Zdravnikova povest
| Zdravnikova povest Georgij P. Stamatov |
| |||||||||||||
- Znani bolgarski socialni pisatelj Stamatov je bil rojen od bolgarskih staršev v Rusiji, v mestu Tiraspolu, Hersonska gubernija, 1869. l. Uveljavil se je kot izreden pripovednik. Njegove odlike so tenkočutno opazovanje, psihološka globina, živo predstavljanje ter slednjič socialni značaj njegovega pripovedništva. Le majhen del njegovih povesti, ki so razmetane po raznih listih, je zbran v posebnih knjigah (»Skice in povesti« iz 1. 1914. in 1915.). Novejša zbirka je »Paladin«. V pričujoči zgodbi pripoveduje pisatelj strašne prizore pri obešanju. Isti motiv je vse življenje preganjal velikega pisatelja Dostojevskega, ki je bil sam z nekaterimi tovariši tudi obsojen na smrt. Stali so že pod vislicami, ko je prišel carski sel s pomilostitvijo. Tudi takrat je kakor v tej skici eden izmed obsojencev zblaznel in Dostojevskij ni mogel tistih trenotkov pozabiti vse življenje.
Nikdar nisem bil prisoten pri izvršitvi smrtne kazni, prvič, ker nisem imel takih željá, drugič pa zategadelj, ker dandanes oblasti – kakor da se tudi one bojijo sodbe – izvršujejo takšne reči prav tako naskrivoma, kakor se odigravajo tudi zločini sami. Našel sem se v jetnišnici kot zdravnik in moja naloga je bila ugotoviti, da je oblast izvršila svojo pravno operacijo, kakor se spodobi; doslej ne pomnim odurnejšega občutja, kakor sem ga imel, ko sem dejal prokuratorju, da bom prišel zgodaj zjutraj v ječo. Zazdelo se mi je, da sem obljubil napraviti nekaj nedostojnega. Ko sem stopil naslednjega dne na jetniško dvorišče, je bilo vse domala pripravljeno, stražniki s puškami so tvorili majhen krog, v čigar sredini so stala v hitrici postavljena vešala. Med dvema stebroma je bilo videti vinski sod, ki je nekoč sladil človeška srca, zdaj pa je bil določen za najstrašnejši trenotek v človeškem življenju. Ob vislicah je nekaj delalo staro, zgrbljeno človeče s tolikošno ravnodušnostjo, kakor bi pripravljalo slavolok; izkazalo se je, da je bil to eden izmed jetnikov, ki so ga nekoč obsodili na smrt in ga pomilostili na dosmrtno ječo. Isti prokurator nemara, ki je pred leti pošiljal strele na njegovo glavo zavoljo napada na človeško življenje, ga je sedaj poklical, da obesi svojega bližnjega. Ali se je kanil pomiloščeni zločinec s svojo prizadevnostjo sedaj oddolžiti za svoj greh, ali ni hotel sploh nič – tem bi bilo težko soditi ... Deset let je že prebil v ječi, preostaja – večnost. In kakšne misli lahko vzbudi le-ta? Poleg njega je stal duhovnik; nič lahko bi ne bilo določiti izraza njegovega obličja; – videl sem ga takisto drugod, na ženitovanju – bil je isti. Ali zapovedali so pripeljati obsojenca; prikazal se je visok, zdrav fant, še mlad, povsem mlad, po vsem videzu je bil dosegel šele lépo, pa strašno enaindvajseto leto.
Brali so obsodbo, bralec je izgovarjal besede tako, kakor da so življenja vseh prisotnih odvisna od njega. Sodna oblast je naredila križ čez obsojenca, zdaj pa je krvnik nestrpno čakal na konec te zgodbe.
Duhovnik je pristopil k mladeniču.
»Sin moj,« je začel, »glej, ti boš kmalu zapustil ta grešni svet in se boš preselil v večno življenje božje, ne boj se, sinko, za tebe še ni vse končano ... Tam« –, je rekel duhovnik, kažoč na nebo, – »tam ...«
Nesrečnik je pogledal navzgor in je opazil vešala.
»Ta vrv ... čestiti oče ... ta vrv« – je zamrmral obupno in drhté.
Zaman mu je govoril duhovnik o različnih obljubah, ki so v zvezi z drugim svetom, mladenič ni jenjal pričati in je stiskal duhovnovo roko! – »Ta vrv ... ta vrv ... častiti oče ...«
In v teh kratkih besedah je bilo moči čutiti vso strahoto njegovega trpljenja; ali oblasti se je mudilo in kaj kmalu sta se približala obsojencu dva človeka, rabljeva pomagača, da ga zgrabita, nesrečnik pa se je stisnil k duhovnovi obleki.
»Sin moj ...« je brbral svečenik in se je trudil, da bi osvobodil svojo obleko iz njegovih rok, »sin moj ...«
Nazadnje so ga odtrgali od duhovnika, ki ga je tolažil.
Zdravnik je za trenotek obmolknil in nadaljeval znova:
Dosti smrti sem videl v svojem življenju, spremljal sem organizem, kako gineva postopoma in minuto za minuto; toda tam sem stal ob človeku, ki ga ni mogla rešiti vsa pomoč znanosti, in kot zdravnik sem mirno čakal na neizbežno smrt svojega pacienta ... ta smrt, ki naj bi jo v kratkem gledal s svojimi očmi, je razburila sleherni živec v meni. Tam uporabljamo sredstva, ki jih je zbral stoletni napor, da bi vsaj za eno minuto podaljšali življenje, tu pa: zdravi, krepki organizem, ki je znabiti sposoben preživeti tudi vse stoletje, in vi morate gledati, kako bo čez minuto nasilno uničen, morate opazovati umetno povzročeno smrt ... in vse to se bo dogodilo pred mano, pred zdravnikom, ki ga drugače kličejo na pomoč ... Slednjič jim je uspelo, dvigniti ga na sod, s katerega se je z idiotskim izrazom v očeh mučil, da bi se obrnil k duhovniku. In prokuror, ki je stal poleg mene, je tedaj zmagoslavno zakričal: »Car ti daruje življenje!« – Začudeno sem gledal prokurorja. Bil je podoben Kristu, ki kliče Lazarja iz groba. – »Vpij hura, vpij živijo!« so suvali stražniki obsojenca in iz bogvedi kakšnih razlogov niso kričali sami: živjo! Izvršilci kazni so se prav tako začudeni umaknili nazaj, vendar niso kričali niti hura niti naj kdo živi in obsojenec, ki je napol čepel na sodu, je še zmerom zrl v ljudi okoli sebe z norim pogledom brez misli ter bledel: »Ta vrv ... ta vrv ... častiti oče ...« Ta človek ni več spadal v jetnišnico, marveč v norišnico.
»Kaj je pomenilo vse to?« sem potlej vprašal prokurorja.
»Nič, nič,« mi je odvrnil s smehljajem, »– že včeraj sem prejel brzojavko, da je pomiloščen, ali hotel sem ga prestrašiti, hotel sem mu dati vzgled.«
»Saj je zblaznel!? ...«
»Za kakšnega zlodja pa rabi pamet?« je odhajajoč s smehljajem odgovoril prokuror.
Zdravnik je umolknil. Vsi okrog njega so molčali; samo eden prisotnih je naglo izpregovoril:
»Prokuror je imel v vsakem slučaju prav, za kakšnega zlodja mu je pamet potrebna sedaj.«