Zdravilo, ako je koga pobodel predpust

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zdravilo, ako je koga pobodel predpust.
Anonimno
Izdano: Domoljub 3. marec 1892 (5/5), 53−54
Viri: dLib 5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Jurij Jurjevič je bil danes nenavadno vesel. V bližnjem mestu je bil semenj, katerega je Jurij že težko pričakoval. Imel je lepo cikasto kozo doma, a denarja ni imel in zato je hotel ta dan kozo prodati. — On vzame svojega osla iz hleva, priveže mu kozo za rep, kozi pa dá zvonček okrog vratu. Zadovoljen sede kmetič na osla in hajdi v mesto. — Mejpotoma sedel je brez skrbi na oslu, prižgal si je tobak v pipi, osel ga je radovoljno nosil in koza je z zvoncem zvonila za njim.

Na sejmeh pa je, kakor znano, povsod dovolj potepuhov, ki gledajo, kako bi se ta dan kaj prislužilo brez trpljenja. — Trije taki ptiči so s posebno škodoželjnostjo opazovali našega znanca Jurja, ki je moško jezdil osla v mesto.

»Pri tem pa bo nekaj,« reče prvi, »jaz bom kmetiču odpeljal kozo, da sam ne bo vedel kedaj.«

»To lahko vsak naredi,« pravi drugi, »jaz mu bom pa odpeljal osla, na katerem sedi.«

»Tudi to ni nič težavnega,« pravi tretji, »jaz mu bom pa vso obleko vzel z života in se mi ne bo nič branil.«

»Mož beseda« rečejo ptiči drug drugemu in se razidejo.

Prvi gre tiho za kmetom, sname kozi zvonec z vratu, priveže ga oslu za rep, kozo pa odveže ter jo varno odpelje. — Kmetič, kateremu je zvonec seveda še vedno tako lepo zvonil, menil je, da je od zadaj vse v redu in jahal brez skrbi proti mestu naprej. — Prvi jo je torej pogodil.

Kmetič pride pred mestom do mitnice; tam je bilo treba plačati od živine.

»Tukaj imate za osla in za kozo,« pravi Jurij.

»Za kakšno kozo?« vpraša ga mitničar.

Kmetič pogleda nazaj, koze ni nikjer, le zvonec njen je privezan oslu za rep. »Kedo mi je kozo vkradel?« zavpije Jurij ves prestrašen.

»Jaz sem ga videl,« reče tuj človek, ki se je ravnokar približal Jurju, »ni morebiti še daleč. Tam le po oni cesti jo je zavil s kozo.« —Jurij skuša osla obrniti nazaj, a oslu ne gre v glavo, zakaj bi se tako hitro vrnil z sejma domov in zato se ustavlja trmast svojemu gospodarju.

»Oče, vsaj vidite, da z oslom ne dohitite tatu s kozo. Pustite osla tukaj, ga bom že jaz držal, vi pa hitite za tatom, sami ga bote še gotovo dotekli.« — Kmetič hvaležen prijaznemu tujcu jo vlijo za tatom. — Komaj pa Jurij izgine za voglom, že podi tujec, bil je eden poprejšnjih potepuhov — osla na drugo stran. In ko se kmetič vrne, ne najde ne osla, ne tujca. Iskal ga je, tekal na vse strani — a nikjer ni bilo po oslu ne duha ne sluha. To je bil za Jurja Jurjeviča prehud udarec. Veselil se je že trenotka, ko bo ženo doma razveselil z denarji, ki jih bo stržil za svojo ciko. Sedaj pa ni ne koze, ne denarja, in po vrhu še osla ni, ki jima je edin pomagal pri delu. Žalosten se počasi vrača domov. Bil je ves zamišljen in skoro ni vedel, kaj se godi okrog njega.

Nenadoma ga iz njegove zamišljenosti vzdrami silno kričanje. Jurij pogleda in zapazi človeka, ki se poleg ceste pri vodnjaku valja po zemlji, si lase ruje in grozno vpije. — Dobri Jurij si misli, temu mora pač še hujše biti, kakor meni, bliža se tujcu ter ga miluje in tolaži.

»Oh,« pravi tujec, »tako lepe kupčije sem napravil v mestu in veliko denarja sem nesel domu, tu pa sem slekel suknjo, ker mi je bilo vroče in moja denarnica mi je iz žepa pala v globoki vodnjak. Le poglejte, saj se vidi denarnica v vodi.« Jurij res vidi nekaj papirjev na dnu vodnjaka.

»Precej dam deset gold. vsakemu, kedor mi prinese denarnico iz vodnjaka.«

Jurju srce veselja zaigra. Misli si: Brez denarja pa le ne pridem domov.

»Ako hočete, grem pa jaz po denarnico v vodnjak?« — »Oh prosim vas lepo, storite mi to dobroto, rešite me strašne zadrege,« vpije tujec.

To se že zgodi, pravi Jurij, sleče obleko, rekoč: »Pazite ta čas na mojo obleko.« — »Bodite brez skrbi.«

Jurij leze v vodnjak — slepe miši lovit, tujec pa − bil je tretji nam znani slepar — popiha jo z Jurjevo obleko ...

Jurij ni pozabil tega semnja, sleparji pa tudi ne. Prvi je marsikomu o tem potožil, sleparji pa so se bahali s svojo spretnostjo, in tako smo tudi mi zvedeli za to dogodbico.

Lahkoveren je bil Jurij, rekel bo kak predpustni norec, a jaz sem bil nespameten; Jurja so sleparji okradli, jaz pa sem se sam okradel, da sedaj v postu zdravim bolne lase in pregledujem — prazen mošnjiček.