Človek mora pri takih stvareh paziti na vse, posebno na dobro ime in na zamero. Bolje je, da žrtvuje nekaj štefanov vina več. Da, in še vino! Kar z vozičkom se je zapeljal v Lisec in natočil vina v največji sod, kar jih je imel na razpolago. Njegovo svatbo mora pomniti vsa vas in še dolgo po njegovi smrti. Take še ni videla Reber in ne soseska, bližnja in daljna ... Minka je sicer temu oporekala, ker si je želela tihe slavnosti. Boštjan pa ne in ne. On je že vedel zakaj. Še vedno se je postavljal, da je Američan.

V petek zvečer so speljali balo. No, veliko ne, a kar je bilo, je bilo lepo in čedno. Večino je napravila Minka sama ob dolgih zimskih večerih. Z napravljanjem bale je imela veliko veselje, posebno še takrat, ko je bil Boštjan v Ameriki. Koliko je premišljevala ob delu! Videla je sebe in njega, ko sta že nekaj let poročena in se jima iz zibeli smehlja otroček, njuna kri, da, prav njuna, samo njuna kri in ljubezen. In tako lepe in jasne oči je imel! Ustnice so se mu raztezale, ker so se hotele smejati. A zdelo se ji je, kot da mu gre bolj na jok kot na smeh. Mh kakšen bo šele v resnici! Saj se ga niti nagledati ne bosta mogla. Boštjan bo stal molče poleg in ga bo gledal. Nič ne bo rekel, njegov obraz bo resen, oči zamišljene in srepo umirjene v otročka, ona pa bo vedela, iz njegovih potez bo brala, da je srečen. Ob teh mislih je napravljala posteljnino in perilo za dojenčka. Potlej tako ne bo utegnila. Naslednje jutro so se pripeljali svatje z ženinom po nevesto. Tehar je bil sila molčeč in je samo gledal, kako napravljajo vse po starih navadah. Bilo mu je hudo saj gre njegov najljubši otrok od hiše. Res, da ga ne skrbi za njeno bodočnost, a vendar ... Od doma gre, iz toplega gnezdeca. Skrbi jo bodo jele težiti, gube ji bodo orale obraz in njene oči se bodo umirite pod težo nadlog in težav ... Kar smilila se mu je ... Najraje bi zajokal pred vsemi.

Ko ga je Minka prosila očetovskega blagoslova, jo je stisnil k srcu.

»Ti moja Minka, rad sem te imel, zelo rad, in težko mi je, ko odhajaš. A mora biti. Močna bodi, ničesar se ne smeš bati, in kadar ti bo hudo, pa se k Mamki božji sedem žalosti zateci, in ti bo pomagano ...«

»Bom, oče,« je krotko obljubila.

Pokrižal jo je na čelo, na usta in na prsi.

Svatje so pričeli priganjati.

»I kam se vam pa tako mudi?« jih je mirila mati, ki ni kazala žalosti. Vdala se je v božjo voljo. Minka bo brez skrbi, no, ne sicer čisto brez, na dobrem domu bo, kjer bo lahko sama gospodinjila, kakor bo vedela in znala. Nihče ji ne bo gledal pod prste in v lonec, nihče ji ne bo očital, da je morda sobenjšca, da dela to in to napak in da bi morala drugače. Boštjan bo dober, varčen in ljubezniv mož, ki mu ni para. Mati mu zaupa. Že zdavnaj se je izkazal.

Minka je pokleknila še pred njo.

Sklonila se je k njej in jo pokrižala s tresočo roko. V pesi ji je stisnila svetinjico.

»Kadar ti bo hudo, pa nanjo poglej!« 

Minki so se zablestele solze v očeh.

»Kar nič ne jokaj! Tako mora biti,« ji je govorila mati. »Tudi jaz nisem jokala, pa sem bila na težjem kot si danes ti. Tvoj oče je bil siromak, a sem vseeno gledala z zaupanjem v bodočnost. Viš, pa smo lepo vozili. Z božjo pomočjo, kajpak. Če té ni, je vse narobe. »Kar poglej Boletove! Vsega imajo dosti, pa se zmeraj pričkajo za skorjico kruha. Tako ne sme biti. Zaupaj možu, ker mož je glava. Potlej bo vse dobro. Kadar ne boš vedela kako, popusti ti, če pa veš, da imaš prav, vztrajaj in z lepo besedo povej, kako in kaj. Tako se bosta vedno razumela ... Pa kaj bi ti pravila! Zmeraj sem ti govorila, kadar sva bili sami. Tega se spomni in po tem ravnaj, pa bosta dobro in srečno vozila.« 

Hči jo je zaupljivo gledala v oči in kar ni mogla vstati.

»Vstani! Čakajo že.« 

Pomagala ji je vstati in ji očistila solze.

»Zbogom, mati!« ji je podala roko.

»Zbogom.« 

Potlej sta se objeli in mati jo je poljubila na čelo.

»Pa pojdimo!« je velel oče in prijel Minko pod roko.

Zunaj so svatje zaklicali:

»Živela nevesta! Boštjan, dobro si volil!« 

Nevesto so spravili na voz, zraven je sedel še oče in konji so potegnili, da so živobarvani trakovi zaplapolali v predpomladnem vetru. Janezkov je raztegnil harmoniko, zaigral, da so vsem srca igrala v prešerni radosti in razpoloženju. Oglasila se je pesem, sprva tiha, boječa in tavajoča, a postajala je vedno živahnejša, vriskajoča in neprisiljena. Taka je naša pesem, naš značaj. In naša pesem je zrcalo slovenskega človeka ... Še Minko je mikalo, da bi pritegnila, a ni. V ušesih so ji zvenele resne materine besede, ki so ji razodevale pomembnost koraka, ki ga je storila ... Tudi oče je ostal nem in resen. Zrl je togo predse.

V cerkvi je imel gospod tehant lepo pridigo, ki je šla vsem do srca. Nevesta je ves čas pogledovala ženina in bila je ponosna in močna. S svojo ljubeznijo bi premikala gore in morja ... Boštjan pa je resno gledal gospoda v mašnem oblačilu in čutil Minkine poglede. Ozrl se je samo enkrat, a samo za hip. Ujel je vprašujoče Minkine oči. Moral se je nasmehniti Na vprašanje gospoda tehanta sta oba odgovorila odločno in jasno vsak svoj da. Potlej sta si podala prstana in si segla v roke, gospod pa ju je za zmeraj zvezal s štolo in ju blagoslovil. Stisnila sta si roke in srečala z očmi. V njih je bila sreča in pričakovanje življenja.

Nazaj grede so konji poskočili, harmonika je zapela preko polj in host. Vmes se je oglasila pesem.

Sonce je po prisojnih rebreh ogulilo sneg, zemlja se je pozelenila z živo pomladno barvo. Na dan so silili zvončki in trobentice. Sneg je zgineval na hitro. Po kolovozih je živahno šumljala voda, v rebreh so se spuščali plazovi, in kadar je zagrmelo, je bil vselej prost nov kos zemlje, ki je zadihal v zelenini. Ljudem je postajalo topleje in vsi so se kar nekako oddahnili. Starci in starke so lezli s peči in zapečkov, snažili klopi pred hišo, si poiskali gorjačo in čakali toplejšega sonca, takega, ki človeka poživi in pomladi. Otroci so po šoli brskali za zvončki, žefrani in trobenticami, jih nosili Bohku v kotu in gospodični učiteljici v šolo. Skakali so kar bosi in nobena beseda ni zalegla, da ne bi vrgli čižmov v kot. Na ta način so tudi oni občutili pomlad. Za gospodarje in delavne ljudi je pričenjalo zdaj temeljito delo, delo, ki se skozi leta in leta ponavlja, a se ga kljub vsakoletni enakoličnosti nikdar ne naveličaš, ker je zmeraj drugače, popolnejše, samostojnejše, več ljubezni je v njem, prilivaš mu olja, da dobro gori ... Misliti bo treba na setev, zorati bo treba, povleči z brano, saditi krompir in še to in ono. Dela nikdar ne zmanjka, na kmetih že ne. V mestu si lahko kdaj počiješ, na deželi nikdar. Delo te nenehno zbada in ne konča prej. dokler ga ne opraviš. In kmečko delo je blagoslovljeno in svobodno. Opravljaš ga z razumom, ljubeznijo in močjo ter po svoji volji. Nihče ti ne stoji za petami in ne šteje ur. Odvisen si samo pred Bogom, ki edini je tvoj gospodar ...

Boštjan je imel veliko opravka čeprav je imel pri hiši novo moč, svojo ženo, bi nujno potreboval še deset rok. Najemati pa ni mogel. Dá, sem in tja je že koga prosil v tabrh, a to moraš ob priliki, ko tabrhar potrebuje tvoje moči in plačila, pošteno vrniti s svojim delom. Tako pa spet trpi tvoje delo, tvoja zemlja, ki zastaja in čaka pridnih rok. Sklenil je, da opravi vse sam s svojimi ljudmi. Ko bo na rednem, bo že šlo. Ni vrag! Saj ima hlapca, ki zaleže za dva, deklo, ki tudi ni slaba in ženo, ki bi jo lahko marsikomu postavil za zgled. No, in še sam bo prijel za vajeti, pa bo šlo. Pljunil je v roke in stisnil zobe. Kadar je bil ob večerih utrujen, da je komaj nosil žlico k ustom, je legel kakor škupjek k ženi, položil glavo k njeni in ji šepetal otroške besede: »Rad te imam. Minkica. Tako rad. Viš, tako te imam rad,« je pokazal z rokama, ki ju je razprostrl. Tako brezmejna je bila njegova ljubezen. »Ti otrok, ti,« se mu je žena smejala. »Ti si pa res otroček. Le kaj bi počel brez mene? Saj bi si niti srajce ne znal prav obleči. Boštjanček.« In potlej sta se smejala oba. Še sta si šepetala, in govorila sta o delu, ki ju čaka, o bližnjih načrtih, ki mu roje po glavi, o tem in onem, dokler nista zaspala drug drugemu v objemu. Noč je zmerom hitro minila in delo je bilo spet za vratom. Podnevi se nista ljubkovala. Boštjan je bil krepak in sramežljiv. Pred drugimi je svojo nežnost skrival. Raje se je pokazal robatega in odločnega. Da bi pa svojo ženo zmerjal ali kakor koli žalil, se ni nikdar zgodilo. Staremu je mladi par ugajal. Hodil je okoli, odnesel kakšno smet na dvorišče ter bil sam s seboj zadovoljen, ker je vsaj z malenkostjo koristil. In malenkosti so važne, posebno pri starih ljudeh ... Opazoval je življenje na vasi, hodil v vas k enako starim in se menil o davnih, davnih časih, ki se mu danes zde kakor otroške pravljice. Primerjal je nekdanje življenje z novim in ni mogel najti primere Vse se je spremenilo, tudi ljudje postajajo drugi, novi. Ne, saj kar ne more najti prave besede, da bi lahko povedal, kar mu že dolgo leži na jeziku. Ugotovil je, da sta mlada dva srečna. Tudi on je bil srečen, ko je bil mlad ... No, nič se ne more pritoževati čez svojo mladost, bolj čez starost, ki mu je pripravila bridko razočaranje. Mlada dva sta bila z njim čezmerno prijazna. Kadar mu je bilo le količkaj slabeje, sta pustila vse, stekla k njemu in ga varovala kakor svojega sinčka. Spraševala sta ga, če ga zebe, če mu je vroče, če ga boli, in nista šla prej, dokler nista bila prepričana, da mu je odleglo.

Življenje je minevalo prav za prav hitro. Komaj je zima odkurila s svojim mrazom in se je prismejala pomlad in z njo velika noč, že je sililo poletje v deželo. Sonce je zorelo žito — in dobro je znalo —, pulilo kmete na njivah, da jim je curljal znoj s čela in vratu za srajco. Delo je bilo v najhujšem zagonu. Kmetje so vstajali še pred soncem, kosili, ko je bila še rosa, ker takrat je trava bolj mehka, zajtrkovali kar na travniku in delali dalje. Kadar se je sonce kujalo in se je napravljalo k nevihti, so pohiteli v strahu, da jim neurje požene ves pridelek k zlu. Žene so se med delom križale in zdihovale, moški pa so priganjali. Hvala Bogu, nevihta je odvihrala drugam. Zdaj gotovo straši kje v Selškem zatišju. Kmetje si vselej oddahnejo in prično mirneje delati. Pšenica je šla v klasje. Misliti bo treba na žanjice. O, moj Bog, toliko bo žita, da še v kaščo ne bo šlo! In kje dobiti toliko žanjic? Da, Smrekarjeva bi že bila, Hribarjeva tudi, potlej še Žnidariča, morda še Srkavka, ne, Mirče ne bodo prosili, ta bi ne šla za noben denar, pa tudi delo ji smrdi, čeprav je dobra delavka. No, saj jih bo kmalu dovolj. Kmet šteje na prste: »Ena, dve, tri, štiri ... premalo ...« Poiskati bo še treba in si jih čim prej zagotoviti, kajti potlej bo težavno. Vsi bodo pritisnili in ti se lahko obrišeš pod nosom in sam žanješ, če nočeš, da ti bo pšenica zgorela na soncu ... Zapeli so prvi srpi in padli so prvi snopi. Lej no, pri Glavičevih že žanjejo! Ranteči tudi, o, Bebrovi, lej jih no, tiče! Jernejčevi imajo pa že v kozolcu. Mejdunej, ti pa znajo! Boštjan kar zvije ... Dober gospodar je, in če ne gre, udari z bičem. Mora iti. Da, tudi ženo ima pridno. Pa život se ji nekam veča. Kmalu bo zajokal mlad Boštjanček, pravijo. Ali pa Minka, kaj veš. Bogu ne moreš gledali pod prste, oporeka kmetica. Potlej pride na red spet košnja, setev ajde, obrezovanje in privezovanje trt v Liscu in Gori. Saj gre že na jesen. Sonce greje rumeno, nežneje. Starci in starke spet sedajo na klopi pred hišo, brskajo z gorjačami po pesku, odmetavajo odpadajoče listje in mislijo na stare dni. Jesen je kar hitro tukaj. Hoste so dobile rdečkastorumeno barvo, po poljih se vlači megla, in sonce se zmeraj bolj kuja. Kar nič ga ni na spregled ... Kajpa, mraza in megle se boji! Dež rosi vedno pogosteje. Mrzlo postaja. Moj Bog, grozdje in ajda sta še zunaj! Da bi le ne pritisnila slana. Za vinom bi se lahko potlej obrisali, in piti bi morali vodo. S pričakovanjem čakajo sončnih dni. Takrat se udere mlado in staro v vinograde, iz grl se rodi pesem, vriski orijo med zidanicami. Kar živo je in zdi se, da se je vsa vas preselila v Lisec in Goro. Ogovarjajo se. Letos je malo slabše. Predlanskim je bila dobra letina. Seve, zmeraj ne more biti enako. Saj tudi matere ne rodé vedno le dobre in pridne otroke. In trta ni človek, vse je odvisno od Boga, ki je naš Stvarnik, Gospod in Gruntar čez vse gruntarje, ki vodi in vidi vse ... No, pa pijače bo kljub temu dovolj. Žejni ne bodo. Zavoljo ajde se pa res ne smejo pritoževati. Dobro je obrodila, že dolgo ne tako. Potlej so spet zapeli cepci, zaškripala so vrata v kaščo in gospodar je z užitkom brodil po letošnjem žitu. Gospodinja je določila, koliko mora v mlin, da bo za prvo silo pri hiši. Pa sinu morajo poslati, ki študira v mestu. Odbili mu bodo pri kvartirju, kar se mu bo precej poznalo, ko je tako huda za denar ... Z žitom ne bo treba skopariti in ob praznikih si bodo mirne vesti privoščili pogače in belega kruha. Lačni in žejni torej ne bodo. Bogu so hvaležni in v cerkev gredo z veseljem in s hvaležnostjo v srcih. Na dan vseh mrtvih pomolijo na okinčanih grobovih, prižgo sveče in se nehote tudi sami spomnijo smrti, ki hodi in straši s svojo koso noč in dan. Danes meni, jutri tebi. Nič ne pobara, si reven, bogat, koliko let imaš zarezanih v koledar, temveč samo pravi: zrel si, z menoj greš ... Tako umreš, postaneš zemlja, duša pa živi naprej, pri ljudeh ostane spomin dober ali slab, kakor si živel. Tako je naše življenje: prideš, zaživiš in umreš. Kratka je doba, ki ti jo je zapisal Gruntar vseh gruntarjev. Ta še najpravičneje meri svoje davke, brez pomot, in ni treba nikomur popravljati ... E, na Martinovo pa je življenje! Takrat pozabi kmet na vse. V zidanico gre, vabi s seboj, kar leze in gre, ter pije in poje do pozne noči. To je praznik jeseni, praznik sadu.

Jesen leze vedno bolj v zimo. Sneg naletava in številke na koledarju se vedno tanjšajo. Joj, december je že! Kako hitro je leto naokoli. Čez deset dni bo že sveti večer. Janez še vedno ni nič pisal, če misli priti domov. Lepo bi bilo, da bi bila vsa družina zbrana. Vsaj na sveti večer, ki je praznik družine. Skoraj pri vsaki hiši pričakujejo poštarja in so kar žalostni, če krene mimo njihove v drugo. Končno pa je le vsak zadovoljen. Dobil je pošto. Janez, Tone, Jože, Pepca, vsi bodo prišli domov, samo Antončkovega ne bo. Nobenega glasu ne da od sebe. Bog ve, kje se klati, če je sploh še med živimi. V miru in zadovoljstvu preživé božič, dočakajo novo leto in s pričakovanjem trgajo otroci prve listke na novem koledarju, ki so ga dobili pri trškem trgovcu. Otroci so hitri, ker je tudi čas spešen.

Tako je življenje na vasi. V bistvu se vsako leto ponavlja, a človeku se zdi, da je vedno drugače: lepše, popolnejše in sočnejše ...

Ko je Minka omenila, da čuti nekaj pod srcem, je Boštjan od veselja poskočil. Kakor otroka jo je dvignil v naročje, jo zibal in bil nežen kot še nikdar.

»Ti moja Minka, moja Minka!« je govoril in ji gledal v oči.

Tudi ona je bila srečna z njim.

Delati je ni pustil veliko.

»Pusti, Minka, bo že Pepa! Ti se ne smeš pretegniti. Otroku bi lahko škodilo. Ali bi ne bilo škoda, če bi bil revček vse življenje pokvečen in nesrečen. Viš, jaz bi bil kriv, ker sem te pustil delati ... Ne, ti kar lepo pusti! Če ne bo Pepa, bo pa počakalo, saj ušlo nam tako ne bo.«

Tako ji je govoril in obema se je dobro zdelo: Minki, ki je videla, kako skrbi mož zanjo in se boji za otroka, in tudi njemu, da je lahko dobro svetoval. Saj drugače ji tako ni mogel dosti svetovati. Vse mu je že prej brala v očeh, še ko določno mislil ni ...

Ali bi najel novo deklo. Dolgo je premišljal, a tega ženi ni omenil. Ona bi mu kratko in malo odbila ter rekla: »Ne ...« Toda dobro mora premisliti. Žena ne more delati vsega. Nanjo pridejo samo lažja dela: kuhanje, krmljenje prašičev in molža. Na njivah ne sme delati. Lahko ji škoduje premočno sonce, nestalno vreme in napor, ki ni tako majhen ... Pepa pa tudi ne zmore vsega. Res, pridna je, nič se ne more pritoževati, a nikakor ne more zahtevati več, kakor more napraviti. Jože pa se bo že tako pretegnil. Najbolje bo, da najame deklo. Kaj denar! Vendar, tudi to je važno ... Začel je računati. No, preril bi se že in tudi zadolžiti bi se mu ne bilo treba, a prihraniti bi ne mogel toliko. Pa vendar! Kaj pa te velja takale dekla. Nekaj več daš v lonec, pri trgovcu vzameš več blaga in stvar je v redu. No, lon pa tako ni velik, da bi si moral zavoljo njega beliti glavo. Enega prašiča bo na jesen več prodal in še kaj, če bo to premalo. E, ni vrag, da bi ne zmogel, saj je še kaj več! Torej, stvar je v redu! Poiskal bo deklo in se zmenil za lon.

Šele ko se je odločil, je povedal Minki. Branila se je, a menda samo zaradi lepšega.

»Saj ne zmoremo,« ji je dokazoval.

»Kaj ne! Saj garamo kakor živina.« 

»Že, že. Ampak delo kljub temu zastaja. Najel bom, pa je.« 

»Kakor veš, Boštjan.« 

»Dobro sem premislil. In tudi na otroka sem mislil.« 

Minka ni zinila nobene več.

»Kaj misliš, katero bi vzel? Ti kaj veš?« 

Žena je nekoliko pomislila.

»Ti,« je dejala po kratkem premisleku, »Kravcarica bi dala svojo Mano, čisto je že dorasla, močna in pametna punca je, nič nimam čeznjo.« 

»Hm, tudi jaz ne. Kaj pa, je dobra delavka?« 

»O, tisto pa!« 

Boštjan je povprašal pri Kravcarici, ki je bila takoj voljna. Pobotala sta se še za lon, za gvant in čižme.

»Pa da je ne boš preveč priganjal. Saj sama ve, kako je treba.« 

»Brez skrbi. Pretegniti se ji ne bo treba.« 

Naslednji mesec je nastopila službo. Jože in Pepa sta si vsaj m alo oddahnila.

Včasih je morala Minka leči. Boštjana je zaskrbelo. Delo je zanemarjal, postajal sam ob kozolcu ali pa po vse ure prečepel pri ženi, ki je bila videti brezskrbna in vesela. Nič ni trepetala pred bolečinami, ki jo še čakajo. Da so grozne, je vedela in sklepala iz materinega pripovedovanja. Ne, nič ne bo jokala. Ko jo bo najbolj bolelo, se bo smejala in se šalila. Saj materinstvo je vendar nekaj lepega, vzvišenega in veselega. Kadar je videla moža žalostnega in vprašujočega, se mu je vselej nasmehnila.

»Čemu si žalosten, Boštjan?« ga je nekoč pobarala.

Napravil je vesel obraz.

»Saj nisem. Samo tako se ti zdi.« 

»Ne, ne, nekaj te tare. Morda te jaz skrbim?« 

Prikimal je in sedel k njej na posteljo.

»Nikar, Boštjan, nikar. Vse bo šlo lepo po sreči in otroček se ti bo smejal. Veš, smejal se ti bo, ker si bolj otročji kot on sam.« 

Pobožala ga je po licih.

»Misliš?« je bil negotov.

»Vem. Veliko molim. Tudi ti daj, da bi nama dal Bog lepega otročka. Kaj hočeš: fantka ali punčko?« 

O, kajpak fantka! Vsak gruntar je vesel, če je prvi fant, ki bo pozneje, ko doraste, prevzel vajeti v roke. Če je punca, no, kolne ravno ne, vesel je pa res ni preveč. Drugi kažejo nanj s prsti, češ punco imaš, na fanta boš lahko še čakal, fantje so dražji ...

»Fantka,« je dejal. »No, pa tudi punčke se ne bom branil, če bo punčka. Veš, da ne boš žalostna, če bo punčka.«

Žena se mu je smejala.

»Kako bi ti rada povedala, kateri bo, pa tudi sama ne vem. Take modrosti nam Bog ni dal. Ampak, veš, kar čutim, da bo fant.« 

»Kako to?« se je Boštjan razveselil.

»Tako brca, da me kar boli.« 

M orala sta se smejati.

»Le počaka naj, tako mu bom ušesa navil, da me bo pomnil za vse življenje. Kaj se to pravi, svojo mamico brcati! Ti hvaležnost ti taka!« 

»Kaj veš! Morda me bo pa pozneje klel,« je dodala resno.

»Kako to misliš?« 

»Me ne razumeš?« 

»Ne, res ne,« se je mož zamislil.

»Ali nisi še nikdar slišal, da je kdo klel svojo mater, ker ga je rodila?« 

Boštjan je mislil. O, dà to je mogoče. Včasih pride nanagloma človeku nekaj v srce, da bi vse preklel in opsoval. Jezi se na očeta, ki ga je spočel, ga preklinja, da se v grobu obrača, in mater kolne, ker ga je rodila, da mora sedaj živeti in trpeti. To se celo večkrat zgodi, posebno takrat, ko je človek nesrečen. Da, tudi Boštjan sam je bil tak. Takrat, ko je bil v Ameriki ...

»Sem že slišal,« je odgovoril čez čas. »Imaš prav.« 

Moral je vstati. Kar neka sila ga je gnala od žene proč. Njene oči so bile kakor vest, v njih je videl oči svoje matere, ki jo je na ta način tolikokrat žalil, psoval in klel. Odšel je brez besede iz hiše.

»Kam greš?« je žena klicala za njim s slabotnim glasom.

Boštjan je bil že daleč.

Drugi dan proti večeru je Minka povila zdravega fantička. In jokal je, ko je ugledal svet in soljudi okrog sebe. Potem se je držal moško, sila modro in učeno.

»Lej ga no, Boštjan!« ga je poklicala Žnidarica, ki je bila tudi vaška babica. »Svojega sina poglej, boš videl, kakšen fant je.« 

Boštjan je kakor obseden planil v hišo. Minka ga je opazovala izpod oči.

»Kje je?« je bil neveren.

»Tukaj, zraven mene,« je odgovorila žena.

Približal se je počasi in tiho, da bi ga ne zbudil, če morda spi.

»Kar korajžno!« se mu je žena smejala. »Saj ne spi, gleda.« 

Boštjan je obstal in gledal otroka in otrok njega ...

»Kakšen se ti zdi?« je vprašala Minka.

»Lep je,« je dahnil in hvaležno pogledal ženo.

»Tvoje oči ima,« je dejala Žnidarica, ko je prišla bliže.

»Moje? Zdi se mi, da so Minkine,« je odgovoril in se sklonil: »K ajpak, to so tvoje oči, Minka!« 

»Tvoje, tvoje, Boštjan. Kar dobro poglej!« se je Minki dobro zdelo moževo ogledovanje.

»Pa kako lep fant!« se je on še vedno čudil in se ga kar ni mogel nagledati.

On se je samo smejal. V tem je bila vsa njegova sreča. Potlej je sedel k otroku, ga božal po ličcih s svojimi okornimi prsti in se nagnil k ženi ter jo poljubil na usta.

»Hvala ti, žena.« 

Minka mu je odgovorila z očmi.

Naslednji dan so nesli Judežka h krstu. Dali so mu ime svetega Boštjana. Običaju mora človek ostali zvest. Prvorojenec mora nositi očetovo ime.

Boštjan je pripravil doma kar majhno svatbo. Peljal se je v Lisec po vino, Pepa je morala speči pogače in štrukljev, Mana pa je očistila hišo. E, to ni kar tako, če se rodi pri hiši otrok, bodoči gospodar!

To je bilo v decembru, nekaj dni pred božičem.

Stari Jernejc je imel z vnučkom posebno veselje. Pestoval ga je, ujčkal, se smejal njegovim drobnim očkom, širokemu nosku in majhnim ustkom. Božal ga je in miloval. V njem je zaživela lastna mladost, otroškost, ki se je sam ne more spominjati, ker mu spomin ne seže tako daleč nazaj ... Saj tak je bil on sam, stari Jernejc, sivi možiček, ki bo vsak čas prestopil z eno nogo v grob in potlej še z drugo ... Da, čisto tak je bil. Vsi otroci so enaki, dobri, lepi in srčkani kot igračke ... Šele pozneje jih svet pohujša in pohudobi. O, če bi bil Jernejc na pravem mestu, bi svet čisto drugače uredil. Otrok bi ne pustil nikamor k ljudem, ker bi jih pohudobili. In počasi bi zrasel nov svet, dober, ljubezniv, ki bi ne poznal prelivanja krvi, vojska, tožba in prepirov ... Pa Jernejc nima nobene besede, žal mu je. Ko je to menil k Minki, mu je iz vljudnosti samo pokimala in šla za delom, sin se mu je smejal, ko pa je govoril o tem s Pavličkom, se mu je zarezgetal kakor žrebec ter dejal: »Na otročje ti gre, stari! Mar misliš, da bi ne poskusili, če bi bilo pametno. Beži, bolj so še ljudje pametni kot ti in vsa naša vas skupaj. Take stvari kar pri miru pusti in misli rajši na zadnjo uro. Starček je bil hud. Rad bi mi ji vrnil pa se je tako razburil, da ni mogel nobene reči. Bruhal je sicer besede iz sebe, a ni mogel nič določnega povedati, ker so mu v srcu prekipevala čustva ljubezni do otrok, ki jih drugi nekam čudno ljubijo. Saj ljudje ne znajo ljubiti, ne, tudi on ni znal. Ko se je oženil in mu je žena rodila dva sina, je bil vesel, ves vesel, da je šel in se napil, posebne ljubezni pa skoraj ni čutil. Že, postavil bi se zanje, če bi tako naneslo, ali pa koga prelomastil, če bi jim kaj prizadejal, več pa prav gotovo ne. Nič se ni zavedal — ali pa samo malo; tega se ne more več spomniti —, da so otroci kri njegove krvi, del njega samega in žene. Rodil jih je več ali manj iz navade, ker svet mora biti ... Tudi matere bi moral človek šele izšolati. Rodi lahko vsaka, ki je zdrava, ljubiti in vzgajati jih pa marsikatera ne zna in ne bo nikdar znala. To je čudna reči Danes je malo bolje. To vidi pri Boštjanu, ki se otroka kar nagledati ne more. Snedel bi ga, če bi ga mogel in če bi mu ne bilo potlej hudo po njem. Stari vidi, da se svet spreminja. Kajpa, pamet, pamet in srce ...

»Op, Janče!« ga je prijel za ročico, ko mu je hotel puliti osivele brke. »Nikar, Janček, veš, to buba,« se mu je smejal. »Le čakaj, ko boš velik, boš imel tudi ti take laske, brke, se temu pravi. Uuu, kako boš velik in lep fant! Punčare se bodo kar pulile za teboj.« 

Otrok ga je debelo gledal in ga še bolj vneto potegnil za brke.

»To buba, pst, Janče!« se mu je starček odmikal.

Janče je stegoval ročice in vrtinčil prstke.

»Nič me ne boš, nak.« 

Ponudil mu je fižola. Janče ga je nekajkrat obrnil, si ga površno ogledal in zalučal proč.

»Ti lumpek, ti!« ga je pokaral stari oče v smehu in se hotel skloniti po punčko iz cunj, da bi zamotil otroka.

Medtem pa ga je Janče z vso močjo potegnil za brke in ga vlekel kakor hlapec konja za povodec. Raztegnil je oči, usta so mu zažarela in pričel se je drobno smehljati. Oče se je napravil kot da ga silovito boli. Skremžil je obraz in hlinil jok. Janče je odnehal in s pričakovanjem gledal očeta. Ko je videl, da se ne joka več, ga je zgrabil znova in nič mu ni bil mar očetov jok.

Tako sta se včasih preigrala po vse popoldneve. In otrok je bil najrajši pri starem očetu. Kadar je bil v materinem naročju, je kar ihte kobacal od nje in krilil z rokami proti očetu, ki se mu je od daleč smejal in ga z rokami vabil. Mamica je morala vselej odnehati in ga izročiti očetu v varstvo.

»No, Janče, pojdi k atku!« mu je Minka prigovarjala in ga hotela dati Boštjanu. Toda otrok se je zajokal. Ne, on gre samo k očetu. (Na Dolenjskem imenujejo starega očetu samo očeta, očeta pa kličejo ata.) Šele ko je bil v očetovem naročju, je bil zadovoljen. Skakal je, prestopical z nogami, da je odvrgel vse plenice in cunje, ki mu jih je ovila mama zaradi mraza, in ostal v sami janki ter kazal golo ritko.

»Uuu, nagec!« se je smejal oče in ga trepljal po nagoti.

»Hi, hi, hi,« je blebetal otrok, poskakoval in tresel svojo zadnjico, kot bi poganjal lesenega kojka v kalop.

Ata in mama mu nista zamerila. Navadno so starši kar ljubosumni na otroke in se boje, da bi druge preveč ljubili. Boštjan in Minka pa ne. No, sprva že, a končno sta le uvidela, da ima otrok majhno pamet in ima raje tistega, pri katerem preživi po vse dni, se zabava in dobro ima. Ko bo prišel nekoliko k pameti, bo že spoznal, kdo je mama in kdo ata ... Stari naj se le prijetno ima, saj se ne bo dolgo. In kar srečna sta bila oba, mama in ata, da se Janče in oče tako dobro razumeta.

Jernejc je težko čakal pomladi. Na peči mu je že presedalo in zaželel si je sonca, ki greje in človeka mladi. Takrat bo spet lahko šel pred hišo, sedel na klop in gledal po vasi, kaj počenjajo drugi. In letos mu ne bo nikoli dolgočasno. Lepo družbo bo imel. Jančeta! Kar naprej bo brbljal, ga cukal za brke, za nos, ga potegoval za ušesa in krilil z ročicami po njegovem klobuku. Saj pravi! Na stara leta se ima dobro in lepo mu je. Dà, na stara leta, ko stoji z eno nogo že v grobu. To je malo kasno! Ko bi bilo to prej! Pa Bog že tako vodi svoja pota in račune, da mora biti tudi nebogljenemu človeku prav. Kajpak! Vsak je vsaj enkrat v življenju srečen, misli Jernejc, in ni ga, ki bi ne bil. Bog že poskrbi ...

Pa se je le prismejala. Jernejc se je zveselil kakor šolar, ki bo spet lahko skakal bos po travniku za hišo.

»Viš, Janče, pomlad je prišla, pomlad,« mu je govoril in se smejal. »Veš, mislil sem, da je ne dočakam. E, pa sem jo le! Močna korenina sem. Pa ti boš tudi, kakor vidim, saj imaš debela bedresa in roke, da bi medveda zadavil. Kajpa, ko boš dorasel; sedaj si še črviček, majhen črv, igračka. Da, da, Janče, pomlad je ...« 

Pobrnil mu je po ustih in otrok se je zasmejal.

»Pomlad, pomlad. Janče. Ti še ne veš, kaj je pomlad, a boš že še zvedel. Takrat boš oral, sejal, branal in sonce te bo žgalo po hrbtu. Rjav boš ko cigan. U, le počakaj! Le kaj vse te še čaka! Ti še ne veš, a počasi bo prišlo vse. Najprej boš zaklical mama, potlej ata, no, mene ne bo več na svetu, ne verjamem, nato boš shodil, pričel skakati in kričati, o, saj kričiš že zdaj, in kmalu boš moral v šolo. Tam se boš učil: i, a, u, e. Voznik pravi e in kojek se ustavi, če pa zakliče i, pelje voz po beli cesti. Vlak piska u u u. In kakor bi z roko vrgel posevek, boš računal ena in ena, pet krat pet. Pet pomladi ali šest bo preteklo, pa boš iz šole. Takrat se bo začelo delo od zore do noči. Roke se ti bodo napele, u kakšen hrust boš in nič se ti ne bo moglo zoperstaviti. Kosil boš, da bo trava kar cepala in martinčki bodo plašni bežali v grmade. Cel fant boš že in klicali te bodo za Boštjana, za mladega Boštjana Jernejca. Zdaj si pa Janče, mali, nebogljeni Janče. Kajpa, zrasel boš in velik postaneš kot vse stvari na tem svetu. O, kje bom že jaz takrat! V nebesih še ne verjamem, da bom, v vicah pa, tam čisto gotovo. V pekel, mislim, me ne bodo porinili, če bom pa zaslužil, pojdem tudi tjakaj. Naj se zgodi božja volja, Janče. Ti, seve, še ne veš, kaj je božja volja, niti kaj je Bog. O, Bog, to je velik mož, naš Gospod, bradat je, sive lase ima, ker je že star, močno, močno star. V šoli so nas učili, da nima ne začetka in ne konca. Od vekomaj je in bo do vekomaj. To se pravi zmerom. Jaz sicer tega ne razumem, verujem pa, verujem. Veš, pa moja vera je slaba, zlodek me zmeraj cuka za brke, kakor ti, Janček. Boš že še videl. E, to je hudo, hudo ... Pa kaj bi ti pravil! Saj pravim, vse še pride, marsikaj prekmalu, včasih prekasno. O, in potlej se boš ženil. Veš, pazi na punčare, ker niso vse enake, pazi, da boš dobil tako, ki je zate: dobro, ljubeznivo, ustrežljivo, nikar prepirljivo, nevoščljivo in hudobno, ker ženska zna marsikaj napraviti, kar bi moški nikoli ne. Žensko nekaj piči in je cel gad. No, pa ne rečem, da vse, o ne, veliko je dobrih, zelo dobrih, čast jim, a nekaj jih je, in takih se boj kakor črnega s parklji in rogmi. Tudi pijače se moraš otepati. Pijača je kakor ženska, če te ima, te ne spusti več in moraš biti skoraj svetnik, da se je otmeš. Veliko jih je že pognala od hiše in dosti jih še bo. Kar našega Miho poglej, tvojega strica. Bog mu daj večni mir in pokoj! Ko je bil mlad, je bil dober, močno dober, potlej pa ga je zmotila pijača. Pil je, dokler ni spil vsega grunta, še mene bi, če bi me tvoj atek ne otel. Če si žejen, pa le pij to ne škoduje, ampak koristi. In sploh po malem, kozarček ali dva, tudi tri, če je le preveč soparno, pri četrtem moraš že pomisliti, če ga boš lahko nesel.« 

Prestal je in ujčkal otroka, ki ga je gledal z resnimi očki in napetimi lički. Starčku se je zdelo, kot bi ga res verno poslušal, razumel in si njegove besede globoko zapisal v srce in spomin, da mu bodo vse življenje vodnice.

»Veš,« je nadaljeval, »ne razumeš me, samo slišiš, kako brbljam, in vidiš, ko premikam ustnice. Škoda, da bom kmalu umrl. Kar rad bi te videl, kako boš rastel na veselje ali pa tudi na žalost svojih staršev. Ali boš dober, Janče?« 

Otrok je poskočil in mežiknil z očki.

»Seveda boš, saj vem. Si že priden,« je bil stari vesel njegovega potrdila.

Sonce se je skujalo za Brinovo goro. Po vasi se je prikradel mrak, hiše so dobile temnejšo barvo, okna pošasten obraz in nageljni, plezajoči po stenah, so bili kakor pošasti. Kmetje so se vračali s polj, ženske so se vrtele okoli ognjišč, moški pa so pokladali živini, jih gonili na sredo vasi k luži na vodo ter jo z žvižganjem vabili, da je pila.

»Tudi midva bova morala vstati,« je mislil Jernejc glasno, ko je gnal Jože na vodo. »Hladno postaja in ti se mi lahko prehladiš. Pa nočem, da bi bil jaz kaj prizadet. Mamica se bo jezila, še natepla me bo, če bo naš Janček kašljal. „Ti hudoba stara,“ mi bo rekla, „otroka si mi prehladil!“ Nak, kar pojdiva!« 

Zavijal ga je v cunje in gledal okoli sebe, če ni morda kaj pozabil. Otroka je krčevito držal v naročju. V tem se je od luže pripodil teliček, ki ga je otrok takoj opazil, pokazal s prstom nanj in klical:

»Te, te, te ...« 

»Teliček,« je pripomnil starček. »Vidiš, to je teliček, ne pa te, te.« 

»Te, te,« je otrok ponavljal dalje.

»Saj ni res, Janče. Teliček je.« 

»Te, te, te ...« 

Teliček ju je radovedno gledal in ovohaval otrokovo roko in plenice. Otroku je to posebno ugajalo, vrtinčil je prste in se še bolj stegoval.

»Beži no, tele neumno! Marš v hlev!« je zaklical starček in ga odpodil z roko.

Tega se je teliček tako ustrašil, da se je zavrtel na zadnjih nogah in oplazil starca od strani, da se je brez moči zvalil po tleh. Otroka pa ni izpustil in ga je še vedno krčevito objemal in stiskal k sebi. Trenutek je bilo vso mirno. Potlej je zajokal otrok in na hišnih vratih se je pojavila mama. Ko je zagledala očeta z otrokom na tleh, se je hudo prestrašila in nezavedno zakričala v smrtnem strahu:

»Jezus, Marija!« 

Skočila je k otroku, ki je kremžil obraz in pridušeno jokal. Vzela ga je v naročje in ga poujčkala.

»Boštjan!« je poklicala, »Janez!« 

Od hleva je pritekel Boštjan, ki je pobral očeta. Glava je bila krvava in oči izbuljene. Na sencih je imel prebito glavo, od koder je polzela kri in se sproti strjevala na usedlih, koščenih licih.

»Oče!« ga je stresel Boštjan. »Oče!« 

Oče je bil kakor mrtev. Položil ga je na klop.

»Poglej, če mu še žila bije,« je ona svetovala.

Boštjan je trepetaje tipal za žilo. Potlej je čakal.

»Nič,« je dejal mrzlo.

»Moj Bog, mrtev je,« je zaihtela žena.

Tedaj je prignal Janez živino z luže in tudi sam postal.

»Molimo!« je rekla ona in molila naprej, živina pa je obirala prvo travo, s katero so bile porasle korenine.

Smrt na kmetih in pogreb je nekaj veličastnega, kljub temu da je preko vasi in živih ljudi zavel grozni dih smrti. Smrt smatrajo kmetje za nekaj odrešilnega. »Šemek se je rešil,« govore, če je kdo umrl. »Tega je pobralo in zdaj mu je dobro na onem svetu,« ali »vseh težav in nadlog je za zmeraj rešen.« 

Ko so vaščanje zvedeli za Jernejčevo smrt, so sprva osupnili, potlej zmolili očenaš za pokoj njegove duše in šele čez čas so se jim razvezali jeziki.

»Ravno o pravem času ga je vzela,« je sprožila Rantečka.

»Mh,« je pokimal njen sin, »pa vseeno bi lahko še živel. Saj jih ni imel toliko na hrbtu.«

»Ne, ne,« je odkimaval Žnidar. »Kar o pravem času. Če bi ga prej, bi umrl z žalostjo, ko je tako šlo, če pa pozneje, bi bilo lahko spet drugače. Bog že ve, kaj dela.« 

Potlej so molčali.

Čez čas:

»Dober človek je bil,« se je spomnil Kante.

»Dober,« so vsi pritrdili.

»Samo trmoglav,« je vedela Ulčarica.

»Mar ti nisi?« ji je zabrusil Lovrač. »Ti preklemana babnica! O mrtvih govori samo dobro! Mislim, da bi lepo pogledala, če bi rekli po tvoji smrti: „Malo jezikava je bila, jezik ji je preveč rad tekel, čeprav ni bil namazan.“« 

»Tnalo!« mu je zagnala Ulčarica in šla.

Drugi niso rekli nobene.

Spregovoril je Žnidar:

»Vse življenje je delal. Postavo je spolnjeval bolj ko vsi. Ko smo hodili še na tlako, je bil zmeraj najurnejši. „Tako je ukazano,“ je govoril, ko je prednjačil. „Po delu pa počitek.“ Počival pa je preklemano malo. Zmerom se je gnal, da se kar čudim, da je tako starost učakal. O, jaz se nisem, čemu pa?«

»Kajpak, nisi se! Zato pa smo še zmeraj sobenjski, kajžarji, da nas lahko vsi od strani gledajo. Če bi pošteno poprijel, pa bi šlo. Lepo hišo bi lahko imeli in vsaj pol grunta namesto zdanjega firkeljčka, no, saj ga niti toliko ni,« je hitela njegova žena.

Žnidar jo je mirno poslušal, da je končala. Razhudil se ni prav nič.

»Tiho, ženska! Za svoje stvari se brigaj, v moje se ne vtikaj. Nama ni bilo z žametom in s svilo postlano, ampak s slamo. Če si pa enkrat na slami, tudi tako ostaneš. Le redki so tisti, ki si potlej kaj več nagrabijo. Ti pa so ali nepošteni, ali pa jim je tako usojeno.« 

Kmetje so molčali in se polagoma razhajali za delom.

»Prideš vasovat?« so se še ogovarjali.

»Pridem.« 

»Pa ti, Lovrač?« 

»Kajpa!« 

»Dosti nas bo. Ne njega, ne nas ne bo strah.« 

Zvečer so vasovali pri mrliču, kakor je navada. Boštjan jim je nosil vina, žganja in kruha, nekoliko posedel pri njih, poslušal, a v njihove razgovore se ni spuščal. Ko ni več strpel, je šel iz hiše v noč. Tudi pri ženi ni mogel dlje ostati. Prišel je molče, gledal kakšno reč, se poigral z otrokovo igračko ter spet molče odšel. Minka ni silila vanj, ker je vedela da bi ga lahko razdražila ali še bolj povečala njegovo žalost.

Boštjan se je kljub ženi in sinčku počutil osamelega. Umrl mu je oče, poslednji njegove krvi. Z njim je umrla starodavna častitljivost in z njegovo smrtjo se je začelo novo življenje ki ni prav nič podobno staremu. Oče je bil vez med starim in novim. To vsak kmet dobro čuti in tare ga nemajhna žalost.

»Minka,« je ogovoril po dolgem molku ženo, »ali verjameš, da mi je hudo?« 

»Kaj ti ne bo?« mu je prijazno odvrnila. »Oče je bil. Dober in pameten.« 

»Kaj, oče! Že, bil je moj oče in tvoj, a zdi se mi, da je bil vse več. Oče je lahko vsak. Pa, saj ti ne morem povedati. Ne gre mi z jezika.« Žena je prišla bliže in položila roko na moževo ramo.

»Zdi se mi, kaj hočeš povedati. Pustiva to, saj se razumeva. Veš, Boštjan, ljudje se imajo premalo radi, ker ne poslušajo srca, ampak vse kaj drugega. Ljubezen pa je tako nekaj lepega ... Mar ne, Boštjan?«

Boštjan je pokimal. V zibeli se je pravkar zbudil Janček in pričel jokati. Mati je bila takoj pri njem, ga vzela k sebi, sedla na posteljo in mu dala jesti. Boštjan je sedel poleg nje in ju gledal. Ko se je otrok nasitil, je precej zaspal in mati ga je položila nazaj.

»Daj, lezi še ti!« ji je svetoval Boštjan. »Utrujena si. Malo počitka ti bo dobro delo. Danes si imela čez glavo opravkov.«

»Bom. In ti? Kaj ne boš legel?«

»Ne. Moram še k vasovalcem. Veš, da jih ne morem kar tako pustiti. Mogoče nimajo več pijače, morda jim je zmanjkalo kruha ali karkoli. Grem pogledat. Ti pa kar lezi, Minka.«

Boštjan je vstal s postelje in hotel odgrniti posteljo.

»Ne, pusti, to ni tvoje delo,« mu ni ona pustila.

»Kaj bi tisto!«

»Nič. To le meni prepusti!« se je navidezno hudovala, ko je odgrinjala in mehčala zglavje.

On je še kar stal in jo gledal. Ko je bila gotova, je stala pred njim lepa, mlada in prijazna. Nehote se ji je približal in jo objel preko ramen. Ona mu je položila glavo na prsi, da so mu zadišali njeni lasje. Poigral se je z njimi. Čutil se je srečnega in nič ni mislil n a smrt, na očeta. Pred njima je stalo življenje.

»Daj, poljubi me!« je zaprosila žena. »Dolgo me že nisi.«

Mož se je sklonil k njej, se dotaknil njenih ustnic in stal kar naprej na istem mestu. Žena se je pričela razpravljati.

»Zdaj pa le pojdi! Upihni leščerbo!«

Boštjan je tiho odšel v zadnjo hišo. Pogrebcem je zastal pogovor. Gledali so drug drugega, mrliča, prasketajoče sveče in tipali za pogovorom. Boštjan je tiho sedel mednje, jim nalil žganja ter jih vabil, naj pijejo. Podajali so si šilce, ga izpraznjevali, se odteščevali in dajali ter točili drugim.

»Dobra pijača,« je hvalil Hribar.

»Pije se,« je rekel Boštjan.

»O, pa kar dobro,« je vedel Žnidar.

»Tega je še gotovo oče kuhal,« je zanimalo Pateta.

»Da, jeseni ga je nakuhal. Pa ga je bilo bolj malo. Saj veste, češpelj ni bilo kaj prida, hrušek pa tudi ne. Morda bo letos kaj bolje,« je odgovarjal kar tjavdan Boštjan.

»E, oče, ta je znal! Včasih sva ga skupaj kuhala. Takrat je bilo zmerom dobro. Tako žganje ti je skuhal, da si ga pil kot med in da ti je kar vidoma lezlo v glavo in noge,« je povedal Žnidar, hoteč naravnati pogovor.

»Zato si se pa tako rad smukal okoli Jernejčevih vrat,« ga je zbodel Žafran.

»I, no, saj bi se ti tudi! Doma imam štiri češplje in eno tepko. Mar boš iz tistega kaj stisnil, ko rode vsega skup samo za pol mernika. Mhm, to še za žejo ni ... Ampak mene je stari Jernejc, Bog mu daj vse dobro, vedno povabil, rekoč: ‚Žnidar, jutri bom pristavil. Pridi pomagat nositi kotel.‘ Pa sem šel. Kaj bi ne! Dober je bil rajnki, zame še preveč.«

»O, dober pa, dober!« so pritrjevali in kimali kmetje vsevprek.

»Pa če bi ga vi kot fanta poznali!« je začel spet Žnidar. »Fant od fare je bil. Punčare so kar bezljale za njim, on se pa še ozrl ni. Moder fant je bil. Tako je rekel: ‚Tisti, kateri bom dal srce, ga ji bom dal za zmeraj. Šalil se jaz ne bom. To delajo otročaji.‘ Vidite, pa je res tako napravil, samo eni ga je dal. Da, da, nekateri imajo več src in dado vsakemu po nekaj. A to ni prav. Ne, ne. Lejte, reven kajžar sem s kopico ciganov, umazanih in raztrganih, da se Bogu smilijo in sveti Luciji ali pa Magdaleni v naši cerkvi, a zvest sem bil vedno. Tudi rad imam svojo ženko. No, pa malo sem zašel. Govoril sem o sebi, namesto o rajn kem. Ne zamerite! Rajnki je bil cel fant, poštenjak od nog do glave. Če smo šli v gostilno, je zmeraj on plačal. Ob nedeljah nas je povabil v zidanico, kjer smo pili in peli do jutra. Petje je zelo rad imel in vse bi dal za lepo pesem. Vinske in take, ki pojo o mladosti, so mu bile posebno pri srcu. Včasih je bil ves hripav, tako je prepeval. Nič ne morem reči, zelo je bil družaben in postrežljiv. Nobene svatbe ni bilo brez njega. Muzikontar je bil postranska stvar. Kjer ni bilo njega, jo bilo mrtvo kakor pred sodnim dnem. Zato so ga pa zmeraj že po vse mesece vabili. On se jim je samo muzal, obljubil nič, končno pa je le prišel. Med ljudi je kar prišel rek, da srečo nosi ... Ampak, ko se je oženil je bilo pa kakor bi odrezal. Zresnil se je in — kako bi dejal — tudi postaral se je. Obraz so mu razorale skrbi ali kaj. V družbo ni več hodil, v zidanico ni vabil, hodil je sam ali z ženo. Če te je slučajno zaneslo mimo, te je povabil na kozarec, a prejšnji ni bil več. Ne vem, kaj ga je tako spremenilo. Ali zakon ali žena ali kaj. Čudna reč. Jaz sem bil po poroki tak, kot sem bil prej v fantovskih letih. On pa kot noč in dan. Saj pravim, jaz ga ne razumem. Pa že morejo biti taki ljudje na svetu. Kaj mislite, kako bi bilo na svetu, če bi bili vsi ljudje enaki? No, kaj? Pomislite, pa povejte! Jaz takole pravim: velika dolgočasnost bi bila. Zato je pa mnogo bolje, da smo ljudje razne sorte, eden tak, drugi pa spet drugačen. Saj me razumete?«

Kmetje so pokimali, Žnidar pa si je natočil kozarec vina.

»Veste, suha usta imam in žejen sem,« se je vsem opravičeval. »Naj da Bog rajnkemu večno blaženost med blaženimi in želim mu, da bi tudi na onem svetu pil tako dobro vino.«

Potlej je kozarec v dušku izpraznil in umolknil. Presedal se je po klopi, prisluhnil posameznim pogovorom, a vmes ni posegel. Postajal je zaspan. Zato je kmalu zapustil vasovalce in odšel spat. Na pogreb pa da bo že prišel, je obljubil Boštjanu.

»Le pridi!« se je Boštjanu dobro zdelo.

Z Žnidarjem je odšlo tudi nekaj starejših mož, fantje pa so ostali do zore. Zmenili so se še, kdo bo nosil križ, kateri rajnkega in kako naj napravijo s pogrebom, da bo čim veličastnejši in lepši.

Mesec ali kaj po pogrebu se je žena že drugič sklonila k Boštjanu in mu pošepnila:

»Boštjan, zopet bo nekaj.« 

On je že vedel, kaj. Saj to so besede, ki jih razume vsak mož in vsaka žena in nihče jih ne pove naprej, a vendar ostanejo in bodo ostale, dokler bo človeški rod. — Samo namuzal se je, jo pobožal in rekel:

»Si že pridna, Minka.« 

Kot otrok se mu je stisnila na prst in ga dolgo gledala.

»Lej, zdaj bova imela že dva, če Bog da. Joj, koliko jih bo še lahko, če bo Bog tako hotel. Kajne, Boštjan?« 

Prikimal ji je.

»Saj jih imaš rad, Boštjan?« 

»Kako bi jih ne! Ne morem ti povedali. Zdi se mi, kot da sem sam mlad, sam otrok. Tudi srečen sem. Pa to, Minka,« je važno dejal, »najine krvi bodo, najine, samo najina last so, nikogar drugega. Vse drugo ti lahko gosposka pobere, otrok ti ne more.« 

Molčala sta.

Čez čas se je Minka spomnila:

»Kaj bi imel raje: punčko ali fantka?«

»Hm,« se je popraskal. »Prav za prav punčko. Enkrat fantek, drugič punčka. Sicer pa, kakor bo Bog dal.« 

Pobožala ga je po licu, ki je bilo hrapavo in neobrito.

»No, saj obril bi se lahko,« se je hudovala.

»Bom, bom, saj še ni nedelja. Četrtek, petek, sobota, u, še tri dni!« 

»Lep moraš biti, če ne, ne bo punčka. Saj veš, punčare so izbirčne in no pridejo v vsako hišo. Kako pa bo, če jo boš hotel pritisniti na svoja lica! Kar pomisli! Zabolelo jo bo in nič več te ne bo marala.« 

Tako se je hudovala, a potlej se je smejala in se nalašč pritisnila k njegovemu licu.

»Kaj te nič ne boli ali pa buba, punčka moja? Ali me ne boš zdaj prav nič marala? No, povej, sicer te res ne maram več.« 

Držal jo je v pasu in se ji smejal. Ona mu je poredno odmajala z glavo.

»No, potlej se me pa tudi ona punčka ne bo ustrašila. Kar prinesi jo.« 

»Ne, fantka bom prinesla. Fantje so boljši, več zaležejo in bolj možati so, punčare preveč jokajo.« 

»Kakor veš! Zaradi mene še boljše. Pri delu mi bo več odlegel.« 

»Ej, že gledaš na korist!« ga je cuknila za ušesa.

»Kaj bi ne!« 

»Zdaj bom pa res fantka prinesla. Že zato, da ti ustrežem.« 

»Lej jo no, porednico, kako govori, kot bi ona odločala.« 

Tako sta večkrat ugibala, dokler ni prijokal na svet fantek. Mlada sta se ga oba razveselila, se nehote spogledala, ker sta se menda hkrati spomnila, kako sta se prerekala: ali fantek ali punčka. Zdaj sta vedela, da se zna tudi Bog pošaliti, ker jima je poslal fanta.

»Si zadovoljen?« ga je ona vprašala bolj z očmi kot z besedami.

»On je pokimal in dvignil Jančka v naročje.

»Lej, Janče,« je dejal smeje, »lej našega sinčka, tvojega bratca.« 

Janče je krilil z rokami in hotel na vsak način objeti spečega bratca. Ker ga ata ni pustil blizu, je začel kričati.

»Tiho, tiho, ti, če ne te bom za ušesa!« ga je miril.

Minka je tiho opazovala oba in videla je, da je Boštjan zadovoljen.

»Ali si kaj žalosten, ker ni punčka?« ga je še pobarala.

»Ah, daj no, nisem. Tisto takrat sem kar tako dejal. Zgoraj že vedo, kako je prav.« 

Sedel je k njej in jo božal, Janče pa je venomer suval z nogami in silil iz naročja k bratcu.

»Vidiš, to je bratec,« mu je dopovedoval ata.

»Hi, hi, hi,« je blebetal mali in skakal po atovih nogah.

»No, čakaj! Daj ga malo za nosek. Takole napravi, lej, Janče.« 

Prijel ga je za nos in ga lahno cuknil. Potlej ga je približal novorojenčku. In Janče je razumel vse, kar mu je ata naročil. Poiskal je nos in ga močno cuknil, da se je mali prebudil in pričel jokati.

»Vidiš, zdaj si ga pa preveč. Kako si hudoben! Mamica, daj no, utolaži ga, da ne bo tako jokal! Ti revček, ti!«

Starejši je žalostno pogledoval ata, mamo in malega. Oči je imel nemirne in skoraj mu je šlo že na jok. To je opazil tudi Boštjan.

»Kar stran pojdi, Janče, nič več te ne maram. Ciganom te bomo prodali, ciganom, da veš. Ti nisi nič več naš, nak, ti že ne, zdaj imamo drugega, ki je bolj priden kot ti.« 

Janče je bil pred izbruhom v jok. Nakremžil je obraz, da so se mu skoraj oči skrile, se stisnil v atovo roko in zajokal v veliki osamelosti ... Saj se tudi otrok čuti užaljenega in osamelega. On vendar ni hotel nič slabega. Samo podobrikati se je hotel malemu, ga malo potipati, če je res živ in prav tak kakor on, in ata mu je še pokazal, kako naj ga potegne za nos. Kajpak! Janče je pa že močan in ga je malo preveč pocukal. Mar je potlej on kriv, če se mali dere? Ne, ne, on že ne! O, kako sta ata in mama krivična!

»No, no, Janče,« sta ga mirila oba. »Saj si naš, seveda si. Le nikar ne jokaj!« 

Boštjan ga je hotel pogledati v objokani obraz. Nak! Tega pa že ne dovoli! Mar misli, da je Janče tako neumen kot oni poleg matere. O, Janče je cel fant! Zato je zajokal znova.

Mama je napela drugo struno.

»Lej, Janče, tvoj bratec se pa nič več ne joka, ti pa še. Ali te ni nič sram?« 

To je pomagalo. Kot bi zarezal, je nehal in samo še ihtel. Ata mu je snažil solze in ga usekoval s svojim robcem.

»Saj si naš,« ga je potlej pogladil po belih kodrih. »Kajpak, naš Janče, čigav pa! Nikamor te ne damo. Kaj bi pa mama rekla in jaz?« 

Stisnil ga je k sebi in sin se je počutil počaščenega. Njegova užaljenost je bila oprana. Na svojega novega bratca pa je gledal hladno in nekako z žalostjo.

Pa se ga je kmalu privadil in ga tudi vzljubil. Če je prišel kdo v vas in pogledal po Matevžku, tako so ga krstili, je Janče, ki zna zdaj že hoditi — in to že dva meseca — in klicati ime mama in ata, kar ljubosumno prežal. Če pa se je vasovalec le preveč približal ali ga hotel celo vzeti v naročje, tedaj je zakričal in stekel po mamo, ako je ni bilo kje v bližini. Njegovega Matevžka ne bo nihče jemal v naročje, nak, ker ga zna še odnesti. In kaj bi on počel brez njega? In ata? Pa mama? U, Janče se bo že postavil! Saj je že fant. Da ne? Mama mu šiva že prve hlače. Pa naj kdo še kaj reče, če more. Hlače povedo vse, da, hlače ...

Tudi bratčevo ime že zna izgovoriti. Hm, Matevžek — to je malo predolgo, saj bi si še jezik polomil. Ah, kakšna imena izbirajo, se jezi v mislih. Taka, ki si jih človek še zapomniti ne more. Le kdo izmed takih, kot je on, si bo lahko za vedno ohranil ime Matevžek ali Janezek ali Jernejček? Nihče! Ljudje so pa res neumni! Na otroke, ah, kaj na otroke, saj on je že fant, nihče ne misli. Torej Janče je bratca v drugo krstil za Tečka. Ali ni to lepo ime? Teč, teč ... človek ga brez pomude izgovori in kar v enem samem dihu. Pa, da, Janče bo še marsikaj pametnega ugnal.

Nenadoma je pričel Janče vse govoriti. Žlobudral je kakor studenec. Spraševal je to in ono. In kako učeno! Vse je hotel vedeti. Kje je mama dobila Tevžka? (Zdaj ga je prekrstil iz Tečka v Tevžka, ker je že lažje izgovarjal.) In ko je mama nekako jecljala, ji je zabrusil, da mu ne mara povedati, in bil je po pravici užaljen. Kuhal je mulo in ni hotel ničesar jesti. Ko so mu dali skledčko repe in žgancev, jo je jezno odrinil, rekoč: »Ne bom.« A se je kmalu utolažil. Zdaj ga je zanimalo spet, zakaj ima ata brke, čemu ljudje mrjo, zakaj stari ljudje kašljajo, kako to, da ga včasih zvija po trebuhu, in to in ono. Odgovarjali so mu, kakor so vedeli in znali. In Janče z njihovimi pojasnili ni bil nikdar zadovoljen. Izvedeti je hotel vse do potankosti. Če je opazil, da se mu izmikajo ali hočejo lagati, jih je takoj ujel in jim povedal: »Prej ste pa takole rekli.« Jančetu ni mogel nihče do kraja, ker se je zavedal, da je že fant. Ponosil je že tretje hlače, da, tretje, in to jo vendar doba, ko postane iz otroka fant od fare. Kadar je utegnil, je šel po vasi, vasoval pri starih ljudeh, jih rad poslušal in si koval misli o življenju. Ljudje so prav za prav bedasti. Vsak govori drugače in nihče ne pove enako. Rantečka mu je rekla, da je Bog star s sivo brado, Himkovka pa ravno narobe, da je Bog mlad, samo nekaj let starejši od njega. Zares, čudni so ljudje. Včasih ga ni bilo vse popoldneve doma. Kaj pa naj vendar doma dela? Mar naj varuje Tevžka? On naj bo za pestunjo? Nak, tega pa že ne! Fant, kakršen je Janče, naj bi bil pestunja? Ne, ne, to bi bila prevelika sramota! Saj ima atek dosti denarja, pa naj si najame pestunjo, ki bo malega varovala. A ga ni treba. Malo naj mu dado po nagi, in nič več ne bo tako siten. Če je bil on tako siten, ga bo vse življenje sram. O tem se je pozanimal tudi pri mami.

»Kaj, če si bil?« 

»Siten, mama, siten, siten kakor Tevžek?« 

»O ne! Priden, zelo priden, samo včasih si nagajal,« se mu je mama smejala.

»Kajpak!« je udaril ob mizo, kakor je videl odrasle. »Dobre volje sem bil, pa sem malo ponagajal.«

Ampak tepen je bil pa vedno, kadar ga ni bilo doma. Zaleglo ni nič. Udarci in bolečine minejo, na vasi pa je le prijetno, posebno če vidi, da se ga drugi otroci boje in beže pred njim.

Čez kakšno leto je mama prinesla novega bratca k hiši. Janče pa ni bil prav nič vesel. Zakaj pa? Saj ima že Tevžka preveč, ki je hvala Bogu postal vsaj malo pametnejši. Pravi že ata in mama, tudi hodi že precej dobro, a prav to je njegova slabost. Vse hoče videti in raca kamor koli. Seveda, Janče pa za njim in pazi nanj. Ne, to ne gre! Kdo je pa nanj pazil? Nihče, ker ni bilo treba, človeku mora že pamet dati, da ve, kaj je prav in kaj ne, kam smeš in kam ne, da ne boš padel v svinjak ali v kotel za svinje ... Ah, križ je z otroci! Hvala Bogu, novi bratec je kmalu umrl. Gotovo mu je moral kaj zamerili, da je brez slovesa umrl. Še roke ni nič dal. Stari ljudje dado vsaj roko, če kam gredo, ali povedo, da mislijo umreti. Ta pa nič. Kar zmanjkalo ga je ... Mama je jokala, ata je bil žalosten, on pa ni ne jokal ne žaloval.

Ko je bila mama potolažena, jo je vprašal, če bo še kaj kupila.

»Če Bog da,« je dejala. Na, zdaj pa imaš ...

Potlej je moral Janče v šolo, kjer so ga klicali za Boštjana Jernejca. Jezil se je in dokazoval, da je Janče. A zaleglo ni nič. Zdaj so ga tudi doma večkrat klicali za Boštjana kot za Jančeta. Ata mu je nekoč rekel: »Zdaj, ko hodiš v šolo, moraš biti Boštjan. To je lepo ime. Tudi jaz ga nosim.«

Sprva se v šoli ni počutil kar nič dobro. Bil je kot uklonjen ptiček. A počasi se je tudi na to privadil. Včasih, kadar se mu je zahotelo, pa je šel namesto v šolo raje v gmajno ali se potepat po goricah. Toda to ni bilo pogostokrat in učiteljica mu je verjela, da je bil bolan ...

Čez nekaj let je mama tudi Tevžku napravila torbico za knjige iz stare srajce in ga peljala v šolo. Sedaj sta bila Boštjan in Matevž velika prijatelja.

Poglavje zase so na kmetih hlapci in dekle. Če imaš srečo in dobiš dobrega hlapca ali deklo, ki mu lahko v vseh rečeh zaupaš, da lahko ve, kar veš ti in ima, kar imaš sam si zadel pravo. Kmetje pravijo: zadel si terno. Dober hlapec ti zaleže za delavnega sina in kmalu ne čutiš več razlike med svojo in tujo krvjo. To se zdi sprva nekoliko čudno, a drži. — Če pa naletiš na slabega hlapca, ki mu je skrb in delo deveta briga, in deklo, ki je površna in brez prave pameti, te lahko vse skupaj pripravi na kant. Tega se kmetje dobro zavedajo in so pri najemanju poslov zelo izbirčni. Na postavo in lepoto ne gledajo, tudi na lon ne toliko, rajši še kaj primaknejo, če so v veri, da jim bo novak dobro zalegal, da bo pošten, trezen in spešen ...

Jernejc je imel s hlapci in deklami prav za prav smolo in srečo. Jože, ki mu je dolga leta zvesto služil in na katerega se je lahko zanesel kot na koga iz svoje krvi, ki je nesrečno končal. Žal mu je za njim. Pokopati ga je dal v grobu, ki čaka tudi njega. Sredi poletja, ko so brenclji in muhe najbolj sitni, je zbezljal na njivi vol. Revež ga je mislil uloviti. Pustil naj bi ga, da bi se zletal, saj bi se že pomiril, ko bi začutil utrujenost. Toda Jožetu se je mudilo z delom. Čakala ga je še nezorana njiva. Zato je skočil za njim, ga lovil in preskakoval razore. Ko se je volu nekoliko približal, ga je ta počakal, da ga je lahko prijel za povodec, a precej nato spet poskočil. Toda Jože ga je krepko držal. To je menda vola ujezilo. Spet je počakal. Jože je bil prepričan, da bo žival krotka in utolažena, a nenadoma se okrene z glavo in ga siloma sune v trebuh. Jože je divje zakričal, se prijel za trebuh in se sesedel. Ko je prišel dohtar, ni mogel ugotoviti drugega kot smrt. Tako je bil Jernejc ob dobrega delavca.

K sreči se je na jesen oglasil Hojčev Janez iz Hudega dola in se ponudil za hlapca. Gospodar ga je nezaupno pogledal, ga premeril od nog do glave, si zavihal brke in dejal:

»Hm. Služil bi rad? Pa znaš prijeti za delo kot gre?«

Hlapec je krepko pokimal in drzno zrl v oči. To je Jernejcu ugajalo. Samo njegov pogled mu je govoril, da je fant odkrit. In kdor je odkrit, je tudi dober. Zmenila sta se za lon, za čižme, gvant in perilo. Potlej je precej pljunil v roke, in nič mu ni bilo treba reči, kje naj začne. Boštjanu se je zdelo, kot da si je Janez njegov grunt ogledal že prej, ker tako dobro ve, kje je potrebna njegova roka. — Sprva se nista nikoli dosti menila. Kadar pa sta se, sta bila oba modra in kratkih besed. V Janezu je imel gospodar prijatelja, ki mu lahko zaupa vse, kar ima in premore ... Zemljo je ljubil in negoval kot on, Jernejc samo ni razumel usode ali časa, ki ne dopušča takim ljudem lastništva zemlje, saj bi jo kar pestoval, da se morajo zato ubijati na tujih gruntih ...

Mano je vzela Kravarica kmalu nazaj. Nakupila je nekaj rjuh zemlje in dejala je, da sama ne zmore vsega. Res, da ima dosti otrok, a teh ne more vpregati v prenaporno delo, ker so še premajhni. Pri tem ji lahko pomore samo Mana. Jernejc se za to ni prav nič zmrdoval, temveč je odprl skrinjo, ji odštel, kakor so se zmenili in zapisali, ter ji kupil čižme in nov gvant.

Teže mu je bilo za Pepo, ki se je za predpust omožila. Bila je delavna in od sile pridna in nič ne more reči čeznjo. Samo v njeno srečo dvomi, ker je vzela sobenjeka, ki ni imel ničesar, razen gvanta in klobuka na sebi. V najem sta si vzela na pol razpalo kajžo. Sreča je vsaj ta, da je dobil mož delo pri cesti, ker bi lahko drugače glodala sivo steno namesto kruha in žgancev. No, Boštjan Jernejc jima želi vso srečo. In če bosta kaj potrebovala, so njegova vrata zmeraj odprta ...

Namesto te mu je Janez priporočil Koritnikovo Rezo, doma prav tako iz Hudega dola. No, če Janez pravi, da bo dobra delavka, zakaj pa ne! Sprva jo je zmeraj opazoval, a ko je nekoč opazil, kako je klofnila sina Boštjana, ker jo je nekaj zalezoval, se mu je priljubila in mu zbila sleherno iskrico nezaupanja. Imel jo je za pošteno in dobro dekle. Tako se je vselej tudi izkazala. Potlej so skupno prijeli in začeli na novo.

*

Kadar gleda Boštjan Jernejc nazaj, v leta, ki so tako hitro minila, ga stisne okoli srca. Tako hitro je prešlo. Kot bi trenil z očmi, pomignil z mezincem ali napravil s svinčnikom kratko črto. Ko človek nekaj doživlja, se čas vleče po polževo, a ko se spominja pozneje nazaj, se mu zdi, da se je vse izvršilo nanagloma ... To so stalne človeške misli.

Ej, takrat je bil Boštjan še samski, fant od fare. Minko je ljubil, zaradi nje in zaradi zemlje je popihal v Ameriko, se vrnil, se oženil in dobival družino. Sedaj pa je Boštjan star, sivih las in leze počasi v grob. Nehote se spominja svojega očeta in se sebi zdi enak njemu ...

Boštjana je postarala žalost in osivela ga je skrb. Dà, če bi vedel, da se bo zgodilo tako, bi nikdar ne prišel iz Amerike, ker bi mu bilo marsikaj prihranjeno. Res, lepo je bilo živeti z Minko, to tiho ženo, nalašč ustvarjeno za njegov ponosni dom. Vse je znala prav in temeljito prijeti. Česar se je lotila ona, ni bilo nikdar zaman. In kako se je lotila! Kakor burja slabe strehe. Prav po moško je pljunila v roke, si zavihala rokave in dejala: »Z božjo pomočjo, Boštjan!« In on ve, da jo je sprva neverno gledal, a ko je videl, da zmaguje, je poprijel tudi on sam. Ženske so mnogokrat močnejše od moških, da, to se mora na vsak način priznati. Menda je moral Bog žensko obdariti s posebnimi zmožnostmi, z nekakšnim vplivom, ki vleče moške za njimi. Ženske so čudovita bitja. Kjer ne opraviš ti, ki si možak in korenjak, bo opravila ženska. Njegova Minka je bila žena na mestu. Bog ji daj večni mir in pokoj. Dolga, dolga leta mu je bila zvesta tovarišica skozi življenje, skozi napore, in dobro je prenašala skrbi. Vrasla sta se drug v drugega, da sama nista vedela kako in kdaj. Nenadoma se je pričel Boštjan nečesa bati. In prav to je prišlo. Žena je morala leči. Težko je dihala in nič ni jedla. Boštjan jo je spraševal, kaj ji je, a odgovarjala je, da bo prešlo. Zdravnika ni pustila poklicati, za gospoda pa je le prosila. Neke noči jo je nenadoma zmanjkalo. Boštjanu se je hotelo v bolesti razpočiti srce. Bog naj ji da večni mir in blaženost. Iskal je tolažbe pri ljudeh, a mu je niso dali. Tako se je zgodilo, so dejali. Ko je potožil sinu Boštjanu, mu je zabrusil: »Kaj pa hočete? Stara je bila in stari morajo umreti.« To ga je še bolj potrlo in mu vzelo vsako zaupanje v sina. Matevžu sploh ni ničesar potožil. Bal se je, da bi mu enakih ne zabrusil.

Doma ni strpel. Hodil je okoli, si je ogledoval polje, smukal žito, ga drobil med zobmi in okušal sladkobo. Včasih je zavil v zidanico, si natočil vina in po vse popoldne presedel ob neizpraznjenem kozarcu. Tako si je vsaj malo lajšal samotnost in žalost. Če ga ne razumejo ljudje, in mu nočejo dati tolažbe, ga bo razumela njegova zemlja. In kakor takrat, ko je odhajal v Ameriko, ji je tožil svojo bol, ji šepetal, da jo ljubi, saj mu je skoraj edina ostala izmed stvari, ki jih je v življenju najbolj ljubil in spoštoval.

Boštjan je toliko veroval v svoja sinova, Boštjana in Matevža. A močno sta ga razočarala. Boštjan je postal surovec brez nežne duše in brez dovzetnosti očetovske ljubezni. Oče ga je vendar vseskozi ljubil, zelo ljubil, izmed vseh najbolj. Bil je prvorojenec, poseben miljenček, a sin se je kmalu odvrnil od njega. Ugibal je, kaj ga je odbilo. Mar ni bil zmerom dovolj prijazen z njim in tudi dober. Mogoče je bil krivičen? Njegova vest je bila mirna, kot po dobro opravljeni velikonočni spovedi. Ne, on mu ni ničesar krivega storil. Če bi mu pa, bi moral biti toliko odkrit, da bi mu iz oči v oči povedal, kar mu gre ... Sin Boštjan že od nekdaj ni kazal prave ljubezni za grunt, za zemljo ... Kakor je videl, ga zemlja ni priklenila nase s tisto ljubeznijo, kot je njega in Minko in še marsikoga. Kmečka dela je zmerom opravljal z nejevoljo in skrito jezo, a oče je vseeno opazil in molčal. Premišljal je, kaj mu je, toda prišel je samo do zaključka, da ga zemlja ni vsesala. Do vseh domačih, je bil osoren in sila neprijazen. Tudi svojega brata Matevža ni mogel. S hlapcem Janezom pa sploh nista govorila. Kadar mu je hotel kaj ukazati, je povedal. najprej Matevžu. Kaj pa on, Matevž? Saj ni napačen, ne hudoben, samo preveč je zaverovan sam vase, svet zase je. Za nikogar se ne meni, vse mu je enako dobro, pa čeprav je tako narobe, da bi se sam Bog zjokal. Preden je šel k vojakom, je bil še nekam, pri vojakih pa ga je najbrže nekaj pičilo, ali se mu je kaj zgodilo ali ga potrlo — o tem molči kakor grob —, da je zdaj mrtvak, iz katerega se norčuje vsa vas. Zadnje čase se je jela širiti govorica, da zahaja Matevž v Križ k Novakovi Manci. To je očeta nemalo osupnilo in zveselilo. Fant se je vendarle spametoval in postal zopet človek kot se spodobi. No, če se bo iz tega kaj izcimilo, nikakor ne bo slabo. Star je zadosti, da lahko ve, kaj je prav, katera bo dobra zanj, da mu ne bo morda kasneje žal, kajti človek mora biti pri takih stvareh. Tako naj izbira, kot je on, pa bo vse življenje dobro vozil. Ko je dobil Minko, je ni in ni pustil, ker je videl in jasno spoznal, da je samo ona ustvarjena zanj in on zanjo. Dà, dà, ljudje naj bi rajši dobro premislili, preden se vzamejo, ker prepozno jokati nad nesrečo ne kaže in samo poveča žalost in razboli srce ... Pa tudi premožna je ta Manca Novakova. Edinka je, z doto bo dobila grunt. Lepo zemljo, obrnjeno proti soncu. Res, lepa je njihova zemlja. Na tak grunt bi se še on ženil, če bi ne imel sivih las in starih, utrujenih nog. Ko je na vse to mislil, pretehtaval različne možnosti in zgode, mu je bilo, kot bi bil sam mlad in da izbira nevesto, pripravlja vse, kar sliši k temu in že vabi v goste ... Zato je zavil v Lisec in si vesel natočil polič vina in kogar je zanesla pot mimo, ga je povabil, naj pije in mu živo razkladal, kako je bilo včasih in kako je danes, glasno razmišljal o spremembi med starim in novim časom.

Matevž sam ni zinil očetu o tem nobene. Zato se je spravil oče nadenj in ga prijazno pobaral:

»No, Matevž, kako je s teboj?« 

»Dobro,« mu je ta odvrnil.

»Kaj je res, da se ženiš?« je oče spregovoril besedo, dasi tega na kmetih ni v navadi.

Matevž je zardel in postalo mu je nerodno. Očetu se je zdel kot otrok, ki so ga zalotili pri prvem grehu.

»No, no,« se je šalil oče, da bi s tem ojunačil sina, »kar povej, nekaj sem že slišal, pa sem si rekel, da te bom sam pobaral, ker hočem zvedeti resnico iz tvojih ust. Na vaške čenče in babje jezike se ne moreš in tudi ne smeš zanesti. No, kako je? Kar povej!« 

»Hm,« se je sin odhrkaval iz nerodnosti. »Prav za prav je res. Z Novakovo iz Križa. Mislil sem vam že povedati, a sem zmerom odlašal. Včasih sem vas videl slabe volje, žalostne, večkrat pa nisem bil tudi sam pri volji. Za predpust se misliva vzeti.« 

»Tako, tako,« je oče prijazno kimal. »Prav, prav, zadosti si že star. Napravi kakor veš in znaš, da se ne boš kesal. No, saj punca ni napačna, vsaj kolikor jo jaz poznam. Poštenih in dobrih staršev je. Z očetom sva bila skupaj v Ameriki. Dober delavec je bil, pa pošten, da se reče. Kadar nas je povabil, ti je do smrti zameril, če nisi kozarca do kraja izpil. On je bil dve leti dlje tam,« je oče po kmečki navadi nekoliko pomodroval, kar je sina zveselilo.

Še in še sta se pomenkovala in oba sta bila kot prijatelja, ko se po dolgih letih snideta ob poliču vina v prijaznem ozračju zidaniških sten.

*

Saj vemo, kako je, če se mladi ženijo. Takrat je veselo, da se reče, hrepenenje po bližnji sreči, nežnost na vseh koncih, pripravljanje in nestrpno pričakovanje. To za mlade. Za stare pa je nekoliko drugače. Starši se takrat čutijo še bolj stare, ker vidijo že drugi rod, ki stopa ponosno v življenje, sreči naproti, medtem ko lezejo oni počasi, v grob, smrti v objem ...

Boštjan je bil kar žalosten. Okoli se je vlekel kakor smrt, postajal na koncu vrta, gledal proti Liscu, proti modrim hribom in včasih mu je nehote pripolzela solza v oči in zdrsela po zoranem licu. Da, ko je bil on mlad! To jo bilo lepo, res lepo in ni mu bilo žal življenja, toda usoda človekova je, da se rodi, živi in umira. Boštjan gleda sedaj sadove svojega dela, počiva in odmira. Vsak dan se čuti bliže smrti, o kateri venomer premišlja in tuhta. Spočetka mu je bila misel nanjo zoprna, grenka, končno pa se je z njo sprijaznil. Kadar je bil posebno žalosten, jo je v duhu klical za božjo deklo, ki naj že vendar pride, da ga odvede s seboj ... Umreti prav za prav ni nič groznega. Da, za mlade že, za mlade, za stare pa res ne. S smrtjo si rešen trpljenja in skrbi. Že zaradi tega se splača umreti. E, pa z Minko bo skupaj ...

»Je že tako,« je vzdihnil, ko se je zbudil iz gledanja proti Liscu. »Tako mora biti.« 

Človeška pot je res malenkostna, kratka. Rodijo te, še pošteno ne zadihaš in že ti pojo bilje. Ko si mlad, se ti zdi življenje dolgo, kajpak, ko gledaš na velikansko goro pred seboj, a nenadoma si preko nje in grob je izkopan na drugi strani, tik pod njo. In kaj ti preostane drugega, kot da stopiš vanj, skleneš roke v poslednjo molitev in se vdaš v božjo voljo? — Tako je potlej premišljeval in ugibal ter se samemu sebi zdel učen in pameten. Ej, če bi on študiral za gospoda, bi bil gotovo tak pridigar, da bi ga poslušali z odprtimi usti! Postavili bi ga najmanj za tehanta, če ne še več. No, to je dobro, da še vseh imen ne ve, ha, ha ...

Nenadoma se je udobrovoljil in pričel si je tiho požvižgavati, menjaje s prepevanjem.

»E, oče, ste dobre volje?« ga je ogovoril Matevž, ki je pri kozolcu zbijal nekakšen zaboj.

»Kaj pa čem! Dobro volje ali ne. Umreti bo tako in tako treba. Zakaj pa bi ne šel s pesmijo na drugi svet? Sam sveti Peter me bo vesel. Takole bo dejal skozi sivo brado: ‚Viš ga, Dolenjca, saj si, saj vem, poznam te, s pesmijo pride v našo srenjo. Ga imaš morda kaj pod klobukom?‘ ‚Nak,‘ bom rekel, ‚pod klobukom ga pa nimam, samo dobre volje sem, o, to pa. Pa kaj bi ne bil, če sem do nebes priromal!‘ Viš, prav tako bo, saj že kar naprej vidim svetega Petra s svežnjem ključev, ki ga rad skrivaj malo cukne v kakšni nebeški oštariji, potlej že kar vem, kakšni so angelci, ki imajo prekratke kikelce, da jih v noge zebe, no, in vse vidim natanko. Le čakaj, ko prideš v leta, boš videl enako in boš lahko govoril svojim otrokom, kaj ti je pravil oče, preden jo je popihal pred nebeško dver. — Kaj pa zbijaš?« 

»I, nekakšen zaboj.« 

»Kaj ti pa bo?« 

»Moram nekaj napraviti. Človeku zmerom prav pride. Pa svoje cunje mislim tu noter zložiti, da jih ne bom po lojtrnicah razlagal, ko se bomo v Križ vozili.« 

»Prav, prav,« je kimal oče in ni vedel nobene več reči.

Matevž je izvlekel cigarete.

»Boste kadili, oče?« 

»Nak, kadil pa ne bom. Ne, čakaj, pa mi daj eno, no, da bom videl kako se puha. Že dolgo nisem.«

Vzel je cigareto, jo posvaljkal med prsti, jo vtaknil v usta in si pustil prižgati. Potlej je ves blažen puhnil oblake dima.

»Saj ni tako napak,« je dejal, ko je sedel na plužnje. »Nič čudnega ni, da ga tako palijo. Še jaz bi se ga naučil, če bi ne bil tako star in zanič.« 

Matevž ga je samo gledal in obraz mu je sijal v smehu. Tako razpoloženega očeta že dolgo ni videl. Posebno zadnje čase je bil potrt, sam zase in je le z malo katerim spregovoril, kaj več pa sploh ne. Danes pa ti govori kakor ženska. Vse mu pride na misel.

»Veš, Matevž, na otročje mi že gre,« je dejal in skrito pogledal sina. »Star postajam, ves sem že bel in smrt me straši za vsakim grmom.« 

Matevž je takoj opazil, da ga je oče postavil na poskušnjo. Zato je zresnil poteze.

»Bežite, bežite, oče, ravno v najboljših letih ste, ko človek najlaže presoja, kaj je prav, kaj ne, kaj bi bilo dobro in tako naprej. Veste, mlad človek je preveč zaletelast.« 

»Že, že,« je kimal stari. »Človek mora zmeraj dobro premisliti, preden kaj napravi. Bolje je, če se noče potlej kesati.«

Matevž je molčal. Čez čas se je spomnil:

»Oče, kdaj bova šla pa snubit? Manca me že priganja in me sprašuje, če se mislim skujati.«

»O, kar zdajle, če hočeš. Samo še pražnje se oblečem pa grem.« 

»Tako se pa spet ne mudi,« se je sin smejal očetovi dobri volji.

»Pa v nedeljo, če že tako hočeš.« 

»Prav. V nedeljo popoldne. Velja.« 

Oče je počasi odtaval proti hiši, Matevž pa si je prižgal novo polovico cigarete, puhnil v zrak, jo vzel iz ust in položil na tnalo, kjer se je živahno kadila v sto in sto kolobarčkov ter se mešala s sinjim prahom, in zbijal naprej.

*

Končno je prišlo vse to tudi Boštjanu na ušesa. Ha, račune delajo brez krčmarja. To ne gre! Kaj pa on, mar nič ne pomeni? Najstarejši je, pravico ima odločati, kako se bo zgodilo. Na noben način ne tako, kot sta si domislila oče in Matevž. Zahteval bo drugače, pa četudi se svet zlomi na dvoje. Ne, on se ne bo ubijal na gruntu! Čemu? V tem ne vidi potrebe, sile in ljubezni. Kdo pa je prav za prav še tak bebec, ki govori danes o ljubezni do zemlje, do grunta? — To so preživele misli starih ljudi, ki jim je bil grunt vse in so samo sanjali o lepih minulih časih. Tepci! Boštjan zaničuje vsakogar, ki pravi, da grunt ljubi. Ljubezen do grunta mu je neumnost. Le kako moreš ljubiti mrtvo stvar? No, žensko, to ljubiš iz duše, tudi mater in očeta še nekako ljubiš, ampak, ljubiti zemljo je nesmisel, ki mu zlepa ne najdeš para. Njegov oče, človek starega kova, mu je vedno pridigal o ljubezni do zemlje. Sprva ga je mirno poslušal, čeprav mu ni verjel, potlej se je njegovim besedam smejal, nazadnje pa jih je zaničeval. Gotovo mu je govoril samo zato, da bi ga priklenil na delo, da bi postal varčen, dober in pohleven kakor jagenjček in usmiljen ko vsi svetniki in svetnice božje. Naravnost otročji je bil oče s svojim govorjenjem. Kdo mu naj verjame? Morda zapit kajžar, ki bo jokal ob njem, da si bo prislinil šilce žganega ali kozarec vina, on pa, Boštjan, človek, ki ga je izšolalo novo življenje, misli in ugibanja, pa si kaj takega ni pustil tvesti. Nekoč, ko je bil nekoliko pijan in mu je oče pridigoval, naj vendar ne bo tak, kot je bil njegov nesrečni brat Miha, ki ga je pijanost spravila s tega sveta na drugega, naj se vendar drži doma, ker dom se ne bo njega, in naj vendarle sprevidi, kaj je za kmečkega človeka zemlja in grunt, takrat mu je bilo dovolj. Zbral je misli in pošteno zabrusil očetu, naj že vendar neha s svojimi pridigarskimi čenčami. Za tehanta naj bi šel, ne pa za kmeta, ko zna tako dobro govoriti. Od takrat je imel mir. Včasih mu je bilo žal, ker mu je le preveč povedal, a navsezadnje je sprevidel, da je bil prisiljen napraviti konec praznim marnjam. Kajpak, oče je hodil potlej poklapan in v dve gube in novi sivi lasje so mu pognali na temenu, a za to se Boštjan ni menil. Čemu? Tudi on bo star, s sivimi lasmi, in tudi on je že sedaj pripravljen, da mu bodo njegovi otroci brusili iste besede. V življenju se vse ponavlja. Jaz očetu, otrok meni. Mar ni življenje samo prepir? Res, lahko bi bilo lepše, a zato bi moral človek vse ljudi postreliti in jih nanovo šolati in šibati. Kajpada je vprašanje, če bi s tem sploh kaj opravil. Ljudje smo preveč nagnjeni k slabemu. Lej ju, Adama in Evo! Sama sta bila, pa sta grešila. Kako bi mi ne, ko nas je toliko! Ah, neumne, tope misli! Človek skoraj preveč misli, kar bi mu včasih ne bilo treba. Le zakaj je dal Bog človeku pamet? Živali je nimajo, a so vseeno srečne, ljudje pa, ki imamo možgane, smo tako nesrečni ... Ba, neumnosti, norčavosti in besede za berače, ki prosijo pozimi kruha in žganega.

Boštjan noče grunta. Če misli oče, da ga bo dal njemu kot najstarejšemu sinu, se presneto moti. On grunta za nobeno ceno noče. Ne ljubi se mu delati, pehati se, garati in imeti zastonjske skrbi. Čemu? Kmet je najbolj bedasto bitje na svetu. Vse življenje gara in si žuli roke do krvi, a ne ve za kaj, za koga ... Zabave ne pozna, uživanja nima, razen ob nedeljah nekaj kozarčkov več vina. Kaj ima potlej od življenja, ki teče hitro mimo, da si kar na mah star in osivel, zrel za grob in črve? Ha, ha ... In koliko je še takih, ki jim je grunt vse, pomeni jim višek življenja; srečne se čutijo, če smejo sejati in se paliti v soncu in skrbeti, kaj bo čez mesec pognalo iz zemlje! Dolžnost vsakega človeka je, da si sam skuje srečo, da si izbere življenje, kakršno je njemu samemu všeč in po volji. On, Boštjan, ki se ima za treznjaka in pametnjaka, si bo skoval življenje po svoje. Dovolj bi bil neumen, če bi ostal doma, se paril na soncu in se potil z nehvaležno zemljo, ki ti rodi prav toliko, da si lahko vsak dan sit in nič več. Za gvant in fronke moraš že gledati, da te ne stisne in ne pride do rubežni. Ne, takega življenja on noče in ne bo sprejel pa kraj besedi. Boštjan hoče svobode. Kmetje pa niso svobodni. Odvisni so od Boga, vremena, dela in še marsičesa. Pravijo, da je kmet gospod. Lažnivci! Slabši je kot berač. Berač je strgan in ve, zakaj je strgan: zato, ker ne dela in ne devlje na kup; kmet je tudi strgan, a dela in gleda na vsak krajcar ...

Zato bo šel Boštjan v mesto. Pri očetu bo zahteval, naj mu da namesto grunta rajši bogato doto, da bo lahko dobro shajal, in ki mu bo obenem služila za težke dni. Teh mislij je bil že dolgo. Odkar se je v trgu seznanil z Lojzko, ki je pri Krčonu za natakarico in služkinjo, pa sploh ni več podvomil v svoj načrt. Razložil ga je tudi njej in bila ga je vesela. Tudi ona bi rada dobro in srečno živela, brez skrbi in ob pametnem in ljubečem možu. In Boštjan zgleda, da bo tak. Res, ni napačen, in če ga primerja z drugimi fanti, se ji zazdi kakor mesec sredi temne, neprodirne noči. In dober je. Kadar je v družbi, plačuje za pijačo in sili vsakogar, da pije, četudi ga nič ne pozna. Za drugimi dekleti se ne ozira, medtem ko imajo nekateri fantje na vsak prst po pet deklet. Zvest ji je in zanj se nikdar ne boji ...

Boštjan že ve, kaj si je izbral. Ponosen je na Lojzko, in če kdo preveč škili za njo, ali se celo surovo obregne obnjo, ga grdo pogleda ali si zaviha rokave, če pa to ne zaleže, mu zabrusi: »Fant, pusti dekle, če nočeš imeti opravka z mojimi pestmi!« In Lojzka ga takrat poboža po licu in mu reče prijazno besedo, zvečer pa, ko vsi odidejo, sede k njemu na kolena in ga poljublja, da imata oba usehla usta. — Ej, to je življenje, to ljubezen! Ha, ha ... Pa naj kdo trdi, da ni lepo živeti. Lepo je, samo znati je treba. Človek sam si lovi srečo, ker nima peroti, da bi ti priletela v naročje!

Tudi Lojzka ima nekaj prihranjenega. Veliko ne, nekaj pa bo že zaleglo. No, na njen denar sploh računati noče, ker je preponosen. Tak fant kot je Boštjan! Saj bi ga bilo lahko sram do obisti. Glavno je, da je dekle dobro in ljubeče. Z denarjem, ki mu ga bo dal oče za doto, si bosta vzela v mestu v najem gostilno ali majhno restavracijo in bosta živela. Ona bo vodila gospodinjstvo, on pa se bo klanjal gostom, jim prigovarjal, naj pijejo in prigriznejo njihove krvavice, saj so dobre in okusne kakor med, no, sploh tako se bo vedel kot Krčon, ki ima v svoji gostilni vodno dosti ljudi. Slabo jima nikakor ne bo šlo. V začetku morda že, ker vsak začetek je težak, a pozneje si bosta opomogla in obogatela, da ju bodo zavidali vsi, ki ju poznajo. In kadar bo prišel v mesto k njima kak domačin, mu bosta razkazala gostilno, mu dala pijače in jedi zastonj, ter na njegovo vprašanje, kako živita, vzkliknila: »Sijajno!« Glas o njunem blagostanju se bo širil do zadnje vasi, kjer so kadar koli izgovorili Jernejčevo ime. Dà, tako bo, prav tako. Boštjan se ne boji samega zlodeja. Polomil bi mu kremplje in strl betico, da bi še na pomaganje ne utegnil poklicati. Ha, ha ...

Mel si je roke, odpiral listnico in se imel za gostilničarja. Kaj Krčon! Ta je ničla v primeri z njim. Trški revček, h kateremu hodijo samo kmetje in mali uradniki s sodnije. Notarja in sodnika še ni videl pri njem. O, pri Boštjanu pa bo zbrana vsa gospoda od uradnikov do sodnikov, notarjev in advokatov.

Da, jezilo ga je prav za prav samo očetovo in Matevževo ravnanje. Računarja brez krčmarja! Ba! Pa kaj bi se za to sploh menil! Škoda vsake misli. Tako mora biti, kakor bo on hotel in ukazal. Matevž mora Novakovo na vsak način pustiti in si izbrati drugo, z bogato, pošteno doto. No, pa dota ga ne briga, poglavitno je, da njega dobro izplačajo. Toliko, kot je vreden grunt. Po pasje ne bo šel od hiše. S takega grunta! Očeta bi bilo sram bolj kot njega, če bi moral praznih rok od hiše. Matevž mora gospodariti doma ali pa naj gre grunt k vragu. Sicer ga nič ne briga, dobro pa je kljub temu, če vzame bogato, ker oče potlej ne bo smel javkati, da nima denarja za njegovo izplačilo. Nekaj trdih besed bo vsekakor moralo še pasli. Boštjan bi lahko tudi sam prevzel grunt, ga potlej prodal, a tega noče napraviti, ker je preodkrit, in bi mu potlej očitali zahrbtnost in podlost. Tega pa noče, že zaradi svoje časti ne ... Pa kaj bi marnjal? Boštjan se niti zlodeja ne boji, pa bi se očeta in brata, ki sta prav tako človeka kot on. Nikogar se bati, to je poglavitno! In tako je namen že na pol uresničen.

*

Ajda se je zrelo nasmehnila in povabila žanjice v vas. Prišle so, se sklonile globoko v dve gube, da se jim je krčilo srce, in mahale s srpi po zrelem sadu. Čebelice so živahno priletavale, se poljubljale s poslednjimi cveti, odletavale in zopet prihajale. Jesenski hlad je vzel soncu skoraj vso moč. Kamor pogledaš, je vse naokoli rdeče, rumeno, različnih pisanih barv, in če bi kdo uporabil take barve na platnu, bi mu skoraj ne verjeli. Zmazek, bi dejali, laž ... A bili bi krivični. Jesen je najbogatejša v barvah, v lepoti. Ne poletje ne pomlad ji nista enaka. V pomladi prevladuje zelena barva, poletje se šopiri z zlatom, a kaj vse to z božajočimi in mirno-veselimi in šalečimi barvami jeseni!

Kmetje so bili nekam mrzlični. V delo so se zaganjali kar brez smisla, in delo jim je zmerom sililo pred oči, v roke, da še pomisliti niso utegnili, kaj naj počno zdaj, kaj bo treba poprijeti potlej, ko postore to in ono. V njih je bival nekak trepet pred dežjem, pred zimo in pred smrtjo, saj jesen spominja na smrt. Ko človek umira, je najlepše. Spomine budi, joka za dnevi, posejanimi s soncem in radostjo, sem in tja se zveseli še življenja in počasi odmira in sklepa roke za večno molitev v grobu. Taka je jesen, tak človek, žival, sleherno bitje na zemlji ... Zima pa je smrt, utež, ki vleče človeško dušo k sebi, da je otožna in da komaj čaka vstajenja. Čudovita in krasna so pota narave.

Pri Jernejčevih so morali spet najemali v tabrh. Prosit je šel Matevž. In naprosil je Pavličkovo Mano, Šubčo Rezo in Pangrečo Mico. No, nekaj bo zalegla tudi domača. Kadar bo treba, bo šla domov in skuhala štrukljev za žanjice. Pričele so zgodaj zjutraj, ko so bile še vse krmežljave. Matevž jim je mislil ponagajati.

»He, he, zaspanke, zakaj ste pa sinoči tako dolgo čule? Posebno še ti, Mana, ki se kar ne moreš dneva nagledati? Joj, kakšna si! Kdo pa je sinoči rogovilil okoli tvojega okna, a, Mana?« 

»Kaj te briga!« mu je ona zabrusila in nemoteno sekala po bilkah.

»No, briga me ne, briga, ampak radovednost me ima, saj veš, tudi moški smo včasih vaše sorte.« 

Mana ni hotela ničesar slišati. Reza in Mica sta se dregnili s komolci in pomignili Matevžu, češ, le daj jo. Ta se je še bolj ojunačil.

»Mana, le počakaj, bom že Orlakarju povedal, da imaš z nekim drugim opraviti. Le počakaj! Saj vem. Orlakar je majhen, včerajšnji pa je bil longin, da bi ti lahko zvezdo za god odščipnil in ti jo dal na glavo. No, ali se motim?« 

»Tiho že bodi!« je že skoraj jezno zarentačila. »Svojo opazuj, če ti je toliko do babjih kikelj!«

»Saj jo, o, pa še prav dobro!« 

»Prav, mene pa na miru pusti, če hočeš, da bom na vajino svatbo prišla in vama srečo želela,« se je nekoliko udobrovoljila, ko je videla Matevžev nagajivi obraz.

»No, saj nisem mislil nič hudega, samo radovednost me je imela. Kdo pa je bil, a?« 

»Oče,« se je ona odrezala.

»Oče? Ta je pa iz trte zvita, Mana!« 

»Če ne verjameš, pa nič.« Obrnila se je do Reze in Mice. »Kaj pa vidve mislita, kdo da je bil?« 

Skomignili sta z rameni in s smehom na ustih odmajali z glavami.

»Jernejčev Matevž je bil, nihče drug,« se je Mana nasmejala. Prasnili sta v smeli, kazali nanj, in se vso tri dolgo smejale, da je bilo fantu kar nerodno.

»Gotovo si se zmotil, Matevž,« ga je podražila Reza.

»Saj je njegovi tudi Mana ime, zato ni čudno,« je dodala še Mica.

»Zdaj pa povej, če nisi ti rogovilil,« ga je silila Mana, ki se je kar nekam oddahnila. Matevžu ni kazalo drugega, kot da je v smehu rekel:

»Nak, si me pa že s Kravcarjevim Gašparjem zamenjala. Meni se kar zdi, da se je v mesecu njegov nos svetil. Pa reci, če ni res.« 

Več ni poslušal. Odšel je na drugi konec njive. Dekleta pa so se potlej še dolgo šalila in jemala v besedo vse vaške fante, ki so bili količkaj prida.

»Ampak tale Ozimkov pa res ni nič prida. Pije kot krava na luži in govori kakor Ribničan,« je govorila Reza.

»Nak, pa res ni,« se je zravnala Reza in si popravila rumene lase, ki so ji silili izpod rute.

»Reva tista, ki ga bo vzela. Jaz bi ga za ves svet ne, pa če bi me tudi sam ljubi Bog vklepal v njegov zakonski jarem,« je vedela Mica, ki ga je včasih rada pogledala, a jo je kasneje zmotil Antončkov Martinek.

»Kajpak, Martinek je boljši,« je zbodla Mana.

Mica je vzrojila:

»Boljši je, da veš, fant, kakršnih je malo Take moraš iskati z leščerbo pri belem dnevu. Tvoj Orlakar se lahko skrije.« 

»Pa grunt ima,« je navidezno branila Reza.

»Grunt ima, grunt,« je poprijela tudi sama, »Martinek pa nič. Sobenjak je, berač, ha, ha ...«

»Dober fant je in rada ga imam. Ne pije, ne kadi, za drugimi ne meče oči in tudi on me ima rad. Pa recita, če ne bova lep par. Kar ponosna sem nanj!« 

Prihajal je zopet Matevž. Hodil je zamišljeno in gledaje v tla.

»Ampak, naše pa dolgo ni. Le kje hodi! Lačen sem, da bi najraje legel in zaspal.« 

»Aha,« ga je prijela takoj Mana za besedo. »Zakaj pa nisi spal? Si bil v Križu, kaj? Jaz ti bom že dala ponočevati, da si potlej drugi dan neraben za delo! Kaj si pa sploh že danes napravil? Nič. Samo pohajkuješ! Ej, če bi bil ti moj! To bi te imela na vajetih!« 

Matevž se je široko nasmejal. Ugajalo mu je, da se je Mana tako razhudila.

»Ti mene? Beži, beži, saj nisem kojek iz lecta. Še Orlakarja nimaš, pa bi imela mene, ki sem orjak spričo njega. To ti kar njemu pravi, če te bo voljan poslušati, ha, ha ...« 

»Te je, Mana, te je?« je pihala Mica.

»Nič me ni.« 

»Kako bi jo pa, če bi sam zlodej pri njej nič ne opravil!« je rekel Matevž in krenil na pot, da pogleda, če ne gre že morda dekla z zajtrkom.

Res se je majala po hribu navzdol in videti je bilo, kako je zdihovala.

»Saj ne neseš železa,« je zavpil Matevž.

»Ne, ne tisto ne,« je odvrnila pod težo velikanskega jerbasa, pokritega z rdeče-križastim prtom.

»No, potlej pa stopi, lačen sem že.« 

Stopil je k dekletom in jih povabil k zajtrku.

Ko so pojeli, je dejal:

»Zdaj bom pa lahko vezal snope, zdaj, ko sem si privezal dušo.« 

Zavihal si je rokave, pljunil v roke in pričel. Ena, dve in snop je bil zvit ...

»Priden bo,« je resno spregovorila Mana. »Takega bi se res ne branila k hiši. Za tri bi zalegel.« 

Dekleta so kimala.

»Pa začnimo še me!« je predlagala Reza.

»Dajmo! V božjem imenu!« so dodale one in so dvignile.

Zapeli so srpi, sonce se je zasmejalo, ker se mu je dobro zdelo, priletele so čebelice in jim delale kratek čas.

*

Boštjana ponoči ni bilo domov. Prikolovratil je šele dopoldne, ko je bila vsa vas v največjem zaletu dela. Doma ni bilo nikogar, razen očeta, ki se je sončil ob čebelnjaku.

»Kje si pa bil tako dolgo?« je naposled le pogrelo očeta, ki mu ni bilo všeč, da Boštjan meni nič tebi nič postopa brez dela in zapravlja v trgu denar.

»V trgu. Opravke sem imel.« 

»Pa ne dva dni.« 

»Mar me dva dni ni bilo? Zvečer sem šel in danes je jutro,« mu je takoj zabrusil in hotel iti. »Je kaj pripravljenega zame? Lačen sem.« 

»Boš že videl. Če bi jaz kuhal, bi vrgel v pomijek za prašiče,« ni mogel oče držati jezika.

»Hm,« se je sin namrdnil. »Zato pa je tako. Vsak vleče na svojo stran. Vi tako, Matevž po svoje, hlapec in dekla pa spet drugače. Zato pa gre vse skupaj vragu naproti. Vi pa še zmeraj samo pridigale kakor tehant s kanceljna.« 

»Molči! Sem te mar tako učil?« 

»Že spet pridigate?« 

»Le norčuj se! Dolgo se ne boš več.« 

»No, no ...« se je zlokobno nasmejal in uprl roke v boke, češ, povej še kaj stari, danes se mi prav ljubi poslušati tvoje čenče.

Oče pa je molčal in gledal čebelice. Čez čas se je obrnil k sinu.

»Poslušaj, Boštjan, bodi vendar pameten! Matevž se bo zdaj ženil in jaz bom dal na pomlad gospodarstvo iz rok. Prestar sem in nimam več moči, da bi mogel voditi, kakor je dobro in prav. Dóma se drži in zberi si žensko, ki bo zate, saj veš, da bom dal grunt tebi.« 

»Jo že imam,« je ponosno izrekel.

»Prav, Boštjan! Če je dobra in pametna, jo bom rad sprejel za našo novo gospodinjo.«

Boštjanu je postalo malce nerodno. Ko je gledal pred seboj očeta vsega sivega in sključenega, ga je stisnilo okoli srca, da ni mogel izgovoriti besed, ki jih je v svoji notranjosti že dolgo pripravljal. Uvidel je, da bo moral ubrati drugo pot. Zelo se mu je zasmilil osiveli oče ...

»Oče,« je začel s poudarkom.

»Kaj je? Ti ni kaj prav morda?«

»Ne, ni mi. Grunt dajte raje Matevžu, mene pa izplačajte.« 

»Kako?« se je on začudil in sprva mislil, da ga niti ne razume. Toda, ko so mu po ušesih le še vedno zvenele ene in iste sinove besede, je doznal, da ga je slišal in razumel prav. »Kako misliš? Grunt naj dam Matevžu, tebe pa izplačam? Kaj ti je vendar? Mar ti ni nič do grunta, do zemlje? Jaz sem se toliko pehal zanj, ga obdeloval in ljubil, tebi pa ni nič do njega. Veš grunt je kakor človek ...« 

Boštjan je zmignil z roko in tiho zaklel, a oče mu je videl v dušo.

»Boštjan!« je važno povzel. »Kaj se še zmeraj nisi spametoval?« 

Sin je molčal.

Oče je nadaljeval:

»Če nočeš grunta, kdo ga bo pa imel? Ali naj ga vzamem s seboj v grob? In ti veš, da bi dal rad svojemu človeku, človeku svoje krvi, ki ga bo ljubil, kot sem ga jaz, če ne še bolj. Ali nisi nič ponosen na svojo zemljo? Jaz sem si v mladih letih zmeraj mislil: ej, ko bom jaz gospodar, ko bom lahko rekel: ta zemlja je moja, moj je dom, moji so otroci in žena in vse, kamor ti seže oko ... Ali ti ni res nič? Boštjan! V oči mi poglej, saj nisi tat!« 

Boštjan je dvignil glavo in težko pogledal očetu v oči.

»Kaj pa misliš? Kaj boš napravil, če te izplačam?«

»Oženil se bom in odšel v Ljubljano.« 

»In tam?« je prav za prav zanimalo očeta.

»Gostilno si vzamem v najem, ali jo pa bom kupil,« je kot nevedno dete razlagal svoj načrt.

Očetu se je zasmilil v dno srca.

»Mar misliš, da je v mestu vse zlato, vse lepo in na dlani ter posejano z rožami? Po svetu sem bil, v Ameriki, in vem, kako je. Težka je in pošteno je treba delati. Premisli še, Boštjan!«

»Sem že.« 

»Do kraja?« 

»Do kraja.« 

»Ampak, Boštjan ... Oče je še nekaj izgovoril, a ni mogel. V vratu ga je stisnilo, da mu je zastala tudi sapa ...

»Grem in konec. Grunt dajte Matevžu, ki naj pusti Mano pri miru, mene pa izplačajte.« 

»Ti pusti Manco v miru! Dobra punca je. Nič nimam proti njej. To ti lahko rečem: srečen zakon bosta sklenila.« 

Boštjan se je ob mislih na Lojzko namrdnil. Le, se je zasmejal sam pri sebi. Zastran njega so lahko vsi srečni ali pa nesrečni in žalostni do groba, kakor jih je volja. On se ne bo menil za nikogar. — Postal je zopet stari Boštjan. Nič več ni videl očeta pred seboj, njegovih sivih las, skrbi, ki so se spremenile v brazde in gube, in dolgih let ... Pred njim je stala samo lastna sreča, zadovoljstvo in udobnost

»Sicer me prav nič ne briga, kako boste napravili. Grunta ne maram in konec besed. Star sem dosti, da vem, kaj delam, in je gotovo, da sebi ne bom kljubal.«

»O, star si res že dosti, nič ne rečem,« se je oče pomenljivo nasmehnil in trdo uprl vanj svoj pogled, da ga je sin komaj zdržal. »Kaj delaš, pa ne veš. Ne zameri, saj sem tvoj oče.« 

»O tem ne bova govorila,« mu je zabrusil.

»Kakor hočeš! Pa molčiva!« 

Obrnil se je k čebelicam in kar hudo mu je bilo, ko jih je gledal: vesele, živahne, on pa je bil star in siv. Joj, kako se je zavedal svoje starosti, odvečnosti. V oči so mu pripolzele solze in zaželel si je smrti. Saj v zemlji se tako prijetno spi. Roke imaš sklenjene, trdno se oklepaš križa in prste prepleta rožni venec. Vsepovsod je mir, okoli tebe in nad teboj, le včasih te zmoti v spanju farna ura, ki zemljanom preglasno meri čas smrti. Sklonil se je in zaril prste v lase, ker ni hotel, da ga vidi sin jokati ...

Boštjan je še postal. Ko pa je videl, da oče molči, si je popravil suknjič, ki ga je imel ogrnjenega preko ramen, in odšel proti hiši.

*

Ko je oče začutil, da je sam, je globoko zavzdihnil. Zavedel se je, da je najnesrečnejši človek na svetu. Da, nekoč je bil najsrečnejši. In preobrat je prihajal polagoma, kakor bi mu kdo na vrat nastavljal zanko, ki bi ga počasi stiskala. Začelo se je z ženino smrtjo in potlej je šlo venomer dalje. Saj skoraj ni bilo dneva, ki bi mu ne prinesel česa grenkega, črnega in užalujočega. Na, in zdaj še Boštjan, njegov prvorojenec, v katerega je položil vse svoje življenje, ves svoj trud in ljubezen, bodočnost zemlje in svojega rodu. Čez ime svojega rodu lahko napravi križ in mu želi večni mir in pokoj. Matevž bo šel, ljudje bodo rekali: »Ta se je priženil od tam in tam.« Ustanovil si bo svoje ognjišče in imenoval svoj rod. Boštjan pa, ki je bil določen za naslednika, hoče v Ljubljano ... Joj, kako je to žalostno! Oče je znova zavzdihnil in bil nevoščljiv veselim čebelicam. Le čemu je človek bitje s pametjo? Živali so vedno srečne, človek pa, ki misli, je zaradi misli nesrečen ... Kako čudno bitje je človek! Moj Bog!

Gledal je čebelice brez smisla in misli. Ko se je spet zavedel samega sebe, mu je bilo hudo.

Ugibal je, kako more biti nekdo, kot je njegov sin, tako malobrižen za zemljo, to preljubko zemljico, za zlata polja, kjer najde človek v žalosti in trpljenju vso uteho, da se preda pozabljenju in je, če ne že vesel, vsaj potolažen in pripravljen za nov odpor, ki je lahko še trpkejši od prejšnjega ... Dolbel je po sebi, če ni morda sam kriv. Mar je res? Ne, saj on in žena sta ga vzgajala vseskozi po pameti in srcu, mu vlivala ljubezni do življenja, do soljudi, do brata in zemlje. Zgledalo je, da bo dober človek, saj mu je še njegov oče zmerom govoril, da bo dober in pameten človek. A človek se mnogokrat sprevrže, kakor bi rekel, ali bolje, samega sebe zavrže, svoj značaj, izročilo krvi, očeta in matere, prednikov iz vsega svojega rodu. In čemu zavrže? Ali iz malomarnosti, komu na ljubo? Oboje je mogoče, si takoj odgovori na vprašanje. Mnogokrat iz malomarnosti, ker mu ni nič do svoje časti, ponosa in vrednosti, včasih pa tudi zaradi drugega človeka, ki ima ali moč ali vpliv. Da, da, Boštjan se je prav gotovo zavrgel zaradi vpliva, ki ga je imel nanj kak človek. Brez dvoma! Saj ni treba niti dolgo pomišljati. Dekle ima, in kakor je slišal iz babjih čenč, v trški gostilni. Kelnarica je! Fej! Tako babure niso nič prida. Da, saj ve, kakšne so bile v Ameriki ... Če si se ji samo nasmehnil, bi ti šla takoj sedet na kolena in te za kozarec vina božala in se ti ljubkovala. E, fej! Le kako je mogel Boštjan tako pasti! Oče mora kar Boga zahvaliti, da je Minka že v grobu, ker bi ne prenesla tako sramote. Gotovo pa je, da se je ob tej novici obrnila dvakrat v grobu. Ne, saj nič ne reče, ker dekle morda nima premoženja, saj ga njegova žena tudi ni imela, ampak tega ne more in tudi ne bo prenesel, da sili njegovega sina v Ljubljano. Kajpak, dobrega in lagodnega življenja se ji hoče, dama hoče biti, gospa z belimi ročicami, brez dela, s služkinjo seveda. Ha, in gostilno bosta imela, da bo še druge zapeljevala, ker je bil eden premalo. Vražja baba! Da le morejo biti taki ljudje na svetu! Če bi bil on tak, bi raje sploh ne živel in bi samo Boga prosil, naj ga čimprej vzame s tega sveta, da bi ne delal napotja in pohujšanja ... Oh, le misli diše po farizejstvu! Gospod pa je pred tem zmerom svaril in pridigoval. Zato mu jih je bilo takoj žal in hotel si je domisliti, kako je prišel do njih.

No, nič bi ne nasprotoval, če bi sin pripeljal dekle domov, da bi postala kmetica, nič, četudi bi jo dvignil iz blata in če bi vaške čenče še tako klevetale. Za te se on ne meni. Bodi človek in za čenče se ne brigaj, četudi ti drekajo na glavo, je bilo njegovo načelo. Ti delaj po svoje. Morda bi bila dobra gospodinja in navsezadnje tudi delovna kmetica in on bi se z njo razumel. Pošalil bi se z njo, ji voščil vsako jutro dober dan, povprašal kako je spala, če ni imela sitnosti s kakšno bolho pa tako ... Nasmehnil se je lepim mislim, zmahnil z roko in odgnal čebelo, ki mu je plezala po licu.

»Lepe misli, ha, ha!« je vzdihnil. »Joj, Boštjan, kako si neumen! Menda mi gre res že na otročje. — Kajpak, star sem in ni da bi človek samemu sebi zameril.« 

Nanagloma se je domislil žene in mladih let, ko sta pričakovala prvega otroka. Kako svete ure so bili hipi pričakovanja! Minka mu je zvečer po opravljenem delu, vsa izmučena, slonela na prsih in ga božala, šepetaje vmes besede, ki jih še danes po tolikih letih razločno čuje in razume. Kakšno pričakovanje, kakšna prazničnost! In potlej rojstvo! In skrbi, ki zmeraj rasto, a se zde človeku majhne in neznatne, da jih brez težav premosti! Poglavitno pa je upanje, da bo iz otroka, iz človeškega črvička zrastel dober človek, njun vreden naslednik in čuvar njihovega rodu. To so dnevi in leta stremljenja, hrepenenja, opazovanja in dognanj: Otrok že izgovarja, dobro bo govoril, o, lej, že hodi, tudi pešak bo izvrsten, samo noge so še nekoličkanj nezanesljive, a počasi bo tudi to prešlo. Potlej govori že gladko, doznava predmete, jih imenuje, začne ob spraševanju modrovati in uganjati norčije, ki ostanejo staršem skozi vse življenje v živem spominu. In nato šola! Otrok se že skoraj dotočno pokaže, kakšen bo ...

Tako je oče preletel vse Boštjanovo življenje, ga primerjal z Matevževim in z mislimi tistih dni. Lepo je bilo takrat, lepo. Nikdar več jih ne bo nazaj ... O, če bi vedel, da se bo zgodilo tako, da mu bo njegov lastni sin, plod njegove krvi, pripravil takšno razočaranje, ki ga je zabolelo v dno srca, bi rajši storil ne vem kaj ... Mislil je izreči: bi se ne rodil ali umrl, ali se ne oženil in ne imel otrok, a zavedel se je božje usode, veličine Boga in svetosti svoje mrtve žene, ki je rodila otroke z ljubeznijo in posvečenim trpljenjem ... Ne, ne, bolje je, da na vse to ne misli, ker bi se le preveč razžalostil. Pri fari je zvonilo poldne. Zamajal se je še železni vaški zvon in zabrnel preko vasi, polja in host. Starček se je pobožno odkril, napravil s tresočo roko križ na čelo, usta in prsi ter dolgo molil še potlej, ko je zvon že utihnil in si je mežnar pred cerkvijo že nažigal svojo opoldansko pipo. In lepo je molil ... Tako že dolgo ne. Po molitvi, ko se je spet pokrižal, se je čutil vedrega in utolaženega.

*

Priprava na Matevževo svatbo ga je vsaj nekoliko razvedrila. Hodil je okoli sina, mu nasvetoval to in ono, povzel nauk iz svojega življenja, se malce pošalil in tako so mu hitro minevali dnevi. Svatbe pa se je pravzaprav bal. Saj potlej bo ostal sam. Doma bodo sicer še Boštjan, Janez in Reza. A kaj če z njimi? Boštjan je zagovednež, ki mu ni para, Janez je sicer dober fant, a njegove krvi ni, čeprav ga ima čisto za domačega, prav tako tudi dekla ... Sam bo, čisto osamljen in hudo mu bo ob spominih.

Na večer pred poroko je poklical sina k sebi. Matevžu so žarela lica in je kar naprej govoril. Oče se mu je smehljal, ker je videl, da se čuti srečnega in je ves predan hrepenenju po ženi, domu in sreči.

»Viš, pa se boš oženil! Svoje gnezdo si boš zgradil. Le pazi, da bo toplo, da ne bo morda kje pihalo, ker to ni prijetno. Veš, na prepihu še jarca podere, pa bi tebe ne, ki si slaboten. Torej, le pazi! Drugih naukov ti ne bom dajal, ker vem, kaj se pravi pridigati. Če hočeš, vprašaj Boštjana! Skratka, pamet uporabljaj in srce, pa boš dobro vozil!« mu je govoril, ko je iskal po žepu ključ, s katerim je mislil odpreti skrinjo poleg svoje postelje. »No, zlodek, kje pa si!« Naposled ga je le obtipal v telovniku.

Ključ je vtaknil v ključavnico, ki je votlo zaškropotala in jo potlej s truščem ter z nekakim zmagoslavjem in ponosom, ki je lasten samo gospodarjem, odprl in se zazrl v njeno vsebino. Šele nato je odrinil svoj zakmašni gvant in segel na dno, kjer je brskal med drobnarijami, dokler se ni dotipal do vrečice z denarjem. To je potlej izvlekel in jo ponosno nesel Matevžu, ki je sedel za mizo.

»Na, Matevž, tu imaš doto! Ni kaj prida, nekaj je pa le. Za prvo silo ti bo že, zato pa nikar ne razmetavaj! Tvoje je, a če boš hranil, ti bo prav prišlo. Denarja nimaš zmeraj.« 

Potlej je tudi sam sedel za mizo in motril sina.

»Bog lonaj, oče!« se mu je ta zahvaljeval. »Saj bi ne bilo treba, a ko ste že napravili, pa vzamem, da ne boste rekli, da sem ošaben. Bog lonaj! Denar zmerom prav pride.«

Še bi rad govoril, ker je bil hvaležen, a ga je oče prekinil.

»Že dobro! Spravi in nikomur ne pravi, koliko sem ti dal. Stikali bodo glave in čenčali, saj poznaš ljudi.« 

Molčala sta oba. T udi pozneje se pogovor ni več vnel. Zato je oče nasvetoval naj gre Matevž spat.

»Jutri te čaka velik dan. Od jutrišnjega dneva je odvisno vse tvoje življenje. Ali se tega zavedaš?« 

Sina je vprašanje iznenadilo. Seveda se zaveda, sicer bi ne storil tega koraka. Vse življenje! Z ljubeznijo in potrpljenjem! A nenavadna očetova resnost ga je nekoliko zbegala. Kljub temu je odgovoril:

»Potlej je dobro.«

Še sta stala in se gledala v oči.

»No, pojdi spat! Saj ti oči kar lezejo skupaj. Vstati morava zgodaj. Veš, pride še to in ono. Misliš, da imaš že vse pripravljeno, a se še potlej spomniš, kaj si pozabil. Jaz že vem. No, lahko noč!« 

»Lahko noč, oče!« 

Ko je bil sin že v veži, je oče zaklical za njim:

»Te bom že poklical, le brez skrbi!« 

Oče je bil naslednje jutro že navsezgodaj pokonci. Matevža je pustil še spati. Naj spi, saj dolgo ne bo mogel. Na svatbi človek tako nič ne spi ... Pregledoval je voz, s katerim se bosta peljala na nevestin dom, zavil v hlev h konjem, jih trepljal in govoril prijazne besede, poiskal odejo zanje, ker zunaj je mrzlo in nevarno, da se konji prehlade ... Šele, ko je vse obhodil in uredil, je šel in zbudil Matevža, ki je spal v zadnji hiši.

»No, zdaj pa le pokonci!« 

Sin je kar planil in pogledal na uro.

»Mislil sem, da bova zamudila. Veste, vso noč se mi je sanjalo, da sva zamudila. Vsi so naju pričakovali in nazadnje so prišli gledat, kaj da prav za prav je ... In kajpak, midva sva še trdo spala.«

Pustil ga je, da se je v miru napravil. V veži je Reza že kuhala južino.

»Pa žgance dobro zabeli! Saj potlej jih Matevžu ne boš več. Za vse življenje naj jih ima v spominu.« 

»Bom, bom,« je dejala in posegala z burkljami v peč, prestavljala lonce na ognjišču, prelivala mleko in nalagala na ogenj.

Oče je stal še vedno poleg nje:

»Take žgance napravi, da se bodo kar tresli v skledi. Tako kot žolica.« 

»Bom, brez skrbi bodite,« je odgovarjala in skoraj ni utegnila poslušati.

Od hleva sem je prišel še Janez.

»Kaj pa vi, oče, tako zgodnji?« je spregovoril in si pomel oči.

Oče se je nasmejal:

»Kaj bi ne! Saj menda veš, da svojega sina spravljam v zakonski jarem.« 

»Vem, vem, a zdi se mi, da bi še sami šli radi pred oltar,« se je pošalil Janez, ko je videl, da je oče v dobrem razpoloženju.

»O, nak!« je rekel in zmajal z roko. »Jaz pa že ne. Prestar sem in kaj bi ženska z menoj. Za v grob sem, ne pa za pred oltar. Mladim ključ, starim pa luč, da si bodo po nebesih svetili, so nas včasih učili, takrat, ko smo bili mladi ...« 

»Saj je tako,« je modroval Janez, se naslonil na podboje in pobaral Rezo, če bo kmalu kaj iz njene kuhe.

»Tak, počakaj, saj ne gori hiša, ampak samo v peči. Lačen pa menda tudi nisi, da bi grile jel.«

»O, ti vijača ti taka!« se je smejal Janez na vse grlo. »Lej jo no! Danes si pa zelo na kratkem.« Skušal ji je ponagajati in odvezati pentljo na predpasniku, a Reza je precej opazila njegovo namero in ga čavsnila po roki.

»Tako, tu imaš, porednost!« 

In potlej so se smejali vsi trije.

»Janez, kdaj se boš pa ti splašil?« je pobaral oče.

»Kako splašil?« 

»I, no, kdaj se boš ženil.« 

»A tako? Hm, to je druga reč. Na kaj se bom pa ženil? Na strgane hlače in čižme?« 

»Kaj nimaš nič prihranjenega?« 

»Kaj bi tisto! To bi še za nov gvant ne bilo dosti.« 

Oče je prikimal v znamenje, da razume, in je rajši končal s pogovorom, ker je uvidel, da je Janezu postalo nerodno. Saj bi tudi njemu, če bi bil na njegovem mestu.

V tem je vstopil Matevž, napravljen v pražnji gvant.

»Lej ga no!« ga je pohvalil oče.

»Zdaj te bo pa res rada imela, ko si tako zal,« je dodala še Reza, ko ga je na hitrico ošinila.

»Le norčuj se!« je dejal smeje Matevž in krenil v hišo.

Oče je odšel za njim. Janez pa je šel, da napoji konje in ju še okrtači, če sta morda kaj poležala. Medtem je Reza zabelila žgance z zeljem in jih nesla na mizo.

»Daj, pokliči Boštjana in Janeza!« je velel oče sinu.

»Boštjana ni,« je Matevž kratko povedal.

»Ni?« se je oče začudil.

»Rekel je, da ga na mojo svatbo ne bo. Šel je v trg.« 

V tem je vstopil Janez. Sedli so za mizo, se odkrili, oče je zmolil očenaš, in počasi zajeli. Jed ni šla nikomur v slast, dasi so bili žganci dobro zabeljeni in zelje dovolj okisano in okusno. Vse je morila in težila Boštjanova odsotnost. Oče in sin sta gledala v mizo, Reza in Janez pa sta se sprva spogledovala, potlej pa sta tudi onadva obmirovala. Žlice so odložili skoraj vsi hkrati. Mleka z žganci se ni nihče dotaknil.

*

Ko sta se oče in sin pripeljala v Križ, je bila prva beseda Novakovega očeta:

»Kje imata pa Boštjana?«

Matevž je že mislil povedati po resnici, a ga je oče prehitel.

»Še pride za nama.«

Svatje so bili že v hiši. Čestitali so ženinu in nevesti, ju dražili, češ, zakon je z medom pomazan križ, in podobno, a onadva sta se jim samo smejala.

»Kaj bi tratili čas!« je spregovoril Novak. »Kar naprezimo in pojdimo. Čimprej bo v kraju, tem bolje.«

Zapregli so s smrečjem in trakovi okincan voz, na katerega so se spravili bližnji sorodniki s harmonikarjem in ženinom in nevesto na čelu. S pesmijo in muziko so pognali konje v dir in nikogar ni zeblo, dasi sveti Matija še ni ledu razbil ... Vaščani so jih živahno pozdravljali, želeli mladima srečo, zdravje in zdrave otroke.

»Bog daj srečo!« so klicali.

»Zdravje!« 

»Zlega vaju varuj Bog!« 

»Mir božji!« 

»Nesreče in jeze se varujta!« 

Ženin in nevesta sta se molče zahvaljevala. Nevestin oče pa jim je prijazno odzdravljal, vsakega še posebej nagovoril, ga povabil, naj se oglasi kaj pri njih, saj imajo pripravljen poln sod rdečega vina in mesa in kuretine, da bo teklo z miz ... To ni kar tako, če se moži Novakovka iz Križa, hčerka edinka, ljubljenka, njihova Manca!

Novak bi najrajši vriskal. Trepljal je starega Jernejca po rami.

»Viš, Jernejc, zdaj smo stari, ko se mladi ženijo, prej ne, prej. Zdaj pa, ha, ha ...« 

Videti je bilo, da je Novak že nekoliko pil. Da bi se mu ne zameril, je Jernejc hlinil veselje, kljub temu da mu je bilo v duši hudo zaradi Boštjana, ki je na tak način užalil i njega i sina i Novaka. Ne, tega mu zlepa ne odpusti ... Zdaj pa zdaj se je nekoliko zveselil, ker je le upal, da še pride, a ko se je spomnil jutranjih Matevževih besed, je bil zopet žalosten in strt. Novak vsega tega slutil ni, samo mimogrede je opazil, da z Jernejcem nekaj ni v redu.

»Kaj ti je?« ga je potrepljal po rami.

»Kaj hočeš! Starost, starost,« se je izgovoril in se za silo nasmehnil.

»E, kaj bi tisto!« je zmajal Novak. »Danes je tudi najin dan. Prekličem! Danes sva še mlada, danes, jutri pa ne več, ha, ha ...« 

Harmonika je udušila pogovor, čez čas so vsi pritegnili in peli, da je odmevalo iz boršta.

V cerkvi sta mlada pogumno izpovedala vsak svoj »da«. Ob tem ljudje zmeraj prisluhnejo in vražarske ženske potlej sklepajo bo li zakon srečen in zadovoljen ali pa bo namesto nebes pekel na zemlji. To pot so prerokovali srečo.

»U, kako je odrezano rekla!« se je stiskala Urhovka v prvi klopi.

»Hm, pa on, kot bi po kamnu iskro ukresnil,« je vedela njena soseda Mirča.

»Srečna bosta.« 

»Upajmo.« 

»Saj nista napačen par.« 

Po opravljenih obredih so ju ljudje še bolj ogledovali, posebno ženske, ki jim radovednost ob takih prilikah kar ne da miru, so stiskale glave, šepetale in ju spremljale z očmi do cerkvenih vrat. Potlej so jima zopet čestitali in rokovanja kar ni hotelo biti konca. Novak je hodil okoli, pogovarjal svate in druge ljudi, se smehljal in dobro se mu je zdelo. Da, odkar je bila Manca na svetu, si je venomer predstavljal, kakšna bo njena svatba. Ne, tako slavnostne si ni niti v sanjali mislil. Taka svečanost, tako spoštovanje! Vihal si je brke in venomer mu je šlo na smeh.

Pri Nacetovih so spet sedli na voz in se odpeljali po beli in široki cesti v Križ. Doma je bilo že vse pripravljeno. Za ta dan je Novakova najela obe farovški kuharici, da sta vodili kuho. Ti dve sta bili v mestu in znata, da se reče. Kdo izmed kmečkih žensk se razume na mestno kuho, na pražen krompir, na pečenko, na pečeno kuretino, na razne poslastice, kot so torte in druge dobrote, ki jim še imena ne more vedeti? In izkazali sta se! S seboj sta prinesli že narejene torte, piškote, slaščice, doma pa sta še vse dopoldne pekle in cvrle, da je šumelo in dišalo po vsej hiši. Novakova jih je samo od daleč ogledovala, sem in tja priskočila na pomoč, drugače pa je pustila, da so jima stregle nalašč za to priliko najete punčare iz vasi.

Svatje so samo sedli za mizo in najprej je prišla na vrsto čaša vina. Novak je slavnostno vstal, potrkal z nožem ob kozarec, pogledal po prostorni kmečki sobi, če so vsi pozorni in pripravljeni, da poslušajo njegovo zdravico. Potlej je začel:

»Predragi ženin, preljuba nevesta! Danes je vajin praznik, ki se ga bosta skozi vse življenje vsak dan spominjala. Danes sta se odločila, da si ustvarita nebesa na zemlji. Pri tem naj vaju vodi ljubezen, samo ljubezen in nič drugega kakor ljubezen. Vse slabo pustita ob strani, dobro pa bo prišlo samo od sebe. Zato pa ne pozabita Boga, Matere božje, in kadar vama bo šlo težko, zmolita očenaš na čast vsem svetnikom in dajta včasih za mašo. Tako bosta imela res lepo, srečno in veselo življenje. Otroke, ki vama jih bo Bog dal, pa vzgojita prav tako v ljubezni in v strahu božjem. Ne uporabljajta preveč šibe, čeprav pravijo, da šiba novo mašo poje, ker jaz pravim: Kjer je ljubezen, tam je šiba odveč. Tako, jaz sem povedal, kar sem mislil. Spijmo, predragi in preljubljeni svatje, čašo vina na zdravje naših mladih in želimo jima vso srečo na tem in onem svetu. Na zdravje!« 

Dvignil je kozarec visoko pod strop. Svatje so vstali, nazdravljali in trkali ob kozarce. Ženin in nevesta sta se jim molče in smehljaje zahvaljevala. Potlej so izpraznili kozarce, in dekleta v belih predpasnikih so prinesla na mizo juhe. Pogovor je utihnil in čuti je bilo samo srebanje ustnic in žvenkljanje žlic ob krožnike.

Sprva je bilo razpoloženje bolj klavrno, ker se svatje kar niso mogli uživeti. Tudi harmonika ni zalegla. Sem in tja se je oglasila pesem, a je po nekaj kiticah vselej žalostno in neopazno utihnila. Novaku je bilo nerodno. Zato je govoril glasno, da ga je mogla slišati vsa soba in vsi so se mu smejali, čeprav bi se sicer nihče ne smejal. Smeh pa je bil trenuten, zadržan, poteze na licih so bile hlinjene in so se precej potegnile v prejšnjo lego navadnega, resnega obraza. Šele vino jih je čez čas nekoliko ogrelo, posebno nekatere, bolj zgovorne, ki so pili vsled dolgočasja in slabo volje. Družba je jela živeti. Novak je pričel svobodneje dihati in nič več se ni počutil na trnju kot precej v začetku. Kajpak, vsak začetek je težak!

Kar nanagloma so govorili vsi križem. Začeli so zopet nazdravljati in nekaterim se je jezik pošteno zatikal, da so bili že kar smešni videti. Potlej je zapela spet harmonika in svatje so se spomnili, da morata zaplesati ženin in nevesta. Saj potlej tako več ne bosta. In če bosta, ju bo sram, ker za zakonske ljudi se ples ne spodobi. Matevž in Manca sta se sicer branila, a naposled sta le vstala izza mize in se na muziko valčka lahno zavrtela po sobi. Harmonikar se kar ni hotel utruditi. Vlekel je meh, žulil cigareto in neusmiljeno tipal po gumbih in izvabljal prijetne glasove, da so se vsem v taktu privzdigovale pete. Manca se je čisto predala Matevžu. T ako naj bo vse življenje! Ona se mu je dala popolnoma, on naj jo vodi in krmari, kakor ve in zna, ona mu je samo pomočnica in svetovalka, prvo in zadnjo besedo pa mora imeti on, glava družine, glavar doma, polja in hoste ... Gledala mu je v oči in se mu smehljala. Matevž je bil resen in ni mu bilo do smeha. Pazil je na muziko in na ples.

Ko je harmonika vendar utihnila se je Manca naslonila možu na prsi, ker je bila že čisto obnemogla, on pa jo je krepko prijel za roko in jo vedel k mizi.

»Si se utrudila?« jo je nežno vprašal.

»O, ne,« je zmajala. »Samo vrtoglava sem, še sedaj se mi vrti. Daj, bodi že pri miru, Tevžek!« ga je pocuknila za ušesa.

»U, ti!« je dejal Matevž in posnemal v govoru otroka, ter odmaknil uho.

Nato so spet pili, vmes prigrizovali potico, torto, pili čaj in bili ves čas dobre volje.

Proti večeru je pričel Novak nagovarjati Jernejca, naj vendar še on kaj spregovori. Vsak je že govoril, še ženske, pa bi on ne, ki je ženinov oče. Jernejc, ki ga je tudi že malo čutil, se je branil, češ o tem sploh ni in ne more biti govora. Izgovarjal se je na starost, da se mu jezik zatika, da mu besede ne gredo prav iz ust in da ga le preveč čuti ... Novak je na vse to zmigal z roko, prijel bližnjo žlico in potrkal ob steklenico. Družba se še zmenila ni, tako je bilo vse živo. Zato je potrkal znova in zelo močno. Svatje so utihnili, Novak se je dvignil.

»No smete misliti, da bom spet govoril, ne, ampak zdaj bo govoril ženinov oče Boštjan Jernejc.«

»Živio, živio, na dan z besedo!« so klicali svatje.

Jernejc je bil prisiljen vstati, poklonil se je na vse strani, kot je videl v Ameriki delavske govornike, ki so govorili množicam zborovalcev. Nato je tiho in mirno začel:

»Saj le nerad govorim, če bi bilo po mojem, bi sploh ne govoril, ker ne znam. Pa me je Novak tako silil in prosil in nazadnje tudi prisilil, da moram govoriti. No, pa bom!«

»Živio govornik!« so klicali vsi svatje.

»Kajpak,« je nadaljeval, »srečo vama želim tudi jaz, zvrhan pehar. No, če bo toliko sreče, kakor smo jo danes želeli, je ne bo zlepa zmanjkalo. Sreča je pa tudi vse. Če sreče ni, ni nič, je pekel. In k sreči spada tudi zdravje, ljubezen, dobra volja, pamet, vse, vse, kar si le more človek dobrega misliti. Zavedajte pa se, da sreče brez Boga ni. Bog je največja sreča. Če Boga ni v hiši, sreča na pragu joka ... Tega se morata dobro zavedati oba, ne samo eden izmed vaju, ker zdaj sta eno v dveh, če me razumeta. Mladi me ne morete, ker ne veste, kaj je zakon, starejši me pa gotovo. Sam zase vem, da sem se ves čas dobro zavedal, da sva z ženo eno. Kar je mislila ona, sem povedal jaz, in kar sem tuhtal jaz, je izrekla ona. Pri poroki sva si prav za prav razdelila svoji duši in srci na polovico. Ona meni pol, jaz njej svojo polovico. Zato sva živela srečno, v ljubezni in v strahu božjem. Nikdar se nisva kesala, da sva se vzela. Tega pa ne povem zato, da bi se morda hvalil, ampak zato, ker se danes mnogi kesajo. Preden se vzamejo, premalo pomislijo, če je eden za drugega. To je napak! Mislim, da sta vidva dobro premislila, saj nista stara otroka. No, pa kaj govorim stvari, ki mnoge ne zanimajo ...«

»Kar govorite, le govorite!« so ga silili svatje.

»Ne,« je odkimal. »Manca, sreče in zdravja, Matevž poguma in pameti želim vama in vsem, ki še bodo stopili pred oltar.«

Jerneje je s tresočo roko dvignil kozarec, trčil z nevesto in nato še z ženinom. Svatje so pritrjevali, odobravali njegovo zdravico in trkali vse križem. Pravo svatovsko razpoloženje se je šele pričelo, ki je trajalo še dve noči in dva dneva.

Potlej se je Jernejc čutil osamljenega, zapuščenega in še bolj starega. Živel je samo še od spominov na lepe dni, ko ni bilo skrbi in nadlog. Če bi ne bilo spominov, ki človeka nevidno in neopazno tolažijo, bi umrl vsled samote in napote samemu sebi. Tako pa je včasih ob čebelnjaku, ko je zginil poslednji sneg z bregov, presanjaril po vse ure. In samo takrat mu ni bilo hudo ... Sleherni kamen, ki se ga je spominjal iz mladosti, mu je bil dragocen, bolj kot briljant, kakršno nosijo žlahtne gospe v svojih prstanih. Vsako drevo mu je bilo ljubo, prijetna se mu je zdela luža sredi vasi, v katero je bil kot otrok padel in bi kmalu utonil, če bi ga stari Hribar ne potegnil iz nje. In cerkev! Nekdaj mu je bila prilika za igranje. Okoli cerkve in zvonika je potekalo vse njegovo mlado življenje. Tam se je z otroci podil, pretepal in delil dobrote. Kadar je le utegnil, je ušel h cerkvi, kjer je našel Volkovega Jožeta, ki je venomer buljil proti fari in poslušal, kako bije farna ura in pojo zvonovi. Ob nedeljah so se igrali za denar. To so bile igre! — Jernejc se zdaj nasmiha in mu je kljub vsemu prijetno in toplo pri srcu, ker dobro ve, da je mladost, otroškost, doba, ki je ne more ničemur primerjati iz človeškega življenja. Da, kvečjemu lepi cvetki, neznatni rožici, ki iz popka mežika v beli dan in se smeje bralcu toplemu soncu ... Človek bi moral ostati vedno mlad, zmeraj otrok. Šele takrat bi bila sreča na svetu doma ... Saj otroci so skoraj zmerom dobri; pokvari jih šele svet in stari ljudje. Spomnil se je sličnah očetovih besed. Oče je imel prav. Otroke bi bilo treba izločiti in budno paziti nanje. Toda, kdo bo to storil, ko je drugega posla dovolj, ki se zdi ljudem važnejši, ker je donosnejši in plodovitejši, medtem ko so otroci sama nadlega, spotika in nič drugega. Dà, dà, premalo je na svetu ljubezni, ljubezni do otrok, ki so bodočnost rodov, narodov in človeštva. Kakršne otroke imaš, takšen bo ves tvoj rod in narod. In če so slabi, pohlepni, hudobni? Kdo te bo preklinjal? Otroci sami.

Zmahnil je z roko in odgnal misli kakor bi odpodil nadležno čebelico.

Kadar ni bil pri čebelah, je bil vselej čemeren in slabe volje. Nad nikomer se ni jezil, nikogar ni sovražil, a govoril ni z nobenim. Vsi v vasi so vedeli, da starega Jernejca nekaj žge in peče ... Tudi doma ni spregovoril. Če ga je Janez pobaral za delo, mu je odvrnil, kakor da mu je vseeno: »Postori kakor veš, da bo prav!« In Janez je delal ter se pehal še bolj. Jernejc ga je bil na skrivnem vesel, in kadar mu je nekoliko odleglo, bi mu najraje položil roko na rame ter dejal: »Dober in priden si, Janez, moj fant!« A tega ni storil, čeprav mu je bilo potlej zmerom žal, ker bi mu dal s tem vsaj nekaj priznanja za njegovo pehanje in vso skrb, ki se je čez noč prevrgla na njegove rame. V resnici je Janez vodil vse posle. Če bi ne bilo njega, bi šlo vse skupaj k vragu. Sin se ni zmenil za nič. Gledal je, da je bilo dosti v skledi, dobro zabeljeno, vse drugo mu je bilo deveta vas. No, tudi dekla Reza je bila pridna. Delala je od zore do trde noči in nikdar ni tožila, da je utrujena, da takega dela ne bo zmogla, ampak je raje stisnila zobe in hitro pograbila novo delo, ki ji je zamorilo zle misli ... Vse to je stari dobro občutil in jima je bil v srcu hvaležen kakor otrok ...

»Očisti voz in potlej napreži šarca,« je velel zgodaj zjutraj mladi Boštjan Janezu.

Janez ni črhnil ne bele ne črne, temveč odšel v hlev, izmetal gnoj, oštrgljal konje, počedil vola in krave, se malo pomenil s teličkom in odšel po svojih opravkih.

Boštjan, ki je odšel v hišo, da se pražnje opravi, je bil prepričan, da bo Janez postoril vse, kakor mu je ukazal. O tem ni niti najmanj dvomil. Poznal je hlapca kot garača, ki uboga že na sleherni mig z očmi. Dà, to je res kravji hlapec, človek s svojo glavo in s tujimi možgani. Če bi bil on na njegovem mestu, bi že pokazal, ha, ha ... Smejal se je dolgo in široko ter si pred ogledalom zavezoval ovratnico, ki mu jo je v mestu kupila njegova Lojzka. Dekle ima okus! Sam bi gotovo ne izbral bolje. Saj pravi! In taki ljudje spadajo skupaj. Skupni okus, smisel, načrti — to ljudi druži ... Ljubezen, no, ljubezen je postranskega pomena. Ljubezen lahko pride šele potlej ... Pa, saj z Lojzko se imata rada, zelo rada. Toda čemu bi tratili čas in nadlegoval misli?! Neumnosti!

Ko je bil gotov, je stopil pred hišo in čudno se mu je zazdelo, da ni slišal nikakega ropota, ne voza ne topota šarca. Zato je pogledal pod kozolec, kjer je stal voziček na prejšnjem mestu, šarec pa je še vedno topotal v hlevu.

»Prekleti hudič!« je zaklel skozi zobe. »Čakaj me! Zabrusim ti jih, da boš pomnil.« 

Tedaj je prišel mimo Janez z zvrhanim naramnim košem sena. Skrivaj je škilil na Boštjana. Pričakoval je njegovega izbruha.

»Ti,« ga je ustavil in stopil jezno predenj.

On ga je molče motril.

»Kaj sem ti rekel?« 

»Meni? Nič,« je odvrnil Janez navidezno miren.

»Kaj?« je Boštjan zrohnel. »Se upaš še lagati? Smrkavec? Potuhnjenec! Hlapec očetov!« 

»No, no,« je bil on še vedno miren, »svoje besede malo bolje tehtaj, ker moj želodec je za take stvari še bolj občutljiv kakor tvoj.« 

»Molči! Pes! Torej ne veš, kaj sem ti rekel?« 

»Ne, saj se še pozdravila nisva.« 

»Mar bom jaz tebe pozdravljal?«

»Med krščanskimi ljudmi je taka navada.« 

»No, ta bi bila lepa, ha, ha ...« 

»Tako je,« je dejal Janez, si popravil naramnico pri košu in hotel dalje.

»Počakaj!« je jezno pribil Boštjan. »Ukazal sem ti, da očisti voz in naprezi šarca.« 

»A tako? Saj se mi nekaj zdi, seveda, seveda. Pa nisem vedel na koga leti ta zapoved.« 

»Kaj se norčuješ! Slišal si, ubogal pa ne. Misliš, da boš zastonj žrl naš kruh? E, motiš se! Kdor hoče naš kruh jesti, mora dobro in pošteno delati in ubogati na vsako besedo, na vsak mig. Ti, ti pa lenuhariš! Da te ni sram!« 

Janez je molčal in se mu smejal v obraz. To je Boštjana še bolj zjezilo, da se je razrepenčil kot petelin na gnoju.

»In ti se še smeješ? Takih ljudi nočemo pri nas.« 

»O, kako smo pa ponosni! In kar nahitroma! Včasih ni bilo takega ponosa. Le kaj je moglo vmes priti!« se je Janez norčeval.

»Smrkavec, molči, da ti za zmerom ne zaprem gobezdala!« 

»Kar, kar, gospod Boštjan.« 

Če bi mu kdo drug rekel »gospod«, bi se mu dobro zdelo. Ker pa mu je to rekel hlapec in še iz norčavosti povrhu, ga je še bolj razjezilo.

»Ti bi bil rad gospod, lenuh nemarni!« 

»Mi pa res ni do takih naslovov. Ti bi bil pa rad.« 

»Kako to?« je takoj zgrabil, misleč, da Janez nekaj ve.

»I, kako ne« Pražnje se na delavnik kmet nikdar ne obleče, vozička za to tudi ne očedi in konja ne zapreže za prazen nič. To dela samo gospoda, ki ima čas in denar.« 

»Kaj te briga?« 

»No, nič.« 

»Očedi torej voz, potlej pa naprezi!« je Boštjan mirno dejal, skoraj kot da bi prosil, ker je uvidel, da zgrda ne doseže nič.

»Kadar mi bo gospodar velel, zmeraj. Ti pa nisi še noben gospodar, in kakor se mi zdi, tudi ne boš. Če pa boš, bom šel od hiše, ker pri ljudeh, ki merijo grižljaje, nočem služiti. Če pošteno delaš, moraš tudi pošteno jesti. Prazen žakelj ne stoji nikdar pokonci.« 

Ko je to izrekel, se jo obrnil in stopil nekaj korakov proti hlevu, kar ga nenadoma zgrabi Boštjan za koš, da je Janez izgubil ravnovesje in telebil po tleh.

»Pusti me v miru!« je zakričal nad Boštjanom. »Kaj pa misliš, da si! Potepenec si, vlačugar! Da te le sram ni! Grunt gre pa k hudiču. Kajpa, jaz in Reza naj pa maževa in maževa, da ne bo šlo vse skupaj na kant. Hm, to ste dobri! Dva pametna na takem gruntu. No, pa tudi dva bi zalegla, če bi ne bilo nobenega drugega. Oče je star, ne more. Matevž se je oženil, ti pa se zmeniš za grunt toliko kot jaz za lansko lepo vreme ... Seveda, k ljubici bi vsak rad hodil, zapravljal in pil na gruntni račun, o, to že! Da bi prijel za delo, pa ne. To zna vsak!« 

Te besede si je Janez vsak dan govoril in znal jih je skoraj na pamet. Vedel je da mora priti čas, ko jih bo lahko nemotoma povedal Boštjanu in tudi njegovemu očetu. Stvar se mora razjasniti! Če ne veš, kje si, kako boš prišel na pravo pot?

Boštjan je osupnil in zazijal od začudenja. Janeza je imel vseskozi za neumnega in ubogljivega hlapčka, ki mu vsaka gospodarjeva beseda sveta, sleherna želja ukaz. Sedaj je jasno spoznal, da je hinavec, tiha voda, podrepnež. Morda ga je tudi oče kaj podpihnil? Vse je mogoče. Razumljivo! Oče bo gotovo vse poskusil, da ga obdrži na gruntu. No, če misli, da mu bo pomagal hlapec brez pameti, se preklemano moti. Ha, ha ... To mu je šlo iskroma skozi misli in sad tega je bil piker nasmeh. Šele nato je izbruhnil:

»Ti!« je zakričal. »Da se mi upaš kaj takega reči? Ti, hlapec, kmetavz, hinavec, podrepnež! Ali veš, kdo sem jaz? Ne, ne veš! O lej, da se mi pri tej priči pobereš iz hiše! Takih naša hiša ne trpi.« 

Skočil je k njemu in mu hotel iztrgati naramni koš, toda Janez se je sunkoma okrenil in s košem oplazil Boštjana po plečih, da se je zvrnil po tleh. Vstal je brez pomišljanja in molčal.

Janez pa je spregovoril:

»Ti me ne boš podil od hiše! Presmrkav si! To pravico ima edino oče, grunt je njegov in ne tvoj. On je gospodar.« 

»Molči!« je zakričal, ker ni vedel drugega.

»Pred teboj nikdar.« 

»Molči, ti pravim,« se mu je začel grozeče bližali, stiskati pesti in zavijati oči.

»Nikdar! Pred teboj nikdar! Boš pa še nekaj košev žgancev pojel, da ti bom jaz tiho. Si razumel.« 

Boštjan se je vstopil tik pred njega in ga buljil iz oči v oči.

»Tiho, ti pravim!« 

Janezu se je vse skupaj preneumno zdelo. Spustil je koš na tla in malomarno sunil Boštjana v prsi. Ta se je nekoliko opotekel, potlej pa je jezno navalil na hlapca, ki je na to tudi računal. Pri-čela se je srdita borba, ki se lahko za oba usodno konča. Od hiše sem je zakričal oče:

»Kaj počneta, moj Bog?« 

Priletel je, kakor hitro je mogel, V Boštjanovih rokah je opazil nož. Jezno je planil k njemu in mu ga izvil iz rok.

»Da te ni sram! Ti nisi poštenjak!« 

Boštjan in Janez sta vstala in si otepla prah. Boštjan je gledal kakor pritepeno ščene.

To priliko je izrabil Janez:

»Gospodar, jaz odpovedujem službo. Dosti let sem že pri hiši, lepo je bilo, da tako ne bo nikdar več. Še bi ostal, a ne morem, ker sem Boštjanu trn v peti. Napote pa nočem delati, tudi za peto kolo ne bom.« 

Jerneje je bil še bolj osupljen. Gledal je oba: sina in Janeza, in postalo mu je še huje. Toliko misli mu je tisti hip porojilo v glavi, a jasno se je zavedal samo ene: nasprotstvo povsod, kljubanje zaradi kljubanja ...

»Nikamor ne boš hodil. Dokler sem jaz živ, nikamor! Ti si moj, kakor so drugi, in tebe imam enako rad. Mar bi me na stara leta rad tudi ti zapustil? Janez, vsaj iz usmiljenja nikar, iz usmiljenja do starega moža, ki stoji z eno nogo že v grobu. Si slišal Janez?« 

Sprva je govoril odločno, a njegova odločnost je zmerom bolj prehajala v prosečnost.

Janez je okleval. Stari, ki je bil do njega vedno dober in blag, se mu je zasmilil v dno srca, in če bi res odšel od hiše po svetu, bi vedno mislil nanj, ter bi mu bilo žal, da ga je pustil starega, osamljenega in betežnega. Gledal je v tla. Ko pa je vse to premislil, je oplazil s pogledom najprej Boštjana, nato pa pogledal očetu v oči.

»Prav, ostanem,« je dejal in ponudil očetu roko.

Oče mu jo je krepko stisnil.

»Še Boštjanu jo daj,« je velel oče.

Po kratkem pomisleku jo je stegnil tudi njemu, a on jo je odbil in molče zavil v hlev po šarca.

Krist je vstal, gospod tehant ga je ponesel v zlati monštranci med polja, ki jim je vdihnil lepoto in življenje, jih prepojil s svojim blagoslovom in dal življenju nova, svetlejša pota ...

Boštjan se je pripravil na poslednji nastop z očetom. V duhu je pretehtal in premislil vse besede, ki jih bo izrekel, preračunal zahteve do njega, pomislil na pravice, ki jih lahko terja, ker mu pripadajo po vseh človeških in sodnih zakonih. — Za svoj dan si je izbral veliko nedeljo, ki je najlepši praznik v Gospodovem letu.

Ko so pojužinali, je dal znamenje, naj Janez odide. Dekla je bila že tako v veži in pomivala posodo. Janez je brez besede odšel.

Oče je sedel na posteljo in tožil, da ga bole noge. Pri velikonočni procesiji si jih je moral nekoliko izpahniti ali kaj, da ga tako bole. Saj kar stopiti ne more dobro. Zmeraj se boji, da bo zdaj pa zdaj klecnil in padel na zobe.

»Oče!« je začel Boštjan tiho, skoraj proseče.

»Kaj bi rad, Boštjan?« je bil tudi oče vljuden in prijazen.

»Jaz sem se odločil,« je dejal kratko.

Oče se je neizmerno razveselil, dà, bolj kot če bi mu kdo vrnil mladost, vso preživeto srečo, dà, bolj kot če bi oživela Minka — o srečna misel! —, bolj kakor če bi živel že v samih svetih nebesih in gledal Boga, Marijo, Mater božjo, svetnike in svetnice božje...

»Tako, odločil si se ... Prav, prav, Boštjan. To je pametna beseda, ki gre pametnim ljudem. Tako je prav! Takega te imam rad.«

Boštjanu je postalo hipoma nerodno, ker je takoj spoznal, da ga je oče razumel napačno.

»Morda me ne razumete, oče,« je hotel dodobra zvedeti.

»Kaj bi te ne! Otrok bi te razumel. Tako na otročje mi pa res ne gre. Saj vem, odločil si se, da ostaneš doma, gospodar boš in oženil se boš. Kajne, Boštjan?« Oče je bil ves v sanjah in videl se je pred sodnikom, ko s tresočo roko popisuje prepis grunta na sinovo ime ...

»Ne, ne,« je odkimaval sin.

Oče je to preslišal.

»Takoj jutri bova šla prepisat, jutri, mislim, me noge ne bodo več bolele, no, če me pa še bodo, se bova pa peljala, naju bodo vsaj tržanje malo pogledovali.« 

»Ne, ne,« je Boštjan še vedno odkimaval, sedaj že bolj nestrpno in jezljivo. »Vidim, da me ne razumete.« 

»Kako, kaj?« 

»Ne razumete me. Veste, odločil sem se, da pojdem v Ljubljano in da me boste izplačali.

Stari je ostrmel od začudenja. Torej ga le ni razumel ...

»Ali prav slišim, Boštjan?« 

»Prav,« je pribil kratko, osorno.

»Boštjan, moj Boštjan, sin!« ga je proseče gledal.

»Odločil sem se in pojdem. Saj me poznate. Če sem se odločil, pojdem, pa konec! Trmoglavi smo vsi.« 

»O, trmoglavi! Preveč!« je z bridkim obžalovanjem priznal. »Da, naš rod je trmoglav.«

»Koliko mi boste dali?« je hlastnil Boštjan.

»Ne govori neumnosti, Boštjan! Doma ostani, ti pravim. Grunt boš imel, srečo, življenje. Ah, ti ne veš, kaj je zemlja. Tako sem že star, pa jo imam še zmeraj rad. Boš videl, Boštjan, kako te bo priklenila nase. Ves njen boš in ona tvoja, zemlja in ti. Pa kaj bi ti govoril, to je treba občutiti in občutil boš.« 

Boštjan se je namrdnil, potisnil roke v hlačne žepe in izpod čela motril očeta ki je še zmerom govoril.

»Ah, ne česnajte neumnosti! Sit sem že vaših besed o gruntu, o ljubezni in vsem drugem. Mi mladi smo ljudje drugačnega kova kot vi, stari.« 

Oče je pokimal:

»To vidim.« 

Molčala sta oba: oče iz žalosti, sin iz zadrege ...

»Koliko mi boste dali?« je Boštjan spet vprašal čez čas.

Oče je vprašanje namerno prezrl, ker je tudi sam na to mislil. Na to je bil prav za prav pripravljen, ker je to velikokrat premišljeval, a ni mogel priti nikdar do kraja.

»Koliko boste odrinili? Jaz mislim toliko, kolikor je vreden grunt.« 

Tudi oče ga je pogledal izpod čela in se mu zasmejal. Uvidel je, da so vse besede zaman in brezuspešne. Sklenil pa je, da se ne bo pustil v svoji dobroti opehariti. Dal mu bo, kolikor pač ima. Zadolžil se za to ne bo. Ho, na stara leta naj se še zadolži! Vsa vas in soseska bi se mu smejala in kazala s prstom, češ lej ga, zadolžil se je, da se mu sin pridi v mestu z ničvredno punčaro. Ta bi bila lepa!

S težavo je vstal iz postelje, krenil k skrinji, ter jo odklenil. Spomnil se je trenutka, ko je za Matevža odpiral skrinjo. Ej, to je bila slavnost, praznik doma in krvi. Danes pa podobne misli ne občuti. Samemu sebi se zdi, kot da bi šel za berača po miloščino. Segel je na dno in izvlekel denar.

»Tu imaš! To je vse. Več nimam.« 

Potlej se je kar nekako oddahnil in sedel na klop. Opazoval je sina, ki je štel denar.

»Čakaj!« si je mislil. »Podpisal mi boš še potrdilo, da sva opravila.« 

Iz skrinje je potegnil še list papirja in svinčnik. Ko je Boštjan preštel, ga je vprašal:

»Koliko je?«

»Dvajset tisoč.« 

»Prav. Tu imaš svinčnik in podpiši! Ne, čakaj! Potrdilo boš napravil sam, ker nočem, da bi rekel, češ stari me hoče opetnajstiti.« 

S tresočo roko je risal črke in sestavljal potrdilo, ki je velelo, da Boštjan nima pri nikomer na domu pravice zahtevati še kakšnega izplačila, ker je bil že izplačan.

»Tu imaš!« mu je velel oče. »Podpiši!«

»Ne podpišem,« se je branil.

»Zakaj ne?«

»Premalo je. Dajte še!«

»Niti vinarja, da veš. Če nočeš tega, se znam premisliti in vzamem še to nazaj. Pravico imam.«

»Ni res!« je vzrohnel Boštjan. »Kakšno pravico! Na sodnijo pojdem in porečem, da niste pri zdravi pameti.«

»Ne boš nič opravil, ker sem še pri pravi, če ti ne veš,« je bil tudi oče hud na sinove besede. »Podpiši, sicer se res premislim.«

»Primaknite še nekaj! Vsaj deset tisoč še,« je že bolj prosil kot zahteval.

»Niti vinarja.«

»Vsaj osem še.«

»Nisva na sejmu.«

»Tega ne morem podpisati.«

»Kakor hočeš! Pa vzamem nazaj.« Res je že stegnil roko po denarju, a Boštjan je v razburjenju pograbil svinčnik in podpisal.

»Tako,« je dejal oče. »Midva sva opravila.«

»Ne!« je zakričal Boštjan. »Nisva še.«

Oče je hitro zgrabil podpisani papir, svinčnik je držal Boštjan še v rokah.

»Dajte sem tisti papir! Podpis ste mi izsilili,« si je hotel pomagati na zvit način.

Oče se mu je pikro nasmehnil. Odprl je skrinjo, zganil papir in ga spravil na dno.

»Tako, vidiš. Sedaj lahko greš,« je govoril medtem oče. »Midva sva opravila. Kakor si si postlal, tako boš tudi ležal. Vsak človek po svoje.« Ob svojih besedah je kar užival.

Boštjan je vrtinčil svinčnik med prsti in jezno gledal očeta. Ko mu je bilo dovolj, je pograbil denar, ga stlačil v žep in zalučal svinčnik očetu v obraz.

»Tu imate in zapišite se k vragu!«

Stekel je ven.

Oče se je vsedel na skrinjo in okoli oči se mu je zameglilo. Glava mu je postala težka in topa. Zato si jo je podprl z rokami. Nenadoma je začutil v levem očesu praznino in silno bolečino, in slišal je, kako je nekaj padlo na tla. Pogledal je in toliko, da se ni onesvestil. Na tleh je ležalo v krvi njegovo oko, prevrtano s svinčnikom ...

Maša na vasi je za vse nekakšen praznik. To nastrojenje ustvarja že nevsakdanje zvonjenje in klenkanje vaških zvonov, ki pojeta, bijeta in kličeta kakor za velikonočno stavo. Praznik se začne že na predvečer, ko naženo matere otroke na lužo, da si umijejo noge, roke in ušesa, ki so navadno najbolj umazana in kar kriče po vodi. Otroci se tega branijo, a nič ne zaleže, ker če hočejo stati pri maši blizu gospoda kaplana, morajo biti očedeni in lepi. Ženske zlagajo rute in izbirajo, kakšno naj najdejo, da bodo čim bolj zale in privlačne. Še najmanj imajo opravka moški, ki se pripravijo šele zjutraj, ko zvoni v prvo.

Jernejc, ki se je samemu sebi zdel vsak dan za leto starejši, je že na predvečer maše pripravil pražnji gvant, ga počedil in prepognil čez stol. Potlej je legel in sredi molitve zadremal. Prebudil ga je šele jutranji zvon, ki je vabil k maši. Jernejc ni pomišljal, temveč vstal hitro, da se je čudil, se oblekel, prevezal oko in stopil na plano. Zavil je proti cerkvi, kjer so se že podili otroci. Pod zvonom so zborovali možje.

»Bog daj, možje!« je pozdravil in stopil mednje.

»Bog daj dobrega!« so mu odmrmrali.

»Še ni gospoda?« je še pobaral.

»Nak, še ne,« je velel mežnar.

»Počakajmo!« je velel nekdo drugi. »Saj še ni šest. Gospod ima daleč.«

Možje so nadaljevali s pogovorom. Ugibali so o bližnji letini, se ozirali po sponcu, pretehtavali zemljo, spremembe letnega časa in primerjali z drugimi leti. Govorili so kot vaščaki: resno premišljeno, kot bi šlo najmanj za odločitev med vicami ali za nebesa. Jernejc ni posegel vmes, temveč je mirno poslušal in iskal primere v svojem življenju in skušnjah.

»Gospod gre, gospod gre!« so se nekaj časa pred šesto pripodili izza cerkve otroci, naznanjajoč mežnarju, naj pozvoni »gospod je tukaj«.

Mežnar je prijel za vrv in potegnil. Zvon je udaril dvakrat, trikrat in precej utihnil.

Čez čas je gospod kaplan zavil izza vogla, pozdravil zborujoče možakarje, trepljal otroke, ki so se v vedno večji gneči zbirali okoli njega in odšel potlej proti žagradu, da se pripravi za mašo. Prihajati so jele tudi ženske, ki so takoj zavile v cerkev, kjer so pokašljevale, gledale in ocenjevale okrašen oltar. To je za ženske poseben užitek. Po maši je zmeraj dosti govorjenja: »Lahko bi bilo lepše.« »Pelagonij je bilo premalo.« »Ne, preveč jih je bilo, saj je sveta Magdalena kar skrita za njimi!« »Ali niste videli, sveče so bile umazane in prašne? Ta mežnar!« »Pajčevino bi tudi lahko ometel.« In tako naprej. To so pogovori, ki so pridržani po vsaki maši v vaški podružnici samo ženskam.

Cerkev se je počasi polnila. Ko je pozvonilo v tretje so vstopili še moški, se postavili pod kor, mlajši so odšli na kor, otroci pa so se zrinili v ospredje. Sveče so bile že prižgane in v cerkev je bilo čuti gospodovo pokašljevanje in neprestano mrmranje.

»Mama, zakaj pa gospod mrmra?« se je obrnila Bebrova Danica k svoji mamici.

»Saj ne mrmra. Gospod moli,« ji je pojasnila mamica in ji na prsih prekrižala ročice.

Otroci, ki so stali okoli in ki so slišali Daničino vprašanje, so se polglasno zasmejali, Danica pa jih je samo grdo pogledala in mrmrala dalje kakor gospod kaplan.

Medtem je ministrant pozvonil pri vratih, se pojavil s težko knjigo z zlatom obrezano in z lepimi platnicami, kjer je imela vrezan velik zlat križ, prepleten s sončnimi žarki. Za njim je stopal gospod kaplan v lepih mašnih oblačilih. Gledal je resno; z njegovih lic je izginil ves prejšnji smeh, ko se je igral z otroci. Pričela se je maša. Prerivanje med otroci je ponehalo, samo sem in tja je še kdo posmrknil, a je takoj dobil zasluženo brco starejšega, ki ga je s tem opozoril, naj vendar miruje, če noče, da ga bo naslednji dan gospod kaplan v šoli za ušesa prijel in mu jih kot uro navil ... Ženske so zašumele z molitveniki in se zatopile v molitev, moški pa so izvlekli rožne vence. Nekateri so molili, drugi so jih kar tako držali v rokah ali premlevali jagode. Gospod kaplan je pred oltarjem polglasno molil, ministrant pa mu je glasno odgovarjal, da je lahko vsa cerkev videla, kako zna že latinski. Kajpak, če Bog dá srečo, pojde drugo leto v ljubljanske šole!

Jernejc se je trudil, da bi molil. Predeval je molek iz roke v roko, molil vero, očenaš, a bil je raztresen, da ni vedel, kaj izgovarjajo ustnice in jezik. Misli so mu uhajale na dom, k Matevžu, mislil je na njegovo srečo, mislil na Boštjana in ugibal o njegovem življenju.

Prav tedaj so njegove ustnice izšepetale besede:

»In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom!« 

Jernejc se je stresel in zbal božje sodbe. Bog je pravičen in kaznuje pravično, loči dobro od slabega, njega ne moreš ogoljufati. Dà, na Boštjana je bil jezen, nikdar mu ni mislil odpustiti. Razžalil ga je, oko mu je izbil, da bo za vse življenje slep in ubog. Sklenil je, da odslej naprej sina sploh ne pogleda več, ker ga ni vreden, ne njega, še manj pa njegove res nesebične očetovske ljubezni ... Toda Bog pravi drugače. Kristus, ki je ljubezen, odpušča tudi dolžnikom. Jernejc se je dolgo boril sam s seboj, premišljeval, pretehtaval, trpel in hotel moliti, da bi zamoril nadležne misli, toda nevidni angel, ki ga je sam Bog poslal k njemu, mu je govoril: »Jernejc, tudi to je molitev!« Klonil je z glavo, v misli mu je stopil Boštjan, ves skesan, ubog, strgan in sestradan. Vrgel se je pred njega, očeta, in ga prosil odpuščanja. Jernejc se je nenadoma nečesa domislil. Mar ni že nekaj podobnega čul? A, seveda! Še kot otrok v šoli in tudi pozneje v življenju. To je vendar prilika o izgubljenem sinu, ki jo je Kristus povedal nam za živ zgled in posnemanje ... Oči so mu postale motne. Še bolj je klonil z glavo, si zakril z rokami obraz in tiho zaihtel:

»O Bog, saj mu odpuščam, odpuščam mu.« 

Potlej je laže molil. Ko pa je prišel do polovice rožnega venca, ga je zmotil glas zvončka, ki je vabil k povzdigovanju. Pokleknil je, stisnil roko in jo položil na prsi.

Ko je povzdigovanje minulo, je obstal kleče, a moliti ni več mogel. Rana v očesu, ki še ni bila popolnoma zaceljena, ga je izredno zabolela, da se mu je bolečina raztegnila po vsem obrazu. Nehote je spačil obraz in zamižal, da ni videl ničesar razen teme ...

Tedaj se mu je iz duše izvila prošnja:

»O Bog, vzemi mi še drugo oko, da ne bom videl, kako odhaja moj lastni sin od mene, da ne bom videl vse tiste lepote, ki jo s svojim odhodom pušča vnémar!« 

Prisililo ga je na jok, da je moral vstati in oditi iz cerkve. Ljudje so ga začudeno gledali. Ko so videli, da je prepal in bel kot cerkvene stene, so bili prepričani, da mu je slabo ... Ko je zadihal v svež zrak, mu je takoj odleglo. Zmahnil je z roko, si obrisal solze in stopil nazaj v cerkev. Obstal je pri vratih.

Po maši so se ljudje zdrenjali iz cerkve. Obstal je samo še Jernejc, ki se je plaho stiskal k vratom, premikal jagode na rožnem vencu in proseče molil. Potlej se je ojunačil in šel k oltarju klečat. Glavo je klonil na prsi in nema molitev mu je vrela iz duše. Gospod kaplan, ki se je v žagradu razpravil, ga je izza vrat skrivaj opazoval. Takoj je uganil, da mora nad možem nekaj težkega viseti ... Zato je o tem pobaral mežnarja, ki je pojasnil, kolikor je vedel in znal. Čez čas je gospod kaplan stopil iz žagrada, pristopil k Jernejcu in ga potrepljal po rami.

»Pojdiva!« mu je šepnil.

Jernejc je ubogljivo vstal, stlačil molek v suknjič in tiho stopal za kaplanom. Njegovi, z žeblji okovani čevlji, so težko cokali po kamnitem tlaku.

Zunaj, kjer je stalo sonce že visoko, da ju je zaščemelo v očeh, in nista na prvi hip nič videla razen svetlobe, sta drug ob drugem obstala ter se nemo gledala. Kaplan je položil Jernejcu roko na ramo.

»Molite!« mu je polglasno dejal. »Bog bo prav ukrenil. V njem so začrtana vsa naša pota, dobra in slaba. Bog bo tako napravil, kakor je prav. Vi samo molite in ni se vam treba ničesar bati. Molitev veliko izda. Če vse premine in odpove, ostane molitev rešilna vrv.« 

Jernejc ga je gledal kot otrok. Kaplan ga je s svojimi besedami vsega pridobil in Jernejc bi bil pripravljen razložiti mu poslednjo skrivnost. Vse to je mladi duhovnik tudi opazil, zato je nadaljeval:

»Poslušajte, Jernejčevi, meni je molitev veliko pomagala. Lahko vam povem zgled iz resničnega življenja, ker sem ga občutil v svoji duši. Mati mi je umrla že zelo zgodaj. Prepuščen sem bil samemu sebi, cesti, dobrim in slabim ljudem. Slabi so me pridobili. Postal sem brezverec, strupen kot modras. O veri nisem maral ničesar slišati. A molil sem še zmeraj, čeprav bolj iz navade kot iz potrebe. Molil pa sem za pokoj materine duše, ki sem jo neizmerno ljubil, saj še danes vidim njen obraz jasno pred seboj. Pomislite, po toliko letih! Res, nisem molil z mislijo, temveč brbraje besede, ki sem se jih naučil v otroški dobi. Počasi sem jih začel premišljevati; zazdele so se mi lepe in globoke. Tako sem dolgo premišljeval in taval. Nehote sem začel hoditi v cerkev k maši ali kadar sem imel priliko. Počasi se mi je začela vera vračati, zmeraj močnejša je bila, in končno sem po nekaj letih zopet veroval ... Vidite, to je molitev!« 

Jernejc ga je poslušal z odprtimi usti. Ko je končal, bi ga rad še vedno poslušal.

»Molil bom,« je dejal čez čas.

»Samo molite,« mu je kaplan prijazno svetoval in mu podal roko.

»Gospod kaplan, vas smem povabiti k nam na zajtrk?« 

»O, hvala! Me čaka doma. Tudi zamudil se bom preveč, ker moram hitro v šolo. Drugič pa prav rad. Zbogom in ne zamerite!« 

Stisnila sta si roke kot stara prijatelja.

Kljub temu da se je Boštjan že dolgo pripravljal na svoj odhod v Ljubljano, se je staremu Jernejcu zdelo, da je prišlo nanagloma kakor blisk z neba ali huda ura izza Brinove gore ali Lisca ...

Sončnega jutra je stal Boštjan v veži, pražnje oblečen, z novim klobukom na glavi in z lepo pisano kravato. Pri vratih je imel prislonjena dva velika kovčega, kamor je bil spravil svoje reči. V hišo ni hotel stopiti, temveč je naročil dekli, naj pokliče očeta. Poklicala ga je in svojih besed se je bala kakor hude vesti. Smilil se ji je oče, nad katerega je prišel najhujši udarec.

»Oče, Boštjan vas kliče.« 

»Že grem,« je pokimal in stopil proti vratom.

»Že grem,« je pokimal in stopil proti vratom.

Tedaj mu je stopil naproti sin, mu leno iztegnil roko, čudno nakremžil obraz in skoraj brezbrižno dejal:

»Oče, grem. Zbogom in ne zamerite, če sem vas kdaj žalil. Mislim da je bolje zame, da grem, ker na vasi ni življenja, vsaj zame ne. Mogoče me ne razumete, ne, ne razumete me, ker me ne morete, a odpomoči ne morem. Upam, da bom srečen.«

Te besede je govoril kar tako, samo da je govoril. Na njihov pomen ni pomislil. Oče pa jih je globoko zaprl v dušo. V njih je občutil ponovno žaljenje svoje ljubezni ...

Oče je molčal, mu podal roko ter jo stisnil. Spogledala sta se in na mah umaknila roke, kot bi ju speklo.

Šele potlej je oče spregovoril:

»Srečno, Boštjan!« 

Boštjan je pokimal.

»Če se boš pa premislil in če ti bo slaba predla, poberi šila in kopita in pridi nazaj, saj veš, kje sem, kje je naša vas in naš dom. Če ti bo pa dobro, se me včasih dobrohotno spomni, mene, sivega, nadležnega starca, ki leze v grob ... In svojim otrokom pripoveduj o meni, da me bodo vsaj tako poznali, škoda, da jih ne bom mogel pestovati, kakor je pestoval tebe tvoj stari oči. Zbogom, Boštjan! Srečno!«

Podala sta si roke znova, si jih stisnila in se molče gledala. Potlej je bil Boštjan kakor pijan. Opotekaje je pograbil kovčega in ju dvignil.

»Čakaj, te bo Janez peljal.« 

»Ni potrebno oče,« se je Boštjan branil.

»Saj ni težko.« 

»Počakaj, saj bo precej napregel!« 

Boštjan je položil kovčega spet na tla, ker je uvidel, da bo le pretežko. Oče pa je stopil na vrt in velel Janezu, naj zapreže rjavca v voziček ter potegne Boštjana v trg. Janez je molče ubogal. Ko je bila vprega gotova, je Janez zapeljal pred hišo, naložil kovčega na voz, pripravil sedež Boštjanu, ki je molče prisedel, in pognal.

Jernejc je stopil na kraj hiše, gledal za odhajajočim vozom, ki je škripal z zavorami, in v duši mu je bilo neizmerno težko kot še nikdar v življenju, ne, niti takrat ne, ko mu je umirala žena ... Ko je zavil voz med hišami in je čul samo oddaljen ropot, se je sesedel na klop in nič ni občutil sonca, tople pomladi in porajajočega življenja. Obraz si je skril z dlanmi, zaril prste v lase in zajokal kakor deček, ki je prišel od materinega pogreba, ker ne ve, komu bi potožil, da je lačen, žejen in strgan ...

Takega ga je našla Reza.

Oče, pojdite rajši v hišo. Lezite, pa bo dobro.

»Ah, ne, ne,« je odkimal, ne da bi jo pogledal.

Reza je molče stala ob njem. Smilil se ji je.

Čez čas je dvignil glavo, oči je imel izsušene in motne. Rezi se je zdel kakor človek po smrtnem boju. Nehote se je zdrznila in odstopila za korak.

»Reza, kakšen dan je danes.« 

»Kako, kakšen dan?« 

»Ali je sreda ali četrtek?« 

»Četrtek.« 

»Četrtek ... Hm ... Bomo videli, pa kakšen dan se bo vrnil. Bomo videli ...« 

Ko je besede natančneje premislil, je uvidel, da so nespametne. Saj se ne bo vrnil. Ne, nikdar več se ne bo vrnil, četudi bi stradal, da bi mu črevesje videl, čeprav bi bil strgan in bosopet, nesrečen, zaničevan in ubog ... Ne, ne bo se vrnil, ker je preponosen in pretrmoglav, kakršen je on sam. Dà, dà, Jernejčevi so vsi ponosni, preponosni in od sile trmoglavi. Zato se Boštjan ne bo vrnil ...

*

Edino veselje in užitek, ki ga je imel stari Jernejc na stara leta, so bili njegovi obiski v Križu, kjer se je počutil domačega sredi prijaznega in srečnega kroga tihe družine ... Tja je rad često zahajal, kljub temu da je bila pot dolga, sončna in utrudljiva. Pri sinu se je potlej dobro odpočil, se odžejal in bival pri njih dva, tri dni. Stregli so mu kot najljubšemu in najboljšemu gostu. Manca ga je kar naprej spraševala, če mu česa manjka, kaj bi rad, če želi morda kozarec vina ali zvečer še eno blazino pod zglavje, da mu ne bo visela glava preveč navzdol. Jerneje je samo odkimaval:

»Ne, ne, vsega imam dovolj. Ti kar pojdi po svojih opravkih. Z menoj se le nikar ne mudi!«

Manca pa le ni odnehala. Prinesla mu je polič vina, kruha, gnjati in drugih dobrot, ter pristavila:

»Če boste kaj potrebovali, me kar pokličite.« 

Jernejc je samo kimal. Kadar sta bila s sinom sama, mu je vedno govoril, da je zadel terno, ker je dobil tako brhko, dobro in ljubeznivo dekle za ženo. Matevž se mu je smehljal, ker so se mu zdele očetove besede nekakšna pohvala. Potlej je vedno natočil očetu in sebi, trčila sta na zdravje žene in kajpak tudi na svoje ...

Ko je bil Jernejc že dva dni pri Novakovih, — šlo je že na jesen — ga je Matevž povabil, naj pijeta tudi na zdravje novega človeka.

»Kaj je že na svetu?« se je oče začudil.

»Tisto še ne. Bo pa vsak čas. Danes, jutri ali pojutrišnjem.« 

Jerneje je prijel za kozarec, prešerno trčil ob rob Matevževega kozarca in ga po fantovsko v dušku izpraznil.

Potlej je ostal pri njih do rojstva. Na svet je prijokal junaški naslednik svojega očeta. Jernejc je takoj na prvi mah uganil, da bo korenjak, saj ima bedresa za dva in lica mu kar žare od rdečice. In očke! Žive so kakor žareče oglje ali ciganove oči. Ej, ta bo junak, fant od fare!

Nehote se je stari oče zamislil v Boštjanovo mladost. Tudi on je bil korenjaški, fant od fare in so mu prerokovali, da bo dober in pameten, razsoden in ljubezniv. A v otroku se večkrat motiš; v otroku samem prav za prav ne, ker je vsak otrok dober, ampak motiš se zaradi okolnosti, ki šele nastajajo ob otroku ... Zato se je Jernejc zdrznil in mahoma zresnil. Ko ga je Manca vprašala, kaj mu je, je zamahnil z roko in razvedril obraz v šegave poteze, ker nikakor ni hotel, da bi moral izpovedati svoje misli. Staršem moraš namreč marsikaj zamolčati, če hočeš, da bodo z otrokom dobri in pravični. Ne smeš jim torej uničiti vere v otrokovo bodočnost.

Te misli so bile samo trenutne. Čim bolj je Matevžka gledal, tem bolj ga je bil vesel in sam je bil prepričan, da bo dober in lep fant. Kadar je le mogel, ga je vzel v naročje in ga pestoval, ga ljubkoval, se mu dobrikal in se igral z njim. Pustil mu je, da ga je otrok cukal za brke, za lase in ušesa. Če pa je le nekoliko zabolelo, je javknil, in to je Matevžku zelo ugajalo ...

Mlada dva sta rada videla, če je prišel stari oče v vas, saj sta mu lahko otroka brez vse skrbi zaupala. Včasih sta se Matevžku in očetu pridružila še stara dva. Matevžek je bil vedno središče. Kramljanju in pomenku kar ni hotelo bili kraja. Večer jih je vedno prehitel in jih našel pod orehom na vrtu ali na klopi pred hišo ... Tako jim je minevalo življenje na stara leta.

Kadar se je Jernejc vračal domov, mu je bilo v srcu kakor po dobro opravljeni velikonočni spovedi. Počutil se je lahkega, svežega in mladega. Nič ni čutil težkih nog, zgrbljenih lic in sivih las. Če bi ga ne bilo sram, bi najrajši vriskal med polji. Toda ko je zavil med hišami v domači vasi, ga je veselost nenadoma zapustila, in ko je prestopil domači prag, je bil spet stari Jernejc: žalosten, potrt, skrušen in strt. Čutil je betežne noge in sive lase ... Njegov dom, njegov nekdanji ponos, je postal pust in prazen. Mladiči so zleteli iz gnezda, starega pa so prepustili usodi, češ naj leta, dokler se mu ne stro peruti ...

*

Jernejc ni več zdržal doma. Prestopal je z nogami sem in tja in mencal kakor bolnik, ki mu nečesa manjka. Nad seboj je začutil moreče dolgočasje. Kadar je bila vas prazna in so se samo otroci podili okoli luže ali vaške lipe, je slišal, kako brni čas, čutil pezo življenja in starosti ... Nanagloma se je domislil, da mora v Ljubljano.

»Reza, zakmašni gvant mi očedi!« je velel dekli.

Reza ga je od strani pogledala, napravila dolg obraz in velike oči in se čudila staremu, češ, počemu ti bo sredi tedna zakmašni gvant. A vseeno je ubogala in odprla skrinjo ter skrtačila, kakor je bilo naročeno, ter zložila gvant čez stol.

Zjutraj je vstal zarana, si odrezal kos storžičnega kruha in ne da bi komu kaj omenil odšel proti trgu. Ljudje, ki so ga videvali s polj, so ga spraševali, kam gre tako rano, a on se je odgovoru izogibal. Rekel je, da gre po opravkih in da bo kmalu nazaj. Vaščani so se čudili in vedeli, da ima nekaj za hrbtom ...

V trgu je sedel v avto, ki ga je potegnil v Zatično, kjer se je presedlal na vlak za Ljubljano.

Ljubljana se je od zadnjega časa zelo spremenila. Dà, od takrat, ko ni bilo Jernejca več v njej. Če bi ne vedel po imenu, da je to Ljubljana, bi skoraj verjeti ne mogel. Toliko novih hiš je zraslo. Ceste so drugačne, lepše, polikane in ravne, ulice se imenujejo po novem in tudi ljudje so čisto drugi, velemestni, ameriški bi rekel. Takrat, ko je odhajal v Ameriko, se mu je zdela Ljubljana velika vas, danes pa vidi, da je vas zrasla v mesto. Kajpak, časi se spreminjajo!

Na policiji je pozvedel za sina in povedali so mu, da ima v najemu majhno gostilno v zakotni ulici na robu mesta. Po daljšem iskanju je naposled le našel iskano hišo in še to samo slučajno. Zaradi iskanja in tavanja utrujen je stopil v gostilno, da se malo okrepča in pokusi čašo ljubljanskega vina. Ko pa je le bolj natančno pogledal napis in hišno številko, je videl, da je to gostilna njegovega sina.

V gostilni ni bilo nikogar. Naproti mu je udaril zoprn vonj slabega vina, pomešan z duhom po postanih jedeh. Zaprlo mu je sapo in prav gotovo bi zavil drugam, če bi ne bila to gostilna, ki jo je iskal. Ko se je razpoznal po temi, je sedel za mizo in se ogledal okoli. Bil je v zanemarjeni, nepometeni in popljuvani sobi. Stoli so bili neuravnani okoli miz, kakor jih je pač kdo pustil, ko je vstal izza mize, morda od sinočnjega popivanja ... Na steni je visela neokusna slika nekakšne ciganke, ki igra gosli in ki ji prsi silijo izza nedrij. Jernejcu se je zagnusilo ... Križanega ni ugledal nikjer. Ker le ni bilo nikogar, je opozoril nase s kašljanjem. Skozi zadnja vrata je pokukala ženska.

»Kaj želite?« se je skoraj zadrla.

»Pijače,« je odvrnil Jernejc.

»Malo počakajte!« je rekla in zaloputnila vrata.

Jernejc je spet čakal, toda ne dolgo. Prišla je mlada ženska, ki si je zapenjala obleko, z drugo roko pa si je mencala oči, ker je menda spala.

»Kakšnega? Belega, rdečega?« 

»Pol litra rdečega.« 

Ženska se je leno obračala sem in tja in med zehanjem in zdihovanjem natočila vino ter postavila pred Jernejca.

Jernejc si je natočil in hotel izpiti, toda duh vina je bil tako zoprn, da ni mogel piti, a vendar so je posilil, da je izpil samo požirek. Več ni mogel.

»Tfej!« je izpljunil. »Taka smraja! Ali je to vino?« 

»Kaj pa počnete?« se je zadrla ženska nad njim. »Če vam ni kaj prav, pa pojdite drugam. Saj vi niste naš gost, prvič vas vidim v naši gostilni.« 

»Poslušajte,« je obrnil pogovor v drugo smer, »kje pa je Boštjan?« 

»Kje je gospod Boštjan?« mu je popravila.

»No, pa gospod Boštjan! Zame je in bo samo Boštjan,« se je tudi Jernejc pikro odrezal.

»Spi.« 

»Rad bi govoril z njim.« 

»Ga ne smem zbuditi. Prepovedal mi je, da ga budim pred sedmo zvečer, če ne bo joj.« 

»Pa ravno zbuditi ga boste morali. Mudi se mi na vlak.«

Ženska je pristopila k mizi, si odstavila stol in sedla ter gledala gostu zvedavo in na pol zaničljivo v oči.

»Kdo pa ste sploh?« 

»Jaz? Njegov oče, on pa je moj sin.« 

Tedaj je babnica planila v smeh, ki kar ni hotel ponehati.

»Ha, ha, vi ste torej tisti zaletel, ki je mojega moža učil ljubezni, pokorščine in svete pameti. O, kakšna čast! Klanjam se, gospod Jernejc, čast mi je, jaz sem njegova žena, tako rekoč, saj poročena nisva, ker to danes ni potrebno. Živiva kar tako. Čemu bi se človek vezal, ko ne ve, če se ne bo jutri skregal in odletel kakor čevelj brez podplatov na cesto.« 

Jernejc je zijal od začudenja.

»Kaj me tako gledate, gospod Jernejc? Mar tega še niste vedeli? Kajpak, vaša vas je za deveto goro in glas o tem gotovo še ni segel do nje. No, če vas zanima, vam lahko povem, da se sijajno razumeva, da imava lepo življenje. Pijeva, jeva, sprejemava goste in spolnjujeva zakonske dolžnosti kakor drugi zakonci. Mislite, da sva midva kaj manj? O, ne! Motite se! Zelo se motite! Veste, jaz sem Lojzka.« 

»Hm, Lojzka ne, ampak vlačuga,« ji je vrgel Jernejc v obraz, pričakujoč tudi najhujšega.

»Kaj?« je tedaj ona zakričala na vso grlo. »Marš ven iz naše hiše! Marš!« 

Skočila je k vratom in jih odprla na stežaj.

V tem so se odprla zadnja vrata in nekdo je pogledal v sobo.

»Kaj pa je?« je vprašal glas.

Jernejc je prepoznal sinov glas.

»Boštjan!« ga je poklical.

V sobo je stopil Boštjan, oblečen v hlače in srajco.

»Bog daj, oče!« mu je šel Boštjan takoj naproti in mu prožil roko v pozdrav. »Kaj pa vi tukaj?«

Stisnila sta si roke.

»I, po opravkih,« je povedal oče, ker ni hotel povedati, da je pričel samo zaradi njega v Ljubljano.

»Tako, tako,« je kimal sin. »Prav, da ste se oglasili.« Obrnil se je k Lojzki, ki je medtem zaprla vrata in stala poleg njih kakor pritepen berač. »Lojzka, prinesi najboljšega!« 

Lojzka je molče odšla, Jernejc jo je spremljal z očmi in zagnusila se mu je v mozeg. Oče in sin sta molčala. Gledala sta se in sin je v očetovem pogledu bral očitanje in nejevoljo.

»Boštjan, Boštjan!« je zmajal čez čas z glavo.

»Kaj je?« je postal tudi sin nejevoljen.

»Ni lepo, kar počenjaš. Že zaradi mene, zaradi poštenega imena in rodu ne. Pomisli, kaj bodo rekli ljudje, tvoji otroci, Novakovi. Vsa naša kri te bo obsodila.« 

»Oče ... je mislil Boštjan ugovarjati, a ga je Jerneje takoj prekinil.

»Nič, vse vem, tvoja ženska mi je vse povedala. Vse vem, nič ne govori, sram te bodi, ničvrednež!« 

Potlej sta molčala, ker sta videla, da bo najbolje tako. Lojzka je prinesla pijačo in na Boštjanov migljaj zapustila sobo. Boštjan je natočil in oče in sin sta trčila, ne da bi se pogledala z očmi ... Sin je zvrnil kozarec do kraja, oče ga je samo pokusil.

Po nekaj trenutkih je spregovoril Jernejc:

»Veš kaj, Boštjan, vrni se in vse bo dobro.« 

Boštjan je molčal in lepo se mu je zdelo očetovo vabilo

»Vrni se, vse bom pozabil. Znova bomo začeli živeti, ti, jaz in naša zemlja, ki čaka močne roke.« 

Boštjana je omamljalo očetovo vabljenje. V mislih je videl zemljo, sonce, domače bregove ... Lep je dom, lepa zemlja, prijazna očetova hiša ...

»Pridi, Boštjan! Kar z menoj pojdi! Če imaš to žensko rad, jo lahko vzameš s seboj, čeprav me je užalila, da nikoli tega.« 

Sin je še vedno molčal. Skoraj bi že privolil. Samo malo je manjkalo, da bi rekel: »Grem, oče. Takoj pojdimo!« a se je v trenutku premislil, ker je pomislil na ljudi, ki bi s prstom kazali nanj in bi se mu posmihali.

»Ne, oče, ne grem. Kar sem sklenil, to drži kakor pribito, četudi bi mi trda predla. Saj me poznate!« 

Dà, oče ga je poznal, ker je poznal sebe, svojega očeta in ves svoj rod, a vendar je še prosil:

»Pridi, kaj boš tukaj životaril!«

Nenadoma je oče zdrsnil s stola na kolena, položil in sklenil svoje roke na sinovih kolenih in ga proseče, s solzami v očeh prosil:

»Sin, prosim te, vrni se! Zemlja kliče, dom kliče.« 

Boštjan je postal neizprosno trd.

»Boštjan!« 

Sin ni trenil z očesom.

»Boštjan, moj Boštjan! Kaj me boš res pustil samega, da si bom na smrtno uro sam zatisnil oči in sam legel v krsto. Sin! Boštjan! Ali me slišiš, razumeš? Povej, povej, govori vendar! Ali se ti nič ne smilim, jaz starec in zemlja?« 

»Vstanite, vstanite!« je govoričil Boštjan.

V tem je vstopila Lojzka in se zasmejala na ves glas.

»Ho, ho, tak oče!«

Boštjan se je sunkoma obrnil in zarenčal:

»Drži gobec, baba!« 

Smeh jo je precej minil in umaknila se je v kot. Jernejc pa je molže vstal, poiskal palico in brez pozdrava odprl vrata in odtaval.

V gostilni pa se je Lojzka približala Boštjanu in mu mislila sesti na kolena.

»Prav si naredil, ljubček!« mu je pričela govoriti.

Boštjanu pa ni bilo do tega; odrinil jo je z roko in zaželel si je samote.

*

Po vsem tem in še marsičem je zlezel stari Jernejc v dve gube, se spet postaral za deset let in pobožno napravil sveti križ božji čez vse nadloge in težave zadnjih let.

»Marija in sveti križ božji!« je vzkliknil večkrat čez dan, včasih iz žalosti, večkrat tudi iz navade in svete pobožnosti, kakršna se loti kmečkih ljudi na stara leta. Jernejc je silovito zaupal v Boga, ki mu je bil vse. Če bi ga kdo pobaral, kakšen je, bi mu ga bil lahko dodobra opisal in orisal, če bi v svoji šaljivosti še ne dodal, da sta celo govorila ... Vse, kar se je zgodilo z njim, z njegovo zemljo, ki drsi nasproti velikanskemu in zijajočemu propadu, in sinom, ki se je zgubil, je imel sveto voljo božjo. In vse je božja volja, saj je zapisano, da še vrabčič ne pade s strehe, če tega ne želi Gospodar nebes in zemlje. Bog je volja, ki križa naša pota, Bog je vse, začetek in nehanje ... In vse to je Jernejc na stara leta odlično vedel. Težko mu je bilo, da ni mogel več v cerkev. Včasih je šel, toda vselej je bil tako utrujen, da je bil potlej ves teden zanič. Zato ga tudi Janez ni nič kaj rad puščal od doma, dokler mu ni z vso strogostjo popolnoma prepovedal.

Jernejc je mnogo mislil na Janeza. Zmerom bolj se je izkazoval za dobrega, pametnega in poštenega človeka. Imel ga je za čisto domačega, dà, kakor da bi bil kdo njegove krvi. Za grunt je skrbel kakor bi za svojo zemljo. Pehal se je od zore do trde noči. Za plačilo se ni dosti menil. Zadovoljen je bil, če je dobil o božiču nov gvant in nove hodnične srajce ter nekaj perila ter nove čižme. Denar je yselej brezbrižno spravil v skrinjo. Več pa mu je bilo do zaslužene pohvale, s katero stari Jernejc ob takih primerih ni štedil. Kadar je videl, da je kdo marljiv, ga je pohvalil krepko in temeljito, da se je vsakomur dobro zdelo ... Kaj šele Janezu, ki je pohvalo v resnici zaslužil!

Nanagloma se je Jernejc nečesa domislil. In te misli je bil vesel bolj, kot če bi mu kdo vrnil mladost in mlado srečo. Okoli je mencal kakor otrok, ki ima za mamico pripravljeno presenečenje ter čaka ugodnega trenutka. Mel si je roke, so dobrikal vročemu soncu in bil samega sebe in božjega dneva vesel ... Dovolj je premišljeval o preteklosti, treba je koreniteje misliti na bodočnost, a ne na svojo, temveč na bodočnost svoje zemlje, ki bo ostala, ko njega že zdavnaj ne bo več, in bo še zmerom pričala o njegovi ljubezni do nje.

Dostikrat je sedel pred čebelnjak, da bi o tem dodobra premislil, a vedno ga je kaj zmotilo, da je mislil na druge stvari, zašel v preteklost, v spomine, ko je bilo lepo in trpko obenem, ali se že kakor koli drugače zamotil. Zadnji čas pa se je trdno ovedel, da mora dokončno odločiti, kaj bo z njegovim gruntom, saj ga ne bo mogel nesti s seboj v grob, čeprav bi ga najraje, a ne iz skoposti, da bi ne sodil kdo napačno, temveč iz same ljubezni. Jernejc in zemlja — to je nekaj neločljivega, kakor otrok in mati ...

Pa Jernejc se je prav za prav že odločil. Grunt bo dal Janezu. To je človek, ki ga je najbolj vreden, in ki se bo in se je že izkazal vrednega zemlje in njene hvaležnosti do človeka. V mislih je še videval Janeza, ki kar ne more verjeti resnici, dà, tak bo kot otrok, ki mu mamica kaže bratca, a ne more verjeti, da ga je Bog dal ... Zato je Jernejc vedel, da bo to zanj največji praznik njegovih poslednjih let. (Zadnji bo, ko ga bodo nesli k fari, a takrat ne bo več živ navzoč.) Misel, oddati grunt Janezu, mu je vdihnil sam Bog.

»Tega ni nikomur izdal, ker je imel načrt za skrivnost in presenečenje. Sam pri sebi pa je še dalje razvijal svoj načrt. Takole bo: Janez rad pogleda Rezo, čeprav sta si navidezno zmeraj v laseh, saj taki ljudje se imajo navadno najbolj radi in kar ne morejo prestajati drug brez drugega. Zato je Jernejc prepričan, da bo Janez Rezo zasnubil in vzel. Lep par bosta in še njemu se bo smejalo srce, ko se bosta peljala v cerkev, da ju tehant za vse večne čase zveže s štolo in prstanom. E, potlej bosta pa imela, ko ne bosta mogla več narazen. I, počemu pa tudi? Imela bosta otroke, ljubila se bosta in tudi zemlja jim bo ostala zvesta.

Ko se je nenadoma spomnil svojega rodu, svoje krvi in imena, mu je bilo zelo hudo. Glavni rod bo prav za prav izumrl. Na Boštjana ne da nič, na njegove otroke še manj. Matevž pa je zdaj že stranska veja. Dà, dà, to ga boli. Zelo boli ... Stisnilo ga je v prsih in grlu, potlej je globoko vzdihnil:

»Zemlja bo rešena, zemlja, samo kri, ta bo druga.« 

Počasi se je znebil tudi teh težkih misli. Kot da bi samega sebe tolažil, si je dejal, da bo Janezu naročil, naj govori svojim otrokom o nekem Jernejcu, ki je živel pred leti na tem gruntu in ga zapustil njemu, ker sta ga oba sinova zapustila in zletela v druga gnezda.

Bila je lepa, sončna nedelja. Ljudje so hodili že od maše in Jernejc jih je opazoval spred čebelnjaka. Kimal jim je v pozdrav in se smehljal. Ko je prišel Janez, je sedel poleg njega in si brisal pot.

»Vroče, kaj?« ga je pogovarjal Jernejc.

»Po pasje,« se je Janez oddihaval.

Potlej sta molčala in gledala za zapoznelimi ljudmi. Čez čas sta ostala sama in čebelice so prijazno brenčale okoli njiju in jima delale družbo.

»Janez,« je spregovoril Jernejc, »od danes naprej boš sedel pri mizi na mojem mestu.«

»Kako?« ga je on neverno pogledal. »Mar ne boste več pri mizi jedli?« 

»O, še!« se je smejal starček. »Od danes naprej si ti gospodar Jernejčevine.« 

»Kako, jaz?« 

»Ti in nihče drugi,« je pribil Jernejc kakor pivec v gostilni.

Janez kar ni mogel verjeti. In prav takšnega si je starček v svojih mislih tudi predstavljal. Šele potlej, ko mu je natančno in z resnim obrazom obrazložil ves svoj načrt, mu je Janez verjel in iskal besed, s katerimi bi se očetu zahvalil za njegovo odločitev.

»Saj vem, kaj hočeš reči,« ga je prekinil Jernejc. »Zastran tega je že dobro. Samo da sprejmeš. Daj roko!« 

Tlesknila sta z dlanmi, da so čebelice plašno odletele.

Tisto opoldne je sedel Janez za mizo prvikrat na gospodarjevem mestu.

*

Naslednji teden so prepisali grunt na novo ime. Janeza se je prijelo ime »mladi Jernejc«, Jernejcu pa so rekali samo še »stari«. Mladi je korenito pljunil v roke, si najel hlapca in začel s podvojeno silo z delom, kajti zdaj je vedel, da dela za svojo in na svojem ...

Jernejc je vse to opazil in bil je srečen z Janezom, v katerega ni niti za hip podvomil. Uvidel je, da je svojo življenjsko pot dokončal in da jo lahko sklene z molitvijo za srečno zadnjo uro, za vicane duše in za vse izgubljene ovčice po svetu ... In res je veliko molil. Kadar pa ni molil, je sedel k čebelnjaku, gledal živalice in opazoval, kako prihaja jesen s svojimi bogatimi barvami in obilnimi sadovi ... Tudi njegovo življenje je zdaj jesen ... Vaščani, ki hodijo mimo na delo z motikami in koši na rami ali pa poganjajo okorne in lepo rejene vole, ga ogovarjajo, sprašujejo za vreme, za svet, za to in ono, on pa jim prijazno odgovarja, kolikor ve in zna iz skušenj, ki mu jih je dalo življenje.

Kadar ga je volja, se tudi še spominja nazaj, se nasmehne ob lepih spominih in zmahne z roko, češ lepo je bilo, in ni mu žal, da se je rodil, živel ter se potil v razorih svoje zemlje. Dà, lepo je bilo in trdo, prijetno in trpko ... Takó je pač človeško življenje ...

Če se spomni sina Boštjana, mu je vselej neizmerno hudo, ker vé, da v mestu trpi in ne more nazaj, ker ga predobro pozna, njega, sebe in svoj rod. A če bi se vrnil, bi storil isto kakor oče v svetem pismu. Sprejel bi ga in bogato pogostil ter dal vsem ljudem vedeti, da se je vrnil njegov sin, ki se je zgubil. Toda tega Jernejc ne bo doživel, ne, ne, ne bo, ker njegov rod je trmoglav in svojeglav ... O, če bi se vrnil, bi mu dal grunt, Janezu pa bi kupil drugega, še lepšega s sočnejšo zemljo. Toda! To so misli, samo misli, ker Boštjana ne bo.

*

Misli starega Jernejca so se dobro spolnjevale. Čez kakšen mesec ali kaj sta bila Janez in Reza prvič na oklicih, čez tri tedne pa ju je imel priliko videti, kako sta se zapeljala pred oltar.

Jerneje je prepričan, da mora biti tudi hlapčevski rod gospodar.

Naposled se je spolnila tudi njegova poslednja misel. Prišli so sveti Trije kralji in ga povabili na svoj praznik pred sam božji tron.

Na spomlad je zemlja zadihala v toplem, ljubečem objemu.