Zelena jama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zelena jama
Anton Adamič
Izdano: Prosveta, 1943, letnik 35, številka 44–45
Viri: dLib 44, 45
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Tam na desno pod napisom Južne železnice se je razprostirala do tisoč korakov v dolžino, široka jih je bila pa gotovo sto in petdeset, če ne več. In globoka — jo! Če si se zakotalil po bregu nizdol, se ti je zavrtelo v glavi, da si se opotekal še par korakov. Valovita, hribovska pokrajina s sipinami, ravnicami in pa s stožci en miniature. Metuljev, hroščev, zelencev, slepcev — nič koliko. Preko usihajoče, vele drni s ponižno belo deteljico, šopi kresnic, divjega kumna in vitkega trpotca, ki ga je mikastil rokovnjaški čmrlj-pasanec, je šla naša pot. Kam? Vse povsod po Zeleni jami! Nam se je zdela velikanska, velezanimiva, skrivnostna in še prav nič raziskana, polna čudi. Brskali smo in iskali, našli nismo seveda ničesar: kvečjemu kakšen razbit lonec, stare rene — kravjeke. Včasih so prilomastili v njo tropi vojakov-hornistov, ki so se razpršili za holmci, da so se nemoteno urili v signalih. Tedaj so bliskali po vsej jami jarki solnčni bliski; vsak vojak je zase užigal svojo vajo, da je odmevalo kot pred Jeriho in v prav bedasti disharmoniji. Otroci smo zbežali; metali so za nami kamenje.

Na vrhu, ob robu jame se je vila prašna cesta mimo smrdeče luže ob tovarni za klej, se izgubljala v plovni ravnini, prekrižani vsevprek s šepavimi, z žoltim klasjem zagaženimi kozolci in se naposled potuhnila v spokojni hraščini modrikastega, studenega Posavja.

Zlomek vedi, kje ga je iztegnil. In še nekaj pesti nabojev, da mu je žep v suknjiču mahadral kar tako. Sklenili so soglasno: “V Zeleno jamo ga gremo preizkušat, kako daleč nese. Tam ni stražnika-polipa, da bi nam vzel samokres in nas zapisal.”

“Jaz grem tudi z vama — naj no grem,” je zamoledoval Rudijev mlajši, desetletni bratec, ki je imel vse počitnice obvezen palec na nogi.

“Šajbca” — menda zaradi mrene na levem očesu, ker od rojstva že — se kot mogočni gospodar nad samokresom ni protivil, pač pa Rudi: “Nandek ostane doma.”

“Bom pa zatožil.” Starejša dva se spogledata; ker se ga nista mogle odkrižati, sta privolila. Drgetajoč pričakovanja in podjetnosti sta jo Šajbca in Rudi mahala po Martinovi cesti, da ju je Nandek jedva dohajal.

Med dirko v Zeleno jamo je razlegal Šajbca strokovnjaški:

“Sproži se šestkrat povrsti. Toda paziti moramo, da koga ne ubijemo, ne primer kakega vola ali janca, če bi se pasel. Sicer ima revolver samo 7 mm — prepovedano veš! — ampek žival bi se le stegnila.”

“Eh, kaj bi bilo, če bi jo malo? Praviš, da imaš samo ptičji prah, — še za vrabce ni. Škoda, da nimaš pravih krogel; jaz bi ti pokazal, kako se zadene,” mu je zabavljal Rudi.

“Kdo pravi, de nimam tudi takih! Glej jih.” In res: med nabojčki v polni pesti so se svetili tudi taki s šibro. “Kaj — ti! Jaz ti pokažem, kako se strelja. Jaz prestrelim vrabcu glavo na sto korakov,” in Šajbca se je udaril ob prsa.

“Kaj ptiče. — Jaz ti prestrelim klobuk v sredlni, če ga zaženeš kvišku. Malenkost.”

“To ni nič. Poslušaj: Jaz sem izbil pečko iz jabolka, ki ga je zalučal France v zrak. Sej veš, kako zna metati. Uh, koliko sem jaz že streljal ...”

“Krave!” je obžalovaje vzkliknil Nandek, ki je hitel naprej in se ustavil na drugi strani železniškega prelaza.

“Škoda! Ti, pa pojmo k tovarniški mlaki, bomo streljali žabico,” je predlagal Rudi.

“Kam? Kako? Pojdimo.” Hitro so se odločili. Ob luži je razlagal Rudi: “Kako se delajo žabice na vodi s kameni, saj veš. Revolver nameriš sporedno z gladino vode in iztreljena krogla bo cepetala po vodi. Ej, to bo dolga žabica! Daj sem, bom prvi jaz, da bol videl.”

Seveda je kot prvi sprožil Šajbca: počilo je pošteno, toda krogla je siknila menda v vodo ali kamen; žabice nikjer. Potem je meril Rudi kleče in tik nad gladino. Ko je sprožil, je pljusknila njegova desnica v smradljivino do komolca. Ker je meril ob nosu, mu je mlaka štrknila po obrazu.

“Pfuj, to ni nič.” Slekel si je suknjič in si otrl nesnago.

“Seveda to ni nič. Sedaj si sam žaba, ker se ustiš, da znaš,” mu je privoščil Šajbca.

“Pojmo rajši v jamo,” so sklenili in so šli. Našli so tarčo: — dno stare pločevinaste posode. Streljali so na trideset, deset, pet korakov, na dva ... Nič, nobenega zadetka. Približal se jim je pastir. Tudi ta ni zadel. Nandek je prosil, če bi smel še on.

“Kaj, da se ustreliš!” se je raztogotil starejši brat. “Jaz bom pa zate tepen; še tega je treba.” Nandek je povesil glavo in jim je sledil.

“Tisto dno je bilo predebelo. Odletelo je,” so se prepričevali in iskali novih ciljev. Že v sredi jame so našli strohnel kolec. Zapičili so ga v pesek in ga podprli s skalo. Prvi je sprožil Rudi. Pok! Tam ob strani je poskočila sivka, dvignila rep in zbezljala po jami.

“Ho-ho! Sivka!” je zdirjal za njo pastir in vihtel brezovko. Krava pa je zamukala, zdirjala po brežini navzgor in se zakadila v pšenico.

“Kravo si! O joj, o joj!” je veselo zarezgetal Nandek in se povalil po tleh.

“Tiho, osliček. Brencelj jo je! Jaz sem kol zadel. Centrum!” Vsi trije so ogledovali tarčo in potem dognali sporazumno, da je Rudi zadel sredino količka.

Ko sta se nastreljala, a je količek kljuboval vsem navalom, si je Šajbca podprl podbradek in izgovoril je odvažno: “Kol bi moral že davno pasti; s prstom bi ga prodrl. Ti, meni se zdi, da so vse one luknje — veš od česa? Od os in rilčkov!” Oba sta se skrbi polno popraskala za ušesi. A že se upre Rudi:

“Jaz sem zadel, jaz. Če ti nisi, kaj mi mar.”

“Kravo si. Še zdaj ni pastirja nazaj! ... Onemele sta in si ogledovala očrneli desnici.

“Glej, glej — kavke!” je zakričal Nandek in kazal z roko. Šajbca je hitro nabasal samokres in Rudi mu ga je izpustil iz rok. Meril je. Jata vran je v precejšnji nižini prifrfotala strelcem nad glavami in v lepem loku zavila proti polju nad cesto. Rudi sproži, — Nandek pa krikne in pade vznak.

“Križ božji, poglej no, poiskusi, če vidiš!” Čepela sta ob njem in mu brisala kri raz obraz.

“Vidim, saj vidim. Joj, srajca je vsa krvava,” je zatulil Nandek. “Zdelo se mi je, kot bi me z loparjem udaril po čelu.”

Oddahnila sta se.

“Kaj bi bilo, da je bil naboj s šibro! Kleto sem bil pameten, da sem nabasal s prahom,” se je pohvalil Šajbca. Po kratkem pomenku sta jokajočemu Nandku dopovedovala: “Le nič se ne boj. Srajco operemo, te črne pike po obrazu bodo že izginile; dobro te izmijemo, pa bo. — Na, če hočeš, zdaj streljaj, kolikor ti ljubo.” Toda Nandku ni bilo do streljanja, ihtel je:

“Ves obraz me skeli, kot bi me z ognjem, ah, ojoj.”

“Boga zahvali, da vidiš! Na, tu imaš šestico, da si tiho? No?” Grozeče ga je gledal brat. “Boš rekel doma, da si padel v koprive?”

“Bom, bom,” je malodušno odgovoril Nandek ter začel bežati. Ona dva za njim. Vlekla sta ga k Ljubljanici, mu oprala srajco, ga drgnila po obrazu in ga učila, kako mora lagati doma. Pod noč sta šla bratca domov in Nandek je zlezel takoj in kar brez večerje v posteljo. Mati se je čudila, mu prinesla kavo na posteljo, toda Nandek je tiščal zglavnik nad glavo in kar smrčal.

Drugo jutro je imela laž kaj kratke noge. Ko je odpela palica svojo visoko pesem, je moral Nandek k zdravniku. Le-ta je poslušal zgodbo o Zeleni jami, smehljal se je, se zgražal, potem pa je izbriskal Nandku vse šibre in prah iz obraza. Le eno večjo šibro mu je pustil koncem levega uhlja z opazko:

“Ta naj ostane namesto uhana — murčka za spomin, da te bodo laže zvohljali, če bi tudi tebe kdaj zamikalo po orožju. Kaj takega je mogoče samo v Zeleni jami. Boga zahvali, da je nisi včeraj videl poslednjikrat.”

Tudi s silo ne bodo zatrli spomina nate. Še zeva danes nekaj pedi nekdanje otroške prerije in moleduje za milost. Razjokal bi se. Že je skozo prav vsa zasuta in zdaj zdaj jo bodo zadušili z izgorelim ogljem, žlindro, rjavičasto, ploščevinasto starino in s cestnim blatom. Kakšna usoda. Ugrabili ste našo last, svet spomin ste nam onečedili!