Zdravo telo naj boljše blago

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zdravo telo naj boljše blago
Dr. V. Janežič
Viri: Slovenske večernice, "Izdala družba Sv. Mohora", Celovec (3. zvezek), 1861: SV 3 dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pervo pismice o zdravovedi.[uredi]

„Kaj je mar zdravoveda?“ te slišim popraševati, ljubi Slovenec, ljuba Slovenka! Beseda ti je nova in po navadi si nevoljen vseh novih besedí. Le malo poterpi in poslušaj, kaj ti mislim povedati z leto novo besedo. Vsaj veš, da imá že vsako rokodelstvo svoj lastni besednik, da si na kratko zaznamuje stvarí, ki mu jih je pri delu potreba. Ravno takó se nahaja tudi v vsakej vednosti nekoliko novih manj znanih besedí; v kratkem vendar postanejo lahko umevne vsakemu, kdor se le nekaj pečá s to vednostjo. Moj namen, ljubi bravec, s temi versticami je: te tu po domače podučiti, kakp naj varuješ zdravje, da ti v zgubo ne pride. In ta nauk imenujem zdravoveda.

Učila te bo zdravoveda, kje in kedaj žugajo nevarnosti tvojemu zdravju, ki je več vredno ko zlato in srebro, po kterem, če ga zgubí, zastonj zdihuje bogatin in siromak, mogočni oblastnik v svoji veličasti pa tudi sin revščine in terpljenja; — pripovedovala ti bo, odkod izvirajo tisti škodljivi vtičaji, ki ti spodpirajo telesno in dušno blagostanje, ki zajedajo tvoje močí in ti v strašnih bolečinah vtapljajo jasno pamet, zdravo misel, čerstve občutke. Revež v svojih neskončnih nadlogah prepadaš in godernjaš nad božjo previdnostjo; pa — ali si se, sin terpljenja! že kedaj vprašal, kako si čuval nad svojim zdravjem? Morda tožiš v svojih bolečinah nad božjo pravico, pa siromak! Koliko-kolikokrat je kriva tvojega terpljenja lastna tvoja volja, tvoja nevednost ali clo tvoja nesramnost? Je li mar previdnost božja kriva, da se viješ in prepadaš pod silo bolečin, pa si sam zapravil ljubo zdravje po nezmernosti v jedi in pijači? Žena in otročiči zdihujejo v strahu in trepetu ob tvoji postelji in bridke solze jim tekó čez lice v skerbi za ljubega očeta, ki si jim bil edina podpora.

Že stari Rimljani, ajdovsk narod, so imeli zlat pregovor: V zdravem telesu prebiva zdrava duša. Prevdarimo ga in našli bomo v njem mnogo čiste resnice. Pripomočki pri tem poduku mi bojo tvoja poterpežljivost, izgledi iz tvojega lastnega življenja in iz življenja drugih narodov, lastne preiskave in mnogotere skušnje visoko učenih mož, ki jim smeš popolnoma zaupati, t. j. tacih mož, ki so posvetili celo svoje življenje enacim preiskavam. Blaga misel, pomagati v nadlogah celim narodom, je bilo njih edino plačilo za njih preveliki trud. To naj vam poterdi sledeči izgled:

Ni temu dolgo, kar je razsajala v Lizboni na Portugalskem strašna morija, žolta ali rumena merzlica. Kdor je le mogel, vsak je stihoma bežal iz mesta, v kterem je smert obhajala svoje gostije. In glej! našlo se je več serčnih, za blagor človeštva vnetih mož, ki so od vseh straní na to živo pokopališče vreli z blagim namenom: da bi preiskali, kako se je porodila ta šiba božja, v čem obstojí, kakó se začenja, kako se razlezuje in kakó spet pojenjuje. Vse, kar so zapazili, so zvesto zapisovali, da bi se moglo v prihodnjih časih porabiti v blagor človeštva. Tako je bilo in bode pri vsaki moriji, ki napade kedaj človeštva rod.

„Dragi moj!“ mi morebiti porečeš, „verujem vam; pa pomislite vsaj, koliko stojí zapisanih laži in druzih abotnih reči?“

Na to ti odgovarjam: „Ne tajim, da živí naše dni mnogo lažnjivih prerokov, da se ti v velikih nevarnostih največ ponuja sleparjev in sebičnikov; zató pa imaš zdravo pamet, zato se daj za časa podučiti možakom svoje kerví, do kterih imaš zaupanje. Po znamnjih, ki so jasne kakor zlato solnce, se pozna resnica.

V marsikterem Slovencu tiči še strašna nezaupnost do bukev in druzih spisov, ker ne pomisli, da se ravno v bukvah hranijo tisučletne skušnje celega človeštva, da so v njih razloženi neštevilni trudi in dela človeškega duha, brezštevilne resnice svetega in posvetnega pomena. Glej! tvoj dušni pastir in učenik, tvoj zdravnik in sodnik čerpljejo iz njih svojo učenost, množijo svoje skušnje s skušnjami celega učenega svetá. Ljubi Slovenec! tudi ti najdeš v bukvah kakor v svojih pregovorih obilo zlatega zernja sebi v prid in korist. Ali ne veš, kolikrat staviš sebi v največo škodo svoje zaupanje v nevedne sleparje in umazane babure, kterim že v licu zapisano stojí, koliko vedó o človeškem truplu in o njegovi sostavi. Mar bukve in nasveti skušenih mož niso toliko vredni, kakor svetovanje konjedercov, kterim je deržavna zdravoveda naložila, da spravljajo mertvino, da ne trohní pred tvojimi očmí in tvojemu zdravju škode ne dela.

Ljubi moj! Ali mi ne poterdiš, če rečem: Kdor ne vé, kakó je stvarjena koža, ktero vidi, tudi vedeti ne more, kaj koža zakriva; zakaj to je še bolj skrito njegovemu očesu in njegovi pameti. Luč kerščanske vere je razgnala sleparije ajdovskih prerokov, ki so slepili lahkoverne s tim, da so jim kvasili iz oserčja zaklanih živali prihodnjih rečí.

Naši mazači in sleparji pa že vedó prerokovati iz glažka moče, kaj je bolnega na jetrih, na pljučah, na možganih i. t. d. Nobeden pa še ni vidil teh delov, nobeden jih ne pozna kakor po imenu, ne vé tedaj, kakošni so zdravi, kakošni bolni. Pa to mu nič ne dé: kvasil ti bo celo o naj skrivniših spremenah v teh žlahtnih delili človeškega trupla. Ali to ni gola sleparija? Če ti jame kdo govoriti, koliko je ljudí v luni, koliko hiš, koliko mest i. t. d., ali ne porečeš: Zavertelo se mu je v glavi, ali pa je slepar, ki nas misli tako neumne, da mu bomo verjeli.“ Glej, po mojem so omenjeni mazači še veči sleparji in goljufi lahkovernih s tim samim razločkom, da te more spraviti včasi njih goljufija v naj večo nesrečo za celo življenje. Primerov se bere dovolj po časopisih. Podaj dečku nabito puško v roke, ne bode dolgo in kmalo boš vidil, kaj mu bo v roci.

Tako se godí z marsikterimi zdravili v rokah imenovanih ljudí. Gotovo ti je znano, da so marsiktere zdravila v nepravi meri, o nepravem času in na nepravem mestu rabljene hud strup za človeško teló. — Dobí li v roke umetno sestavljene ure, kdor ne pozna njih sostave, kdor ne ve, kaj jim je, ktero kolče zavera — bati se je, da jih poravná za vselej. Kako jih moraš varovati, da ne potekó, kaj storiti, če hočejo zastajati i. t. d. tega ti bo vedel povedati samo tisti, ki se spozná na njih ustroj, ki popolnoma ume, kako posamezni deli eden drugega podpirajo v teku. Naučil te bo urár, kakor se je učil on. K urarju boš hodil po svet, da bi se on ravno včasih zmesnil, kakor se tudi ti mesneš včasih v svojih opravilih.

Glej, ljubi moj! Kakó preumetno sostavljene so ure, navite v tvojem telesu! Tu je delov brez števila, mnogo tudi naj umnejšemu zdravniku komaj po imenu znanih! Kako čudovitno se eden z drugim vjema, eden drugega podpira, kakošno je tu gibanje in pregibovanje, da stermí človeški duh pri pogledu nanj! Kako redno tikatakanje ti bije na uhó, če ga položiš na serce! In te preskrivnostne preumetne ure daješ ravnati: konjedercu! Svetujem ti: „Vari se sleparjev, da v nesrečo ne zabredeš. Poslušaj še tole: „Možak še v dobrih letih pade s konja in zvije v rami roko. Poln zaupanja, da mu pomaga, hiti k sloveči babici pomoči iskat. Modra ženka mu zaveže roko z mažo, da mu potegne spahnjeno kost na prejšno mesto, z kterega jo jo pahnila cela teža njegovega telesa. Le čudo, da mazači in mazilarice niso še izumile, kako bi se dali z tolikimi močmi svojih maž vozi voziti, kolesa goniti i. t. d. Koliko konj, koliko rok bi si prihranili! Pa pustimo šalo, revež je mazal teden za tednom, pa kost, ta nesrečna kost pa se le ni premaknila z mesta. Otok kakor povsod, je z časom vpadel; ali kost je ostala spahnjena in nepokorna roka sedaj ni več za delo. Tacih nesreč bi ti mogel povedati sto in sto. Resnica je, da tudi zdravnik ne vé vselej pomagati, tudi za njim ostajajo nekteri bolniki nesrečni. Pa če bi bil zdravnik tak čudodelnik, bi nam ne bilo treba pokopališč, težavna starost bi nam ne belila lás na glavi, večna mladost bi med nami cvetela. Tudi človeško življenje kakor vsako drugo se verší po božjih ali natornih postavah. Prederzna neumnost bi bila, jim nasproti segati; vendar je treba vedeti zdravniku, in mu je mogoče pomagati in v koliko bi vtegnile pomagati njegove naredbe in zdravila. Ti pa moraš prevdariti, ali si storil vse na tanko, kakor ti je bilo poročeno, ali ni morebiti poderla tvoja nepoterpežljivost, kar se je prizadeval zdravnik postaviti, ali nisi vmes poslušal mazilarjev itd. Če vse te okolščine niso vzrok tvoje nesreče, tedaj ti iz serca rad verjamem, da je ravnal zdravnik nerodno, da se ni spoznal na bolezen, da je on kriv tvoje, pa gotovo tudi svoje lastne škode.

Pa predaleč sem skoraj zašel od svojega namena. V pervem pismu se hočemo samo meniti, ktere nauke uči zdravoveda, da boš mogel ohraniti ljubo zdravje, brez kterega ti je življenje brez veselja in radosti, brez mirú in pokoja, dolina solz in terpljenja. Zvedel boš, kako je sostavljeno tvoje telo, kako se morajo točili poglavitne kolčeta, da ne zastajajo tvoje skrivnostne ure, kako se eno z drugim vjema, da to hodi naprej brez prestanka. Pripovedal ti bom, kako se navijajo, da se kake nitke iz nevednosti ne prevrediš ali clo pretergaš. Razodeti se ti bom prizadeval, kako se stavi, zida, beli in čisti prečudno poslopje, kterega imenuješ človeško telo; ogledovali bomo njegove okna, kaj in čemu so, in vse poglavitne njegove dele in njih namen. Kdo v njem prebiva, toga se učiš drugod; to presega meje, ktere si zdravnik staviti sme. Ozirali se bomo nekaj tudi po kraju, kjer stoji prekrasni dom, da zvemo, ktere zvunajne sile ga rušiti in razderati utegnejo, da bo nam mogoče, braniti se jim.

Podobo zdravja pa je nam mogoče še le tedaj popolnoma narisati, če ga sledimo po potih, po katerih v bolezni zabrede. Treba je nam onda ozreti se tudi nekoliko na bolezni, kaj da so, v čem se razodevajo in ktere dele človeškega telesa so si zbrale posebno za svoj sedež. Na zadnje bom skusil presoditi mnenje, ki se naše dni tolikrat čuje, da ljudstva čedalje bolj hirajo, da ljudjé sploh ne živé tako dolgo, kakor za starih časov, in da se čedalje bolj niža srednja starost človeška.

Pa ves ta poduk ne bo samo beseda; vse, kar ti mislim povedati, se bo naslanjalo na spričbe in dokaze, ki tudi v tvojej pameti za resnične veljajo. Ne zameri mi tu priprostega izgleda: Znano ti je, da se moka skazi, če jo dolgo hraniš v zamoklih shrambah. Morebiti si tudi že premišljeval, zakaj se to godí, kedaj in kako se začenja, kako se verši i. t. d. Da se je to res zgodilo, to vidiš, obvohaš, ošlataš, tega te uči teža in tvoj okus, to je tedaj prikazen tvojih smislov. Dalje boš prevdarjal, ali je vsa moka spridena, kako bi se skaženi deli zboljšali in vprihodnje škode obvarovali.

Misli si sedaj samega sebe in svoje zdravje na mestu svoje moke, postavi to si samo vprašanje, odgovarjati pa se naučiš iz zdravovede. Pri vsakej reči, pri vsakej prikazni je treba, da se tako vprašuješ, da tako presojaš in tako prevdarjaš; zato ti je vdilmjena pamet; zakaj viditi, slišati, vohali, okušati in tipati more tudi neumna žival pogosloma bistrejše kakor ti sam. Tebi je naloženo rabiti svoje smisli kakor svojo pamet, ktera živalim manjka in človeka od živali loči.

Tudi naj manjša prikazen se mora gledati z očesom pameti in premislika, v vsakej se mora slediti vez, ktera jo veže z drugimi, ki so ž njo v rodu. Takim premislikom je hvala peti, da človeštvo sedaj tako napreduje v novih koristnih znajdbah, in v vsih umetnostih in vednostih. Po priprostem padu jabelka z drevesa je prišlo preslavnemu Newtonu na misel, preiskovati večno postavo, po kteri se točijo svetovi okoli svojih osi. What je vidil, kako dviga para vrele vode pokrov in iznašel je prečudno napravo, ki nas z neverjetno hitrostjo po svetu vozi od kraja do kraja. Preveč bi zabredel, če bi vse hotel naspočitati, kar je človeška misel izumila, če je po imenovanem potu hodila. Nektere iznajdbe so tako čudovitne, da jih je bila pri pervem pogledu abotna glava berž razglasila za dela hudobnega duha, ne pa za izvire človeškega uma. Veselili se je nam tedaj treba zmage človeške misli nad sirovimi silami prirode, pa ne obrekovati, sovražiti jo, zakaj to je zmaga duha nad zemeljskim.

Po takih in podobnih vodilih se mora ravnati tudi zdravoveda in zdravništvo ali zdravljenje bolezni. Zdravnik mora vedeti popred, kaj je zdravo, če hoče potem dobro spoznati, kaj je bolno; mora tedaj znati, kaj se vse godí v zdravem telesu, če hoče vedeli, kaj se je vse spremenilo, ako teló boleha. Vez toraj ali prehod zdravja v bolezen mu je treba poznali. Če ve enkrat, kakošen je začetek bolezni, jo dolžen ogledovati, kteri deli so bolni, kteri še zdravi, kaj bolezen draži in podpihuje, kaj jo miri in zaderžuje, kako narašča in upada in kako pojenjuje. Tako mu je iskali in sklepali, tako prevdarjati in odgovarjati. Da moje besede lože zastopiš, na še ta-le izgled: Tam na vertu stoji dvoje drevesic: enó kipí bersno v zrak, dela ravno deblo in poganja zelene veršiče; drugo pa se kriví, dela gerče, meh ga zarašča, se suši po vejah in berstih, kaj ne, da bo umni vertnar prašal po vzroku, ki je kriv nepravilne rasti in bolezni drevesa? Ogledoval bo zemljo, v kteri se širijo koreninice, ogledoval bo koreninice samé, deblo in njegovo skorjo, ali niso kje oglodane, oderte, prevertane od merčesa; njegovo okó bo iskalo po vejah, berstih in listih in popkih, ali niso oškodovani od ljudí in živali, od drugih rastljin ali vremena. Dalje se bo vpraševal, ali ima toliko sonca, toliko toplote, kakor zdravo drevesice, morebiti je nekoliko druge prirode ali nature ter mu je vséh teh reči več treba od zdravega, mar ga veter v rasti preveč šibi, mu popek in liste s prahom obsipa, pa morebiti se mu sploh menj streže kakor drugemu? Bolj na drobno, ko bo iskal, se vpraševal in s premislikom odgovarjal, bolj bo spoznaval drevesno bolezen, bolj mu pojde spod rok zdravljenje in gleštanje. Pa morebiti je drevesu kdo zacopral? Kaj takega le pomisliti, bi bilo poštenega vertnarja že sram; tudi tega bo do živega prepričan, da mu s samo mažo krivin zravnati ni mogoče. Vse, kar mu svetuje pamet, vse bo primerno poskusil. Kjer ga pa pamet in pametna skušnja voditi niste v stanu, tam bo vsaj varoval drevesice zvunanjih škod in mu stregel sploh s tim, kar je skušeno, da rast podpira in se zdravju prilega.

Razlika med vertnarjem in zdravnikom, med drevesicom in bolnikom je se ve da neizmerna, vendar bo našla tvoja pamet med njima nekoliko podobnosti. Omeniti je še samo treba, da nahajamo že v rastljinski rasti veliko veliko zastavic ali uganjk, kterih razjasniti človeški um ni še zamogel in nekterih tudi nikdar razjasnil ne bode. Koliko več jih mora biti v skrivnostnem človeškem življenju! Vse to nas vendar v pametnem ravnanju nikdar motiti ne sme.

Dobro premisli in prevdari, kar sem ti povedal v teh versticah, da boš tudi sledečih pisem popolnoma zapopasti mogel. Z Bogom!