Zemlja, naša mati

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zemlja, naša mati
Ivan Albreht
Izdano: Gruda (1924)
Viri: dLib (1), dLib (2), dLib (3), dLib (4), dLib (5), dLib (6), dLib (7-9), dLib (12)
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. dno

I.[uredi]

Človek, ki stoji v Dolini pred cerkvijo, vidi na levi župnišče, na desni šolo, spredaj se mu vijeta nasproti dve poti, vrhu tega pa še z desne in z leve po ena. Tako je cerkev svetega Janeza pravo središče vasi, dasi je pomaknjena pravzaprav precej na kraj sela. V svojem obližju hrani tudi dom tistih, ki so trudni legli k počitku in spe pod zeleno rušo. Pokopališče nam reč obkroža cerkev kakor roka ljubljeno bitje.

Mimo šole teče tih in kakor zamišljen potok ter krene po široki in plitvi strugi med obe poti, ki vodita iz vasi. Ena se sklone malo pred šolo čezenj. Tam je zgrajen zidan most, a na njem opominja kamenit kip sv. Janeza Nep. k čednosti, ki je včasih silno težavna, zlasti še ženskemu svetu v Dolini. Svetec tišči z eno roko križ na prsi, kazalec druge pa ima položen na usta. Morda je hotel slučaj pokazati ženskam v Dolini, da premalo spoštujejo svetnikovo lastnost, morda pa je tudi vaška deca pri kaki, razposajeni igri imela to nesrečo. Bodi kakorkoli! Res je le, da ima Janez Nepomuk na mostu v Dolini pol tistega kazalca, ki ga drži čez usta, odbitega.

Cerkev, šola in župnišče oklepajo majhen prostor, nekak trg, kjer se zbira ob nedeljah in praznikih pred mašo in po njej veljavnost iz Doline in okolice. Ob župnišču so zbrani možakarji, na šolski strani pa fantje. Pred cerkvijo je lesena ograja z dve pedi visokim podzidkom. Nanj stopi občinski sluga Grom, kadar oznanja zbrani srenji kak »razglas«. To se godi vselej po maši. Tedaj postoje celo ženske. Njim je odločen prostor ob precepu obeh poti. Razdele se pa tako, da stoje žene na fantovski, dekleta pa na moški strani. Tako je uredila že pametna previdnost starih rodov, da ne pride na javnem in takorekoč svetem prostoru slama preblizu ognja. Ta red je sprejemal rod za rodom in ta red je bil v veljavi še tudi tisto julijsko nedeljo, ko je stopil debeli sluga na podzidek in zahreščal z nizkim glasom:

»Razglas!«

Temu gromkemu naznanilu je sledil odmor. Ljudje so nestrpno pričakovali, kaj bo, sluga Grom pa je strmel v papir, ki ga je krčevito držal z obema rokama, ter jecljal in se nazadnje oglasil:

»Daje se na znanje —«

Potem je spet obmolknil, kašljal, hropel, jecljal in nazadnje srdito zmečkal nagajivi papir ter ga stlačil v žep. Nato se je junaško ozrl po zbrani srenji, zakrilil z obema rokama po zraku ter zakričal:

»Pajk pride opoldne in se vstavi pri Ščemetu, kakor ponavadi. — Sicer ni danes nič posebnega.«

Ljudje so pozdravil to novico z veselim smehom, zlasti moški, medtem ko so se ženske le bolj muzale. Nekatere so bile celo nejevoljne.

»Če ni vedel nič bolj pametnega, bi bil lahko zamolčal še to,« je zagodrnjala Štrelovka in potegnila s seboj svojo sedemnajstletno hčerko, slepo Agato.

Sluga, ki se je bil medtem pomešal med može, se je popraskal za ušesi:

»Hudirja, še nekaj sem pozabil!«

»Pa ne kakšnih davkov?« se je oglasil Zagodov Jakob, ki se mu je jelo zadnja leta nekoliko majati v gospodarstvu.

»O ne,« se je zasmejal Grom, »samo v Dolino pride danes razen Pajka še nekdo! Čakaj no, kako se mu že pravi? Tako čudno in smešno ime ima, da si ga nikakor ne morem zapomniti. Ku-Ku-Ku-« je stokal in stikal po žepih in iskal papir, kjer je bilo napisano tisto prečudno ime. Ko ga je naposled našel, so se mu pod osivelimi obrvmi zablestele drobne, vodenosive oči.

»Kurt Untergrund«, se je zarežal.

»Bes te šentanj!« se je zasmejal tam blizu Dolinar iz Žej, »Ta pa ni naše vere! Boštijan, Štefan, Jernač, tudi Kozma in Damijan sta v litanijah, take nekrščanske spake pa še ne vem!«

Sluga, ki je bil majhen, zabuhel in čokat, se je hahljal:

»Zlodja, saj se še meni hoče zlomiti jezik pri tem imenu, če­prav znam malo nemškega in tudi malo laškega!«

»Kaj je pa prineslo tega človeka k nam?« je vprašal Lešan, ki je navadno govoril bolj malo in s povdarkom.

Medtem ko je Grom pojasnjeval možem, kdo in kaj je ta tujec, Kurt Untergrund, so se jeli ljudje polagoma razgubljati. Žene so odhajale v skupinah po dve in po tri. V rdečih in pisanih robcih so imele zavite velike mašne knjige, nekatere pa še rožne vence zapletene čez. Za njimi, pa tudi mednje pomešana so odhajala dekleta. Mašne knjige so imela zavite v bele robce, s katerimi so si zapeljivo zastirala oči in zakrivala usta, če so imela kaj preveč veselega ah preveč skrivnostnega na jeziku. Deklet ni dosti brigal ne Pajk ne tisti tujec čisto nekrščanskega imena, pač pa so jih zanimale čipke in pentlje, nove obleke, cvetlice ter zgodbe o lju­bezni. Kakor živo cvetje so se razgubljale devojke po hišah. Ta in ona je hitro smuknila v hiši k oknu ter pokukala izza rožmarina in cvetočih nageljnov, če morda ne pojde mimo hiše tisti, ki bi ga rada videla. Ako se je kateri izpolnila želja, jo je oblila rdečica, po hiši pa je srebrno zazvenelo:

»Žareči ogenj brez plamena v mojem srcu zdaj gori —«

Fant, ki je slišal pesem, je pridržal korak, zapalil viržinko in si pomaknil klobuk bolj proti tilniku. Vesela nada mu je pri­vabila smeh na obraz.

Iz marsikake hiše se je oglasila vesela pesem, samo iz Štrelovkine bajte se ni nikoli. Pritlična skromna hišica je stala čisto skrita med sadnim drevjem na kraju vasi. Njen gospodar je gostoval že nekaj let v naročju matere zemlje za cerkvijo pri svetem Janezu, sinovi pa so se drug za drugim raztepli po svetu. Po Trstu so bili raztreseni, po Nemškem so tavali in še celo v Ameriki sta bila dva. Le redko se je kateri oglasil s kakim pisanjem, pa še takrat je večidel sleherni tožil in jadikoval. Tako je na domu samevala vdova s svojo nesrečno hčerjo.

Agata je bil Štrelovkin najmlajši otrok. Na svet je prišla zdrava in je ostala taka še do desetega leta. Poznala je radosti zim­skega dne, veselo drhtenje pomladi, razkošje poletja in dobroto jeseni. Igrala se je kakor se igrajo otroci, zdravi, veseli in brez­skrbni otroci, ki se vesele solnca, cvetočih travnikov in zelenih livad. Med družicami in tovariši najljubša sta ji bila Zagodova Anica, ki je bila ž njo enakih let, in Lešanov Jože, dasi je bil sedem let starejši od nje. — Potem je prišlo tisto strašno ter jo zavilo v večno temo. Zato se ni nikdar nikoli oglasila vesela pesem iz Štrelovkine bajte. Samo v sanjah je včasih Agata zagledala drage obraze, solnce in cvetje in zlato zorečega žita. Ko se je potem spet predramila v svoji strašni temi, je krčevito jokala in si često v obupu pulila lase. To so bili trenotki najbesnejše groze, kar je more ob­čutiti človeško srce. Živela je, čutila, kako polje življenje v njej in okrog nje, pa jo je vendar ločila od vsega sveta smrtna senca grozne teme. Kakor se ji je z leti razvijal in rastel razum, tako je rastla v njej zavest te žive smrti, ki hodi neprenehoma ž njo.

Polagoma je Agata čisto zakrknila. Vse svoje trpljenje, nade, želje in sanje je preživljala sama v svoji temi. Niti lastni materi ni dovolila pogleda v svoj skriti svet.

II.[uredi]

Blagoslov nedelje je počival nad vasjo, ki je mirovala v objemu hribov in gozdnatih obronkov kakor dete v materinem naročju. Hiše so pobožno molčale med zelenjem sadnega drevja. Po vrtovih so tu in tam v senci sedeli možje, ponekod je okrog njih rajala deca po travi, medtem ko so ženske pripravljale kosilo. Proti poldnevu se je z vseh strani oglasilo zvončkljanje, po cesti pa se je v gostih oblakih dvigal prah. Pastirji so gnali živino s paše. Goveda so mukala in bezljala, ker jih je mučila vročina in nikdar ugnani brenclji in obadi, pastirji —zelena mladež — pa so goloroki in bosi samozavestno stopali vsak za svojo čredo. Nekateri so imeli po cele šope dišečih jagod, drugi pa so si jih bili nabrali v kazone, ki so jih zdaj previdno nosili v levici, medtem ko so z desnico vihteli pastirsko družico, neobeljeno leskovko.

Kadar je Agata zaslišala to znano zvončkljanje in pastirsko ukanje, je vse zagomazelo po njej; kajti to ji je oživljalo sliko detinstva, tisto radostno sliko, ki je bila za vekomaj vzeta njenim očem, a radi tega tem dostopnejša sluhu. Kolikokrat je tudi sama tako gonila s paše dvoje kravic, pela in skakala in ponosno vihtela rdeči šop jagod v levici! Kamor so segale oči, ves svet je bil njen in lep, tako neizrekljivo lep ... Kakor srna je skakala po zložnih pobočjih, se skrivala po grmovju in gledala cvetje krog sebe, za­ mišljene zelene smreke in samosvoje brine, ki so se krivenčile po tleh in nudile oprezni roki dišeče zdravilne sadove ... V spominu na take svetle, jasne prikazni je bila Agatina noč še bolj črna in strašna. Vzela je tedaj krivuljasto glogovo palico in bežala iz hiše na prosto, med zelenje, ki ga ni mogla videti, in na solnce, ki njej sicer ni svetilo, pa ji je vsaj poljubljalo lica in jo toplo objemalo s svojimi žarki ...

Pot, po kateri je šla Agata, je bila strma in kamenita. Napeto se je bočila po hribu proti vrhu, kjer se je razgledovala cerkvica svete Barbare po svetu. Nekoliko pod cerkvijo se je razprostirala malce vzvalovana planota, na redko posejana s hišami, med katerimi so bile razgrnjene njive, travniki in vrtovi. Po planoti se je plazila med živo mejo bela pot, ki se je na vzhodni strani spet zložno sklanjala navzdol.

Po tej planoti in zlasti po rebrih na zapadni strani je nekdaj kraljevala mala Agata, dokler je bila zdrava. Tod so pod grmičjem še povsod podrhtevali tisti nežni detinski spomini, ki privabljajo človeku zlasti v nesreči solze gorke žalosti v oči. Zato je tako rada pribežala semkaj, kad ar ji je bilo najbolj hudo pri srcu. Skrila se je med grmičje in prisluškovala tajnemu življenju zemlje, ki z enako ljubeznijo govori srečnim in nesrečnim. Raznotero cvetje je dehtelo in pošiljalo svoji znanki Agati nežne pozdrave. Listje je šelestelo in šepetalo, kadar se je le količkaj zganil veter, ptice so prepevale po drevju, po tleh med rušo pa je brzelo na vse strani stotero raznih življenj.

Ko je Agata tako sedela med zelenjem, je bila še sama kakor začaran cvet. Glavo so ji v dveh krepkih vencih obkrožali temni kostanjevi lasje, ki so sipali po čelu in proti ušesom nagajive ko­drčke. Njen obraz je bil mogoče nekoliko prebled, ker je deklica pač mnogo preždela v sobi, sicer pa lep, tako nekam miren in vab­ljiv, kakor nedotaknjene rože cvet. Njen pravilni stas je prekipeval v zdravju, kakor da je tu narava v svoji hudomušnosti hotela vrniti vse ono, kar je brezsrčno vzela Agatinim očem.

V Dolini je ukanje in zvončkljanje že potihnilo, ko so Agato vzdramili iz premišljevanja tuji in težki koraki. Ostri sluh je dekletu takoj pojasnil, da tako ne hodijo domačini, ki so teh poti vajeni. Zato je postalo tem pozornejše in je še natančneje prisluhnilo.

»Tako, gospod Untergrund«, je dejal hrapav moški glas, »zdaj sva na vrhu.«

»Salament, huuu, to je vročina,« je sopihal drugi, ki je go­voril skozi nos in s čisto tujim, nerodnim naglasom.

Agata se je zganila in se še bolj skrila v grmičju. Prirojena ženska opreznost, ki jo je še povečevala slepota, jo je silila, da se je pogosto skrivala že pred domačimi, kaj šele pred tujimi ljudmi! ... Ime pa, ki ga je slišala, je razburilo njeno radovednost. Saj je bilo tudi ime čisto tuje. — Kdo sta neki ta dva človeka? ...

Medtem ko je tako ugibala v svojem zavetišču, se je spet oglasil oni hrapavi moški glas:

No, gospod Untergrund, kaj pa šele jaz, ki sem se tolikrat potil in trudil!«

»Ho-ho-ho,« se je smejal tujec s takim glasom, da je Agato kar streslo. »Ti se — mislim — rad potiš in trudiš!«

Nato sta oba utihnila in, kakor se je zdelo Agati, sedla čisto v njeni bližini. Šumenje papirja in zvok stekla — oboje je Agati povedalo, da se potnika okrepčujeta. Nekaj časa ni bilo slišati drugega nego krepke požirke, ki so se od časa do časa ponavljali. Potem je povzel tujec:

»No, zdaj mi povej, kako je in kaj, da se vem ravnati. Če ni pripravljeno, kakor sva se menila, potem raje sploh ne hodim v to prekleto Dolino.«

»No, no, gospod Untergrund, kaj vam pa je danes?! Doslej vas nisem poznal s te strani ... Da bi omagali na pol pota in rekli: zbogom?! Čemu je bilo potem sploh vse moje delo?«

Zdaj je Agata spoznala, da govori pisač Kljuka iz sosednjega trga, tisti zavrženi dedec, ki se ga boji vsak pošten človek. Večkrat je že slišala, da ogoljufa vsakega človeka, ki mu pride v pest.

Medtem se je spet oglasil tujec:

»Kakor sem dejal, bi rad že enkrat imel mir. Ali je preskrb ljeno tako, da se lahko ustalim tukaj? Če ni, ti povem takoj, da si pojdi k vragu po svojo nagrado!«

»Gospod Untergrund!« se je zavzel pisač, Agata pa se je zdajci domislila, da je slišala to čudno ime dopoldne pred cerkvijo, ko je oznanjal Grom svoje razglase. Zato se je njena radovednost še povečala. Ostro je poslušala pisača:

»Kar sem rekel, sem rekel. Tla so zdaj pripravna, kakor še nikdar. Zagodov Jakob je čisto na niti. — To pa rečem, da lahkone pojde. Na zemljo so namreč priklenjeni ti ljudje s tolikimi vezmi, da je joj. Treba bo previdnosti in velike spretnosti.«

»No, no,« se je spet zarežal Kurt Untergrund, »to naj bo le moja skrb. Samo, da so res pripravljena ugodna tla. — Kaj pa ženske?«

»Ženske?« je basasto zavil in zategnil Kljuka, »s temi bo pa težko. No, mogoče pojde tudi pri teh ... Najprej pa bo treba imeti zemljo, zemljo, gospod Untergrund. Brez nje ni po teh krajih nič. Če pa imate enkrat zemljo, vam bo vse ostalo navrženo!«

»Govoriš kakor s prižnice,« je malce nejevoljno pripomnil Untergrund.

»Samo resnico, sam o golo resnico. Jaz nimam navade, kakor marsikdo, da bi čvekal in govoričil in tak o rekoč goljufal —«

»O, ti plesnjivi svetnik, je pomislila Agata, »kako je zdaj naenkrat nedolžen! Kakor Lahov koš!«

Medtem se je spet oglasil Kljuka:

»Če se prav vsuknete, pride morda še to in ono. Kar se pa tiče žensk, če vam nikar brž za jarem, bi vam nekaj svetoval —«

»Poslušam —«

»To namreč ni tako, kakor si mislite vi. Ženske po teh krajih so jeklene —«

»Beži, beži, pisaček, tvoja modrost je pa menda slamnata,« ga je zaničljivo vščenil Untergrund.

»No, no, bova videla,« se je užaljeno odmaknil Kljuka.

Nekaj časa sta potem molčala oba. Agata se je že naveličala teh pomenkov in se je hotela tiho odplaziti in smukniti potem brž proti domu, da je ne bi ta dva človeka opazila. Predno pa je mogla izvršiti svojo namero, jo je opozoril in jo spet pridržal pisačev glas:

»Kaj sem hotel že reči, gospod Untergrund — Veste, tisto z ženskami ni tako slamnato, kakor se vam zdi. Le skusite se zvezati s katero, boste videli, kako vas bo potem imela na povodcu!«

»Ali imaš slabe skušnje?«

»No, pa kako! Da me ni sam Bog rešil moje Kristine, bi danes ne hodil z vami tod brez prič. Kakor polh v škatlji, tako sem bil na tesnem.«

Untergrund se je smejal in tudi pisač sam je hreščal nekako tako, kakor da se smeje. Agata pa je mislila:

»In za tega človeka je bilo pred cerkvijo treba oznanjati, da pride v Dolino? ... Saj mora biti cel tolovaj! —«

Medtem sta oba vstala in se odpravila. Spotoma je dejal Kljuka:

»Nekaj bi vam svetoval, gospod Untergrund. Takoj tu doli je bajta, ki je polna nadlog. Štrelovka je njena gospodinja. Ta bajta vam hrani pod svojo streho pravi biser.«

»Oho —«

»Brez šale, gospod Untergrund! Kar poznam deklet, je Agata najlepša! — Jaz sem že dostikrat mislil nanjo, pa se ne morem prav približati —«

»A jaz bi lahko?«

»Kdor ima denar, temu je vse lahko! Revščina je v bajti, Agata pa je lepa ko solnce. Poleg tega ne more misliti na ženina, ker je slepa —«

Tujec ni odgovoril, vsaj Agata ni več slišala njegovih besedi; kajti pisačevo govoričenje jo je zaskelelo, da se je zvila kakor pod udarci korobača. Hipom a je bila kakor razgaljena in onečaščena. Plaho je prekrižala roke na prsih, se zvila in krčevito zaihtela.

»Moj Bog, moj Bog, kaj sem jim storila, da barantajo ljudje zame kakor za živino ...«

In tisto uro se je Agata še tesneje zaklenila v svojo bolečino. Prisegla si je, da hoče biti na straži in se maščevati. Nad kom in kako, tega sicer ni vedela popolnoma, jasno pa ji je bilo, da mora biti njena poglavitna misel: maščevanje!

III.[uredi]

Po večernicah je bilo pri Ščemetu zelo pisano in živahno. Ščemetova hiša je bila stara, ponosna in prostorna stavba, ki je po vsej svoji vnanjosti pričala o velikem blagostanju njenega last­nika. Za hišo so stala v dolgi vrsti mogočna gospodarska poslopja: kašče, hlevi, skednji in kozolci ter razne šupe za vozove. Ščeme je bil glava v fari in kar je kaj veljalo, se je vstavljalo pri njem. Okrog treh popoldne se je pripeljal Dinko Pajk, ki ga je mati Ščemečka pozdravila zelo spoštljivo in ljubeznjivo. Bil je to visok, slok in zagorel človek, nekaka čudna mešanica gospoda in kmeta, prijazno in kratkočasno bitje, ki ni nikoli preveč zadrgavalo mošnjička. Prihajal je sem z vipavske strani, kjer je imel lepo posestvo in obširne vinograde, ki jih je leto za letom pridno krčil in zmanjševal. Prodajal je namreč svoje pridelke po trikrat na leto: spomladi, poleti in v jeseni. Prihajal je najraje v Dolino, kjer je ostajal po teden dni in še čez. Zato je tudi zaleglo, kjer se je ustavil, in zato ga je tudi mati Ščemečka tako prijazno pozdravila, ko je čula pridrdrat njegov voz.

Bil pa je Dinko Pajk tudi drugače mikaven človek; kajti nje­govo posestvo je bilo še brez gospodinje. Dasi ga je ovdovela mati priganjala, naj si poišče nevesto in dasi je gorelo zanj mnogo src, se veseljak le ni mogel odločiti.

No, to nedeljo se je zdel Ščemečki nekam posebno slavnosten, pa mu je brž pripomnila:

»Zdaj se pa poslavljate, gospod Dinko, ali ne?«

Pajk je skočil z voza in izročil konja hlapcu. Skrbni gostilni­čarki je najpreje odgovoril samo s smehom, potem pa je pomežiknil:

»Saj bi bilo že čas, ali ne?«

»Ej,« je menila Ščemečka, »takemu fantu, kakor ste vi, se nikoli ne mudi.«

»Zlodja, fantu! Saj sem že siv.«

»Oh, oh, pa le od prahu, ne od let,« je branila Ščemečka, ki je znala in vedela, kako je treba z gosti govoriti, da ne pozabijo Ščemetove hiše.

Pajku so njene besede tudi res prijale. Bil je že kolikor toliko sin južnega solnca, vroč in nagel, obenem pa je imel poleg vseh ostalih le še najrajši samega sebe na svetu.

Ko sta šla proti hiši, je dejal:

»Je kaj ljudi pri vas?«

»Nekaj jih je že, še več jih pa pride,« je hitela Ščemečka. »Saj smo dali oznaniti pred cerkvijo, da pridete.«

»Je že prav! Se tudi velja. Letos, vam pravim, bo taka kapljica, da bi se je še sam Bog ne branil.«

»Na, no,« se je od strani vtaknil vmes sluga Grom, ki ni nikoli zamudil take priložnosti, »saj se je mi tudi ne bomo! Bog vas sprimi, gospod Pajk!«

Pomolil je nagovorjenemu svojo mesnato roko in se kolikor mogoče prijazno smehljal. Pri tem so mu oči čisto izginile v gubah starikavih, zalitih lic, da je bil njegov obraz podoben ponesrečeni krinki.

»Grom lani, Grom letos — ti si korenina,« se je smehljal Pajk in je potrepljal nizkega možino po rami. »Ali nisi nič žejen.«

»Hm,« je dejal važno debeli Grom , »ni ga fanta, ki bi znal tako pogledati svoje dekle —«

»E, gobezdalo staro,« ga je v tem hipu presekala njegova žena, ki je vedno rada oprezovala za možem, »kaj pa spel brusiš prazne čeljusti.«

Družba se je zasmejala, Grom pa je pomomljal:

»No, no, kaj boš godrnjala, stara!? Saj sem hotel sam o reči, da sem žejen. To pa ni zoper božjo postavo.«

Ženska je mrmraje odšla, Ščemečka pa je vabila v gostilniške prostore.

»Brez moče ni rasti,« je dejala na vežnem pragu, čemur so vsi prikimali.

Soba, kamor so prišli, je bila nizka, toda prostorna. Dolge in orjaške mize so zapeljivo kazale svojo javorjevo belino.

Ko so ljudje, kolikor jih je že bilo v gostilni, zagledali go­spoda Pajka, je vse hitelo k njemu.

Naenkrat se je začelo vršanje kakor v čebelnjaku.

Pajk je prikimaval in odzdravljal na vse strani, se smehljal in naglo odgovarjal na ploho vprašanj, s kakršnimi so ga obsuli kmetje. Vendar ni bil tako dobre volje kakor je bila to sicer nje­gova navada. Nemirno je preiskal z očmi vso sobo, toda nezado­voljnost, ki se je odražala z njegovega obraza, je pričala, da ni našel, kar je iskal.

Ščemečka, ki je to menda prva opazila, je stopila k njemu in rekla v zadregi:

»Ne zamerite, njega zadržuje nekšna gospoda! Saj bo precej tukaj.«

Pajka to ni posebno pomirilo.

»Kakšna gospoda,« se mu je zlovoljno zabliskalo v očeh.

Tedaj se je namuznil debeli Grom:

»Nič hudega, nič hudega, gospod Pajk! Jaz bi vam takoj povedal, pa ima tisti zlomek tako peklensko ime —«

Takrat so se odprla vrata male sobice, namenjene sam o gospodi, in na pragu je obstal gostilničar Ščeme, na njegovi desni Kurt Untergrund, na levi pa pisač Kljuka s svojim cvetočim nosom.

»Pozdravljen, Dinko, korenina prava,« se je nasmehnil Ščeme in hitel proti Pajku. »Da ti kar naravnost povem: take kupčije še nisi delal, kakor jo boš lahko zdaj. Tu« — je pokazal na tujca — »gospod Untergrund kupi vse, kar je kje na prodaj.«

»Poštena resnica,« se je naklonil pisač Kljuka, ki ga je že težila peza plešaste glave.

»No, no, saj sem dejal,« je brundal nekje v bližini Grom, »vse bi bilo, sam o jezik si človek polomi pri tem Ku-Ku-Unt-Unt-«

»E, stopi raje sem in poplakni malo,« ga je poklical kmet, ki je sedel spredaj v kotu in se doslej še ni bil oglasil.

IV.[uredi]

Medtem je Agata kakor ranjena pribežala domov in se skrila v čum nato ter jokala. Štrelovka jo je slišala huškniti skozi vežo, pa je iz radovednosti godrnjaje prišla za njo. Ko je videla, da deklica joče, jo je vprašala, kaj se je zgodilo.

Agata ni odvrnila ničesar. Obraz je tiščala v dlani in se krčevito stresala.

Štrelovka je še parkrat ponovila svoje vprašanje, ko je pa le videla, da ne dobi odgovora, se je razjezila:

»Seve, mehkužnica gosposka! S teboj je vedno tako! Kadar pride priložnost, da bi si lahko prislužila kaj malega in pomagala sebi in meni, se začneš cmeriti in kisati. Misliš, da ti bodo ljudje nosili v hišo vbogajme?

Agata se ni dosti zmenila za m aterine besede, kar je Štrelovko še bolj jezilo.

»Kakopak,« je rentačila, »misliš, da se boš res danes kujala doma, ko je taka lepa priložnost v Dolini. Kar hitro se mi odpravi, pa z menoj k Ščemetu!«

Tedaj se je Agata vzravnala in se ozrla s svojimi brezizraznimi očmi proti Strelovki:

»Mati!«

Njen glas je bil izmučen in trd, a Štrelovka ni odjenjala.

»Nič mi ne uganjaj neumnosti, ko veš, kako je z nama. Če pa še ne veš vsega, naj ti zdaj povem, da je bajta zadolžena in da jo nam a lahko prodajo, kakor se zljubi upnikom.«

Agati so omahnile roke. Izraz nenadnega trpljenja in gorja, ki se je jelo s tako naglico kopičiti pred njo, je polepšal njen objokani obraz. Kakor mučenica je bila, ki trpi, pa se ne zaveda krivde.

»Dolg imava, mati?«

„Dolg,“ je rekla Štrelovka. Tako je bilo, kakor da je mukoma dvignila in nenadoma izpustila težak kam en iz rok.

»In mi do danes niste nikoli nič omenili tega —«

Mati je molčala, hčerka pa je nezaupno begala sem in tja s svojimi mrtvimi pogledi, kakor da hoče za vsako ceno odkriti izraz materinega obraza.

»Dolg, dolg,« je ponavljala in vzela palico v roke. »Dolg, dolg. — Povejte, mati, ali ste se zadolžili zavoljo mene?«

Štrelovka se je zdrznila. Doslej ni bila vajena takih razgovo­rov. V Agati je videla nesrečnega otroka, ne pa bitja, s katerim bi se mogla razgovarjati in posvetovati o vsem, kar jo teži.

V.[uredi]

Slepotica je tiho vzela svojo palico in se je splazila iz hiše. Sklonjena je hodila, počasi in previdno je tipala s palico pred seboj in tako truden in negotov je bil njen korak, kakor da nosi silno breme s seboj ...

Kadar človeka tarejo nadloge in gorje, ožive spomini na srečne dni s podvojeno lepoto v duši. Človek bi se najraje razkričal in razbesnel in vrgel raz sebe moro, ki ga davi in gnjavi ... Včasih spet, kadar je gorje tiho skrito, se zahoče srcu toplega zavetja, božajoče roke, iskrenega pogleda in take mehke, pri­srčne besede, ki prija duši kakor rani hladilno olje.

Tako je bilo z Agato. Iz omrtvelih oči so ji polzele solze, ki so počasi drčale po mladih licih in kapljale v cestni prah. Kroginkrog se je smejala nedelja, ona veličastna, široka zadovoljnost in sreča, ki jo občuti človek, dokler živi v tesnem objemu z zemljo. Polja in travniki mirujejo in gozdovi molče, kakor da je vse zamaknjeno v čisto sinjino jasnega neba, ki razliva svoj topli blagoslov po prirodi.

Agata ni videla lepote dneva, toda čutila jo je tem globlje. In zato je bila njena bolečina še ostrejša. Brez nam ena, kakor da jo vodi noga sama od sebe, se je nenadoma zavedla deklica na vrtu pri Zagodovih ter je obstala pod staro košato jablano, kjer sta se neštetokrat igrali z Anico nekdaj v tistih davnih, davnih dneh ... Najpreje je hotela poklicati, potem pa si je premislila in se je tiho zgrudila na zeleno rušo tik ob mogočnem deblu. Njeno telo je tupatam vztrepetalo kakor v sunkovitem krču, glasu pa ni bilo slišati iz njenih ust.

Pri Zagodovih je bilo čisto tiho, kakor da je izginilo življenje iz hiše. Mlin in žaga sta počivala, le potok, ki je uhajal skozi za­pornice pri jezu, je veselo žuborel, kakor da je zadovoljen, ko se brez ovire lahko izogiblje mlinskim kolesom.

Polagoma se je Agata nekoliko pomirila, toda to ni bil pravi mir, ampak le ona mrtva, tiha topost, ki nastopi v duši po prvem navalu najhujšega trpljenja. Komaj si je otrla solze, je že spet stalopred njo ono grozno: dolg! Pravzaprav niti ni pojmila, kaj pomeni ta beseda, bilo pa ji je dovolj, ko se je domislila, da je bila mati obupana in vsa iz sebe zbog nje. Nazadnje je začela premišljevati:

»Anici porečem in potožim. Ona je blaga in vem, da me ima rada. Pri njih gotovo nimajo dolga —. Pomagali bi nam a kako, pa bi potlej jaz odslužila. Do smrti bi jim pletla in popravljala no­gavice — ali delala — karkoli bi zahtevali od mene, samo da ne bi bilo treba hoditi k Ščemetu, kjer sedi tisti strašni človek z ono šibo božjo, s tistim grdim pisačem Kljuko ...

Vse natanko je razmislila in vsako besedo je določila v mislih, kako jo bo izrekla, ko pride Anica. Tako toplo in prisrčno ji bo vse povedala kakor sta si pravili včasih, ko sta se igrali »mamo in hčerko« ...

Spet ji je bilo hujše ob misli na blažene detinske dni. Sunkoma se je dvignila in stopala proti hiši. Kakor da jo vodi blago nevidno bitje, tako važno je stopala med drevjem proti hiši. Poskušala je odpreti, toda vrata so bila zapahnjena. Potrkala je na prvo okno, ki je bilo tako zagrnjeno s cvetjem, da je komaj mogla roka do stekla, toda trkanju se ni odzval nihče.

»Ali je morda pri Ščemetovih?« je zamrmrala Agata.

Seve, njej se ni treba bati. Ona ni slepa ne revna ... Kaj se ji more zgoditi zlega? ...

Kakor mačka je potem previdno lezla ob hiši, urno šla po ozki brvi čez potok ter prišla pred hišo, kjer je zaslišala Aničin glas. Veselo jo je prešinilo upanje, da se zdaj otrese najhujše skrbi. Od samega razburjenja ji je zastajala noga in srce ji je divjalo v prsih, kakor da mu je nenadoma postal njegov prostor pretesen.

Dekliškemu glasu je odgovarjal moški, jasni in polni glas, ki je bil Agati tako dobro znan ... In čudno ... Kljub vsemu, kar jo je trlo, jo je obšla zdaj nova nevolja. Zakaj je on tu, baš tu? In zakaj uprav on? Saj je toliko fantov v dolini ... In prvič v svojem življenju je začutila Agata zavist napram svoji prijateljici. To je bila ona jedka, trpka zavist, ki jo je mogla vzbuditi v njenem srcu zavest, da govori z Anico — Lešanov Janez. Zdaj, v tem trenotku, ko je prišla prosit in iskat pomoči k prijateljici, se je zavedla, da je dolga leta v skritem kraljestvu svoje teme — ljubila ... Kaj naj sedaj reče, kako naj stopi k prijateljici in kako naj zakrije vse, kar besni v njej.

Kakor kip je obstala med gosto skupino sliv in poslušala, kako sta se menila Anica in Janez. Njen glas je bil malce tožeč, ko je dejala:

»Kakor začarano je pri nas. Vse gre rakovo pot. Oče ne slišijo in ne vidijo. Dom jim je zadnja skrb, samo v druščino jih vleče, pa imetnitni bi bili radi. Ne veš, koliko strahu preživljam dannadan ...«

»Tudi če sem jaz pri tebi?« je toplo poizvedoval Janez.

Agato je spreletaval mraz. Razmiš­ljala je v svoji temi:

»Takšno je tedaj življenje. Ona, ki ji ne manjka ničesar, mora preživljati polno strahu. Kakšen je neki ta strah? ... Ali se boji zanj, ki jo tolaži?«

Trpek usmev se je pojavil na njenem v obrazu, v dušo pa ji je silila grda, spačena misel, ki se je je komaj otresala.

Medtem je rekla Anica:

»Danes je bil pri nas tisti Kljuka, saj ga gotovo poznaš? Kakor klop se je prijel očeta. Tako jim je govoril, da so bili brž čisto omreženi. .Gospod Zagoda, gospod Zagoda, gospod Zagoda' — je vrelo venomer iž njega. Meni se je studil v tisti polizani prijaz­nosti, očeta pa vem, da je čisto ovil.«

Agata je slišala vsako besedo. »Kljuka —« je premišljevala — »čemu se ga neki Zagodovi boje?«

Anici je odgovarjal Janez:

»Nič se ne boj, dekle! Ne bodo nas zmleli zapiti pisarji in ne naših žuljev lačni tujci. Naj le hodita Kljuka in tisti Untergrund, še orehovih lupin ne bosta odnesla iz Doline!«

Agata je mezdela: »Oj, ti nebeški Bog, kako čisto tak je, kakršnega sem tolikrat venčala v svojih sanjah!«

Iz trenutnega razkošja jo je vzbudil Aničin jok:

»Vse ne pomaga nič, Janez. To je kakor plaz ... Postavi se mu v bran, pa te podere in pomendra. Le nič nikar, Janez! Ni treba žrtev ne tolažbe. Kar vem, vem. To je strašno, toda —«

»Anica!«

»Čemu bi si prikrivala in zakaj bi varala tebe in sebe? Pri nas je vse od danes do jutri. Že lani vem, da je mešetaril Grom za Pajka. Komaj sem se ubranila. Oče so bili takoj pripravljeni. Vse so mi prerekli, ker sem se branila, samo človek ne ... Odtlej je minilo leto dni. Kaj se vse zgodi v enem letu!«

»Anica, nikar no tako! Poslušaj vendar, da ti povem,« je prosil Janez.

»O, ko bi ti vedel, ljubi moj, kako rada te poslušam ... Noč in dan bi hotela biti pri tebi in te poslušati.«

Naenkrat se je stemnil njen glas:

»Janez, ti moje vse, zakaj moram biti tako nesrečna!

V Agatino temo je pogledal nov svet, kakršnega dotlej ni poznala. Strmel je vanjo kakor smešna in obenem strašna spaka, kričeča z neštetimi vprašanji vanjo. Sama ni vedela, kaj naj stori. Hotela se je že obrniti in tiho oditi, toda naposled jo je zmagala radovednost in še nekaj, nekšno tako čustvo: sočutje, zavist, škodoželjnost, — sama ni vedela, kako naj imenuje tisto, kar se je s tako silo budilo v njej.

Janez je dejal:

»Ker se bojiš, vidiš vse narobe.«

Potlej Anica:

»Ker te nočem varati, govorim resnico.«

On:

»In če bi bilo nebo samo zoper naju, bi se mu postavil po robu.

Anica se je prekrižala:

»Sveta Marija, nikar ne preklinjaj in ne kliči jeze božje! Nesreča sama rada pride.«

»Nisem mislil tako hudo,« jo je pomiril fant, »samo to sem ti hotel reči, da si moja —«

Agata je zdaj vedela, da mu je Anica odgovorila s tistim sladkim odgovorom mlade ljubezni, ki ne potrebuje besedi. V njeno temo se je ostro zarezala krvava luč: bolečina. In nesrečna slepolica je govorila v svojem srcu: »Blagor mi, ker ne vidim. Blagor mi, ker me obdaja visok plot in me na vekomaj loči od vseh ljudi.« In se je prestrašila svojih misli. »Od vseh?« Z grozo je pomislila na besede, ki jih je govoril Kljuka tistemu Untergrundu ... In lastna mati jo je silila v strašno druščino, ki je danes zbarana pri Ščemetu.

Ko se je medtem spet oglasila Anica, je bil njen glas čisto leden:

»Pri nas gre h koncu. Samo to ti še lahko rečem, da je ni moči pod solncem, ki bi me uklonila Pajku ali Untergrundu. Če ne morem biti tvoja, potem naj v samoti zamrje moja mladost.«

Sikaje je odgovoril Janez: .»To sem hotel, Anica, in nič več. S tem dragocenim ščitom pojdem v boj in vem, da se vrnem k tebi — zmagovalec! Zbogom, duša moja!«

Agati je vriskalo srce, ker je spoznala, da je Janez do pičice tak, kakršnega je sanjala. Potem ji je krvavelo srce, ker je vedela, da so bile vse tiste njene sladke sanje že v kali zapisane smrti. To jo je zmedlo in ji vzelo vso razsodnost in moč. Čutila je, da je Janez vstal in da se poslavlja, razločila je njegov in Aničin korak, vendar se ni mogla ganiti z mesta.

Prvi jo je opazil fant:

»Agata,« se je zavzel, »kam pa ti?«

Njej ni mogel glas iz grla. Čutila je, kako jo poliva rdečica, in je skrivala obraz.

Tudi onima dvema je bilo nerodno.

»Ali si bila namenjena k meni?,« je vprašala Anica kolikor mogoče prisrčno, da bi premagala neljubo zadrego.

Agato je dušilo.

»Saj imaš druščino,« je zastokala in nekaj strupenega je bilo v njenem glasu. Potem se je hitro popravila:

»K tebi sem hotela — če bi imela kaj dela zame — saj veš —«

Bolj se je trudila, da bi govorila gladko in si hitro pomagala s kako pripravno lažjo, slabše je bilo. Bila je prepričana, da ji Janez in Anica gledata naravnost v dušo in da vidita vse njene misli, zato se je skušala prikriti:

»Pravzaprav sem bila na potu k Ščemetovim. Mati so rekli, da je danes tam mnogo ljudi. Spotoma sem stopila še sem, da bi poizvedela, če si ti doma, Anica —«

»Če hočeš k Ščemetu,« je dejal Janez, »greva zdaj lahko skupaj.«

»Ne, ne, ni treba,« se je branila Agata. »Kako bi —«

Težko ji je bilo reči te besede; kajti vse njeno bitje je zdrhtelo v radosti, ko je fant izrekel svojo ponudbo.

»Ali ostaneš malo pri meni?« je povabila Anica.

»Ako ti ne bom v nadlego —«

Janez se je še enkrat poslovil in odšel, dekleti pa sta zavili v hišo.

»Povej, Agata, ali si slišala najin pomenek?« je zaprosila Anica, ko sta bili sami.

»Sem,« se je trdo izvilo iz slepotice.

Zagodova je zajokala, Agata pa je zamolklo dejala:

»Zakaj jokaš, ko imaš luč oči in očeta in dom?«

Tedaj si je opomogla Anica:

»Kaj ti veš, Agata, kako je pri srcu človeku, ki ga prodajajo?«

»Vem, vse vem,« je odvrnila Strelova s tako čudnim in groznim glasom, da se je Anica prestrašila. Gledala jo je dolgo, toda Agatine mrtve oči niso hotele izdati ničesar, k ar je živo tlelo v njeni duši. Kakor zločesta vešča je blodil njen slepi pogled po sobi, obstal zdaj tu, zdaj tam, a naposled na Anici, ki je splašena iskala jasnosti.

Nenadoma je Agata vstala:

»Zdaj grem. Zbogom, Anica!«

Zagodova je pridržala njeno vročo roko v svoji:

»Bodi še malo pri meni, Agata, ko sem tako sama.«

»Nič se ne boj samote, Anica. Saj pridem kmalu. Toliko bi ti rad a povedala, pa ne znam in ne morem, ne morem — zdaj še ne.«

Potem se je sunkoma oprostila njene roke in odšla. Anica jo je spremila do praga. Tam je obstala, si z roko zastrla oči in dolgo, dolgo gledala za njo. Pri tem je za trenotek pozabila na lastno gorje in pomilovaje vzdihnila:

»Ubogo bitje!«

Agata, ki je spotoma premišljevala o vsem, kar sta govorila Janez in Anica, je premagala vso bojazen glede lastne nevarnosti. Ob misli na Anico pa je ponavljala v svojem srcu:

»Ubogo bitje ...«

VI.[uredi]

Iz Ščemetove gostilne je brnelo in šumelo kakor iz panja pred rojem. Agata je ob­stala pred vežnimi vrati in premišljevala.

Nekje je slišala glas:

»Tale Untergrund je pa zlodej! Še Pajka poreže.«

»Še vedno je tu «, je pomislila Agata in se ni mogla otresti strahu. Hotela se je že vrniti domov, ko je nenadoma začutila na rami močno roko.

No, zakaj pa z menoj nisi hotela sem?«

Agata se je zdrznila in zardela.

Slepe oči so v zadregi iskale govorečega, kakor da hočejo premagati in prodreti ograjo teme ter s toplimi pogledi objeti — Janeza.

Šepetaje je rekla:

»Ali si ti?«

Janez se je nasmehnil:

»Kaj me tukaj ne spoznaš?«

Agata je molčala. Tako ji je bilo v tistem trenotku, kakor je človeku, ki v sanjah doseže nekaj, po čemur je davno, davno hre­penel, pa se obenem že tudi zaveda, da so vse to le sanje. Vročično je prijela Janeza za roko ter ga prosila:

»Saj me boš varoval, če grem noter?«

V prvem hipu se je fant nasmehnil, ker ni mogel razumeti dekletove prošnje. Ko pa je takoj nato s pozornim pogledom probežal njen obraz in stas, je razumel. In naenkrat je začutil, da stoji pred njim ne le slepa sirota, temveč tudi lepo, stasovito dekle. Vrtinčasto so zaplesale misli v njem, pa ji je stisnil roko:

»Nič se ne boj, Agata, dokler sem jaz tukaj, ti živ krst ne sme skriviti lasu.«

Dekle je slišalo obljubo in čutilo krepki pritisk fantove roke ter je drhtelo. Padlo bi bilo najraje predenj, objelo njegova kolena ter mu zaupalo svojo sladko skrivnost. Takoj za željo pa je padlo kakor kepa ledu na razbeljeno kovino: »Ne, ne, saj sem vendar slepa!«

Nato sta šla v gostilno, ki je bila polna ljudi, vika in toba- kovega dima. Agati je kljuvalo v sencih. Izpustila je Janezovo roko in ob­ stala v sobi kakor pribita. Nekdo je kričal:

»Kar naredita, pa je! Kaj se boš obiral, Zagoda!«

Drugi je silil vmes:

»Veš, Jakob, jaz bi si vseeno premislil. Prodati je lahko, po­tlej pa —«

Agata je poslušala, ker ni mogla razumeti. Kdo prodaja, kaj in komu? ...

Sedaj je spoznala glas pisača Kljuke:

»Toliko vam povem, gospod Zagoda, da se taka priložnost redkokdaj zmoti v Dolino. Kaj pa vendar mislite!«

Nato je zahreščal še tisti tujec:

»Rekel sem. Kakor hočete.«

Tema dvema je ugovarjal Lešan, Janezov oče:

»Če si pameten, Zagoda, nikar. Predno se bo jutri zdanilo, ti bo že žal.«

Zagoda, ki mu je že vino bilo zlezlo nekoliko v glavo, je mežikal in se smehljal:

»Pravzaprav sem kmetovanja že do grla sit. Kaj pa imam od svojega dela, a?! On pa pravi, da me vzame v kompanijo, ali si slišal? Začne tovarno, pa bom kom panjon, a?!«

»Seve, tako je lahko,« je ugovarjal Lešan. »On bo pobiral de­nar, ti boš pa delal in gledal.«

Tedaj se je oglasil debeli sluga Grom:

»Saj vemo, koliko je bila ura! Lešan bi rad sina zabarantal!«

V tistem hipu je pristopil Janez, ki ga dotlej ni opazil nihče med barantači, k mizi, in je s težko roko lopnil debelega Groma po glavi.

»Hudič,« se je otresel sluga, »kaj me pa biješ?«

Janezu se je bliskalo v očeh. Nič ni odgovoril, samo tresel se je in krčil pesti.

Vsi navzoči so bliskoma planili pokonci.

»Za božjo voljo, kaj se pa pretepate?!«

»Kdo ne da miru?«

»Lešanov!«

»Kaj je že sredi popoldneva pijan?!«

Ker si Grom ni upal vrniti milega za drago, se je prvotno razburjenje kmalu toliko poleglo, da so mogli nadaljevati razgovor. Zagoda je bil že tako meglen, da je govoril miže:

»Dobro si ga. Janez, prav pošteno si mu jo prislonil. Če na­pravim o kupčijo, moraš biti pri likofu.«

Prijel ga je za roko in ga vlekel k sebi. Janez, ki se je takoj ohladil, čim je bil dal duška svoji jezi, je smehljaje prisedel.

»Sem mislil, da bo bolj hudo —«

»Ah, saj ni nikjer nič hudega,« je momljal Zagoda, Grom pa je brnjožil:

»Ti si kakor sršen. Ali ni bilo prav, kar sem dejal? In misliš, da bi slabo odrezal?!

Janezu je silila pikra beseda na jezik, vendar jo je molče po­goltnil. Ves ta čas je stala Agata v sobi. Ko je bil nastal hrup in je čutila, da gre za Janeza, jo je oblil mrzel znoj. Kakor sneg je prebledela in kakor trepetlika je vztrepetala. Ko pa je potem spoznala, da se je vse pomirilo in da je prešlo brez nezgode, si je opomogla. Čaroben smehljaj blaženosti je obkrožil njena usta.

»Tam je pa tista deklina,« je dejal tedaj pisač Kljuka svojemu prijatelju Untergrundu. Ta je mlasknil z jezikom.

»Ali prosi vbogajme?«

»Kako pak.«

»Reci ji no, naj pride sem. Saj je lepa kakor gorski cvet.«

Agata je samo napol razumela njun razgovor in je z brez­upnimi kretnjami iskala Janeza. Ta pa je bil zamišljen in ni vedel, kako trepeče v strahu sirota, ki ji je bil pred vrati obljubil svoje varstvo in pomoč.

VII.[uredi]

Doma je sedela Anica in se je pogovarjala sama s seboj:

»Nikoli ne bo več sreče k nam! Kakor voda, ki drvi čez jez, buta neskrbno ob hišo, dokler ; je ne izpodkoplje. Kaj —: morda očeta, morda mene, morda oba in vse bo, kakor je bilo. Solnce bo sijalo nad zlatim poljem, gozd se bo temnil in šepetal o skrivnostih, ljudje bodo živeli, delali in umirali, mladi bodo prihajali na mesta, s katerih bodo odstopali stari, vse kakor doslej, le Zagodovih ne bo več in na Zagodovni se bo ščeperil ogaben tujec, ki ne ljubi te zemlje in je ne bo nikoli ljubil, ker ni nikoli trpel zanjo in ker ne ve, kaj nam ona pomeni.

Ko je tako premišljevala, se je nekaj zganilo, in pred njo je stala slepa Agata.

»Pojdi, Anica,« je rekla, »pojdi, če ti je drago življenje in dom!«

Anica se je prestrašila in z boječim pogledom prosila prija­teljico, naj ji pove, kaj se je zgodilo. Agata ki ni videla njenega pogleda, je pač občutila njeno plaho dihanje in je nestrpno prosila:

»Pojdi hitro, pojdi k Ščemetu! Morda še lahko kaj rešiš!«

Tedaj je Anica vedela natanko vse in ni več potrebovala pojasnil. Dasi je slutila, kaj se bliža, jo je vendar ta mrka res­ničnost tako pretresla, da se ji je jelo vrteti pred očmi. Vstala je, pa zopet naglo sedla, skrila obraz v dlani in zaihtela — in te solze so bile kakor blagoslov bitja, ki je odtrgano od matere, pa se vendar ne more ločiti od nje. Počasi, omahujočih korakov je odšla s slepo prijateljico proti Ščemetovi gostilni. Dasi je bil večer in m rak, se je Anici zdelo, da vsa vas gleda in vidi njeno gorje. Nikamor se ni upala ozreti, če pa ji je kdo, ki jo je srečal, privoščil prijazno besedo, se ji je zdelo, da se norčuje iz njene bolečine.

Z Agato vso pot nista izpregovorili niti besede. Ko pa sta prišli do Ščemetovih, je zagledala znano postavo. Bil je Janez, ki je takoj stopil proti nji in ji krepko stisnil roko. Potegnil jo je nekoliko vstran in ji zašepetal v naglici:

»Če hočeš domu, očetu, sebi in meni dobro, se ravnaj nocoj natančno po mojih besedah!«

Anica, ki je bila vsa zbegana, mu je molče prikimala in šele čez nekaj časa dahnila:

»Saj je vse izgubljeno, kaj ne?«

»Nič, če boš pametna,« ji je odvrnil Janez in jo odvedel s seboj.

Agata je ostala sama v mraku in je prvič jedko občutila to svojo trpko samoto v življenju. Njena tiha, skrivna ljubezen je bremenila na njej in jo je žgala ob zavesti, da nikdar, nikdar ne more pričakovati odziva. Vendar se ni mogla premagati, da bi šla; kajti potihoma je še vedno upala, da se Janezu izjalovi njegov zviti načrt. Čez čas je vstala, se plazila od okna do okna in prisluškovala, kaj se godi v hiši.

VIII.[uredi]

Ko je stopila Anica v gostilno, je slišala pisača Kljuko:

»Kaj se bosta opoletala! Gospod Zagoda, sezite v roko, pa je! Za tako ceno in pod takimi pogoji se nikoli ne iznebite vaših skrbi in vaših nadlog!« Zagoda je medlo strmel v govorečega in kimal, v roko pa še ni segel nikomur. Janez se je vzpel in preko ljudi prikimal Pajku, ki je takoj vstal izza mize in smehljaje pozdravil Anico:

»Hočeš ali nočeš, nevesta boš! Ženinov je toliko, da bo izbira sicer težka, toda zdaj se mudi, saj jutri si lahko prebereš.«

Bil je že močno vinjen in je z razposajenim pogledom nagajal dekletu in hkratu pomežiknil Janezu, ki je bil videti nekako silno zadovoljen. Anica je bila popolnoma omamljena. Proseče in obupano je zastrmela v Janeza, ki je bil miren, kakor da ni videl njene bojazni.

Smehljaje je odstopil in dejal Pajku:

»Kar požurite se, da ne bo prepozno! Tisti prokleti Untergrund že razpenja listnico in Zagodova moč visi samo še na nitki.«

Pajk je prikimal, prijel dekle za roko in se preril k mizi, kjer so barantali za Zagodovo domačijo.

»Oče Zagoda,« je dejal, »počakajte malo! Hčer sem vam pripeljal.«

Ko je mlinar zagledal svojo edinko, se mu je za hip vrnila razsodnost, pa jo je nekam sramežljivo povabil, naj prisede.

Pajk je pripomnil vmes:»Sedla bo, pa ne med barantavce in nekrščene ljudi!«

Pisač Kljuka je jezno zagodrnjal o kmetavzarjih, Janez pa je zaškripal z zobmi in je možicu z enim edinim pogledom pogasil ves pogum. Nastalo je ono čudno premirje, ki preseka družbam in ne­nadoma pretrga niti razgovorov, kakor hitro pride vmes kaj takega, česar niso pričakovali. Kmetje so se z vseh strani ozirali in se polglasno povpraševali, kaj pomeni nenadna tišina. Anica je še vedno stala poleg Pajka in na jok ji je šlo. Janez je stopil k svojemu očetu in izzivajoče m otril zdaj pisača Kljuko, zdaj Untergrunda, ki mu je jela pohajati ona prezirljiva samozavest, s kakršno je nastopal v za­četku. Pajk, ki je stal poleg Anice, je pomežiknil Janezu, in ko mu je ta prikimal, je začel:

»Oče Zagoda, neumnosti je bilo že dosti pregovorjenih danes, zdaj bomo rekli tudi pametno besedo. Anico mi boste dali, pa pustite Untergrunda in Kljuko in vse take druge kljuke, naj jih veter spet odnese tja, odkoder jih je prinesel!«

Sluga Grom, ki je vohal pijačo, se je oglasil takoj:

»Pametna je ta beseda! Kar je res, je pa res, Zagoda!«

Janez se je smejal, Anica, ki ni mogla ničesar razumeti, pa je trepetaje premišljevala, kaj se godi z njo in kako se more Janez smejati. Zagoda se je mukoma dramil iz svojih medlih misli in je začudeno pogledoval Pajka:

»Hm, no dobro, če je pa tako, se bomo pa zmenili. Samo ne vem, kaj poreče ona.«

Anica je že hotela reči ostro besedo, toda Janezov svarilni pogled ji je zaklenil glas. Po vsej sobi je bilo tiše in tiše; kajti vse je strmelo in pričakovalo prečudne novice. Pajk, ta vedri, brezskrbni veseljak, ta naj bi se oženil in kar tako na naglo! Ne, to je bilo za ubogo dekletce preveč, a Pajk se je oglasil:

»Verujte dobro, oče Zagoda, če smo možje, beseda velja! Saj šlev pa mislim v Dolini ni!«

S tem je zadel na pravo struno in Zagoda se je ponosno raz­greval:

»Kaj, šleve?! Še predno si bil ti na svetu, sem bil jaz možak! Pa reci ti, Lešan, če ni tako!?«

Lešan je prikimal in potrepljal Zagodo po rami.

»Kaj boš govoril! Saj vem in tudi Pajk ve, kako je pri nas in med nami.«

Pajk se je nasmehnil in ponudil Zagodi roko:

»Torej dobro, oče! Vaša Anica je nevesta. Ali vaših ropotij z Untergrundom je pa konec!«

Zagoda se je dvignil, krepko segel Pajku v roko in pritrdil.

»Če mora biti tako, pa naj bo!«

Tedaj je po vsej gostilni zvršelo veselo pritrjevanje, odobra­vanje in čestitanje, le pisač Kljuka je srdito vil oči ter obupno po­gledoval Untergrunda, ki je jezno in nevoščljivo ogledoval vesele kmete.

Sluga Grom je dejal:

»Saj sem zmeraj pravil, da pošljemo k vragu tega U- U- Unter­grunda! Kaj se bo klatil po naši zemlji, ko ima zlodej tako nekrščansko ime!«

»Gospod Untergrund,« je mezdel Kljuka, »najbolje bo, če greva. Ta golazen je vsa pijana in še hudobna povrhu!«

Pajk, ki je kljub vinjenosti razumel pisačeve besede, je za trenutek popustil Anico in je stopil h Kljuki:

»Kaj žlobudrate, gospod«, ga je vprašal osorno in tako srdito, da je takoj priskočilo nekaj ljudi na pomoč.

»Kar ven ga postavimo, da se bo shladil!« so se začuli razni glasovi, in predno je mogel Pajk odsvetovati, je nekaj krepkih rok prijelo pisača Kljuko in Untergrunda ter ju z neverjetno naglico in spretnostjo posadilo na cesto. Potem so ljudje zaprli vrata in se mirno vrnili v gostilno.

»Kod pelje cesta iz vasi« so se šalili, »bosta že našla sama! Saj sta našla tudi kod pelje noter, čeprav jima ni nihče kazal tega!«

Nato se je kmalu oglasila harmonika in fantje so v naglici zbrali toliko deklet, da je bila večja soba polna plešočih parov. V manjši sobi pa se je zbrala zadovoljna družba. Zagoda je moževal z Lešanom, Janez je veselo govoril s Pajkom, Anica pa je sedela poleg očeta kakor mrlič; tedaj ji je Ščemečka pripeljala Lešanovo Nežiko, ki je zardela in sramežljivo pogledovala po zbranih. Ko jo je Anica zagledala, ji je bušila vsa kri v glavo in jecljaje je rekla očetu, da je bolna in da pojde domov. Pajk in Janez, ki sta razumela njeno zadrego, sta tudi hitro spoznala vzrok njene bolezni. Zato je Janez posegel vmes češ: »Le ostani, le, saj bo vse dobro.« Anica pa je v srcu občutila tako žalost in tako tesnobo, da mu niti s pogledom ni mogla ničesar odvrniti na njegove besede.

IX.[uredi]

V večji sobi je hreščala harmonika in so se vrteli pari, v manjši pa je utripalo dvoje mladih src. Anica, ki ni niti slutila, kaj se godi z njo, si je želela smrti, Nežika pa je premišljevala: »Zakaj me neki tako gleda postrani, ko bova vendar kmalu v svaštvu?« Naposled je rešila položaj Ščemečka, ki se ji je zasmililo dekle.

»No,« je rekla, »komu naj jo zdaj dam? Zagoda je ne rabi, Janezu je tudi odveč, Lešan bi se je rad iznebil, edino Pajk ni še založen s takim blagom.«

Po teh besedah je odvedla Nežiko k Pajku, ki ji je veselo segel v roko in jo pozdravil na tak način, kakor da je ves dan čakal tega trenotka. Zagoda, ki so ga dogodki tega popoldneva bili spravili čisto iz ravnotežja, je začudeno pogledoval Pajka. Rekel sicer ni ničesar, ah na jezik so mu silile ostre besede in nazadnje se je znesel z njimi nad hčerjo:

»Kaj pa se držiš tukaj kakor oblečen šotor! Ali ne veš, kaj smo se zmenili popoldne in kje je tvoje mesto?«

Anica je še bolj zardela, dokler ji ni priskočil na pomoč Pajk, ki jo je prijel za roko in prijazno odgovoril namesto nje.

»Nič se ne jezite oče, vsi dobro vemo, kaj smo se zmenili. Anica je nevesta, tukaj-le ima pa ženina.«

Po teh besedah jo je izročil Janezu, ki je nestrpno stopil proti dekletu rekoč:

»Ali ti nisem rekel, da bo vse dobro, če me boš ubogala?«

Anica, ki ni razumela že ničesar več, mu je sledila kakor v megli in je mirno dovolila, da jo je posadil kraj sebe. Zagoda je jel škripati z zobmi, Pajk pa ga je smehljaje pomiril:

»Nič se ne jezite, oče. Dober boj smo bojevali, zemljo smo rešili! Obljubili ste, da je Anica nevesta, o ženinu pa nismo govorili. Naj vam torej povem jaz, da je ženin Lešanov Janez!«

Potem se je obrnil k Lešanu:

»Jaz pa, oče Lešan, bom odpeljal Nežiko na vipavsko stran.«

Zdaj je šele Anica razumela pomen Janezovih besedi in tistega njegovega nasveta, ki ga ji je dal pred gostilno. Topla hvaležnost ji je žarela iz oči, ko ga je udano pogledala in se mu nemo zahvalila za njegovo mogočno zaščito. Zagoda in Lešan sta se spogledala in zdaj je redkobesedni Lešan prvi povzel besedo:

»Vidiš, prijatelj, je dejal, »zamera gor ali dol, vesela sva lahko oba, da je mladina pametna! Ti si bil čisto na tem, saj ne boš hud, če govorim s teboj kar naravnost in po pravici, čisto na tem, pravim, si bil, da izgubiš zemljo, tisto pa veš, da kmet brez zemlje — je kakor drevo brez korenine. Naj bo vrh še tako zelen in košat, naj bo videz še tako vabljiv — prej ali slej mora poginiti in propasti. To smo videli vsi in to si videl tudi ti sam!«

Zagoda je hotel nekaj ugovarjati, toda Lešan ga je prekinil:

»Kar pusti, da povem do kraja! Saj jaz govorim le malokdaj. Vidiš, tako-le sem mislil, škoda je Zagodovine in dvakrat škoda bi bilo, če bi na tej lepi zemlji zagospodaril tujec. Zate vem, da bi te to pognalo v grob, tvojega edinega otroka pa bi pahnilo v revščino v svet, pa smo dejali vsi: Ali je treba tega?« ...

Zagoda je poslušal pozorno in pozorneje je jel pritrjevati. Tako nekam toplo mu je sililo v oči in ona mehka ginjenost ga je zmagovala, ki navda človeka z veseljem, kadar se v zadnjem trenotku po nenadnem naključju reši velike nesreče.

»No,« je nadaljeval Lešan, »vidiš, to sem videl in tudi ti si videl, da se moj fant in tvoje dekle rada vidita, pa sem dejal: Če im ata pri hiši dva para pridnih rok, ni šment, da se ne bi obrnilo na bolje! In le poglej! Mesto, da bi ti zemljo izdajal tistemu Untergrundu, o katerem ne veš, kaj je in kdo je, jo oddaj svojemu otroku, pa boš vedel, da gospodari na tvoji zemlji tvoja lastna kri! In tam, kjer domuje tvoja lastna kri, se bo vedno našlo zate dovolj toplega in jasnega prostora!«

Janez, ki je poslušal besede svojega očeta, je bil vidno presenečen; še Pajk in Ščeme, ki je med tem prišel k mizi, in Ščemečka, ki so skoz in skoz poznali Lešana, so se čudili; kajti nikdar še ni Lešan toliko govoril! Vsi pa so mu pritrjevali in ga bodrili:

»Modra je ta beseda, Lešan! Pametno si povedal!«

Splošnemu pritrjevanju se je pridružil še Zagoda.

»No,« je dejal, »če je pa tako, da je vsem prav, naj bo še meni! Samo tistega ne maram, da mi bi dekle kdaj kaj očitalo! Zato naj pove tudi ona, kaj misli!«

Anica je molče povesila glavo in ni branila Janezu, ki je z desnico zakrožil krog njenega pasu. Ko je Zagoda to videl, je ponudil Lešanu roko:

»Tu je moja roka! Kar Zagoda reče, to drži!«

Lešan mu je krepko segel v roko. Vesele besede so sledile preprosti zaroki in iz večje sobe je prihitela mladina častitat zaročencem.

Sredi veselja se je Anica spomnila na slepo Agato. Z rahlim očitanjem je vprašala Janeza, kje jo je pustil. Stopil je ven, da jo poišče pred hišo in jo pokliče noter, toda klical je zaman. V trdni veri, da je slepotica že odšla domov, se je vrnil in pomiril zaročenko, da ji pač jutri lahko pove veselo novico in ji na primeren način izkaže hvaležnost. Toda Anica ni imela miru ves večer in niti ponoči, ko je sama legla v svojo čumnato k počitku. Komaj je zatisnila trudne oči, se ji je zazdelo, da je stopila k njeni postelji slepa Agata in ji z brezmejno žalostnim glasom rekla:

»Zbogom, Anica!«

Preplašeno je planila pokonci in prižgala luč, toda v sobi ni bilo nikogar. Pogledala je skozi okno, a tudi zunaj je bilo mirno in le sence so se razprezale v mesečini. In ničesar ni bilo čuti o Agati niti naslednji dan niti nikoli več. Vzeta ji je bila luč oči, vzeta edina nada, ki jo je skrivaj gojila v srcu. In s tem škritim zakladom je odšla, da ga ne bi nikoli izdala in da ne bi nikoli klela srečnih ljudi. Ali koderkoli je blodila, je še nosila v sebi tisti sladki poslednji up, da se ji nekoč umiri srce in da jo sprejme vase ona, ki sprejme vse, kar se rodi pod solncem, v ljubeče naročje svoje svete veli­čine, ona — zemlja, naša mati.