Zbiralec ključev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zbiralec ključev
Cvetka Sokolov
Spisano: Uredila Mojca Jesenko
Viri: Sokolov, Cvetka (2005). Zbiralec ključev. Ljubljana: Cicido. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Timon je obiskal strica Braneta. Stric Brane je Timonu podaril vrvico za okoli vratu. Na koncu vrvice visi pravi pravcat karabin.

»Za kaj je to?« vpraša Timon in skuša premakniti vzmetni jeziček. Ni lahko, a Timon ne odneha kar tako.

»Na karabin lahko obesiš ključ,« mu pojasni stric Brane. »Ko boš šolar, boš na takšnem karabinu nosil ključ od doma.« 

»Zakaj?« vpraša Timon.

»Da ga ne boš izgubil,« reče stric Brane.

Mimo hiše se na kolesu pripeljejo trije fantje. Kakšno naključje! Vsem trem okrog vratu visijo vrvice, na vrvicah so pritrjeni karabini, s karabinov pa bingljajo ključi.

Timon z odprtimi usti strmi za njimi.

»Mama, a mi posodiš ključ od hiše?« vpraša z milim glaskom. »Lepo, lepo prosim!«

Mama se namršči. »Ključi niso igrača. Kako bova pa prišla v hišo, če ključ izgubiš?« 

»Saj bom pazil!« vzklikne Timon. »Zato pa imam karabin, da ga ne izgubim. A ne, stric Brane?«

Stric Brane reče: »To je res, a mislim, da imam zate nekaj boljšega.« Skrivnostno se nasmehne. »Mnogo, mnogo boljšega.« In že ga ni več. Čez nekaj trenutkov se vrne. Levi žep na njegovih hlačah je malce izbočen. Ko vtakne vanj roko, nekaj zažvenketa. Timon skoči k stricu Branetu. »Kaj imaš? Pokaži!« 

Stric Brane potegne roko iz žepa. Stisnjeno pest skrije za hrbet. Timon skače okoli njega. »Pokaži, pokaži!« 

Stric Brane iztegne kazalec proti Timonu. Nanj je nataknil kovinski obroček. S kovinskega obročka bingljajo trije ključi. Veliko lepši so od maminega: en je rdeč, en zlato rumen in en kovinsko moder.

Timon navdušeno vzklikne. Stric Brane reče: »Tvoji so. Za vedno.« S skupnimi močmi obesita ključe na karabin.

Iz šole pride Ana. Timon jo pozdravi: »Poglej, kaj imam!« Ana odnese šolsko torbo v svojo sobo. Vrne se z obeskom za ključe. Namesto kovinskega obročka imajo karabin. S karabina visi verižica, z verižice pa majčken plišast medvedek. »Dam ti ga,« reče Ana.

Timon vpraša: »Za vedno?« in zadrži dih.

»Za vedno, za vedno, če ga le hočeš,« se nasmehne Ana.

»Hočem!« reče Timon in karabin z verižico in medvedkom pripne na kovinski obroček s tremi ključi.

Timon od tega dne hodi na obiske še raje kot sicer. Takoj, ko prestopi tuj prag, lepo pozdravi: »Dober dan, a imate kakšne ključe, ki jih več ne rabite?« Potem pa: »Tudi karbine na verižicah in obeske imam rad.« Gostitelji najprej malo debelo pogledajo, potem pa pobrskajo po predalih in starih torbicah. Kdo bi si mislil, da ljudje hranijo toliko neuporabnih ključev!

Če si Timon vse ključe obesi okoli vratu, mu segajo že malo čez kolena. Kako lepo žvenketajo! So pa tudi težki. Tako zelo, da Timon le še s težavo drži glavo pokonci. Zato je mami že narekoval pismo za dedka Mraza, v katerem ga prosi, naj mu letos prinese torbico za ključe. V dolgo kačo je zlepil tri bele liste papirja in naje narisal vse verižice, karabine, obeske in ključe, ki jih je in jih še bo nabral pri dobrih ljudeh. Da bo dedek Mraz vedel, kako velika naj bo torbica.