Zedinjenje krajnske, goriške in istrijanske dežele v eno kronino deželo
| Zedinjenje krajnske, goriške in istrijanske dežele v eno kronino deželo anonimno |
| |||||||||||||
Po novi avstrijanski vladi ‒ vstavi ali konstitucíi ‒ se bojo vstanovile tudi nove dežele avstrijanske cesarske krone, ki se zató kronine dežele imenujejo. Nektere dežele bojo ostale, kakor so dosihmal bile; druge pa se bojo iz noviga sostavile. Veliko glasov iz slovenskih dežel se je sicer slišalo, ki so iskreno želéli, de bi se slovenski narod štajarske, koroške, krajnske, goriške in istrijanske v eno têlo, v eno kronino deželo združil; kér pa so Slovenci na Štajarskim in Koroškim obstojni dél štajarskiga in koroškiga vojvodstva, so ostali kakor so dosihmal bili nerazcepljeni v svojih vojvodstvih in v svojih kroninih deželah; prebivavci krajnske, goriške in istrijanske dežele pa imamo, kakor nam deželna osnova, od ministerstva tudi v Ljubljano v prevdark poslana, pové, v eno kronino dežele zedinjeni biti, kar bo gotovo vsim previdnim in rodoljubim SIovencam nove trijêdne kronine dežele pràv po volji. De Laham téh deželá to zedinjenje ni všeč in de so clo poslance k Cesarju na Dunaj poslali, to zedinjenje razdréti, nas žali, zakaj v tem edinstvu nobeno ljudstvo ne bo svojih narodskih pravíc zgubilo, tedaj tudi Lahi ne svojih; Slovencam istrijanske in goriške dežele pa se bojo na vsako vižo njih narodske pravíce veliko bolje obvarovale in lože spolnovale, ako so s slovenskim narodam na Krajnskim v družbi. Kakor pa v ti družbi Krajnc ne bo podložnik svojih sosedov, tako tudi Istrijanci in Goričani ne bojo v nobeni reči podložniki Krajncov, ‒ vsi bomo samostojni v svoji deželi, in le v prijazni bratovski zavezi pod enim deželnim poglavarjem v enim deželnim zboru v eni precéj mogočni kronini deželi.
Nadjamo se, de se bojo naši bratje po rodu na Istrijanskim in Goriškim ravno tako serčno za zavezo z nami potegnili, kakor smo se mi za-njo potegnili v zboru, ki ga je naš deželni poglavar unidan skup poklical, de bi se od ministerstva poslana osnova ilirske kronine dežele, ktera ima krajnsko, istrijansko in goriško deželo z Gradiško vred obseči, prevdarila in presodíla.
Gospodu vitezu Miroslavu Kreucbergu, c. k. deželniga poglavarstva svetovavcu v Ljubljani, je bila perva beseda (referat) v ti reči od poglavarja izročena, in z veseljem jo rečêmo, de je pràv krepko podpiral zedinjenje imenovanih deželá. Na prošnjo, de bi nam pripustil svoj rokopis v slovenskim jeziku v Novícah na znanje dati, ga nam je prijazno podal, ‒ beríte ga, rodoljubi tudi po Istrijanskim in Goriškim! takole se glasí nekoliko okrajšan:
„Sedanji okrogi Primorskiga, ki imajo svoje kresíje v Pazni in Gorici, in od kterih je tukaj govorjenje, ne obstojé edino samo iz krajev mejne grofníje Istrijanske in poknežene grofníje Goriške; zakaj
A) V Istríi: Pazniška kresíja (Mitterburg, Pisino) obstojí 1) iz nekterih obstojnih krajev krajnskiga vojvodstva; namreč celi sedanji kanton Novigraški (Castelnuovo), in tisti kos sedanjiga Kopriškiga kantona, iz kteriga sta nekdanja kantona Fünfenberg in S. Servola obstala, grésta h krajnski deželi; 2) iz staroavstrijanske Istrije, kteri so pràv za pràv imé mejne grofníje Istrijanske dali in ktera je bila krajnski deželi že v létu 1374 vdružena in je tudi do léta 1809 vdružena ostala in takó še zdej v krajnskih gospôskih bukvah (Landtafel) zapisana stojí; sedaj obseže ta Istrija kantone Belaj, Volosko in Pazin. 3) iz nekdanje Beneške Istrije, ki je pod avstrijansko cesarstvo še le po razrušeni Beneški republiki v létu 1797 prišla, čeravno so se nadvojvodi avstrijanski, ki so bili ob enim tudi vojvodi Krajnski, že davno popred mejne grofe Istrijanske pisali; ta nekdanja Beneška Istrija obstojí iz eniga kosa sedanjiga kantona Kopriškiga, po tem iz kantonov Pirano, Buje, Montona, Pinguenti, Parenzo, Rovigno, Dignano, Pola in Albona; ‒ in 4) iz kvarnerskih otokov, ki sedaj iz 3 kantonov obstojé: Kerškiga (Veglia), Kreskiga (Cherso) in Losinjskiga (Lussin), ki po zgodovini in zemljopisu nikdar niso bili Istríi prišteti.
B) Na Goriškim: Goriška kresíja obstojí 1) tudi iz nekterih krajev vojvodstva Krajnskiga, namreč celi nekdanji Tibajnski kanton gré krajnskimu vojvodstvu; iz nekdanje Beneške okolice Monfalkone, ktera je še le po miru, ki je bil v Fontaineblau 10. kozoperska 1807 z Napoleonam, tadanjim Laškim kraljem, sklenjen, k Gorici prišla; takrat so to majhno okolico Gorici pridružili, veliko veči Goriško okolico na desnim bregu Soče so pa Laškimu kraljestvu pridjali, ki je pa v letu 1814 pri novi vredbi od cesarja Franca zopet pridobljenih ilirskih deželá od ondot zopet odpadla; 3) iz okolice nekterih nekdanjih Beneških omejíš (Enclaven), ki so bile Primorju še le v létu 1814 pridjane, in 4) iz lastovitne okolice nekdanje grofníje Goriške in Gradiške takraj in unikraj Soče, tode brez Razdertiga in Vbelskiga, ki sta Senožeškimu kantonu pridjana, brez Št. Vida, ki je Ipavskimu kantonu pridjan, in brez tistih nekdanjih Goriških omejíš, ki so v létu 1814 pri Beneškimu deželnimu poglavarstvu ostale.
„Iz tega, se očitno vidi, de več krajev, ki se zdej k Istrii in Goriški grofníi štejejo, je pràv za pràv krajnskih, namreč vsi pod A. 1 in 2, in pod B. 1. zaznamovani. Kér pa ima vsak narod sveto pravíco, terjati de se njegovi deželi da, kar ji gré, tedej zamore tudi krajnska dežela terjati, de se ji nazaj da, kar je nekdaj njeniga bilo, ‒ de se overženi stari deželni mejniki zopet postavijo, in de zgodovína starih časov se nepretergana sklene s zgodovíno današnjiga časa. Krajnska dežela se je tudi vedno potegovala ‒ de bi se ji nazaj dalo, kar ji gré, in še poslednjič v létu 1828 so se deželni stanovi zató oglasili, ko so za določbo mejá med krajnsko deželo in med hrovaško, potem Reško krajno, ki je bila takrat Ogerskimu kraljestvu prištéta, komisije postavljene bile; ravno takó so se tudi stanovski poslanci tudi za mêjo krajnske dežele v Pazniški kresíi krepko potegnili.
Če bi se tedej tistim volja dopolnila, ki želijo de bi Istrija in Goriška dežela samostalna kronina dežela bila, bi se, brez de bi se stare pravíce krajnske dežele ne žalile, zamôglo to le s tistimi deli imenovanih dvéh deželá zgoditi, do kterih krajnska dežela nima pravíce, namreč: 1) z nekdanjo Beneško Istrijo, to je s primorskim robam od Mil do Fianone, in s karnarskimi otoki; 2) le z lastovitno okolico Goriške in Gradiškanske grofníje, in z nekterimi nekdanjimi Beneškimi kraji. Vsi drugi kraji so obstojni deli krajnskiga vojvodstva. Kar nekdanjo Beneško Istrijo zadéne, že en sam pogled na zemljopisno karto ali deželobraz pokaže, de bi bilo zavoljo mnogoverstnih dobičkov pràv, ako nekdanja Beneška Istrija zedinjena ostane s celo Istrijo in tedej tudi s krajnsko deželo. Že narodovnost (Nationalität) to edinstvo terja, zakaj gotova resníca je, in diecezanski imenivnik to spričuje, de tudi v nekdanji Beneški Istrii, razun nekterih večih mést, Slovani prebivajo, med kterimi se bolj omikani tudi laškiga jezika naučijo. Bolj izvírna laška narodovnost kraljuje le v večih mestih in tergih, kakor v Milah, Kôpri, Pirani, Poreču, Rovini, Matavunu, Vodnjanu in Labinu; pa tudi tukaj je laški jezik s slovanskim takó namešan, de Laški mestniki večidel tudi slovanski jezik govoré, ki je z našim slovenskim v nar bližnji žlahti. Velika nevarnost bi utegnila iz tega, če bi nekdanja Beneška Istrija samostalna kronína dežela, žugati ondašnjim Slovanam, zakaj omikani Lahi bi si prisvojili sčasama vso oblast čez slovanski narod, in bati bi se bilo, de bi laški jezik od dné do dné bolj gospodaril in jezik in narodnost Slovanov zatíral. Tako bi se sčasama vsi ti za mornarstvo (Marine) posebno imenitni primorski kraji polahili, kar bi ne bilo pràv in enakopravnosti narodov nasprot. Avstrija si mora prihodnjič mogočno mornarstvo napraviti; de pa Benetke prihodnjič ne morejo več sredíše tega mornarstva biti, nam pričajo prigodbe dan današnje. Terst z Istrijo vred mora sredíše avstrijanskiga mornarstva na jadranskim morji biti, in slovanski narod tù in na kvarnerskih otokih bo dajal Avstrii pripravne in zveste mornarje.
Za zedinjenje Goriške dežele s Krajnsko ne moremo sicer, razun nekterih krajev, ki so tudi krajnski, takih pravíc dokazati, kakor za Istrijo, ‒ ali kakó majhna kronína deželica bi bila Goriška! kakó bi se vedno majala zdej sèm, zdej tjè, ko bi bila sama! Ne vémo, de bi môgla kadaj pràv samostalna biti. Veči ko je kronina dežela, toliko bolj obrajtana in mogočna je ‒ toliko menj bo mende tudi troškov nositi imela. In Goriška dežela je ja tudi večidel slovenska dežela; imé poglavniga mesta „Gorica” že kaže, de je slovanskiga rodú. De je veliko Lahov na Goriškim, ne moremo tajiti; kakor tudi tega ne tajimo, de omikani Goričani razun slovenskiga tudi laško in nemško govorijo. Pri vsim tém je poglavitni jezik te dežele slovenski, tedej že zavoljo enakiga jezika, enakiga naroda je želeti zedinjenje v eno kronino deželo, v kteri se pa tudi enakopravnosti laškiga naroda ne bo krivica godila. Če se bo, kakor gre misliti, cela kronina dežela v tri velike kresíje razdelila namreč v krajnsko, istrijansko in goriško kresijo, bo ja Gorica vedno ostala poglavno mesto goriške kresíje.
Nadjamo se tudi, de ljudstvo po deželi, ki je slovanskiga rodú, ne želí ločitve od Krajncov, ki so po rodu njih bratje; in v tacih imenitnih zadevah bi ne bilo pravično, ako bi se na vošíla kakošne majhne stranke bolj gledalo, kakor na večíno in na jêdro prebivavcov, ktera se še nikjer ni oglasíla, de ne želi z nami zedinjena biti.”1
(Okrajšano po govoru viteza M. Kreuzberga v posvetovavnim zboru.)
1) »Slavjanskiga Rodoljuba« 4. list mesečniga časopisa na svitlo daniga od slavniga slavjanskiga družtva v Terstu v krepkim sostavku pod nadpísam »0pravilniki brez naročila« med drugim takóle govorí: »Deržavna vlada dobro vé, kako de ima posamezne dežele v obziru na korist in na obvarovanje edinosti cele deržave vravnati; ona tudi dobro vé, kakošniga duha de je bila v pretečenim létu tista taljanska stranka v Istríi, ktera je tak prijazno in slastno od svojih morskih bregov in s svojih gričov na puntarsko benečansko in sardinsko barko gledala; dobro vé kak de so na tihama bile že nove kantonske in srejnske gosposke in uradnije v republikanskim duhu odločene, in de se je vsiga tega taljanska stranka že glasno bahati prederznila, dokler niso avstrijanski bajoneti in topovi med njo prišli. Ona tudi, mislimo, dobro zna, de Istrijo samostalno kronsko deželo z lastno neodvisno deželsko vlado v rokah zdaj prevagavne taljanske stranke vravnati, bi bilo toliko, kakor nji sredstva in pripomočke v roke podati, pervi prihodnji taljanski puntaríi (Bog daj de bi res ne bilo) lahko in brez zaderžkov v naročje hiteti.« ‒ Vredništvo.