Zdrava roža Marija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zdrava roža Marija
Slavko Savinšek
Izdano: Vigred, 1926, letnik 4, številka 1—12
Viri: dLib (1) dLib (2) dLib (3) dLib (4) dLib (5) dLib (6) dLib (7) dLib (8) dLib (9) dLib (10) dLib (11) dLib (12)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prvo poglavje: Marija.[uredi]

V rebri pod mekinskim gozdom je sedela Marija, ki so jo spoštovali in ljubili moški, ženske in otroci vse soseske, ker je bila dobra in moška.

Solnce je z dolgimi golimi rokami objemalo najvišje ležeče hiše, z zlatimi dlanmi je božalo slamnata slemena; z dolgimi tenkimi prsti je brskalo med zelenjem, tipalo med drevje in praprot, če ni morda kje med travo in koreninami že droben vijoličast hrošč ali rjava mravlja ali mrzel martinček, ki se ne bi bilo še za danes od njega poslovilo. In ko je z zlatimi iglicami poščegetalo v očke miško, ki se je zvedavo razgledovala iz svoje luknjice, ko je nagajivo streslo šop žarkov v brlogec črnega murenčka, je z rožnato, prosojno dlanjo seglo do Marije. Pobožalo ji je pšenično rumene lase, ji nalahko pogladilo zasolzene oči, poljubilo z mavrično dlanjo zaihtele ustnice, pa se je čudoma začudilo burnemu utripanju mladega srca.

A Marija ni vsega tega nič videla, nič čutila solnčnega ljubkovanja, niti čudežno rahlih njegovih poljubov ne: venomer je strmela predse, naslonjena nazaj v vročo reber in solza za solzo ji je počasi polzela raz lici in se doli pod belim vratom izgubila v gube rdeče rute.

In niti ni zapazila, ko je zašlo solnce in kakor ogromna solza zdrknilo za gore, žalostno, ker so Marijine solze orosile njegove rožnate prste.

Ko je pričela noč iztezati mračne roke izza gora in jela črno barvati senco dreves in hiš in rož in trav ter je tudi za Marijo že rastla njena senca v mrak, je še vedno nepremično strmela v ravan pod seboj in mokro so ji sijale oči. Njena duša pa se je sklanjala nazaj v sinočnji večer in se zvijala v bolesti, ker je vnovič gledala in vnovič trpela huje ko sinoči: Jernej ljubi Angelico!

Kakor bi ji kdo z ostro iglo trsal živec za živcem iz vročega mesa, jo je zbadal spomin: kako je Angelici zagorelo lice, ko je stopil k njej Jernej in jo vprašal: »Angelica, boš plesala z menoi?« Kakor bi ji bil vrgel rdečih rož v obraz, je vzcvetela kri na sicer bledih licih Angeličinih. — In še je gledala Marija: kako je igralo in se svetlikalo v Jernejevih očeh, ko je plesal z Angelico; in bil ga je sam vrisk, Angelica pa v fantovih rokah kakor odmev njegov, kakor drobna cvetka na prešerno v solncu se smejočem oknu! Pri tem spominu je udarilo Mariji, kakor sinoči, iz prsi nekaj težkega, pekočega in ji obtičalo v grlu, da je mislila: zadavi me! Vse to težko in pekoče v grlu pa je rastlo in rastlo ob spominu na Jerneja po plesu: »Vidiš, Marija, z Angelico se pač pleše! Niti ne čutiš je v rokah, kakor bi rožo nosil na dlani! Sama mladost diši iž nje in gorko ti postane ob njej! Marija, ti pa si mrzla, da me zazebe, če vidim tvojo roko in niti nasloniti se nočeš na plesavca! Kaj hočemo, smo pač moški! - Pa nič zato!« Stisnil ji je roko v razkošnem veselju nad lepo Angelico in ni čutil, ko je pri tem v Mariji kričala vsaka žilica, vsak živec: Jernej, Jernej, kako te ljubim! Ni videl in ni slišal, ker so njene roke ostale mrzle in modre oči v bolečini napol zaprte: ker niso smele ž njim, niso upale za njim. On pa je iskal, kjer je našel.

Vnovič so privrele solze, sunile ta najgrenkejši spomin iz bolnih misli in vstal je prav iz dna srca drug, lepši:

Vsa v solncu je bila njuna mladost in v rdeči zarji je zacvetelo belo dekliško popje in vriskajoči fantovski cvet: Marija, edinka trdnega posestnika, Jernej, edinec bogatega soseda. Skupaj sta se igrala vse dni otroških sanj, skupaj se zavedla žuljev na rokah in dehtenja obdelanega polja in v lastnem znoju obdelavane rodne zemlje. Če so jo v igri zgrabile njegove močne, v solncu zarjavele roke, ga je dvignila od tal in se z enim zamahom oprostila krepkih mišic, ker je bila vsa očetova moč, vse njegovo zdravje v njej, ker je ž njim orala ko moški, kosila in žito prevezovala ko nerojeni mu sin. Tako je rastlo v njunih srcih že iz otroških let ono sladko, skrivnostno, ki mu pravimo boj in zmaga, sila telesa in moč duha, ki noče priznati poraza in išče samo prilike, da v drugem naskoku prisili nasprotnika, če prvi izpodleti, da prizna: močnejši si ko jaz!

Iz otroških iger in prijateljstva je vzrastla ljubezen. Dvojna, različna ko dan in noč. V Jernejevem srcu vriskajoča pesem, ki je pela ob vsakem gibu rok, strastna v blesku črnih oči, zgovorna v besedi krepkega jezika. V Mariji tiha luč, ki pa je kakor lunini žarki razsvetljevala vso njeno notranjost, grela vsako misel njeno. A svetloba te luči ni smela v oči, ne v drhtenje rok, kakor hitro je Mariji iz matere zrastlo spoznanje, rojeno iz otroške molitve: Blagor njim, ki so čistega srca, ker bodo Boga gledali! Kakor splašena golobica je bila njena ljubezen, kadar so v ognju zableščale Jernejeve oči, ki jo je pred njim svarila rajna mati.

Z leti je rastla v njej moč ljubezni, a tudi moč premagovanja in čednosti in dekliškega ponosa. V Jerneju pa sila vroče, nagle krvi, zavest fantovske zmage.

Kakor krvava roža je vzrastla iz pozabljenja nocoj zopet ura, ki peče v njenem in njegovem spominu že dve leti:

Bila je lepa, topla poletna noč. Z mrakom je šla Marija v svojo sobico v prvem nadstropju k počitku. Pričela si je razvezovati dolge kite, a misli so bile pri Jerneju, ki je bil zadnje dni tako prijazen in dober z njo, kakor že dolgo ne. Vse te dni je močneje in lepše pela v njej pesem mlade ljubezni. Pred njo so bleščale žive Jernejeve oči, njegovi beli zobje, okrašeni s toplim usmevom zdravordečih ustnic so jo v smehljanju pozdravljali iz teme, na dlani ji je gorel poljub njegovih črnih kodrastih las, ki mu jih je ž njo pogladila nazaj raz potno čelo. In njene misli so si želele, da bi bil zdajle Jernej pri njej, da bi ji govoril sladke besede, da bi ji z žuljavo dlanjo božal oči in vroče čelo, da bi mogla na njegove prsi nasloniti od ljubezni in hrepenenja razgreti obraz in mu pošepetati tiho, čisto tiho: Jernej, kako si moj!

V teh mislih jo je zalotila luna, ki je vrgla luč na sliko rajne matere nad posteljo. Tedaj je zagorelo na ustnicah slikane matere: Blagor jim, ki so čistega srca! in je speklo Marijo v dno srca. »Ne, ne, mati, saj sem zvesta, saj ostanem čista, ker je Mati božja, mati tvoje Marije!« In je pokleknila pred sliko svoje drage druge Matere in iz srca so ji rastle na jezik besede molitve Marijinih hčera: »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati ... « Še dolgo je sijala luna v tiho dekliško sobico, ko je mlado dekle še vedno klečalo, molilo in prosilo in se bojevalo s svojo ljubeznijo in za milost nebeške Varuhinje.

Legla je v posteljo in, trudni, so se ji misli in slike počasi, počasi odmikale, izgubljale v daljno nejasnost, dokler niso kar naenkrat utonile v brezbrežno morje spanja.

Iz globokega sna je planila Marija nenadoma kvišku. »Marija, Marija!« je tiho klicalo ob oknu. »Marija, ali spiš, Marija?« je zamolklo vpraševalo. Še napol speča je okrenila glavo proti oknu in dvoje vročili oči se je zapičilo vanjo iz teme, krepka Jernejeva postava je slonela na oknu in ustna njegova so hrepeneče klicala: »Marija, vstani, Marija!«

Mariji je sprva kakor onemela zastrmela v okno. Žive oči iz teme so jo uklenile v verige. Ali sunkoma se je oprostila vezi fantovih oči: »Jernej, lepo te prosim, pojdi stran!« so ji zadrhtele ustnice.

»Marija, zakaj me podiš? Glej, ne morem več brez tebe; ne morem spati, ker nate mislim. Čemu ne prideš k meni, zakaj me podiš?«

»Jernej, lepo te prosim, pusti me, pojdi domov! Saj te imam rada, toda zdaj me pusti v miru!«

»Nočem!« je zasikalo iz fantovih ust in z enim skokom se je zavihtel Jernej na okno, sprožil že noge proti tlom, ko je planila deklica kakor blisk iz postelje proti oknu in sunila fanta s tako silo v prsa, da je Jernej omahnil in se skotalil po lestvi raz okno na tla.

»Jernej, Jernej, ali si se udaril? Jernej, ali te boli? Saj nisem mislila tako hudo!« je sililo dekletu iz prsi; ali jezik je bil kakor prilepljen na izsušeno nebo; in ni mogla niti ganiti s telesom, niti pogledati na vrt za padlim.

Bliskoma ji je prešinilo možgane: »Bog, če se je ubil!« Šiloma je stresla okamenelo telo in pristopila k oknu, da pogleda po Jerneju. A Jernej se je že oglasil spodaj:

»Ali si me mislila ubiti? Taka je tvoja ljubezen? Le čakaj, še za menoj boš hodila in me ljubezni prosila, pa ti je ne dam, ne dam, da veš! Saj je še drugih deklet dovolj na svetu!«

In že je s kletvijo v srcu in na jeziku odšel iz vrta. Dekle je gledalo za njim, solze so ji polnile oči. Pa se je hipoma obrnila, pokleknila pred podobo Marijino in iz tihe sobice so v poletno noč gorele besede: »Češčena bodi Kraljica, mati milosti ... !« zanj in zanjo.

Iz krvavih rož spomina te bridke ure je svetilo še nocoj spoznanje moči. Nocoj, ko so ji ti spomini trgali srce in je iz mraka rastla slika za sliko, zdaj lepa in sladka, zdaj bridka in pekoča in zopet trpka, a zmagovita in v zmagi ponosna.

Vedno in vedno znova pa ji je sililo v možgane: Ali sem ravnala prav? In tudi nocoj, ob tej uri grenkih spominov, se je pretrgalo v njej na dvoje: Ali je prav, da je tako skrbno varovala svojo dekliško čast, zato pa trpi in jo boli, da blazni od bolečine. Ker Jerneja ne more pustiti, ker ga ljubi, ljubi ... ?

V tem hipu se je oglasil iz zvonika zvon in zamolil v zrak: Ave Marija! V Marijinem srcu je v tem trenotku zazvenel zopet glas: Blagor jim, ki so čistega srca! In v bel cvet je pognala molitev: Pozdravljena, Devica! Vzdramilo se je srce iz sanj, oči so zahrepenele k večernemu nebu: pokleknila je na mračno zeleno reber in dvignila v molitvi roki proti cerkvi.

In je še klečala, ko je luna posvetila izza gora in jo vso s srebrnimi žarki oblila. Kakor mramornat kip je klečala v srebrnozeleno se lesketajoči rebri, iz oči so ji tekle solze kesanja in boli in tolažbe; v srcu pa je rastlo upanje in zaupanje in čudna moč je vzkalila pri tej molitvi v duši ter je pognala v cvet kakor večer v noč. In je zasijalo tisoč zvezd raz nočno nebo, ki so ji gorele iz noči v bolno srce, kakor upanje in tolažba in moč.

Drugo poglavje: Košnja.[uredi]

Z dolgimi mokrimi biči je ponoči razbičala nevihta razsušeno zemljo, da so ji od bolesti izstopile potne srage in prihajale iz nje velike solze: mlake, mlakuže in mlakužice so v stotinah pokrivale njeno raztepeno in razbičano obličje. Pa se je zjutraj prismejalo solnce, poredno kakor fant, in njegovi žarki so se v otroški razposajenosti smejali velilkim solzam namočene zemlje. Smejali so se, smejali in nazadnje vsi hkrati planili v velike solze ter se razgledovali v njih tako dolgo, da so bušknile tudi solze v smeh in se tako prisrčno smejale, da je vsa širna ravan planila v smeh, v solnčni smeh mladega poletnega jutra. In preden je minilo poldne, so se od smeha osušile zemlji vse solze: vse mlake, vse mlakuže, vse mlakužice.

Še preden je razposlalo solnce svoje žarke izza gorskih vrhov v dolino, je vstal Jernej, mlad fant, snel koso s klina, zajahal klepavnik in pričel enakomerno udarjati s kladivom na rezilo. Brž so se mu odzvali klepavniki vse soseske in še preden je solnce moglo pogledati v dolino, odkod ta težka pesem, ki seže travi in mladim cveticam v dno rožnatih srčec, so bile kose sklepane, in šest mladih fantov, s kosami na ramah, je koračilo v mladem jutru na travnik Marijinega očeta. Oče sam je bil že tam, prvi, kakor v starosti, tako pri delu. In ko so mladi fantje prišli mimo Marijinega doma, se je, kakor po potrebi, odtrgal od njih Jernej in obstal pod oknom Marijinim. Slap rdečih nagelnov se mu je smejal raz okno in ga vabil v rdečem smehu, naj si odtrga cvet, ki je kakor nalašč zanj, za mladega Jerneja. Za trenutek se je zabliskalo v fantovih očeh: spomin na nočni padec raz okno in skrivni poraz njegovega fantovskega ponosa je sunil vanj kakor z nožem. A brž je odleglo; saj to je minulo in morda res ni prav ravnal.

Poreden smeh je spreletel Jernejev obraz. Dvignil je koso raz ramo, jo prijel prav na koncu kosiša, stopil na prste, stegnil desnico s koso v zrak in ostro rezilo je odrezalo rdečo glavico smehljajočemu se nagelnovemu cvetu. In že se je rdeči cvet čudoma čudil, kako se da razgledovati ponosno raz fantovski klobuk po rožah na oknu in v gredah in lice se mu je razlezlo v prešeren, prevzeten smeh. Jernej pa je začutil prešerno radost rdečega cveta na glavi, dvignil klobuk z nagelnom visoko pred se in za vriskal, da so od začudenja odjeknili hribi in polja in hiše in hosta. V naglem koraku je dohitel tovariše ter jih pozdravil z novim vriskom. Odzvali so se mu in bahato fantovsko ukanje je vzdramilo naravo in še solnce je radoznalo pokukalo izza slemen. Pa so se pridružili fantovskim vriskom še oni solnčnih žarkov in po dolini je zaukalo mlado jutro. Stopilo je pod Marijinim oknom na prste in potrkalo na šipo. A Marija je ravno odprla okno. Vedela je, četudi ni videla, kaj je bil naredil Jernej. Ni bilo prvič. In tako toplo ji je postalo pri tem okrog srca. Naslonila se je na okno in pogledala po mladih koscih. V tem hipu je okrenil glavo tudi Jernej kot bi bil slutil Marijine oči na sebi: v obeh se je izobličil iz srca zastrt krik pričakovanega uresničenja. Samo oni, ki bi bil pogledal v oči obeh mladih, bi bil slišal ta krik.

Že so se bili dve uri poganjali kosci vsi potni za kosami, ko so prišle grabljice. Prvi sta šli Marija in Angelica. Obe sta umolknili in srci sta jima pričeli utripati hitreje, ko sta zagledali Jerneja, ki je, široko razkoračen, brusil koso, proti njima obrnjen. Nekaj mu je čudno stisnilo grlo, ko ju je zagledal skupaj ter z enim pogledom premeril obe. Kakor v zadregi ju je pozdravil s kratkim »Dobro jutro!« pa se obrnil stran in planil za koso v travo z neznansko močjo in naglico, da se je travna red daljšala za njim, kakor bi jo bil vsipal iz vreče.

»Sapramenski Jernej, danes se pa poganjaš za koso, kakor bi pred fanti tekel!« ga je podražila Srakarjeva Urška, ki mu je bila gorka, odkar ni bil hotel plesati ž njo na semanji dan v Kamniku, češ, da je prenerodna.

»No, Urška, radi tebe pač Jerneju ne bo treba nikdar teči pred fanti!« jo je zavrnil Grabnarjev Miha. »Če bi bila že rekla, radi Angelice, bi morda držalo, tako pa ne bo!« 

»E, avša, kdo pa tebe kaj vpraša! Ti moraš vedno jezik stegovati, kadar ti je najmanj treba,« mu je vračala Urška.

»Veš, Urška, Miha ti je še dolžan, ker si ga takrat, ko je voglaril krog vaše hiše, polila z vodo; kajne, Miha?« se je vmešala Sršenova Reza, ki je včasih rada z enim očesom škilila za Mihom.

»E, kaj se boste jezile in ubadale navsezgodaj!« se je oglasil Marijin oče, stari Hribar. »Mari grablje v roke, pa obrnite enkrat. Ti, Marija, pa tačas pripravi zajtrk. Mi smo kar trdi od košnje.«

»Pa jenjajte, oče,« se obrne k njemu Jernej, ki je bil pred njim za dobrih deset zamahov, »bomo že mi malo nagnali, da bo do zajtrka tale podplat gladek,« in pokaže s koso po levi rebri obširnega travnika, ki je visela proti posestvu Jernejevih.

»Kaj misliš, da vam nisem kos, četudi nisem tak mlad potegavs, kakor vi?« se mu zahvali Hribar.

In vnovič so molče hiteli s košnjo, dekleta pa so čebljale med seboj, kakor čebele pred panji, kadar rojijo in pri tem obračale mokro travo, ki je sparjena že pričela dihati iz sebe roso v zlato solnčno luč.

Marija pa je pregrinjala prt, pripravljala kruh, pijačo in kozarce ter pri tem mislila na Angelico in besede, ki ji jih je ta spotoma pripovedovala.

»Ko bi ti vedela, Marija, kako sem srečna!« se ji je obujalo v srcu. »Jernej je tako dober z menoj.« In zopet: »Samo včasih se ga bojim. Kadar mu prične goreti v očeh, pa me stisne za roko, da me do srca zaboli. In vendar sem tudi takrat srečna, ker je tako lep tedaj in ker v njegovih očeh vidim sebe, ki ga imam tako rada. Včasih pa me je zopet strah: kaj, če se Jernej samo igra z menoj, kakor se je že z drugimi? Veš, semtertje, kadar sva si tako blizu, da mislim, zdaj zdaj bom sreče umrla, se mu čudno spremeni obraz: nemir mu plane v oči, zadrhte mu ustnice in roka spusti mojo roko. Če ga v tem hipu primem vnovič za roko, je nemirna in mrzla, da me zmrazi po vsem životu. Vidiš, takrat mu oči obstanejo na steni nekje in za čas pozabi, da sem jaz pri njem. In veš, včeraj, ko je bil pri nas in mu je zopet tako prišlo, me je prijel za roko in šepnil kakor sam vase: Marija. Ali je tebe mislil, Marija? Povej mi! Glej, tako se bojim zanj in zase! Saj je med vama vse končano, ali ni?«

V Marijini duši so zopet gledale Angeličine splašene oči, ki so visele na njenih ustnicah v pričakovanju odgovora. Ni mogla drugače: »Vse je končano, Angelica. Kar mirna bodi! Samo na Jerneja pazi! Dober fant je, a včasih mu zavre kri. Takrat ne ve, kaj dela!«

Nehote se je pri tem spominu ozrla za Jernejem, ki je kosil že proti meji. In vnovič so ji v duši gorele Angeličine oči: »O, poznam Jerneja! Vroč je, vroč in kakor ihta včasih!« In pri tem ji je zagorela v obrazu rdečica, da je Marijo speklo v dno duše.

Sedla je k jerbasu in gledala za Jernejem in po Angelici. Nekaj ji je ležalo v srcu, jo držalo in skrbelo. Pa ni vedela, kaj. Samo slutnja je šla preko njenega srca, da ji bo še danes hudo. Smilila se ji je Angelica, a bolelo jo je tudi lastno srce. In Jernej je ž njo zopet tako dober, kot bi ne bilo nikdar žal besede med njima. Njen nagelj cveti za njegovim klobukom; sam si ga je zjutraj vzel. In pogled njegov, ko je zrla za njim! Gorel je v njej, kakor nageljev cvet za Jernejevim klobukom. A vendar je rastel v duši sklep: ne smeš biti preveč prijazna ž njim! Radi sebe, radi Angelice, radi Jerneja samega!

A kaj bo z menoj, je vnovič povprašalo v srcu? Sklenila je roki v naročju, oči so ji pohitele po dolini in se ustavile na cerkvi. Dolgo, dolgo so se tam mudile!

»No, fantje, dekleta, zdaj pa le k južini!« jo je prebudil iz molitve in sanj in bojev in hrepenenja očetov glas. Vstala je, nalila kozarce in razložila po prtu kruha in mesa. Brž so se zbrali kosci in grabljevke, samo Jernej je mudil, da obere še grmovje pri meji.

»Glej, Jernej, pusti, saj bo počakalo!« mu je klical Hribar.

»Sem že, oče.« Obrisal je koso s šopom trave, prišel počasi bliže in sedel k drugim. Ravno k Mariji, tako, da se je morala Angelica odmakniti, da je sedel med njiju.

Molče so jedli in pili. Marija ni jedla nič, ne pila. Misli so ji hitele zdaj k Jerneju, zdaj k Angelici. Izza polzaprtih vek ju je opazovala. Videla je, kako vdano pogleduje Angelica Jerneja; videla, da je Jernej tih in nem, čutila, da ga nekaj teži. Ni čakala konca južine, ampak je vstala in šla z vrčem k potoku, češ, da je žejna in gre vode iskat. Ob vodi je postavila vrč kraj sebe, sedla na breg in se zamislila.

Gori pri koscih se je pričel razgovor. O vsem mogočem; največ je bilo seveda obiranja znancev, prisotnih in neprisotnih, zbadanja in draženja med fanti in dekleti. In ko je oče Hribar odrinil kozarec od sebe in legel v senco h kratkemu počitku, so tudi fantje polegli, a pogovor se je sukal dalje v istem tonu, samo bolj razposajeno, ker ni bilo starega poleg.

Angelica je sedla bliže Jerneju. Nehote je z mehko dlanjo pobožala njegovo roko, ne da bi drugi opazili. Jernej se ji ni odzval z ničemer. Sunkoma je odtegnil roko, se nanjo naslonil in se zagledal tja, kjer so v solncu bleščale gore: Grintavec prav daleč, bliže pa Krvavec, Mokrica, Skuta, Brana, Planjava, Konj.

»Jernej, ali si hud name?«

»Čemu bi bil?«

»Sem te ujezila?«

»Nisi!«

»Pa si tak z menoj! Niti pogledaš me ne!«

»Ah, pusti me, saj vidiš, da sem slabe volje!«

»Zato pravim, da mi povej, kaj ti je.«

»Ah!«

Vstal je in krenil proti rebri. Tam je zavil v grmovju, sedel v travo in se zamislil. A ni sedel dolgo. Ozrl se je krog sebe, če ga kdo vidi, pa je šel oprezno med grmovjem, kjer je vedel, da sedi Marija.

Tiho, tiho je stopal bliže in ji z rokama pokril oči.

»Jernej!« se je splašila Marija iz sanj, »čemu si prišel za menoj?«

»Marija, čemu me podiš? Saj nisem gobav!«

Molk.

»Marija, zakaj si ravno napram meni taka?« prisede Jernej k Mariji. »Samo podiš me stran, kadar se ti hočem približati!«

»Česa pa iščeš pri meni? Saj imaš vendar drugo dekle, ki te ima rado in ki rado vidi, če si pri nji. In bolj ti je všeč, ko jaz, ki sem mrzla in te odganjam!«

»Poglej, Marija, ali je treba, da je med nama tako? Ali se kdaj spomniš, kako je bilo lepo do časa, ko si me pahnila raz okno? Glej, že otroka sva se imela rada, bila sva skupaj vedno kakor brat in sestra. In pozneje! Ali sem se morda motil, ko sem mislil, da me ljubiš, da boš enkrat moja žena?«

»Jernej, Angelico imaš, ki te ljubi. Čemu mi govoriš o teh stvareh? Bilo je, pa ni več!« V srcu pa ji je udarilo, kakor bi se bila utrgala struna in počila.

»Dobra je Angelica in včasih jo imam rad. A le včasih! Kakor hitro pa zagori v meni spomin na tebe, Marija, je ne maram in najrajši bi jo udaril, da ni ženska!«

»To ima v zahvalo, ker te tako ljubi!«

»Ne tajim: ni lepo, kar delam včasih ž njo. A kdo je kriv temu? Mar samo jaz? Ali ne tudi ti? Veš, kako te ljubim, pa me pehaš od sebe in mi druge kažeš, češ: glej jih, te-le ljubi, mene pa pusti! In tvoj pogled je takrat čuden, nemiren. Roka tvoja je mrzla in besede nimaš tople zame. Včasih sem prepričan, da me ljubiš, toda drugič, se mi vidiš preponosna, previsoka zame? Kaj je prav? Marija, daj, povej mi, Marija! Ali ne vidiš, kako je v meni, odkar si taka z menoj?«

V Mariji je gorelo. Ali na zunaj je bila še vedno led. A že ji je segal notranji plamen po vratu in v roke ji je silila toplota, ki ji je bila v svoji sili neznosna. Slike so vstajale v njej, spomini so jo dušili. Toda še je bilo moči v njej!

»Zakaj mi ne odgovoriš, Marija?«

»Saj ti nimam kaj! Ali ne uvidiš? Ne veš, da je Angelica, ki te ljubi; njej si obljubil, da jo vzameš za ženo? Pa meni zdaj vse to pripoveduješ!«

»Marija, povej mi, ali me ljubiš, ali ne!« je privrelo iz fantovih prsi kakor prošnja in prikrita grožnja obenem.

»O, bil je čas, ko sem mislila, da te ljubim, da te bom mogla ljubiti!« je lagala Marija, da uduši v sebi ogenj, ki že žgè. »A sam si kriv, če ni v meni več tega. Zakaj si hotel od mene s silo take ljubezni, ki ti je dati ne smem?« In zopet je zrastla v njej moč v spominu na ustnice materine, ki so ji govorile kot oni večer v sobi: Blagor njim, ki so čistega srca!

Obmolknila sta. Jernej se je zastrmel v potok, ki je brzel mimo njiju, kakor da ni na svetu nobene boli, nikakega trpljenja: tako veselo in brezskrbno. A nad mladima dvema se je sklanjala rdeča skrb in bolečina, kakor vrba nad veselim potokom. V njunih srcih ni bilo veselih potokov; morje je bilo v njih, grenko morje spoznanja in kesanja, morje bolesti, in sladkost ljubezni je večala trpkost.

V Jerneju se je razklalo na dvoje. Očital si je, da ima Marija prav. Ali vendar, tako jo ljubi! Ali je kriv on, če v njemu kri gori in se ne zna premagovati? Spomnil se je nazaj na čas, ko je bil doraščal v fanta. Že takrat se je včasih, ko sta bila z Marijo skupaj, prevrnilo nekaj v njem, da je samo kakor v snu čutil, da je nekaj skrivnostnega, neznanega, ki ga z neznansko silo vleče k ženski. A ni vedel, čemu. Ko je dorastel, mu je zrastlo tudi spoznanje. In premagoval se je vedno. Če se ni obvladal, mu je bilo potem žal. O, ko bi bila vsa dekleta taka, kakor je Marija, potem bi laže premagoval ono skrivnostno silo v sebi, ker ga je bilo sram in ker bi bil rad imel dovolj moči od njih. Tako pa so dekleta sama v njem podžigala strast, da se včasih niti vpričo Marije ni mogel premagati. In čim bolj je bila Marija mrzla, čim bolj se mu je odtegovala, tem huje je grizlo v njem in mnogokrat je menil, da mu razžene srce in zapali možgane.

Danes pa je bilo jasno v njem in zavedal se je krivice, ki jo je bil Mariji storil in v srcu ji je pritrjeval, ker ga je bila pahnila skozi okno. O, že tedaj, ko je srečno padel na mehko gredo in se mu ni zgodilo nič hudega, se je domov grede zavedal svoje krivde in skoro si je bil tiho želel, da bi si bil kaj žalega storil, ker vedel je, da bi mu bila Marija v tem slučaju odpustila, on pa bi vedno nosil s seboj spomin svojega greha, svoje strasti in laže bi se premagoval ob tem spominu. Tako pa se je je bal in navezala ga je nase Angelica z vdano ljubeznijo. Često se je zavedal, da oba z Angelico drvita v prepad, ki mu ni vedel dna. Ali moči ni imel, da bi zadržal svoj in njen pogin na dnu tega prepada. Zato ga je vedno in nehote vleklo k Mariji. In stokrat je bil že sklenil, da napravi konec razmerju z Angelico ter se vrne k Mariji, da se poboljša in jo ljubi pošteno, dokler ne bosta mož in žena. A ni imel ne poguma, da bi bil Marijo poiskal, ne prilike, ker se mu je Marija izmikala, kjer koli je mislila, da bi bila mogla priti skupaj.

In danes, v tem trenutku, je čutil, da je zmagala v njem Marija nad strastjo. Dalje ni mislil: ta edini trenutek ga je objel vsega in vse se mu je videlo možno. Tudi sklep, postati dober in v občevanju z Marijo pošten, da je vnovič ne užali.

Roki, ki je vanji tiščal svoj obraz, sta se mu razklenili in tiho in vdano je pogledal Marijo. In je videl: tudi Marija je ravnokar dahnila iz zamisli strmenja vase, tudi njen obraz je spreletel mehak smehljaj in toplo je zavèlo iž nje proti njemu, kakor bi se bile njegove in njene misli našle in strnile v most, ki naj znova premosti prepad, ki je zapiral pot med njim in njo.

Nehote je segel po njeni roki. Ni mu je odtegnila.

»Marija, ali mi moreš odpustiti, da sem bil tak? Glej, vem, nisem ravnal prav, vem, da sem te žalil. Ali, odpusti mi, če mi moreš! Bodi dobra z menoj, da se rešim in se tvoje kreposti naučim! Ali hočeš?«

»Jernej, ko bi ti mogla verjeti? O, ko bi smela!«

Tudi v njej je ihtela bolest, bolečina zatirane ljubezni, bolečina premagovanja. O, kako je imela rada Jerneja, rada z vso silo mlade duše! A bala se ga je in ni vedela, naj mu li verjame, da se bo poboljšal in jo ljubil pošteno? In ko je Jernej topleje stisnil njeno dlan, se ni branila. Saj je tako težko premagati lastno ljubezen, ki je zajela vsa čuvstva, vse misli, ko je duša ob obljubi poštenosti mirna in se nima bati greha.

Na Angelico ni pomislila v tem hipu. Vso jo je premagala sladka zavest: Jernej, ki ga tako ljubiš, ki samo zanj živiš, odkar se življenja zavedaš, ta Jernej je obljubil, da bo drugačen, da te hoče ljubiti pošteno! In prosil te je, da mu pomagaš, da se bo mogel premagovati in se pri tebi naučiti lepe in čiste ljubezni, — se ji je dobrikalo. Tako je zrastlo v njenem srcu ono drugo in prerastlo prvo, ki je bilo prej močneje: da je zavest pomoči, predvsem pa upanje čiste in poštene ljubezni poseglo z dolgo, močno roko po nezaupanju, neveri v moč sklepov in v bojazen čutne ljubezni ter vse to preseglo s svojim mladostnim klicem.

»Ali me boš mogla ljubiti, Marija, četudi sem bil doslej nevreden tvoje ljubezni in sem te žalil,« jo je mehko božalo in ji seglo v srce tako globoko in tako proseče.

»Glej, Marija, veroval sem, da me ljubiš in vedel sem, da mi odpustiš,« ji je govoril, ko mu je stisnila roko močneje in mu ni nič odgovorila na vprašanje. »Veroval sem, ker sem te tako ljubil! Zdaj bom čisto drugačen. Ker vem, da bom le pri tebi in s teboj srečen, da mi boš le ti to, kar mi ne more biti nobena druga: da mi boš samo ti moja Marija, moja sladka Marija, ki je edina, ker je tako lepa in moška in ponosna, a ljubi tako, kakor ne ljubi nobena!«

Tako ji je tiho govoril. Vso so jo prevzele misli na srečo in upanje sladke ljubezni ji je objelo čute, da ni opazila, kdaj se je Jernej primaknil k nji. Začutila je, da ji je pobožal lase in pritegnil k sebi njen obraz. Zameglilo se ji je pred očmi in kakor bi bil sladek spanec objel vse ude, ji je bilo. Kakor rdeč nagelj je zagorel na njenih ustnicah poljub. S silo se je iztrgala iz hipne omame in pahnila Jerneja od svojih ustnic.

V tem hipu je v grmovju za njima zaihtelo tako strašno, da ji je šlo skozi mozeg in kosti. Oba sta skočila pokonci in Jernej je planil v grmovje kriku naproti, Marija za njim. Bila je Angelica, ki je prišla tja v hipu, ko je Jernej poljubil Marijo. Zakričala je in zaihtela in se zgrudila nezavestna.

Tretje poglavje: Angelica.[uredi]

Iz noči nezavesti se je zbudila Angelica v jasno solnčno popoldne. Tiho je bilo v njeni sobici, kamor sta jo zanesla Jernej in Marija, ko je nista mogla priklicati nazaj v življenje iz globoke omedlevice. Tiho je bilo, samo ura je tiktakala monotono pesem o večnem, nespremenljivem času dalje. Ob vznožju postelje je zdrsnila jagoda na rožnem vencu Angeličine matere, ki je z molitvijo klicala pomoči za nesrečno hčerko od Marije, Pomočnice kristjanov.

»Mati,« je dahnila deklica, kakor bela lilija na beli gredi platnenih rjuh, »koliko je ura?«

»Štiri popoldne je, Angelica.« Vstala je in stopila h hčerkinemu vzglavju. »Kako ti je, Angelica, ali ti je odleglo?«

»Je, mati. Samo tako čudno prazno mi je v glavi in tukajle pri srcu čutim ostro, pekočo bolečino.«

»Čakaj, Angelica, skuham ti srčnika, pa bo kmalu bolje. Ta čas pa kar mirno leži; bo prej ponehala bolečina!«

Ostra poteza je skrvinčila materino obličje, ko se je obrnila od postelje in šla proti vratom. In prav v srce je zarezala ta ostra poteza; kakor nož je sunila vnovič, da se je mati skrivila pod bolečino.

Kako se je bala uboga mati za Angelico, ki ji je edina ostala od šesterih otrok. Tri sine ji je vzela vojna, eno hčer nerojeni otrok, druga je umrla za jetiko, ker mlado telo ni bilo kos trpljenju vojnih let in prilik. Ostala ji je samo Angelica in bala se je zanjo, kakor za punčico v očesu.

Oče Angeličin je bil s pridnostjo pridobil toliko k bajti, da je bil zdaj polgruntar. Iz bajte je napravil čedno hišico. Oče in mati, oba sta bila tiha, mirna, pridna človeka in Angelica je bila čisto njun otrok. Samo vedra in vesela ni bila nikdar, dokler ni bila spoznala Jerneja.

Jernej je stal zdaj pred Angeličinimi duševnimi očmi. »Ti, Jernej, kako je bilo?« je vpraševalo v Angeličinem srcu. »Ali si res pozabil svoje sladke Angelice in poljuboval Marijo, ono prevzetno, ponosno Marijo? Glej, ti moj nezvesti Jernej, ali ti nisem bila vse, samo za te živela, samo nate mislila? Ali ti si vse to pozabil! Jernej, Jernej!«

Segla je na omarico po Jernejevo sliko. Kako je bil lep v svoji samozavesti. Tak ji je najbolj všeč in morda je ravno ta lastnost tako razplamtela njeno ljubezen. In kako je fantovsko prešern, najsi v smehu, najsi pri resnem delu!

Spominja se tako dobro, kakor bi bilo danes:

Že od nekdaj ji je vedno vztrepetalo srce, kadar ga je videla, posebno, kadar je prišla v njegovo bližino. Vlekle so jo njegove oči, ki so znale v srce pogledati tako globoko, da jo je peklo in žgalo v srcu še dolgo po pogledu, četudi ni bil spregovoril besedice ž njo. Na plesu je bilo, ko se ji je prvič približal.

»Angelica, ali bi plesala z menoj?«

»Kako, Jernej, s teboj, ki si tako velik in močan, jaz pa majhna in drobna; zlomil bi me!«

»Kaj misliš, da sem tak robavs. Boš videla, kako znam mehko in polahko prijeti. Kar nesel te bom, da ne boš čutila tal pod seboj.«

»Jernej, ne upam!« je popravila bolj tiho, da niso slišali drugi. »Marija bo huda, ker sta prijatelja.«

»Saj nisem oženjen z njo, da bi mi branila in prerekala!«

»Pa drugi, Jernej! Ti si bogat in zdrav, jaz pa bolehna in bajtarjeva!«

Ni ji odgovoril. Levico ji je za hip položil na usta, z desnico jo objel krog pasu in dvignil kakor igračo s seboj: pa je zaukal, udaril s peto ob tla in sama ni vedela, kdaj sta bila na drugem koncu plesišča. Ni čutila ne nog, ne tal, ne roke njegove, niti telesa. Samo neznansko toplo in neznano čudno čuvstvo ji je kriknilo v srce in odmev tega krika je ostal v njej ves čas, ko sta plesala še dolgo, dolgo, pozno v noč.

Prvič je takrat izostala tako pozno od doma in prvikrat jo je tisto jutro karal tihi oče, ki ga je ljubila z vso otroško ljubeznijo. Dolgo dolgo jo je pekel očetov spomin, a Jernej je znal prepoditi misel nanj. Kako ji je že med plesom govoril? »Kako si sladka, ti mala Angelica! Niti ne čutim te v rokah. Takole bi te nosil do sodnjega dne!« Nihče ji ni bil še tako govoril. In ko so jo pričeli z Jernejem dražiti, je vstal, potisnil klobuk s krivci nazaj, vstal in pogledal ponosno krog sebe po njih: »Komur ni prav, kar bliže, da se pomeniva!« S črnimi očmi jih je zbadal, da so umolknili in nihče si ni upal črhniti besedice več.

»Angelica, pojva, še en valček!« Vrgel je godcem denar, da so se skotolili novci raz mizo na tla in zaplesala sta vnovič, sama. Vsi so gledali in molčali.

Potem je hodil k nji vsak dan, tudi po dvakrat in večkrat se je ponoči oglasil pod oknom. Mati jo je svarila in skrivala pred očetom prepovedano razmerje. Oče sam ni opazil ničesar, ker ga je skrbelo samo polje in gozd in hiša. Morda se mu je zazdelo včasih, da nekaj pri hiši ni v redu, a preveč jo je imel rad, ki mu je ostala edina, da bi jo bil posvaril. Materi pa se je morda tudi laskalo, da hodi h hčeri bogati Jernej in v srcu je rastlo upanje, da jo poroči, posebno, ko je videla, da je jenjal govoriti z Marijo in niti o njej ni rad govoril.

Tako je bilo šlo dalje in dalje in Angelica je bila srečna, dolgo srečna. A zadnje čase je postal Jernej tako nekam nemiren in čuden, molčeč, kadar je bil pri njej. Parkrat mu je ušlo skrivoma ime: Marija, kljub temu, da je sedela pri njem Angelica. Dvom se ji je splazil v dušo in jo pričel razjedati. Dokler ni danes vprašala Marije, kako je med njo in Jernejem. In bila je vnovič potolažena, ko ji je zatrdila, da sta si postala tuja; in ko je videla pri južini, da niti govoril ni ž njo, je bila mirnejša. A zopet jo je nekaj pičilo, ko je Marija vstala in šla k studencu ter se ni vrnila. Ko jo je še Jernej kratko zavrnil in odšel, ji je težka slutnja stisnila srce. Čakala je, da se vrne, misleča, da je samo malo nataknjen in slabe volje. Upala je, da jo potolaži z mehko besedo, ali jo vsaj pogleda toplo in prisrčno, kakor v hipih vročega obmolknjenja. A Jerneja ni bilo nazaj.

Tedaj je ni več vzdržalo! Sililo jo je nekaj, da je šla pogledat v smer, kamor je bil odšel Jernej, v upanju, da ga morda sreča in mu potoži vročo bol. Šla je ob grmovju in noga ji je sama krenila ob potoku navzdol, kamor je bila odšla Marija. Strah ji je stiskal srce in ni si upala dihati, ko je stopala ob vodi. Tedaj je naenkrat začula Jernejev glas. Planila je skozi grmovje in videla, kako sta se poljubovala Jernej in Marija. Oči so se ji zameglile, v srcu jo je stisnilo, da je zakričala, potem pa ji je legla noč na oči in spomin in srce. - - -

Mati se je vrnila s čajem. Stopila je k postelji, postavila skodelico na omarico in pogledala Angelici v oči, ki so bile polne solz in bolečine iz spominov. Pogladila jo je po laseh. »Kako je raskava in žuljeva njena dlan!« je presunilo Angeličine možgane za hip. Iz srca in prs pa je privrelo in zaihtelo.

Z obema rokama je objela mati glavo bolne hčerke in si jo stisnila na prsi.

»Ti moj ubogi otrok! Povej mi, kaj je bilo? Slutim, a ne vem, če pravo! Odleglo ti bo, če mi poveš.«

»O, mati, saj ne morem! Preveč je hudo!«

A mati ni odnehala, dokler ni s solzami izteklo iz srca vse, vse bolečine, vsa bolest, vse pekoče spoznanje varanega srca.

»Potolaži se, Angelica, saj morda ni tako hudo! Moj Bog, često je bil že poljubil fant drugo dekle, pa je vseeno ostal zvest svojemu dekletu! Boš videla, da imam jaz prav!«

»O, nimate, mati! Vem dobro! Že dolgo, dolgo sem se bala tega in slutila sem, da bo prišlo kar naenkrat, nenadoma!«

Obe sta zastrmeli vase, kakor bi tipali in iskali: mati za besedo tolažbe, hči za uteho bolečini.

»O, saj Jernej ni kriv, mati, vem! Ona je kriva, samo ona, prevzetna in ponosna! Kako mi je danes sladko zatrjevala, kača, da nimata z Jernejem ničesar. A nekaj je moralo biti, da je bil Jernej tako slabe volje, ko sva prišli skupaj. In ravno zato je šla od južine, da je potegnila Jerneja za seboj in se mu tam hlinila. Vedela je, da je Jernej včasih slab in bila je prepričana, da bom prišla pogledat za njima. Pa je hotela, da mi pokaže, da je Jernej njen, mati, njen, ne moj!«

In nenadoma je planilo iz nje: »Mati, ali je bil Jernej že kaj tukaj? Je že vprašal po meni?«

»Ne more, Angelica, ko je pa vprežen v delo! Gotovo pride zvečer. Pač pa je prišla Marija in vprašala po tebi. Ko sem ji povedala, da se nisi še nič zavedla, je šla sem v tvojo sobico. Stala je ob postelji in oči je imela vse solzne. In je rekla, da pride zvečer zopet povprašat.«

»Vidite, mati, kako se hlini! Da bi mislila, da je nedolžna in da je Jernej njo speljal. Gotovo si bo še to zmislila, boste videli, mati. A jaz vem, da Jernej ni kriv, ampak ona!«

Nemi sta obstali v pogovoru, mati in hči, vsaka s svojimi mislimi, ki so oboje iskale samo enega: tolažbe in izgovora za Jernejevo krivdo.

Mati je kmalu odšla in Angelica je čakala Jerneja. Pozno v mrak. Bila je prepričana, da pride in ji pove, kako ga je bila za hip zmotila Marija in jo poprosi odpuščanja. O, saj bi mu rada odpustila; samo da ji pogleda v oči in jo pogladi po laseh mehko kakor zna samo on, pa bi bilo vse dobro, vsa bol in trpljenje pozabljeno in bil bi zopet njen dobri Jernej!

A ni bilo Jerneja, kakor tudi so ga klicale vse njene misli in kričale po njem vse želje. Začula je spodaj v veži korake, a niso bili Jernejevi. V tem hipu se je spomnila zopet Marije in v srcu ji je vzkipelo: »Čemu hodi k meni? Da se pase nad mojo bolečino, da mi pokaže, kako je Jernej samo njen! Pa ni njen, moj je in moj ostane!«

Potrkalo je in vstopila je Marija. Mati je prinesla za njo luč, ker že je bil mrak tako gost, da nisi razločil predmetov v sobici. Luč je postavila mati na mizo in odšla. Ostali ste sami z Marijo, dvoje različnih rož, dvoje različnih bolečin. A Marijina je bila hujša kakor Angeličina.

»Angelica, kako ti je? Ti je že odleglo?«

»Je.«

»Ali si zelo žalostna?«

»Ne!«

»Razumem Angelica, da si trpka nasproti meni. Saj ni mogoče drugače! Priznam, kriva sem, odpusti!«

Angelico je čudno dirnilo. Kako, da se opravičuje, da priznava, da prosi odpuščanja? Mislila je poprej, da se bo Marija delala lepo, jo zaničevala in se veselila njene bolečine. O, pa saj je prav vedela, da je Marija kriva, ne Jernej; zdaj pa sama priznava, da olepša svoj greh. Ali vendar se je nekaj v njej premaknilo, da je odgovorila:

»Nisem huda, Marija.«

»Vem, huda si! In po pravici: Jernej je tvoj in nikdo nima pravice, vzeti ti ga. Jaz pa sem bila slaba. Nisem slutila, da bo prišlo tako in niti zdaleka nisem sanjala, da bo tebe tako udarilo, ker v svoji slabosti nisem pomislila nate, Angelica!«

Čemu to, je presunilo Angelico? In ji je bilo žal, da je morda preveč obsojala Marijo. Ali vendar je vprašala:

»Zakaj si mi danes zjutraj lagala, da med teboj in Jernejem ni nič. Ko si vendar mislila in vedela, da mi ga vzameš!«

»Nisem lagala, ker je bilo med nama res vse končano. Tedaj, ko si me vprašala, Angelica, bila sem prepričana, da Jernej ne misli več name.«

»A kako, da si se mu pustila poljubovati?«

»Ne pustila! Prišlo je nenadoma. Priznam, prepozno sem spoznala, kako je z menoj. Ko pa sem zaslišala tvoj krik, sem ga pahnila od sebe. Ker sem se v tem trenutku spomnila greha in krivice, ki sem ti jo storila. Odpusti, Angelica!«

»Ti ga ljubiš, Marija?« je plaho vprašala čez bele blazine.

»Ljubim, Angelica! Ne bi priznala, če ne bi bilo potrebno, da tako opravičim svoje ravnanje in mi ti odpustiš. A prosim te, Angelica, ne povej tega nikomur, najmanj Jerneju!«

Sedla je na rob postelje k Angelici. In pričela je odkrivati svojo dušo. Zastor za zastorom skritih prostorčkov vročega srca ji je odgrinjala, čeprav se ji je pri tem trgala duša v tisoč kosov, ki so boleli, da je trepetalo telo v bolečini. Vse skrite misli, dosedaj zaprte v nemo ječo in zaklenjene v mrzle verige ponosnega molka, so se druga za drugo oproščale vezi in spon in vrele na dan z vso močjo zadržane, a nenadoma oproščene sile.

In kos za kosom se je rušila v Angeličinem srcu zgradba neprestopnega zidu med njo in Marijo, ki je bil zrastel hipoma danes po jutranjem dogodku. S širokimi očmi je strmela v Marijo in gledala ž njimi v njeno dušo. In tedaj je spoznala lepoto čiste dekliške duše, ki ljubi, ljubi brezmejno, a ljubi pošteno in čisto. In venomer je slišala Marijine besede, ki ji jlih je zaupala od rajne matere: Blagor njim, ki so čistega srca! Slišala je te besede in jih odločila od vseh drugih lepih in dišečih besed, od vseh trpkih in bolečih besed in je grebla z njimi v svojem srcu, grebla v to živo meso, da je bolelo, bolelo do blaznosti.

In z blazno resničnostjo je planilo vanjo priznanje in je beseda postalo, kar ji je že tri mesece vrtalo v mozeg in drob, objemalo vse misli in vse njeno življenje, beseda, ki jo je že tri mesece skrivala materi, Jerneju, Mariji in vsem in pred vsem sebi. Beseda, ki je bila njenemu telesu že tri mesece znana, a ki se je njene gotovosti branila z vsemi močmi mlade krvi, z vsem upanjem brezskrbnega srca, ki pa ji je danes postala jasna in je zrasla pred njo v vsej svoji grozni postavi in jo je zdaj s svojo silo zvila v klobčič z grehom osramočenega mesa, da je naenkrat buknilo iz nje v Marijine oči, ki so ostrmele iz slutnje in domneve v resničnost in gotovost:

»Marija, mati sem!«

Groza je stopila med njiju in vrgla Angelico Mariji v naročje, kakor zlomljeno mladiko.

Marija je v trepetanju iskala za besedo in tipala z mislimi, da je našla:

»Angelica, zaupaj v Marijo, našo Mater in v Jerneja, ki mora ostati tvoj! Druga boš postala, še preden pride tvoj čas, še preden zvedo ljudje. Da ne bo sramote za te, ne za Jerneja! To je moja skrb!«

Tiho ji je govorila v uho besede, ki ji jih je narekovala božja Mati v tolažbo revni grešnici in v srcu Angeličinem je pričela goreti lučka, sprva slaba in majhna, a večala se je in jačala se je, dokler ni tolažba in upanje šlo v njeno srce. Privrele so solze in ji umivale greh, solze kesanja in bolečin. O, blagor njim, ki so čistega srca!

»Marija, ali še moreš z menoj, ki sem taka?« je vztrepetala med solzami.

Ni ji odgovorila, samo pritisnila je vročo glavo Angeličino v svoje naročje in ji poljubila lase in čelo in solze ji je obrisala raz oči. In takrat je prišla v njeno dušo sladka zavest odpovedi, odpovedi za srečo druge, za pravo srečo njega, ki ga ljubi, a ki nikdar ne bo njen, ker ga preveč ljubi, da bi mu pustila živeti v sramoti in ž njim njo, ki je iz napačne ljubezni postala grešna mati.

Tiho so tekli obema trenutki, minute, tiho so z njimi polzele solze mladih bitij.

Marija je prva vzrastla iz misli v resničnost, ker je bila v odpovedi močnejša.

»Angelica, zdaj se le potolaži! Zdaj je jasno med nama. In veš, da bo Jernej tvoj, samo tvoj!«

»Kako morem, Marija, kako smem? Ti si bila prva v njegovem srcu, ti čista, ki ga bolj ljubiš, ko jaz, ker ga ljubiš prav!«

»Ne, Angelica! Med menoj in Jernejem je konec. Samo ti imaš pravico do njega! Tiho bodi, nič ne ugovarjaj! Obvarovati te mora, varovati pred sramoto, oprati svojo in tvojo čast in ti vrniti, kar ti je vzel. Ker si bila vsa njegova, moraš njegova ostati. Jaz pa sem mu bila dala samo srce. A temu bom sama kos!

Nikar ne jokaj! In ne zameri mi mojih besed. Ni očitka v njih. A bodi čuječa za prihodnost! Jernejeva dolžnost je, da te poroči, tvoja, da ga privežeš nase z vso dušo, da ti ostane zvest. Ker to si dolžna sebi in Jerneju, pa še bolj onemu, iz tebe še nerojenemu!«

»In ti, Marija?«

»Ne boj se! Slaba sem, vem. A imam pomoč. Imam Marijo, svojo drugo mater. Imam besede rajnke matere. Ti zase glej in za Jerneja! — Čuj, avemarijo zvoni. Moliva!«

In sta molili pozdrav Kraljici angelski. Na koncu pa je pričela Marija in Angelica ji je nehote sledila v besedi: »Spomni se o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila koga zapustila, ki je pod Tvoje varstvo pribežal ... «

Četrto poglavje: Zahajajoča zarja.[uredi]

Tisti dan ni bilo solnca. Čudno težko so odmevali glasovi ljudi na polju in v hišah in v hlevih je živina dihala hrope. — Proti večeru pa je kakor odleglo vsem. I ljudem, i živini i naravi. In ko se je pričelo večeriti, je tam za Triglavom rdeča večerna zarja z rožnato tenčico obrisala skrivno nebesno okno in skozi škrlatne šipe zvedavo pogledala v svet, tako da se ji je sicer resni skalni velikan kljub beli pleši nasmejal. Brž mu je segla v lice in na teme mu je vrgla rožnate svetlobe celo naročje, da je ves vzblestel v rdeče zlati luči. In ž njiim vsi sosedje velikani.

Tedaj je rožnata zarja pogledala raz Triglava na razorane Kamniške planine. In je videla, kako so v začudenju nad smejočim se Triglavom ostrmeli Kočna in Grintovec, Skuta in Brana in Štruca in Konj. Pa je pogledala ob Krvavcu naravnost k Svetemu Primožu. O, kako se je od srca nasmejala Sv. Petru, ki je za širokim Primoževim hrbtom stopil na prste, da bi bolje videl, kako norčav je celo sivi Triglav, ako se mu nasmeje rožnata zarja. Preko Šenturške gore mu je poslala zlat poljub ravno na čelo, da je stari svetnik osupnil in se v strmenju zagledal v Svetega Ambroža, ki mu je zavidal zlati poljub, da je kar temno zazelenel od zavisti.

In še je videla poredna zarja: kako so v sivo zahrepenele podrtine na Starem gradu, kako je zarezala v sivi zrak v Nevljah na zvoniku svetega Jurija sulica; da so svetniki na pročelju šutenske cerkve strmeli vanjo, kakor bi jo prosili z nemim pogledom, naj pride tudi k njim. In res jih je za hip pobožala po razoranih licih, pa pogledala mimogrede, kaj počenjajo paglavci na Malem gradu in je brž smuknila skozi okno celice v frančiškanskem samostanu pokazat se patru Bernardinu, da jo primeri Župančičevim zarjam Vidovim. In ko je pozdravila te drobne sestrice, se je skokoma umaknila čez Kalvarijo k sv. Ani Tunjški, se poslovila tam od župnika, gospoda Jakoba, ki je ravno cepil drva za večerjo, pa se je že dvignil izpod Triglava mrak in z mračno roko zapodil zlato razposajenko za sive vrhove v tuje dežele.

In takrat: kakor so se pognale za rožno zarjo gore in skale in vrhovi okrog Kamnika in so zahrepeneli za njo svetniki na njihovih pobočjih in naročjih, tako so vzdrhteli v hrepenenju za njo zvoniki v Mekinjah in v Kamniku. In so v hrepenenju vsi obenem zazvonili avemarijo in, kakor k molitvi sklenjene roke, prosili zanjo v sivi mrak: pridi nazaj! Nad Starim gradom pa je kakor obljuba nove, lepše zarje zagorela prva zvezda.

Takrat je sedel ob robu gozda Jernej in strmel v ravan pred seboj. Gledal je, gledal, a ni videl. Ni videl ne zarje ne hrepenenja za njo, ne zvezde nad Starim gradom. Kakor bi bil vase gledal. A tudi v sebe ni videl. Samo podzavestno je čutil, da ga boli, silno boli neznosna bolečina v srcu, ki je hujša kakor najbolj divji krik. Semtertja se je zdrznil, kakor bi bil vnovič zaslišal Angeličin krik. In vselej se mu je za hip priplazila na ustna sladkost Marijinih ustnic. A samo za hip. Potem pa je zopet zagorela na njih bolečina iz srca.

S težko roko si je pogladil lase raz čelo. In oglasilo se je v srcu: »Jernej, kako bo s teboj?« Pa je zopet utihnilo, ker si samo ni znalo dati odgovora. Začutil pa je, kako se nekaj počasi dviga v prsih in mu sili v grlo in oči: kakor bi hotelo zajokati srce. Ali prsa so krepka in silna: stisnejo se v boli in potlačijo tisto grenko in trpko nazaj šiloma; da še bolj boli!

Zopet se je oglasilo v njem: »Jernej, ali nisi ti kriv?« Tu je obstalo nekje v neznanski višini, kakor ujeda v zraku, preden se spusti na plen in grozilo, da mu pade z vso pezo na glavo in ga razdrobi v prah. Nehote je sklonil glavo, kakor bi imel zdaj zdaj prileteti nanjo težak udarec in mu jo razbiti, da bi brizgnili možgani na vse strani, kakor voda, če zavihtiš skalo vanjo. V tilnik pa ga je ugriznila bolečina, kakor bi bil kdo udarii s topim orodjem nanj. Z zobmi je zaškripal od bolesti in prste stisnil v pest, da so mu počili v sklepih.

Kakor bi mu bili sedli na ramena dve golobici, je nenadoma začutil na njiju dve topli roki. Sladko in mehko se mu je prelilo v dušo in zajokal bi bil, da ni bil fant. Nehote je posegel po ročicah na ramenil. A kakor bi bil siknil proti njima gad, sta se umaknili: za hrbtom se mu je oglasilo trdo, mrzlo, jekleno: »Jernej!«

V Jernejevo dušo je zdaj padlo ono silno, ki mu je ves čas pretilo nad glavo. Zaječala je duša pod udarcem, da se je ukrivil v hrbtu. A v tem sunku bolečine se je razdrobilo ono grenko, ki ga je tiščalo in davilo v prsih in v grlu in ustnice so zaprosile tiho, vroče: »Marija!«

Mariji je burno utripalo srce. S trdnim sklepom je poiskala Jerneja; na lice si je bila nadela neprodirno masko zatajevanja, srce si je bila opasala z jeklenim pasom samopremage, v oči si je bila vrgla ledenih zrn očitanja. Ali zdaj sta roki izdajali, da pod to masko, pod tem oklepom utriplje mlado dekliško srce, ki kriči po ljubezni. O, to vroče srce, koliko jih je že premagalo, koliko trdnih sklepov prelomilo, koliko kesanj in očitanj pozabilo! A v Marijinem srcu je bil nocoj zrastel trden sklep: samo Angelico sme ljubiti Jernej, nanjo mora pozabiti in Marija njega. Dopovedati mu mora to jasno in odločno.

Od Angelice je hitela v cerkev. Tam je pred Marijinem oltarjem prosila pomoči. Ker razsvetljenja ji je dala Marija že ob Angeličinem kriku, iz njene omedlevice je gorela prošnja: »Marija, odreci se, pozabi Jerneja!« In Marija je dobro umela ta klic, samo moči ji je manjkalo, moči, da bi se mogla odreči njemu, ki ga tako ljubi, ki pa zdaj ne sme biti njen. Ko je bila šla k Angelici, je tihoma upala, da najde pri njej Jerneja. Laže bi ji bilo vpričo nje, ko bi njeno bolečino in trpljenje gledala, povedati Jerneju, da ima samo Angelica pravico nanj in Jernej dolžnosti samo do Angelice. A ta up jo je varal. Zato se je bala, da se ne bi povrnilo ono, kar se je bilo zgodilo dopoldne: da bi zopet, četudi samo za hip, pozabila Angelice in vžgala na novo v Jernejevem srcu ljubezen, ki je, čutila je to, po poljubu vzplamtela z neznansko silo vnovič, tako da je gorela Jerneju na obrazu. In ko ni našla pri Angelici Jerneja, je to zatrdno vedela. Ko bi bil tam, bi bilo jasno: misli na Angelico. In laže bi se mu odrekla. Zdaj pa je čutila: boji se Angelice, ker njo preveč ljubi. Zato se je zatekla za pomoč k Mariji, pred njen oltar. Takole jo je prosila:

»O Marija, Ti veš, da ljubim Jerneja. A veš tudi, da ga ljubi Angelica in da je ona ljubezni njegove potrebna. Ona je tiha, mehka, vdana in nežna. Veš, da je plaha in boječa. In da je Jernejeva vsa, dočim sem mu jaz dala samo srce in misli, telo pa je ostalo Tvoje in duša čista, kakor si mi po materi naročila. Meni si dala močno dušo in krepko voljo; njej dušo kakor jagnjetova volna in ljubezen vročo, da belo cvetje požiga. Obrnila si pogled od nje, nad menoj pa si držala svojo varno roko in me ščitila. Zato pa ji nakloni moško Jernejevo roko, ker je Tvoja prečista, da bi krila greh in daj ji, da opere krivdo v blaženi sladkosti materinstva pod Jernejevim moškim varstvom. Meni pa daj moči, Mati, moči, da Jerneja pripeljem na pravo pot: da ga odvrnem od sebe, da umirim v njegovem srcu ogenj, ki mi preti, in potegnem njegovo roko in srce nad splašeno Angelico. In kreposti mi daj, Mati, da svoje srce premagam. Da mu dopovem, kar čutijo moje, od Tebe mi navdahnjene misli. Da me ne zapelje Jernejev glas, ne pogubi vročični pogled njegov. Da bo moje srce molčalo vsaj ta težki hip, kri mirovala in misli ostale jasne, kakor so zdaj, ko sem pri Tebi, o Mati. Spomni se, premila Devica, da še nikogar nisi zapustila, ki je pod Tvoje varstvo pribežal. Zato tudi mene ne zavrzi, ampak usliši me. Amen!«

Tako je molila in s trdnim sklepom v srcu je šla poiskat Jerneja. Zdaj ima moči dovolj, zdaj mu mora dopovedati. Na poti jo je spremljala ves čas sladka zavest odpovedi in žrtve.

A ko je zdaj zaslišala proseči, topli Jernejev glas, so ji strmoglavile vse misli, vsi trdni sklepi v prepad, ki mu ni videla dna. A samo za hip. Mati božja je varno držala roko nad njo. Gledala je pred seboj Angelico v krčih, ko je govorila:

»Jernej, nocoj se morava pogovoriti do jasnega, do konca!« Jernej se je zdrznil v zavesti, da se bliža ono, česar se je bal, s prehitrimi koraki.

Marija pa ni videla Jerneja. Niti pogledala ni nanj, ampak sedla par korakov od njega stran na štor in sklenila roki kakor k molitvi.

»Jernej, bila sem pri Angelici. Po tebi me je vprašala. Čemu nisi prišel k nji, ko vendar veš, kako bi te rada videla?«

Nič odgovora.

»Glej, in sem videla, kako te ima Angelica rada!«

»Tudi ti me imaš!«

»Da, tudi jaz! Ali, prav za prav: imela sem te do danes. Zato mi odpusti, da sem te dopoldne speljala na misel, da bi mogla ostati tvoja kljub Angelici. Nisem pač vedela, kako je z Angelico. In sem pozabila za hip, da med nama ne sme imeti prostora ljubezen, pozabila, da nimam pravice do tebe jaz, ampak samo Angelica.«

»Zakaj ne ti, zakaj samo Angelica?«

»Glej, Jernej, ali ne čutiš nič očitanja v sebi, ko tako govoriš? Dobro ti je znano, kaj je bilo med nama, še to, kaj med tabo in Angelico. Če si mož, boš uvidel, da pravim prav, če pravim: samo Angelico smeš ljubiti! — O, bili so trenutki, ko ni mnogo manjkalo, pa bi si bila to tvojo dolžnost priborila jaz! Ko bi bil ti drugačen, bi si jo bila morda. Ti pa si šel napačno pot, ker nisi hotel varovati onega, na kar sem najbolj pazila: moje dekliške časti. Ne očitam ti tega, Jernej, kot da si kriv samo ti. Tudi jaz. A omagala nisem, ker me je varovala Marija in rajna mati. Ali očitam ti, Jernej, ker ne spoznaš, ker ne uvidiš, kako jasno je začrtano pred teboj: spolniti moram svojo dolžnost!«

»Marija, čemu mi govoriš vse to?«

»Jernej, ali ne ljubiš Angelice?«

»Ne vem. Le to vem: če jo ljubim, jo ljubim drugače, kakor tebe.«

»Dveh vendar ne moreš ljubiti?«

»O, pač! Samo ne obeh enako. Tebe, Marija, ljubim, ljubim, da bi umrl zate. Ljubim te, ker si ponosna, ker me odbijaš, ker si mrzla z menoj, ker moram vedno prositi tvoje ljubezni.«

»A kako, da si šel od mene k Angelici?«

»Njena vroča ljubezen me je vlekla. A ne samo ta ljubezen; tudi zavest, da me druga ljubi, ko me ti odbijaš; da mi je druga dobra in vsa z menoj, medtem, ko si ti osorna napram meni in se te niti s poljubom ne smem dotakniti. A vselej, ko sem bil pri Angelici, sem mislil na te, sem si želel k tebi in sem celo v njenih očeh tvojega pogleda iskal. In kadar sem šel ponoči od nje, sem spotoma obstal pod tvojim oknom in čakal, če morda prideš k oknu, da te vsaj vidim. A če sem zopet videl Angelico, je vse v meni vzkipelo. Kri me je žgala kakor ogenj, ko sem se je spomnil. Zato sem hitel k njej. Od nje pa me je zopet gnalo k tebi, Marija!«

»Kako moreš potem reči, da ljubiš samo mene. Saj vendar ljubiš Angelico!«

»Ne več! Samo včasih zagori za hip v meni, ko se spomnim trenutkov, ko sva bila skupaj; a tudi to pojenjuje in izginja. Ti pa si mi vedno v mislih!«

»O, Jernej, zato, ker sem vedno pomnila besede: Blagor jim, ki so čistega srca! A če kedaj pozabim na to, bo tudi tvoja ljubezen počasi ugasnila, kakor, praviš, da ti je za Angelico in poiskal bi si druge!«

»Ne, Marija, ti si vsa druga kakor Angelica!«

»Praviš. Ali s časoma bi prišlo enako. Zato, Jernej, ostani pri Angelici. Pojdi k nji in pozabi mene!«

»Marija, ne morem!«

»Moreš, Jernej!« vstala je in oči so ji hitele proti cerkvi k Mariji.

»Marija, ne morem. Čemu se mi odmikaš, ko vidiš, kako mi je. Saj me vendar ljubiš, sama si priznala. Zakaj naj te tedaj pozabim in grem k Angelici? Marija, ostani moja!«

»Ne smem!«

»Ne smeš? Kdo ti brani? Morda Angelica? O, Angelica me pozabi, ko bo videla, kako je. Nekaj časa ji bo hudo, pa bo prebolela in si bo drugega poiskala!«

»Jernej, misli nase, ko tako grdo govoriš o njej! Čemu se ti meni ne odrečeš? Bolelo te bo nekaj časa, a potem preboliš, pa bo dobro.«

»Ali jaz te preveč ljubim!«

»Tudi Angelica tebe. Ali bi bila sicer tako s teboj, kakor je bila? Ko je na vse pozabila, samo, da je tebi ustregla! Kako naj te pozabi?«

»Grabnarjev gleda za njo. Takoj bi jo vzel.«

»Jernej, sram te bodi!«

»Marija, ne bodi huda!«

»Ali se ti nič ne smili, ubožica? O Jernej, kdaj si postal tak? Dozdaj te nisem poznala od te strani!«

»Saj ne vem, kaj govorim! Samo ti ostani moja, Marija, pa bom drugačen!«

»Ne smem, sem rekla!«

»Pa moraš!« je vzplamtelo iz Jerneja in sunkoma je vstal.

»Jernej, nisem hotela; naj bi ti bilo prihranjeno iz mojih ust! Ali čuj zdaj: ne smem biti tvoja jaz, ampak samo Angelica, ker Angelica je s teboj — mati!«

»Mati!?« se je odlomilo iz Jerneja in zrušil se je pod težo besede na kolena, da se je Marija skrivila od bolečine, ki jo je sunila v fantovo srce. Dve solzi sta ji zdrknili po licih, pogled njen je prosil k cerkvi in kakor prikovana je obstala na mestu, ko mu je govorila:

»Jernej, Bog naj te tolaži! Zdaj veš, kaj je moja, kaj tvoja dolžnost. Pozabiva, kar je bilo kdaj med nama! Glej, Angelica je dobra, ljubi te, kakor bi te jaz morda ne mogla. Dobra žena ti bo. Samo hiti, da jo rešiš sramote. Moraš, če si mož! Če si znal grešiti, znaj tudi popraviti! — In odpusti meni, da sem ti morala baš jaz to povedati. Nisem mogla drugače! — Zdaj je vse jasno med nama. Meni ostane najina ljubezen kakor svetel dan v srcu, kakor svetinja, ki jo bom hranila do konca dni. Tebi pa naj bo opora in pomoč, da storiš svojo dolžnost in vrneš Angelici čast, ki si ji jo vzel; da daš še nerojenemu otroku očeta, ženi moža. In če boš to storil, ti bom ohranila zvest spomin in kadar ti bo hudo, ti bom jaz stala ob strani. Stori to, ker me ljubiš, dragi! — Zbogom, Jernej!«

Kakor prikazen z drugega sveta je stala pred njim, kakor kip, izklesan iz kamena in skal trpljenja in premagovanja in žrtve Marija, dekle, ki je nocoj v spoznanju matere in otroka postala žena. Tu je on klečal kakor otrok pred njo in pogled njegov je poljubljal tla, kjer je stala njena noga.

Kakor bi jo bil iztrgal iz zemlje vihar v divjem pišu in kakor igračo potegnil v vrtincu za seboj, je planila Marija po bregu navzdol in utonila v temo: kakor zarja, ko vrže mrak čez njo svoj črni pajčolan.

Sunkoma se je, kakor iz omotice, pognal Jernej za Marijo. A roki sta objeli samo prazen zrak. »Marija!« je kriknilo iz njega in roki sta prosili iztegnjeni za njo, kakor dvoje jader v sivem morju. Krog in krog pa je bilo vse tiho.

Peto poglavje: Vzhajajoče solnce.[uredi]

Tisto noč je Jernej prenočil na mestu, kjer ga je bila pustila Marija. Zvezde so gorele in se utrinjale in se čudile nepremični postavi, ki je sedela na gozdnem porobku sklonjena, kakor sama vase zatopljena. Šle so svojo nočno pot in druga drugi pomežikovale z enim očešcem, z drugim pa so se zvedavo ozirale na nepremičnega Jerneja. In ko so pričele bledeti v siju jutranje zarje, ki je zaspana vstajala za gorami, je Jernej trudoma odprl oči in zastrmel predse, čudeč se, kaj počenja tu, kako je sem zašel.

Tedaj ga je vzdramil petelinji klic. Vsa bolest in vsi sinočnji dogodki so se mu rodili nanovo v spominu in misli in sklepi, ki so vzcveteli iz teh dogodkov, so ga pozdravljali s krvavimi ranami v srcih, s stisnjenimi ustnicami, s pekočim spoznanjem v neprespanih očeh. Tesno ga je stisnilo v srcu in videlo se mu je, da joče srce. A v tem hipu se je zavedel Marije, njenih besed in najbridkejše besede: Angelica je mati: In je v tem hipu pognala iz njegove duše rdeča roža, ki jo je sinoči vsejala vanjo Marija in ji je seme vzkalilo v premišljevanju pretekle noči: rdeča roža dolžnosti, vsa lepa v zelenju samopremage, odločnosti in fantovskega ponosa. In z njo druga, še lepša, še bolj duhteča: roža očetovstva, ozaljšana s trnjevo krono skrbi in žuljavih rok. Obe sta se bohotno razcveteli v Jernejevem srcu, a vezala ju je trdna vez, spletena iz Marijinih besedi: Ako me ljubiš, pojdi k Angelici in bodi njen; midva pa si bova prijatelja, ako to storiš!

Jernej je vstal, da si poravna premrle ude, da se razgleda po še speči dolini. Ni si videl v obraz, a čutil je v srcu: noč mu je zarezala v lice dve ostri gubi, in njun rez je bil tako globok, da sta v srce segali in mu je prerezali podolgem in počez. A iz obeh zarez sta cveteli obe roži, rdeči kakor kri, ki sta vzrastli iz nje: roža dolžnosti in roža imena oče.

Jernej se je sklonil in potopil roki v rosno travo. Obraz in oči si je umil z rokama, mokrima od rose, ki jo je noč izjokala na zemljo; in glej: njegov obraz je bil ves drugačen. Še za gorami speča zora se je svetlikala na njem in vsa svetloba nočnih zvezd je zasvetila na njem.

Tedaj se je zagledal Jernej na pot, ki je peljala iz ravnine k njemu v breg. Videl je, da hiti po njej dekliška postava. Srce mu je udarilo krčevito in mu vrglo val krvi v obraz: bila je Angelica.

Ni mogla spati Angelica nocoj, to noč. Beseda: mati, ki jo je bila Marija začutila iz njenega bitja in slišala iz njenih besedi, ki je dozdaj skoroda spala v njej kakor ptica, preden jo zbudi jutranja zarja, ki si je sama sebi ni upala priznati, ker se je vedno zgrozila pred globočino njeno, je nocoj vstajala pod njenim srcem in segla z rdečo roko ji v srce. O, mati! ti sladkost, ki ji človek ni mogel dati drugega imena, o, mati! ti bridkost, ki je nikdo ne more imenovati z drugo bridkostjo! O, ni ga imena, ki bi ob njegovem imenovanju vztrepetalo v sveti ljubezni toliko src, kakor ob besedi: mati! Ker Bog ni imel rože, ki bi bila lepa dovolj in duhteča dovolj za to ime, je dal ženi, da je rodila in ji je rekel: mati!

Ali Angelico je ob tem imenu spreletela zona in mrzel pot ji je ledeno pobožal vse telo. Ona, Angelica, dekle, pa mati! Nezakonska mati! In oče otrokov hrepeni po drugi, ki se je z molitvijo na ustnicah in v srcu ubranila sramote nezakonske matere. Ona pa je padla, ker ni znala ljubiti prav, ker je ljubila do brezmoči. In kazen ji je za petami. Uveli cvet! Njegova roka sega že po drugem, še svežem cvetu! Kaj bo ž njo, ki iz nje poganja nov cvet, živ cvet s čisto dušo, ki pa ne bo imel, komur bi rekel: oče!?

Te misli so ji vrtale v mozeg in ji šiloma trgale spanje raz objokane oči. O pač, Marija ji je obljubila Jerneja, obljubila, da se mu odreče popolnoma, da ga vrne njej, ki ji edino gre. Ali to je obljubila Marija, ni pa obljubil Jernej! O Jernej, kako si mogel tako pozabiti Angelice, ki si jo v nežnih trenutkih imenoval: moja sladka, samo moja Angelica. Bila je in je še samo tvoja Angelica, ali ti nisi in nisi bil nikdar samo njen.

Ni mogla več strpeti v postelji, ki jo je žgala in ji ni dala spati, ne počivati. Komaj je zasvetil prvi dan, še preden je petelin zapel prvič, je Angelica vstala in šla ven, da si v hladu mladega jutra ohladi razbeljeno čelo, da za hip pozabi v rosni naravi solz in bridkosti. Ni gledala, kam gre, noga jo je svojevoljno vodila, kamor je hotela. Ali jo je Marijina skrb naravnala k Jerneju, ali je Jerneja zadržala Marijina molitev na mestu, da počaka Angelico? —

Spoznala je Angelica Jerneja šele, ko je stala tik pred njim. Prva njena misel je bila: beži! a ni mogla več. Vztrepetala je pred njim in v očeh so ji vzkalile solze.

»Dobro jutro, Angelica!« jo je pozdravil Jernej mehko in toplo. »Kako, da si tako zgodna?«

»Nisem mogla spati, Jernej!«

»Ali si še bolna, Angelica?«

»O, sem!«

»In ti je hudo?«

Ni mu odgovorila.

Stopil je bliže k nji in jo je prijel za roko. Pustila mu jo je, z drugo si je brisala solze, ki so ji lile po licih.

»Angelica, ali si huda name?«

Kako je bil njegov glas mehak in voljan! Kakor včasih, ko ji je rekel kako žal besedo, pa se je oprostil zanjo. Kako bi mu mogla reči, da je huda?

»Nisem, Jernej!«

»Boli te pač, Angelica?«

Nič odgovora.

»Ali mi odpustiš, Angelica?«

Da bi mu odpustila? Ker se je odvrnil od nje k drugi? Saj ne more! Ali Jernej prosi odpuščanja, Jernej, ki ga tako ljubi! Naj bi ji zdaj pljunil v obraz, odpustila bi mu tudi to!

Ni mu odvrnila besede. Samo reka solz se ji je vlila iz oči in zdrknila je v rosno travo, ker nogi sta ji odrekli ob misli, da odpušča Jerneju, ker jo je zapustil, da odpušča očetu, ki beži pred lastnim otrokom! Pa, saj ne ve zanj!

Jernej se je sklonil k nji in ji položil roko na razpletene lase, ki so se ji vsuli po vratu na hrbet.

»Angelica, čemu mi nisi povedala, kako je s teboj?«

Jernej ve? In je dober ž njo navzlic temu? Jernej! je zakipelo v srcu, »moj dobri Jernej!« A ni si upala pogledati mu v lice.

»Saj samo me je bilo sram!«

»Marija mi je sinoči povedala.«

Marija je bila ž njim? ji je gorelo v srcu. Ali je spolnila, kar ji je bila obljubila? In kaj Jernej? Ali je ne bo zdaj še bolj gotovo zavrgel in šel za Marijo, ki mu je bila sveta, ker ga je vabila s čistostjo duše in telesa? Toda glas njegov je vendar mehak, vabi, prosi, ne odbija! Kaj govore njegove oči?

Dvignila je glavo ter se zazrla vanj. Pogleda sta se srečala in v njegovem je bila ljubezen! Ljubezen?

A ni vzdržala več. Obe roki sta planili k Jerneju in v krčevitem prijemu je kriknilo iz srca:

»Jernej!«

Tedaj se je v njem prvič oglasila pesem moža. In kakor bi mu Marija šepetala v uho: samo Angelica ima pravico do tebe, ti pa si ji dolžan dati zavetja, nerojenemu še otroku že zdaj ime in varstva, ga je nevidna sila prelomila v hrbtu in sklonil se je k ihteči Angelici, vzel v roke drobni objokani obrazek in ji poljubil ustne in solzne oči iskreno, kakor še morda nikdar, odkar jo pozna. In ko ji je vnovič pogledal v oči, mu je zatrepetalo v misli: kako lepe oči ima!

In ko mu je jokajoča in kakor zavetja in brambe iskajoča naslonila vročo glavico na prsi, je z obema rokama objel obraz v dehtečih laseh.

»Ti, moja Angelica!«

In je pozabil, da mu je kdaj ime Marija cvetelo v srcu in trepetalo v hrepenenju na ustnicah – – –

Za Starim gradom je vzdrhtela zora. Dahnila je rožno v kodraste oblačke in jih pobarvala, da so se zasmehljali kakor dete materi, ko mu ponuja belega kruha. Kakor reka je planila rožnata barva izza oblačkov po robu Starega gradu, a z Grintovca in Kamniških planin je kakor v ogledalu zatrepetalo rožnorumeno.

Dolina je še spala. A pričeli so klicati ptički v mlado jutro. Cvetlice so otresle roso raz cvetoče glavice, drevje si je zaspano dramilo list za listom: najprej v vrhu, potem vejo za vejo niže. Žito se je umivalo v jutranji rosi in budilo zaspane prepelice in prepeličice. Za vriskal je škrjanec raz višino, pa je kakor kamen padel izpod oblakov k svoji družinici nazaj.

V Butaličevi bajti pod gozdom so se sunkoma odprla vrata in otroški glas je planil na dvorišče ter v belo jutro zaprosil kruha. Hiša za hišo je vstajala iz spanja. Tu je pogledal gospodar na hišnem pragu po vremenu, tam hitela dekla z žehtarom v hlev k molžnji; k vodnjaku na koncu vasi pa se je pripodila tropa mežnarjevih otrok v samih srajcah. Kakor mlade račke so vtikali glavice pod curek vode in se umivali ter vriščali pri tem, kakor bi bil veliki petek ob štirih popoldne pred cerkvijo.

Onadva pod gozdom pa nista nič slišala tega, nič videla življenja v novem jutru, ne mlade zore, ne življenja, ki je je priklicala iz noči.

»Kajne, Jernej, da boš zdaj vedno moj? Da ne boš nikdar več pozabil svoje Angelice in si druge želel?«

»Ne bom, Angelica! Nocoj sem dobro premislil. Sinoči je prišla sem gori k meni Marija in mi je vse povedala, kako je s teboj. Težko mi je bilo, pustiti njo. Ali, Marija mi je rekla, da je moja dolžnost biti le tvoj. In ko sem zvedel, da se čutiš mater, se je nekaj v meni obrnilo. Ostal sem na tem mestu vso noč in prišla si ravno, ko sem mislil iti doli v vas k očetu, da se ž njim pogovorim.«

»Ubožec, ali te ni zeblo ponoči? Jaz pa sem sedela na postelji; nisem mogla zatisniti očesa; in sem mislila na te in na otroka in na sebe. Strah me je bilo!«

»Ker si mislila, da te bom pustil. Jaz pa sem preudaril vse to in sem spoznal: kako si bila dobra z menoj, da mi niti nisi hotela povedati, kako je s teboj. O, ko bi bil včeraj vedel za to, se ne bi bilo zgodilo, kar se je! Tako pa ... «

»Jernej, težko je boš pozabil. In če se primeri, da te bo preveč bolelo, da ti bo preveč težko po njej, kaj bo potem z nama?«

»Ne boj se Angelica! Pač težko mi bo, ker je nekaj v Mariji, kar me s silo vleče k njej. Ali zdaj sem videl, da si ti tudi dobra, da imam tebe rajši ko njo. In posebno, ko vem, da moram popraviti, kar sem zagrešil nad teboj: da ti moram obvarovati pred ljudmi čast! Da, tako je rekla Marija.«

Angelica mu je položila obe roki na rameni in mu zrla v oči. Kar ni mogla odtrgati pogleda od njih, ki so bile danes tako dobre ž njo.

»Ali mati kaj vedo, kako je s teboj, Angelica?«

»Zdi se mi, da slutijo. Že dalj časa so me sumljivo gledali in ko sem zadnjič govorila o tebi, so mi rekli: pazi Angelica, da ne boš nesrečna. In večkrat sem jih videla skrivoma jokati.«

»In oče?«

»O, oče mi ne bi rekli žal besede, tudi, če bi vedeli, kako je. A oni nič ne slutijo. Tako so zaverovani v delo na polju in zdaj v košnjo, da niti jesti ne utegnejo. Žalostni pa bi seveda bili. Saj veš, da bi še jaz, ki sem jim edina ostala ... !«

»Zdaj se nič več ne boj, Angelica! Vse bo dobro. Ne vem še sicer, kaj bodo rekli naš oče. Ali, če jim stvar razložim, bo že šlo. Če pa še to ne bo pomagalo, naprosim Marijo, da stopi k njim in jim svetuje, kako in kaj. Na Marijo oče vedno veliko drže!«

»Jernej, meni se vidi, da bo napak, če ne vzameš Marije. Glej, bogata je in oče jo imajo radi; jaz pa sem uboga in oče niso bili nikdar kaj prida prijazni z menoj, posebno zdaj zadnje čase, ko so zvedeli, da sem ti več kakor druge, da si večkrat pri nas, ko drugje.«

»E, pa se bodo morali končno vendarle vdati! Saj tudi jaz nisem vedel dozdaj, kako si dobra in kako te imam rad. Zdaj pa so se mi odprle oči!«

»Ali bo vedno tako, Jernej?«

»Vedno, Angelica. Takole na rokah te bom nosil in ti sladke besede govoril. Saj si lahka ko pero! Ali še veš, kako sva plesala, ko si bila prvič na plesu? Kako so naju vsi gledali! A midva nisva videla nikogar. Kakor mlad cvet si mi ležala na roki, jaz pa sem te sukal in vrtel, da je bilo veselje!«

»Takrat me je Marija prvič nekam mrzlo pogledala in ni bila tako prijazna z menoj, kakor sicer. Ali samo za trenutek. Potem pa mi je bila dobra bolj ko prej.«

Jerneju so zablodle oči tja nekam daleč v ravnino. V spominu je vstala pred njim Marija na zadnjem plesu, slika Marije, ki je vsa trepetala in skušala ta trepet skriti za smehljajočim se obrazom. O, takrat je mislil, da iz oholosti in prevzetnosti, danes pa ve, da je bilo to kaj čisto drugega. Težko mu je legel ta spomin na dušo.

»Jernej, kam si se zamislil?«

»O, nič, Angelica, kar tako!«

Angelica je spustila roki raz Jernejeva ramena in se mu znova zazrla v oči. Čudne so bile te oči. A tudi Jernej je gledal v njene. Kako so bile vdane! Da je Jerneju zagomezelo po žilah. Niti sence očitka ni bilo v njih, samo ljubezen, brezmejna ljubezen, ki odpušča in pozablja vse! O, te oči so bile, ki so Jerneja potrdile v sklepu, da ji reši čast. Te oči so bile, ki so, proseče, kakor dvoje splašenih ptičk, ganile Jerneja k spreobrnitvi.

Jernej je čutil, da mu bo težko, težko pozabiti Marije in se z vsem srcem okleniti Angelice. Vedno in vedno so mu misli uhajale k Mariji, tudi zdaj, ko je z Angelico govoril. Pač, za hip, ko se je popolnoma vdal Angeličini ljubezni in čutil v rokah njene drhteče prste, je pozabil Marije. A bili so to samo trenutki. Življenje pa je še dolgo in trnjeva bo pot, ki jo bo hodil ž njo in v Marijini bližini. Ali bo zmagal? Dvom se ga je polaščal in na srce mu je legala težka skrb in moreča slutnja. Ali, ko je začul Angeličino govorico in ji pogledal v oči ter se zavedel nerojenega v njej, mu je zrastel pogum in znova je bil v sklepu trden.

»Jernej, ubožec, vroči sta tvoji roki!« mu je izvila desnico, ki se je je oklenil v hipu dvoma v trdnem sklepu, in si popravila lase ter jih zavila v šop, ki ga je z zaponko spela na glavi.

»Ker so tako pri tebi, Angelica,« ji je laskal.

»Jernej, iti bova morala, da naju kdo ne vidi. In mater bo tudi skrbelo, kje hodim tako dolgo. Nič ne vedo, kam sem šla. Gotovo so že vstali.«

»Kmalu se nama ne bo treba skrivati pred ljudmi. Dotedaj pa morava skrbeti, da prekmalu ne zvedo, kako je s teboj. Dozdaj še nihče ne ve razen Marije. Ta pa ne bo nikomur črhnila.«

»Tako obupana sem šla od doma, nazaj pa grem potolažena, ker vem, da me ti ne boš pustil v sramoti. Joj, kaj bi bila storila, če bi me bil ti pustil? Kako bi mogla prenesti sramoto, da bi ljudje kazali za menoj?«

»Ne bodo, Angelica! Še danes bom govoril z očetom, ti pa materi namigni. Brž ti sporočim, kaj bodo oče rekli, potem bo pa Marija pomagala, da se vse uredi. In v kratkem pridem k vam, pa povprašam mater in očeta za te. Saj boš rekla: ja? Kaj pa, če mi porečeš: ne, Angelica?«

»Kako si poreden, Jernej! Da bi rekla: ne? O, zdaj te imam, ne izpustim te več, ampak vedno bom pri tebi. Vidiš, takole!«

Dvignila se je na prstih, majhna, in mu hitro pritisnila na ustnice poljub, nevesta ženinu. In ko jo je hotel priviti k sebi, da bi ji vrnil poljub, mu je poredno zapretila s prstom: »Ne smeš še zdaj, Jernej! Ko bova mož in žena!« A že mu je ponudila lica in vrnil ji je poljub na ustne, na oči, na lase.

Tam izza Starega grada pa je posvetilo solnce: Živo, goreče božje oko. In je našlo, da je svet vendarle lep, kljub križem in težavam. V žarki luči se je dvignilo više, da je pogledalo tja daleč po prostrani zemlji; od morja do morja, od gorà do gorà je razgrnilo svoj zlati smeh in vriskaje se mu je odzvalo polje in gore, gozd in ravnina in reke in jezera in mu je od vseh strani klicalo: »Dobro jutro, solnce!«

Šesto poglavje: Smrt.[uredi]

Srakarjeva Urša je povedala Svedrarjevi Cili, Cila Smolejevi Fani, in če vedo kako stvar tri dekleta, jo ve vsa vas. Pa kako je pripovedovala Urša: »Veš, grem vprašat k Dorniku, če bodo želi jutri oves, pa stoji v hiši Jernej in pa stari njegov. Oče gleda grdo, kakor bi ga ščipalo po trebuhu, Jernej pa nosi nagelj na suknjiču in viržinka mu gleda iz oprsnika. Angelica joče pri peči, mati za mizo, stari Dornik pa brunda nekaj predse in venomer pogleduje Angelico. Pravim: dober dan! pa meniš, da se je zmenil kakšen šment za me. Samo stari Angeličin se je namrdnil, pa bevsknil vame: drugič pridi, zdaj ni časa!

E, e, oče, pravim, saj ni treba biti tako prevzeten, če imate ženina pri hiši! Je še dovolj takih ženinov in nevest tudi! — Stari Jernejev je kar drsal po klopi semtertje in gledal kakor sam sveti bognasvaruj! Jaz pa sem jim pred nosom zaloputnila vrata in sem bila vesela, da sem zunaj! To so ti štemani, ti plenti plenlasti!

Tako je pripovedovala Urša vsakomur, ki jo je hotel poslušati, in kmalu je vsa vas govorila: Jernej se ženi, Dornikovo Angelico bo vzel! Nekateri so vzeli novico samo na znanje, pa so zopet dalje želi in kosili in grabili. Drugi so zopet vpraševali sosede, čemu se neki Jerneju tako mudi, da se ženi zdaj, ko je čas žetve in košnje; kako, da ne bi mogel počakati vsaj do jeseni, če že ne do predpusta. No, tretji so vedeli povedati, da je Jernejev stari hud kakor gad in da je Jerneju grozil, da mu posestva ne izroči, če pripelje k hiši tako »zgubo«, a da je Marija prišla k staremu, se zaprla ž njim v gornjo sobo in preden sta minili dve uri, sta odšla stari in Jernej snubit Angelico. Davi pa so bili že v župnišču in jutri gredo delat pisma k notarju v Kamnik. In so že vedeli, da bo Jernej dobil vse posestvo, samo užitek bo dajal staremu, Angelica pa tudi vse, samo del gozda si je oče izgovoril za priboljšek sebi in materi.

Pa se vam spomni druga, da je v nedeljo pri sv. maši prišlo Angelici v cerkvi slabo: vsa bleda je odšla ven in tam pri vodnjaku močila vrat z mrzlo vodo in pila v velikih požirkih, potem pa je čakala konca maše kar pred cerkvenimi vrati.

In so jo imele. To so tiščale glave skupaj in ščebetale kakor piščeta, kadar leti nad nje jastreb!

»Hm, pa se je držala, kakor ne bi znala šteti do pet. E, pomuljena stvar!«

»Tiha voda globoko dere!«

»Uh, saj se ji na očeh bere! Vedno gleda v tla, potuhnjenka!«

»Saj vsa rodovina ni bila prida. Veš rajnki, ki je padel, je tudi z eno tako storil, kakor zdaj Jernej z Angelico. Reva je umrla. Sestra pa tudi ni bila drugim za zgled. Saj veste, kako je končala!«

»Marija se bo pa zdaj obrisala za ženina!«

»Saj je sama hotela, da vzame Jernej Angelico!«

»E, beži, beži! Kar takole da bi se odrekla takemu ženinu, kakor je Jernej? Pravim vam, da je šla starega prosit, naj ne pusti Jerneju vzeti Angelice, zato pa je stari tako hud!« je jezikala Urša.

»Avša avšasta, potem pa ne bi bil ravno na Marijine besede šel z Jernejem snubit!«

»Zdaj se pa cmeri za njim!«

»Sam Bog vedi, kaj je treščilo v vse tri skupaj?«

Ugibale so, a niso doumele. Ker niso nikdar prav ljubile, nikdar s srcem, ampak vedno z očmi, strastno, z besedo. In ko so tako ugibale, je prišla mimo Marija. Videlo se ji je, da je kakor zrastla te dni. Oči so ji gorele v dozdaj neznanem siju.

Nasmejala se jim je in jih pozdravila.

»Ali greš kar mimo, Marija?« jo je vprašala Hanca.

»Se mi mudi. Bomo pa drugič malo pokramljale.«

»Ali greš ženina lovit?« jo je uščipnila Urša.

Vse so ji zamerile, da je zbodla, kjer ni bilo treba in kopa očitanj se je razlila klepetavi Urši na glavo.

»E, take ste! Če vprašam naravnost, se hlinite, kakor bi bile najmanj svetnice. Če v obraz udarim, kar se mi vidi, zakričite nad mano, kakor bi bila garjeva ovca. Kadar pa za hrbtom opravljate, je pa vse dobro, če tudi rečem še tako hudo laž! In takrat ste ve najhujše! Sram vas bodi!«

Obrnila jim je hrbet in je odšla.

Zamerila ji pa ni Marija. Pač, bridko jo je stisnilo v srcu, noga ji je klecnila in v prsih jo je zabolelo, ali odpustila je takoj.

Saj ne vedo, čemu je storila to. Vse mogoče in nemogoče zdaj ugibajo in izmišljajo, ali pravega ne bo zadela nobena. O, da bi vsaj ne! Ker bi ji bilo še težje prenašati bolečino. O, boli, boli žrtvovano srce!

Sladko je človeku ob zavesti trdnega sklepa za drugega se žrtvovati. Sladko je videti veselje onega, ki smo mu položili žrtev na oltar. Ali kadar pridejo trenutki samote in zapuščenosti, kadar se skrotinčijo krog srca misli, ki so kakor temni oblaki ob nevihti in davijo srce, da ne ve, ne kod, ne kam in mu sape primanjkuje ter ne vidi lučice pred seboj, o, taki trenutki so strašni! Kam, h komu se zateči? Blagor mu, blagor dekletu, ki ima v takih trenutkih še mater! Mati zna vse, mati ve vse, v vsem ve pomoči, ve sveta. Če ti samo roko položi na glavo, te poboža in ti skrbna in dobra poreče: ubožica! kako dobro de to izmučenemu srcu! A če ni več matere? Oče? O, očetje so pretrdi za to! Samo na vreme mislijo in na žetev in seno in krave in konje v hlevu. Pač jim včasih zagori v očeh nekaj, kar te pogreje, kar ti požene kri iz srca v žile; a besede ni iz njih, roka njihova je okorna, usta ne znajo reči: ubožica! Preveč so stisnjene ustnice in preveč je skrbi in dela v njihovih srcih ter brige za težki vsakdanji kruh. Kakor bi imeli srca iz kamna in telesa jeklena! A je tudi mehkobe v njih, včasih za dve materi. Samo pomagati si ne ve lepa beseda iz njih, uklenjena v ponos moža, ki mora ostati trd ko hrast. Saj je videla Marija danes zjutraj, ko je prišla k očetovi postelji in ga poklicala. Odprl je oči, ne takoj, čez dolgo časa. Sedla je kraj postelje k njemu in z vročimi dlanmi objela njegovo žuljavo desnico. O, videla je, čutila je, da jo je razumel, da je tudi njega pekla njena bolečina. Pa ni znal povedati tega. Samo v očeh mu je gorelo, ker je vpilo o ljubezni mater in o ljubezni očetov! A ni našlo izraza ne v besedi, ne v kretnji. Šele, ko sta molila pred zajtrkom in je pristavila očenaš za rajnko mater, je vzdrhtela njegova beseda in »daj nam danes naš vsakdanji kruh« mu ni šlo prav od ust: besede so se šiloma kradle izza zob in pritrdila molitve v »Amen« ni slišala. Ko ga je po molitvi pogledala in čakala, da jo morda vpraša za Jerneja, je suho pobaral: »Ali so konji že napreženi?«

Zato ne gre k očetu, kadar ji je najtežje. Ima mater, drugo mater, ki jo v vsem potolaži, ki ji v vsem ve pomoči in sveta. Mati dobrega sveta je njena mati. Dobra, sladka mati je to. Vsem zna pomagati. In čim hujša je bol, tem bolj goreča je molitev in Mati usliši vedno. In kar sama premalo goreče prosi, nadomesti rajnka mati, ki je zdaj pri nebeški Materi njena priprošnjica. Nebeška Mati in rajnka mati ter lastna molitev bodo zmogle vse!

Vstopila je pri Angelici. Kako se je bleščalo belo platno na mizi, kako bo urne roke pridne šivilje ugibale in zgibale belino pod šivalnim strojem, ki je pel brenčečo pesem tako veselo. Kako bi je tudi ne? Saj poje poročno pesem in obenem uspavanko mlademu, še nerojenemu. Za ženo in za mater, za moža in očeta, starše in otroka! Angelici je žarel obraz.

»Glej, Marija, toliko imam dela, da ne vem, kje se me glava drži! Daj, pomagaj mi malo, da se vsaj nekoliko udomačim v tem vrvenju, da ne pozabim najpotrebnejšega!«

»Ej, Angelica, Rezika tamle pri stroju ti bo že pravo nasvetovala. Saj je že tolikim šivala balo, da zna že kar povrsti na pamet, česa je vsega treba. Kajne, Rezika, kar tebe naj Angelica posluša, pa bo vse prav in dobro!«

»E, takele mlade neveste kar nič ne vedo. In nič nočejo ubogati! Zbirati zna za srajce tako dolgo, da so že vse narejene, za poročno bleko si zbira barvo in kroj skoro do oltarja. Pa čipke, pa rjuhe, pa preobleke, prti in brisače, vse jim roji po glavi, a dokler ni vse že gotovo in leži v skrinji, ti tarnajo in nergajo. Pa še potlej jim ni to ali ono prav in po volji!« 

»Angelica pa ni tako sitna, kaj ne, Rezika?«

»O, ta šele, ta! Ko pa že za tretjega skrbi, ki še rojen ni! Saj se za svoje kar nič ne meni. Samo za takole majhne srajčke in plenice in povoje. In vedno leta h Koncilji gledat, če je zibelka že pobarvana, če je dovolj dolga in dovolj široka, če je srce na prednji in sladko ime na zadnji strani dovolj rdeče.«

Angelici so gorele oči, ko jo je Marija pogledala pri teh besedah. Vrgla ji je obe roki okrog vratu in jo stisnila k sebi, kakor bi že otroka imela v naročju.

»O, Marija, kako je to sladko! Misliti si ne moreš!«

Potegnila jo je v svojo sobico.

»Veš, vedno mislim nanj, na otročiča, posebno zvečer, ko molim zanj in za Jerneja in zate, Marija. In ugibam, sama vase priklenjena, če bo zdrav, če bo meni podoben, ali Jerneju. Ko bi vsaj oči imel Jernejeve!«

»Saj niti ne veš, če bo fantek ali punčika!«

»O, fantek bo, tak, kakor je Jernej! In Jernejček mu bo ime! — No veš, če bo pa deklica, jo bomo pa za Marijo krstili.«

»Ne za Angelico?«

»Ne, ker Angelica sem že jaz. Pa bi rada, da bi vedno imela Marijo okrog sebe, ki bi me vedno spominjala, kako si bila ti dobra z menoj in Jernejem. Tudi Jernej bo rad klical: Marija! ker se bo vedno spomnil tebe!«

»Ali ne bo to napak zanj?«

»O, ne! Saj je zdaj tako moj! In tako moj bo tudi ostal vedno. Mi je rekel. Sinoči je bil pri nas in je rekel materi, da je ves srečen, ker bo tako kmalu oče. In da sem jaz tako dobra, ker bom kmalu mati njegovega otroka! O, Marija, kako sem srečna!«

Solze so ji igrale v očeh in bila je kakor razigran otrok.

Marija se je veselila. Gledala je na lastne oči učinek svojega žrtvovanja. A ni ji bila v mislih žrtev. Samo ono ugodje, ki stori, da smo srečni v sreči drugih, kakor da bi uživali srečo sami. In še bolj!

»Čez tri tedne bova že mož in žena. Jernejev oče tudi niso več tako hudi name kakor prve di. Včeraj sem bila tam, so ravno zbirali deske za nove podnice. 'Vidiš,' so mi rekli, 'po tehle podnicah se bo prekopicevalo otroče, če ga bo kaj prida!'«

»Kaj pa Jernej, Angelica?«

»O, Jernej je ves drug sedaj. Drži se doma. A najrajši zapreže konje in gre ž njimi v hosto po drva. Pravi, da mora skrbeti za toploto po zimi. Oče se sicer hudujejo nad njim, češ, na polju je zdaj dela dovolj, boš pozimi vozil, on pa pravi, da gre na polju lahko brez njega. Pozimi pa da bo moral pestovati. O, to bo lepo!«

Marija pa je videla globlje kot Angelica. Slutila je, kaj vleče Jerneja v gozd, od ljudi v samoto. Včeraj zjutraj je pripeljal mimo njih, ko je šel po drva. Marija je ravno stopila na prag. »Dobro jutro, Marija, si že na delu?« jo je ogovoril. »Dobro jutro!« mu je odzdravila. »Treba je, dela je veliko. Kako pa ti? Čemu vedno samo v gozd, Jernej? Ali ne boš pozimi?« Pa ji ni nič odgovoril. »Zbogom, Marija!« je pozdravil in udaril z bičem po konjih. Čutila je, da je bil udarec z bičem namenjen njegovemu lastnemu srcu, ki ni hotelo vedno in prav ubogati. Zato je hodil v gozd, da ni videl ne nje, ne Angelice, da si je v samoti iskal moči in poguma.

»Včeraj sem bila pri spraševanju, Marija,« jo je iz misli vzdramila Angelica. »Toliko lepega so mi povedali gospod župnik. In tako prijazni so bili z menoj, četudi sem jih užalila, ker sem pozabila njihovih lepih naukov in sem padla v greh. Rekli so mi, da je treba z grešnikom biti prijazen, ne ga zaničevati, ampak gledati, da ga spravimo na pravo pot ter mu pomagati nositi pokoro za greh. Zato, so rekli, naj z molitvijo in delom izbrišem ta svoj greh in prijazno vzpodbujam Jerneja, da bo dober oče in mož, da tako popravi, kar je zagrešil.«

»Kdo bi mogel tebi storiti hudo, ki si tako dobra in tiha ter te je sama ljubezen!«

»O, tako dobra nisem, kakor ti, ki samo za druge skrbiš, le zase nič!«

»Nič ni to posebnega. Ko ste pa ko mali otroci!«

Šla je nazaj v sobo, Angelica pa za njo. Še je pogledala to in ono, svetovala tupatam, opozorila na eno in drugo. Pa se je zvečerilo in morala je misliti na večerjo doma za očeta in družino.

Zamišljena je šla proti domu. Kako srečna je Angelica, ki bo v kratkem žena in mati. Njej je to za vedno odšlo. Kaj bi z drugim, če ne more z Jernejem? Saj je bilo vse njeno življenje ena sama sanja o Jerneju, samo njemu je vedno pela njena duša, samo zanj je živelo njeno srce.

Lahko bi zdaj ona pripravljala balo, ako bi bil Jernej drugačen. Toda, morda je pa le tako prav in bolje. Bogve, če ne bi Jernej potem, ko bi bil ž njo v zakonu, segel po drugi v svoji nerazumljivi naravi? Kaj bi bilo potem? Zdaj je še lahko menjal, ker je bil še prost on in ona. A kaj bi bilo potem, če bi bila zvezana na veke, pa bi spoznala, da sta se drug v drugem varala? To jo je zdaj skrbelo tudi za Angelico. Kako se ubožica veseli in nič ne misli naprej; slepo veruje Jerneju in njegovim besedam in obljubam. Kako bo ž njo, ako lepega dne spozna, da gredo Jernejeva pota daleč stran od njenih cest, njegove misli daleč od njenih za drugimi? Marijo je speklo ob teh mislih v dno duše. Ali je ravnala prav, ko je Jerneja pripravila do sklepa, da poroči Angelico in to čim hitreje? Ali ni morda s tem svojim dejanjem pahnila v nesrečo ne samo Jerneja, ampak tudi Angelico in nerojenega otroka? Poleg tega pa še samo sebe? — Ne, ne, ni mogoče! Ravnala je prav! Angelica mora dobiti moža, otrok očeta! In slabega imena ne sme pustiti na Angelici. Jernej mora rešiti Angeličino dekliško čast! Samo ta rešitev je za vse tri, druge ni! Jernej bo že pazil nase, posebno, ko bo videl otroka, morda še druge in ga bo skrb za lasten zarod držala nazaj. Angelica bo dobra ž njim in privadil se ji bo in ona njegovih napak. Saj Jernej ni slab, o, ne, ampak vihrav je in samo znati ga je treba ravnati in voditi. O, to bi znala ona, Marija, tako dobro, ko nihče drugi! Bo li Angelica kos tej težki nalogi?

Tako je vse vpraševalo v njej in iskalo ugovora in potrditve. Kaj bo ž njo samo, ni mislila. Saj za to je še časa dovolj, celo življenje.

Zavila je ravno mimo Jernejevega doma, ko priteče sosedov fant ves spehan in zasopljen mimo nje.

»Kam pa tečeš, Peterček?«

»K Jernejevim! Jerneja je v gozdu ubilo!«

Mariji se je naredila tema pred očmi. Za plot se je ujela s tresočo roko, da ni padla. Niti ene misli ni bila zmožna. Lovila je sapo in s prosto, roko grabila za srce, ki je obstalo in hotelo razpočiti od nenavadne bolečine. Komaj se je zavedla pomena Peterčkovega krika, že je planila pred njo slika Angeličina. Kaj bo ž njo, če nenadoma izve strašno novico? Brž k njej!

Skoro tekla je. Spotoma je premišljala, kaj naj reče Angelici, kako naj ji počasi dopove grozno vest, ki je udarila kakor blisk iz jasnega? Pozabila je lastne muke, na lastno bolečino; v misli na drugo, ki živi dvoje življenj, se je moralo šiloma umakniti lastno trpljenje.

Pred Angeličino hišo se je ustavila, da pride do sape, da Angelica ne zapazi takoj na njej nesreče. Hvala Bogu, vse je še tiho v hiši, ničesar še ne vedo.

Stopila je v sobo.

»O, Marija, kaj si pa ti prišla nazaj?« jo ustavi Angelica. »Ali si kaj pozabila? Pa kako si bleda? Ali se ti je kaj zgodilo?«

»Ah, tako sem se ustrašila! Saj pravim!« Stopila je k stroju, da si skrivaj obriše mrzli znoj, ki ji je vrel na obraz. Koleni sta ji trepetali.

»Marija, kdo ti je kaj hudega storil?«

Angelica je prijela Marijo za roki. Marijo so polile solze. Ni vedela, kaj naj odgovori Angelici.

V tem hipu odlete vrata v sobo, v hišo plane Urša in vrže Angelici v obraz: »Jerneja je ubilo v gozdu!«

»Jezus, Jernej!« je kakor kri brizgnilo iz prsi Angeličinih, za krikom pa je planil val krvi iz prsi in ust in se — rdeč slap — razlil po beli Angeličini obleki. Tedaj se je Marija vzdramila omotice in ravno še ujela Angelico, da ni padla v znak na tla. Držala je nezavestno v rokah in ni spravila klica na pomoč iz ust.

»Mati brž, brž!« se ji je končno utrgalo iz ust in že je vlekla Angelico k postelji. Na krik sta prihiteli iz kuhinje Rezika in mati, Urša pa je stekla v Kamnik po zdravnika. — — —

Ko je zdravnik odšel in župnik opravil sveto olje in se Angelica še ni zavedala, je ostala Marija pri Angelici vso noč. In ko je zjutraj, preden se je zdanilo, prišla k postelji Angeličina mati, je Angelica blebetala in kričala nerazumljive besede vročične blaznosti, Marija pa je klečala poleg postelje s sklenjenima rokama in iz njenih ust ni bilo glasu. Ko je dvignila k materi obraz, je ta vsa vztrepetala: obraz je bil obraz mučenice v oltarju, okrog obraza pa ji je cvetela glorijola trpljenja: lasje, ki so ji bili čez noč osiveli.

Sedmo poglavje: Strto cvetje.[uredi]

Pri Jernejevih so imeli vedno iskre konje. Posebno Jernej je imel veliko veselje nad njimi. Kakor sam vihrav in neugnan, je hotel imeti tudi konje napol divje.

Tistega nesrečnega dne je zgodaj odrinil v gozd, da pripelje zopet voz drv domov. Prišedšemu v gozd se mu ni mudilo nikamor. Privezal je konja k drevesu, legel vznak v mehki mah in se zamislil. Zaživel je stotič novo življenje, življenje ženina, zaživel je v težkih mislih in posegel je v njih daleč naprej v vse to, kar ga čaka.

Da se mu je moralo ravno to pripetiti! Ako bi Angelica ne bila postala mati, bi bil morda pridobil Marijo zase. Saj bi Angelica sčasoma pozabila nanj in na ljubezen in ko bi Marija videla, da Angelici ni več hudo po njem, bi se dala pregovoriti. Zdaj pa je zaman vse. Pozna Marijo dobro in njeno voljo. Kar si enkrat vtepe v glavo, drži ko pribite. Ni je sile, ki bi jo omajala v tem sklepu. In posebno še, ko ji je Angelica tako prirasla k srcu.

Zavedal se je, kaj je bil obljubil Angelici, kaj zatrdil Mariji, a kljub temu ga je mikalo, da bi napravil, kar mu je svetoval oče: plačal bajtarski hčeri za otroka, kar bi bilo primerno, ostal prost in čakal, da se Marija omehča in se ga usmili. Kakor je bila skušnjava velika in zapeljiva, vendar ga je zaskrbelo nekje globoko v srcu, ko je pomislil na Angeličino žalost in trpljenje, ako bi jo pustil v sramoti in njeno brezmejno ljubezen onečastil z denarjem. Zavedal se je dobro, da bi Angelica te sramote ne prenesla. Preveč je bila mehka in nežna. Pa tudi rad jo je imel. Zadnji čas se mu je včasih zdelo, da raji ko Marijo. O, kdo bi mogel doumeti to človeško srce in njegove neznane, skrivnostne poti!

Tako se je lomilo v njegovem srcu ves čas od dneva, ko mu je Marija razodela Angeličino skrivnost. Kakor slep je taval in kakor pijan v omotici ni vedel, bi li na levo, bi li na desno. Še zdaj, ko je vendar odločeno, kako bo ž njim, ni mogel prav doumeti položaja, se ni mogel vživeti vanj. A kako bo šele potem, ko bo zvezan z Angelico za večno, s trdno vezjo moške besede in skrivnostjo svetega zakramenta. Ali bo zmogel? Ga li ne bo premagala strast? O, v takihle trenutkih si je globoko pogledal v dušo! In je videl v njej neznansko hrepenenje in krčevito tipanje za nečem novim, neznanim, nedoživljenim. Vedel je v takih trenutkih, da niti Mariji ne bi ostal dolgo zvest, da bi tudi ona izgubila zanj svoj čar. Čudno, da mu je ležalo to prekletstvo v duši: vsaka ženska, ki jo je videl, je z drugo mikavnostjo vplivala nanj in čim močnejši je bil mik na njej, tembolj ga je potegnil s seboj z vso silo, še preden se mu je mogel upreti z močjo volje. A radi tega ni nič manj ljubil Marije, nič manj Angelice. Samo za nekaj časa je iskal drugje novega, a vedno in vedno se je vračal nazaj k Mariji.

Gledal je Angelico v mislih. Bilo je nekaj na njej, kar ga je ves čas poznanja vezalo nanjo. Ni vedel prav, kaj, a čutil je, da je to neznano nekaj silnega, čemur se ni mogel upreti. Ali je bila to morda njena telesna lepota? O, vabila ga ]e, dražila kakor iz marmora izklesana drobna postava. Oči? Čudno, svetlo so sijale črne oči, ki so ga privlačevale ko magnet drobno iglo! Dobro pomni: kadar ji je bil nezvest, četudi samo v mislih, so mu zagorele v duši te črne oči in ga pekle ko dva žareča oglja. Njena vdanost? O, dostikrat se je studil samemu sebi, ko se je spomnil, kako je ravnal ž njo. Kakor z deklo, ki mu mora biti vedno in povsod uslužna. A nikdar mu ni črhnila žal besedice, nikdar mu ni očitala najgrše krivice. Samo žalostno, prežalostno so zrle vanj črne oči! Kakor poteptana cvetica! Kako so mu že rekli v soboto pri sv. spovedi gospod župnik? Fant, ali nisi nič mislil? Ali se ti ni smililo dekle, če že za svojo dušo nisi maral? — Kako so zapekle besede dobrega gospoda! Sram ga je bilo, da bi se bil najrajši v zemljo pogreznil od sramote. A zopet je slišal iz gospodovih ust: Bog ni samo pravičen, On je tudi usmiljen. Fant poboljšaj se, popravi krivico, izperi svoj greh, da boš zopet čist pred njegovim obličjem! — Kamen mu je padel raz srca in lahko mu je bilo, da bi bil v hvaležnosti najrajši gospoda v spovednici objel. Trden sklep se je porodil v duši: nikdar več! In ko je po sv. obhajilu ostal še dolgo v cerkvi in ž njim Angelica, se mu je videlo, da kleči angel ob njem in moli ž njim ter prosi odpuščanja za veliki greh.

In ta dobra Angelica je ž njim mati! Kri njegove krvi bo iž nje rojeno. Vedel je: ljubezen bo rodila otroka, ki ga je ljubezen spočela. Tudi od njegove strani. Zato ima Marija prav: njegova sveta dolžnost je, da Angelico poroči, ji tako vrne čast in poplača njeno vdano ljubezen. O, pazil bo nase, na svoje srce, na splašene strasti, kakor na punčico v očesu!

Solnce se je dvigalo više in više. Začutil je žejo in glad, konja sta postajala nemirna. Vstal je in pričel nalagati drva na voz. Upehal se je pri delu, da mu je pot lil curkoma po obrazu in životu. Brž je bil voz naložen. Konja sta nemirno kopala tla pod seboj in besno otepavala z repi. Ulomil si je bukovo vejo, da jima je odganjal nadležni mrčes.

Švignil je z bičem, konja sta potegnila, da je zaškripal voz. Težko je bil naložen in sunkoma sta vlekla konja. Moral ju je naganjati z bičem, ker sta preveč postajala. Navzdol je šlo laže. Še oni hudi klanec pred robom gozda, pa bo dobro.

A ni šlo. Konja sta se upirala v tla z vsemi močmi, a nista potegnila. Ej, da ni vzel rjavcev s seboj! Ona dva bi bila speljala še enkrat toliko. Tepel je z bičem, vpil, a ni šlo, pa ni šlo dalje. Odložiti pa ni hotel niti polena. Nekaj časa je tepel, bil in kričal, a ko voz le ni prišel naprej, je jezen izpregel konje, pustil voz, kjer je ostal in odgnal domov. Že davno je odzvonilo poldne.

Pojužinal je, opravil tu pa tam malenkost po dvorišču in v hlevu, a proti večeru je vzel rjavce in šel ž njima, da potegne voz domov. Oče niti ni vedel, kdaj je odšel, nikdo domačih ga ni videl.

Prignal je do voza, vpregel: pa sta se uprla konja in potegnila. Potrepljal je desnega po glavi in sunkoma je šlo dalje, a šlo je vendarle. Že so bili blizu vrha. Še malo, pa bo končana težka pot. Tu obstane levi konj in noče dalje. Jernej udari z bičem preko desnega nanj, ta pa prednji nogi kvišku in voz zdrsne nazaj.

»Hi, pram, počakaj, za vraga!« kriči Jernej in udari divje po konjih, a bilo je že prepozno. Voz je drsel nazaj, najprej polagoma, a nato vedno hitreje. Naenkrat počijo stremena pri levem konju. Jernej odškoči, prileti s hrbtom ob velikansko bukev ob poti, v tem pa vrže voz kvišku sprožena teža na desno in pritisne Jerneja z vso silo ob deblo. Niti jekniti ni utegnil. Zahreščalo je in počilo, oproščeni konj je zdirjal proti vrhu, Jernej pa se je zgrudil z razbito lobanjo in pretisnjenimi prsi ob deblu. Voz je zdrčal nazaj s strašno silo, a na ovinku se je prevrnil in ječaje zgrmel v jarek pod potjo. Konj je z zlomljeno nogo obležal pri prelomljeni ojnici.

Tako jih je dobil Peterček, ki se je vračal z loncem borovnic od bire. Popustil je lonec, stopil k Jerneju in poslušal, če je še živ. Potem jo je ubral glasno klicajoč na pomoč proti vasi, kjer je srečal Marijo. In ko se je zmračilo, so štirje možje prinesli mrtvega Jerneja domov in ga položili na mrtvaški oder. - - -

Zdravnik, ki je prihitel iz Kamnika in preiskal nezavestno Angelico, je zmajeval z glavo. Mati je odhitela v lekarno, oče je odšel v hlev, da opravi živino. Tedaj je zdravnik povedal Mariji na njeno vprašanje, da ni upanja za Angelico. Morda še par dni, je dejal, morda niti ne. Ni pomoči zanjo. Marija je svetovala bolnišnico. Nič ne pomaga, je zatrdil zdravnik. Preden jo pripeljejo doli, bo mrtva. Doma pa zna preživeti par dni, četudi k zavesti ne bo več prišla.

Mati je prišla iz mesta, zdravnik je odšel. Še krepka je odšla mati v mesto, a vrnila se je onemogla starka, ki je komaj prestavljala noge. In ko je videla Marijo vso skrbno ob bolniški postelji, je odšla v kuhinjo, da pripravi večerjo. Ni mogla gledati trpljenja svoje edinke, svoje zadnje ...

Prišel je oče iz hleva. Obstal je ob postelji in nemo strmel na umirajočo hčer. Ni rekel besedice, a oči so plavale v solzah. Po licu mu ni spolzela niti ena. Kakor je nemo prišel, se je obrnil, sedel za peč in z rožnim vencem v roki obsedel.

Tiho je bilo v sobi. Slišalo se je samo tiktakanje ure in Angeličino težko dihanje. Marija je sedela na stolu ob postelji in zdaj pa zdaj menjala mrzli obkladek na Angeličini vroči glavi. Zdravnik ji je dejal, da bo noč huda in da naj bo na vse pripravljena. Bo li vzdržala, ko sama komaj stoji na nogah? Očetu in materi pa niti besedice ni hotela reči o preteči smrtni nevarnosti. Samo materi je poslala domov s poročilom, da je nocoj ne bo domov in da naj dekle vse opravijo. Kako li bi mogla biti doma, ko pa Angelica tukaj toliko trpi!

Mati so prinesli večerjo, a nihče se je ni dotaknil. Po večerji je kmalu poslala Marija mater in očeta spat, češ, da bo že sama opravila pri Angelici. Kadar bo pa zaspana, bo pa že poklicala mater, da jo zamenja, je dejala. In stara dva sta odšla v kamro. A še opolnoči je slišala Marija ihteti ubogo mater in oče je stokal, kakor bi mu mora tlačila prsi.

Marija je ostala sama samcata pri Angelici. V možganih ji je vrtalo in vse v njej je kričalo od bolečine in žalosti. Misli niso vedele ne kod, ne kam. Ali naj bo to plačilo za žrtev in skrb? Mar li Mati božja tako plačuje molitev svojega otroka, tako vrača žrtve, ki jih je prestala za vse besede: blagor jim, ki so čistega srca? Angelici je bolje: nič ne ve, nič ne čuti, ne bolečine, ne skelečih misli, ne vrtanja v možganih. Hipoma jo je udarilo, pa je prestala vso muko, vse, kar Marijo šele čaka. In Jernej, ubogi Jernej! Zdaj, ko se je odločil, da popravi, kar je zagrešil, da se vrne na pravo pot: zdaj je po njem! Marija, ali tako izpolnjuješ svoje obete: še nikdar ni bilo slišati, da bi bila koga zapustila, ki je pod Tvoje varstvo pribežal?

Takrat se je zgenila Marija tam v kotu nad mizo. Drobni plamenček pred njo je vztrepetal in v njegovem sijaju se je zdelo obupujoči deklici, da ji je Mati zažugala s prstom. Planila je pod trepetajočo lučco in kakor ta drobni plamenček, je vztrepetalo njeno do smrti ranjeno in izmučeno srce. Klecnila je na kolena in vroče solze so ji ko reka lile po licih. Šiloma dušena in zadržana bolečina se je v solze oprostila. O, velika je ta bolečina, ker so solze tako vroče in tako obilno teko. Glej, Marija, tvoja Mati ti ni vrnila milo za drago, niti te kaznovala za tvoj malodušni dvom! Dala ti je v solzah utehe. Kakor da kleči rajnki materi pred nogami in ji v naročje joče neizmerno gorje, je bilo Mariji. Ni mogla izustiti niti besedice, ali čutila je, da ji nema molitev vre iz srca, kakor bi se bile odprle vse zatvornice in bi se bila vsa bridkost in groza in gorje zadnjih dni spremenilo v ihtečo molitev, ki zdaj lije in lije iz srca, da je noče biti konca. Kako je sladko, kadar joče onemoglo srce in suje iz sebe vse dolgo zadrževano bridko in trpko. Človek je ves eno samo čuvstvo: ne čuti telesa, ne bolečine, ne razbijanja razbičanega srca; kaj je pravzaprav ž njim, ne ve; samo to čuti, da gre iž njega silno težko breme, da se v njem vse trga in drvi nekam globoko, nekam v neznansko daljavo, v neznano globočino. In ne ve, je-li živ, je-li mrtev; spi, ali bdi. In tiho teko solze in ž njimi bolečina in groza in trpljenje in bridkost. S solzami teko ure in so kakor rdeče rože, kadar jih rosa zjutraj umije in solnce posije nanje z velikimi jutranjimi očmi. Kakor sveže umite rane, kakor škrlatno rdeče rože so te ure ...

Tako so tekle nočne ure, tako teklo gorje iz Marijinega srca božji Materi v naročje, v njeno dušo pa je curljala milost in tolažba in pomoč. O, nisi zastonj Pomočnica kristjanov, ti Mati božja! Ni zaman prošnja k Tvojemu materinskemu srcu, kajti: večno je usmiljenje Gospodovo in Ti si bila njegova mati, ki si iz usmiljenja Usmiljenje rodila! In svojih otrok ne zapustiš, ki se k Tebi zatekajo, ki se Tvoji priprošnji priporočajo. Za vse skrbiš, niti enega, niti najmanjšega, najnevrednejšega ne pozabiš. Kako bi bila zapustila ubogo Marijo, ko se je njeni prisrčni molitvi pridružila še rajnka mati s povzdignjenima rokama. Saj je Tvoje srce usmiljeno za vsa materinska srca, Tvoji roki dobri in sladki za vse materine roke, Tvoje oči mile za milijone oči zemskih mater! Ker si Ti tudi materam mati!

Marijine solze so usahnile in sladek mir jo je prevzel, ki mu ni imena. Kakor tisti hip je tak mir, ko se osuje razcvela roža in njeni listi padejo na zemljo: tako je svečano tiho in vse s cvetnimi listi posejano v človekovi duši. Ali kakor pri sv. maši pri povzdigovanju: ko vsa cerkev v pobožnosti drhti s sklonjeno glavo in prisluškuje utripanju božjega Srca v sveti hostiji in neslišnim udarcem krvavih kapelj, ki kapljajo druga za drugo v odrešenje vsega človeštva na rdečo prst Kalvarije.

A v ta mir je udaril Angeličin krik kakor raketa v nočno tišino poletne noči.

»Jezus, Jernej, Jernej!«

Marija je planila k postelji.

»Vidiš, Jernej, otroka, vidiš? Se ti nič ne smili, ubožec, ki prosi za očeta? Na vzemi ga, ne kolni ga, ne kolni!«

In planila je kvišku, da bi mu zalučala drobno dete v obraz.

»Kam greš, počakaj, počakaj! — Vidiš, Angelica sem, tvoja Angelica!« 

Marija jo je komaj obdržala na postelji.

»Jernej, kako si lep!« se je razblažilo trpeče, v krču trepetajoče lice.

»Kajne, da imaš rad Angelico, svojo malo Angelico? In otroka tudi? Vidiš, punčika je, Marija. In čisto Mariji je podobna.«

Spet se ji je skremžil obraz in vnovič se je pognala kvišku.

»Pusti ga, Marija, pusti mi Jerneja! Saj je moj! Čemu mi ga kradeš? Ni tvoj! Jaz sem mati otrokova, ne ti, hinavka! Tako si me nalagala! Da je tvoj otrok, praviš? Saj nisi bila Jernejeva nikoli! — Ali si bila? — No, povej? — — O, sram te bodi, svetnica hinavska!« 

Mariji se je trgalo srce v tisoč koscev.

»Angelica, saj sem jaz pri tebi, bodi mirna. Lezi nazaj in zaspi, da se pozdraviš!«

Splašeno so jo pogledale velike črne Angeličine oči, kakor bi jo hotele pribiti na križ.

»Ti si to, Jernej, praviš? O, Jerneja ni pri meni več. Jernej je šel drugam, k Mariji. Zibelko tešeta za otroka, ki sta ga meni ukradla. — Ker Marija je svetnica, veš, Jernej! O, Marija bo že nama pomagala. Glej, kako pestuje malo Marijico! Ali je Jernejček? — Veš, hotela je, naj bi bil Jernejček, kakor ti, moj Jernej. In pravi, da je ves tebi podoben. Vidiš, tako gleda, kakor ti, kadar si dober z menoj!«

Omahnila je nazaj in onemogla lovila sapo.

Mariji se je izvil iz prsi težak vzdih. Kako je bilo hudo, komaj je zmogla. Pričela ji je obnavljati mrzle obkladke. In bolnica se je nekoliko pomirila. Mati so prišli povprašat, če je že zaspala in priganjali Marijo, naj gre spat. A ni hotela. Kar spat naj gredo nazaj, jim je rekla, ona da ni nič zaspana.

In spet je slonela sama ob Angeličini postelji in prisluškovala težkemu dihanju. A vmes so ji silile v glavo Angeličine besede iz vročice in se ji gnetle v klopčič, ki se je zdaj zdaj zvil v možganih, razpočil z vso silo in se vnovič pričel metati in zvijati: kakor večno vreteno. In kakor noži, ki vrtajo v kost, da škriplje in drob razjeda njihovo škripanje in škrtanje jekla ob kost.

Pa je vnovič vrglo Angelico kvišku; z razprtimi očmi je strmela v Marijo. In se je utrgalo iz nje:

»O, kako si krvav, Jernej! Zapri usta, zapri, kri ti teče. Čakaj, obvežem te! — Pusti, Marija, čemu trgaš obvezo z glave? Ali bi rada, da bi umrl? O, seveda, ne privoščiš ga meni, hinavka! — Ti, ti si ga umorila, ti, morivka, ti si ga ubila, ti, ubijavka!«

Kazala je nanjo z iztegnjeno roko, ki je gorela, da je stegnjeni kazalec žarel od vročine.

Marija je zaihtela. Glasno, ker je bila bolečina prehuda, četudi jo je vročična usekala v srce. Vrgla se je na Angelico z vso težo telesa in rvali ste se po postelji med krikom in jokom. Marija jo je ujela z roko za usta in jih tiščala z vso silo, da kletve niso mogle razločno padati ji v lice, ampak so utrnile same v sebi. Nakrat je Angelica utihnila, odnehala in pričela mirneje dihati, ležeča vznak na blazini. Kakor bi bila izkričala vso svojo notranjost in bi bila zdaj prazna v sebi, tako prazna, ko cerkev o polnoči, ko samo klopi škripaje šepetajo.

Marija pa je zdrknila ob postelji na koleni in ni več vedela, kaj je ž njo, ne, kaj je z Angelico: zvita in sključena sama vase, kakor črv, ako ga pohodiš z neusmiljeno peto!

Z velikim naporom sta oče in mati priklicala Marijo z onega sveta nazaj v življenje. Zaužiti ni hotela ničesar, niti kapljice čaja ne. Ko je v ogledalu zapazila osivele lase, ji je mrzla tresavica stresla ves život. Poprosila je mater za ruto, jo pokrila in zadaj privezala, da se niso videli sivi lasje izpod nje in odšla z omahujočimi koraki. Na pragu pa je naročila, naj jo pokličejo, kadar bo sila. Saj bo doma.

Odšla je, a ne domov. Pot jo je vodila v cerkev k prvi sv. maši. Pred mašo je pokleknila v spovednico in do konca maše je ni bilo venkaj. Ko pa je prišla v klop, je bil njej obraz obraz svetnice. Šla je k obhajilni mizi, za njo pa je iz spovednice zrlo oko dušnega pastirja, ki mu je s spovedjo ukradla spanec cele vrste noči.

Po sv. obhajilu je ostala v cerkvi še dolgo uro. Klečala je pred oltarjem Brezmadežne in bila je poosebljena molitev. Ko se je dvignila in odšla po sredi cerkve, je bil njen obraz miren ko marmornat kip. A mir, ki ji je ležal na obrazu, je bil sladak mir. — Ni šla domov. O, še ni prehodila vsega križevega pota. Še jo je čakala enajsta postaja: da bo na križ pribito srce, dozdaj šele razbičano in s trnjem kronano in pod težo križevo poteptano. Zato si je šla moči iskat h Križanemu in njegovi Materi.

Stopila je v Jernejev dom in k njemu v sobo, ki ga je ljubila vse življenje in ki je zdaj mrtev. Kakor nevesta z drugega sveta k mrtvemu ženinu.

Pokropila je in stopila bliže krsti. Ni si upala pogledati mrtvemu v obraz takoj. Ljubeče je romalo oko od mrtvih nog do prsi, kjer je počivalo srce, ki je včeraj še tako ljubilo, danes pa se ne zmeni ne za ljubezen, ne za bolečino, ne za sladkost, ne za pohojena srca. Zmolila je češčenomarijo, preden si je upala pogledati mrtvi obraz. Zgodilo se je. In glej: obraz je bil kakor živ, samo neizrečeno bled. Celo smehljaj je trepetal na njem, kakor bi ga bila smrt poljubila z nasmehom ljubezni. Okrog bledega obraza se je vila krvava obveza: bel cvet z rdečim vencem.

Sklonila se je k mrzlemu, smehljajočemu obrazu. Oči, te oči, ki so včasih tako gorko zrle v njene, so zaprte. A kakor da jo gledajo skozi veke, se ji vidi. In da jo prosijo, naj moli zanje, ji je. Glej ustnice: samo enkrat v življenju so jo poljubile, četudi so od mladosti dalje hrepenele po njenih poljubih. Zdaj ni več nevarnosti za čisto dušo, ni se več treba bati za belo lilijo: sklonila se je k njim in v poljub so zaživele mlade ustnice, v poljub ljubezni.

Ali ni mrtvi Jernej vztrepetal pri tem poljubu? Ne, ni! Saj ni bil vroč, da bi oživljal. A gorak je bil; saj je bila v njem vsa ljubezen, ki je v žrtvovanju in čistosti zrastla v neizrečenost.

In še je šla z roko po mrzlem Jernejevem obrazu in mrzel pot jo je spreletel: kako je mrzel! Ko sta se otroka rvala in podila, ni bil tak. Živa roža je bil. Zdaj pa je kakor voščeno cvetje. Prijela ga je za roki, ki sta križ oklepali. Tedaj je zapazila, da je trak, ki sta bili roki ž njim povezani, krvav. Kri na njem je bila še kakor sveža. Iz rane na roki je pritekla. Marija si je segla v nedrije, vzela iz čipk na prsih rdeč trak, ki je bil vpeljan vanje v okras, odvezala od rok okrvavljen trak, ga skrila v nedriji na srce in roki prevezala s svojim rdečim trakom. Pokleknila je ob krsti do smrti izmučena, segla kakor vročična v nedrije, izvlekla iz njih z Jernejevo krvjo napojen trak in si ga pritisnila na ustnice ter ga poljubovala dolgo, dolgo. Nato ga je zopet skrila v varno zavetišče.

V mrtvaško sobo je stopil Jernejev oče. Pokleknil je brez besede k Mariji; naslonil nanjo sivo glavo in zaihtel kakor otrok na glas. Zajokala je tudi Marija in dvoje strtih src se je tisti trenutek združilo v eno solzo z vezjo, ki ne popusti nikdar. Ko se je oče dvignil, se je Mariji premaknila ruta na glavi in izpod nje so se vsuli sivi lasje. Stari je ostrmel, a ni rekel besede. Sklonil se je v bridkosti za njegovim pinom osivelim lasem in jih poljubil pobožno, kakor bi svetnikove svetinje poljuboval. - - -

Ko se je po kosilu pripravljala Marija, da obišče Angelico, je prihitela mala Hanca vsa v sapi.

»Marija, brž pojdi, Angelica umira!«

Ni utegnila Marija niti rute vzeti s seboj. Stekla je po vasi in se ni ozrla, četudi so vaščani klicali za njo, kaj je z njenimi lasmi. A mesto nje jim je odgovarjala Urša, ki je zvedela novico pri Angeličini materi.

Angelica je res umirala. Strašno težko se je poslavljala njena duša od ljudi, ki jih je tolikanj ljubila. Četudi je hitela v objem mrtvemu ženinu, ki jo je že čakal. K zavesti ni prišla niti za trenutek. Ko je vstopila Marija, so ji svetili, Rezika je molila naprej za srečno smrt.

Marija je stopila k umirajoči. Kakor bi bila Angelica vedela, kdo stoji ob njeni postelji, je odprla oči. In kakor bi bile čakale le še Marije, je v tem hipu izdihnila.

Zajokala je mati, zajokal oče, zaihteli so vsi navzoči, samo Marija ni imela nobene solze več. Preveč so ji lile nocoj ponoči in davi ob Jernejevemu očetu. Sklonila se je k Angelici in je storila zadnje dobro: zatisnila ji je oči; nato pa je pokleknila in sklenila roke k molitvi.

Skozi okno je posvetilo solnce in vrglo šop zlatih žarkov preko sivih Marijinih las na mrtvo Angelico. Iz zvonika pa se je oglasil navček in povedal vaščanom, da je Angelica umrla.

Osmo poglavje: Roža Marija.[uredi]

Zajokali so zvonovi, ko so dvignili mrtvega Jerneja in ga nesli iz hiše proti cerkvi ter dalje na pokopališče. Droban dež je pršil, da je žalost še težje legla na srce pogrebcev, se še bolj globoko zarezala v žalostna srca. Kako težek je bil mrtvi Jernej! Nosili so ga štirje fantje, visoki ko gora in krepki ko hrastje. Ali bela krsta je tiščala kakor kamen na njihova pleča. Ni čuda! Nesli so svojega prvega, najgoršega, najveljavnejšega!

In dekleta so stopala za krsto kot uvele rože. Kakor bi jim bil vihar raztrgal cvetje na cvetnih glavicah, so se videle v sprevodu. Prva med njimi je šla Marija. O, kako je bila lepa in čista med njimi v črni obleki. Na glavi je imela črno ruto, izpod nje pa so bleščali sivi lasje in kakor dragocen okvir okrožali plemeniti voščenobeli obraz. Oči, modre ko nebo v maju, so podrhtevale v nemi bolečini; a solze ni bilo v njih. Samo tiha žgoča bol, ki ruje na znotraj kakor bi vrtali zobje in suvali po mesu in drobovju.

Ni mogla moliti z drugimi glasno. Ustnice je pač premikala, a molitve ni bilo iz srca. Čudno je bilo v njenem srcu. Kakor brezkrajna neizmerna puščava, vsa pokrita s peskom, brez živega bitja, prazna, brezglasna kakor molk in težki svinčeni oblaki nad njo, oblaki, ki groze z nemo težo, da se vsak hip odtrgajo, padejo raz nebesni svod in s črno pezo preplavijo brezmejno puščavo. Tako je bilo v njenem srcu. O, da bi vsaj blisk udaril iz teh težkih, črnih oblakov v srcu! Da bi se vsaj kapljica strašne teže odločila od grozeče mase in padla v neskončno, suho peščevje! A ni hotelo biti ne bliska, ne kapljice iz črnih, črnih oblakov!

Kako se naglo bližajo pokopališču! Oj, da bi smela takole hoditi za mrtvim Jernejem, hodila bi vedno, ker bi vedela, da hodi za njim, četudi prepričana, da ga nikdar ne dojde. A v srcu bi le živela drobcena iskrica upanja, da pride enkrat do njega in vsaj roko položi na belo krsto. A črna postelja, ki ga bodo vanjo položili črni fantje, je tako blizu! Z vsakim korakom bliže!

Že so prvi zavili s križem skozi vrata. Ustavljal se ji je korak, v nogah ji je ležalo kakor svinec in mukoma jih je mehanično prestavljala: desno, levo, desno, levo ... V obraz ji je pršil drobni dež in jo zbadal kakor z drobnimi ostrimi iglicami zdaj v lice, zdaj na veke, zdaj v čelo, zdaj na ustnice, naprej, kar naprej, kakor bi tiktakala pod kožo neizmerno drobna srca ...

Ko je stala ob grobu in so polagali krsto vanj, ji je, čudo, zatrepetal v ušesu Jernejev krik iz onega večera, ko mu je tam ob gozdu povedala, kako je z Angelico. Prav tiho ji je pelo v ušesu, kakor dalen odmev! Videla je proseči, za njo iztegnjeni roki, ki ste jo hoteli potegniti nazaj, k sebi v objem, da je nikdar več ne izpustita! Kako je jekleno zvenel klic: Marija! v ušesih in se mrzlo in votlo odbijal v srcu. In kako ste bleščali v temo iztegnjeni roki: dve krvavordeči kači, ki sikate proti njej, kakor bi se ji hoteli zagristi v srce!

Zamolklo je udarila prva kepa prsti na krsto. Njeno srce se je v krču odzvalo votlemu udarcu. Iz obraza ji je izginila zadnja senca življenja in veke so ji padle težko na oči. Začutila je, da je zdaj konec njenih moči: črno brezdanje brezno je zazijalo pred njo in krvave pošasti so se ji rogale iz njega. Krčevito se je oprijela križa, ki je stala ob njem. Čutila je, da je njena roka bolj mrzla ko železo. Nohti v prosti roki so se zajedli v meso kakor kremplji tigrovi v vrat mlade živali.

Takrat ji je udarila v srce župnikova molitev: Molimo za dušo rajnkega Jerneja ... Vzravnala se je, da je počilo nekje v hrbtenici in v prsih zajokalo od bolečine, zobje so se ujedli v spodnjo ustnico, da je kaplja krvi pordečila bledo rdečino. Kakor jeklen zapah ji je padlo na srce in ni dalo bolečini izhoda. A ni mogla z besedo za župnikom, samo misel je drhtela ž njim. Kakor žitno polje, ki hoče za vetrom, a se prikovano v zemljo samo maje ž njim in za njim.

Župnik je odmolil, blagoslovil rajnkega, pogrebce in mrtve na pokopališču in odšel. Ž njim večina ljudi, ko so še zadnjič pokropili mrtvega Jernejia. Tudi nebo ga je pokropilo. Milijoni kapljic so se vsuli v odprti grob. Kakor bi hotelo usmiljeno nebo razmehčati trdo zemljo, da bo sladko in rahlo spal v nji mrtvi Jernej, da ga ne bo prst preveč tiščala in dušila.

Marija pa je čakala, da je zadnja pokropila svojega Jerneja. Ni ga blagoslovila ne z besedo, ne z mislijo, samo v srcu je ihtelo: Jernej, Jernej! Stopila je nazaj, da so mogli kopači zasuti gomilo. — Tudi ti so odšli. Stopil je k njej oče: »Marija, ali greva domov?« Odkimala je. Oče je stopil vstran in se ozrl po drugih grobovih. Ko je zagledal par korakov stran grob rajnke žene, je stopil tja. Da ni videl bolečine nesrečne hčere. In da je povedal z mislijo rajnki ženi, kako mu je hudo in jo poprosil, naj ona pomaga Mariji s priprošnjo ter tolaži njega in njo.

Marija je pokleknila v razmočeno prst in z obrazom udarila v šop cvetja na grobu. Jekleni zapahi na srcu so popustili in teža vek na očeh je odjenjala. Iz srca se je vlilo gorje in močilo belo mokro cvetje. Ali ne bodo rdeče zacvetele belocveteče vrtnice, prenasičene bolečine in krvavega trpljenja iz solz? Ali ne bo usahnilo živo, mlado cvetje v potoku gorja, ki je padalo nanj? Ne bo pozeblo v ledeni bridkosti?

O, Marija, ti žalostni cvet, ti roža trpljenja, kako te je priklonilo k tlom! Pretežko je udarilo po tebi, da bi zmoglo drobno stebelce strašno breme! Kakor trs te je upognilo, da te na dvoje razkolje in raztrga v tisoče koscev in drobcev. Nora beseda vročične blodnice ti je sivo pobarvala pšenične lase. In težka Jernejeva kri te je kakor slabotno bilko zlomila in vrgla ob tla. Tvoje zaupanje je kakor onemogla ptička z zlomljenimi peroti utonilo v morju bolečine. Tvoja vera je kakor kapljica splahnila v vetru Božje previdnosti in niti sledu ni o njej. Čemu si si naložila pretežko breme odpovedi in žrtve na šibki rameni, ki ne zmorete skalne peze gorja in rezočih sunkov bolečine? Mari bi bila ostala ponižna in plaha in se poprijela Jerneja z vso močjo ljubezni ter ga tako iztrgala iz krempljev usode! Pa bi bil ostal živ in si ne bi bil hodil iskat rdeče smrti v gozd! In bil bi tvoj! Živ in lep in mlad! Pa si z drzno roko posegla v premo pot usode, s predrzno mislijo hotela ustaviti kolo vrtečega se življenja. Čemu? Da ležiš zdaj na tleh kakor strt cvet, ti ponosna roža Marija! In ti je bilo toliko za to umrjočo trhlo telo, da si je Jernej iskal druge, ko si mu z deviško kretnjo zabranila vstop v tvoj cvetoči vrt? Kje je zdaj tvoje cvetje? Ali je ni razpršil vihar in raztrosil v vse vetrove, da ni sledu o njem? Sledila bi bila njegovemu klicu, pa bi se bilo bohotno razcvetelo tvoje cvetje in Jernej bi bil v rdeče vzcvetel, pa ne v kri, ampak v vročo, mlado ljubezen! In bi bila mogoče še drugo rožo iztrgala smrti iz objema, Angelico!

Pa je stopila v njeno srce kakor tiha molitev Brezmadežna in njene ustnice, kakor lilijin cvet, so ji pošepetale: Blagor jim, ki so čistega srca, ker bodo Boga gledali! Kakor beli narcisi so ji vrele besede iz ust in srce Marijino je zacvetelo v bel vrt lilij. Sredi med njimi pa je pognala rdeča vrtnica, škrlatno rdeča ko Jernejeva kri na traku okrog mrtvih rok: križana ljubezen, za druge bičana, za druge raztepena in na dvoje raztrgana in svetniški sijaj devištva je zagorel okrog krvavordečega cveta. Na dnu rdeče cvetne čaše pa so zacvetele kakor žive besede: Blagor jim, ki so čistega srca, ker bodo Boga gledale! - - -

Marija se je dvignila. Ne sunkoma; počasi in z gotovostjo. V očeh ni bilo solze. Niti ozrla se ni več na Jernejev grob. Stopila je k očetu in ga prijela za roko

»Kajne, oče, da je prav, da sem za Angelico kupila prostor na Jernejevi desni?«

»Prav, prav, Marija.«

»In tu, na levi njegovi, bom prosila gospoda župnika, naj prihranijo prostor zame, oče! Saj niste hudi?«

»Kaj bi mislila na smrt! Sem prej jaz na vrsti. Kje si mi odločila prostor?«

»Vi boste ob rajni mami. Da ne bodo sami. Saj bomo blizu skupaj. Samo dva groba bosta med menoj in mamo.«

Oče ni odvrnil besedice. »Saj bomo blizu skupaj,« mu je brnelo v ušesih. Kmalu? Ne bo dolgo čakal Marije, žena ne dolgo njega. Kmalu, kmalu bodo skupaj! Preveč je ognja v naših srcih, mu je odmevalo v duši.

Ko sta krenila mimo Jernejevega groba, se je grede Marija sklonila in iztrgala iz venca rdečo vrtnico ter jo zavila v robec. »Za spomin nanj!« je dejala.

* * *

Drugi dan so zvonovi jokali v jasen solnčen dan. Marija je zopet šla včerajšnjo pot. Nesli so mrtvo Angelico v grob. Preden so nosači zabili na krsto pokrov, je pristopila Marija in položila Angelici na prsi polovico okrvavljenega traku, ki ga je odvzela od Jernejevih rok: da bo tudi z Angelico Jernejeva kri, da bo nerojeni otrok spal z znakom očetovim. Na krsto je položila šopek iz samih živordečih vrtaic. Namesto Jerneja mrtvi nevesti in materi. Da bi z rdečim šopkom stopila Angelica pred Jerneja, ko se snideta na onem svetu. In da bi je še enkrat z rdečimi rožami prosila odpuščanja za Jernejev greh in za lastno krivdo: za oni poljub, ki je črno noč vrgel v črne Angeličine oči in ki je izsilil priznanje greha in sramote.

Ko so nosači dvignili Angelico in stopili ž njo preko domačega praga, je kakor včeraj, Marijo mrzlo spreletelo. A krčevito je stisnila v roki molek in pričela moliti glasno naprej. Do groba je molila s čvrstim glasom.

Nehote so se spogledali pogrebci, ko so obstali ob odprtem grobu pri Jernejevi gomili. In dekleta so zaihtela. Vedela so, da je Marija tako izbrala. Videla se jim je svetnica, ker je za mrtve skrbela kakor za žive. Vedeli pa niso, da je preskrbela tudi sebi prostor, kadar pride njena ura. Tudi njo bodo položili poleg Jerneja. Da bodo vse tri rože skupaj: dve rdeči in ena bela. V duhu je že gledala Marija sebe kakor je danes Angelica in si je zaželela, da bi bilo to že jutri, ne, že danes. Pa videlo se ji je, da je Brezmadežna odločila drugače. Dolga je še njena pot, neizrečeno dolga, kupi ostrega kamenja so na njej in bolečine cele grmade in stiske in težav. V duši pa ni bilo strahu: Brezmadežna je ž njo in ob njeni roki bo varno prehodila tudi to težavno pot.

Marija je počakala, da so odšli vsi drugi domov. Potem šele je kropila Angelico. Nato je pokleknila na toplo zemljo in sama samcata je pričela moliti za rajno Angelico. Oj, vročo, prisrčno molitev; molitev, ki je prosila in kričala v oblake, molitev, ki se je prerila pred božji tron, pred obličje Sina Nje, ki ji je tako dobra Mati. Prosila je Njo, naj odpusti Angelici in ji ne šteje greha več v zlo, prosila, naj bo Njen Sin milosten prijateljici, naj je ne zavrže izpred obličja svojega. Da bodo vsi trije enkrat skupaj. Kakor dve sestri z bratom. In ž njimi najmlajši, nebogljenček nerojeni. Še je prosila: zase, da pride kmalu za Angelico in Jernejem. In da bi pot, ki jo še čaka, hodila varno, s trdnim korakom, z vernim srcem, s čisto dušo.

Odšla je še na materin grob in je prosila priprošnje. Tudi za očeta: da bi ji bil oče do njene smrti, ne ona njemu hči do njegove. Ker ji bo tako laže in lepše.

Poškropila je materin grob in odhajaje se je mimogrede ko včeraj sklonila nad Angeličin grob in segla po belem cvetu iz venca. Za spomin na Angelico. Ob Jernejevem grobu je postala. Eno noč je že presanjal v zemlji. Kako mu je? Je v mislih pri njej? O, zdaj Angelico sprejema v nebesih in otroka. Ne utegne misliti nanjo. — Morda pa so vsi trije že skupaj in gledajo doli nanjo, ki je sama ostala? Nehote je dvignila glavo in se ozrla k nebesu. Solnce jo je s smehom pozdravilo iz oči v oči.

* * *

Tiho je tekel Mariji čas v delu in molitvi. Živela je sama zase, za očeta, v spominih, za rodno zemljo. Kakor mravlja je bila marljiva. Vedela je: delo in trud in molitev ž njimi odbijajo druge skrbe in najlažje se v njih pozabi bolečine in bridkosti. Oglašati so se pričeli snubci od blizu in daleč. Všeč jim je bila Marija, pridna in zvesta ter edina hči bogatega posestnika.

Marija pa je odklonila vsakega mirno in dostojno, a odločno. Drug za drugim so odhajali žalostni, ker jim je je bilo žal. Oče ji je dostikrat dejal:

»Marija, ne bodi taka; izberi si enega. Glej, jaz sem star in nadložen, ne bom več dolgo. Sama ne boš zmogla vsega. Posestvo je preveliko, skrbi zanj pretežke za ženska ramena. Saj vidiš, s posli je križ, s tujimi ljudmi, ki le za denar delajo, gospodarja jim ni mar.«

»Bom že,« je redno odgovarjala Marija. - »Posli so dobri z menoj in radi delajo. Vi pa tudi še ne boste kmalu umrli; trdni ste še in krepki, pri delu se vam nič ne poznajo križi in leta.«

»A ko me ne bo, kako boš?«

»Bom že, oče. Glejte, pomočnico imam!« In je pokazala s pogledom na Marijo, Pomočnico kristjanov v kotu nad mizo.

Očetu pa ni dala skrb za hišo miru. Premišljeval je semtertja. Lepega dne pa je stopil k župniku v župnišče.

»Kaj bo dobrega, oče?«

»Kaj bi? Za Marijo me je skrb. Sama bo, kadar umrem. In dolgo ne bom več. Prihajajo in se ponujajo, dobri in pridni in pošteni, a vsakega odbije, noče nobenega. Dajte, gospod župnik, spregovorite vi ž njo, da bom miren in si ne bom kdaj očital: premalo si se pobrigal, prehitro popustil!«

»Težka reč je to, oče! Marija je pametna za naju oba in bolje ve, kaj dela, ko midva zase. Toda, poskusiti hočem. Recite ji, naj se o priliki oglasi pri meni.«

Potolažen je odšel oče. Gospod župnik so preudaren mož in ga niso zavrnili naravnost. Prav je bilo, da je stopil k njim. Morda si Marija premisli, pa bi vse laže in rajše umrl; tako pa ga je skrb, kaj bo ž njo, kadar zamre; v miru ne bi mogel umreti.

Sporočil je Mariji župnikovo naročilo. Vedela je takoj, kaj ji imajo gospod župnik povedati. Že drugi dan je odšla k njim, da bodo oče bolj mirni in je ne bodo več nadlegovali s svojo brigo in skrbjo.

»Vidiš, Marija, oče so bili včeraj pri meni in so mi potožili, da se ne maraš možiti. Skrbi jih, kaj bo s teboj, ko umro in te samo puste. Ali bi jim ne mogla spolniti vroče želje in si izbrati moža, ki bo dober in pošten. Saj ti je gotovo kateri všeč, kako, ali ne, Marija?«

»Ne morem, gospod župnik. Preveč sem ljubila, veste, saj ste moj spovednik; in samo enega sem ljubila in ga še ljubim, četudi sem se mu odrekla, ker je druga imela nanj večjo pravico od mene. Drugega ne bi mogla vzljubiti!«

»Saj ga boš sčasoma pozabila, Marija. Glej, tudi drugi so dobri in pridni in rad te bo imel, kogarkoli si izbereš. Vem dobro, sami mi povedo.«

»Vem, gospod župnik, tudi jaz. Toda Jernej je bil samo eden in ta je mrtev!«

»Pa bi vendar očetu na ljubo storila to. Tako so dobri in tako v skrbeh zate. Ne bodo mogli mirno umreti, ako jim ne spolniš edine želje. Ne moreš biti taka z očetom!«

»Težko mi bo, gospod župnik, ako bom užalila očeta. Ali ne morem, ne smem drugače. Duhovnik ste, gospod župnik in veste, da je prisega sveta stvar.«

»O, sveta, ker ji je priča živi Bog!«

»Vidite, gospod župnik, prisege ne smemo prelomiti, nas učite v cerkvi. Tisti dan, ko ste pokopali Jerneja, sem na njegovem grobu sveto prisegla Brezmadežni, da ostanem do groba samo njena, čista in nedotaknjena. Za pokoro za Jernejev in Angeličin greh, v spravo za moje grehe. Prisegla sem tako in prisego bom držala, ker je z menoj Brezmadežna, ki mi bo stala ob strani!«

»Marija, nič več te ne silim. Povem in razložim očetu. Počasi se bodo že vdali v usodo in božjo voljo.«

»Hvaležna vam bom za to, gospod župnik. Pa še zase vas prosim: molite zame, da zmorem, kar sem si naložila!«

»Bom, Marija! Ostani taka, kot si zdaj, Marija; počasi se boš privadila živeti sama kot gospodar. Samo glej, da se vsemu priučiš, česar je za gospodarstvo treba. Ko bodo oče videli, da znaš ravnati s posestvom, se bodo umirili. — Bog s teboj, Marija. Kadar boš pa rabila sveta, pa veš, kje sem doma.«

Že davno je zginila za ovinkom, ko je župnik še vedno gledal za njo. Vredno je biti duhovnik, ako imaš v fari vsaj eno Marijo, mu je vrelo po glavi. Šel je in pokleknil pred Križanega, ki mu je bil potožil že toliko rdečih skrbi, da se mu zahvali, ker ga je bil poklical v svoj vinograd ravno v ta kraj, ki je pognal žlahtno mladiko: rožo Marijo! —

Ko je župnik razložil Marijinemu očetu, kako in kaj je z Marijo, je bil stari Hribar začetkoma silno žalosten in potrt. Po večkratnem župnikovem pojasnjevanju in prigovarjanju, videč, da mu Marija s pametnim ravnanjem, odločno voljo in krepkim delom zaleže za sina, ki se mu ni rodil, se je vdal v voljo božjo in Marijino. In tudi snubci, ki so se kar vrstili na Marijinem domu, so uvideli brezuspešno svojo nadležnost in so odnehali.

Tako si je Marija s pomočjo Brezmadežne izvojevala svojo voljo in svoj mir. Ničesar si ni bolj želela, ko miru. Trpljenja in bridkosti je bilo že dovolj! Čemu se navezavati na druge ljudi in nehote povzročati sebi in njim žalost in bridkost? Dovolj je bilo družbe z očetom, posli in župnikom. Pa z rožami je znala govoriti, kadar ji je bilo dolgčas in ko je tesnoba objela skruseno srce; in z drevjem v gozdu in s pticami, z živaljo v hlevu. Vsako nedeljo in vsak praznik pa si je naložila polno naročje cvetja in odhitela ž njim na pokopališče k svojim najdražjim. Tam je presedela in molila cele ure. In vedno se je potolažena vračala domov nazaj v svoje delo in domače skrbi.

In nekega dne je pokopala tudi očeta. Trdo jo je udarilo, pa bila je pripravljena na udarec, ker je oče bolehal dalje časa, četudi ni legel, dokler mu niso ročaji pluga spolzeli iz rok. Ob bolniški postelji očetovi je živela Marija dvoje življenje: za očeta eno in za posestvo drugo. Vsi so se čudili, kako je zmogla toliko skrbi in napora, ko včasih, posebno proti koncu očetove bolezni, cele noči ni legla v posteljo. Ob očetovi postelji sede je za urico zadremala. Nazadnje je uvidel župnik, da je že tudi za Marijo napora preveč. Poslal ji je svojo sestro, ki ji je pomagala v hiši, za posestvo pa je naprosil starega Jernejevega očeta, da je semtertja pogledal po prilikah in neprilikah na njem.

Tudi to je minulo. Pokopala je očeta, kakor prej mater, Jerneja in Angelico. Ostala je sama samcata. Ž njo pa Brezmadežna, ki je ni zapustila niti trenutek. Ž njeno pomočjo je oskrbovala vse; posestvo je uspevalo bolje, kakor pod očetovim skrbnim očesom. In kljub temu ni pozabila nikogar, ne ubogih, potrebnih, ne cerkve, ne bližnjih. Saj ga ni imela, ki bi mu morala kaj zapustiti. Nikdo ni odšel od njene hiše brez tolažbe; pa naj je bila potreba dušna ali telesna, pri Mariji je bilo gotovo pomoči zanj. Ob nedeljah, ko je prihajala iz klopi k obhajilni mizi mirno in pobožno, mlada še, krepka in postavna — izza rute so ji gledali sivi lasje — je vedno staremu župniku vztrepetala v rokaih sveta hostija. V duši mu je podrhtevalo, ko je tiho govoril, polagaje sveto hostijo Mariji v usta: accipe, anima candida ... !

Bilo je ob novi obletnici Jernejeve in Angeličine smrti. Ta dva dneva je Marija preživela v spominu nanju, predvsem na Jerneja. Pred podobo je prižgala še eno luč, ki naj gori za njuni duši. Bili so zanjo praznik ti spominski dnevi na zunaj, a še bolj v duši. Že zarana je pričela nabirati rož, ne samo doma, po vsej vasi jih je iskala. Samih temnordečih vrtnic in nageljev. Naredila je dvoje šopkov: za Jerneja enega in drugega za Angelico. Proti večeru se je pražnje oblekla, vzela šopka in odšla na pokopališče.

Tam na zapadu so v rdeči luči goreli Grintovec, Brana, Planjava, Velika planina. In tam daleč, daleč Triglav. Kakor bi bili vsi prižgali rdečo luč v spomin v ljubezni umrlih. O, taka rdeča zarja je gorela ta večer tudi v srcu Marijinem in je bila lepša ko zarja na planinah.

Tudi pokopališče je bilo postlano in obraščeno z rdečo zarjo. Ena sama rdeča ljubezen, brez strasti, mirna in tiha in veličastna, kakor je mirna in tiha in veličastna večerna zarja v naših planinah. V to rdečo zarjo na pokopališču je vstopila Marija s krvavordečim cvetjem v naročju. Kako so lesketali v ljubezni osiveli lasje v tej rdeči zarji! — Z naglimi koraki je hitela k dragim mrtvim. Najprej je položila šopek na Angeličin grob in pomolila za dušo rajnice. Potem pa je poljubila ostali šopek in ga položila na zemljo, ki je odevala njenega mrtvega dragega. Pokleknila je. In njene misli so hitele nazaj v spomine najlepših, a najtežjih let. V njih je kar čutila Jernejevo dušo poleg sebe: o, kako je gorela okrog nje, v njej sami:

Videla ga je, otroka, predrznega v igri in v igri lepega. Potem fanta, ki je pričel dojmiti ljubezen in se ji približevati kot njen dragi. Zdaj šele je spoznavala vročo njegovo ljubezen, zdaj šele je občutila, kako neizmerno ga je ljubila. O, da ni bilo Brezmadežne, ne bi se mu bila mogla odreči! In je gledala, kako je bilo oni večer, ko je zahrepenel z rokama za njo v mrak: Marija! Kako sta ihteli roki za njo! — Segla je v nedrije in v roki ji je zablestel zlat medaljonček. Odprla ga je. Trak, napojen s krvjo Jernejevo, jo je rdeče pozdravil. Pritisnila ga je na ustnice in poljubila. Potem ga je vzela iz medaljončka in ga držala v rokah. Kako je še živordeča kri; kakor njena ljubezen! Mirna, nič ne peče, nič ne žge, samo neizmerno hladi ranjeno srce. O, zdaj je Jernej samo njen; pravico do njega ima samo ona, Marija, sedaj. Zdaj sme misliti nanj: pripravila mu je v srcu vrt, ki v njem cveto lilije in ciklame in vrtnice in nagelji: samo zanj, za Jerneja, za njuno ljubezen! Kako je lepa, kako sladka ta ljubezen, zrastla iz krvi, iz žrtev, zatajevanj in premage, očiščena v smrti! Kako lepa v vrtu vonjajočih lilij in ciklam in belordečih spominov!

Poljubovala je krvavi trak in ni mogla ustnic odtrgati od njega.

Tedaj je v zvoniku zazvonilo avemarijo. Marija se je zdrznila. O, še Nje ne sme pozabiti, Nje, ki jo je vodila, ki ji je pomagala, da je ostala beli otrok; Nje, ki je uravnala v svoji milosti vse prav, vse gorje in bolečine spremenila v lepo, čisto, blagodišeče cvetje: Brezmadežne, ki jo pozdravlja zvon v mračno tišino!

Zadnji prameni večerne zarje so ugasnili, ko je Marija sklenila roke in pričela: »Angel Gospodov je oznanil Mariji ... « Molila je dolgo in iskreno iz vse duše hvalnico Brezmadežne, ki je z rdečimi rožami ovenčala njeno ljubezen.

In ko je prisvetila luna in so pogledali s hribov in pobočij Sv. Primož in sv. Peter, sv. Ambrož in sv. Urh, sv. Rok z Malega grada, Marija iz Mekinj in Žal ter Križani s Kalvarije, se je videlo, kakor da vsi dvigajo roke proti nebu kakor Marija svoji, ki sta v lunini luči bleščali kakor lilijina cveta in molijo ž njo in jo pozdravljajo:

Zdrava, roža Marija!