Zemlja (Ivan Podlesnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zemlja.
Povest sedanjih dni.

Ivan Podlesnik
Izdano: Domoljub 27/40–49 (1914)
Viri: dLib 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. dno

I.[uredi]

Miha Bokav je oral zemljo.

Njegove misli so bile težke. Tako težke so bile njegove misli, da bi, če bi jih zbral v pest kot seme in jih vrgel v zemljo, zemlja rodila trnje in osat. Na obrazu se mu je bral odsev teh težkih misli njegove glave in občutkov nezadovoljnosti njegovega srca. Hiša mu je bila do vrha zadolžena. Najstarejši otrok je hodil v prvi razred ljudske šole, za tem jih je bilo še pet. Miha sam ni bil posebno dober gospodar. V mladih letih svojih je vozil od jutra do večera, od dneva do dneva hlode iz velikih borštov tam v gorah na železnico ali žago. Iz teh furmanskih časov mu je ostala navada, da je prerad in prepogosto pogledal v kozarec. To je bilo tisto, kar je napravljalo težo njegovega življenja od dne do dne neznosnejšo. Poleg žene in otrok je imel še taščo, za katero je moral skrbeti. Ta njegova tašča je ležala že drugo leto v postelji. Ravno te dni so pričakovali, da izdihne. Skoro da so bili veseli v tem pričakovanju; eno breme, ena skrb bo manj.

Miha je oral in misli njegove so se sukale krog tega, da bo treba gnati v ponedeljek vola v mesto v semeni, da se bo dobilo za materin pogreb. Ni še prišel do konca njive, ko zasliši iz ceste sem otročje vpitje:

»Oče domov, brž domov, mati umirajo.«

Ko je prišel domov, je našel taščo že mrtvo.

»Kar izdihnili so. Bila sem v kuhinji, ko zaslišim stokanje. Hitim v hišo, pa so omahnili in izdihnili,« tako je pripovedovala žena Micka v solzah. Vsi so jokali in tudi Mihi so prišle solze v oči, dasi v srcu ni bilo ne žalosti in ne grenkosti. Prazno je bilo njegovo srce, prazno kot njiva pomladi, predno sprejme v se semena.

Mlada Bokavka je želela, da se napravi materi ta veliki pogreb. Na prigovarjanje Mihe se je vdala za srednjega. Miha se je odpravil takoj v mesto po krsto in drugo, sosede pa so prišle in pričele pripravljati mater za na oder. Ko se je Miha vrnil iz mesta, je pripeljal krsto in vina za kropilce mrliča in pogrebce.

Opoldne je prišel domov Lovrenc, edini sin umrle Pikške. Triindvajset let mu je bilo in služil je na žagi Karola Mraka. Ko je pri podružni cerkvi sv. Lovrenca zazvonilo mrliču, je delal fant na žagi. Nekaj ga je pri srcu zabodlo. V srcu ga je zbodlo, roke so mu obstale in pred očmi je gledal materino podobo, kakršna je bila zjutraj, ko je šel na delo. Ko je odhajal, je med vrati še obstal in pogled matere se je srečal s pogledom sina. Vsa nikdar zgovorjena, pa tako obilno darovana ljubezen, vsa velika skrb ljubečega materinega srca je bila v tem pogledu. Oči njene so bile kot ogledalo, v katerem se zrcali lepota, kakoršne ne sreča človek nikjer v življenju; le čuti se ta lepota bo v srcu posebne, blažene dni, ki so redki, zato pa nepozabni.

O, oči naših mater govore več kot njih besede! In četudi so njih besede trde, v očeh je ljubezen! Fant je vrnil tisti trenotek materi s pogledom svojih modrih oči to, kar mu je dala ona s svojim pogledom.

Tako sta se ločila brez besedi mati in sin.

Ko pa je prišel opoludne domov, so bile njene oči zaprte. Za vedno zaprte. V praznični obleki je ležala na belo pogrnjeni dolgi mizi, v črni krsti sredi hiše. Vnuki so ji nanosili v krsto vse lepe podobice, kar so jih imeli shranjenih kot darove gospoda župnika.

Lovrenc je šel ven. Na skedenj je šel in se razjokal. V trenotku, ko je pogledal mrtvo mater, mu je bilo vse jasno. Jasno je gledal pred seboj svojo bodočnost. Zavedal se je, da je s tem dnem odtrgan od zemlje, katero je tako ljubil, na katero je bil priklenjen s slehernim utripom svojega srca. Prejšnje leto je bil potrjen v vojake, kjer je služil 2 meseca. Ker je bil sin edinec matere, za katero zadolženi zet ni mogel skrbeti, se je naredilo, da je bil premeščen v nadomestno rezervo. Takoj, ko je prišel domov, je šel služit k svojemu prejšnjemu gospodarju, posestniku velike žage. Ta njegov gospodar mu je tudi pripomogel, da je bil tako hitro premeščen v nadomestno rezervo. Ker je bil rezervni častnik in v vojaških stvareh dobro podučen, mu to ni bilo težko. Karol Mrak je imel rad Lovrenca, ker je bil fant pošten in priden. Rad ga je imel tudi zato, ker je bil trezen fant in žganja ni poskusil, kar je bila neka posebnost pri moških v tistem kraju. Lovrenc se je za gospodarjevo naklonjenost skazoval hvaležnega z zvestobo in pridnostjo. Na svojega gospodarja je bil navezan kot na očeta; več, kot na brata, ker je bil gospodar še mlad in je z Lovrencom občeval prijateljsko.

Domačo zemljo je ljubil Lovrenc, ker ni poznal tujine in se ni imel čez življenje doma nikdar pritožiti. Ljubil je polja, vas z belo cerkvijo na griču, ljubil gore za vasjo, travnike in gozdove kot nekaj, kar je njegovega; kot nekaj, kar mora spoštovati. To je bila ljubezen kot do matere: nikdar zgovorjena, pa globoko v srcu vkoreninjena. Ljubil je Lovrenc lepe svetle noči, v katerih so se zbrali fantje na mostu sredi vasi, si povedali to in ono, zapeli veselo fantovsko pesem in se potem razgubili po vasi. Mnogi izmed njih pod okna, na katerih so cveteli bujno rdeči nageljni. Ob griču, na katerem je stala podružna cerkev, je stala tudi majhna, pol zidana, pol lesena hiša. Na oknih te hiše je bilo cvetja kot nikjer toliko. Za temi okni pa se je prikazal včasih obraz, ki se je zdel Lovrencu najlepši, kar jih je kdaj videl. Pod okno te hiše je hodil večkrat v poletnih večerih in vsako nedeljo je nosil na prsih pripet nagelj in rožmarin.

Vsega tega ne bo zdaj več kot ne bo več njo, ki bi ga pogledala — vsaj še enkrat tako — kot ga je pogledala danes v jutro, ko je odhajal na delo.

Lovrenc je jokal. To ni bil jok otroka ali ženske, temveč jok iz srca, ki je rastlo bolesti onega samega dne v možato trdost.

Zvečer so prišli kropit mrliča. Vsa vas skoraj je prišla. Proti večeru otroci in žene, zvečer pa možje in mladina. Ko so odmolili molitve za rajno, so možje posedli krog mize, na kateri je bil pripravljen tobak za pipe. Mladina pa se je spravila na klopi krog peči.

Miha je prinesel vina. Kozarec je romal iz roko v roke in mladina je začela peti. Možje so imeli svoje pogovore. Gospodarstvo, občinsko zadeve, domača in tuja politika. Vse je prišlo na vrsto, ker je bilo leto dogodkov polno ne samo na Kranjskem, temveč, po končani balkanski vojski, tudi drugod.

Španov Rok je pripovedoval, da je čital v časopisu, da bo izbruhnila čez par let velika vojska, v kateri se bodo bile vse države sveta. Možje temu niso mogli posebno verjeti. Prepričani pa so bili, da se bo naša država bila z Lahom.

»Samo radi ccsarja, ki noče na stara svoja leta vojske, je sedaj mir.« Tako je razlagal Sirčev Jurij.

»Ko pa cesar umrje — Bog mu daj še mnogo let — bo pa Lah udaril in tedaj se bomo!«

Tako je šel pogovor med možmi.

Dekleta so govorila o rožah, oblekah, rutah. Govorile so o Vrtnarjevi Reziki, ki je bila ravno tisti teden izbrisana iz Marijine družbe. Razkladale so si vzroke do najmanjše podrobnosti.

Fantje so bili razdeljeni. Že od Svečnice sem je bila med fantini neka napetost. Navada je bila, da so fantje vsako leto posebej določili dva iz svoje vrste, da sta po novem letu koledovala in pobirala po hišah darove za sveče. Do sedaj sta bila zmerom dva gruntarska fanta. V tem letu pa sta koledovala Boštjanov Janez in Pikšev Lovrenc. Nedeljo potem je bil pri »veseli vdovi« ples. Na tem plesu je padla beseda, da so bajtarski fantje več kot gruntarski. To besedo je vrgel Sirc, ki je bil nevoljen, da njegov sin ni koledoval. Spodobilo bi se po njegovem mnenju, ker je obč. mož in eden izmed najboljših posestnikov. Vžgan je bil s to besedo ogenj. Malo je manjkalo, da ni končal tisti ples s pretepom. Jeza in nevolja je ostala in se kuhala naprej. Tudi ta večer je še gorelo v mladih glavah in pesem, zapeta iz grl vseh, fantov in deklet, je le blažila, da ni med fanti zopet buknilo na dan.

Lovrenc je slonel ob vratih in gledal v hišo. Sredi hiše mrtva mati, krog in krog fantje, dekleta in možje. Med dekleti tudi ona, ki jo je imel rad. Med fantini pa besede, od katerih se je čutil prizadetega. Saj je bil tudi on bajtarski fant in ravno on je tisto leto koledoval. Kako rad bi rekel katero! Pa ga je premagala žalost.

Nekaj časa je zdržal, potem pa je šel v kamro, kjer je legel na svakovo postelj. Spanec pa mu ni bil tovariš ta večer. Težke in žalostne misli so mu delale druščino do jutra.

Pri pogrebščini, katere so se udeležili vsi sorodniki in sosedje, so govorili tudi o Lovrenčevi bodočnosti.

»Ne bo drugače, v vojake bo moral,« tako so dejali.

Padla jo misel o Ameriki. Lovrenc se jo je za trenotek oprijel. Pa samo za trenotek. Ko je pomislil, da si s potjo v Ameriko zapre pot nazaj, nazaj na domačo zemljo, je odgnal to misel, da se ni več vrnila.

Miha Bokav je tudi premišljeval svojo bodočnost. Pogreb taščo, katerega plačati je po izgovorilnem pismu dolžan, bo pobral volička iz hleva. Pomlad je in denarja ni. Obresti hranilnici so še na dolgu, za Veliko noč bo treba otrokom obleke ... Lovrenc ima vknjiženih po materi na njegovem posestvu štiristo kron dote. Obresti od tega tudi še niso plačane. Treba bo fantu nekaj dati sedaj, ko pojde v vojake.

Zopet so legle nanj težke misli.

Pridno je posegal po kozarcu, da bi jih pregnal. Preganjal jih je toliko časa, da so prešle. Ko pa so prešle, se Miha ni več dosti zavedal. Mrtva tašča ... pogreb ... žena in otroci ... dolgovi ... pogrebci ... vse se je vrtelo krog njega. Šel je iz zakajene hiše in obležal na vrtu na mrzli pomladni zemlji. Nekaj časa je še slišal iz hiše hrupne pogovore pogrebcev, potem pa nič več. Zaspal je na zemlji.

To je bilo v ponedeljek, v soboto tisti teden je prinesel občinski sluga Lovrencu na žago pozivnico, da mora nazaj v vojake. Nič ni pomagalo. Njegov gospodar je bil v Ljubljani in poizkusil, če bi šlo, da bi ostal Lovrenc doma. Pa ni šlo. Postava je postava, ukloniti se ji mora bogat ali reven, bajtar ali gruntar.

Tisti večer je šel Lovrenc pod okno, kjer že ni bil dolgo. Povedal je dekletu, kako je ž njim in da mora nazaj. Solze so tekle iz lepih oči dekleta. Lovrenc jo je tolažil, da se čez dve leti in pol vrne. Vprašal jo je, če mu bo ostala zvesta.

»Samo tebi, kot cveto nageljni na tem oknu, samo tebi.«

To je bil dolg pogovor. Besede so bile zajete iz žalosti. Pa vendar je bilo nekaj neizrekljivo mehkega in lepega v večeru in besedah. Niti ena misel, ki bi razgnala svetlobo tega večera, se ni dotaknila njinu src. Vse, kar je bilo krog njinu in kar sta si rekla, je bilo kot bi govorila v cerkvi, kjer je sama lepota, sama svetloba. Ko pa je hotel oditi, je ostala njena roka dolgo v njegovi. Še dolgo potem, ko ji je v slovo še enkrat zaukal na mostu, je ona bdela in molila. Molila je, da bi bil srečen in se srečno vrnil. Zaupno goreče je prosila Marijo, da bi izprosila pri Bogu, da bi bila pot njinu življenja vodena tako, da bi bila srečna oba.

Posestnik velike žage ob Belčici je bil Karol Mrak. Ni bil domačin v tem kraju. Priženil se je iz mesta. Tudi njegova mladost mu ni kazala, da bo kdaj posestnik velike kmetije in industrijskega podjetja. Namenjen je bil za uradniško službo. Ko se je poročil z Angelo Tomčevo, hčerjo bogate vdove, je bil v mestu nastavljen pri bančnem zavodu. Par let po njegovem zakonu pa so nanesle razmere tako, da je opustil službo in se preselil v rojstni kraj svoje žene, kjer je prevzel po mlado umrlemu ženinem bratu posestvo in žago. Tako je želela tašča, želela njegova žena in tudi njegove želje niso bile temu tuje. Izgovoril si je samo, da sam kmetije ne bo vodil, ker ni bil temu vešč, da bo delal na to, da se lesna industrija povzdigne. Z veliko vnemo se je lotil tega načrta. Skrb za kmetijo pa je prevzela njegova žena, ki je vzrastla na kmetih in po končanih šolah prišla zopet na kmete.

Čas, v katerem je Mrak prevzel žago in kmetijo, je bil tisti, ko se je na Kranjskem vse preurejalo in prenavljalo. Politično so se razmere spremenile v korist ljudstvu; gospodarstva so se dvignila in tudi za industrijo so se obetali lepši časi. Denar je bil poceni in marsikdo je porabil priliko, da je popravil in razširil svoje gospodarstvo.

Karol Mrak ni imel denarja. Posestvo in žaga, kar je prevzel, je bilo mnogo vredno in nezadolženo. Žena njegova pa je imela zagotovljeno doto po materini smrti. Če je hotel lesno industrijo povzdiniti in preurediti žago, je moral iskati kredita. Tega mu ni bilo težko dobiti. Kmalu se mu je tudi ponudila ugodna prilika, da je kupil nekaj velikih gozdov za razmeroma zelo nizko ceno. Treba pa je bilo šteti mnogo tisočakov. Žago je preuredil popolnoma moderno. Postavil je turbino s sto konjskimi močmi, ki je dajala električno razsvetljavo, gonila venecijanko in močan gater. Poleg tega še stroje za obrezovanje desk in izdelovanje zabojev. Lesna kupčija je bila v tistih časih tako dobra, da Mrak ni bil daleč od časa, ko bi mogel reči, da ni nič dolžan, da je vse njegovo.

Pa je prišlo leto 1908.! Priklopitev Bosne in Hercegovine Avstriji je vzbudila v Evropi strah pred veliko vojno. Začela so se kazati znamenja gospodarske krize na vseh poljih. Po prestani bojazni pred vojsko se je pojavila med evropskimi državami gospodarska vojska. Bankir Evrope, Francija, je denarno podpirala balkanske države in Rusijo, ker se je hotela s tem maščevati nad starim svojim sovražnikom Nemčijo. To sovraštvo se je raztegalo tudi nad Avstrijo.

Na gospodarskem polju se je to vsepovsodi poznalo. Kupčija in industrija je zaostajala. Denar je bil drag in težko ga je bilo dobiti. Lesna industrija je tudi mnogo trpela. Nekoliko si je opomogla po končani vojski med Italijo in Turčijo za Tripolis. Toda to je bilo le mimogrede. Sledila je vojska na Balkanu, ki je vrgla kupčijo zopet daleč nazaj. Poleg vsega tega so se jele na Kranjskem kazati še posledice poloma »Glavne slovenske hranilnice in posojilnice«.

Kmetija pa je trpela vsled slabih letin.

Karol Mrak v teh letih ni delal za dobiček, temveč je moral na svoje gospodarstvo doplačevati. Vesel je bil, če je sklenil leto brez izgub. Da bi mogel pokriti dolg, ni bilo misliti. Breme velikih obresti je dolg povečevalo in žrlo, kar je v dobrih letih odplačal na dolg.

Živeli so pri Mrakovih kot se živi v premožnejših hišah. Za jed in obleko niso trosili denarja, skrbelo pa se je, da so bili gostje, ki so prihajali v obilnem številu, dobro postreženi. Tudi pri vzgoji otrok se ni varčevalo. Mrak je imel mnogo prijateljev. V prejšnjih letih se je mnogo brigal za javnost, pozneje pa je posvetil vso svojo skrb industriji. Navzlic temu, da je bil že precej let na kmetih, se s kmetijstvom ni mogel sprijazniti. Ljubil je zemljo, konje, govedo, delo na polju. Da bi sam vstopil v tako življenje, to mu ni šlo. V prostem času ali zvečer je vzel knjigo ali časopis v roke in se vtopil v čtivo.

Čudno je bil na to hišo navezan Pikše Lovrenc. Imeli so ga za domačega in tudi on se je čutil domačega. Z gospodinjo Angelo sta obiskovala skupaj eno leto domačo šolo in bila enake starosti. Tudi sedaj, ko je Lovrenc služil na Mrakovi žagi, je ostalo med njima mladostno prijateljtvo, in le težko se je navadil reči Lovrenc svoji nekdanji sošolki vi. Mnogo večerov je presedal v kuhinji, kjer sta z gospodinjo vzbujala spomine iz pol preteklih ali pa govorila o gospodarstvu in vaških novicah.

Mraku se je priljubil, ker je bil fant bistre glave in trezen v mislih, priden pri delu. Navajal ga je do tega, da je v prostem času čital lepo knjigo ali časopis. Kazal je v mnogih vprašanjih svojo trezno sodbo, kar je bilo za njegova leta veliko.

Vsled tega je bilo tisto jutro, ko se je Lovrenc poslovil, vsem težko. Gospodinja je stala dolgo na pragu hiše in gledala za njim.

Doma ga je čakala na pragu sestra Micka. Njene oči so bile objokane. Ne toliko radi brata, ki je odhajal v vojake, kot zato, ker je teža skrbi legala vedno težje na njene rame. Tisto jutro po materinem pogrebu je Miha Bokav legel v posteljo in ni vstal že cel teden. Kazal je na jetiko. Bolezen je pospešila pijača in pa na mrzli in mokri zemlji prespana noč.

Simenčeva Ana je tisto jutro peljala mleko v mlekarno. Konec vasi sta se srečala z Lovrencem in spregovorila še par besedi v slovo. Pri slovesu mu je stisnila v roko v papir zavito svetinjo Matere božje. Lovrenc jo je sprejel kot nekaj zelo ljubega in dragega.

Tako sta se ločila.

II.[uredi]

Prvo pismo, katero je pisal Lovrenc iz Vipave, kamor je moral, ker je bil dodeljen trdnjavski artiljerij, je bilo naslovljeno na Simenčevo Ano in se je glasilo:

Draga moja Ančka! Predno Ti kaj nadalje pišem, najprvo lepo pozdravim Tebe in vse znance in znanke, vse fante in dekleta. Ali so fantje še v sovraštvu med seboj? Jaz bi jim prav iz srca privoščil, da bi bil vsak izmed njih vsaj en teden tukaj. Hitro bi jih minile tiste neumnosti. Tudi ošabnost gruntarskih nad bajtarskimi bi izginila, ker pri nas se nič ne vpraša, iz kakšne hiše je kdo. Tukaj smo vsi enaki, vsi moramo enako jesti, vsi enako vaditi in enako ubogati.

Meni je bilo prve dni zelo dolgčas po Tebi, srce moje. Sedaj šele prav vem, kaj mi je dom, kaj domača zemlja. Tudi tukaj je zelo lepo in češnje so v cvetju. Ampak pri vas je še lepše. Ne morem se posebno pritožit, samo to je silno, da moram zelo pogosto na vahti stat. Malo nas je tu, zato pridemo pogosto na vrsto. Tudi to mi hodi na vskriž, ker prav nič nemško ne razumem. Tukaj so domala vsi tovariši Nemci iz Češkega. Havptmanova gospa me imajo zelo radi. Napravil sem njih sinčku majhen voziček za igračo. Gospa so me poklicali v kuhinjo, se zahvalili in mi dali vina. Lepa mlada gospa so to in par besedi razumejo slovensko. Jaz sem se jim ponudil, da jim bom vrt štihal, kar jih je zelo razveselilo. Sedaj delam vsak dan na vrtu nekaj ur. Flance so že velike.

Če bom prišel o Veliki noči domov, Ti prinesem, srce moje, najlepšo rožo iz vrta Havptmanove gospe.

Predno končam to slabo svoje pisanje, Te še enkrat prav lepo pozdravim. Prav kmalu mi kaj piši in mnogo napiši. Tukaj imamo vsako nedeljo muziko in ples. Jaz ne hodim prav nič plesat, ker ne poznam ljudi in nimam znanja. Tudi bi preveč nate mislil in se spominjal, kako je bilo včasih. Dekleta so tukaj zelo resna in lepo napravljena. V cerkev hodijo gologlave. V Marijini družbi jih je zelo veliko, kar sem videl zadnjo nedeljo, ko sem popoldne prišel v cerkev. Tudi cerkev je lepa in lepo ozaljšana.

Ako mi bodeš kmalu odgovorila, Ti bom kmalu zopet kaj pisal. Ne pozabi na Lovrenca kot on ne bo pozabil na Te nikdar. Lovrenc Pikš. Trdnjavska artiljerija, bataljon štev. 8. Vipava.

Šimenčeva Ana mu je odgvorila in mu v pismu povedala, da je njeno srce žalostno in njene oči mnogokrat objokane. Noben fant ne zauka na vasi več tako kot je Lovrenc. Če fantje na mostu zvečer zapojo, se precej pozna, da ni Lovrenca med njimi, kar dela njeno srce še bolj žalostno. Zato zvečer raje okno dol zapre, da je sama in nemotlena v mislih nanj. Nageljni kažejo, da bodo lepo cveteli. Fantje so si še zmerom nekako navskriž. Veseli jo tudi, da Lovrenc ne hodi na ples in da gre v cerkev, kar naj tudi v naprej večkrat stori in se priporoči Jezusu in Mariji, da bo lažje prenašal težave vojaškega stanu. Tudi ona moli v ta namen. Kakor mu je gotovo že sestra Micka pisala, je Bokav zelo slab. Zdravnik je rekel, da ne bo nič z njim. Zelo jo tudi veseli, da bo prišel Lovrenc o Veliki noči domov.

Pismo piše pri Štorovi Francki, ki ga tudi pusti pozdravit.

Sestra Micka je res Lovrencu pisala žalostno pismo o težavah, ki jih ima. Upniki da pritiskajo na vse strani, Miha leži bolan in je zelo slab, ona da mora biti za vse, vzeti pa ni nikjer ničesar v roke. Če Miha ne ozdravi, kar je malo upanja, bodo upniki vse pobrali. Kam bo reva z otroci? Njegovega in njenega doma ne bo več, in otroci ne bodo imeli hiše.

Vse to mu je povedala in še mnogo o njenem trpljenju, kar je napravilo Lovrencu težko srce. Sklenil je, da o Veliki noči ne pojde domov, ker je sama žalost.

V ponedeljek velikega tedna pa je dobil Lovrenc od doma brzojav. Svak Miha je umrl, Lovrenc naj pride k pogrebu. Dobil je dopust in odpeljal se je.

Zvečer je bil doma, kjer je našel veliko žalost. Ni mu dalo, da bi ostal dolgo v rojstni hiši. Nadležno mu je bilo tudi odgovarjati se ljudem, ki so prišli kropit mrliča. Zato je šel k Mrakovim.

Ko je šel mimo žage proti hiši, je začela šele prav vstajati žalost v njem. Koliko veselih, srečnih dni je prebil na tej zemlji, koliko lepih večerov v hiši med temi ljudmi, ki so mu bili dobri in mu želeli dobro. Sedaj pa je kakor tujec. Domača zemlja, na kateri sta se trudila dolga leta njegov oče in njegova mati; rojstna hiša, v kateri je preživel svojo mladost — vse bo šlo na tuje. Kaj ga bo še vezalo na to zemljo, kaj na ta kraj? Pred oči mu je stopila materina podoba, kakršna je bila tisto jutro, ko je potem umrla. Tiste njene oči so ga gledale zopet tako milo, tako čudno, kot bi ga hotele vprašati: kam gre tvoja pot, moj sin? Kje boš hodil, kje bo tvoj dom?

Ko je stopil v Mrakovo hišo in videl zbrano družino krog mize, se je premagal. Ko pa mu je gospodar stisnil roko v pozdrav in ga pogledala gospa Angela, tedaj se ni mogel več. Zaplakal je in lažje mu je postalo pri srcu.

Drugo jutro so Bokava pokopali. Od dne, ko so položili v zemljo staro Pikško, Lovrenčevo mater, še ni bila zasajena lopata v njivo Gospodovo pri farni cerkvi sv. Matevža. Zato so rekli ljudje, da je izročila stara Pikiška tisti večer svojemu zetu Mihi palico, s katero je od dne njenega pogreba stražila vrt smrti.

Lovrenc je ostal doma na velikonočnih počitnicah. Bil je malo doma, največ se je držal pri Mrakovih. S Šimenčevo Ano sta se pozdravila prvič na Veliko soboto po Vstajenju. Vesel in žalosten je bil ta pozdrav. Pomlad je bila, Velika noč, vse je bilo praznično in veselo, samo Lovrenčevo srce je nosilo težo dni, ki so bili prinesli seboj samo žalost.

Lovrenc je bil lep fant in marsikatero oko je pogledalo skrivaj za njim, ko je šel skozi vas. Vojaška obleka je njegovi bolj majhni širokoplečni postavi prav lepo pristojala. Izpod čepice so gledali kodrasti rumeni lasje. Oči pa so mu bile kot dvoje potočnic, tako modre. In če se je zasmejal, se je pokazala vrsta močnih, kot sneg belih zob. Poleg teh vnanjih lepih lastnosti pa je kazal Lovrenc za njegova leta nenavadno možatost. Njegova beseda je bila resna in resnična. Kletev ali surovost mu ni bila v navadi, pač pa neka šegavost, za katero se je skrivala včasih trpkost. Med fanti je veljal za močnega in ker je več čital kot drugi, je tudi več vedel, kar mu je dajalo veljavo. Občevanje v Mrakovi družini mu je bistrilo duha. Tako da so ga tudi možje imeli radi v svoji družbi.

Veliko nedeljo dopoldne sta šla Lovrenc in Mrak na njive. Zemlja je ležala pred njima kot mlada mati, pripravljena za veliki čas rodenja. Solnce na nebu je bilo kot mlad fant, v katerem se pojavljajo silne moči. Kot mlad fant na širokem polju, poln ognja, poln čiste mladosti, poln veselja. Gozdi so bili čisti, kot da so oblekli to jutro novo velikonočno obleko. Gore tem zadaj pa so bile polne snega, ampak v tem snegu je bila mehkoba kot v solzah. Pripravljale so se gore, da namočijo pod poljubi mladega solnca s svojimi solzami studence in potoke. En del teh solz bo sprejela Belčica in jih nesla v Savo. V teh solzah dobiva Belčica svojo moč, da goni mline in žage. Iz teh solz naših gora raste moč, ki vstvarja elektriko, razsvetljuje domove, goni turbine. O, solze naših gora imajo veliko moč! Saj so rojene od solnčnih poljubov. V potokih in rekah naše gorenjske zemlje vidimo brazde, ki jih režejo solze naših gora v lice matere zemlje. V teh solzah je moč kot je moč v žalosti in veselju, če je rojeno v čistem srcu.

Žaga je stala in ni pela svoje vsakdanje pesmi.

Mrak in Lovrenc sta šla mimo njiv in govorila o delu na žagi, o lesni kupčiji. Gospodar Mrak se ni mogel posebno pohvaliti. Les ni šel naprej, vozniki so bili dragi, po blagu ni bilo vprašanj. Največ so šli tisto leto takoimenovani »morali«. Pa še to malo. Tudi zaboji, katere je izdeloval na žagi, so zaostajali. Pač pa je bilo tisto leto veliko povpraševanje po žaganju, ker je bilo prejšnjo jesen mokro vreme in ljudi niso mogli spraviti dosti stelje domov. Toda radi žaganja se ne izplača goniti žage. Tako, da je imel Mrak obilo skrbi. Trlo ga je breme dolga; obrestna mera ni hotela iti nazaj in banka je začela že opominjati na povračilo kapitala.

Kmet je stavil tisto pomlad veliko upanja na zemljo. Leta so bila že drugo za drugim slaba, to pomlad se je pa že ugibalo, da bo boljše.

Mrak in Lovrenc sta sredi polja obstala.

»Kaj bo naredila sedaj sestra Micka?« je vprašal Mrak.

»Še sama ne ve,« je odgovoril Lovrenc in zopet se je spomnil pri tem vprašanju na domačo hišo in vso žalost, ki je prišla na ta dom. Spomnil pa se je tudi, da mu je sestra rekla te dni, da bo prosila gospoda Mraka, da bi prevzel varuštvo nad mladoletnimi otroci. Lovrenc je porabil to priliko, da je napeljal na to.

»Dolga je toliko, da bo težko obdržati posestvo. Možkega ni nobenega pri hiši, hlapca ne bo mogla držati. Če bi imela kakšnega možkega pri hiši, bi še morda šlo naprej, dokler otroci dorastejo. Lahko bi hodil vozit les in morda bi se dobilo pri vas, gospod, kaj zaslužka na žagi.«

Mrak je pomislil ta načrt.

»Tudi namerava Micka priti te dni vas prosit, da bi prevzeli varuštvo nad otroci,« je nadaljeval Lovrenc.

»Ali je še kje drugje dolg kot v hranilnici?« je vprašal Mrak.

»Kolikor je mogla Micka skupaj spravit, je razen v hranilnici še nekaj nad petsto kron. Pri Mlinarju in v štacuni.«

»Ali je tvoja dota vknjižena pred hranilnico?«

»Da.«

»Bom malo premislil te praznike, kaj bi se dalo napraviti. Naj pride Micka jutri proti večeru k nam.«

Šla sta še med njivami in Lovrenc je pripovedoval Mraku o življenju pri vojakih. Mislil pa je pri tem na sestro Micko in dom. Nekaj je vstajalo v njem, kar mu je budilo upanje, da se bo morda dalo še rešiti. V čem bi bila ta rešitev, ni vedel. Samo up je bil, ki je bremen lajšalo srce. Z veseljem je gledal zemljo in izvilo se mu je iz prsi:

»Da bi bil zopet enkrat doma, na remiji. Kako rad bi delal od jutra do večera. Kako rad bi trpel na zemlji in da bi vedel, za kopa trpim.«

Mrak je obstal in pogledal Lovrenca. Tudi on je ljubil zemljo. Ker pa ni vzrastel na kmetih in ker se je tekom življenja na kmetih pečal z industrijo, ni poznal te naravne globoke ljubezni kmečkega človeka do zemlje. Tudi izgovorjene še ni slišal nikoli te ljubezni, ker je skrita globoko v srcih naših ljudi. Lovrenc mu je s svojimi besedami vzbudil nekaj, kar prej ni čutil. Pogledal je na močnega fanta, ki je bil rojen kot nalašč, da s svojimi močnimi rokami vodi plug, poganja konje, naklada seno itd. To so ljudje, ki so vzrastli na tej zemlji, katerih nič ne odtrga od nje. So kot drevesa; če jih presadiš v tujo zemljo, ovenejo. Zavidal jim je. Pri tem pa je razumeval skrb in ljubezen svoje žene do kmetijstva.

»Tudi ona je hči te zemlje. Tudi ona je vzrastla na nji, in zato ji vrača ljubezen za ljubezen, delo za sadove,« si je mislil.

Ko sta šla z Lovrencom nazaj mimo žage, mu je bilo, kot da ta žaga s svojo turbino, z železnimi stroji in električnimi žarnicami moti harmonijo zemljo. Kako je prišlo to, tovarni podobno poslopje, na ta lepi kos zemlje, kjer bi se podal ob vodi kmečki dom, mlin, ali majhna žaga z lesenimi kolesi?

Šla sta v hišo, kjer je bilo pripravljeno kosilo. Lovrenc je kosil ta dan pri Mrakovih, pri gospodarjevi mizi. Mrakovi otroci so se spravili nanj. Franci mu je odvzel bajonet in ga skušal pripasati sebi krog života; ker ni šlo, si ga je obesil krog vratu. Anica si je dala čepico na glavo, krog vratu pa Lovrenčev vojaški ovratnik. Mali Jožko pa se je igral s svetlimi gumbi na Lovrenčevi vojaški suknji.

Popoludne je šel Lovrenc skozi vas in pot ga je pripeljala mimo Šimenčeve hiše. Ana je stala na pragu.

»Ali imaš kaj piruhov zame?« jo vpraša Lovrenc.

»Že sem vse razdala, zakaj nisi prišel prej ponje,« se je šalila Ana.

»No, pa je vendar kaj ostalo,« je dejal Lovrenc in obstal na pragu hiše.

»Bom pogledala,« in stekla je v hišo.

Ko se je čez kratko vrnila, je prinesla lep piruh, ki je bil živo pisan, na sredi pa je imel naslikano rožo.

»Pa ste imeli slikarja pri hiši, ko ste delali piruhe. Pri nas nimamo tako lepih.«

»Pa pokaži, kakšne imate, morda so še lepši.«

In Lovrenc je potegnil iz žepa piruh, ki je bil zlato pobarvan čez in čez. V sredi pa je imel napisano:

Hladna voda Kokrica,
Kje je tista deklica?
Belo je perilo prala,
Gledala se v tebi zala?

»Pri vas ste pa študirali, ko ste delali piruhe,« je dejala Ana in preobračala lepi piruh med prstmi.

»Če te ima, ti pa povem še naprej to pesmico o Kokrici in deklici,« je dejal Lovrenc.

»Povej jo no,« je silila Ana.

»Pa je ne znam na pamet, ampak zapisano imam.«

»Pa mi jo preberi, ali pa jo daj, da jo bom sama.«

»Če boš prav pridna.«

»Saj sem zmerom pridna.«

»Pa naj bo.«

Lovrenc je bral Ani pesmico o Kokrici:

Švignila je ribica
mimo nje postrvica,
pa se deva je zganila
pa perilo izpustila.

Plaval, plaval robček bel
je po Kokrici vesel,
a tam doli, tam za jezom,
fantič ga je vjel.

Prala, prala deklica,
pesmico zapela:
»Oj ti voda Kokrica,
robček si mi vzela!

Mamica me kregala
noč in dan bo stara:
»Kaj si zopet delala,
robček si zaprala!«

Morda pa ga našel bo
in nazaj prinesel kdo:
njega bi ljubila,
ž njim se poročila.

Slišal doli fantič mlad
deklico je peti,
robček si je djal za vrat,
leta jel je šteti.

Pa pristopi k deklici,
lepi kakor rožici:
»Mene deklica ljubila,
z mano bi se poročila?«

Robček mu z vrata je vzela,
deklica, in zarudela,
nežno dala mu roko,
dala srčece zvesto ...

»Kje si pa to dobil?« je vprašala Ana, ko je Lovrenc spravljal pesmico v žep.

»V Vipavi mi jo je povedal naš fenrih, ki je Gorenjec, in jaz sem jo napisal.«

»No pa vam ni nič hudega pri vojakih, ker imate čas za take stvari.«

»Čas se že vzame, pa mi povej kaj novega,« je dejal Lovrenc in pogledal proti oknu, kjer so stali nageljni.

»Ko bodo cveteli, bo prišel kdo in ti jih bo potrgal, predolgi so že.«

»Poglej, koliko popkov imajo. To bo cvetja.«

»Za koga cveto?«

»Kaj še ne veš. Za Kovačevega Lojzeta,« je dejala Ana in se nasmejala. »Saj ljudje vedo in Lojze se menda sam hvali po vasi.«

Lovrenca je nekaj zbodlo. S Kovačevim Lojzetom nista bila posebno prijatelja. Še prej, ko je bil Lovrenc doma, ga je Lojze po strani gledal in zbadal, kjer je le mogel.

»Dekle, le pazi!«

»Bodi no pameten. Saj veš, da so le prazne marnje in ne verjemi, kar boš slišal. Lojze se samo hvali. Meni je to zoperno radi ljudi. Kaj morem, če je njemu to všeč. Zadnjič enkrat je prišel mimo. Še pogledala ga nisem in ko je prišel v hišo, sem šla na polje.«

»On je gruntarski in oče mu bo dal kmalu čez. Jaz pa sem bajtarski in še bajte ne bo mogla Micka obdržati.«

»Pa ti prevzemi.«

Lovrenc jo je začuden pogledal.

»Dolgove.«

»Če boš priden, jih poravnaš. Saj imaš nekaj dote na hiši.«

Po klancu so prišli fantje. Ana se je umaknila v hišo.

»Alo, Lovrenc, z nami na most. Piruhe gremo sekat.«

Lovrenc je šel s tovariši na most, kjer se je zbrala mladina.

»Letos zadnjič na tem mostu. Čez štirinajst dni ga ne bo več,« so dejali.

Lovrenc ni še vedel, da je sklenil cestni odbor podreti stari most in postaviti novega iz betona.

Ko se je naredil mrak, so odšli fantje po vasi.

III.[uredi]

Velika gostilniška soba pri »veseli vdovi« je bila polna mož in fantov.

Pogovor mož je tekel krog dela na polju in prerokbah o letini. Ko pa je prišel mednje Sirc, se je obrnil pogovor na novi most, ki se je imel pričeti graditi tiste dni. Sirc je bil prejšnji teden v Ljubljani in je prevzel od podjetništva, ki bo gradilo novi most, dovažanje cementa od kolodvora in odvažanje materijala od starega mostu. Pohvalil se je, da je napravil dobro kupčijo. Ker pa sam ne bo zmogel vsega dela, je oddajal vožnjo sosedom. Kmalu so bili vsled tega možje v kupčiji za vožnjo. Glede novega mostu niso bili možje edini o mnenju. Eni so bili še zmerom za starega in se jim je zdela zgradba novega mostu nepotrebno razmetavanje denarja.

»Če nas je trpel sedaj sto let, nas bo še sto,« so dejali mnogi.

Drugi pa so se veselili novega mostu. Zlasti taki, ki so imeli več vožnje. Stari most je bil sicer še trden, toda postavljen tako nerodno, da se nista mogla dva voznika srečati na njem. Za velike tovore sploh ni bil. Napravljen je bil na lok in kamnita ograja se je že podirala. Poprave je bil stari most na vsak način potreben. Zato se je odločil cestni odbor pridejati še nekaj in zgraditi s pomočjo deželne in državne podpore novi most.

Po veliki noči naj bi se pričelo z delom.

Sirc je napravil z nekaterimi možmi ta večer kupčijo za vožnjo in pil se je likof.

Fantje so sedeli pri dolgi mizi pri vratih.

Med njimi so bili trije vojaki, ki so prišli na dopust. Naš Lovrenc, ki je služil v Vipavi, Tomažov Jaka, ki je bil v Celovcu in Fendetov Lojze, ki je bil nastavljen v Tolminu pri alpincih. Naravno, da so imeli ti fantje vojaki povedati toliko iz vojaškega življenja, da so obračali nase pozornost celega omizja. Bili so pri mizi fantje, katere je še čakala vojaška služba. Bili so pa tudi taki, ki so že odslužili, črnovojniki. Eden teh je bil Kovačev Lojze.

Iz nasprotstva, ki je obstajalo med njim in Lovrencom, se je v Lojzetu rodilo hrepenenje dati Lovrenčevo pripovedovanje v nič.

Bil je Lojze korporal pri vojakih in domišljal si je, da je napravil s tem stonnjo, do kakršne se ne bo mogel pospeti noben njegovih tovarišev. Poleg tega je bil brhek in bogat fant. Ni pa bil čistega življenja. Marsikatero dekle je objokovalo nepremišljeno znanje ž njim. Oče je želel, da bi se sin oženil in zbral mu je nevesto Šimenčevo Ano, Lovrenčevo dekle. Lojze sam ni bil posebno navdušen za to ženitev. Ker pa je oče tako hotel, se je tudi on skušal privaditi na to misel.

Ta večer je bil posebno špikast in venomer je dajal pripovedovanje tovarišev v nič. Fantje se sprva niso mnogo zmenili za to, ker so poznali Lojzetove navade.

Lojzeta je jezilo, da se tako malo zmenijo zanj. Močno je pil.

V hišo je stopila domača hči.

»Alo, Rezika, pit!« je klical Lojze.

Kozarci so se napolnili do vrha.

Rezika je pristopila in dvignila kupico, ki jo je natočil Lojze. Fantje so poprijeli kozarce.

Na voglu mize, kjer je Rezika stala, je sedel Lovrenc.

In Rezika je trčnila z Lovrencom. Samo z Lovrencom.

»Pa naj velja za vse,« je dejala. In pili so.

Lojze pa ni pil. Barva na obrazu se mu je spremenila. Hotel je vstali, pa je premislil in obsedel.

»Moje vino pije, z bajtarskim pa trka.«

Samo te besede.

Kot da bi veljalo to vsem fantom, so bili vsi pokonci. Stari prepir je bil obnovljen nehote, ne da bi se fantje zavedli.

»Če ne maraš bajtarskih, zakaj pa sediš med njimi. Pa pojdi med grajščake,« je spregovoril Lovrenc najprvo.

»Kar molči mi fant! Še bajte ne boš imel kmalu več.«

»Saj ni bila nikdar moja.«

»Tvoja ali ne tvoja. Ne bo je več. Na cesto bodete postavljeni.«

Lovrenc je prijel za liter, ki je stal na mizi. V hipu jeze je hotel udariti ž njim Lojzeta. Pa se je premislil. Z močjo je postavil liter na mizo, da mu je odletelo dno in je začelo teči vino po tleh.

Vse v gostilni je bilo mirno in tiho. Iz vseh obrazov je žarel ogenj, kot pred veliko bitko. Vse je pričakovalo, da bo nekaj.

»Ne bom se tepel s teboj, Lojze, ker nosim cesarsko suknjo. Če bi je ne, bi skupil, da bi pomnil. Ampak dan obračuna bo še prišel. Pa si zapomni! Bajtarski sem res, ampak na našo bajto še nisem zvalil nobene sramote, ti pa na vaš grunt že veliko.«

S tem je imel Lovrenc vse na svoji strani. Naročil je vina in govorili so naprej, kot da se nič ni zgodilo. Toda razpoloženje je bilo skaljeno in besede niso prihajale več iz srca. Lovrenc in trije tovariši so kmalu odšli. Na mostu so obstali in pesem je šla po vasi.

»Odkod si dekle ti doma,
da te nobeden ne pozna,
pa vsak te rad ima ...«

Tudi iz gostilne se je oglasila pesem. Lojze in ostali fantje so peli. Še dolgo potem, ko je pesem na mostu že davno utihnila.

»Pa pri nas je korajža,
pri vas je pa ni ...«

Ko je drugo jutro stari Šimenc stopil prvi iz hiše, da gre v cerkev, je našel na pohojeni in pomandrani travi pod oknom razbite lonce, v katerih so rastli nageljni. Nageljni so bili tudi pomandrani in lestva, ki je slonela navadno ob drvih koncem hiše, je ležala pod hruško pred hišo.

Kovačev Lojze tisti dan ni šel v cerkev.

Lovrenc pa je med potjo v cerkev povedal gospodarju Mraku vse.

»Trdno voljo sem imel, da ga pustim v miru, ko pa sem ga zagledal pod oknom na lestvi, se nisem mogel premagati.«

»Boljše bi bilo, da bi se.«

»Morda res, ampak kar je, je. Zakaj mi ni dal miru? Enkrat je moralo priti. Vedno je sitnaril in dregal.«

»Sitnosti boš imel, če te naznani.« 

»Ne bo imel korajže.«

Popoldne je prišla Lovrenčeva sestra Micka k Mrakovim. Vsa brezupna je bila. Kakor je računila, ji ni hodilo toliko, da bi ostalo kaj za otroke, če bi vse skupaj prodala.

Mrak je bil pripravljen prevzeti varuštvo nad otroci, četudi je vedel, da bo pri tem brezupnem stanju gospodarstvo to le njemu v breme in mu poleg lastnih nakopalo še tuje skrbi.

»Nič drugače ne bo, nego, da poskusim prodati; če ne mi bodo pa drugi,« je tarnala Micka.

»Če mi bo kazalo vsaj toliko, da bi mogla držati hlapca. Pa kaj, ko ga je tako težko dobiti in so tako dragi. O, Lovrenc, če bi bil vsaj ti doma!«

Takrat je prišla Mraku nova misel.

»Ali bi bili pripravljeni odstopiti Lovrencu posestvo?« je vprašal Micko.

»Raje njemu kot komu drugemu,« je dejala Micka.

»No, potem bi se dalo morda narediti,« je pomislil Mrak.

»Če prevzame Lovrenc posestvo z namenom, da bo rešil dom, in da bo vsaj nekaj skrbel za vas in vaše otroke, potem bi se ga morda dalo oprostiti od vojaščine. Lovrenc ali imaš korajžo?«

Lovrenc ni vedel na to takoj odgovoriti.

»Korajža bi že bila; če bo pa tudi šlo?« je pomislil.

»Morda bo šlo, če se boš pridno oprijel. Pri meni tudi lahko nekaj zaslužiš.«

»Koliko bo hotela Micka za to?«

»Kaj bom hotela, saj mi itak nič ne ostane, če vse poženo upniki. Tako bom pa vsaj toliko časa, da otroci dorastejo lahko v svoji hiši.«

Mrak se je spomnil, da ima Lovrenc vknjižene nekaj dote po materi.

»Morda bi se pa dalo tako napraviti, da odstopiš Micki svojo doto in se ona na tvoje mesto vknjiži. Tako bo imela Micka saj nekaj za stara leta in ložje bodeta delala, ker bodeta drug na drugega navezana.« Tako je mislil in razložil Mrak.

»Če se pa Lovrenc oženi,« se je oglasila Mrakova žena Angela.

To je bilo vsem nova uganka.

Da je nekaj rekel, je dejal Lovrenc: »O, saj se ne bom še.«

»Nič se ne ve, kako pride. No pa če se tudi. Na prazno mu ne bo kazalo, če pa priženi nekaj stotakov, bi Micko lahko izplačal in odplačal morda še nekaj dolga,« je zopet pomislil in dejal Mrak.

S tem so bili vsi zadovoljni.

»Nocoj se odpeljem v Trst, nazaj grede se ustavim v Ljubljani in poizvedel bodem, kako se bo dalo to napraviti.«

Mrak je odšel v svojo pisarno, da pripravi potrebno za na pot. Micka je odšla potolažena domov. Lovrenc pa je ostal v hiši.

Danes se mu ni ljubilo iti v druščino. Dogodek sinočnjega večera mu ni dal miru. To, kar je danes povedal Mrak, mu je dalo misliti. Zato je ostal pri Mrakovih še potem, ko se je gospodar odpeljal na vlak.

Gospodinja Angela je prinesla večerjo, in ko je dala otroke spat, je obsedela v hiši.

Z Lovrenčom sta se pomenkovala o novem načrtu, ki je obema čimdalj bolj dopadel.

»Na zemlji bom zopet in delal bom in vedel za koga delam. Doma bom.« Tako je dejal.

V pogovoru sta prišla nazaj v leta, v katerih še ni bilo skrbi, ko je bila sama brezskrbna mladost.

Luč je gorela na mizi. Ura je odbila deset. Od vasi sem se je čulo ukanje fantov, onadva sta pa še vedno sedela v pogovoru, ki ju je ves razvnel.

Vse sta spravila v besede. Skrbi velikega gospodarstva, skrbi za otroke, kupčijo, razmere v vasi.

Ko je gospa Angela vstala, da gre k počitku, so njena lica žarela od pogovora.

»Lahko noč. Naj bo dovolj za danes.«

Kar ni storila še nikdar, je nocoj. Podala mu je roko.

Ko je šel Lovrenc proti domu, mu je bilo v glavi in v srcu kot da je pil cel večer močno vino. Nekaj novega je vstajalo pred njim. To novo je pokopalo staro. Lahko mu je bilo kot da se ni nič hudega v zadnjih mesecih zgodilo. Na pragu domače hiše je obstal in gledal po vrtu ter mislil kaj bo treba pričeti najprvo delati. Kot da bi bili današnji načrti že jutri uresničeni. Čez dolgo se je spomnil, da bo treba čez dva dni nazaj v Vipavo. Ta spomin je bil prva kaplja pelina v sladko pijačo upov in načrtov današnjega dne.

»Pa kaj, samo za par tednov še.«

Spal je tisto noč kot že dolgo ne pod domačo streho.

IV.[uredi]

Mrak je napravil v Trstu velik kupčijski sklep za les.

Kupčija ni sicer kazala velikega dobička, vendar je bil Mrak zadovoljen. Omogočila mu bo kupčija, da bo spravil staro zalogo v denar in da bo mogel začeti sekati in žagati les, ki ga je imel že kupljenega in v katerem je ležalo mnogo denarja.

Iz Trsta se je odpeljal v Ljubljano. Ko je tudi tu opravil nekatere kupčijske zadeve, je šel k vojaškemu dopolnilnemu poveljstvu, kjer je poizvedel o Lovrenčevi zadevi. Napraviti bo treba prošnjo za premestitev Lovrenca v nadomestno rezervo iz aktivne službe. Prošnjo je treba seveda utemeljiti z dokazi o potrebi. Potem bo šlo.

Na kolodvoru sta se sestala z Lovrencom. Mrak se je odpeljal domov, Lovrenc pa nazaj v službo.

Čez par dni potem je bila pri sodišču zapuščinska obravnava po umrlem Mihi Bokavu. Povabljen je bil tudi Mrak, ker ga je vdova predlagala za varuha otrokom.

Cenilni možje so povedali vrednost hiše, njiv, travnika in gozda. Vdova pa je povedala dolgove. Ko je sodnik seštel številke posameznih vrednot in na drugi strani postavke dolgov, je zmajal z glavo.

»Ne bo šlo. Dolgovi presegajo vrednost.«

To so že vsi vedeli.

»Za otroke ne bo ostalo prav nič.«

»Saj še za dolžnike ne bo popolnega pokritja,« se je oglasil eden izmed mož.

Tedaj pa je povedal Mrak, da prevzame vdovin brat posestvo in da odstopi sestri svoji terjatev.

To je bilo vsem novo.

»Kako se piše vaš brat?« je vprašal sodnik vdovo.

»Lovrenc Pikš.«

»Koliko je star?«

»Triindvajset let.«

Sodnik je zopet odložil pero.

»Ne bo šlo. Še ni polnoleten.«

»Ga bomo napravili polnoletnim,« je pojasnil Mrak.

In sodnik je začel pisati izjavo polnoletnosti.

»To pošljem sedaj v Vipavo. Fant bo vprašan če se sprejme. Ko dobim nazaj, vas zopet povabim.«

Tako so opravili za tisti dan.

Mrak in vdova Micka sta šla še tisti dan z že napravljeno prošnjo za premostitev v nadomestno rezervo k županu, ki je prošnjo potrdil in jo poslal na glavarstvo.

Čez štirinajst dni so bili zopet vsi vabljeni k sodišču.

Lovrenc je med tem časom pisal enkrat sestri Micki, enkrat pa Šimenčevi Ani.

V pismu na Šimenčevo Ano se je opravičil za večer velikonočne nedelje. Sam satan me je zvabil, da sem šel pod tvoje okno. Slišal sem, kako je Lojze trkal in te prosil, da mu odpri. Takrat pa se nisem mogel več premagati in zagrabil sem za lestvo. Ne bodi huda, da sem napravil neprijetnosti tudi tebi. Imam upanje, da bom kmalu doma, potem bo drugače ... Rože na vrtu Havptmanove gospe že cveto. Ko pridem domov, ti prinesem najlepše, kakor sem že obljubil.

Ravno tiste dni, ko je Lovrenc pisal to pismo, so napravili pri Šimenčevih kupčijo. In čudno je bilo, kar nobeden ni pričakoval: Ana se je manj obotavljala reči »da«, kot se je obotavljal stari Šimenc namakniti k doti in bali še kravo.

Čudno dekletovo srce!

Pa srce ni imelo nič govoriti, kot nima, žal, pri premnogih takih pogodbah.

Ko je prišel stari Šimenc Veliko nedeljo dopoldne iz cerkve domov, je vedel vse. Ko mu je prinesla Ana žegenj za zajterk, je stopil, ne da bi premenil barvo na obrazu, sredi hiše in vpričo vse družine dejal dekletu:

»Dokler bo migal ta-le.«

Dvignil je roko in pokazal mezinec.

»Dokler bo migal ta-le, ne boš vzela bajtarja. Ko pa ta-le ne bo več migal, ga lahko vzameš, ampak doto ti bodo vrabci skupaj nanosili. Od moje hiše ne dobiš ne vinarja, za to bom že skrbel in če imam proč zmetati.«

S tem je bila izrečena sodba, proti kateri ni bilo nobene pritožbe.

Sodba se je imela takoj uveljaviti. Zato je skrbel stari Šimenc. V ponedeljek sta šla skupaj iz cerkve z Lojzetovim očetom. Šimenc je napravil tako, da sta ostala zadaj za drugimi.

»Kaj pa tvoj fant?« je vprašal Šimenc Kovača.

»Leži; menda so se zopet dali. To je križ!«

»Križ je križ z otroci, ako nočejo biti pametni.«

In šla sta v tem pogovoru dalje mimo njiv.

»To pa lahko rečeš svojemu fantu, da naj da krog moje hiše mir. Jaz nočem, da bi imeli ljudje kaj govoriti. Moja hiša je poštenim ljudem po dnevi odprta.«

Sedaj je začel tudi Kovač slutiti, kje so se dali.

Iz nadaljnjega pogovora je Kovač spoznal, da bi se Šimenčevi ne branili Lojzeta. To mu je dopadlo. Ko je prišel domov, sta ropotala z Lojzetom. Iz ostrih besed o žalosti in sramoti, ki jo dela, se je razvilo namigavanje, da bo treba resno vprašati.

»Da boš prišel enkrat k pameti in da bo mir pred teboj. Če boš pameten, se ti ne bo nič hudega godilo,« je dejal Šimenc.

Tako je bilo sklenjeno. Jeseni naj bi bila poroka. Denar bo povečal kup denarja. To je bilo glavno. Vse drugo se je Lojzetu odpustilo tudi v Šimenčevi hiši. Za srečo v zakonu ni nobeden vprašal. Saj je bilo denarja dovolj na obeh straneh. Trdni gruntje so bili to, na katerih je vladala želja množiti in pomnožiti.

Ana je izlila bol svojega srca v pismo, katero je napisala prihodnjo nedeljo Lovrencu. Ko je napisala, ji je bilo lažje pri srcu. Drugo jutro pa je pismo raztrgala.

Vsa drugačna je postala, odkar je bila nevesta. Tisti, ki so sodili, da je ošabna, so imeli mnogo govoriti o njenem ženinu, nji in Lovrencu.

V resnici pa je bilo z Ano tako-le. Cvet ljubezni v njenem srcu ni bil nikdar dozorel. Ljubezen pa je kot cvetni grm. Ana je pustila, da je bil ta cvet prej strt. Sama ni imela moči, da bi cvet ohranila. Razvil se je v njej v letih, ko je bila še premlada, da bi mislila na posledice. Nekaj je bilo sedaj strtega v njej. Bol je bila v njej, z delom vsakdanjega življenja pa je uničila to bol in v nji se je naselila neka moč, ki je mejila na kljubovalnost.

Pot iz njene mladosti je vodila preko strtih cvetov. Bila je nagla ta pot.

»Res ne kaže drugače,« tako si je kmalu mislila in se navadila.

Mnogo je žen med našim ljudstvom, katerih pot iz mladosti je šla tako. Navadno so to dobre, trdne kmečke gospodinje.

Sestra Micka je pisala Lovrencu v Vipavo.

V solzah so bile napisane besede, polne hrepenenja, da bi prišel kmalu domov, da bi ji olajšal težave, ki so prišle nad njo po moževi smrti.

»Kamor stopim, kamor primem, povsod se mi pokaže, kako slab gospodar je bil ranjki. Koliko stvari nisem prej videla, kar vidim sedaj. Hlapca bi morala imeti za delo. Zmerom moram najemati. Denarja pa tako manjka. Lovrenc, sedaj šele prav vidim, kako stokrat mora človek premisliti, ko se ženi.

Če še ne veš, ti povem, da je Šimenčeva Ana nevesta. Kovačevega Lojzeta bo vzela. Če si kaj mislil na njo — pa kaj boš mislil v tvojih letih — naj ti ne bo hudo. Ana ne bo imela pri Lojzetu sreče.

Prošnjo smo oddali; da bi bila kmalu rešena in ti že doma!«

Lovrenc je prejel to pismo in obenem poziv, da pride k sodišču radi polnoletnosti.

Kar mu je pisala sestra o Šimenčevi Ani, mu je bilo novo. Tako novo mu je bilo, da je pozabil na vse drugo in čutil je, kot bi mu nekdo presekal življenje. Pa samo malo časa. Okorajžil se je in podal pri sodišču izjavo, da je zadovoljen, da se polnoleti.

Ko je pa prišel večer in je ležal na svoji trdi vojaški postelji, tedaj pa se je bol srca razlila. Razlila se je bol po srcu, da je bilo Lovrencu hudo kot takrat, ko je zagledal svojo mater na mrtvaškem odru. Solze so mu prišle v oči.

»Samo zate cveto nageljni, samo tebi ostanem zvesta,« tako je govorila še pred tedni.

Danes pa cveto nageljni njenega srca Kovačevemu Lojzetu.

Solnce je že zavriskalo za gorami, ko se je Lovrenc še vedno pogovarjal s svojim mladim življenjem in z dnevi, ki so bili. Tisto noč ni spal.

Ko pa je vstal, je bilo v njegovem srcu polno poguma.

»Pa naj jo ima, le naj jo ima,« si je rekel parkrat.

Storil je tisti dan velik korak v svojem življenju. Srečalo ga je spoznanje, da je pot težka. Zarezale so se mu v obraz prve možate poteze. Strti cvet srca je sunil v stran in šel naprej po poti ...

V.[uredi]

Kovačev Lojze ni mogel pozabiti Lovrenčevega nastopa velikonočno neeljo in tudi ne Lovrenčevih pesti, ki jih je moral občutiti pod oknom sedanje svoje neveste. Eno zadoščenje mu je bilo dano. Šimenčeva Ana je bila njegova nevesta. To mu pa še ni bilo dosti.

»Lovrenc ne sme domov,« tako je sklenil.

Nekega večera je v kuhinji pri »veseli vdovi« skoval ovadbo na okrajno glavarstvo. Polno laži in sumničenj proti Lovrencu je napisal. Podpisati se na te laži seveda ni imel poguma.

S tem je Lojze dosegel samo toliko, da se je rešitev prošnje za Lovrenca zavlekla. Žandarmerija je poizvedovala po vasi, če je res, kar je stalo v ovadbi. Toda vsak izmed mož, ki je bil vprašan, je mogel samo zanikati in povedati o Lovrencu, da je priden fant, kar so orožniki tudi poročali na glavarstvo.

Medtem se je pričelo na Mrakovi žagi živahno življenje. Vozniki so imeli mnogo opravila in težko jih je bilo dobiti, ker so začeli tudi most v vasi podirati in zgraditi novega.

Prišli so laški delavci in vsa vas je poživela. Na prostem, blizu starega mostu, so imeli napravljeno barako, v kateri so kuhali in spali. Njih polir, mlad, kodrolas fant, pa se je nastanil pri »veseli vdovi«.

Vaščani so imeli priliko seznaniti se z življenjem laškega delavca; spoznali so, da je to življenje borno, razumljivo pa tudi, zakaj gre Lah na tuje delat in zakaj more vsako leto od svojega zaslužka poslati lepo vsoto domov. Polenta in sir sta bila vsakdanja brana tem ljudem. Vina ali žganja ni pokusil nobeden. Ob nedeljah tupatam kak kozarec.

Nedeljo so spoštovali. Bili so sinovi verne, katoliške Zgornje Italije, kjer laško framasonstvo med ljudstvom še ni našlo tal.

Mnogi izmed njih so imeli brate ali sorodnike v vojski v Tripolisu, zato je bila vojska med njimi predmet pogovorov v prostih urah. Njih polir je razumel nekoliko slovensko in zato je rad posedal v družbo mož ali fantov.

Kovačev Lojze je kmalu po prihodu Italijanov pravil, da hodi polir za Reziko. To je prišlo polirju na uho.

Nekega večera je bila zbrana večja družba fantov krog mize, pri kateri je sedel tudi polir.

»Vam dopade Rezika,« je vprašal Sirčev Jernej polirja.

»Dopade — no, veselo dekle in zapoje lepo.«

Pogovor je šel naprej in ker je polir videl, da se fantje nekaj muzajo, je potegnil iz žepa listnico in pokazal fantom sliko mladega dekleta.

»Poglejte, fantje, tako je pri nas. To je moje dekle, kateri sem obljubil zvestobo in roko. Mnogo grem po svetu, vsako leto sem samo par mesecev doma, pa ga ni, da bi mi mogel očitati, da svoje obljube ne držim. Tako je pri nas.«

Fantje so nekam neverjetno gledali mladeniča.

»Res je tako! Tudi naša dekleta so poštena in delavna. Naš rod je rojen, da služi po svetu kruh svojim družinam, zato je treba, da so naše žene in dekleta poštene, da se lahko zanesemo na nje, ko gremo od doma po svetu. Mi pa jim moramo vračati zvestobo za zvestobo.«

»Ne rečem, da tudi pri vas ni tako, toda vsled našega življenja, ki je vandravsko, je zvestoba naših žen bolj preizkušena.«

Jernej je zasukal pogovor na vojsko v Tripolisu, ki je bila tedaj.

»Naše ljudstvo, vsaj v Zgornji Italiji, ni za vojsko. To stane denarja in življenj. Zemljo, ki jo pridobimo, bo moralo naše ljudstvo drago plačati. Mi pa služimo denar v tujini.«

»Pa vendar komaj čakate, da bodete udarili po nas,« je dejal Kovačev Lojze.

»To bi bila največja neumnost, katere si mi ne želimo. Poznati bi morali našo zemljo in videli bi, da ta zemlja ne more rediti mnogoštevilnih naših rodbin. Mi smo navezani na zaslužek zunaj naše zemlje. Ravno v Avstriji in Nemčiji največ zaslužimo. Zakaj bi si potem želeli vojske z Avstrijo!«

»Ampak vaši ljudje govore in pišejo tako.«

»To so hujskači.«

»Pa ste vzeli papežu njegovo državo,« se je zopet oglasil Jernej, kateremu je dobro delo zbadati mladega Italjana.

»O, naš papež! Fantje, tudi to je drugače! Naše ljudstvo ljubi svetega očeta. Mi ljubimo in spoštujemo duhovnike! Imeli smo župnika, ki je umrl bolj reven kot vsak berač. S papežem pa je bilo drugače. Zedinjena Italija! To so hoteli imeti naši državniki.«

Italjanu so iskrile oči.

Zedinjena Italija! Velika Italija! To so bila gesla, ki so premotila italjansko ljudstvo.

Velika, enotna Italija! To je bil vzor mladim in starim, preprostim in učenim.

Italjan bi rad še nadalje razkladal svoje nazore o zedinjeni Italiji, toda fantje so se malo razumeli na to, zato je šel pogovor drugam.

Zapela se je pesem. Pesem o nageljnu in rožmarinu, pesem o dekletu, o lepem večeru in fantu zaljubljenem.

Pri Mrakovih so tisti čas povečerjali. Gospodar in gospodinja sta ostala sama za mizo. Otroci so večerjali že prej in že spali.

»Jutri moram v gozd, da pogledam kako že sekajo,« je dejal Mrak in posegel po časopisu.

»Ali si obetaš mnogo od te kupčije?« je vprašala Angela in si podprla glavo z rokami.

»Ako bo šlo po sreči, upam, da zbijem nekaj.«

»Da bi le bilo, da bi le bilo.«

»Ali sta naredila z Mihcem za prasce?« je vprašal čez nekaj časa Mrak in odložil časopis.

»Sva. V ponedeljek jih bo vzel.«

»Je dobro plačal?«

»Še gre. Sedaj nimajo posebne cene.«

Mrak je začel zopet prelistavati časopis.

»Hvala Bogu, obrestna mera gre nazaj. To je dobro znamenje. Kakor kažejo časopisi, se bo tudi napetost polegla, da se nam ne bo treba bati vojske. Na Ruskem menda niso posebno razpoloženi za njo. Samo da bi bili na Balkanu že enkrat poravnani. Albanija dela še zmerom sitnosti.«

Gospodinja Angela se je zelo malo zanimala za politiko. Kar ji je povedal mož, je bilo samo mimogrede. Živela je svojemu gospodinjstvu in kmetiji tako, da je ta skrb nekako odtujila moža in ženo. Mrak je živel pisarni in kupčiji, za kar pa njegova žena ni kazala zanimanja. Nekam bolelo pa jo je, da kaže Mrak tako malo srkbi za njene skrbi. Zdelo se ji je, da ne zna ceniti njenega dela. To pa ni bilo res. Mrak je bil le preveč zatopljen v kupčijske skrbi.

»Če bo pa vojska?« je vprašala Angela čez nekaj časa.

»Če bo vojska?«

»No, potem bo obstalo vse. Vsa kupčija. Samo delo na polju bo šlo naprej.« 

»Pa boš moral v vojake.«

»Kakor stotisoč drugih.«

»Pa bomo sami.«

»Doma!«

Nekdo je potrkal.

Tako pozno.

»Naprej.«

V sobo je stopil Lovrenc.

Za trenotek, samo za trenotek so se vsi nemo pogledali.

»Že doma,« je spregovoril prvi Mrak.

»Hvala Bogu!«

In podali so si roke.

»Pozno je že, toda ni mi dalo, da ne bi prišel k vam najprvo, da se vam zahvalim za vse, kar ste mi storili dobrega.«

»Le glej, da se boš dobro držal in vse bo poravnano,« je dejal Mrak in sedel zopet za mizo.

Vsi so sedli in Lovrenc je pripovedoval, kako mu je šlo.

»Pravzaprav bi bil doma lahko že dva dni prej, pa sem naredil neumnost.«

»Kakšno neumnost?« je vprašal Mrak in pogledal fanta.

»Neumnost. Že pred dvema dnevoma sem zvedel v befelu, da sem prestavljen v nadomestno rezervo. Bil sem že preoblečen in prišel na dvorišče vojašnice, pa me pokliče korporal, da moram tisti dan še vadit. Ta korporal je imel na me piko in udarila sva se v besedah. Jaz ne, on pa, da moram. Vpil je nad menoj in tudi jaz nisem molčal. Konec je bil pa ta, da je dobil korporal ostre besede od havptmana, jaz pa dva dni zapora za slovo.«

»Vidiš!«

»Takoj mi je bilo žal, ampak takrat se nisem mogel premagati.«

»Ampak, tako je pri vojakih, da morajo biti nižji višjim pokorni. Kam bi pa prišli drugače?«

»Je res, ampak ...«

»In sedaj?«

»Sedaj se bo pa začelo delo. Sem že mislil, česa se bom lotil najprvo. Ograjo pri vrtu je treba popraviti. Kozolec pokriti in še sto drugih stvari. Dela bo dovolj.«

»Je Micka vesela, da si zopet doma?«

»Še nisem bil doma. Najprvo sem šel k vam.«

»Gotovo bo vesela, reva. Skrbi ima čez glavo.«

»Bo boljše sedaj.«

»Bog daj!«

Pozno je že bilo, ko je šel Lovrenc od Mrakovih proti domu. Svetla noč je bila. Od sosednje vasi sem se je čulo petje fantov, tam na griču sredi vasi pa je stala hiša, vsa objeta od svetlobe meseca.

Lovrenc si je izbral drugo pot, da mu ni bilo treba iti mimo. Pri srcu pa mu je bilo hudo.

Na kteri grič? Kje srcu dražji je mrlič?

Pod temno rušo, ali tam, kjer je na vasi beli hram?

Pod temno rušo — mati. V belem hramu nevesta — nezvesta.

Pa se je otresel teh težkih misli. Pred njim je ležala domača zemlja. Čakala ga je, da zagospodari na nji.

Pozdravljena zemlja!

Lovrenc je zaukal sredi vasi. Tako korajžno veselo je zaukal, da ga je slišalo dekle v belem hramu in sestra Micka v njeni bajti.

Oboje src je vstrepetalo. Eno žalosti, drugo veselja.

Pa je zaukal drugič in sestra Micka ga je čakala na vežnem pragu.

»Pozdravljen, brat!« 

»Pozdravljena, sestra!«

VI.[uredi]

In začelo se je delo.

Lovrenc je napravil novo ograjo krog vrta, popravil streho pri kozolcu in uredil druge gospodarske zadeve tako, da se je moglo riti naprej in gospodariti. Mrak mu je priskočil na pomoč, da je poplačal najnujnejše dolgove.

Dolgovi so bili razstreseni, tu nekaj, tam nekaj. Zato je napravil Lovrenc prošnjo v hranilnici, da bi se mu dovolilo še toliko posojila, da bi mogel poravnati vse manjše dolgove in imel samo enega pri hranilnici.

»Da bo treba eno samo luknjo mašiti,« tako je mislil.

»Ampak ta luknja je velika,« je dejala sestra Micka.

»Če da Bog srečo pri živini in na polju, bo šlo. Jaz imam korajžo. Na žagi bom z vožnjo si tudi nekaj zaslužil.«

»Da bi kaj mogli živeti.«

»Živeli bomo, če bomo pridno delali.«

Tako je zastavil Lovrenc svoje gospodarstvo.

Bil je še mlad fant in obenem gospodar.

»Pol tič, pol miš sem,« si je mislil.

Skrbi, ki jih je imel, mu niso dale, da bi hodil med fantini, kot je prej. Mlada njegova leta pa so ga ovirala, da bi šel med možake. Zato se je držal doma. Samo k Mrakovim ga je še vodila pot, kadar je bil čas, ali kadar je bilo treba iskati sveta ali pomoči. Na vas in v gostilno k »veseli vdovi« ni šel. Vedel je, da zahaja tja Kovačev Lojze in ni se hotel srečati ž njim. Sicer pa je obilno delo odbijalo želje po druščini.

Življenje v vasi je šlo svojo pot naprej, kot je hodilo že leta in leta prej. Na Mrakovi žagi se je pridno žagalo. Visoke skladovnice desk so čakale, da bodo odpeljane na kolodvor, od tam proti Trstu in iz Trsta v Italijo.

Pri Šimenčevih so pomalem pripravljali balo. Nevesta je hodila nekam bolj sama za se okrog. Z Lovrencem sta se srečala enkrat v cerkev grede in se pozdravila, kot da se ni zgodilo ničesar med njima. Tako kot da nista zajemala nikdar iz skupnega studenca in prilivala koreninam mladega grma, na katerem so jima cvele rože prve ljubezni.

Zemlja je ležala krog in krog vasi v bujnem obetanju obilnih sadov. Pomlad je bila sicer nekoliko preveč mokra, toda že prvi dnevi poletja so popravili zamujeno.

Dejali so možje, da če bo tako naprej, bo leto kot ga že ni bilo kmalu. O, zemlja, koliko ljubečih in skrbnih pogledov te spremlja od pomladi do jeseni. Res si pomladne dni kot mlada mati, pripravljena, da daruješ skrbnemu, ljubečemu te možu prvi sad. Potem pa je njegova ljubezen pomnožena, skrb njegova podvojena, da te ohrani v ljubezni. Zemlja, si kot naše matere! Trepeča, rodeča, skrbeča, brez počitka, in udana in premnogokrat zaničevana!

Zemlja, grobove, cvetove in sadove nam daješ. Velika vrednost tvoja je malokdaj spoznana. Kot mati si, katere ljubezni se zavedajo otroci šele, ko jim je odvzeta!

Novi most na vasi je pod pridnimi rokami Italijanov rastel nad vodo. Ob nedeljskih popoldnevih so ga hodili gledati možje iz vasi. Padla je v njih beseda in graja.

Padla je tudi misel, da bi se dalo to prav in gotovo ceneje napraviti z domačim podjetjem, z domačimi močmi. Ta misel se je rodila šele, ko se je videlo delo, ko se je spoznal način dela in ko so primerjali možje delo s proračunanim zneskom.

Njih misli niso bile napačne. Bile pa so prepozne. Ako bi pred pričetnim delom zbral kdo te misli in udahnil v može voljo in sklep, ne bi Italijan gradil in služil denarja, domačin mu bil pa samo za voznika. Je bila pri tej stavbi kot je pri sto drugih krivda to, da je v začetku samo volja zabavljanja in nezaupnosti, pri delu šele pride spoznanje, po končanem delu pa se naša zadovoljnost nad dovršenim spremeni v misel, zakaj da je služil tujec, kar bi lahko domačin.

Ampak roke teh ljudi, ki so zgradili most, niso bile ustvarjene za njivo in travnik. Ali bi ne zamerila naša zemlja, ako bi se ji, četudi za malo časa, odtujilo vsaj deloma toliko rok, ustvarjenih za njo? Ali bi ne trpela naša zemlja, kot mora trpeti tam, kjer gredo oni, ki bi jo morali negovati in ljubiti, delati v tujino, v tovarne, v rudnike in na polja, katera je treba iz puščave šele ustvariti?

Zemlja je kot žena, vajena rok, pogledov in besedi enega ljubečega moža.

Roke, besede in skrbi naših mož in mladeničev pa so posvečene in darovane že v zgodnji mladosti domači naši zemlji.

Bogu in domači zemlji jih posvete slovenske matere v trpljenju rodenja.

Slovenske matere — slovenski zemlji!

Pri Mrakovih so sedeli na vrtu gospodar, gospodinja in otroci.

Bila je nedelja, gospodar je čital knjigo, gospodinja pa si je dala opravit z otroki, ki so se igrali po vrtu »furmane«, kakor so videli na žagi.

Starejši Francelj je imel vpreženo Anico, najmlajši Pepček pa je skakal zraven nje kot žrebe.

Konj je nagajal in delal Franceljnu mnogo preglavic. Če je potegnil uzdo na desno, je skočila Anica na levo, če je pa potegnil na levo, se je obrnila na desno.

Franceljček je bil nevoljen nad takim konjem.

»Aha, sedaj gre Lovrenc, ta ti bo že pokazal. Lovrenc poglej no, kaj je temule konju.«

Lovrenc je prišel od hiše po vrtu. Imel je namen, da se pogovori z Mrakom radi vožnje. Otroci so mu hiteli nasproti.

»Danes tale moj konj prav nič ne uboga,« je kazal Francelj na Anico.

»Poglejmo, kaj mu je.«

Lovrenc je prijel za vajeti in pognal Anico po vrtu.

Toda »konj« tudi Lovrenca ni ubogal.

»Ali ne vidiš, da sem bosa. Kako naj letam. Že en teden me ni koval.«

»O, ti lažnjivka, včeraj smo bili pri kovaču,« se je razjezil Francelj.

Vsi so si dali opravit s tem konjem, ki je govoril.

Nazadnje so dognali, da je konj bos in da ga je treba peljati h kovaču.

»Jutri dopoldne,« je določil Francelj. »Danes gremo v gmajno stelo sušit.«

Tako je določil gospodar Francelj. Anici to ni bilo povšeč.

Prejšnji konj je postal gospodinja.

»Danes nikamor, ali ne veste, da je nedelja.« 

»Saj res.«

Anica je ugnala Franceljna.

Določi se, da gredo vsi na sprehod. Ata, mama in otrok.

In majhna gospoda je šla po vrtu, Lovrenc pa v uto k gospodarju in gospodinji.

Mrak je odložil knjigo, iz katere je čital in povabil Lovrenca, da naj sede.

Dogovorila sta se radi vožnje. Iz boršta je bilo treba navoziti nekaj hlodov na žago. Pot je bila slaba in Mrak je določil Lovrenca, ker se je zanesel nanj. Lovrenc pa je rad pomagal, da je nekaj zaslužil.

Govorili so o delu na polju in Lovrenčevem gospodarstvu.

»Če bo leto dobro, bomo prišli skozi,« je pravil Lovrenc. »Micka je šla domov po štiri prasce v Št. Jur. Če bodo srečno gor prišli, bodo jeseni vrgli za davke in nekaj obresti.«

Gospodinja Angela je napeljala pogovor na Šimenčevo Ano.

»Balo pripravljajo. Jeseni bo poroka.« 

Mrak, ki je natančneje vedel za razmerje med Lovrencom in Ano, je napeljal pogovor na drugo.

»Prosim, prinesi kozarec vina,« je dejal ženi in si prižgal smodko.

Gospodinja je naročila dekli, ki je prišla med otroke, da naj prinese steklenico z vinom iz hiše.

»Je še od opoldne, ker ga nisi pokusil, bo pa zdaj prav prišel.«

»V tej knjigi čitam čudno zgodbo o zemlji. Je res čudno, kako so ljudje na zemljo navezani.«

»Povej nama,« je rekla gospodinja Angela in vzela dekli steklenico, ki jo je prinesla, iz rok. Mrak je natočil. Tudi Lovrencu kozarec.

»Skoraj neverjetno, toda resnično.« 

»No povej!«

In Mrak je pripovedoval:

Bilo je leta 1345., ko je neki ogrski graščak poslal kralju Ludoviku Velikemu poročilo, da so udrli Tartari na Ogrsko. Ako kralj ne pošlje pomoči, bodo obmejne straže vse pomorjene in groza bo prišla na ogrsko zemljo. Mož, ki je nesel to poročilo kralju, se je imenoval Onrode. Med potjo ga je ujel sovražnik in mu porezal ušesa in nos. Vendar se mu je posrečilo uiti. Skoraj umirajoč je pribežal do Albe Regia, kjer je bil kralj Ludovik, in izročil mu je poročilo. Tretji dan potem je umrl. V svoji smrtni uri je poslal svojega spovednika h kralju s prošnjo, da naj podari posestvo Szytnijo na Ogrskem, ki je bilo brez gospodarja, njegovim siromašnim otrokom. Kralj je ugodil željo umirajočega.

Dvorna pisarna kralja Ludovika pa je poslovala počasi in šele čez nekaj let je prišel najstarejši sin Onroda v posest zemljišča Szytnijo z gradom. Od tega časa se je imenovala družina Onroda po novem posestvu Szytnij.

Rod za rodom te družine je gospodoval in povzdigoval posestvo. Rod za rodom pa je tudi dokazoval svojo ljubezen do zemlje.

V poznejšem rodu sta prišla dva brata navskriž radi gospodarstva. Imenovala sta se Volk in Salomon. Prepir med njima se je tako razpasel v njih, da je Salomon v jezi umoril neko božično noč brata Volka. Bil je obsojen radi tega na smrt, toda posrečilo se mu je, da je ubežal čez mejo in nihče več ni slišal o njem.

Ta je zemljo bolj ljubil kot srečo svoje duše.

Posestvo je prišlo na bratranca morilca Salomona Johana Szytnija, ki je rešil za časa obleganja Dunaja kralju Matiji življenje.

Ko pa se je začelo širiti protestantstvo po Ogrskem, se je udala rodbina Szytnijev novi veri. Za kazen ji je bila odvzeta posest. Tega niso mogli prenesti in najmlajši sin Koloman je pristopil pod pogojem, da dobi posestvo nazaj, zopet v katoliško cerkev.

Temu je bilo posestvo več kot vera, katero je preminjal.

Za časa Rakoczyjevih vojsk je bila rodbina Szytnijev udana opasnemu knezu. Ko pa je začela zvezda slave in sreče Rakoczy že toneti, je bil Szytnej prvi, ki ga je izdal. Blaž Szytnej je bil ta. Ta je ljubil svobodo, za katero se je pod Rakoczyjem boril, celo kri je prelival za njo. Toda bolj kot svobodo je ljubil zemljo. Vlada mu je vzela posestvo, ko je zapustil Rakoczyja, je bil pomiloščen in dobil posestvo nazaj.

Tega je napravila ljubezen do zemlje za izdajalca.

Pozneje so v družini nastali zopet prepiri. Tožili so se med seboj sorodniki in si očitali drug drugemu krivo prisego, prešestvo, ponarejanje listin itd. Cela dežela je govorila o njih, v vseh ustih so bili.

Ti so ljubili zemljo bolj kot dober glas in svojo čast.

Vsled teh tožba, ki so trajale skoraj 100 let, pa je rodbina ubožala in posestvo je prišlo v last plemenitašev Rodekov. Skoraj štirideset let so gospodovali na posestvu Rodeki. Potem pa se je poročil Jožef Szytnej z neko bogato udovo in z njenim denarjem kupil posestvo od Rodekov nazaj. Njegova žena je bila strašen človek. Ljudstvo jo je imenovalo: čarovnico. Njen spomin je živel še dolgo let med ljudmi kot spomin na zmaja, ki je napravil življenje Jožefa Szytneja v pekel. Ta Jožef Szytnej je ljubil v svoji mladosti lepo, mlado, toda revno deklico, katero vsled uboštva ni mogel poročiti. Deklica je od bolesti kmalu umrla. Jožef Szytnej je pa dočakal sedemdeset let in njegova zadnja želja je bila, da mu dado v grob svileni robec, ki ga je nad petdeset let hranil kot spomin na to svojo ljubezen.

Ta Szytnej je ljubil bolj zemljo kot svojo srečo.

Ko je njegov sin prevzel posestvo, je bilo na njem toliko dolga, da je kazalo, da posestvo ne bo mogel dolgo ohraniti. Toda on je posestvo vendarle obdržal. Trideset let je bil svoj lastni hlapec. Zgodaj zjutraj je vstajal in zadnji je legel k počitku. Dan je preživljal na polju in v hlevu pri delu. Živel in oblačil se je kot kmet. Sam je vozil naprodaj pridelke zemlje v mesto. Vina ni pil in meso je prišlo na mizo samo ob praznikih. Edino, kar si je privoščil, je bila pipa tobaka. Imenovali so ga skopuha, toda ko je umrl, se je pokazalo, da je dosegel, kar se je zdelo skoraj nemogoče: posestvo je bilo brez dolga.

Ta je ljubil zemljo bolj kot sebe.

Njegov vnuk pa je vse to krasno, veliko, nezadolženo posestvo zaigral v nekem klubu v Budimpešti neko noč tekom petih minut. Igrali so visoki gospodje. Najprvo za manjše zneske. Potem pa se je strast razvila in šlo je višje.

Neki bogati Balazsovics je stavil na kartah sto tisoč goldinarjev.

Jurij Szytnej je izgubil igro.

»Deli še enkrat,« je rekel Balazsovics.

»Dobro. Dvojno ali kvit.«

Jurij Szytnej je zopet izgubil.

»Še enkrat.«

»Dvojno ali kvit.«

ln Jurij Szytnej je izgubil štiristo tisoč goldinarjev.

Posestvo Szytnej je šlo tekom zadnjih petih minut.

Jurij Szytnej pa ni izgubil s tem samo svojega posestva, temveč tudi svojo lepo, mlado ženo, ki se je dala, ko je to zvedela, ločiti od njega in šla k njenim staršem.

Čez mesec dni potem je stopil plemenitaš Jurij Szytnej na Reki na neko ladjo v službo kot kurjač.

Čez nekaj let je bil trgovec v Smirni. Čez trideset let pa je bilo posestvo Szytnej na Ogrskem zopet njegovo.

VII.[uredi]

Praznik sv. Petra in Pavla.

Nad zemljo je ležala vsa mogoča lepota junijske nedelje. Polja in travniki, vasi in gozdi so bili odeti s to lepoto, tako da je človek nehote dvignil svoje oči proti nebu in vzdihnil: hvala, o Bog, za vse, kar nam daješ!

Takoj po 9. uri so se prikazali prvi ljudje na potih, ki so vodila proti župni cerkvi. Sredi planjave, nekoliko vzvišeno nad polji in vasmi, leži farna cerkvica, podobna dobri materi, ki vabi k sebi trudne in od vsakdanjih skrbi obtežene. Koliko potov vodi do nje. Od severa in juga, od vzhoda in zahoda. Skozi vasi in travnike, skozi gozdove in polja peljejo ta pota. Belo pročelje cerkvice je bilo vse obdano od jutranjega solnca, tako, da se je videlo pročelje, kot da se smehlja prihajajočim.

In so prihajali.

Najprvi starejše žene in možje, katerih koraki so bili počasni in težki. V presledku za njimi dekleta, vsa praznična, z svilenimi belimi rutami na glavah; potem fantje s cvetkami za žametastimi klobuki in težkimi, srebrnimi verižicami na telovniku. Med vsemi temi pa otroci, veseli in zdravi kot življenje samo.

Na vseh potih so prihajali tako. Če si gledal oddaleč na ta pota, se ti je videlo, kot da prihajajo romarji v kratkih procesijah. Romarji s križi svojih težav na ramah na potih v cerkev, kjer bodo odložili te križe za par ur, potožili njih težave Bogu in Materi božji, se napili v molitvah tolažbe in potem zopet zadeli križe na ramena. Kolikim bo pot nazaj lažja.

Če si pogledal od blizu te ljudi, naše ljudi, si jim lahko že iz obraza bral veličino njih križev. Pa te ne samo iz obraza betežnih žen in resnih gospodarjev, temveč tudi iz marsikaterega cvetočega obraza mladosti si lahko izbral, da že žuli mlada ramena ta ali ona težava življenja.

Šimenčeva Ana je bila vsa nova. Ni pa si izbrala druščine med dekleti in tudi ženam se ni pridružila, temveč sama za se je šla za dekleti. Na njenem obrazu je ležal mrak. Tisti zgodnji mrak pomladnega dne zadnjih popoldanskih ur. Dekle, zakaj je tvoja pot težja od dne do dne, odkar gospodari Lovrenc v svoji bajti? Zazvonilo je.

Zvon jih je povzdignil, da so stopali urneje. Fantje iz drugih vasi, ki so prišli preje, so že stali pred cerkvijo. Iz vsake vasi fantje na drugem mestu, tako da bi lahko po fantovskih gručah pred cerkvijo spoznal koliko vasi spada k fari. V vseh teh gručah je bil pomenek isti: kje so bili sinoči, kam pojdejo popoldne; če pa je prišlo to ali ono deklo mimo, je padla med fanti beseda o njeni ruti ali o njeni praznični obleki. Ko pa je v cerkvi pred oltarjem zazvonilo, so stopili tudi fantje v cerkev, tako da je postal prostor pred cerkvijo naenkrat prazen.

Sprejela jih je cerkev vse. Njo pa je objelo solnce še močneje, tako da je vsa žarela v njegovih zlatih žarkih, kar jo je delalo še mičnejšo, še bolj praznično.

Pred mašo je bila pridiga. Nekam čuden je bil danes glas mladega gospoda kaplana, ko so brali oznanilo za prihodnji teden. Tudi še potem, ko so brali evangelij, se jim je glas tresel. Farani, ki so poslušali gospoda kaplana že par let vsako nedeljo, so takoj opazili to.

»Ko bodete danes po končani sv. maši zapustili to cerkev, poglejte na župnišče in društveni dom. Črne, žalne zastave bodo visele tamkaj. Črne zastave v znamenje žalosti, ki bo danes pretresala srca mnogih, mnogih naših ljudi. Pravkar smo prejeli poročilo, da je bil včeraj izvršen strašen zločin. V Sarajevu, kjer sta bila na obisku, sta padla zadeta od krogle iz revolverja mladega morilca naš ljubljeni prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova soproga ...

Težek vzdih iz prsi stoterih se je dvignil po cerkvi.

Nekaj lepih besedi o življenju umorjenih in priporočilo za molitve je sledilo temu poročilu gospoda kaplana.

Potem se je začela pridiga in za njo sv. maša.

Ko so se vračali ljudje domov iz cerkve, so že plapolale črne črne zastave iz župnišča in društvenega doma. Sedaj pa niso šli ljudje več proti vasem kot prej v cerkev, temveč na vsaki poti je bila ena sama velika gruča in v vsaki teh gruč se je govorilo in ugibalo samo o umoru v Sarajevu.

Možje smo zmajevali z glavami in dejali: To ne bo prineslo nič nobrega. Žene so govorile o umorjeni ženi, katere niso poznale, samo po sliki so se spominjale na njo, in o otrocih-sirotah. Dekleta in fantje pa so bili nekam molčeči, kot bi na vse legla neka težka slutnja.

Lovrenc je bil tisti dan v mestu v cerkvi, in ko je prišel opoldne domov, je prinesel seboj časopis, ki je imel že popisan strašni dogodek.

Tisto popoldne so po vseh hišah govorili samo o tem umoru. Poiskali so iz omar pratiko prejšnih let in našli v njih sliko umorjenih in životopis. Ugibali so, kdo bo novi prestolonaslednik in če se bo vse to mirno izteklo.

Pri »veseli vdovi« je pa zvečer razkladal Sirčev Jernej, kar je slišal tisti dan v mestu. Za gotovo je pravil, da ne bo vojske.

»Ampak, če bi umrl sam cesar, takrat pa gotovo.« Tisto je vedel povedati Sirčev Jernej.

Mladi Italijan, polir pri mostu, pa je bil ta dan zamišljen. Takoj, ko je zvedel o umoru, ga je presunilo, pričakoval je, da se bo poročilo glasilo: Lah ju je umoril. Ko pa je zvedel, da ni bil morilec Lah, se je oddahnil. Samo misli so mu ostale cel dan težke in tudi za Reziko ni imel tisti večer veselih besedi.

V soboto, dne 1. avgusta, je bil Mrak v Ljubljani. To je bil tisti dan, ko je napeto pričakovanje med ljudstvom narastlo do viška. Vse je se nestrpno povpraševalo, kaj bo? Vojska ali mir?

Zadovoljen se je vozil Mrak zvečer domov. Časopisi so poročali iz Dunaja, da je Srbija sprejela zahteve Avstrije in da je mir zagotovljen.

Pri »veseli vdovi« so bili tisti večer zbrani skoraj vsi možje in fantje iz vasi. Tudi Lovrenc je bil med njim. Vedeli so, da pride Mrak ta večer domov. On bo gotovo prinesel poročila. Zato so nestrpno pričakovali, kdaj zaslišijo ropot voza s ceste. Ko pa je prihajal voz, so šli iz gostilne na cesto in ustavili voz.

»Nič hudega! Mir. Srbija je sprejela zahteve, tako poročajo časopisi,« je pojasnjeval Mrak in vsem se je odvalilo nekaj težkega od srca.

»Na to ga pa bomo nocoj,« so dejali fantje in se vrnili v gostilno. Mrak pa je ukazal pognati, da čimpreje sporoči ženi veselo novico.

»Na lasu je visel mir,« je pojasnjeval Mrak Angeli. »Samo ena kratka besedica »ne«, pa bi bil mir izgubljen in Bog sam ve, kaj vse bi nastalo iz tega. Srbija je menda spoznala, da je delala krivico. Avstrija pa si bo s tem njenim nastopom silno pridobila na ugledu. Sedaj bo izginil tudi tisti večni strah pred vojsko, ki je tako zelo moril vse gospodarsko življenje. Upam, da se bodo kupčije začele dobro razvijati.«

Vsi potolaženi in mirni so šli ljudje tisti večer k počitku.

Drugo jutro ie bilo v potokih in težko sivo nebo je ležalo nad zemljo. Mrak in Lovrenc sta se peljala zgodaj zjutraj v mesto k maši, po maši pa sta hotela urediti neko Lovrenčevo zadevo pri mestni hranilnici. Celo dolgo pot nista srečala nobenega človeka. Slabo vreme ni bilo vabljivo ljudem za pot v mesto.

Ko je pridrdral voz v mesto, je še vedno deževalo. Ceste so bile blatne in megla se je vlačila po njih. Že na vogalih prvih mestnih hiš so bili nabiti novi, veliki črno-rumeni lepaki. Nihče se ni ustavil pred njimi in tudi Mrak in Lovrenc se nista zmenila za nje. Ko pa sta ustavila voz na dvorišču mestne gostilne, kjer je Mrak navadno ustavljal, ju je vprašal hlapec, ki je spregal konja, če gresta tudi onadva.

»Kam?« je vprašal Mrak.

»No, v vojsko,« je odgovoril hlapec, začuden, da še nič ne vesta.

»Poglejta tistile plakat,« je kazal hlapec na vogal hiše.

Mrak ni verjel svojim očem, ko je čital na črno-rumenem plakatu mobilizacijski poziv. Številke polkov, ki so bili klicani, so mu plesale pred očmi, in šele ko jih je drugič preletel z očmi, je našel tudi številko njegovega polka.

»Lovrenc, jaz grem,« se je obrnil k fantu.

»Kaj pa jaz, gospod?« je vprašal Lovrenc, ki je stal zadaj.

In iskala sta Lovrenčevo številko.

»Tudi ti, Lovrenc ...«

Nič drugega nista opravila tisto dopoldne kot pri osmi maši sta bila, potem pa pustila takoj napreči in se odpeljala domov. Dež je prenehal in kazalo je, da bo posijalo solnce iz oblaka. Srečevala sta med potjo domače fante in dekleta, ki so šli v mesto k deseti maši, ker je bila tisti dan pri farni cerkvi maša samo zjutraj. In pripovedovala sta jim o mobilizaciji.

»Ali jaz tudi, ali jaz tudi?« so povpraševali fantje. Lovrenc in Mrak, ki sta si zapomnila samo njune številke, jima nista mogla natančnejše poročati.

»Poglejte na plakat in videli boste. Tam so navedeni vsi polki, katerih fantje morajo odriniti od doma.«

Fantje so pospešili korake. Vsak je hotel biti prej gotov, kako je z njim.

Že blizu vasi sta srečala Kovačevega Lojzeta. Lovrenc ga je nagovoril:

»Lojze, v vojsko bo treba.«

Lojze je pogledal fanta, in ker je mislil, da se šali, je nekaj zamrmral predse ter hotel naprej.

»Res, Lojze,« je posegel vmes Mrak. Sedaj se je Lojze ustavil in začuden pogledal Mraka, ko mu je pojasnil kratko vso stvar.

Lojze se je obrnil proti domu.

Čez par ur je vedela vsa vas strašno novico o vojski. Kot da se bliža strašna nevihta je bilo tisto dopoldne po vasi. Strahota pa se je še povečala, ko so opoldne prišli fantje iz mesta in se pričeli pripravljati na pot. Skoro v vsaki hiši so tekle solze in se krčila srca žalosti. Ko pa je opoldne nabil občinski sluga črno-rumene plakate tudi v vasi, so hiteli možje, fantje in žene pred to strašno jim oznanilo. Črnovojniki so držali v rokah črnovojniške knjižice in primerjali njih številke s številkami na plakatu.

»Tudi jaz ... Pa ti tudi ... Pa on tudi ...« je šlo od ust do ust. In tudi možje so se pričeli odpravljat. Takrat je zaplakala deca pri pogledu na jokajoče matere, možje pa so se premagovali. Proti večeru je bilo pri »veseli vdovi« tako polno kot ob sejmnu. Nobenega nasprotstva, nobenega sovraštva ni bilo ne med fanti ne med možmi. Vse je govorilo samo o vojski in vino je teklo tisti dan kot malokdaj preje.

Mrak je delal tisti dan pozno v noč. Zaprl se je v svojo pisarno in urejeval kupčijske zadeve. Ko je uredil pisma, je poklical poslovodjo, starega izkušenega moža, ter mu dal navodila. Ko je tudi ž njim opravil, je šel v hišo k Angeli, ki je pripravljala njegovo perilo v kovček in čistila uniformo. Njen obraz je bil objokan in roke so se ji tresle.

Dolgo v noč sta govorila in Angela je poslušno sprejemala navodila moža glede na kupčijo in drugo gospodarstvo.

V otročji spalnici se je ustavil Mrak pri vsaki postelji in se sklonil nad nedolžnimi obrazi otrok, ki so spali mirno, nič sluteč, da se poslavlja od njih oče, morda za vedno ...

Takrat je začutil Mrak vso težo dne v svojem srcu. Ni šel počivat, temveč doli v hišo, kjer se je vsedel za mizo, si podprl glavo z rokami in se zamislil v težke misli.

Lovrenc pa je bil tisti večer pri »veseli vdovi«. Tudi on je bil kot drugi, v srcu težo, na ustnih smeh in na jeziku preširna beseda, da jih bodo in bodo!

Samo vojska in pesem za pesmijo se je vrstila tisti večer. Pesem o sabljici prepasani, puškici nabasani; pesem o roženkravtu in rožmarinu in pesem o dekletu žalostnem ...

Tudi Kovačev Lojze je bil med fanti in nobenemu ni prišlo ta večer na misel, da bi kaj zabavljal. Vsi so bili prijatelji, kot prej še nikoli.

Ko so odhajali, so fantje ostali na mestu. Še so zapeli. Pa kako! Tako še noben večer.

Pridi ob slovesi,
dam ti ga v spomin.
Deni na srce ga,
čuvaj ga skrbno.
Morda kdaj ob njem ti
rosno bo oko.

Pa so bila tisti večer le rosna očesa žen, ki v skrbeh niso mogle zaspati: rosna očesa mater žalosti nad sinovi-vojaki, rosna očesa deklet nad fanti.

Dolgo je ostal Lovrenc na vežnem pragu. Ni se mu hotelo v hišo in skoraj neverjetno se mu je zdelo, kar je doživel ta dan. Komaj in s trudom je prišel domov, pa bo moral zopet nazaj in potem še naprej.

— In ti, moja zemlja, kdo te bo obdeloval, kdo ljubil?

Pogledal je na vas. Pri Šimenčevih je bilo že vse temno. Takrat je čutil Lovrenc v srcu neko zadovoljnost, da mora tudi Kovačev Lojze od doma.

Do mesta so jih spremile žene in matere. Očetje pa so jih vozili. Šli so.

»Nad Srbe!« tako so govorili. Toda nad Srbe je šel iz vasi samo Kovačev Lojze, drugi so morali nad Ruse. Lovrenc pa celo nad Francoze z nemško armado.

Čez tri mesece je bila Mrakova Angela vdova.

Lovrenčeva sestra Micka tudi že dolgo ni dobila poročila o Lovrencu. Slutnja ji je rekla, da bo v tem letu žalovala ne samo po materi in možu, ampak tudi po bratu — zadnji opori.

Zemlja se je pripravljala počivat. Tuja zemlja v Galiciji in Srbiji pa je še vedno sprejemala vase semena. Pa kakšna semena! Naše junaške fante!

Zemlja, kaj boš rodila iz takih semen? Kaj boš rodila, vsa prepojena kri naših junakov?