Zavržena ljubezen

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zavržena ljubezen
Ljubezenska povest po resničnih dogodkih

Anton Stražar
Izdano: Domovina, 1925
Viri: 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prvi del[uredi]

I.[uredi]

Podgriški cerkovnik France
se kar ni mogel nagledati lepih
domačih krajev.


Štirideset let bo tega, kar se je začelo goditi vse to, kar sem se namenil Vam popisati tako približno, kakor so mi pripovedovali Flajšmanov oče iz naše prapreške vasi.

Bilo je krasno jutro tisto nedeljo pred sv. Marjeto.

Podgriški cerkovnik France se je kar fantovsko urno sukal po prijazni cerkvici in pogledal je v vsak kot, če je vse v redu. S posebno pazljivostjo je gledal tudi po tleh, je-li dobro pomedla in osnažila cerkev njegova ženica Marička. Šele ko se je prepričal, da je vse v redu, je pogledal na srebrno žepno uro; ker je bilo že blizu osme, je šel proti zvoniku, ki je stal dober streljaj od cerkve. Zvonil je v prvo skoro dober četrt ure, da zvedo in čujejo vsi bližnji in daljnji ljudje, da imajo Podgričani žegnanje in da se ob desetih začne sveto opravilo.

Ko je odzvonil, se je počasi vračal proti domu še na mal oddihljaj. Gredoč po stezici proti hiši, mu je srce kar poskakovalo radosti ob tako krasnem dnevu. Nehote se je ozrl proti severu in se divil ob pogledu na krasne naše Kamniške planine, ki so bile v vsej jutranji krasoti čiste in bele kakor marmor. Tja proti zapadu pa je videl širno gorenjsko polje, ki se razprostira od mengiškega trga pa gori do starodavnega mesta Kranja. Proti južni strani se je videlo v našo prestolico – belo Ljubljano. France bi bil še dalje užival krasni razgled, da ga ni začela klicati njegova žena:

»France, pojdi no, pojdi! Kam si se pa vendar zagledal?«

Poslušni mož je v resnici hitro stopil proti domu. Pričakoval ga je namreč znani kramar Nace iz Krašnje, ki bo naredil šotor pred cerkvijo in prodajal razno sladkarijo.

Ker sta si bila Nace in France dobra prijatelja, mu je ta rade volje dajal vselej kakor po navadi dve stolici, par desak in prekelj za postavitev šotora. S pomočjo cerkovnikovo je bil kramar kmalu gotov. Začel je nato po pregrnjenih deskah razlagati raznovrstno barvano sladkarijo.

Prvi, ki so prišli k prijazni podgriški cerkvici na hribček, so bili domači fantje; nabili so možnarje s smodnikom, da s streljanjem proslavijo ta slovesni dan. Del teh fantov pa je odšel v zvonik, kjer so začeli ubrano pritrkavati, kakor pač znajo le naši slovenski fantje. S hriba se je razlegalo grmenje topičev daleč naokoli in je mogočno odmevalo od bližnjih gričev.

Ob zvoku ubranega zvonjenja, potrkavanja in grmenja možnarjev so prihajali ljudje na zeleni hribček.

Fantje in dekleta, vsi kar najbolje opravljeni, so se zvrstili okrog kramarja Naceta, otroci so stali bolj v ozadju, na desni pa možaki, ki so imeli svoje gospodarske pomenke.

Izmed vseh fantov je bil najbolj postaven Trdinov Jaka iz sosednje zahribske vasi.

Jaka se je ravno prejšnjo jesen vrnil od vojakov. Bil je sin premožnega Trdine. Glavo mu je pokrival črni kastovec, na katerem je imel, kot je bilo takrat v navadi, petelinja peresa – krivčke. Bil je v lepi črni obleki in žametovem telovniku. Na suknjaču pa je imel lep cvetlični šopek iz vrtnih rož.

Željno so vsa dekleta skrivaj pogledovala brhkega Jako. Vsaka si je mislila: »Bog ve, katera bo tako srečna, da bo njegova?«

Ali Jaka se ni dosti oziral po dekletih, dasi so bile nekatere izmed njih silno brhke. Možato je kadil svojo viržinko in s tem in onim kaj izpregovoril.

Šele ko je v družbi prijateljic prišla Samčeva Katrica iz Sela, se je Jaki vzradostilo srce, kakor pač človeku, ki je koga željno pričakoval. Jaka je naskrivaj pomežiknil deklici, ta ga je dobro umela in mu tudi naskrivaj odzdravila in obstala v gruči.

Fantje so začeli kupovati svojim dekletom sladkorčke z ljubezenskimi stihi. Jaka tudi izbere tako srce z naslednjimi verzi:

Svoj'ga dekleta bom vprašal,
Če mi bo dala srce,
Da bodo spolnjene moje vroče željé!

Medtem je prišel tudi znani kamniški frančiškan Avguštin, da opravi slovesno službo božjo. Odšel je takoj v žagrad, da se preobleče za opravilo. Prvi za njim so odšli v cerkev otroci, za temi možaki, nato pa fantje in dekleta. V tem vrvežu porabi Jaka priliko, da odda Katrici darilce; ta ga hvaležno sprejme in skrije v žep. Mimogrede ji še Jaka zašepetne: »Katrica, popoldne pridi malo k Jožetu v Dolino! Glej, da prideš, drugače ...!«

*

»Dekleta, varujte se zapeljivcev,
kajti zgubljena čast in devištvo
se ne povrneta več nazaj!«
Tako je kamniški frančiškan
Avguštin pridigoval v podgriški cerkvi.


Kadarkoli in kjerkoli je pridigoval priljubljeni pater Avguštin, je bilo povsod polno poslušalcev. Poslušalo ga je rado vse, brez izjeme, staro in mlado. A ta pater je res tudi znal govoriti privlačno; med svoje pridige je vmešaval rad tudi resne in smešne dogodke.

Tisto nedeljo je vzel pater Avguštin na piko fante in dekleta. Zato je med drugim poudarjal: »Dekleta, varujte se zapeljivcev, kajti zgubljena čast in devištvo se ne povrneta več nazaj!«

Katrica se je ob tej pridigi spomnila Jakovih besedi. »Katrica, popoldne pridi malo k Jožetu v Dolino! Glej, da prideš, drugače ...« – ji je brnelo po glavi.

V takem položaju že zdavnaj ni bila več stara Katrica; borila se je s svojim srčnim nagnjenjem. Zapeljivi glas ji je veleval: »E kaj, imej pogum, pa pojdi k Jožetu, če te Jaka vabi! Še vesela si lahko: kot revna bajtarska hči – pa imaš gruntarskega fanta.« Vendar, tudi glas patra Avguština je imel veliko moč, ki jo je svaril: »Ne hodi! Mar veš, da te Jaka v resnici ljubi, – ali te misli le zapeljati?« ...

Šele ko je v družbi tovarišic hitela nizdoli po hribu, se ji je čedalje bolj izgubljal iz srca oni svareči glas pridige patra Avguština. Zapeljivec je zmagal, sklenila je, da gre popoldne v gostilno k Jožetu v Dolino.

*

Ob vznožju podgriškega griča, kjer se pot deli na dva kraja, proti vasi in Zahribu, se je Katrica ustavila, kajti bila je radovedna, kaj je napisano na ljubezenskem srčku. Oj, s kakim veseljem je brala! Zdelo se ji je, da zvonovi vse lepše potrkavajo, tako, kakor bi oglašali to pesem, napisano na malem lističu. Tudi možnarji, ki so mogočno grmeli in je letel njih odmev s hriba v hrib, se ji je zdelo, kakor bi grmeli k njeni radosti.

Tovarišice njene so hitele naprej, pa saj se ni dosti zmenila zanje. Kajti, če je človek v takem položaju, kot je bila ona, si želi, da je sam in se nemoteno raduje v sladkih mislih in nadah.

Bila je že blizu domačega selišča, a čulo se je še vedno pritrkavanje in grmenje možnarjev. Kajti podgriški fantje so se sleherno leto postavili in za odhodnico s pritrkavanjem in pokanjem spremljali ljudi na domove.

*

Selo leži dober četrt ure od Zahriba, proti južni strani. Je malo selišče in ima komaj štiri gospodarje. Izmed teh je najmanjši Samec. Takratni gospodar Šimen, je bil oče četverih živečih otrok, dva pa sta umrla v zgodnji mladosti. Samec, kakor že omenjeno, je bil prav za prav kočar; v hlevu je imel običajno po dve kravi in ravno toliko prašičev v svinjaku. Ker ga dom ni preživljal, je pokrival tudi slamnate strehe, da je lahko preživel svojo družino.

Katrica, ki je bila najstarejša, je že hodila v sosednjo zahribško vas k bogatemu Trdini na dnino.

To nedeljo, ko je prišla iz podgriške podružne cerkve, ji kar ni bilo obstanka na domu.

Kmalu po južini se jo znova opravila in z izgovorom, da bo še pred večernicami molila križev pot v farni reberski cerkvi, je odšla eno uro poprej z doma kakor drugekrati.

V vrtni gredi si je zateknila še rdeči nagelj za nedrije in odšla – ampak ne v cerkev, temveč k Jožetu v Dolino! Gredoč po gozdni poti v prijetnem hladu, se ji je zdelo, da pojejo vsi ptički njej v veselje. Zares, vesela je bila!

II.[uredi]

V Dolini v Jožetovi gostilni
je Katrica plesala vedno le z
Jakom. Kako hitro ji je minul
čas, – ves popoldan!
– – – – – – – – – – – – – – – – – – –
Zvečer je Katrico spremljal Trdinov
Jaka ...


Vas Dolina leži ob državni cesti. Ker je torej na prometnem kraju, se pečajo prebivalci večinoma le s trgovino in obrtnijo. Tako na primer so bile tam kar štiri gostilne in dve trgovini, dalje en mesar, dva mizarja, kovač, krojač in ključavničar.

Na zapadnem koncu vasi je bila Jožetova gostilna; tja so najraje zahajali fantje in dekleta. Iznajdljivi še mladi krčmar je vedno skrbel, da je skoro ob vsaki boljši priliki igral godec Uriha iz podgriške vasi. Godba je privabljala mladi svet kakor muhe med ...

Šaljivi godec je ravno stal na pragu, raztegal mehove in pel ono:

Bodimo veseli,
Vesel'ga srca,
Smo s prijaznega kraja
Z Doline doma! ...

Katrica se za hip ustavi pred gostilno. Kajti postalo jo je sram. Še nikdar ni namreč sama prestopila gostilniškega praga. Tudi sedaj je premišljevala, bi li šla notri ali ne? Kajti, ni vedela, če je že Jaka v gostilni.

Godcu je moral Jaka gotovo naročiti, če pride Katrica, da ji pove, da je on že notri. Ko jo godec ugleda, jo kar po godčevsko pozdravi in ogovori:

»Ej, dober dan, ljubica srčkana! Stopi, stopi bližje med nas, vesele kristjanske ljudi. Saj je tudi tvoj šocelj v gostilni in te željno pričakuje!«

Dekleta je postalo sram, pa godec kar naprej govori:

»Kaj premišljuješ, dekle – stopi hitro v hišo! Ni ti treba nič premišljevati, ko imaš takega fanta. Le sv. Avguštin je premišljeval sv. Trojico, pa tudi ni prišel do konca. Jaz pa, ker sem godec, vendar vem, kaj je sv. Trojica in da se dá lahko razlagati. Pa ti jaz tole povem: Sv. Trojica je ravno tako, kakor vile s tremi roglji in enim držajem, da boš vedela! Sedaj pa stopi v gostilno, da zaplešeta, jaz bom zaigral tako poskočno polko kakor Radeckijev marš! Hajdi, greva!«

Šaljivi Uriha je prijel vso zmedeno Katrico pod pazduho in jo vodil v družbo.

Vsa dekleta so bila kar zelena od jeze, ker je Jaka vsakikrat plesal le s Katrico. Opazile so tudi zavidljivke, da je dekle dalo Jaku lep nageljnov cvet, ki si ga je fant takoj vtaknil v gumbnico svojega suknjača.

Čeprav je v poletnem času popoldan dolg, ali plesalcem in tej mladi veseli družbi je vse prekmalu potekel.

Šele ko je gostilničar užigal svetiljko, se je Katrica spomnila na dom. Bila je v skrbeh, ker se je zamudila toliko časa, kaj bodo rekli doma.

Pa Jaka jo je potolažil: »E, kaj te bo skrbelo, saj te bom jaz spremil do doma. Ne bo se ti zgodilo nič hudega.«

Slučaj je nanesel, da je v gostilno prišla tudi znana klepetulja Grdinova Jera, ženska, ki je imela jezik tri sežnje dolg in oster kakor britev, kot je v jezi večkrat rekel godec Uriha.

Jera je prišla v gostilno z izgovorom, da išče svojega moža. V resnici pa je dobro vedela, da je njen mož v sosednji gostilni. Torej je prišla k Jožetu samo zato, da si ogleda mladi svet, da bo imela potem čez dan kaj govoriti in opravljati s svojimi prijateljicami.

Godec jo je takoj ugledal, pa se je tudi kar po godčevsko znosil nad njo.

»No, no, Jera, ali te še ni ta kruljevi vzel, tisti, ki se imenuje Vragovič-Pograbovič? Zvedel sem tudi, da te je iskal ta Pograbovič že po sedmih deželah in da se je ravno včeraj pripeljal v Ljubljano s kamniškim brzovlakom. Veš, tebe hoče dobiti za ženo, da mu ne bo dolgčas, ha, ha!«

Bučen smeh je nastal v hiši. Ženska je bila tako osramočena, da je kar popustila svojo četrtinko vina in hotela oditi. Pa to videvši krčmar, jo je ustavil:

»Hej, Jera, počakaj no malo, ali mi misliš odnesti deset krajcarjev za vino; menda vendar nisi Mica Kovačeva? ...«

Znova je nastal smeh v gostilni. Sama ni vedela ženska, kdaj je plačala in, seveda, prav hitro jo je odkurila iz gostilne. Spremljal jo je le smeh fantov in deklet.

Pol ure po hitrem odhodu matere Grdinove sta odšla tudi Jaka in Katrica iz gostilne proti domu.

Prav topla julijeva noč je bila, ko je Jaka spremljal svojega dekleta. Ko sta šla po okrajni cesti mimo zahribške vasi, sta se ustavila vštric Trdinovega domovanja, ki je stalo komaj par streljajev proč od ceste, na vzhodni strani.

»Poglej, Katrica, ali se ne vidi lepo naše domovje? Če bova obadva zdrava, boš kmalu Trdinova gospodinja, kajne, da boš, Katrica?«

Deklica vsa v veselju, – tudi vino je nekoliko vplivalo nanjo – se je, sama ni vedela kdaj, naslonila na ljubljenega fanta. A tudi ta je porabil to ugodnost in srečna človeka sta se objemala in poljubljala v tihi blaženosti ...

Znova sta nadaljevala pot. Gredoč po gozdni poti, sta se znova ustavila že čisto koncu gozda, pomenkujoč se o bodoči sreči. Precej dolgo sta se zadržala ...

»Sedaj pa lahko noč, moja Katrica!« – Dekletu je bila težka ločitev od Jake. Reče mu le še: »Lahko noč tudi tebi, Jaka! – A glej, če bi kaj ostalo od te noči, da me ne pozabiš! Jaka, to veš, če bi bila nesrečna zaradi tebe, tudi ti ne boš srečen. Le glej ...!«

Zaljubljenca sta se ločila, – obadva z nekimi tajnimi skrbmi. Katrica je hiteč med njivami proti domači hiši čula fante, ki so peli gredoč proti Zahribu:

Svoj'ga sinčka je umorila,
vrgla ga v Ljubljan'čico,
hoja hej, ho-ho-ho ...

Svoj'ga ljub'ga je prosila,
da bi prosil on za njo,
hoja hoj, ho-ho-ho ...

Jaz pa ne bom prosil zate,
'maš neusmiljeno srce,
heja hej, he-he-he ...

III.[uredi]

»Sin moj, je-li res ta deklina
tvoja? Ali je res, kar ljudje
govore?
– – – – – – – – – – – – – – – – –
»Dekle, tukaj imaš denar, a
odslej ne hodi več za mano!«


Grdinova Jera izlepa ni mogla pozabiti onega večera, ko je bila v taki sramoti v Jožetovi gostilni. Premišljevala je in tuhtala, nad kom bi se mogla maščevati. Dolgo ni mogla najti prilike. Že je mislila, da si za svojo sramoto ne bo mogla skovati osvete. Toda po preteku treh mesecev je le prišla na svoj cilj.

Neke nedelje v mesecu vinotoku je bilo.

Jeri je bilo dolgčas, sama ni vedela, kam bi se dejala. Po tehtnem premisleku se odloči, da gre k znanemu kovaču Boštonovemu Miklavžu na Bobovnik; nesla mu bo pokvarjenih loncev v popravilo. S to ropotijo se torej odpravi, pa ne po okrajni cesti, temveč po stranskih potih – kajti taka pota je ona najbolj ljubila, to pač zato, ker je večkrat v taki samoti naletela na skrivne sestanke mladih ljudi. To je bilo zanjo največje veselje.

Kakor ogleduh je Jera počasi koračila po gozdni poti in pazno vlekla na ušesa, če bi mogla kje kaj zalotiti. Ko tako oprezuje, zasliši, bila je že sredi gozda, poltiho govorjenje! Sedaj pa se je spravila na lov.

Volčje previdno se je bližala po grmovju proti kraju, odkoder je čula govorjenje. Nič se ni zmenila, čeprav je padla v blatni jarek. Po sreči se je približala skozi gosto grmovje za dobrih dvajset korakov do tega poltihega govorjenja. Oči so se ji kar veselja zaiskrile: videla je sedeti na dveh smrekovih štorih Trdinovega Jako in Samčevo Katrico. Ravno sta se pomenkovala:

»Oh, ljubi moj Jaka, danes veva še sama, kar imava med sabo, ali dolgo ne bo to trajalo. – Oh, kako sem žalostna! Vem, da se bližam žalostnim časom ... Jaka, kaj si naredil?«

Dekleta je posilil jok, – fant pa jo tolaži:

»Katrica, ne ubijaj mi srca! Ti tako govoriš, kakor bi te jaz hotel grdo zvoditi, prav grdo in zavratno! Naj me Bog kaznuje in naj nimava nobene sreče nikjer več na svetu, če bi te zapustil! Sedaj sem ti dosti povedal ...«

Jero je posilil močan kašelj, mlada dva človeka planeta pokonci kakor od kače pičena in brzo izgineta dalje po gozdu ...

Grdunka pa je godrnjala: »Ti zlodjev kašelj ti, sedaj si mi malo zmešal štreno. Pa nekaj le vem! To novico bom pa še danes povedala materi Trdinki. Oh, ti uboga žena ti, ki imaš takega sina!«

*

Kovač Miklavž je sedel pred hišo in si vlekel harmoniko; poleg sebe pa je imel v zeleni stekleničici žganje. Čeprav je bil po poklicu kovač, vendar je hodil raje igrat harmoniko po gostilnah in svatbah. Med igranjem je tudi hripavo pel:

Če 'ma dve al' tri petice,
ta se lahko omoži,
k'tera 'ma pa tavžent dote,
'obenga od nikoder ni ...

»Dober dan, Miklavž, ti pa vedno noriš.«

»Bog daj dobrega, Jera! Viš, si me pa že ujezila. Kaj tebi mar, če jaz norim. Pa še ti, če ni za to!«

»Toliko ne ko ti!« se odreže Jera.

»Imej no, imej pamet, Jera ti Jerasta! Praviš, da norim. Saj tudi lahko! Veš, jaz mlad nisem norel, zato pa imam pravico zdaj. Kako si pa ti norela v mladih letih, na to si pa že pozabila, kajne? Pa še sedaj greh delaš s svojim jezikom, hej!«

Jera se sedaj ni upala več kovaču-godcu ugovarjati. Kajti bila je prisiljena molčati, sicer bi ji kovač take zabrusil, da bi jo po vsem životu sklelo. Pa še loncev bi ji ne popravil. Zato ga le prosi, kdaj bi ji popravil lonce.

»No, pa jih pridi iskat tja čez en mesec!«

»Lepo te prosim, popravi mi jih prej vendar!«

»Pa če ti povem, da ne utegnem! Najbolje je, da jih sama zakrpaš z dolgim jezikom, če se ti tako mudi. To je moja zadnja beseda kakor amen v molitvah!«

Jero je posilil znova hud kašelj in začela je pljuvati po tleh.

»Glej jo no, glej, babnico, kako si nadušljiva, pa nikar mi ne pljuvaj tako grdo po tleh, da se še jetike nalezem!«

Zelo je bila Jera jezna, ko je odhajala od Miklavža. Utolažilo jo je naposled le še, da se oglasi pri materi Trdinki ter ji pove ono važno novico in vse, kar je izsledila v gozdu. Za to gotovo dobi brinovčka in morda še kak dober masten prigrizek.

*

Mati Trdinka je ravno pripravljala večerjo, ko je k nji prišla Jera. Nič kaj se ni oveselila te ženske, te sitne opravljivke. Zato jo je kar na kratko poprijela:

»No, Jera, kar hitro povej, če imaš kaj važnega!«

»Pa ste zelo slabe volje, mati, danes. No, bom pa kar kratko povedala!«

»Le!«

»Oh, mati, vam ni znano, kako je dandanes naš mladi svet pokvarjen!« ...

»Nehaj, nehaj, Jera, o tem! Vsi imamo svoje napake. Tudi ti nisi brez njih!«

»Pa, mati, jaz bi samo nekaj povedala o vašem Jakobu. Hvaležni mi boste ...«

»Kaj veš o našem Jaki?« – vpraša trdo gospodar, ki je ravno stopil v kuhinjo.

Jera se je kar zgenila od strahu, kajti znano ji je bilo, da Trdin ne pozna šal in ne posluša rad praznih čenč. »O, moj Bog, zdaj se pa kar ne upam povedati.«

»Govori, če kaj veš, drugače bom druge strune napel!«

V zmedenih besedah je povedala opravljivka, kar je videla in čula v gozdu.

Trdin ne reče drugega kakor:

»To ti povem, Jera, če to ni resnica, se pa kar izgubi iz našega kraja, veš. Naš Jaka ni kaka baba. Če te on samo malo pretiplje, bo po tebi!«

Tako slabe volje že zdavnaj ni bila Jera, kakor ta dan. Brez brinovčka in vseh prigrizkov je odšla proti domu. Samo tolažila se je: »Eja, čeprav nisem nič dobila, zmedo sem pa le napravila. To bo Trdin rogovilil ...«

Jezno je hodil Trdin po hiši gori in doli in pričakoval sina do devete ure zvečer. Sin se je zelo čudil, ko je prišel domov, in videl očeta še čuječega, pa tako jeznega! Zaskrbelo ga je, in neprijetna slutnja ga je obšla ...

»Fant, kje si se vlačil toliko časa?«

»A, kje sem bil, – s fanti v Dolini.«

»V Dolini? Drugje nikjer?«

»Kje čem neki biti!«

»No, ako si že ti pozabil, ti pa jaz povem! Po gozdu si se klatil s tisto prekleto deklino. Ej, fant, kam si zašel!«

Sin je bil kar tiho, – ali oče ni hotel biti.

»Jaka, je li res ta deklina tvoja? Ali je res, kar ljudje govore?«

Sin je postal zelo nemiren, prav v sitnem položaju je bil, kakor še nikoli! Molčal je in povesil oči ...

»No govori, mar si mutast?«

»Nisem mutast ne! – Res je! Pa vedite, čeprav je tako, jaz jo imam vedno rad. Ali ni Katrica dekle, pošteno in pametno bolj kot so druge?«

Trdin udari jezno z nogo ob tla in skoraj zakriči:

»Veš, fant, iz te moke ne bo kruha, to ti povem! – Bajtarska hči ne bo pri nas gospodinjila. – Tudi tebe ne poznam več za svojega sina, če se boš z njo vlačil!«

Jaka odide brez besede iz hiše ...

*

V ponedeljek po tej nedelji je prišla Katrica kakor običajno na delo k Trdinu. Najprej je pomagala materi v kuhinji, kakor vsakikrat: nakrmiti prašiče, nanesti drv in vode.

Ko je Katrica kakor vedno govorila s Trdinko, se ji je to jutro zelo čudno zdelo, ker je bila gospodinja kar molčeča.

Pri zajtrku so bili tudi vsi nekako molčeči. Sedaj se je Katrici pričelo jasniti v glavi; najraje bi bila kar izginila ...

Bilo je prepozno.

Po zajtrku ji reče Trdin: »Ti, dekle, pojdi z menoj v hišo!«

Katrica se je vsa tresla, ko je šla za gospodarjem v hišo, kajti vedela je, zaradi česa jo kliče za seboj.

Bila sta v hiši.

»No, dekle, tukaj imaš denar od zadnjega časa, a sedaj mi ne hodi več v našo hišo!«

Nesrečno dekle je zajokalo. Trdosrčni gospodar se ni zmenil ne za jok, ne za stok nesrečnega dekleta. Samo ošabno ji je še ukazal:

»Poberi se, ničvrednica, iz naše poštene hiše; alo, pa hitro!«

Trdin ji je odprl vrata in jo porinil v vežo ...

Katrica se je kar opotekajoč počasi pomikala na prosto in jokala ...

Kakor v omotici je tavala proti domu; hodila je kakor v sanjah. Ni videla delavcev – in se tudi ni zanimala zanje, ki so delali na njivah, se šalili in peli pri delu. Ni je zanimalo lepo, krasno jutro in ne svetlo solnčece, ki je sijalo na polje in log. Niti opazila ni zavidljivih ljudi, delavcev in delavk, ki so se ji očito posmehovali. Naposled je prišla v temen gozd; v obližju onega nesrečnega kraja, ki ji je povzročil vse gorje, začela je znova jokati ... Šele takrat se domisli, da ima v rokah oni denar, ki ga ji je dal Trdin. Enako svetopisemskemu Judežu Iškarijotu, ga zaluči z vso močjo daleč proč od sebe, z besedami:

»Ne maram denarja od te preklete hiše, ki me je pahnila v največjo nesrečo!«

IV.[uredi]

Prisiljen od očeta se je Jaka
oženil. Vse se je pri Trdinu
izpreobrnilo.
– – – – – – – – – – – – – – –
Katrici je živel mali črviček
samo par mesecev.


Ljubavno razmerje, ki ga je imel Jaka s Katrico, je povzročilo pri Trdinovih več važnih dogodkov. Puščobno, kakor v velikem tednu, je postalo pri Trdinovih. Nihče ni več slišal, kakor večkrat prej, veselega Jaka, da bi vriskal ali pel; postal je otožen in resen. Seveda je to jezilo ošabnega Trdina. Pa premeteni možak je vedel tudi tej sinovi otožnosti leka. Sklenil ga je kar na hitro oženiti, in to takoj, še v predpustu.

Na šentjanževo nedeljo po Božiču je bilo.

Prav pust zimski dan je bil. Naletaval je sneg in mrzel veter je vrtil snežinke sem in tja, preden so padale na tla. Zato so vsi župljani prav hitro šli od jutranje maše iz reberske cerkve proti domu. Kakor običajno, je tudi to nedeljo šlo dosti možakov v Jožetovo gostilno v Dolino. Posedli so okrog miz pri topli peči. Zgovorni krčmar jim je nosil v kozarčkih, kakor po navadi, sadno žganje, žena njegova pa okusne klobasice-krvavice. Med možakarji v gostilni je bil tudi Trdin. Vsem se je čudno zdelo, kako da se jim je tudi on pridružil, kajti Trdin je poredkoma zahajal v gostilno.

Čez dobro uro po tem jutranjem okrepčilu so možakarji postali že zgovorni, najbolj med njimi Flajšmanov Peregrin – mladi prapreški gospodar.

»No, oče Trdinov, kdaj boste pa svatovali – ali boste že kar ta predpust napravili?«

Ker je bil Trdin že malo dobre volje, mu je bilo povšeči to vprašanje. Spivši že iz drugega kozarca, je kar odkrito odgovoril:

»Veš, Peregrin, svatovščino moramo imeti kar v kratkem. Saj veš, da drugače ne kaže.«

»Pa res, oče, najbolj prav bo za Katrico, da je ljudje ne bodo vlačili po zobeh, saj veste kako je ...«

Na te besede pa Trdin udari z roko ob mizo, da so vsi kozarci kar priskočili, in z veliko jezo odgovori:

»To ti povem, Peregrin, kakor vam vsem skupaj, da raje vidim, da moj fant ciganko vzame, kakor to bajtarsko ničvrednico; – da veste!«

Možakarji so zdaj vsi dobro vedeli, kako stoji ta zgodba in kako je za ubogo Katrico žalostna. Zato ni nobeden več omenjal Trdinu o tem.

Možakarji so bili že precej pijani in so govorili kar vse križem. To priliko porabi Gabrovec in pokliče Trdina na kratek pogovor v hlev.

Kmalu sta se možakarja vrnila nazaj, le Trdin je še spotoma govoril:

»Ja, ja, Luka, ob Novem letu se pa oglasimo: tvoja hči Franca mi je res všeč, – tudi Jaki bo morala biti, drugače naj gre, kamor hoče!« ...

*

Po škripajočem snegu so šli trije možakarji proti breški vasi: godec Uriha, Trdin in njegov sin Jaka. Bilo je lepo zimsko popoldne na Novega leta dan. Snežna ravan se je lesketala, kakor posuta z biseri. Vsi trije so bili molčeči. Šele ko so stopali že po breški vasi, spregovori godec: »Veš, Trdin, dobro bom govoril za vaju. Gabrovec je bogat, zato ga moramo dobro pritisniti, primaruha! Boga naj zahvali, da bo na tak grunt spravil svojo hčer. Rečem pa vama: za ‚urne godčevske maše‘, za moje besede mi bosta dala 25 goldinarjev. Gabrovca bom že toliko pritisnil. Ali drži tako, ali ne?«

»Kajpak, Uriha, drži; samo dobro govori, da bo Gabrovec dal več dote in bale. Na, tukaj, ti dam desetak vnaprej!«

*

Z običajnimi pozdravi in kakor je sploh pri nas med Slovenci v navadi, se je izvršilo po vseh pravilih snubljenje.

Ko so se pri pijači, mesu in cvrtju dogovarjali pri mizi sedeč, je seveda vsa v veselju sedela poleg Jake njegova bodoča žena – nevesta Franca.

Jaka se je spočetka delal na videz veselega in zgovornega, ali vendar mu je bilo v srcu drugače ...

Nikdar še ne tako, kakor takrat, se mu je pojavljala pred očmi podoba njegove nesrečne Katrice ... Neki notranji glas se mu je čedalje huje oglašal v srcu: »Ti se boš veselil z drugo – tvoje zapeljano dekle pa bo trpelo sramoto in bedo. Ne boš srečen, ne boš!«

Tudi vsi, okoli mize zbrani, so opažali potrtost ženinovo; skušali so ga razvedriti, pa jim ni bilo mogoče.

Šele, ko se je Jaka malo opil, so ti grozeči glasovi nekoliko ponehali, da je postal zopet boljše volje, da jim ni kvaril veselja, ali da ne bi napravil slabega vtisa.

Dogovorili so se končno tudi glede poroke in o vseh ostalih potrebnostih.

Čeprav je bil Jaka ženin in je dobro vedel, da se mu bo vse gladko izšlo, vendar ni srečno in zadovoljno zaspal, imel je nemirne sanje. Vrstili so se mu raznovrstni prizori iz minulega znanja z nesrečno Katrico ...

*

Ni se še dobro udomačila mlada Trdinka Francka, na novem domu, ko je Katrica povila sinčka. To novico so seveda še tisti dan zvedeli Trdinovi.

Po večerji reče žena, ko sta bila sama z Jakom, to-le:

»Ti, Jaka, sedaj ti bo treba enkrat stopiti s kakim možem do te ženske (iz nejevolje in ošabnosti je ni hotela imenovati z imenom), kajti jaz nočem, da bi te Samčevi berači vlačili po sodniji. Ti se pogodi kar na domu z njimi, koliko jim boš moral plačati, da boš imel potem mir.«

Jaku se je zdelo pri teh besedah, kakor bi mu kdo porinil nož v srce: pekoča vest je huda!

Spomlad je prišla v deželo, a v Jakovem srcu je bila zima. Vedno so mu hodile na misel one besede nesrečne njegove Katrice: »Jaka, Jaka, jaz ti ne želim nesreče, ali Nekdo je med nama, ki si ga klical za pričo! Že veš, kje in kdaj! On ni pozabil tvojih obljub in prisege! Prišel si do mene, kakor bi kupčeval za neumno žival, ter mi ponujaš sedaj denar. A pomisli, z denarjem se ne vrne dekletu izgubljena čast, in se ne izbriše njena sramota. Sedaj glej, odgovarjaj in trpi!«

Dasi je Jaka Katrici odštel štiristo goldinarjev, kolikor je zahteval oče dekletov, namreč za otroško postelj in otrokovo doto, vendar ni imel Jaka mirne vesti. Vedno mu je brnelo po glavi:

»Z denarjem se ne plača izgubljena in omadeževana dekliška čast!«

Tekom dveh mesecev je umrlo Katrici ljubko detece-sinček. Nesrečna mati je jokala za svojim ljubljenčkom, – saj veste, kaj je materina ljubezen. Ta se redkokdaj zmanjša do otroka, ako tudi oče mater prezira.

Naključje je naneslo, da sta se Katrica in Jaka sešla na cesti, ki vodi iz Doline na Selo. Sešla sta se sama. Katrica je povabila Jaka, naj pride k njej na dom, da se pobotajo in da dobi Jaka tisto vsoto denarja, ki je bila določena za otrokovo doto, vrnjeno.

Pa Jaka je samo rekel: »Spoznam, Katrica, kakšno sramoto si imela radi mene in škodo. Ne vprašam te torej po denarju. Porabi za sebe! Odpusti mi tudi in ne preklinjaj me; vem, da jaz nisem naredil prav s teboj, pa vedi, drugače mi niso dopuščale razmere. Bolje bi naredil, da bi se ne polakomnil grunta in se s teboj poročil, kajti s teboj bi živel srečno in zadovoljno. Sedaj sem zelo nesrečen in nezadovoljen ... Če boš dalje živela kakor jaz, boš videla, kaj vse se bo še pri nas godilo. To vem, da se gladko ne bo izšlo, ker sem Boga klical na pričo. Bog se ne pusti po nemarnem klicati za pričo, to že sedaj izkušam. Prosim te, odpusti mi vsaj ti ...«

Jaka se je razjokal kakor otrok; tudi dekle je imelo solzne oči, ko sta se poslovila ...

Jakova žena je šele po preteku par mesecev pokazala svojo pravo barvo! Postala je silno ošabna, gospodarila je najraje sama in ljudje so rekli, da hlače nosi. Jako je to zelo bolelo in je skušal ženi ugovarjati, a ona se mu je vedno postavila po robu in mu očitala znanje s Katrico, vedoč, da ga s tem najhuje žalosti in odpira še vedno nezaceljene srčne rane ...

A tudi proti starima je Franca nastopala oholo. Poprej tako močni Trdin in njegova žena sta videla, da sta prezirana od snahe; to jima je izpodjedalo zdravje in z naglico sta se starala ...

V.[uredi]

Katrica, ki je iskala v Ljubljani
službo, se je po naključju sešla s
kuharico iz ravniškega župnišča. Ta
je ravno iskala deklo, zatorej sta se
s Katrico kar pogodili.


Po sinčkovi smrti ni imela Katrica več obstanka doma. Vedela je, da jo prezirajo vsa dekleta in se ji naskrivaj posmehujejo, za hrbtom pa da jo neprestano opravljajo. Ženske, bodisi stare ali mlade s Sela in iz Zahriba, osobito pa še iz Podgričja, so slovele daleč naokoli kot prvovrstne tercijalke. Čeprav je Katrica dobro poznala mišljenje in življenje teh žensk, vendar jo je v dno srca skelelo njih roganje. Vedela je na primer dobro, da se je večina teh tercijalk v svojih mladih letih pečala z vsem drugim kakor pa z lepim, krščanskim življenjem. Vedela je tudi, da so te v svojih mladih letih imele vsakojake izkušnje s fanti. Hinavsko tercijalstvo pa so začele uganjati šele v »srpanovih letih«, ko so izprevidele, da zakonskega stanu ne bodo mogle več ujeti. Ko bi bila Katrica na primer od kakega gruntarja hči, bi jo bile te »device« zelo pomilovale, lepo molčale o njeni nesreči ter jo vzele celo v svojo bratovščino. Saj so takih imele dosti med sabo. A ker je bila Katrica uboga, so se zlobno in zahrbtno obnašale proti njej. Táko je bilo torej njih tercijalstvo!

V takih razmerah seveda ni ubogemu dekletu preostajalo drugega kakor misliti na odhod iz domačega kraja, njej poprej tako priljubljenega.

Svoj sklep je razodela staršem. Oče in mati sta ji samo rekla:

»Midva ti ne braniva iti, zato ker veva, kako in kaj je, toda pazi se od sedaj naprej, da se ti znova ne prigodi kaj enakega!«

»Imam zadosti žalostne izkušnje,« jima odgovori hči.

Veseli kosci so vriskali in prepevali lepega junijskega jutra, ko je potovala Katrica z malim svežnjem v Ljubljano.

Gredoč skozi zahribško vas je videla tudi Trdinove na travniku. Za hip je obstala. Nehote se je spomnila, kako je bilo lansko leto osorej. Takrat je bila tudi ona med veselimi kosci sama vesela. Ko sta nekega dne šla opoldne sama domov, ji je Jaka govoril: »Katrica, čuj, kako ptički živo pojó nama v veselje – pa še lepše bodo nama peli čez čas!«

Tudi sedaj, ko je Katrica to premišljevala, so peli ptički, toda ne Katrici v veselje, ampak so ji vzbujali spomine na nesrečno, zavrženo ljubezen ...

Nadaljevala je pot po kratkem oddihu; iz lepih oči so ji kapljale debele solze ...

Proti poldnevu je Katrica prišla v Ljubljano. Oglasila se je pri svoji prijateljici Ivanki, ki je bila v mestu že tri leta pri neki gospé za kuharico.

Popoldne jo je prijateljica, ker je bila par ur prosta, vodila po mestu in ji razkazovala razne ljubljanske zanimivosti.

Proti večeru sta šli ravno skozi Zvezdo. Sedli sta na klopico, da se malo ohladita in uživata pogled na šetajočo množico. Ko tako sedita, se ustavi pred njima ženska srednjih let še dosti mične zunanjosti in tudi primerno rejena.

»O, Bog daj, Ivanka! Ali se malo hladiš? Ravno prav, da sem te našla tukaj. Vprašam te kar na hitro, ali veš za kako dekle, ki jo iščem za naš farovž v službo!«

Ivanka je bila zelo vesela svoje prijateljice kuharice Barbke iz ravniškega župnišča, zlasti zato, ker je sedaj svoji sovaščanki lahko hitro preskrbela dobro službo v župnišču.

Brez posebnih pogajanj in besedičenj so se vse tri v kratkem pogodile glede službo in plače Katrice.

Naslednje jutro sta se z vlakom, ki vozi za Savo proti sosednji Štajerski, odpeljali kuharica Barbka in Katrica.

Na postaji, kjer sta izstopili, je bilo do Ravnic še več ko eno uro pešpoti. Zato je zgovorna kuharica vodila Katrico v bližnjo gostilno na kratko okrepčilo. Naročila je dober zajtrk.

Ker sta bili sami v stranski sobici in je zapazila zgovorna Barbka, da je dekle nekam otožno, ji je začela dajati poguma, govoreč ji:

»Ne bodi žalostna, Katrica! Vesela si lahko, da boš v farovžu služila! Meni boš pomagala v kuhinji, par krav pomolzla, par prašičev krmila in malo v vrtu delala. Le verjemi mi, da boš že čez en teden pela kakor ptička na vej', – ki je ledik in frej! ... To ti še tudi povem, da je naš kaplan Franc zelo prijazen fant, ki je vedno zabaven in vesel. Njegovo sobo boš tudi ti pospravljala, mu posteljo postiljala in jesti nosila. Pa velikemu kaplanu Tončetu tudi ni nič reči. Samo to ti povem, dekle, hitro se zasuči okrog teh dveh gospodov, lipov štor vem da nisi! Z dekanom gospodom Gašperjem pa imam samo jaz opravka. No, sedaj sem ti v kratkem vse povedala. Odpraviva se počasi dalje!«

Ko sta šli preko travnikov, na katerih so bili kosci, sta začuli takoj, ko so ju ugledali, nastopno znano zbadljivko:

»Kuhar'ca mlada
'ma fajmoštra rada ...
Ubogi kaplan
pa mora bit' sam,
oj sam – – –»

»Vi, tetka (tako je Katrica klicala kuharico), tukaj pri vas so pa poredni fantje, ki pojo take pesmi.«

»So, so, pa še kako! Le počakaj, da ti povem: To pesem so sedaj začeli peti zato, ker jih je nagovoril Ažmanov Nace. Veš, ta je zelo jezen name. Imel je predolg jezik ter je govoril, da sva midva z dekanom ‚malo tako ...‘ Seveda so ga za tako pohujšljivo govorjenje zaprli kar štiri dni; pa dva dni je še ta grda mrcina imel post ob kruhu in vodi. Tako se godi sitnim ljudem – pa takim, ki povsod vtaknejo nos, kjer treba ni.«

Katrica ni hotela dalje vpraševati Barbe, je-li bilo kaj resnice na tem ali navadno obrekovanje. Sklepala pa je takoj po razgovoru s kuharico, da, če se ji mogoče obetajo bolj dvomljive razmere, na primer ako sta kaplana preveč prijazna napram ženskam, ju bo kar vlekla za nos, kar bo mogla, a obenem skrbno pazila, da ona dva nje ne bosta. Kajti žalostna izkušnja, ki jo je imela z Jakom, jo je izučila, kako se ji je obnašati proti moškim: Ne tako kakor vešča, ki se zaleti kar v ogenj, temveč hoditi previdno okrog ognja!

*

Dobrodušni kaplan France je ravno koračil po poti proti znamenju, ki je par streljajev od cerkve, ko sreča kuharico in Katrico.

»No, no, dobro jutro ali dober dan, Barbka; ne vem, kako bi ti že rekel, da bi kratke ne vlekel. Vendar si enkrat prišla že nazaj! Ne veš, kako je bil že naš gospod Gašper siten in se jezil nad Hruškarjevo Polono; ni mu nobene reči prav skuhala in postregla, pa še postelje mu ni povšeči postlala. Kaj pa, je li to dekle naša nova dekla?«

»Da, da, gospod Franc, naša je, naša. Ali ne znam dobro izbirati?«

»E, kaj ne bi znala, saj si že vsega navajena!«

»Oho, gospod Franc, le bolj počasi! Drugače vas zatožim pri gospodu Gašperju! Pa se vam bo tako zgodilo, kakor se je Ažmanovemu Nacetu,« govori v šali kuharica in pomenljivo pogleda gospoda Franca, kar je opazila tudi Katrica.

»Tako menda ne bo!« se smeje kaplan.

»Boste videli, gospod Franc!«

Kaplan se je zdaj obrnil in spremljal ženski nazaj proti farovžu.

Vpraševal je mimogrede Katrico o njenem domu in razmerah. Katrica mu je vse pripovedovala, le o nesrečni ljubezni je zamolčala ...

V tem kratkem času in govorjenju je Katrica hitro spoznala gospoda Franca, da je to človek, ki živi kar po svetopisemskem izreku: Ne skrbite, kaj boste jedli ali pili, saj vse to preskrbi vaš nebeški Oče! ...

Ravnice in sploh vsa okolica je Katrici zelo ugajala. Dekanijsko poslopje seveda je bilo najlepše v vasi, pa tudi kaplanija je bila med boljšimi stavbami.

Preden je tisti dan zašlo solnce, je vedela Katrica, kako ji bo šlo in kako se ji bo godilo.

S kuharico Barbo, ki sta skupaj spali v lepi dekanijski sobi, sta se dolgo v noč še razgovarjali o navadah in delu, ki ga bo imela opravljati Katrica.

Barba je že trdo spala, a Katrici ni hotel sen zatisniti oči. Slišala je, ko je v zvoniku udarjala ura polnoč in fantje na vasi so peli sanjavo in zložno:

Nožek bom vzela,
srček načela,
da bom dobila tri kaplje krvi ...
Bom pismo pisala,
ga ljub'mu poslala,
da bo on vedel, kak' se mi godi ...

Pri tej lepi narodni pesmi, osobito še, ker so jo peli dobri pevci, so Katrici znova prišle solze v oči, kakor v prejšnjem zgodnjem jutru, ko je šla z doma mimo Trdinovih koscev. Srce jo je bolelo, v njeni bujni glavici pa je zvenel stari znani rek, ki pravi: Najhujša srčnih bolečin – je nesrečne ljubezni spomin ...

VI.[uredi]

Katrica je sukala plašč po vetru;
zvedela je velike skrivnosti od
ravniških duhovnikov.


Drugo jutro po prihodu, ko je nastopila Katrica službo v Ravnicah, je nesla po rani sv. maši točno ob sedmi uri zajtrk kaplanu Francu. Kaplan Tonče pa je odšel v neko podružnico maševat.

»Dobro jutro, gospod kaplan! Tukaj sem vam prinesla kavo. Da se ne shladi! ...«

»Bog daj dobro jutro, Katrica! Ti si pa res skrbno dekle. Veš, škoda te je, da nam tujim ljudem strežeš. Eh, kako bi te bil vsak možek vesel – ah, kako bi te objel!« Tako se začne šaliti kaplan. Katrica pa si misli: Hm, ti si pa res pravi posvečeni ptiček!

Ko je Katrica pospravljala sobo in postiljala, se je vedno z njo šalil kaplan in ji pravil same smešne.

»Ti, Katrica, kaj ti še povem! To te lepo prosim, tercijalka ne smeš nikoli biti; take ženske sovražim jaz kakor sove! Veš, ena taka me je nesrečnega storila za vse življenje ...«

»Gospod kaplan, zame se nikar ne bojte, da bi postala tercijalka, kajti tudi mene so take ženske že dobro obirale!«

»Tako je, vidiš, dekle; kdor ima izkušnje, ta ve kaj povedati! Kaj pa, Katrica, gotovo si imela že kakega fanta tam v domačem kraju? Sedaj ti bo pa pošteno dolgčas po njem! No, jaz nisem kak hinavec, ki bi vpil na prižnici in zabranjeval srčno ljubezen. Saj veš, ljubezen je bila, ljubezen še bo, ko tebe in mene na svetu ne bo! ...«

»Nak, gospod kaplan, fanta pa nimam nobenega!«

»Pa si ga že imela, ha, ha!«

»Ne!« odgovori hitro dekle, kaplan pa je zapazil, da jo je oblila rdečica – znamenje, da zatajuje važno skrivno stvar.

»E, imela si ga, imela, ne taji mi! No, jaz nisem sodnik in me tudi sploh nič ne briga tvoja preteklost, samo siten sem včasih, pa mi ne zameri! Jaz ti pa nič ne prikrivam! Imel sem dekle, ki bi jo bil tudi poročil, da mi ni neka vražja ženska vsega zmešala – vražja je bila, pravim! ...«

Kaplan je imel najbrž namen povedati vso svojo zgodbo do konca, a je nekdo trkal na vrata.

»Noter!« zakliče kaplan.

V sobo stopi desetleten fantiček. Kakor vsi otroci na kmetih, ki so boječi, če pridejo v boljšo hišo, je tudi ta le s težavo spravil par besed iz sebe: Da so stara mati bolni in zelo slabi in prosijo, da bi jih gospod prišli sprevidet.

»Tako, zbogom, Katrica! Za sedaj sva skončala! Pa se še drugič kaj pomeniva!«

»Zbogom, gospod kaplan!«

Tako odideta vsak po svojih opravilih. Spotoma v farovž pa premišljuje dekle o tem mladem in – kakor je videti in kakor je sama sodila – prijaznem in odkritosrčnem duhovniku.

Po preteku enega meseca se je Katrica že dodobra privadila v Ravnicah. S kuharico sta se lepo razumeli. Tudi kaplana sta bila prijazna napram njej – posebno še gospod Franc! Le s strogim gospodom dekanom Gašperjem ni imela nikakega opravka – vedela ni dosti več o njem kakor to, da je včasi čez mero siten in zelo strog.

Neke nedelje popoldne, ko je Katrica spala v svoji sobici, jo predrami precej glasno govorjenje v sosednji sobi.

Radovedna, kakor pač vse Evine hčere, se splazi tiho kot miška k vratom, da sliši, kdo tako govori.

Imela je kaj slišati!

»Sram vas bodi, gospod Gašper, če imate v resnici tisto grdo žensko v Grapah, sram vas bodi, pravim! Sram me je, ker sva oba iz enega kraja doma!«

»Tiho, tiho, Barba! Tebe imam vedno rad, kaj se ti vendar sanja!«

»Meni, da se sanja?! Bežite no, bežite, mene pa že ne boste premotili kakor druge ljudi na prižnici; se že preveč poznava! Oh, to bo zdaj govorjenja znova pri nas; kar za ubežati. Oj, ta sramota!«

»Naj le poskusijo ljudje kaj govoriti; takoj predam vsakega ljubljanskemu advokatu, to ti rečem!«

»Ne vem, kako bo šlo!«

»Vse mora iti, neumnica ti, neumna!«

Katrica je odšla tiho po prstih nazaj v spalnico; delala se je, kakor bi spala, ker je vedela, da pride kmalu tudi Barba v sobo.

V resnici je kmalu prišla kuharica v sobo in spotoma prinesla malico, kruh in vino.

Ko sta južinali, je bila kuharica kar bolj molčeča in jezna videti.

Barba bi bila rada, da bi jo dekle kaj povprašalo po vzroku jeze, tega pa ni hotelo. Kajti, saj je itak že vse vedela, pa si je mislila: Povej sama, če hočeš, ali pa molči!

»Ti, Katrica, ali si že čula kaj novega?«

»Ne vem nič posebnega, tetka.«

»Praviš, da ničesar ne veš. O, ti nesrečno dekle, ti! Vsa fara že govori, ti pa še ničesar ne veš?«

»Kaj pa takega?«

»A kaj? Zdaj znova lažejo o našem dekanu, da hodi vasovat tja v Grapo – oh, kaj vse govore; saj ni za povedati!«

»Oh, veste, ljudje so pač jezični in opravljivi!«

»Pa veš, jih bo tudi zaskelelo! Kogar naš dekan zagrabi, se mu bo hudo kolcalo. Kar dohtarju v Ljubljani – tistemu, ki brez noža dere, pa dobro dela – ga izroči v opravek!« ...

– – Zvečer, ko je Katrica molzla krave, jo je vpraševal mladi hlapec Jernej:

»Ti, Katrica, sedaj bo pa znova skakal naš dekan Gašper! Saj vem, da že veš, da je hodil v Grapo v vas. To so ti pa ptički, ti rečem!«

Dekle ga samo svareče opomni. »Veš, Jernej, tiho bodi o tem! Dekan bo vsakega tožil ali izročil advokatu, to pa niso mačkine solze!«

»E, kaj bi! Jaz znam molčati. Naredim tako, kakor sveti Janez Nepomuk, ki je prst na usta položil. To pa rečem: pod kožo smo pa res vsi krvavi!«

»Ali pomisli, Jernej, da taki ljudje kakor so duhovni, ne bi smeli niti misliti na kaj takega.«

»Lepo te prosim, Katrica, saj nisi tako neumna videti, zato nikar takih pravljic ne natvezaj; je že boljše, če si tiho o tem!«

Tudi ta večer Katrica ni mogla dolgo zaspati. Jernejčeve besede so ji dostikrat prišle na misel. Kaj vse bo še neki doživela v tej službi? ...

VII.[uredi]

Dekan Gašper je znal neprijetno
zadevo z žensko v Grapi
potlačiti, – pri drugi pa je
podlegel.


Dobre pol ure od Ravnic je vodila pot skoro večinoma v hrib, po pašnikih, kjer so pastirji pasli drobnico. Svet je bil tam malo vreden, rastla je le bolj drobna trava in nizko grmičevje. V nekaki kotlini med tem grmičevjem pa je bilo selišče, ki se je imenovalo Grapa. Bilo je dokaj revno. Ali zato pa so dekleta tam bila lepotična!

Najbolj zala je bila Brdajsova Minka. Bila je šivilja in prva cerkvena pevka. Sploh se je nosila in vedla precej gosposko. Takega vedenja se je privadila v bližnjem trgu pri teti, kjer se je učila šivati.

Zato ni bilo čuda, da so se oglašali razni premožni in imoviti kmetski fantje in jo snubili. Toda v veliko začudenje vseh je snubce zapored odvračala z izgovorom: »Zaenkrat mi še ni čas, se možiti, saj sem še premlada!«

Vse tovarišice so se močno čudile Minki in njenemu čudnemu obnašanju, ker je tako odbijala od sebe srečo, kakor so one govorile. Te njene tovarišice pa so bile sploh take, kakor vse Evine hčere – začele so Minko zalezovati, kako se obnaša, in hotele na vsak način priti zagonetki do kraja.

Izmed vseh deklet je bila najbolj zvedljiva Leskarjeva Francka, prva soseda Minkina. Jezna in zavidna je bila zato najbolj, ker se njej ni posrečilo, vloviti kakega premožnega fanta, dočim je Minka kar vse odklanjala.

Po tehtnem premišljevanju je takole izvedla svoj načrt: Vedela je, da se Minka kot prva cerkvena pevka pogostoma oglaša pri gospodu dekanu ob nedeljah po večernicah. Neke nedelje v mesecu januarju je Minka zopet šla v dekanijo. Francka pa za njo vohunit ...

Tiho kakor tat je šla po stopnicah in neopaženo prišla pred dekanovo sobo. Ozrla se je plašno okrog sebe. Ko je videla, da je vse mirno po hodniku, se je priplazila čisto k vratom in začela prisluškovati. Nekaj mora slišati! Pa kljub temu, da je na vso moč vlekla besede na ušesa, ni čula več kakor to-le: »Minka ... jutri zvečer ... kako si neumna ...«

Pri tem opazovanju pa zasliši Francka neko hojo; videla je prihajati kuharico Barbo. Zato ji ni kazalo drugega, ko potrkati na vrata in vstopiti.

Medtem ko je ona vstopila v sobo, se je Minka skrila v drugo sobo in gospod dekan je v naglici zaprl ista vrata ter stopal Francki naproti.

»Hvaljen bodi Jezus Kristus, gospod dekan! Prinesla sem denar za Mohorjevo družbo.«

»Amen na vekomaj! Zakaj pa ne neseš denarja gospodu kaplanu? On pobira za družbo.«

»Jih ni bilo doma,« se zlaže Francka.

»Boš morala prinesti pač ob priliki, kajti jaz nimam knjige za vpisovanje. Dekle, drugega mi nimaš nič sporočiti?«

»Ne, gospod dekan!«

»Torej brez zamere, Francka, meni se mudi danes z urejevanjem raznih računov; pa se oglasi še drugič kaj!«

Francka odide po stopnicah godrnjaje sama s seboj: »Bogve, kakšne račune bo urejeval danes naš gospod dekan? E, pa jaz nisem tako kratkovidna, ne!«

Francka je seveda to važno novico povedala strogo zaupno svoji prijateljici Jerici, ta pa zopet ravno tako zaupno svojemu fantu – tako je govorico kmalu vedela vsa okolica. Fantje pa so tudi začeli pazno zasledovati razmerje med Minko in dekanom.

Ravniški dekan je šele na pritisk kuharice Barbe začel strogo nastopati proti obrekovanju. S prirojeno lokavostjo je popolnoma zmešal vsako sled in odvalil ves sum od sebe – da, še za odpuščanje so nekateri morali prositi!

Toda pod pepelom je še vedno tlelo ...

Znova je nastalo dosti govorjenja, ko je jeseni kar na hitro odšla Minka z doma v Ljubljano. Toda čez mesec dni se je že vrnila domov dokaj shujšana in izpremenjena.

Mati Drdravka je neke nedelje od večernic gredoč pripovedovala svoji prijateljici: »E, kaj Mica, to pa ni kar tako! Mica, oh, kam smo zašli! Sam hudobni duh sedaj vlada na tem svetu, – še našega gospoda dekana je zapeljal kakor Adama v raju! Pa tiho mi bodi!«

Prijateljica Mica se je kar po tercijalsko prekrižala in je samo vzdihnila: »Ja, ja, današnji svet ima sam peklenski duh v svojih kleščah!«

*

Ljudje v Ravnicah in okolici so že čisto v nemar pustili gospoda dekana in prenehali z govorjenjem o Minki. Pa znova jim je dal nov dogodek dosti povoda in to pot ni bil gospod dekan zmagovalec.

Nedaleč od dekanije je živela Grčarjeva tetka. Ženica, kot so trdili stari očanci, je bila v svojih mladih letih zala deklica; le to slabo napako je imela, da je bila čez mero prevzetna in izbirčna. Ker je bila tudi posestnica, so se snubači oglašali od vseh krajev, toda nobeden ni bil izbirčni Zefki po volji.

Ko je zatorej Zefka prišla v srpanova leta, je stopila v krdelo tercijalk. Mladi razposajeni svet je kmalu začel govoriti, da Zefka pri tercijalkah nosi veliki zvonec. Odslej so jo začeli imenovati Grčarjevo tetko. Ta tetka se ni dosti zmenila za svoje revne sorodnike; gledala je, čim je kdo prišel k nji, da ga je čimprej odpravila od hiše. Njeno naklonjenost si je pridobil edino Leskarjev Janče, kateremu je v resnici bila teta.

Janče je bil po poklicu čevljar, oženjen v sosednji vasi ter lastnik majhne hišice z vrtom. Jančetova žena je pogostoma prišla k tetki in ji pomagala pri delu.

Neko soboto, ko je bila tetka izredno dobre volje, ker ji je Malka, Jančetova žena, prinesla lep nov predpasnik. To lepo priložnost je porabila Malka in pregovorila tetko, da jima v oporoki zapiše posestvo po smrti.

»Veste, tetka,« tako ji je govorila premeteno, »midva vam bova lepo stregla, ako obolite. Saj do smrti boste sami gospodarili, seboj pa itak ne morete nič nesti.«

»Pa pridita jutri z Jančetom do mene, pa še kakega moža pripeljita s seboj ...«

Kdo je bil bolj vesel in zadovoljen kakor Malka po takem odgovoru.

Drugi dan so kar tihoma naredili oporoko; spisal jo je Premetovec, kmet Žgur pa je bil za pričo. To sta bila moža, ki sta res znala molčati kakor grob.

Potekli so trije meseci. Tetka se je nenadno hudo prehladila in vlegla. Malka je bila stalno pri nji in ji je skrbno stregla.

Ko ji je bilo že zelo slabo, pa je prosila Malko, naj pridejo k nji gospod dekan, da jo lepo previdijo in pripravijo za pot na drugi svet.

Ljudje, ki so klečali kakor običajno v veži, ko je gospod dekan spovedoval tetko, so postali že nejevoljni, ker je spovedovanje tako dolgo trajalo ...

Par dni za tem je tetka res umrla. Ampak to so Ravničani začudeno gledali, ko se je gospod dekan takoj po njeni smrti začel polaščati kar cele njene kmetije. Jančetovi prijatelji so ga začeli opozarjati, a on jim je le smehljaje odgovarjal: »Le potrpite, saj je tudi polž tako rekel, ko je sedem let lezel čez zid; pa je nato nazaj padel in žalostno vzdihnil: ‚E, naglica ni nikoli prida.‘«

Vsa zadeva je postala skrajno resna za Jančeta, ko je dekan začel hoditi okrog reberskega notarja in sodnije in se predstavljal kot pravni dedič Grčarjeve kmetije.

Notarjev pisar, gospod Grebenc, kakor so mu rekli kmetje, je neki večer prišel k Jančetu in mu zaupno povedal: »Jutri pa moraš na vsak način priti do našega notarja. Pridi ob desetih dopoldne, da se z gospodom dekanom pogledata iz oči v oči!« 

Le pisarju Grebencu je Janče že nekoč prej povedal, da ima spisano oporoko, ki jo je napravil še z živeče tetko.

Janče je bil zdaj hvaležen svojemu prijatelju za uslugo in krenila sta k Matevžu na liter vina.

– – Prav ostro je drugega dne dopoldne pogledal gospod dekan Jančeta, ki je prišel k reberskemu notarju, pisar pa se je skrivaj namuznil svojemu prijatelju.

Notar je ravno prebiral oporoko, ki mu jo je izročil gospod dekan. V nji je namreč stalo, da izroči tetka njemu vse premoženje. Notar je bral in zmajeval z glavo.

»Gospod dekan, brez zamere, toda vaša oporoka je pomanjkljiva. Le poglejte, od rajnke imate samo križec; a podpisa sta samo dva – namreč od vas in vašega cerkovnika!« ...

Ravno v tem pa je vstopil Janče. Najprej je pozdravil notarja, ki mu je odzdravil in ga takoj vprašal, kaj je njega privedlo v njegovo pisarno?

Janče mu brez besede predloži oporoko.

Notar bere in bere. Ko dokonča, samo to reče dekanu: »Ej, ej, gospod dekan, sedaj pa stvari tako stoje, da je najboljše, da umaknete svojo oporoko, kajti drugače si lahko nakopljete še kake sitnosti in neljube posledice. Postavni dedič je le Janče. Obenem pa je tudi prvi sorodnik!«

Ravniškega gospoda dekana so kar barve spreletavale po licih – še pozdraviti je pozabil in odšel je kar molče iz pisarne.

Tiste dni za tem, ko se je dekanu vse tako izjalovilo pri notarju, je bil tako razjarjen, da več dni ni spregovoril niti s kuharico Barbo. Pa tudi sebi tako priljubljenega psa »šeklna« je kar podil od sebe; uboga žival je dobila več brc, ker se mu je skušala dobrikati. A vsa fara se je smejala na glas ...

VIII.[uredi]

Šaljivi kaplan Franc se je kar
nanagloma ves predrugačil.
Seznanil se je z novodošlim
Žumrovim gospodom. Ljudje so
menili, da je postal čudak ali
puščavnik. V pozni jeseni je
kaplan zapustil Ravnice in odšel
v tuje kraje nevernikom
oznanjevat krščansko vero ...


V hladnem jesenskem meglenem jutru je zamišljen koračil kaplan Franc od podružne cerkvice nazaj proti Ravnicam.

Mladi mož je bil nekam otožen, tako nekako, kakor je bilo otožno isto jesensko jutro. V svoji zamišljenosti je popolnoma prezrl, da stopa prav hitro za njim že precej prileten možak, bolj gosposko opravljen.

»Dobro jutro, gospod! Vi ste pa zelo hitri, komaj sem Vas došel.«

Kaplan se začuden ozre in odzdravi. Došlec pa nadaljuje:

»Moram se Vam predstaviti. Kličejo me tukajšnji ljudje za Žumrovega gospoda. Rojen sem bil tukaj, nato pa sem se klatil po širnem svetu kot zdravnik. Sedaj sem se vrnil v domači kraj – umret ... Veselilo bi me, če bi stopili malo z menoj v mojo palačo.«

Z veseljem in nekakšno radovednostjo je stopal kaplan z Žumrovim gospodom. Po poti grede sta malo govorila. Stari gospod je le vprašal kaplana, kako mu ugaja v tem kraju, pa če je zadovoljen s svojim duhovskim stanom.

Kaplanova navada ni bila, da bi lagal, zato mu je kar kratko povedal, da se ne počuti zadovoljnega.

Žumrov gospod vzame iz žepa tokakiro in ponudi tudi kaplanu. Čeprav ta ni nosljal, si vendar vzame tobak; seveda je začel prav hitro kihati.

Ker so nasproti njima in za njima prihajali ljudje, ki so šli na njive ruvat repo in korenje, sta kaplan in doktor začela govoriti latinski.

»Če se ne motim, mladi prijatelj, se najbrže zato ne počutite zadovoljnega v svojem duhovskem stanu, ker imate kake stare srčne rane ... Kaj ne, da bo tako ...?«

Kaplan se zelo začudi bistroumnosti starega doktorja in mirno odgovori: »Da, nekaj takega bo, ampak več se pomeniva pri vas na domu!«

»Tako, tako, mladi prijatelj, me veseli, da ste mož poštenjak in ne hinavec, kot jih je žalibog precej v vašem svetem stanu.«

Kmetje, ki so šli mimo, so se kar križali, ko so čuli latinski razgovor. Anžurjev hlapec Nejče se je kar na debelo lagal delavkam na njivi:

»Veste, ženske, srečal sem sedajle Žumrovega gospoda in našega kaplana, govorila sta po latinski. Jaz seveda, ki sem hvala bogu hodil v latinske šole (še prvega gimnazijskega razreda ni mogel dovršiti), pa zavijem za notarjevo živo mejo in poslušam; ker sta se namreč ravno ustavila in tobak nosljala. Pa veste, kaj sta se menila? Da pojdeta v Špikovo goro odkopavat zaklad. Mar vam že nisem dostikrat pravil, da so v gori cele kadi zlata. Sedaj ste pa lahko prepričane, da nisem jaz tako bedast, kakor izgledam. Le to sem neumno storil, da nisem šel v lemenat; bi mi vsaj sedaj ne bilo treba ruvati repe, pa v hlevu ležati, ampak bi bil že rejen fajmošter ... Eja, kam človek zabrede! ...«

*

Kaplan je prišel z doktorjem do njegove hiše.

Pazno se je oziral na vsako malenkost in posebnost, ko je stopal za starim gospodom.

Doktorjeva hišica je bila majhna, zidana in zelo snažna, krita pa je bila s slamo. Skozi vežo, ki služi na kmetih obenem tudi za kuhinjo, sta stopila v hišo.

V hiši je že bolj priletna ženska ravno urejevala sobico in dokončavala s snaženjem.

»Barba, ko zgotoviš vse delo, pojdi in skuhaj kavo in vrzi kaj v ponev, da se bo ocvrlo. Poprej pa prinesi brinjevčka in kruha, kajti moj gospod prijatelj je že potreben okrepčila!«

Doktor je nato vodil kaplana iz hiše v kamrico k mali mizici in mu velel sesti.

V kratkem si je kaplan ogledal vso to sobico. Imel je kaj videti.

Ob steni je stala velika omara s steklenimi vratmi, v nji je bilo polno knjig in raznih drugih zdravniških pripomočkov. Nad omaro v sredi pa je bila mrtvaška glava iz mavca – čuden okrasek. A na stenah je viselo par lepih pokrajinskih in drugih slik. Ena je kaplana posebno zanimala: na sliki je bil cel krog samih mrtvaških glav, pri vsaki pa nadpis po vrsti stanov od cesarja do berača. V sredi, v praznem krogu pa je bilo zapisano: »Kdo najde tukaj razloček? – Po smrti smo vsi enaki!«

»No, mladi prijatelj, ali vam ugaja ta-te slika? Kaj ne, da je resnična? Vedite, jaz že moram misliti na smrt. Verjemite mi, da sem tega življenja že do grla sit. Človeku, ki je toliko žalostnega doživel kakor ravno jaz, ni dosti do tega življenja. Le pomislite, mladi prijatelj, meni se je v mladih letih kazalo življenje v najlepših barvah. Ljubila me je krasna in dobra deklica – a zapeljal mi jo je moj najboljši prijatelj ... Dolgo, dolgo se mi ni zacelila ta huda srčna rana. Slučaj pa je nanesel, da sem ugledal tole sliko z mrtvaškimi glavami, ki ste jo Vi tako dolgo opazovali. Pogled nanjo me je popolnoma predrugačil. Kupil sem jo takoj. Prišel sem do zaključka, da smo ljudje na svetu le popotniki, ki živimo v samih sanjah, nadah in prevarah. Vam pa svetujem, mladi prijatelj, katoliški duhovnik ste, pojdite med nevernike, prižigat jim luč prave vere! S tem si spletete nevenljiv venec in prislužite nebeško plačilo! ...«

Na kaplana Franca so imele te besede velik vpliv – tako velik, da je samo rekel: »Res je tako, gospod doktor! Naše pozemeljsko življenje so same sanje. Tudi jaz sem že doživel velike prevare ... Vedite, še sedaj v tem svetem duhovskem stanu sem živel lahkomišljeno. Odpusti mi te pregreške, ljubi Jezus! Prav govorite. Med nevernike odidem – prižigat luč svete vere.«

Medlo jesensko solnce je bilo že sredi nebeškega svoda, ko se je kaplan prisrčno poslovil od doktorja s trdnim sklepom, da v kratkem zapusti milo rodno slovensko zemljo in se kot misijonar poda v daljne tuje kraje učit in kazat poganom pot k Bogu ...

*

Zelo čudno se je zdelo tisto dopoldne Katrici, kako da kaplana tako dolgo ni domov. Katrica se je namreč na Ravnicah med vsemi najbolje razumela s kaplanom Francem, le z njim je bila v zaupnem prijateljstvu. Marsikdaj je šaljivi kaplan s šegavostjo pregnal domotožje dekletu. Ne vé se, kaj bi bilo še vse povzročilo to prijateljstvo, da ni kaplan bil na obisku pri Žumrovem gospodu.

Komaj teden dni prej je kaplan odkrito izpovedal dekletu svoje žalostne spomine; kako je ljubil svoj čas izvoljenko, tako ljubil, da je bolj ljubiti ni mogel. Pa prišle so vmes ovire. Teta, ki ga je podpirala v šolanju, mu je vse razdrla ... Brez potrebnih življenjskih sredstev ni mogel iti na vseučilišče – odšel je torej prisiljen v semenišče. Njegova ljubljena Anka pa je v žalosti zbolela in umrla; njena podoba je stala kaplanu vedno pred očmi ...

Seveda je tudi Katrica povedala kaplanu svoje žalostne doživljaje, ki so ji bili povzročeni radi Trdinovega Jake.

Ko sta si tako drug drugemu odkrito povedala vse, je rekel kaplan: »Vidiš, Katrica, ti si bila nesrečna, jaz tudi. Ti si po značaju čisto podoba moje nepozabne Anke, zato te imam rad!«

Dekle je seveda začudeno gledalo kaplana. Zadnje njegove besede so ji bile precej dvomljive. Zaprla jih je v svoje srce. Postala je kaplanu neomajno zvesta z vso svojo preprosto dušo. Vdano je skrbela zanj ...

Tisto opoldne torej, ko je Katrica po dolgem čakanju le ugledala kaplana prihajati, jo je obšla neka čudna slutnja.

Hitro je odšla po jedila in mu jih prinesla.

»Katrica, sedi tukajle!« ji pravi kaplan.

Dekle uboga, pa se zelo čudi kaplanu, ki je bil videti tako izpremenjen. S strahom ga vpraša:

»Gospod, ali ste bolni, ko tako čudno izgledate ...?«

Kaplan je začel dekletu pripovedovati vse, pa tudi svoj sklep, da odide na prigovarjanje doktorja in vsled žalostnih spominov daleč, daleč v tuje kraje. Zaključil je: »Čeprav sem bil prisiljen postati duhoven, ali vendar, kar sem prisegel, hočem izpolnjevati! Da, izpolnjevati hočem svoj poklic še bolje, nego sem prisegel! A ti, Katrica, tebe ne veže nikaka prisega, da bi morala ostati sama. Če se ti nudi prilika, poroči se! Jaz se te bom pa vedno spominjal in bom molil za tvojo srečo. Kmalu odidem. Nočem več bivati v tej Sodomi in Gomori; nočem obremenjevati svoje duše s črnimi madeži kakor drugi, ki tu še slepijo ljudi, a večnega Sodnika ne bodo varali, ne. Odhajam! Hočem posnemati našega Učenika, ki dostikrat ni imel kamna, da bi nanj položil svojo trudno glavo. In ne dvomim, da bom srečen ...«

*

Kaplan Franc je resnično ostal pri svojem trdnem sklepu. V pričetku grudna, ko so že padle prve snežinke, se je začel poslavljati od njemu tako vdanih Ravničanov. Zaman so se trudili njegovi prijatelji, da bi ga odvrnili od njegovega sklepa. Vsakemu je le rekel: »Do sedaj sem živel temu svetu in sebi, odslej naprej pa hočem živeti za zveličanje in blagor drugih.«

Šolska mladina in vsi ravniški veljaki so ga na dan odhoda slovesno spremili na kolodvor. Ob slovesu, ko je kaplan že moral vstopiti v vlak, so imeli vsi rosne oči ... Tudi kaplan si jih je z robcem otiral ob oknu ...

Svojim ljubljencem je za slovo še spregovoril: »Veseli me, ker sem bil tako priljubljen med vami. Zahvaljujem se vam, ko ste se potrudili in me spremili sem. Molite zame, da bom lahko premagal vse težave! Če se ne vidimo več na tem svetu, se snidemo onstran groba! Z Bogom!«

Dolgo so še gledali ljudje za vlakom, v katerem se je odpeljal in slednjič izginil izpred oči ... Učitelj, ki je vodil šolsko mladež, in župan sta šla nazaj grede skupaj in se pogovarjala o kaplanu: »Škoda je gospoda Franca; Bog si ga vedi, kdo ga je do tega privedel, da je zapustil naše kraje? ...«

Vsi so žalovali za kaplanom Francem, najbolj pa Katrica. Ona je gledala skozi okno, ko se je sredi množice poslavljal kaplan – in je jokala ... Sklenila je zapustiti Ravnice, da bi je ti kraji ne spominjali na prijateljstvo kaplanovo, pa da bi laže pozabila tudi lastno gorje ...

Par dni za tem je prejela tudi od doma pismo, da je mati obolela in želi, da ji Katrica pride streč. In tako se je zgodilo, da je komaj teden dni po kaplanovem odhodu odšla tudi Katrica iz Ravnic.

Drugi del[uredi]

I.[uredi]

V ljubljanski Figovčevi gostilni
se je Katrica sešla s Piškurjevim
Luko. Doznala je marsikaj novic
iz domačega kraja.


Prav dolgočasen decembrski dan je bil, ko se je Katrica pripeljala proti poldnevu v Ljubljano. Hitro je stopala po mestu, nesoč v roki pleteno košaro, v kateri je imela svojo obleko. Ljudje so vsi hiteli po ulicah in se zavijali pred mrazom v suknje ali plašče. Pihala je ostra ledena sapa in vrtela snežinke sem in tja. Nad mestom je bila razprostrta znana svinčena megla, ki jeseni in pozimi skoro neprestano visi nad Ljubljano.

Ko je Katrica tako hitela s kolodvora, jo je skrbelo, bo li mogla priti domov, do koder je imela domala pet ur pešhoje po Dunajski cesti. Kamniška železnica namreč takrat še ni vozila. Odloči se torej Katrica, da gre pogledat v znano Figovčevo gostilno, kjer se ustavljajo običajno vsi ljudje iz našega kamniško-brdskega okraja. Mogoče dobi kakega voznika-domačina, obenem pa nekaj kosila.

V gostilni je bilo, kakor običajno, polno pivcev; govorili so vse poprek in delali razne kupčije; bil je slučajno tržni sejmski dan, tretja sreda v mesecu. Katrica ogleda vse ljudi po prostorni sobi in v veliko veselje uzre v kotu pri topli peči znanega Piškurjevega Luko s Sela, starega voznika, ki je bil vedno po enkrat ali celo dvakrat v tednu v Ljubljani.

Katrica stopi k njemu, ga pozdravi in prosi, če bi bilo mogoče, da bi se z njim peljala.

»I, kdo pa si, dekle? Čakaj, čakaj, da se domislim malo; pa ne, da si Samčeva Katrica?«

»Kaj pa, striček, Katrica sem, namenjena domov.«

Naročila je Luki kozarec žganja, kajti vedela je dobro, da ga on zelo čisla.

Pol ure zatem je že striček zapregel svojo kobilico sivko v voziček, na katerem je imel za dolinskega trgovca par zabojev z blagom.

»Dekle, tukaj imaš še eno mojo odejo, pa se dobro zavij v njo, kajti vreme imamo danes vražje ostro in kislo; pa tudi pot je dolga.«

Kobilica je potegnila in jela enakomerno stopati po dobro znani široki cesti.

»No, striček, kaj pa se je posebno novega prigodilo v našem kraju, kar me ni bilo doma?«

»Veš, novic je pa kar za celo ribniško rajdo, da ti vsega kar ne zmorem in tudi nočem pripovedovati. Tebe gotovo zanima najbolj, kako se imajo pri Trdinu Za hribom. Sem li uganil, ali ne?«

»E, kaj bi me zanimalo!«

»Ho, ničesar mi ne taji! Ej, punčka, ti si zvita, jaz pa raven ne!«

Seveda je Katrica z zanimanjem poslušala strica Luko, ki ji je po običajni kmečki navadi na dolgo in široko pripovedoval o Trdinovih.

Tako je doznala, da je že takoj o prvem času postala mlada Trdinka »rogata«. Sprva je nastopala previdno, nato pa vedno huje. Jaka je skušal stopiti ženi na prste. Ali ta je takoj začela rabiti najhujše orožje in mu vselej očitala: »Ako jaz nisem bila za vas, bi bili pa dobili tisto bajtarsko Katro ...« S temi besedami je vzela Jaku ves pogum in mu vselej globoko porinila nož v srce ... Da bi si Jaka malo potolažil pekočo vest, je začel piti; žena pak je neomejeno gospodarila brez volje in celo proti volji moževi. Stari, prej tako mogočni Trdin pa hodi okrog kakor brez pameti ... Tudi njega peče vest. Temu ali onemu večkrat toži: »Kako me je Bog kaznoval in vso našo hišo, odkar sem v svoji prevzetnosti zavrgel snaho Katrico ter jo sinu zabranil z besedami: ‚Rajši ciganko k hiši kakor njo!‘ A sedaj pravim: ‚Boljše bi bilo deset cigank, kot pa ta mlada, ki jo zdaj imamo ...‘«

Še več drugih reči sta se na vozu pomenila Luka in Katrica. Seveda ji je tudi on ponagajal s farovško službo in jo šaljivo vprašal:

»Katrica, kateri kaplan te je rajši imel, mali ali veliki?«

Pa mu dekle odgovori: »Malo je vredna tista, ki se z duhovni peča – še manj pa tak duhoven! ...«

Čeprav je bilo mrzlo in je vožnja bila dolga, sta vkljub temu med pogovori dospela v Dolino še pred mrakom.

Ko sta se peljala proti Jožetovi gostilni, se je Katrica domislila one podgriške žegnanjske nedelje. Hudo ji je postalo pri srcu. Kako tudi ne! Saj si je tisto usodno nedeljo nakopala toliko gorja in bridkih ur ...

Privozila sta ravno vštric gostilne.

Ravno skozi vežna vrata je kolovratil pijan moški in grdo preklinjal ...

Katrica je šele pri besedah postala pozorna na človeka – mraz jo pretrese, ko spozna, da je to Jaka – nekdanji njen tako ljubi in trezni fant, a sedaj nesrečen in zapit ... Katrica poprosi voznika Luko, naj hitro požene dalje. Voznik je dobro vedel za vzrok in pognal, sam pri sebi pa je godrnjal: »Stara ljubezen je pa res huda reč; to je dobro, da se jaz nisem ukvarjal s takimi rečmi!«

Pri trgovcu Močivniku, kateremu je Luka pripeljal blago, pa je sedel stari Trdin, pil žganje in se razgovarjal s Flajšmanovim Peregrinom: »Eja, Peregrinček, pri vas je prijazno, ko se tako lepo razumete. A pri nas je cel pekel! Veš, kaj mi je rekla danes ta ošabna babnica? Da bi jo kar zlodej odnesel vrh Grintovca! Rekla je: Ti, stari, nimaš nič govoriti! Ako ni zate, pa pojdi! Saj si nam že dosti časa vsem v nadlego ... Veš, to ti povem, Peregrin, če bi bil jaz pijan, se ne bi izteklo dobro; tako pa sem se raje zopet umaknil z jezo in žalostjo ...«

Tudi te trpke besede starega Trdina je slišala Katrica, ko je čakala pred trgovino, da so spravili zaboje z voza. Ožje je privila svoj ogrinjač, kajti zazeblo jo je nekako po vsem telesu. Ko sta nato dalje pognala z Luko, nista več spregovorila, le ob slovesu se mu je prijazno zahvalila in nato slišala, kako je Luka, vozeč se dalje v svetlo zimsko noč, zategnil s svojim glasom:

»Poskusil sem jaz vse strani,
pa čez ledik stan ga ni ...«

II.[uredi]

»Ti prešmentana reč ti, kaj
takega bi si pa jaz ne bil mislil o
Jaku ...« Tako je govoril Piškurjev
Luka sam pri sebi.


Komaj četrt ure od Doline poleg državne ceste je Selo. Izmed četverih gospodarjev, ki so živeli za časa naše povesti, je bil daleč na okoli najbolje znan voznik Piškurjev Luka.

Ostali trije njegovi sosedje so vedno zdihovali: »Oh, kako ima Luka prijetno življenje! Kar s sestro Marjanico gospodarita. Zares, on je pravo pogodil, ker se ni ženil in ne nakopal otrok na glavo.«

Luka je res le s pomočjo sestre obdeloval svojo malo, a zelo rodovitno kmetijo. Obilo svojega časa pa je porabil za vozarenje. Vozil je ljudem raznovrstno blago iz Ljubljane, tja pa razne poljske pridelke in drva. Niso se motili ljudje, ko so govorili o njem: »Eja Luki gre dobro, že denar ima. Nam pa prede dostikrat trda še za sol in tobak!«

Par tednov za tem, ko sta se vozila domov s Katrico, se je Luka neke nedelje napotil v zlatopoljske hribe. Šel je gori, da nakupi kaj seženjskih drv, krompirja, domačega sadnega žganja in sploh vsega, kar se mu posreči dobiti. Navzlic temu, da je zemljo pokrival dve pedi zmrznjen sneg, sta toplo solnce in strma pot v hribe dobro ogrela našega Luko. Odpel si je svoj kožuh in brisal debele znojne kaplje raz čelo z velikim višnjevim robcem.

Pa ko se je čez par ur vračal s hribov, je bil prav zadovoljen, kajti kupčija mu je dobro izpadla. Zato se je, dospevši v dolino, oglasil v znani Judeževi krčmi v Podpeči, da spije maseljček vina in dobi kaj dobrega prigrizka.

V krčmi se je zamudil Luka precej časa. Po svoji šaljivi navadi se je dobro norčeval iz gostilničarja.

V Podpeči je bilo samo šestero hiš pa dve gostilni: Judeževa in Iškarjotova. Slednjemu gostilničarju so samo šaljivci zbrali to zbadljivo ime. Oba gostilničarja sta bila namreč grozno nevoščljiva drug drugemu. Če je n. pr. kak gost ostal pri sosedu, ga je že drugi prav pošteno ozmerjal: »Ali si mi znova odžrl enega človeka; sram te bodi! Saj je bil dosti neumen, ko je šel k tebi, ki imaš za nič vino in tobak v njega devlješ!« Seveda tudi ozmerjani ni molčal in mu je dobro odgovoril: »Kdo bo pa šel k tebi, ki od takih prašičev meso prodajaš, ki sami poginejo! Fej te bodi! ...«

Tako sta zavistna krčmarja očitno vsem ljudem v zabavo sama sebe razkrinkovala. V tem zmislu je tudi Luka danes načel pogovor takole:

»Ti, Judež, veš, zakaj pridem jaz k tebi in vedno le k tebi? Pač samo zato, ker daješ velike porcije mesa. Veš, jaz nisem nič izbirčen, ali je žival sama crknila ali pa jo je klavec zaklal. Meso je meso, baba pa baba! Kaj bi o tem dalje kvasil!«

Seveda se je gostilničar delal zelo užaljenega na videz – pa v resnici se ni dosti zmenil za to zbadljivko, le odgovoril je: »Saj vem, kje si to slišal. Pa naj govori Iškarjot, kar hoče, prej bo on izginil iz Podpeči kakor jaz!«

»Prav imaš, Judež, le uženi ga, tega Iškarjota, ki tobak devlje v vino!«

Na to pohvalo je gostilničar ves zadovoljen še kar sam na svoj račun prinesel Luki mero vina.

Zato je razumljivo, da se je Luka precej židane volje vračal domov. Pri Hrenovi bajti pa se je nekako ustavil. Že je mislil iti dalje, toda tik ob oknu, ki je bilo z rdečim zastorom zagrnjeno, dočim je v bajti gorela luč, začuje tale razločni pogovor:

»Ti, Jaka, si pa res siromak, pri svoji hudi ženi; nobene vesele urice nimaš pri njej. Čemu si tako žalosten? Pij! Mar ti nisem skuhala povšečno vino?«

»Ja, Marijanica, ti si pač zame še edina dušica na tem svetu! Nič se ne boj, ako bo kaj iz tega – toliko že še premorem, da boš otroka preživela, če bo res kaj!«

Luka, ki je vse to slišal, se je kar popraskal za ušesi. No, kaj takega si pa ni mislil o mladem Trdinu! Gredoč dalje po cesti je premišljeval: »Iz tega se bodo pa skuhale še čudne reči, zelo čudne ...«

Mati Samčevka se je zelo razveselila prihoda svoje hčerke, kajti vedela je, da ji bo ona najbolje postregla v bolezni. Kar vidno se je ženi povračevalo zdravje. Le to se ji je čudno zdelo, ker je bila Katrica včasih nekam resna in zamišljena ...

Neko nedeljo popoldne proti koncu meseca svečana sta sedeli mati in hči pred hišo in se greli na zimskem solncu, ki se je ravno s svojo toploto upiralo v leseno steno. Pa vpraša skrbna mati hčerko:

»Kaj ti je, dekle, ko si tako žalostno?«

»E, nič.«

»Ne govori mi tega, dekle, mene ne prevariš!«

Hči se nasloni na komolce in se zasolzi. Ko premaga najhujšo bol, odgovori:

»Veste, ljuba moja mamica, meni ni več obstanka v domačem kraju; saj poznate naše ljudi, vedno me zaničujejo in se mi posmehujejo. Vem, da sem si sama vsega kriva, ali trpeti moram ... Odidem takoj znova proč, čim se mi ponudi prilika.«

Na to bridko hčerino izpoved mati ni vedela ne leka ne pomoči. Le globoko je vzdihnila in molčala ...

Hči je dobro razumela ta molk ...

*

Ob vznožju Limbarske gore, ki je znana vsem izletnikom in božjepotnikom radi romarske cerkve sv. Valentina, leži vas Krašnja. V tej vasi je živela tisti čas, ko so se vršili ti dogodki, Primatova mati.

Njo so poznali menda vsi naši ljudje, ne le po Črnem grabnu in po Moravškem, temveč še dalje notri do Ljubljane, in v mestu dosti žensk in gospá. Primatova mati iz Krašnje je bila namreč kokošarica; pobirala je jajca, kokoši, zajce, golobe, maslo in izborno domače žganje za Ljubljano. Nazaj grede pa je nosila iz mesta razna zdravila, svilene rute, sploh take stvari, ki se v podeželskih trgovinah niso dobile. Poleg tega posla se je ta ženska pečala tudi s posredovanjem raznih služb in spravljala mlade ljudi v zakonske težave in nadloge. Navihanci so jo tudi zbadali z imenom »stoletna pratika«, kajti žena je veljala tudi za dobro spoznavalko vremena.

Četudi šele konci svečana, je bilo tisto leto zelo toplo: le po senčnih plateh in višjih parobkih je ležal še sneg, po nižavah pa je bilo čisto južno. To vremensko ugodnost so kmetje dobro izrabljali; trebili so meje in spravljali drva.

Tudi Samčevi so trebili v meji. Oče je sekal, Katrica in mlajša sestra Polonica pa sta ravnali hosto za butare.

Ko je oče ravno s tobakom basal svoj priljubljeni moravški vivček, ugleda prihajati spodaj po poti Primatovo mater. Ženica je hodila počasi in se opirala na debelo gorjačo.

»Dober dan Bog daj! Kako pa hitite, ljudje krščanski!«

»Bog daj dobrega, mati! Vidiš, mi hitimo, ti venomer laziš okoli in ljudi motiš,« ji v šali odvrne Samec.

»Bodi no, bodi pameten, Matevž, kar poskusi ti moje opravilo, boš pa videl kako ti pojde vse narobe!«

»Veš, jaz nisem za tako opravilo, ker nimam namazanega jezika.«

Zgovorna ženica, ki je bila že trudna, postavi koš v mejo, da se odpočije. Vedela je dosti novic. Končno pa vpraša Katrico, če je pri volji iti v Ljubljano služit; da ji bo dobila službo, kakršno si želi, je rekla Primatova mati.

»Kar preskrbite mi jo,« odvrne Katrica; »bodisi za sobarico ali pa za kuhinjo, samo ne za natakarico.« 

»Prav torej in zbogom! Imam še daleč do doma. »Danes teden se pa že oglasim. Bodi pripravljena!«

Ženica je odšla dalje. Samčevi pa so nadaljevali z delom do mraka.

III.[uredi]

Ko se je vračala Primatova
mati pozno zvečer domov,
se je tako prestrašila
starega Linkca z Vrbe in
njegovih pomagačev, da je
pobila in stresla polovico
jajc. Ti ljudje so namreč
izkopavali zaklad.


Tik ob državni cesti na Prevojah je stara in občeznana gostilna »Pri Jerinem Jaku«. Tamkaj se radi oglašajo naši ljudje na okrepčilo, če so na poti. Pošteni gostilničar pa zares tudi postreže svojim gostom z dobro vinsko kapljico in tudi z okusnimi prigrizki. Od znamenja, ki je na vogalu gostilne, pa drži okrajna cesta proti Moravčam. Prva vas ob tej poti je Vrba, komaj par minut od Prevoj, na lepem ravnem, rodovitnem kraju.

V tej vasi so minulih dob živeli znani Linkčev očka. Dasi je poteklo že precej let, kar je umrl ta možiček, vendar se ga naši ljudje še dobro spominjajo.

Vsem je znano, da je še dandanašnji med kmečkim ljudstvom dosti raznega praznoverja. Tako na primer so marsikateri stari očanci še trdno prepričani o vražah in verujejo v čarovnice, ki v temnih nočeh zvodijo ubogega popotnika, da ne vé nikamor in se šele o prvem jutranjem zvonjenju zavé, kam je zablodil ... Dalje verujejo v razne duhove, ki blodijo ponoči okrog. Posebno pa so v prejšnjem stoletju naši ljudje verovali, da so po raznih krajih in na križiščih zakopani bogati zakladi, ki da jih čuva sam bognasvaruj, zato je treba imeti posebne pripomočke za dviganje zaklada.

V našem kraju so bili Linkčev očka z Vrbe daleč naokoli na glasu, da dvigujejo »šace«. Imeli pa so Linkčev očka resnično tri blagoslovljene votle šibe, napolnjene z živim srebrom. In s temi palicami so hodili iskat zakladov ...

Očka so bili trdno prepričani o svojem poklicu in so verovali v svoje šibe.

Živeli pa so že takrat razni navihanci, kakor so še dandanašnji, ki so se iz ubogega moža norčevali in ga za nos vodili v razne kraje po zaklade.

Torej ravno ob času teh dogodkov, ki jih opisujem, je neki dan prišel k Linkčevemu očki mladi Flajšman (sedaj je že »ta stari« in ravno on mi je dobrodušno sam pripovedoval vse to) ter je stihoma govoril očetu: »Veste, očka, že več večerov vidim goreti v našem Škrjancu poleg velikega hrasta višnjevo lučko. Kaj mislite, je li tamkaj zakopan zaklad, ali ne ...?«

Stari mož ob tej veseli novici ni vedel, kaj bi storil. Z veliko važnostjo reče mlademu gospodarju: »Jutri, Peregrinček, pojdeva zaklad dvigat; a glej, da dobiš s seboj par zaupnih in pogumnih ljudi, ki se ne ustrašijo vsakega vetra ...!«

Mladi Flajšman si je proti domu gredoč mislil: »Komaj čakam jutrišnjega večera, da bo z Linkcem zopet enkrat zabava.«

*

Samčeva Katrica je čez teden željno pričakovala kokošarico Primatovo mater in je bila radovedna, kako službo ji preskrbi.

Ravno ob tednu že bolj pozno proti večeru pride ženica kar nenadno k Samčevim.

Ko so sedeli za belo javorjevo mizo v hiši in je zgovorna ženica srebala sladko kavo, ki jo je najbolj čislala, začne vmes govoriti Katrici:

»Torej, dekle, danes imamo ponedeljek, pojutrišnjem pa že pojdeš z menoj v Ljubljano. Čakati me moraš točno ob petih zjutraj pod krtinskem hribom, pri Lešarjevem znamenju. Mi boš tudi malo pomagala tirati voziček v Ljubljano. Službo pa imam kakor nalašč za tebe; dobila sem jo pri finem gospodu, ki mu boš za kuharico. Nič se ti ni treba bati, čeprav ne znaš še gosposkih jedi kuhati, sčasoma se vsemu privadiš. Gospodova sestra te vsega nauči, da boš vesela. Pa tudi plačo boš imela dobro.«

Precej časa se je zamudila zgovorna ženica pri Samčevih; ura je bila že čez sedem. Ko je odšla proti domu, si je svetila z malo svetiljko. Katrica pa je bila zadovoljna in z njo vred starši in sestra.

Še ko se je Primatova mati mudila pri Samčevih, je mladi Flajšman okrog sedme ure v družbi Presekarjevega Jožeta iz Šent Vida bil v znanem Škrjancu. Z Jožetom sta k debelemu hrastu pod korenino zakopala lončeni lonec, poln steklenih črepinj.

»Jože, sedaj pa ti kar stopi k Linkčevemu očetu, jaz pa ostanem tu na straži s to prižgano lučko. Ko pa začujem prihajati, jo takoj ugasnem. Šent, nocoj še mora biti smeha.«

Jože uboga in odide smejé, Flajšman pa ostane pod hrastom na straži in prižge višnjevo lučko.

Po preteku dobre pol urice začuje bližajočo se hojo in šušljajoč razgovor:

»Ali vidiš, Jože, ali vidiš tamkajle višnjevo lučko? Ti si še mlad in imaš dobre oči. Le poglej in dobro si zapomni prostor, kjer gori. Kajti čim pridemo tjakaj, bo luč izginila. Torej, le oprezno, fantje, kar vas je še poleg!«

Linkčevega očeta spremljevalci, Jože, Kernov Polde in Kolačkov, so se skrivaj smejali in suvali s komolci, stopajoč za Linkcem in nesoč orodje s seboj: kramp, lopate in vrv.

»Čakajte! Glej ga, glej zlodja, sedaj pa je luč izginila!« spregovori Kernov Polde.

»Le korajžno! Saj sem vam vnaprej razodel!« odgovori samozavestno Linkčev očka.

V tem dospejo do hrasta. Linkčev oče naredijo z blagoslovljeno palico velik ris okrog hrasta; spremljevalcem pa ukažejo kopati. Delali so vsi kar molče, stari mož pa je mrmral zagovorne besede: »Satanus ino nomine, pokazius šac – šaceus amen, amenus, amen! ...«

Presekarjev Jože se je od krčevitega smeha kar za trebuh otipaval in zdaj pa zdaj sunil tega ali onega pod pazduho. Ko se mu je pa vsega že zadosti zdelo, je z lopato potrkal ob odgrebljeni lonec in zavpil: »Fantje, glejte, jaz sem zadel na zaklad. Ga že držim!«

Pri teh besedah skoči mladi Flajšman izza bližnjega grma z višnjevo lučjo; bil je oblečen v kožuh, ki ga je imel narobe obrnjenega, da je izgledal kakor medved, po obrazu pa je bil s sajami namazan in zahrulil je kakor zverina!

Zmenjeni navihanci zbežijo in tečejo na vso moč proti moravški cesti. Stari Linkčev oče pa samo povleknejo in se nič ne menijo za našemljenega vraga, marveč vpijejo za bežečimi: »Čakajte no, čakajte! Kaj, ali mi boste vse odnesli! Nič se ne bojte, saj imam blagoslovljene šibe.«

Toda, fantje vkljub temu bežijo kar naprej, Linkčev očka pa začne s posvečenimi palicami mahati proti strašni prikazni, ki se počasi umika nazaj v grmovje.

Ravno v vsem tem vrvežu je prišla Primatova mati po cesti. Ugledavši prizor z našemljenim Flajšmanom, se je ženica tako prestrašila, da nikoli tega. Ko si za hip opomore od prvega strahu, začne bežati kakor dvajsetletno dekle, ne meneč se, da so jajca kar poskakovala v košu in se pobijala ...

Šele v Lukovici pri Čeržovih se je ženica ustavila in se oddihovala, da je prišla do sape. Bila je obenem zelo žalostna, ko je videla v košu skoro vsa jajca pobita ... Kmalu nato jo je tudi Linkčev očka slabe volje in praznih rok primahal domov ter takoj legel spat, fantje pa so onstran brega počakali Flajšmanovega Peregrina, ki je pobral orodje. Dolgo v noč so se šalili in smejali, končno pa zapeli po vasi v tiho noč ...

IV.[uredi]

Pri Naratu bi bila razljutena
Trdinka kmalu ubila Hrenovo
Marjanico ... Ljudje, ki so vse
to videli, so govorili: »Ta shod
na praznični ponedeljek na Krtini
si bomo pa dobro zapomnili!«


Iz Želodnika, ki je mala vas ob Dunajski cesti in spada k dobski fari, vodi na desno občinska cesta na Krtino. Ta vas enako spada še k dobski fari in slove daleč okrog s svojo starodavno, domala štiristoletno gotsko cerkvico, ki je posvečena sv. Roku.

Ta Krtinska cerkvica stoji na prijaznem holmu, imela je za časa divjih turških napadov na naše slovenske kraje tudi taborsko obzidje in posamezni stari krtinski očanci so včasi radi povedali nastopno pripovedko:

Ko so v davnih časih razsajali, ropali in morili divji Turki po deželi, so prihrumeli tudi na Krtino. Vsi prebivalci so bili za trdnim taborskim obzidjem. Žene, starčki in otroci so goreče molili in zdihovali v cerkvi; prosili Boga, Marijo in sv. Roka pomoči. Krepki možje in fantje pa so stali na obrambi, da odbijejo ljutega nejevernika. Poveljnik Turkov je začel s handžarjem sekati v trdna taborska vrata; kar naenkrat pa mu odleti trska od vrat v oko, da je takoj oslepel. Ves v strahu zavpije proti svoji tolpi: »Odidimo takoj – tu je svetnik!« Turki so oddrveli naprej, kristjani pa so se oddahnili ter nato vso noč molili in prepevali.

Sleherno leto je med drugimi cerkvenimi shodi na Krtini shod tudi na praznični ponedeljek po veliki noči.

Prejšnje čase je bilo vse bolj živahno na ta dan kakor dandanašnji. Fantje pa tudi možje so s krajcarji sekali poleg cerkve jabolka, pomaranče in piruhe, drugi pa so »na stavo« pri kamniških svečarjih in kramarjih s sekiro sekali medene plošče, kakor so bile včasi zabavne šege.

Tako živahno vrvenje na praznični ponedeljek pri krtinski cerkvi je bilo tudi tisto leto, ko je Samčeva Katrica v drugič odšla z doma in ko je poteklo jedva par tednov po onem grozovitem strahu in nesreči, ki je doletela Primatovo mater ob hrastu v Škrjancu.

Med mnogimi, ki so prihajali na Krtino, so bili tudi naši znanci iz povesti: Godec Uriha, mladi Flajšman iz Prapreč, mlada dva Trdine, pa seveda tudi vsi tisti, ki so kopali zaklad v Škrjancu. Godec Uriha je s svojimi harmonikami šel v znano Naratovo gostilno, ki je na zapadni strani ravno pod holmom komaj dober streljaj od cerkve. Obenem pa je vabil vse svoje znance, naj pridejo po cerkvenem opravilu za njim na ples in zabavo.

Praznik je bil solnčen in okrog cerkve je rojilo kakor v čebelnjaku.

Med kramarji seveda ni manjkal znani Nace iz Krašnje. Imel je vedno največ mladega sveta okrog svojega šotora. Kramar Nace je tresel v mali vrečici devetdesetero zvitih številk in te so vlekli fantje »na stavo«. Kdor je bil tako prav srečen, je dobil cel venec tržaških fig. Seveda, največ dobička pa je vlekel pri tem le kramar, ki je znal vrečico dobro pretresati.

Po slovesnem cerkvenem opravilu, ki je trpelo precej časa, je mladi svet, pa tudi precej možakov z ženicami, krenil po stari navadi pirhe zalivat. Nekaj jih je odšlo h Kovaču, drugi, ki so ljubili ples, pa k Naratu.

Tudi vsi naši opisani znanci so odšli k Naratu. Prav zanimivo je bilo poslušati, ko je Linkčev oče ošteval svoje znance-kopače: »Z vami jaz ne grem več zakladov kopat. Jaz sem se trudil, a vi ste mi pa vse odnesli. E, veste, fantje, to pa ni lepo!«

Očanec je bil zatrdno prepričan, da so mu fantje odnesli zaklad. Pa premeteni Flajšman je znal potolažiti očeta: »E, oče, čeprav niste takrat nič dobili, boste pa v drugo srečnejši. Nam pa se je itak vse izpremenilo v črepine ...«

Presekarjev Jože pa je tudi pomagal svojemu tovarišu: »Verjemite, oče, ali ne, v resnici nisem od samega veselja vedel, ko sem vzdignil zaklad, kaj naj storim, pa sem kar zbežal z loncem. Pa ne smete si misliti, da bi se ne bil delil z vami. Ali, ko sem hudiča ugledal, sem se pa tako ustrašil, da sem letel kakor nor, se spodtaknil in padel. Iz lonca pa so se razsule same črepine. Ko sem se pobral od tal, sem kar brez lonca dirjal dalje. Veste, nesrečo smo imeli, bomo pa v drugo storili drugače! – A danes bodimo veseli, da ni bilo kaj hujšega. Vi ne boste nič plačali, vsak nekaj vržemo in za pijačo pa bo ...!«

Linkčev očka se je končno nasmehnil in bil zopet dobre volje. Godec Uriha je sedel na zapečku, napravljen seveda kar po godčevsko. Okrog traka na klobuku je imel vsakovrstne cvetlice, zadaj pa zataknjeno petelinovo nogo, s kremplji nakvišku obrnjenimi. Krepčal se je ravno s suhim svinjskim mesom in potico, oboje pa zalival z vinom.

»Ti, Uriha, ti pa nisi nikoli sit in tudi žejen si vedno!« ga podraži mladi Flajšman.

»E, kaj se boš ustil Peregrin, jaz tako delam, kakor so me mati moja rajnka naučili, pa je!« hitro odgovori godec in še dostavi: »Mar pa ti živiš od ptičjega mleka?«

»Ti, Uriha, povej nam zdaj kako zabavno, ker potem, ko boš mehove vlekel, ne boš utegnil,« ga podreza Presekarjev Jože.

»Čakajte, čakajte, takoj vam povem eno, preljubi kristjani! ... Veste, v Cerkljah na Gorenjskem so imeli svoje dni gospoda fajmoštra, ki ga je zelo rad cukal. Neko soboto je užival božjo kapljico pozno v noč. Ko ga v jutro kuharica zbudi, se je siromak kar ustrašil, kajti znal ni nič pridige. Kaj bo pa zdaj – –? Kdor ima hudega mačka – je tisti dan njegova pamet zelo kratka! Pa k vsej sreči so imeli tistikrat v Cerkljah zelo brihtnega mežnarja. Temu je tisto jutro fajmošter potožil svoje težave. Brihtni Matevž se pa nasmeje in reče: »Veste, častiti, kozarček grenkega mi dajte vnaprej, pa vas vsega hudega rešim. Vi začnite danes pridigo o vsakdanjem kruhu, pa vmes tole vprašajte: »Preljubi kristjani, kaj je boljše kakor vsakdanji kruh?« Jaz se pa bom oglasil iz zakristije in rekel: »Vejo, gospod fajmošter, potica je boljša od vsakdanjega kruha!« Vi pa recite: »Če ti več veš, pa ti govori!«

Hitro sta se pobotala župnik in mežnar in končno tako izpeljala pridigo. Samo, da mežnar ni dolgo govoril, ker so mu vrli Cerkljani zabranili nadaljnjo pridigo o »vsakdanji potici«, toda župnik je med tem le bil rešen zadrege in je naglo odkorakal s prižnice. In ko je bilo opravilo končano, sta jo mežnar in fajmošter mahnila naravnost v klet, kjer sta ga zvračala takole, poglejte – – –«

Pri zadnjih besedah je Uriha nastavil svoj kozarec na usta, ga zasukal in izpil, kakor bi trenil.

To je bilo smeha med pivci! Mladi Trdin je s svojo ženo sedel ravno v kotu pod božjim razpelom in je zdaj pa zdaj plašno pogledal proti vratom, kakor bi česa boječe pričakoval. Ženi se je to obnašanje moževo zdelo zelo čudno. Kajti vedela je, da Jaka ne sovraži vinske kapljice; a danes pa pije kakor bi bil otrok. Odkod je izvirala ta Jakova raztresenost?

Ko je bil Jaka pri slovesnem cerkvenem opravilu, je tam videl tudi znano klepetuljo, Grdinovo Jero; videl je tudi, kako je ta zločesta ženska iskala prilike, da bi govorila z njegovo ženo – Jaku se je kar dozdevalo, kaj namerja – gotovo je kje doznala o njegovem skritem znanju s Hrenovo Marjanico. Kjer je ena nezgoda, tam se ji še druga rada pridruži. Jaka je ugledal pred cerkvijo tudi svojo znanko grešnega znanja, Hrenovo Marjanico. In končno – o smola! – sta obe še kakor nalašč se znašli poleg drugih gostov v Naratovi gostilni ...

V tem mučnem stanju Jaku ni bilo več obstanka v gostilni. Z izgovorom, da mora malo na prosto, se je kratko odpravil od žene, rekoč, da se takoj vrne – a je odšel venkaj z naglim korakom in sličnimi občutki kakor kak obsojenec.

To priliko, ko je Jaka odšel na prosto, takoj porabi Grdinova Jera ter v največjem vrvežu plesalcev pove Trdinki nekaj na uho. Da je morala biti ta novica zelo važna, se je kmalu razvidelo.

Komaj so plesalci zopet posedli okrog miz, – plesala je tudi Hrenova Marjanica – kar se kot blisk pojavi Trdinka pred njo. V obraz je bila vsa divja, oči so ji bliskale križem ...

Trdinka brez vseh besedi pograbi Marjanico za lase in jo začne butati v zid ... Seveda je bilo takoj polno pivcev okrog razljutene ženske in so jo zgrabili; Trdinka pa začne vpiti: »Zakaj me ne pustite v miru? Jaz ji pokažem, tej zapeljivi vlačugi! Vi še ne veste, kakšno sramoto mi kuha!«

Z veliko težavo se je komaj ljudem posrečilo, da so ukrotili strahovito razljučeno Trdinko. Kar vedno in vedno je silila nazaj proti Marjanici, ki je jokala kakor otrok. Uvidevši pa Trdinka, da se ne zmore več znašati nad dekletom, odide iz gostilne brez slovesa kakor furija – za Jakom ...

Grdinova Jera, enaka Judežu Iškarjotu v ženski podobi, se je zdaj začela smukati okrog Marjanice, govoreč ji priliznjeno:

»Oh, ti revica, tega pa ji ne smeš odpustiti, tej grdi! Pojdi najprvo k dohtarju, da ti napiše testat, nato pa kar k advokatu! Naj vidi ta grda baba, kaj se pravi take ženske kakor si ti v nosečem stanju, suvati in tepsti! ...

Vsi pivci, zgodnji in pozni, ki so odhajali ponoči domov, so se menili spotoma: »Ta shod na Krtini si bomo pač dobro zapomnili. Kaj takega pa še ne, kar smo videli danes!«

Razumljivo je seveda tudi, da sta tisto noč Jaka Trdin in njegova žena presneto slabo spala. Ko je Jaka uvidel, da nima miru pred razsrjeno svojo ženo, je z jezo odšel venkaj, spat na svisli ...

A še dolgo ni mogel zaspati na svislih. Živo so mu stopali pred oči vsi ljubezenski dogodki s Katrico in z Marjanico. Slišal je fante, svoje nekdanje vrstnike, ki so peli zunaj na občinski cesti v jasno, toplo noč:

»... najlepša je mladost, mladost,
ne bo je več nazaj ...«

Milo se je storilo Jaku pri srcu in krčevito je zaihtel, tiščeč svoj obraz v dlani.

V.[uredi]

Kar zelene so bilo od jeze in nevoščljivosti
Katričine tovarišice, ki so jo videle
na binkoštni ponedeljek pri romarskem
shodu na Limbarški gori v spremstvu
imenitnega in zalega gospoda ...


Tako zadovoljna in srečna se Katrica še ni počutila kakor v novi službi, ki jo ji je preskrbela Primatova mati.

Gospod inženjer Miha Škrjanec je imel lično vilo v obližju Ljubljane. Pred prijazno hišico je ležal lep sadni vrt, stezice vse posute z belim peskom. Vsakdo, ki je šel mimo, je nehote vzdihnil: »Hm, če bi tudi jaz imel vse tako lepo urejeno in bi tako komodno živel, kakor ta inženjer!«

Inženjer Škrjanec kljub svoji sreči in bogastvu ni pozabil na bedne siromake; nobeden, ki je prišel k njemu, ni odšel brez daru. Zvedavi ženski svet, ki je poznal inženjerja Škrjanca, pa je vedno ugibal, kakšni razlogi ga zadržujejo, da se mladi gospod ne poroči.

Prve dni ob nastopu službe je bila Katrica precej boječa in tiha v novi službi. A kmalu se je sprijaznila z gospodovo sestro Milko. Uvidevši, da je gospod tudi zelo prijazen napram njej in da ji ne reče nikoli žal besede, je končno zgubila vso bojazen in se počutila kakor doma. Pri delu je s svojim lepim glasom rada prepevala narodne pesmi.

Tako je kar nagloma prisijala pomlad, lepa zelena, cvetoča pomlad. Ob lepem vremenu so se sleherno popoldne hodili vsi trije skupno sprehajat v Tivoli ali v Zvezdo, včasih pa še dalje, proti Posavju, notri do Črnuč in še drugam.

Po Veliki noči pa je odšla gospodična Milka na sosednje Štajersko k teti za par tednov. Ostala sta torej sama doma Katrica in inženjer.

Po obedu nekega lepega dne pravi inženjer:

»Katrica, kdo bi se dolgočasil v tem zidovju! Ali greš z menoj nekoliko na izprehod v prijazni Tivoli?«

»Grem z vami, gospod, samo če vam ne bom delala sramote?«

»Ej, tako dekle kakor si ti, ne dela nikomur sramote!«

Katrica se je torej okusno opravila kakor pravcata mestna gospodična in odšla s prijaznim inženjerjem na izprehod.

Prav v obližju znanega bajerja v Tivoliju sta se ustavila in sedla na klopico pod kostanji.

Dekle se je kakor običajno zazrlo proti vzhodni strani, proti domačemu kraju, kjer ji je tekla zibelka, kjer je preživela brezskrbna otroška leta in se nato seznanila s Trdinovim Jakom ... Kaj vse žalostnega ji je doneslo to znanje! ... Pri teh spominih je globoko vzdihnila ...

Inženjer Škrjanec je pazljivo opazoval dekleta, kakor človek, ki zna že iz zunanjosti presojati notranjost človeka. Takoj je slutil, da so njegovi spremljevalki neprijetni spomini povzročili te globoke vzdihljaje ...

»Danes, Katrica, ko sva sama tukaj, mi povej kaj iz svojega življenja! Vem, da mi ti nekaj skrivaš ... Ampak meni lahko zaupaš vse kakor svojemu bratu.«

Dekle je bilo v veliki zadregi; to je takoj uvidel inženjer, zato ji reče nadalje:

»Vidim, dekle, tvojo zadrego, zato te ne silim. Ako te je volja, pripoveduj, ali pa govoriva o čem drugem.«

»Veste, gospod, komu drugemu bi ne povedala vsega, kar sem doživela, toda vam zaupam vse, ker vem, da se ne boste norčevali iz mene. Torej me poslušajte!«

Več kot dobro uro je pripovedovala Katrica prijaznemu gospodu svoje težke doživljaje. Seveda je vse odkrito povedala tudi o dogodkih iz službe v ravniškem župnišču.

Ko je inženjer čul vso to pripoved, saj do tega dne še ni vedel podrobnosti iz Katričinega življenja, je samo rekel po tehtnem preudarku:

»Dekle, ki je doživelo tako žalostne in burne doživljaje, mora zaslužiti boljšo bodočnost. Torej poslušaj še ti moje zgodbe!«

Strmé je poslušala Katrica svojega ljubeznivega gospodarja. Pripovedoval ji je dobri gospod o vsem svojem gorju: Ko je bil namreč na dunajskem vseučilišču, se je tam zaljubil skrivoma v hčerko bogatega Dunajčana, pri katerem je bil za domačega učitelja njegovemu sinčku.

Te srečne trenutke je užival le par mesecev s svojo ljubljenko, kajti čim je brezčutni in oholi bogatin zvedel za ljubavno razmerje svoje hčerke z njim, ubogim študentom, ga je sirovo pognal iz svoje hiše. Ubogo dekle si je to tako gnalo k srcu, da je revica zbolela, nedolgo za tem pa umrla v zdravilišču. Marsikaj se je ugibalo o njeni tužni smrti. Od tistega časa pa do tega dne, ko je to pripovedoval, je mladi inženjer sovražil ves ženski svet.

Po tej pripovedi pa je inženjer pomenljivo pogledal Katrico, položil ji je roko na roko in slovesno spregovoril: »Dekle, do danes ti nisem povedal, kar imam na srcu. Le pomisli: Tebi je bilo srčno za tovarišijo v ljubezni, meni tudi. Kaj, ali res ne zasluživa boljših dni?«

Inženjer strastno stisne roko začudeni Katrici – ta se je vsa tresla od začudenja ... ni vedela, je li vse to resnica ali samo prijetne sanje ...

Baš v tem času je prihajala proti njima mlada družbica. Inženjer in Katrica vstaneta in gresta počasi proti domu. Zmenila sta se, da se ob lepem vremenu podasta na binkoštni ponedeljek na Limbarško goro ...

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

V zvoniku bližnje cerkve je ura tolkla polnoči, toda Katrica še ni zatisnila očesa na mehki postelji v svoji tihi sobici. Vso je prešinjalo neko blaženo čuvstvo vdanosti do naklonjenega inženjerja in prsi so se ji dvigale od neznanega hrepenenja. Skozi okno so sijale zvezde in spodaj v vrtu je opojno dehtelo pomladansko cvetje ...

*

Krasno majniško jutro je bilo na binkoštni ponedeljek, ki je bil določen za izlet na Limbarško goro.

Točno ob peti uri je že čakal voznik Mikuž pred inženjerjevo vilo s svojo kobilico, vpreženo v koleselj. Možak je začel metati drobni pesek v okno v prvem nadstropju in budil: »Dobro jutro, gospod inženjer! Sedaj pa le na noge, ura gre že na šesto, da se odpeljemo na Limbarško goro. Imamo še dolgo pot.«

Inženjer in Katrica sta bila tekom četrt ure že gotova, pa so se odpeljali po široki Dunajski cesti ...

Lepo so ptički peli v jutranjem hladu, ko so se peljali skozi vasi Črnuče, Dobravo, Stob, Domžale in Dob. V Dolini pri Jožetu pa so se ustavili na mali oddihljaj in jutranje okrepčilo.

Gostilničar se kar ni mogel načuditi, ko je spoznal Katrico. Bila je gosposko opravljena, pa kako se ji je podalo. Z druge strani pa se je tudi čudil njenemu gosposkemu spremljevalcu. Hitro je stopil v kuhinjo k svoji ženi in ji govoril: »Ti stara, pojdi no, pojdi in poglej Samčevo Katrico! Čisto gosposka je in kakega ženina ima!«

Ko so se krepčali ti trije, voznik Mikuž, inženjer in Katrica, so se vedno oglašali romarji, peš ali z vozmi, in se ustavljali za malo okrepčilo. Zamudili so se ti trije toliko časa, da so prišli Katrični znanci iz domače reberske cerkve. Dekleta, Katričine nekdanje tovarišice, so bile kar zelene od jeze in zavisti, ko so ugledale Katrico, še pred nedolgim časom tako prezirano, zdaj pa gosposko opravljeno in v družbi takega gospoda ...

Tudi znana Grdinova Jera je bila toliko srečna, da je videla Katrico in inženjerja. Gredoč naprej s pajdašico Hostnikovo Micko, je opravljala: »E, veš kaj ti povem: Včasih je zvajal to Katrico Trdinov Jaka, zdaj pa jo bo ta ljubljanski škric! Le zapomni si, kaj ti pravim!«

*

Ko so se naši znanci vozili dalje po Črnem grabnu skozi Trnavo in Kompolje, so malo pred Krašnjo došli znanega poštnega Henrika.

Inženjer Škrjanec se je zelo čudil temu človeku, ki je bil tako čudno opravljen. Henrik se je opiral na debelo gorjačo, črez suknjič pa je bil prevezan z vrvico in na glavi je imel ponosen cilinder, kadil pa je iz velike porcelanaste pipe.

»Katrica, kdo pa je ta čudak?«

»To je sin nekdanje poštarice Šolarice. Bil je v ljubljanskih šolah, pa se je siromaku od prevelikega učenja omračil um in sedaj hodi iz kraja v kraj ...«

Inženjer veli ustaviti vozniku in stopi z voza do Henrika.

»Dober dan, prijatelj, kam ste namenjeni?«

»Bog daj dober dan, gospod! Potujem menda ravno tja kakor vi, na našo lepo Limbarško goro. Vi se vozite, a jaz moram peš. Vi boste lahko kakemu revežu kaj podarili – a jaz bom med tistimi, ki bodo darove sprejemali ...«

Inženjer seže takoj v denarnico in podari ubogemu Henriku več kakor se daje običajno siromakom. Doznal bi bil tudi rad kaj več iz žalostne Henrikove preteklosti. Pa ta zamahne z roko in čudoma je izvedel inženjer od njega samo to: »Veste, dobri gospod, nočem Vam kvariti lepega dne z žalostnimi svojimi spomini – svoje gorje nosim le jaz sam v svojem srcu ... Pa Bog Vam plačaj! Vi sedite nazaj na voz – z Bogom!«

Kaj je hotel sedaj inženjer! Rad ali nerad je sedel nazaj na voz, kajti Henrik se je kar poslovil od njega, inženjer pa, kot olikan človek, ni več silil za njim z vprašanji.

Na Limbarški gori se inženjer kar ni mogel načuditi krasnemu razgledu, dejal bi skoraj, po vsej širni gorenjski strani. Pozabil je na ves trud, ki mu ga je povzročila topla in strma pot v hrib. Ko se je oziral okrog, a Katrica je stala poleg njega, je vzkliknil: »Krasno je tukaj! Sem gori, Katrica, pa še prideva!«

Ko sta tako uživala krasni razgled na vse strani, naenkrat ugleda Katrica svoje domače, očeta, brata in mlajšo sestro. Seveda je to takoj povedala inženjerju in ta je bil ves vzradoščen, da spozna njene drage domače.

Vsi Samčevi so se zelo čudili, ko so tako nepričakovano našli svojo Katrico na gori in v tako imenitni družbi. Po kmečki navadi so se seveda sramovali pred imenitnem gospodom inženjerjem. Pa vso to bojazen so izgubili, ko se je inženjer kar po domače začel z njimi pogovarjati in jim povedal: »Kaj mislite, oče, tudi jaz sem kmečki sin in spoštujem kmečki stan! To vem, da ga mnogi premalo cenijo. Kdo mar pa živi vse ljudi? Kdo drugi kakor marljivi poljedelec!«

Preden so odšli z Limbarške gore, je seveda inženjer vsem Samčevim nakupil raznih spominkov. Nato pa so odšli nizdol proti Krašnji. Inženjer se je šalil med potjo, da bodo v eni tamošnjih gostiln pili bratovščino. Oče Samec je med potjo skrivaj pomignil hčeri, naj ga malo počaka; Katrica je razumela očetov znak in počakala.

»Ti, dekle, jaz sem nekaj zapazil pri tem inženjerju. Povej mi naravnost: ali ti ne govori, da te bo vzel za ženo? A, dekle, to glej, da te ne zvodi, kakor te je Trdinov Jaka. Si mu li povedala o Jakovem znanju?«

»Bodite, oče, brez skrbi, on vé vse! Pa tudi imam skušnje z moškimi – nihče več me ne bo slepo premotil, le verjemite!«

»Dobro, punca, le glej, da se boš res tako ravnala!« ...

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Vse prekmalu je minul čas Samčevim v prijazni Barančkovi gostilni v Krašnji. Parkrat je moral voznik že opominjati veselega inženjerja, preden so se odpravili. Do Stare pošte, tako je rekel inženjer, se na vozu popeljejo tudi Samčevi trije. Oče Samec je bil kaj zadovoljen, ko je sedel poleg inženjerja in strme poslušal njegove tihe, toda jasne besede:

»Očka, preden mine to poletje, bo vaša hči za vedno moja. Kaj ne, saj nimate nič proti temu? ...«

Samec se je pak izgovarjal, da je reven in ne more hčeri napraviti bale in ji dati dote, kakor bi se spodobilo. Pa inženjer ga potolaži: »Očka, jaz ne rabim od Vas nobene dote in bale – dosti mi je Vaša hči in njeno zvesto in pošteno srce! ...«

Katrica je sedela zadaj v ljubeznivem razgovoru z bratom in sestrico in ni slišala tega zaupnega pogovora. Razni murni so veselo čičiričkali po travnikih v ozki črnograbniški soteski, ko so se ti peljali skozi. Bila je krasna pomladanska noč, topel veter je pihljal in božal lica.

V Trnavi pa je stal zbor fantov ob cesti in so peli:

»Se doli k njemu vsede
v to senco hrastovo!
Ljubezen se je vnela –
ga ljubi prav zvesto ...«

Krasna pomladanska mesečina in lepo ubrano petje fantov ter vsebina te pesmi – vse to je kar prevzelo inženjerja! Obrne se h Katrici in ji reče: »Kako lepo je na kmetih!«

Ko se pripeljejo do fantov pevcev, veli inženjer ustaviti, pozdravi fante in jim da celo tolar za pijačo.

Fantje so se zelo čudili takemu daru in pa Samčevim in Katrici, ki se je peljala s tem gospodom. Ko je že voz oddrdral dalje, reče med fanti Znojilčev Jože: »Kaj takega pa še ne, fantje – pa Samčeva, ali ste jo videli? Lahko bi bil Trdinov Jaka ponosen nanjo in bolj zadovoljen kakor je sedaj ... Katrica bo pa še gospa, tako bi rekel! ...«

V Podpeči so se Samčevi poslovili in inženjer je klical še za odhajajočimi: »V kratkem na svidenje na Vašem domu! ...« Inženjer in Katrica sta nato sama in srečna nadaljevala pot skozi svetlo noč proti beli Ljubljani ...

VI.[uredi]

Maščevalna Trdinka bi bila
umorila Hrenovo Marijanico, ko
bi je ne rešili iz njenih rok
fantje, ki so šli na vas.


Ravno v tistem času skoraj, ko se je Katrica radovala v srečnih tihih urah s svojim dobrim inženjerjem, je Hrenova Marijanica iz Doline povila ljubko detece, sinčka, kot nesrečni sad zakonske nezvestobe Trdinovega Jaka.

Ves ženski, osobito tercijalski zbor je kar sikal za nesrečno Marijanico, ne misleč na oni svetopisemski izrek božjega Učitelja: Da nihče ni brez greha!

Trdinka, ošabna ženska, pa je sploh bila iz uma. Sklenila je, ob prvi priložnosti kar končati nesrečno Marijanico. Da se je pri Trdinu začel pravi pekel na zemlji, je samo ob sebi razumljivo. Skoraj bi dejal, pri vsakem koraku in pri vsaki jedi je moral ubogi mož Jaka poslušati ne baš lepe besede svoje žene, take besede, ki niso, da bi jih ponavljali v tej povesti.

Maščevalni Trdinki ni bilo več obstanka, iskala je vedno priložnosti, kje bi se sešle z Marijanico. Že večkrat je brez uspeha šla v bližnjo dolinsko vas takole na večer v trgovino, iskajoč prilike, da bi srečala Marijanico.

Ko je tako neki večer šla znova brezuspešno domov, se na poti sestane z Grdinovo Jero. Zvita in zlobna ženska je že zasledila, čemu hodi Trdinka v Dolino. Toda znala je sukati dobro plašč po vetru! Zato je kar z ovinki prišla do Trdinkinega osvetnega naklepa. Razodela ji je važno skrivnost, da hodi zdaj Marijanica k bogatemu Podbregarju na dnino in se po tej in tej poti vrača domov običajno okrog devete ure, ob sobotah pa šele po deseti.

Trdinka je od veselja kar poskočila! Za to važno novico je Grdinovo Jero povabila, naj se drugi dan oglasi pri njej, dala ji bo plačilo, da ga bo vesela!

*

Troperesna deteljica, kakor so se sami imenovali fantje Čebulov Jožko, Mihovčev Jaka in Slapnikarjev kovač Žan, so se znova sešli v Žanovi sobici v Dolini. Bilo je v soboto zvečer pričetkom meseca junija. Kakor običajno, so imeli na mizici bokalsko steklenico vina, lep kos gnjati, kruh in vso pisalno pripravo. Sedli so okrog mizice, spili najprej vsak kozarec vina, nato pa znova začeli zlagati zbadljivo pesmico o preloških dekletih.

Čebulov Jožko je bil gostilničarjev sin. Oče ga je, ko je dovršil domačo ljudsko šolo, poslal par let v ljubljansko mestno šolo, da se tam bolje izuri v vedenju in računstvu in privadi kake nemške besede. Prav zadovoljen je bil Čebulj, ko je Jožka vzel čez tri leta domov iz Ljubljane. Sin je bil ves drugačen od domačih fantov. Poleg vseh drugih sposobnosti je imel tudi ta dar, da je znal zlagati prav mične pesmice v narodnem tonu, osobito kake zbadljivke je izborno pogodil.

Jožkova najboljša prijatelja sta bila Slapnikarjev kovač Žan in Mihovčev Jaka, obadva tudi hudomušna narodna pesnika. Zato je razumljivo, da so vsi trije fantje pesniki ob vsakem prostem času, posebno pa ob sobotnih večerih pogruntali kako novo.

Ime »triperesna deteljica« se jih je držalo povsod. Vsi fantje so jih posebno obrajtali, prepevali njihove pesmi in jim naročali nove. Ravno za to soboto so bili ti trije naprošeni, naj o bližnjih preleških dekletih zložijo daljšo zbadljivko. In »triperesna deteljica« se je spravila k delu, kakor zgoraj orisano.

»Tako, vidita, fanta, nocoj smo pesmico skončali! Zadnjo kitico sem sedaj zapisal!« pravi Čebulov Jožko in zadovoljno smehljaje seže po kozarcu.

»Preberi jo nama, Jožko, saj veva, kar je tvojih kitic, bodo najboljše.«

»Tudi tvoje kitice, Jaka, so precej tečne. Samo to mi ne zamerita, da sem semintja kako vrsto malo opilil, kakor mora biti, da lepše teče!« ...

»Ti že veš, kako se taka stvar naredi. Saj si bil v Ljubljani v šoli in vedno prebiraš bukve in tisti ‚Ljubljanski Zvon‘,« povzame besedo kovač Žan, gaseč si žejo z vinom, ki ga je prinesel Jožko s seboj z doma.

»Pa poslušajta sedaj! Do danes tedna pa morajo znati naši fantje to pesem in jo vsi zapojemo, ko pojdemo skozi preleško vas.« 

Malo so še založili in srknili vsak po en kozarec, nato je Jožko vzel popisani papir in začel gladko brati:

Na svetu lepših ni deklet,
kakor preloških je deset,
ki se povsodi kregajo,
ker fantje jih ne marajo ...

Če fant pri eni poleži,
zvedo o tem kar tri vasi,
ker vsaka jezik tak ima,
da zamolčati nič ne zna ...

Sinoči ga je čakala
z lučjo vso noč do treh,
fant je ukal in prepeval,
v drugih hodil je vaseh ...

Stare fante in mladé,
ona je do zdaj ljubila,
pa pri vsakem se hudo
revica je osmodila ...

Službo si v Ljubljani iskala
pri gosposkih je ljudéh,
mlade mačke v cajn' zibala
je ponoč' od dveh do treh ...

Čez dan pa je plenice prala
tam pri frančiškanskem mosti
in je fante k seb' klicala,
jih spraš'vala, kdaj so prosti ...

Pod oknom raste češplja stara;
češplja ima dva vrhá,
z mahom je že vsa porastla,
kar dekle ni b'lo domá ...

Spet si fanta je dobila,
iz Doline je domá,
eno rinkco ji je kupil
iz trompetnega zlatá ...

Dolgo, dolgo je iskala,
se nazadnje res je vžgala,
zibelka zdaj teče ji,
fanta pa od nikoder ni ...

Pa en'ga zvest'ga fanta
je le dobila res,
pri oknu tam je visel
na češpljevem dreves' ...

Je hitro gori vstala,
in je letela ponj,
ko pride tja do njega,
je bil pa ves iz cunj.

Zdaj tinte nam zmanjkuje,
nam roka omahuje,
že ur'ca bije polnoči,
in nam se spat mudi ...

»Dobra je, ha, imenitna! To bo jeze in smeha! Na, pij zdaj in založimo!« pravi Mihovčev Jaka, se smeje in toči.

»Ti si pa mojster, Jožko! To bo jeze danes teden, ko jo zapojemo v preloški vasi, ha, ha, ha!« potrdi ves v zadovoljstvu kovač Žan in nagne iz bokala.

»Sedaj, fanta, pa kar stopimo v Zahrib k tovarišem! Še nocoj jo lahko fantje prepišejo, da se je naučijo.«

Na ta predlog Mihovčevega Jake sta tudi tovariša vstala, izpili so in pospravili z mize, Žan je ugasnil in odšli so v pomladansko noč.

Ti prijatelji so po državni cesti koračili komaj par minut, ko zaslišijo žensko vpitje, klicanje na pomoč! Bilo je okrog enajste ure ponoči, drugi ljudje so že vsi spali, v nobeni hiši ni bilo več videti luči.

Vsi trije sedaj hitro stopijo proti smeri, odkoder je prihajalo obupno klicanje ...

Istočasno, ko so dolinski »pesniki« dokončali imenitno zbadljivo pesem o preloških dekletih, je Trdinka čakala za gostim grmovjem ob Jerini hiši – na Marjanico. Čimdalje jo je čakala, tem bolje je bila jezna nanjo ...! Ura v reberskem zvoniku je odbila že enajsto. Že je mislila maščevalna Trdinka oditi, kar zasliši stopinje po cesti. Pazno gleda, srce ji začne burno utripati – Marjanica prihaja ...

Kakor jastreb na piščanca plane Trdinka na Marjanico! Kar molče jo začne obdelovati s pestmi in nogami; podre jo na tla in tolče z njeno glavo ob zemljo ter ji začne ruvati lase ... Ne meneč se za mile prošnje in kričanje, je Trdinka kar naprej obdelovala Marjanico s pestmi, da je dekletu kmalu tekla kri kar curkoma.

Čisto zdivjana Trdinka ni opazila treh moških, ki so prihiteli na kraj maščevanja! Čebular Jožko pograbi Trdinko in jo odtrga od čisto zdelane in onemogle Marjanice, ki je samo še hropela ... Jaka in Žan pa sta se polotila Marjanice in ji pomagala pokonci. Sedaj se je začelo zasliševanje.

Trdinka bi se bila rada odtrgala od Jožka in zbežala; pa ta jo je držal krepko in ji ostro govoril: »Ti zverina v človeški podobi, kaj pa vendar misliš, da greš pobijat ubogo žensko, ki je komaj dober mesec dni iz otroške postelje! Ali ne veš, kakšne so presvetle postave in reberska ječa? No, zdaj boš pa jedla ričet in imela cigane za druščino!«

Tisti hip se pojavita tudi dva dolinska orožnika. Bila sta na patrulji in sta enako slišala obupno klicanje Marjanice na pomoč, zatorej sta prihitela na kraj. Ob svitu vžigalic sestavi stražmojster kratek zapisnik. Trdinka je zdaj izgubila vso korajžo in je samo prosila, naj je za božjo voljo ne odženeta seboj. Resnično sta jo odpustila, češ: se boste že pri sodniji pomenili! In Trdinka je hitela domov, kar so jo noge nesle. Da tisto noč ni imela radi skrbi mirnega spanja in da se ni veselila delopusta nedelje, je pač razumljivo ... Orožnika sta pomagala Marjanici do doma; »troperesna deteljica« pa je odšla proti Zahribu.

VII.[uredi]

Cela bitka se je vnela med dolinskimi
in preloškimi fanti zaradi
zbadljive pesmi o preloških dekletih.
Trdin, ki je ponevedoma zašel
v ta bojni metež, je bil najhuje
tepen.


Člani »triperesne deteljice« so tisto soboto, ko so iztrgali Marjanico iz rok Trdinke, v Zahribu takoj našli tovariše. Prvo so jim povedali najnovejšo novico o besnem napadu Trdinkinem, nato so se pa pri Pripotnikovem Gregu v sobici poleg hleva začeli učiti novo pesem in jo dali prepisati. Sklenili so fantje, da jo na vsak način zapojo že prihodnjo soboto.

Pri učenju in pitju sadnega mošta, ki ga je nosil Pripotnikov Grega, je tam osmerim fantom hitro potekal čas. Šestero njih je že odslužilo vojake; bili so sami zali in čvrsti fantje! Ker je v tem času napočilo že nedeljsko jutro, so se nekako ob treh odpravili vsi k reberski cerkvi dan potrkavat; saj so znali vsi izborno pritrkavati. Kadar so oni bili v zvoniku, so jih ljudje kar poslušali in dejali: »Aha, to so pravi!«

V krasnem nedeljskem jutru so torej ti fantje šli po občinski poti proti cerkvi in peli:

Dekle je pri oknu stalo,
svetle zvezde preštevalo.
Svetle zvezde dol gredo –
preljubi fantič, pojd' domov!

Da te ne bojo ljudje sreč'vali –
da te ne bojo izpraševali:
Kod si hodil, kje si bil,
kje si čeveljčke rosil?

»Jaz sem hodil po planincah –
po zelenih košenincah –
tam sem hodil, tam sem bil,
sem drobne ptičke pet' učil.«

Kaj so to za ene ptičke,
ki imajo rdeče ličke –
rdeče ličke, črne oči;
pri takih kratke so noči ...

Marsikatero dekle se je zbudilo, se sklonilo v postelji in poslušalo pesem, ki so jo peli izvrstni pevci lepo ubrano, korakajoč skozi mlado jutro proti cerkvi.

Kmalu zatem so se oglasili reberski zvonovi, ki so ob ljubkem pritrkavanju zbudili zvečine vse okoličane. Z radostjo so ljudje poslušali zvonjenje Gospodovega dne. Vsi ti poslušalci so vedeli, kdo pritrkava in vsakdo je rekel: »Navihanci so vsi ti, ali pritrkavajo pa tako lepo, da bi jih kar naprej poslušal!«

Na vzhodu za Limbarsko goro se je že žarilo in pobožnejše ženice so že hitele v cerkev k spovedi – seveda pa so spotoma v razgovorih še prav pošteno opravljale. Fantje so nehali pritrkavati in so odhajali vsak na svoj dom, da malo poležijo in se potem pripravijo k deseti maši.

V Dolini sta Čebulov Jožko in Mihovčev Jaka srečala znano Grdinovo Jero. Jožko je bil zelo nejevoljen ob tem srečanju, ves jezen je zagodrnjal:

»Danes bom pa že imel samo smolo, ker tebe srečam, Jera! Čemu te je zlodej ravno zdaj prinesel pred oči!«

Ženska je bila vsa oplašena in jo je hitro odkurila dalje. Kajti Jožka se je bala, ker ga je pred nedavnim časom nekje prav zlobno opravljala. In Jožko jo je seveda potem pošteno prijel in oštel, kakor se taki opravljivki spodobi. Jera se ga je odtlej silno bala, obenem pa ga tudi hudo zasovražila.

*

Ko se je zdaj, to nedeljo zjutraj, Grdinova Jera toliko oddaljila od Čebulovega Jožka, da je bila prepričana, da je več ne vidi in ne sliši, se je obrnila nazaj, požugala s pestjo in zagodrnjala: »Čakaj, čakaj ti mogočni Čebulov fant! Zapomni si, da ti že še kje zmešam štreno! Ako tega ne izvedem, naj mi vrane izpijejo možgane! ...«

Maščevalni Jeri se je res posrečilo osvetiti se v nastopnem tednu ne samo nad Jožkom, temveč tudi nad vsemi njegovimi prijatelji! Doznala je namreč ta spletkarica od Pripotnikove dekle, da se Pripotnikov Grega uči one zbadljive pesmi o deseterih preloških dekletih, ki jo bodo fantje dolinski in zahribški zapeli v soboto zvečer skozi preloško vas.

Vsa v veselju ob tej važni novici odjadra Jera kar v sredo v preloško vas k prijateljici Katri. Žabarjeva Katra se je na vso moč oveselila prihoda svoje stare družice. Sedli sta v utico pred hišo in tam se je Jera dobro gostila, obenem pa razodela zlobnost dolinskih fantov, ki jo nameravajo izvesti z novo pesmijo.

»Jera, le privošči si borovničarja, saj bom kmalu novega kuhala; pa prigrizni! Le daj! Veš, to se meni pa dobro zdi, ko se bodo fantje prav gotovo stepli to soboto zvečer. Po pravici ti povem, saj meni ni dosti za te naše fante, ali povedala jim pa le bom. Bo vsaj kaj govorjenja po pretepu. Saj itak že skoro ni nikoli nič novega! Hm, hm!«

Prijateljici sta še dolgo sedeli in kakor običajno obrali še vso faro in vse skrivnosti faranov od župnika do poslednjega bajtarja.

»Ti, Jera, Trdinka bo pa sedaj zaprta, ker je tisto Marjanico – sram jo bodi! – malo preveč zlasala.«

»Veš ti, Katra, Trdinka je imela smolo. Ona jo je predolgo lasala in je bila premalo previdna, da so jo zalotili ti Dolinci in še žandarji povrhu. Tako naj bi že bila ravnala, kakor sem jo jaz učila!«

»Kaj, Jera, pa ne da bi bila kaj ti ...?«

»Katra, jaz, jaz sem imela prste pri tem, kako pa. Saj tako si hotela reči, kajne?«

»Hi-hi-hi!«

Solnce je bilo že blizu zatona, ko je odšla Jera domov.

Na dolinskih travnikih pa se je Jera srečala s Trdinko – ali to je bilo zanjo slabo srečanje!

Reza skoči pred Jero kakor obsedena, jo močno strese za rame in ji zagrozi: »Ti vrag v človeški podobi, to ti rečem: Jaz ne bom sama sedela v ječi, tudi tebe spravim notri. Enkrat naj pride do tega, da boš sedela in jedla ričet v ječi tudi ti! Ne misli, da se boš sedaj izvila! Sem te že ovadila, da si bila ti tista, ki si mi povedala, kje in kdaj dobim Marjanico, in pa, da si me ti nahujskala, pa koliko si se mi nalagala o vsem tem!«

Tako potrta, oplašena in žalostna še ni bila nikdar Jera, kakor ta večer, ko je šla proti domu. Tudi je zgubila vse veselje do tega, kako se bodo tepli dolinski in preloški fantje.

*

Na dogovorjeno soboto zvečer so se začeli zbirati zahribški in dolinski fantje pri Slapnikarjevemu kovaču Žanu. Čebulov Jožko je za ta slovesni večer preskrbel fantom par steklenic dobrega vina. Prav zadovoljen je bil Jožko kot nekak poglavar svojih tovarišev, devetero njih po številu, ki so bili vsi dobrega grla in čvrstih rok.

Ko so se fantje malo okrepčali z vinom, so na povelje Jožkovo zapeli novo pesem; šla jim je dobro! Pri pitju so pesem še parkrat ponovili, vselej jim je šlo gladkeje!

Okrog enajste ure ponoči pa so se odpravili na pot.

Ker je bilo ravno v mlaju in tudi oblačno, je bila temna noč. Fantje so med pogovori počasi koračili po veliki cesti proti preloški vasi.

»Ti, Jožko, ali ko bomo peli to pesem skozi vas, moramo biti precej oprezni! Kaj, če si dobimo vsak po eno dobro palico?«

»Pa nimaš že strahu, Grega?« pripomni na te besede Mihovčev Jaka.

»Strahu ravno nimam in tudi bežal ne bom, to me morate vsi poznati! Pa bolje je biti pripravljen, kakor pa hoditi tja v en dan. Saj si bil tudi ti soldat, pa menda veš, kako so nas učili: Da moraš biti vedno zavarovan!«

»Ja, to je pa že res, Grega! Se ti pozna, da si bil korporal, ha, ha!«

Na to so si fantje res vrezali v grmovju vsak svojo pripravno palico in šli dalje.

Dospejo do prvih hiš v preloški vasi. Uvrstijo se lepo skupaj, kakor vselej pri petju, in začno izprva bolj stihoma, nato pa čedalje glasneje peti svojo novo dolgo pesem ...

Po hišah so se začele užigati luči in fantje pevci so počasi koračili naprej. Ko so odpeli polovico pesmi, pa so malo prenehali in Čebulov Jožko je ves v zadovoljstvu rekel: »Le poglejte, kako jim ugaja ta pesem! Vidite, kako užigajo luči in nas poslušajo!«

»Samo, Jožko, to glejmo, da se po naših glavah ne bodo užigale luči z batinami!«

»Imej no, imej pamet, Grega!« ...

Fantje znova povzamejo pesem in koračijo dalje ...

Takoj naslednje jutro, ko je bila Grdinova Jera pri Žabarjevi Katri, je ta odšla k Štrukeljčkovi Francki in ji – izdala vso namero dolinskih fantov. Seveda so se še tisti večer, bilo je v četrtek, zbrali vsi preloški fantje v Pripotnikovi uti in imeli zborovanje, kako bodo iz zasede napadli dolinske fante. Samčev Matija, ki je bil prvi fant, je govoril: »Fantje, to veste, da bo Dolince in Zahribčane treba dobro prijeti! In pravim: Da jih bo treba tudi hitro prijeti! Čakali jih bomo za Florjanovim skednjem. Udarili pa bomo po njih šele, ko se bodo vračali – ampak udariti moramo dobro!«

S tem predlogom so bili vsi zadovoljni. Šli so nato še v Primorčevo krčmo pit na korajžo.

V soboto zvečer ...

Samčev Matija je pripeljal svojo četo že ob deseti uri za Florjanov skedenj, vsega skupaj je imel enajst tovarišev, oboroženi so bili vsi dobro s starimi cepci in gorjačami.

Njih sovražniki so prihajali in peli.

Vse krdelo se je še bolje skrilo in čakalo samo na Matijev migljaj. Z radovednostjo in tudi z jezo so poslušali napadalci novo pesem, sramotilno za domača preloška dekleta.

Črez kake dobre pol ure so se pevci vračali nazaj skozi preloško vas.

Tedaj pa v Matijevem krdelu vsak dobro stisne v rokah leseno orožje in na Matijev klic: »Hura!« planejo vsi na cesto in začnejo udrihati po pevcih ...

Pojoči fantje so bili v prvem trenutku čisto zmešani, kajti tega so se najmanj nadejali, da bi bili napadeni nazaj grede in tako nanagloma!

Pa Jožko, ki je prvi dobil krepko črez pleča – zavpije: »Fantje, pokažimo kdo smo!«

Samo udarci, semtertja kaka kletev ali bolestno stokanje, se je čulo pri tem tepežu.

Trdinov Jaka pa, ki se je ravno v tem času vračal iz Primorčeve krčme domov, je po slepem naključju naletel ravno sredi med obe krdeli fantov. V splošni razburjenosti so ga fantje prezrli in padali so po njem udarci z obeh strani. Ko je dobil prav silni udarec preko ramen in pleč, je siromak bolestno zavpil: »O Jezus, Marija, pomagajta! Fantje, za božjo voljo vas prosim, pustite v miru ... jaz, jaz sem Trdinov Jaka!« In nesrečni Jaka se zgrudi na tla ...

Ker se je v tem ravno malo zjasnilo, so se fantje spogledali, videli so na tleh ležečega Trdina – preloški fantje se porazgubijo – ostali so samo Dolinci in Zahribčani ...

Dva fanta sta pomagala Jaku na noge in ga vodila pod pazduho. Tako so se vračali po cesti domov.

»Ali si jih videl, vragove, Jožko! To našo novo pesem si bomo vsi dobro zapomnili! Pa oni tudi!«

»Desetero jim še lahko povrnemo! Le to ti rečem, Grega!«

Tako so že ta večer sklenili novo zaroto in se proti vasi razhajali – ta in oni manj ali bolj skelečih pleč ... Trdino pa sta spremljala dva na dom, siromak je stopal z veliko težavo, venomer je tarnal in stokal od bolečin ...

VIII.[uredi]

Poglavar »triperesne deteljice« je bral
inženjerju-ženinu običajno ženitovanjsko
pismo. Ljudje, ki so gledali Samčevo
Katrico-nevesto, so govorili: »Tako je lepa
kakor španska kraljica!«


Nič manjše razburjenje ni nastalo med ljudmi v soseski Samčevega domovanja, kakor bi s topom ustrelil, ko so doznali, da je Katrica – nevesta, pa kaka nevesta! Sam ljubljanski inženjer se ž njo poroči! Ženski, nevoščljivi in opravljivi svet je kar zmajeval z glavami – kar ni mogel verjeti, a je končno moral.

Videli so, še nedavno prej, tako prezirano Katico doma in kar dve gosposki šivilji sta ji na Samčevem domu delali nove obleke. To je bil porazen dokaz Katričine nove sreče!

To važno novico, da je Samčeva Katrica nevesta in pa da sta na domu kar dve šivilji, so doznali seveda tudi člani znane »troperesne deteljice«. Neki deževni dan v mesecu avgustu so bili vsi trije prijatelji skupaj v Slapnikarjevi kovačnici. Kovač Žan je razbijal po razbeljenem železu, Čebulov Jožko je poleg sedel na stolu, Jaka pa je gonil kovaški meh.

»Ti, Žan, veš kaj! Sedaj moramo pa poizvedeti, kdaj bo poroka Samčeve Katrice. Ji bomo nesli pismo in njenemu ženinu zagradili pot. To vem, ako je le pravi Ljubljančan, se nam bo stvar dobro obnesla!«

Kovač Žan, ki je ravno izgotovil železo, si zvije cigareto in govori: »Kajpak, Jožko – pismo ponesemo inženjerju! Naj spozna ta gospod ženin, da smo tukaj fantje, ki nimamo ajdovice v glavi!«

Ker Jožko in Jaka nista imela nič pravega dela tisti dan, sta se napotila proti večeru do Samčeve Katrice.

Prav zadovoljno sta se nato vračala proti večeru domov, kajti doznala sta vse podrobnosti, kdaj pride ženin po nevesto.

»Ti, Jaka, kdo bi si mislil, kako se preprosto kmečko dekle sprevrže! Ali si jo videl, to Katrico, kako gosposko zdaj izgleda!«

»Videl sem jo, videl! Nič se ji ne pozna, da je bila že enkrat mati. Veš ti, Jožko, prav ponosen bo lahko inženjer nanjo! Lahko je žal Trdinu, da je ni dobil; ta je kakor noč in dan proti njegovi Rezi!«

Čebulov Jožko je kot pravi navadni pesnik takoj začel zlagati ženitovanjsko pismo. Hotel ga je sestaviti posebno imenitno, kajti poroka domačega dekleta z mestnim gospodom inženjerjem se je tudi domačim fantom zdela prav pomembna čast.

*

Prav lep dan je bil na Malega šmarna. Vse, kar je moglo lezti in iti v okolici, je bilo zbrano okrog Samčeve hiše. Vsi ti radovedneži so namreč pričakovali prihoda Katričinega ženina.

Na občinski cesti, ki je pod Samčevo hišo, so pa imeli dolinski in zahribški fantje z belim prtom pogrnjeno mizo in na nji štiri bokale vina, kakor predpisuje stara kranjska kmečka fantovska šega.

Čebulov Jožko se je s svojimi tovariši kaj imenitno držal pri mizi in čakal Katričinega ženina. Imel je na mizi lepo spisano ženitovanjsko pismo in opravljen je bil v dično narodno nošo.

Ura je odbila tri popoldne.

Fantje so kmalu tedaj ugledali prihajati tako težko pričakovanega ženina, kakor je bilo napovedano.

Inženjer se je vozil na ličnem koleslju sam z voznikom, na drugem, sledečem vozu pa je bilo petero njegovih prijateljev iz Ljubljane.

Vozova sta pripeljala do fantov.

Jožko, ki je bil vajen se obnašati proti gosposkim ljudem, lepo pozdravi ženina z željo, naj prisostvuje lepi kranjski fantovski navadi, da se mu prebere v tako važnem trenutku ženitovanjsko pismo. Nato začne počasi in s preudarkom brati:

Zdaj boste se od nas ločili,
a mi smo vedno vas ljubili,
podajte enkrat še rokó
popreden vzamete slovó.

Ko bosta pred oltar stopila,
da vendar ne bi pozabila,
kakóv pomen ljubezni je,
ki nima konca, kraja ne ...

Poprej ko mašnik zvezo sklene,
okrog rok vama štolo dene
in vama blagoslov še dá –
na veke sta zavezana ...

Sedaj pa, ženin vi premili,
se bomo nekaj zgovorili,
poprej, ko se zavežete,
da malo v žep posežete ...

Nevesto smo vam varovali,
jo vedno zvesto spoštovali,
zatorej žalostni smo vsi,
ker nam jo odpeljate vi.

Pa vendar, ljubljenca predraga,
naj srečo vama Bog odvaga,
pozdrav vam, tetka, starejšina,
in cela svatovska družina! ...«

Ko je Jožko to prečital, je pomenljivo dvignil prst in za zaključek smehljaje poudaril: »Pozdravljamo vas vsi podpisani fantje: prvi je Jaka Srpála – pil bi ga rad iz bokala; drugi je Peregrin Kuštrin – ta je zlatega vinca sin: tretji sem jaz, Matevž Srborit – ki nisem nikdar vina sit ... To smo torej priče tri – ki jim nikoli dosti ni!«

Ženinu je silno ugajalo to izvirno in šaljivo fantovsko pismo.

Segel je globoko v žep in obdaril fante in po njih želji in navadi pil z njimi vino. S Katrico, ki je prišla pričakovat svojega ženina, sta odšla nato v družbi proti v Samčevemu domu.

Fantje so bili prav zadovoljni. Popili so vino, spravili potem mizo in odšli, da se pripravijo za večer, ko pojdejo pred Samčev dom – »oglarit«.

*

Svatbe, kakršna je bila pri Samčevih tisto noč, niso pomnili tamošnji domačini.

Najbolj spravljive stare ženske niso mogle nič slabega govoriti. Pač pa so zavidljivo tožile: »E, ta Katrica pa ima srečo, kdo bi si mislil kaj takega! ...«

Naslednje jutro sredi krasnega dopoldneva se je vsa v cvetju in lepi obleki, sedeč poleg ženina, peljala Katrica skozi domači kraj na novi dom v Ljubljano. Vsi, ki so jo videli tako okinčano, so vsepovprek govorili: »Tako je lepa, kakor španska kraljica! ...«

Vozeč se skozi zahribško vas so se Katrici orosile lepe oči. Spomnila se je, da je tam v obližju Trdinov dom, kjer žalostno gospodari nje nekdanji nezvesti Jaka. Pred dobrim letom je šla tod mimo in ji je enako tu pogled obstal! Šla je takrat sama, ne vedoč kam ... prezirana od vseh domačih. Šla je takrat z malim svežnjem v rokah – sedaj se pa kot imenitna mlada, novoporočena žena pelje poleg svojega moža. Pred njo stopa novo življenje ... bo li srečna ali nesrečna? Srce ji močno utripa, kakor bi jo hotelo zatrdno prepričati: »Da, srečna boš! ...«

Tretji del[uredi]

I.[uredi]

Ošabna Trdinka je samo zaradi Gornikovih
nametala v studenec razno nesnago;
Gornik jo je tožil in bila je zaprta
pet dni ... Ko je prišla iz zapora, je pregovorila
moža, da je sosedu zaprl kolovoz.
Začela se je dolgotrajna pravda.


Dobrih sto korakov od Trdinove hiše, v podnožju zahribških gozdov je studenec z izvrstno hladno in okusno vodo. Poleg je bil poprejšnje čase tudi vedno perivnik, kjer so gospodinje in dekleta prale. Pri tem studencu je bilo dostikrat zelo živahno: dekleta so pri delu veselo prepevala in si kratek čas delala, – gospodinje in druge starejše ženske pa so običajno vselej opravljale in obrale celo faro in še več. Ta studenec je prav za prav na Trdinovi zemlji; ali nikoli še ni prišlo nobenemu trdinskemu gospodarju na misel, da bi branil uporabe te vode. Pa tudi vaške gospodinje in dekleta niso nikdar vpraševale Trdinovih za dovoljenje. Smatrali so torej vsi ta studenec za vaškega. Zato je po sebi razumljivo, da je nastopni dogodek zelo, zelo razburil vse vaščane. Zagrešila pa ga je Trdinka.

Prav topel jesenski dan je bil, ko sta Gornikovi dve hčeri Francka in Rezika prali na studencu. Francka je bila posebno zgovorno in živo dekle; tudi Rezika je bila dovolj hudomušna, a ne tako kakor njena sestrica. K zgovorni Francki je hodil vasovat Čebulov Joško. Dekletu se je zelo smilil ta njen fant, ker je bil v tisti znani fantovski bitki s preloškimi fanti dobro tepen. Pa Joško je tolažil svoje dekle: »E kaj to, srček; to se bo vse pozabilo in vse povrnilo – le čakaj, čez dober teden ti prinesem še boljšo pesem, ki jo bomo skovali, pa tudi zapeli vnovič skozi preloško vas. Ampak takrat bomo tudi malo drugače pripravljeni! ...«

Zares je Joško kmalu prinesel obljubljeno pesem. In ravno sedaj pri pranju sta jo začeli peti obe sestrici-perici:

Preloška fara, ki nimaš para –
'maš dosti deklet – o vas hoč'mo zapet' ...
Na koncu vasi – najlepše so tri,
katero pogledam – me jok obhiti ...
Kukčeva Tona – lepa je prov,
a kdor jo bo ljubil, mu gvišno bo žov;
pa četudi je zala, da vsak'mu je všeč,
da vanjo bi skočil ko maček na peč ...
Ko prideš tja v kamro, na levo rokó
je postlja postlana – le vlež' se na njó ...
Veliko je 'mela že fantov pogost',
veliko prestala je v svoji mladost' ...
Pustimo zdaj Tono, pa pojd'mo naprej,
da o Zajčevi ljub'ci povemo še kej ...
Tam gori za krajem, za Leševjem je vas,
od tam je prihajal en ljubček ji v vas;
pa prevroča ljubezen prehitro zgori,
dobila je sinčka, ki v zibki leži ...
Pa pojd'mo še dalje, tam doli po cest',
tam je še ena preloških nevest:
ko pridemo bliže, kjer hiša stoji,
po vrtu špancira – Jozljeva hči ...
Je lepa ko roža in rdeča ko kri,
pa fanta ni zanjo, pustil' so jo vsi ...
Še skravžani lasi so ji mal' pomagál' ...
pa tud' ne šolnički, k' so silno škripál ...
Pozna jo vsa fara in ti govori:
da Jozljeva punca na smoli sedi ...
Ta pesem prijazna naj gre do srcá,
kdor daljšo če slišat', nam vedet' naj dá ...

Sestrici-perici Francka in Rezika sta bili tako zamišljeni v to šaljivo in hudo zbadljivo pesem, da nista opazili Grdinove Jere nič prej, kakor zdaj ob koncu, ko ju je ogovorila po stari priliznjeni maniri: »Jej na, dober dan, dekleti, pa kako lepo pojeta! Jemnasta, pa čisto nova je ta pesem, še nisem čula take! ...«

»Le glejte, da o tej pesmi ne boste kaj klepetali, sicer vas dolinski fantje vzamejo na piko, saj jih dobro poznate!«

Ženska je pač po svoji navadi še slovesno zatrjevala, da čez nje jezik nikakor ne pride nič v svet – ali v resnici je komaj čakala, da na dolgo in široko oznani okrog, kar je jedva doznala ...

Zvita Jera se je podala v pogovor z dekletoma, ki sta bili tudi tako neprevidni, da sta se malo ponorčevali iz Trdinke, ki je bila pred kratkim zaprta radi Hrenove Marjanice.

Sedaj se je opravljivki kar mudilo dalje. Šla je po ovinkih naravnost k Trdinki, s tako važno novico, kaj pa mislite! ...

*

Grdinova Jera in Trdinka sta sedeli v kamrici že zopet kot stari dobri prijateljici.

Zločesta stara opravljivka je imela pred sabo priljubljeni sok brinovček in sladko kavo, v katero je pomakala beli kruh.

»Jera, kako naj se znesem nad tema deklinama, to mi povej, te vprašam!«

Ženska se tehtno popraska za ušesom, malo pomisli, in nato začne bolj skrivnostno razlagati:

»Veš ti, moja prijateljica, kaj ti rečem: Vsi hodijo po vodo na studenec; pa ta studenec je na vaši zemlji, torej je vaš in ti narediš z njim, kar hočeš! Saj ti imaš itak vode doma dosti! Veš, to naredi – vodo jim zabrani!«

»Kako?«

»A kako! Pojdi ponoči v hlev in si naloži v koš gnoja; pa ga natrosi v studenčino. Pa ni zlodej, da bi še potem kdo silil v vodo ...!«

Tako si je torej Jera znova naložila novo hudobno spletkarijo na svojo že itak grešno dušo ...

»Prav! Tako storim!« je hitro pritrdila Trdinka, ki je tudi bila dostopna za vsako hudobijo.

Dolgo sta prijateljici že brbljali, končno pa se je Grdinova Jera vendar odpravila ...

*

Okrog desete ure je bilo tisti večer ...

Čebular Joško je fantovsko previdno koračil k svoji izvoljenki Gornikovi Francki vasovat. Običajno je Joško vselej koračil po stezici, ki vodi mimo Trdinovega studenca. Gredoč tudi nocoj tod med grmičevjem, začuje v svoji previdnosti hojo in nato zasliši pljusk vode in štrbunk! ... Nekdo je sedaj nekaj vrgel v studenec ... Kakor tat se oprezno splazi Joško za neznano postavo ... kajti radovednost ga je trla, kaj se neki vse dogaja pri studencu. Joško sledi postavi do Trdinovega hleva.

Ker je bila temna noč, ni mogel spoznati skozi hlevno okno, kdo je zginil v hlev? Šele ko se posveti luč, ugleda in spozna osebo.

Videl je Trdinko, ki je znova nabirala v koš vso hlevsko nesnago ... Kmalu je dovršila svoje delo, ugasnila luč in z oprtanim košem znova odšla, Joško pa ji je sledil ...

Ženska je vnovič zvrnila to nesnago v studenec ... Ko je mislila oprezno odhiteti, pa zakriči Joško: »Nemarnica, glej, da se zgubiš – za to svinjsko delo se boš še pokorila!«

Preplašena Trdinka popusti koš in poleti kar more proti domu.

Joško pa pobere umazani koš in ga kot važno pričo nese h Gornikovim.

Gornik je seveda prijavil Trdinko sodniji in znova je morala obsedeli pet dni v reberški ječi ... pa tudi za Grdinovo Jero je prišlo plačilo.

*

Prve besede, ki jih je spregovorila Trdinka po povratku iz zapora svojemu možu so bile: »Zdaj, Jaka, da mi ne odnehaš! Ne bodi vendar kakor babe – da bi nas vsak berač že ugnal v kozji rog!«

Po ženinem nasvetu je Jaka pravdo vložil zoper soseda Gornika ter mu zabil s koli kolovozno pot, ki jo je imel Gornik čez Trdinov sadni vrt. Ta ali oni je zmajeval z glavo in govoril Trdinu, da bo zgubil, kajti sosed že predolgo vozi po tej poti. Pa Trdin je sicer molčal, a Trdinka je jezikala: »Prej bo Gornik beraški odnehal kakor pa mi!«

Tako se je začela dolgotrajna pravda, ki se je vlekla polževo dalje ...

II.[uredi]

Poštni Henrik je tako očital
Trdinu: »To ti povem, od tebe,
Jaka, bo zginila vsa sreča ...
Kdo bo zdaj skrbel za otroka?«


V rebrskem zvoniku je zapel mrtvaški zvonec, ki mu naši ljudje na kmetih pravijo »cinglet«. Vsakomur postane kar nekako tesno pri srcu, ko začuje ta mali zvonček. Nehote se vsak domisli: Tudi name pride vrsta. Prej ali slej ...

Trdinovi so bili ravno na njivi, želi so ajdo, ko je otožno zapel mali zvonček. Žanjice so po običajni krščanski navadi prenehale z delom in zmolile par očenašev za ubogo dušo, ki se je s tega sveta ločila ... Trdin, ki se je ravno vračal z njive, kamor je bil ponesel namreč žanjicam malico, je ob tem znamenju smrti kar nevede obstal – neka groza ga je obšla ... Sam ni vedel, čemu. Po običajni navadi je tudi on snel klobuk raz glave – toda moliti ni mogel zbrano in pobožno, v glavi so se mu vrtile raznovrstne misli za mislimi: ... kaj, če zvoni Hrenovi Marijanici ...?

Od tistega večera, ko je Trdinka napadla Marijanico, je ta kar vidno hirala. Pa to še ni bilo najhujše za nesrečno dekle, to bi že še bila prenesla – ali tisto preziranje od strani vseh domačinov, posebno žensk, to jo je ugonabljalo kar vidno ... Enako človeku, ki drvi v prepad, je ona hitela po svoji zadnji poti zemeljskega življenja – grobu naproti.

Jaka je doma s pomočjo očetovo ravno pripravljal voz, s katerim pojdeta po nažeto ajdo, kar pride proti njima znani poštni Henrik.

Mladi Trdin se je kar ustrašil duševnega siromaka Henrika, sam nevedoč čemu.

Pa v resnici je Henrik izgledal zelo resno in mrko. Ustavil se je tik pred obema Trdinoma, udaril s palico ob tla in možaka sta čula: »Jaka, mogoče še ne veš, komu je zapel mrtvaški zvonec? Da boš vedel, Marijanica se je preselila iz te goljufive solzne doline – pa pustila na svetu malega črvička – tvoj sad! To ti povem, Jaka, od tebe bo izginila vsa sreča ... kdo bo zdaj skrbel za otroka?«

Oba dva Trdina so do srca pretresle te besede, izgovorjene resno in strogo. A kolikokrat se poprej nihče izmed njiju vobče ni zmenil za govorjenje Henrikovo, sedaj pa so te besede zbodle oba kakor ostre puščice! ... Obema se je v srcu oglasila pekoča vest, pred katero se človek ne more nikjer skriti ...

Voz je bil že pripravljen, Jaka pa je kakor v sanjah taval proti hlevu po konje – v glavi mu je burno šumelo. Stari Trdin je slonel na lestvah pri vozu, čakal je sina – Henrik pa je koračil dalje, sam s seboj govoreč: »Memento mori! Memento mori!«

*

Droban, ali kakor pravijo na kmetih, gost dež je kar ves dan pršil, ko so pokopavali Hrenovo Marijanico. Prav otožen jesenski dan je bil. Pogrebcev je bilo malo – kakor je običajno pri revežih. Župnik je tudi na hitro vrgel svoje tri lopatice zemlje na krsto in odšel.

Godec Uriha, ki je bil tudi pri kopačih, ki so zagrebli Marijanico, je rekel naposled, ko so nametali prsti do vrha: »Tako, vidite, dekleta, kako bridko je z revicami, ako ne pomislijo nič naprej ... Bog ji daj večni mir in pokoj in večna luč naj ji sveti!«

Kopači so imeli skromno pogrebščino v Jožetovi gostilni. Seveda so še kopači sami zvrgli skupaj nekaj dvojač in še pili. V gostilno je mimogrede prišel tudi mladi Trdin; najmanj se je pač nadejal, da najde ravno pogrebce notri. Hotel se je obrniti kar pri vratih, toda godec Uriha ga ročno spravi nazaj v gostilno: »Jaka, hej, le prisedi k nam, boš dal še ti za en bokal, saj danes smo zagrebli Marijanico – te ne bo več tvoja Reza kregala ...«

Kaj je hotel Jaka! Bil je že malo pijan, pekočo vest si je že ves dan tolažil z žganjem in vinom. Pil je in naročal kar na kredit, zraven pa moral poslušati mnogotere zbadljivke pogrebcev.

Temna jesenska noč je bila, ko je koračil Jaka proti domu. Ko se je zibal čez radomeljski most, je zazrl pred seboj staro vrbo, ki je vsa žarela, bila je vsa v čudni svetlobi, kakor pač ima tak trhel les svoje svojstvo. Jaka je mislil v strahu in pijanosti, da ima pred seboj strašno prikazen. Ko si malo opomore od prvega strahu, jo ubere proti domu, kar ga nesejo noge.

To je razumljivo, da se je žena zelo ustrašila svojega do skrajnosti upehanega moža; bilo ga je groza pogledati, in en čas tudi nobene besede ni mogel izpregovoriti, le tresel se je po vsem telesu. Končno je izpregovoril: »Reza, prikazen sem videl!« Rekši to je zlezel pod odejo ter vso noč drhtel v vročnici.

*

Ta usodni strah stare svetleče se vrbe je Jako položil v bolniško posteljo. Žena Reza mu je pač kuhala in stregla, – pa on je sam spoznal, da je postrežba le prisiljena in da ženi povzroča nejevoljo ...

Ko je tako ležal Jaka, ga neki dan obišče godec Uriha.

»No, Jaka, dober dan ti želim! Kako se ti obrača zdravje?« 

»Bog daj dober dan, Uriha! Malo sedi, saj vidiš, da sem čisto sam, kakor svoje dni očak Job.«

Godec sede k bolniku in mu govori: »Jaka, bil sem te dni v Ljubljani, pa sva se sešla tamkaj z lepo gospo – Katrico. Povedal sem ji vse domače novice. Tudi o tebi. Ko sem ji razodel, da si bolan, pa bolj zapuščen revček, so ji solze prišle v oči. Še te ima v spominu! Kupila mi je nato dobro kosilo pri Figovcu, pa tudi nate ni pozabila ter mi dala to steklenico malinovca. Mešaj ga z vodo, veš, to ti bo najbolje hladilo žejo!«

Po svojem receptu najprvo sam godec napravi hladilno pijačo. Jaka jo hlastno pije in izpije, – vse solzne so bile njegove oči ...

Pijača ga je pač hladila; toda znova se mu je oglasila pekoča vest, katere pa ni mogel z malinovcem pogasiti! Znova so mu stopale pred oči njegove mladostne zablode.

*

Zdravje se je Jaku počasi vračalo.

Listje na drevju je že začelo rumeneti in odpadati; tudi kmetje so raz njiv pospravljali zadnje poljske pridelke. Prav dolgočasni dnevi so nastopili. Skoraj do poldneva je ležala po dolinah megla, le sem in tja se je za par ur prikazalo ljubko solnčece in se znova skrilo, pa mrzla burja je pihala in cvilila okrog voglov ...

Popoldne na spominski dan Vernih duš je bilo. Jaka je ležal v kamrici vznak na postelji in, kakor so navajeni vsi bolniki, gledal v strop, v glavi pa se mu je vrstilo stotero misli ... Zelo, zelo zapuščenega se je čutil, ko je tako samcat sameval s svojimi otožnimi mislimi ...

Kar naenkrat pa se okrene, se ozre skozi okence in v svoje veselje vidi po poti prihajati znanega Bernarda, imenovanega »mrtvaški ptič«.

Zakliče mu Jaka: »Dober dan, Bernard! Stopi malo k meni, sem čisto sam. Saj vežna vrata so le priprta.«

Bernard je takoj ubogal Jako in se prizibal v kamro.

Resnobni možak je sedel na stol k postelji in začel bolnika po lepi krščanski navadi tolažiti: Naj le voljno trpi, ker to je njegovi grešni duši v prid. Bog že vé, kaj mu je odločil, zdravje ali smrt. Če mu je odločena smrt, se je treba lepo pripraviti za dolgo pot v večnost. Prejme naj torej poslednje zakramente, saj škodila mu nikakor ne bo ta poslednja krščanska dušna priprava, tudi če ozdravi ...

Kakor da se je začela trda, dejal bi, ledena skorja tajati okrog Jakovega srca, tako so vplivale na bolnika Bernardove besede.

Jaka je vedel, da ima Bernard vedno s seboj kako molitveno knjigo in da bere iz nje bolnikom. Poprosi ga torej, če bi tudi njemu kaj prebral.

Možak pripravno vzame iz žepa znani Rozmanov molitvenik, ki ga je spisal župnik borovniški, natisnila pa Blasnikova tiskarna leta 1835. Naslovljena je bila v starih črkah: »Daj nam dans nash vsakdajni kruh ...«

Bernard odpre že na zaznamovani sedemdeseti strani, pa začne Jaku brati naslednjo resnobno pesem, tiskano v častitljivem starem pravopisu:

»Strašni dan bo dan plačila,
zemlja bo se v prah zdrobila,
priča David in Sibila.

Grozen strah bo svet obdajal,
keder bo Sodnik perhajal,
k ojstri sodbi človek vstajal.

Jela bo trobenta peti,
mertvim po grobeh grometi,
k sodbi priti jim veleti.

Smrt natore bo strmela,
keder bode stvar ož'vela,
k božjem Sodniku hitela.

Bukve bodo pernešene,
dela bode bral storjene,
dobre vse in nepoštene.

Bo Sodnik na tron se vsedel,
vse karkol' je člov'k narédel,
celi svet bo tist'krat zvedel.

Revež kam se čem podati,
kje perjatlja tam iskati,
komaj dobrim bo obstati ...«

Bernard je pri čitanju teh vrstic pomenljivo dvignil prst in z vzvišenim glasom nadaljeval:

»Kralj nezmerne visokosti,
rešiš svoje brez vrednosti,
reši mene v moj' slabosti!

Spomni se, o, Jezus mili,
de so zame te vmorili,
prosem, tisti dan se vsmili!«

Bolni Jaka si je nemirno vzravnal vzglavje, na čelo so mu stopale potne srage in z vdanimi očmi je strmel v Bernarda, ki je pomenljivo nadaljeval:

»De sem kriv, to sam spričujem,
sam pred sabo se sramujem:
Perzanesi, Bog! – vzdihujem ...

Nisem vreden odpuščanja,
vender, Bog pomilovanja,
reši v ognji me jokánja!

Med ovcé me den' ovčico,
reš' 'zmed kozlov sirotico,
in pokliči na desnico!

– – – – – – – – – – – – – – – –

Dej nam, Jezus, naš pastir,
večni pokoj ino mir! ...«

Bernard je zaprl knjigo in se spoštljivo prekrižal, bolnik pa si je z robcem brisal oči in pot z obraza. Globoko ga je prevzela stara spokorna pesem in le polglasno je izgovarjal:

»Bernard, sam angel varuh vas je poslal k meni! Kajne, da me boste še obiskali?«

»Bom, pa od srca rad! Sedaj mi pa ne zameri, Jakob, jaz grem še druge bolnike tolažit. To je moje delo v tej solzni dolini. Z Bogom!«

Počasi je Bernard odšel dalje ... Jaka pa se je kesal v srcu, ker je včasih nevedoma z drugimi vred zaničeval in se norčeval iz Bernardovega obnašanja. Šele ta dan je spoznal njegova blagodejna in tolažeča opravila ter tolažbo, ki z njo krepi uboge zapuščene bolnike ...

Skesano in vdan v voljo božjo je Jaka naslednji dan prejel sv. tolažila. Bolezen je začela čudno popuščati, po enem tednu je Jaka z vsakim dnem postajal krepkejši. Ko so začele padati prve snežinke, je Jakob že zapustil bolniško posteljo, seveda pa se je držal še kar pri topli peči.

Najboljši njegov prijatelj v bolezni mu je bil Bernard, ki ga je pogostoma obiskal.

Ko sta neki dan znova sedela z Bernardom pri topli peči, omeni sam Jakob o Marijaničnem otroku: »Veste, Bernard, ta otrok je sirota, kaj hočem storiti? ...«

»Dolžnost tvoja je, da pošteno skrbiš zanj!«

»Torej, Bernard, jaz vam dam že danes za otrokovo prvo pomoč 50 goldinarjev, pa jih boste vi ponesli za otrokovo oskrbo.«

Kakor bi samemu Bernardu podaril ta denar, s takim veseljem ga je pobožni in uslužni mož ponesel tja, kjer so v revščini gojili zapuščenega otroka.

Pobožni Bernard je imel navado, da je po poti grede večkrat kako pobožno zaokrožil. Ta dan je zapel to-le:

»Človeško življenje pač naglo beži,
ko ptica leteča
in voda dereča,
kdo vé, če še jutrišnji dan doživi?

Kar tukaj rodi se, le vrne se v prah,
gre eden hitreje,
gre drugi pozneje –
pobere vse smrt in zakrije vse mah ...«

Drobno so naletavale snežinke, Bernard pa je polmrmraje ponavljal to pesem in z nekakim mirnim zadovoljstvom meril pot tja, kamor mu je bilo naročeno in kamor je zdaj bil z veseljem namenjen ...


III.[uredi]

Z znanci romarji je tudi Trdina
Jaka šel na Brezje, v zahvalo za
ljubo zdravje.
Pri romarski cerkvi sta se sešla
s Katrico.


Tisto zimo, ko se je Jaka zdravil pri topli peči in ga je Bernard obiskal, se je Jaka na njegovo prigovarjanje zaobljubil, da o prvi priložnosti poroma peš na Brezje, k Mariji Pomagaj.

Med takimi razgovori in obiski je minila zima, dasi je bila mrzla in dolga. Znova je prišla v deželo toliko zaželjena pomlad, ki so jo vsi komaj pričakovali.

V pričetku majnika, prvo nedeljo je bilo. Jaka je od celotedenskega lažjega dela počival za čebelnjakom. Toliko priljubljeno petje čebel ga je kmalu zazibalo v spanec ... Šele lajanje domačega psa ga je zopet zbudilo. Po poti, ki drži mimo čebelnjaka, je počasi koračil Bernard, ki se je iz reberske cerkve vračal od krščanskega nauka. Bilo je okrog četrte ure popoldne.

»No, dober dan, Jaka! Ali malo bučele paseš?«

»Bog daj dober dan, Bernard! Jih slabo pasem, sem samo spal pri njih. Veste, nisem še prav trden, zato sem takoj zaspal, kajti ves teden smo dobro delali.«

Jaka povabi Bernarda, naj prisede k njemu, da se kaj pomenita. Seveda mu je Bernard z veseljem ustregel.

Ker ni bilo skope in odurne Jakove žene doma – šla je malo povasovat k staršem – je Jaka odšel v hišo in prinesel Bernardu kruha, namazanega z medom.

Solnce je bilo že čisto nizko za reberskim gričem, ko je odhajal Bernard. Domenila sta se tisto popoldne, da pojde tudi Jaka z drugimi vred na božjo pot na Brezje, in sicer peš tudi on, dasi je devet ur hoda.

V soboto zvečer po tej nedelji je bilo. Točno ob deseti uri zvečer so se romarji zbrali v Jožetovi gostilni v Dolini. Bili so: Bernard kot voditelj, mladi Flajšman, godec Uriha, šaljivi Mejačev stric iz podgriške vasi, Trdinov Jaka in pa stari podgriški fant Matetov Tone. Ti šesteri romarji so imeli vsi dežnike; na njih navezane cule z jedili, v rokah pa palice za odganjanje psov, kakor so rekli v šali Mejačev stric. Pri Jožetu so spili požirek žganja, nato pa so se odpravili na pot.

Lepa mesečna pomladanska noč je bila, ko so koračili skozi Raholče po občinski poti dalje proti Rovam; v Radomljah pa so zavili proti mengiškemu trgu po prostrani gorenjski ravnini proti Komendi.

Ker so bili vsi dobri pešci, jim je pot kar zginjala pod nogami. Pa šaljivi Mejačev stric je družbici sproti kaj okroglega povedal. Ko so šli proti Bernikom, jim je pravil o Križmanovem hlapcu, kako se je spovedoval. Ta hlapec je prišel k spovednici, pa ga je spovednik med drugim tudi vprašal, če je kdaj v postnih dneh meso jedel. Hlapec se popraska za ušesi in se domisli: »Hm, duhovni oče, jedel sem meso, pa še na sam kvaterni petek. To pa je bilo tako: Naša dekla, stara Micona, na eno oko slepa, nam kuha vedno zelo redek črni sok. Pa smo tisti petek zvečer znova jedli tak sok. Naš pastir, ki je vedno segal bolj v dno, da bi ujel kak štrukeljc, je pograbil enega težkega; jaz pa, ne bodi len, mu ga izpodmaknem z žlice in hajdi z njim v usta! Pa nisem vedel, kaj sem nesel v usta, kajti pri Križmanu nam svetijo vedno le z leščerbo. Vedel sem šele potem, ko mi je padel na mizo mišji rep – da sem požrl celo miš! ...«

Mejačev stric bi bil menda še dalje potegnil to zgodbo, pa ga prekine Bernard: »Ti veš, kaj te vprašam: Ali se boš kdaj spametoval ali ne?«

»Veš, preljubi Bernard, mene je pamet samo enkrat srečala, pa v čisto ozkem grabnu – a sem ji še srečno ušel.«

Znova so se vsi smejali.

»Čakajte, bom pa še jaz eno povedal!« spregovori znova resni Bernard. Možak je počasi in z vso resnostjo začel pripovedovati:

Blizu sedemdeset bo tega, kar so v moravških hribih imeli mrliča, hišnega gospodarja, na mrtvaškem odru. Pa so prišli zvečer skupaj, kakor je na Kranjskem v navadi, fantje in dekleta. En čas so prepevali običajne mrliške pesmi, nato se šalili in igrali vsakovrstne igre. Okrog polnočne ure so vsi odšli, razen štirih fantov kvartopircev. Ti posedejo okrog mize in začno premetavati »peklenske podobice«. Tisti, ki je sedel pri oknu nasproti mrliču, opazi čez čas, da je mrtvi nalahko dvignil glavo. Groza obide fanta, pobere se izza mize z izgovorom, da gre vodo pit, pa ga je voda vzela ... Ostali trije tovariši ga čakajo nekaj časa, nato pa sami nadaljujejo igro. A kmalu opazi tudi drugi fant, kako se je mrtvec na odru sklonil pokonci. Tudi ta jo pobere venkaj. Ostala sta še samo dva. A tudi tretjemu, ki se je znova presedel na prvi stol, se je kar nekaj čudnega dozdevalo; začel je prav pazno pogledovati k mrtvecu; ko je ugledal, da se je malo premaknil, se tudi on jadrno izgubi skozi vrata. Ravno se je tudi zadnji fant mislil pobrati iz hiše, kajti mrliški čuvaj je spal v kamri in tudi drugi domači so vsi spali. Zdaj je še on opazil mrliča, kakor njegovi pobegli tovariši, a bilo je prepozno. Mrlič vstane in spregovori: »Le počakaj, sedaj bova pa midva skupaj igrala! ...«

Kar mrzel pot je oblil fanta; toda kot doslužen vojak je kmalu prišel k sebi, kajti dostikrat je že gledal smrti v oči. Kaj je tudi hotel, mislil si je: na svojo zadnjo uro si lahko še kaj dovolim ...

Mrtvi, ki je prisedel k živemu, ga poprosi, naj mu posodi vsaj eno »cvancgarco«. Ali živi tovariš mu odgovori z vso odločnostjo, da mu ne posodi nič.

Mrtvi mu torej veli, naj gre z njim v klet, kjer ima v loncu zakopan denar. Ukaže mu zato že v veži, naj vzame s seboj lopato in rovnico. Pa fant ga zavrne: »Kar ti vzemi in odkoplji! ...«

Molče je vzel mrtvi orodje in odkopal v kleti lonec. Nato sta začela kvartati. Tekom pol ure je bil mrtvi že osušen. Znova poprosi fanta, naj mu kaj posodi. Pa fant je bil trdovraten. Ko mrtvi sprevidi, da nič ne opravi, gresta znova v klet. Tako sta začela igrati z drugim loncem denarja. Še preden je bila ura ena po polnoči, je mrtvi znova vse zaigral. Vstane tedaj izza mize in spregovori: »Tako, vidiš, prijatelj, dobro si se zadržal, tudi mene si rešil sedaj! Zapomni pa si dobro: pri mrličih ne igraj več za denar! Če bi bil ti mene vse ubogal in sam odkopaval moj skriti denar – ne bi bil sedaj že več med živimi! Pa še nekaj ti povem sedaj: Daj od tega mojega denarja za deset svetih maš za pokoj moje grešne duše in 100 beličev Grebenčevemu Matevžu; za te sem ga ogoljufal pri kvartanju ... Drugo pa je tvoje, dovolj imaš! ...«

Mrtvi je nato legel nazaj na oder, fant igralec pa sam ni vedel, kdaj je odšel iz hiše; odnesel pa je s seboj kljub vsemu strahu oba lonca denarja. Šele ko se je zaril doma nad hlevom v seno in spravil lonce k sebi, ter ko se je oglasila prva jutranjica, ga je minil strah in je zadremal. Pozneje pa je še dostikrat rekel: »Ta večer, ko sem z mrtvim igral, si bom pač dobro zapomnil! ...«

To Bernardovo pripovest so vsi sopotniki z zanimanjem poslušali, kar malo groza je bilo vse.

Šele čez čas, ko se je začelo že malo svitati, ura je šla že na štiri v jutro, in ko so koračili proti Šenčurju, se opogumi godec Uriha ter spregovori:

»E, kaj bi, jaz sem dobro vedel, da nam bo Bernard povedal kako mrliško storijo. Čakajte, vse mora priti na vrsto! Bom pa še jaz sedaj eno povedal, in sicer godčevsko, ko koračimo že proti mestu Kranju.«

Godec Uriha se odkašlja, nabaše v vivček tobaka, in ko je začel puhati iz njega goste dime, prične takole:

»To veste, da sem se na Koroškem učil za mizarja. Bil sem pri hudem mojstru. Oh, vi ne veste, kolikokrat me je zlasal, osuval in obrcal, pa tudi jesti bi se bil domala odvadil pri njem.

Vse pride in vse mine. Tudi tista huda leta egiptovskih nadlog so zame minila. Popotoval sem potem še kot pomočnik nekaj časa po koroški deželi. Pri nekem mojstru sem bil še toliko časa, da sem se naučil malo harmoniko igrati. Prve denarje, ki sem jih potem skupaj spravil, sem dal za harmoniko. Veste, če sem bil lačen, sem kar zagodel, pa sem pozabil, da mi v želodcu kruli ... Tako kot pomočnik sem potoval že drugo leto po Koroškem. V Velikovcu se znajdem še z dvema Slovencema. Eden je bil Kranjec, doma nekje z Dolenjskega, drugi pa je bil Štajerc, ali kakor je sam rekel: iz totega celjskega pecirka ... Bili smo skupaj pravi ptički.

V vročem poletju, ko se nam ni ljubilo delati v zatohlih delavnicah, smo kar pohajali okrog po deželi. Jaz sem igral na harmoniko, moja tovariša pa sta zraven pela, tako smo imeli skupaj cel koncert. Neki dan pridemo v lepo vas. Jaz ugledam pri prvi hiši bolj na samem na hišnem oknu skledo izbornih maslenih štrukljev, ki so se hladili. Kaj mi pride v glavo? Pograbim tiste štruklje in zdirjam z njimi za gosto grmovje, kakih pet streljajev od hiše, kjer sta lenarila moja tovariša. Dobro smo se založili s štruklji. Ko pa je bila skleda prazna, ukažem tovarišu Kranjcu, naj nese skledo nazaj in naj se lepo zahvali za dobre štruklje ...

Vi ne veste, kako se mi je smejal Štajerc, ko sem mu povedal, kaj sem napravil. Komaj sva pričakovala, kdaj se povrne ubogi Kranjec.

Oh, ko bi ga vi videli, ubogega krojača, kakšen je prišel. Držal se je kakor kraški osliček, če ga s koprivami pod repom načohaš. To je povedal: Ko je prinesel skledo nazaj, so vsi domači planili nadenj in ga dobro premikastili. Še Bog plačaj! ni utegnil reči, tako nanagloma so Korošci planili po njem ... Da, to smo bili grešniki! ...«

Razumljivo, da se je romarjem zdela prav kratka pot od Šenčurja proti Kranju, ko so poslušali Urihovo pripovedovanje. Bili so že blizu Kranja, ko je po cerkvah začelo dan zvoniti. Naši romarji so po krščanski navadi skupno odmolili angelovo češčenje in se priporočili tudi Mariji za srečno nadaljnjo pot. Po romarskem običaju so se nato v Kranju ustavili za par ur, da se malo odpočijejo, da obiščejo cerkev in si ogledajo kranjsko mesto. Šele proti poldnevu, ko so se dobro okrepčali, so odšli dalje proti Brezjam.

Blizu tretje ure popoldne je bilo, ko so naši romarji po precej strmi poti dospeli v hrib na malo planoto in zagledali toliko priljubljeno cerkvico Brezje. Tistikrat je bila namreč le še majhna cerkvica – podružnica mošenjske fare. Ko so počasi koračili proti cerkvici mimo orjaških hrastov in šli mimo košatega gabra, ki je stal tik pota, se Jaka nehote nekaj domisli in ustavi ...

Njegovi znanci so počasi koračili dalje, Trdin pa si skrbno ogleda gabrovo deblo – glej, njegov važni spomin, ki ga je pred tremi leti z nožem urezal v deblo, se je še izvrstno poznal ... Takrat sta stala s Katrico pri tem gabru in Jaka je urezal v skorjo debla srce in vanj svoje in Katričino ime. Dobro se še spominja, kaj je takrat svojemu ljubljenemu dekletu govoril: »Katrica, naj bo tukaj urezano tvoje in moje ime – kot slovesna spominska obljuba na najino ljubezen. Kadar prideva na Brezje kot mož in žena, se bova vselej tu ustavila!« A danes?

Jaka je kakor obsojenec gledal svoje delo na deblu. Solze so mu prišle v oči in kakor v omotici je počasi koračil dalje za romarskimi tovariši.

Tisto popoldne so bili vsi pri spovedi, pa tudi drugače so se dolgo zamudili v prijaznem Marijinem svetišču. Šele proti večeru so odšli iz cerkve, da si dobijo pri bližnjem kmetu, Urihovemu znancu, ležišče. Jaka si je ogledal kraj, kjer bo s tovariši prenočil, nato pa je še odšel venkaj – neka nevidna sila ga je gnala še enkrat h košatemu gabru.

Počasi korakajoč proti temu spominskemu kraju, ugleda pri gabru gosposko žensko; ko gre še bliže, vidi, da si ona z robcem briše oči ... Jaku začne srce burno tolči – kaj, če bi bila Katrica ...? Pa saj ni mogoče! Toda, videti mora, kdo je.

V resnici, ta gospa je bila Katrica – žena inženjerja Škrjanca!

Spoznala sta se zdaj takoj stara dva, nekdaj tako ljubljena znanca.

Dosti nista govorila tisti večer. Nezvesti Jaka je znova prosil Katrico, naj ga ne preklinja in naj mu vse odpusti! Bil je zelo potolažen, ko mu je velikodušno znova zatrdila, da ga ne preklinja. Več mu pove prihodnje jutro ravno na tem spominskem kraju ...

»Kako pa, da si tudi ti prišla ravno za to nedeljo semkaj na Brezje?«

»Veš, Primatova mati iz Krašnje so mi povedali, da prideš ti semkaj z znanci, pa sem še jaz šla ... sama ne vem, kaj me je tako gnalo ... Sedaj pa lahko noč, Jaka, jaz grem k počitku h gostilničarju. Jutri ob sedmi uri pa se vidiva na tem kraju. Z Bogom!«

IV.[uredi]

S solzami v očeh sta se poslovila ...
Katrica je rekla pri odhodu:
»Ta stari gaber na Brezjah
in vanj vrezano srce ostaneta priči
najine kratke sreče in nesreče ...«


Po jutranji šesti maši in obhajilu je Jaka povedal svojim tovarišem romarjem, da odide za dve uri obiskat znanca, s katerim sta bila pri vojakih skupaj in je tukaj v bližini doma. Domenil se je s tovariši, da ga počakajo pri cerkvi ali pred gostilno vsaj do devete ure, saj imajo potem še dosti časa za povratek.

Krasno spomladansko majniško jutro je bilo; sem od bližnjih planin je pihljal hladen in blagodejen vetrič.

Dober streljaj od gabra je bila klopica. Jaka je stopal proti temu kraju, ugledal je že tamkaj svojo nekdanjo ljubljeno prijateljico, sedečo na klopici.

Z radostjo jo pozdravi in prisede k njej. In Katrica je takoj pričela razgovor:

»Vidiš torej, Jaka, ti in jaz sva bila obadva nesrečna, zelo nesrečna zaradi najine ljubezni ... Ali sedaj pripoznaš, da ni klicati Boga za pričo, kakor si ga ti, potem pa prisege ne izpolniti ...«

»Spoznam in občutim sam na sebi!« odgovori skesano Jaka.

»Jaka, čeprav me ni bilo sedaj v domačem kraju; ali vem za vse tvoje nadloge, ki so te obiskale, kar sem poročena. Pa vedi, tudi jaz nisem več srečna, kakor sem bila ... Vse ti povem, ker mislim, da bom laže prenašala gorje, ako vé zanj moj nekdanji, čeprav nezvesti ljubljenec. Sam moraš sedaj spoznati, kake slabe posledice rodi – zavržena ljubezen! Ti si mene iz strahu pred mojo revščino zavrgel, pa si spravil potem sebe in vse domače v nesrečo. Kaj ne, da je tako?«

»Res je ...!«

»Vidim, da imaš ti malo časa in nerad bi videl, če bi naju kdo tvojih znancev videl. Zatorej me poslušaj, prav ob kratkem naj ti povem nekaj iz mojega sedanjega življenja. Sreča je opoteča; to izkušam sedaj že v drugo, prvič pri tebi, sedaj pa kot poročena. Takrat vem, da so mi vsi domači zavidali, ko sem se kot nevesta peljala poleg svojega ženina – a danes vem, da nobeno hribovsko dekle ne stopi na moje mesto. Prve mesece me je moj mož domala na rokah nosil. Pa šel je po službenih potih merit zemljo na neko dolenjsko graščino. Oh, od takrat pa se je začelo moje gorje ...! Tam ga je ujela s sladkimi besedami popolnoma v svoje mreže graščakova sestra, grda, ničvredna ženska! Od tistega časa je začel mene prezirati – sedaj pa je več pri njej, kakor pri meni doma. Kaj praviš, ali je to kakšno življenje? Podobna sem teličku, priklenjenemu na zlato verigo. Tako, Jaka, sedaj sem ti v kratkem povedala svojo težavo, ampak upanje imam, da se še skonča, če ne na tem, pa na drugem svetu!«

Jaka je vstal in urezal v gabrovo deblo ravno nad srcem še mornarsko sidro; v rezbariji je bil vešč.

»Čemu znova vrezuješ v deblo? ...«

»Veš, v spomin na najin današnji sestanek,« odgovori Jaka.

Med tem so že začeli prihajati romarji; posamezno in v družbah, vračajoč se vsak na svoj dom.

Male skupine so pele mimo nju gredoč:

»Marija, k Tebi vboge reve –
mi zapuščeni vpijemo
objokani otroci Eve –
v dolini solz zdihujemo.
O Marija, o Marija,
ne pozabi Ti na nas –
stoj nam Ti na strani
vsaki čas! ...«

Nesrečna človeka – nekdanja ljubljenca, ki ju je kruta usoda tako razdvojila, sta se poslovila. Parkrat se je še Jaka ozrl nazaj, ko je šel proti cerkvi.

Znanci Jakovi so takoj videli, da je zelo zamišljen in potrt. Šaljivi godec Uriha ni mogel drugače, da mu je začel nagajati:

»Ti, Jaka, ali so ti gospod naložili pretežko pokoro, ali pa si mogoče srečal danes kako prav grdo babnico in te sedaj od njenega pogleda glava boli, ko se tako držiš, kakor pepelnična sreda.« 

»Ne eno ne drugo ni bilo, Uriha! Povej nam rajše ti sedaj kako zabavno, da bo krajša pot. V Kranju pa ti dam za vinsko žganje.«

»Tisto pa že, tisto! Samo, če me Bernard ne bo ozmerjal?«

»Prismoda prismojena, govori, kar hočeš, saj boš moral sam odgovor dajati.«

»Torej Bernard mi je dovolil, pa vam bom eno povedal.«

Šaljivi Uriha je začel:

»Pri svetem Vlbku (Volbenku), ki je mala podružnica v visokih hribih, so svojčas živeli trije bratje. Ker so bili čisto blizu cerkve, so oni opravljali mežnarsko službo. Živeli so kar vsi skupaj, ženske niso marali k sebi, to pa radi skoposti ne. Bali so se torej žensk in pa otrok, ki bi jih morali živeti in oblačiti.

Ti trije bratje so bili torej grozno skopi, za šestico bi vse tri spravil vrhu Kamniških planin. Vedno so si želeli, da bi jim kdo povedal za kakšen »šac« (zaklad).

Pa se oglasi nekega dne pri teh bratih tujec. Ko jim je povedal, da zna zaklade odkopavati, ga izredno imenitno pogostijo.

In tujec jim je slovesno govoril: Tisto vem, da si vi želite dobiti zaklad. Jaz vem zanj. Samo suho zlato je notri. Toda delati boste morali tako, kakor vam bom velel! To rečem: Vi meni prinesite ves denar skupaj, to bo in mora biti za – vražje mamilo. Nato vas zaklenem v cerkev in bom skozi cerkveno okno trikrat zaklical: »Ali vas kaj greva?« Vi mi morate pa vselej odgovoriti: »Nič, čisto nič nas ne greva za denar!«

Bedaki neumni so res znesli skupaj ves denar in ga izročili lopovu.

Znameniti čarodej je denar spravil k sebi, brate pa zaklenil v cerkev. In kakor je rekel, tako je delal. Trikrat je neumnežem zaklical skozi cerkveno okno, če jim je kaj žal za denar. Seveda so mu vselej odgovorili, da nič. Tujec pa je sam med seboj godrnjal: No, če vam ni nič hudo za denar, ga pa z mirno vestjo odnesem – zaklad pa si sami iščite, jaz ga že imam! Tujec jo je nato popihal, bratje pa so bili vso noč zaprti v cerkvi. Šele drugi dan so jih ljudje rešili iz prostovoljnega zapora. Še prijaviti se bedaki niso upali svoje sramote ...

Vidite, tako se godi ljudem, ki se dado imenitno za nos potegniti!«

Tako je skončal godec Uriha. Še Bernardu je zgodba ugajala in je rekel: »No, me veseli, da si nam saj nekaj bolj pametnega povedal!«

»Vidiš, Bernard, da znam tudi jaz kaj pametnega povedati – samo, če hočem.«

»Ker je do Kranja še precej dolga pot, naj vam pa še jaz eno povem!« se oglasi Matetov Tone.

»V mojih mladih letih je še bilo. Takrat je še posebno slovela kupčija z drobnico in ovsom. Od nas so hodili krepki fantje in možaki na Štajersko, notri v Luče, po oves in drobnico. Iz naše vasi so hodili Prelovškovi pa Liščev Jozelj iz Podkraja. Ta je v Lučah kupil le par ovac, pa domov jih je vselej pritiral po petnajst ali dvajset. Kako je delal? Naj vam povem!

Ko je Jozelj prišel s svojimi ovcami v planino, kjer so pastirji pasli, je narezal trt in z njimi zanke za na vrat. Spustil je nato naskrivaj svoje ovce med celo krdelo, pa začel pastirje klicati na pomoč. Vpil je: Pomagajte mi, pomagajte loviti, vse ovce so mi odšle med vaše! Ko so ga pastirji vpraševali, katere so njegove, jim je navihanec govoril: Tiste, ki imajo trte okrog vratu.

Ko so pastirji begali za ovcami, je Jozelj le-tem skrivaj natikal trte na vratove.

Tako je torej ta Jozelj kupčeval po Štajerskem! ...«

Tone je skončal s to zgodbo. Znanci so si pripovedovali še dosti drugih starih reči, seveda tudi smešnih. Pa Trdin je vkljub temu bil bolj zamišljen in malobeseden.

Šele v Kranju v gostilni je nekoliko oživel. Po dveurnem počitku pa so znova vzeli pot pod noge in koračili dalje.

Z nočjo vred so prišli v Dolino. Za zaključek romanja so se še oglasili malo pri Jožetu.

Tam je Jaku reberski birič, kakor so rekli kmetje sodnijskemu slugi, vročil obvestilo ali »pečat«, da se bo na licu mesta prihodnjo sredo vršila pod prisego vseh prič zadnja obravnava zaradi pota.

»Tako, enkrat bo vendar konec te vražje pravde, saj je že čas!« reče Trdin, ko spravlja list v žep.

Ko so se znanci razhajali vsak na svoj dom, pa je Uriha govoril Jaku: »To ti rečem, pravda je zlodjeva reč – veš tako: kmet mora kravo držati, dohtar pa molze ...«

V.[uredi]

Trdin je zgubil, pravdo ...
– – – – – – – – – – – – – – – –
Na smrtni postelji je
govoril stari Trdin: »Jaka,
skoraj vseh nesreč sem ti
jaz kriv ... Prosim te, odpusti!«


Zadnjo torkovo noč, ko se je naslednje dopoldne imel izvršiti zaključek pravde na licu mesta, ni Jaka od samih skrbi nič spal. V jutro tudi zajtrkoval ni nič. Pač pa je šel v čumnato in se iz steklenice zelenke napil sadnega žganja – kar na korajžo ... Pa glej ga spaka, tokrat žganje ni imelo take moči kakor drugekrati – samo malo se je zdelo Jaku, da mu raste pogum in da ga zapuščajo skrbi.

Še pred napovedano deseto uro je bilo polno ljudi na kraju usodnega pota, katerega je on na prigovarjanje svoje žene zaprl sosedu. To je razumljivo, da je bilo več zijal in radovednežev, kakor pa pravih prič. Ljudi je bilo čedalje več, izgledalo je, kakor bi se imela vršiti dražba, ali kot bi se zbirali pogrebci.

Naposled so prišli še gospodje, advokata, sodnik in pisar. Šele takrat so prišli Trdinovi poleg.

Priče so seveda kar na licu mesta zaprisegli, kaj pomembno je bilo gledati to priseganje na prostem. Prisegli pa so seveda vsi, ki so kdaj kočarju Gorniku vozili. Na podlagi njihovih izpovedb se je izkazalo, da so po tej poti vozili že od pamtiveka in da nikdar ni nobeden Trdinovih zabranjeval vožnje.

Uradni gospodje so odšli nato h Gorniku, da storijo zaključek, čez čas pokličejo Jako, ki so se mu kar noge tresle od samega razburjenja. Zvedel je kar kratko: Da je zgubil pravdo in ima poravnati vse pravdne stroške, katerih je narastlo nekaj nad tisoč goldinarjev.

Grdinova Jera je bila skrita v bezgovem grmovju pod hišnim oknom in poslušala. Ko je doznala to novico, je seveda takoj odšla k radovednežem in jim govorila: »Oh jemnasta, Jaka je zgubil pravdo, celih tisoč goldinarjev ima plačati!«

Ko je Jera tako govorila, je prišel tudi Jaka med nje ves prepaden in bled. Čeprav je bil zelo razmišljen, je vendar takoj spoznal, da opravljiva ženska blebeče o njem. Ves jezen stopi k nji, jo strese za ramena in ji strogo ukaže: »Baba, glej, da se pobereš odtod! Kaj se ti brigaš zame! K tebi ne bom hodil denarja iskat. Nimaš tu nič opravka, glej, da hitro zgineš!«

Preplašena Jera jo je hitro odkurila – slišala je še, ko se je večina izmed družbe glasno krohotala za njo. Kakor je bilo v njeni naravi, je že tistikrat sklenila novo maščevanje ...

*

Čas košnje je prišel.

Zarano v jutro so že veseli mladi kosci vriskali in peli po travnikih. Tudi pri Trdinu so začeli kositi. Ko so kosili v loki, je stari Trdin, ki je tudi še sukal koso, začel tarnati: »Sam Bog ve, kaj me je napadlo; ako mi ne odleže, ne vem, kaj bo z mano?« V resnici, sredi dopoldneva je stari možak počasi odlezel proti domu, treslo ga je čedalje huje in mrazilo po telesu.

Doma je kar ulegel. Njegova žena mu je začela greti opeko in cunje, ker ga je tako mrazilo. Pa vkljub temu se mu je stanje čedalje bolj slabšalo. Žena mu je kuhala tudi razne zdravilne rože, pa vse skupaj ni nič zaleglo.

Naslednji dan se je možu že dozdevalo, da se bo treba preseliti iz te solzne doline. Poklicati je velel k sebi sina in ga je prosil, naj mu gre po duhovna in naj spodobno vse pripravi za njegov sprejem.

Vsi kosci ob cesti so začudeno gledali, ko je rebrski župnik šel s sv. popotnico proti Trdinu. Vsi so splošno govorili: »Tega je pa res kar na hitro pograbilo ...«

Ko so odšli vaščani, ki vselej pospremijo duhovnika k bolniku, pa poprosi oče sina Jaka, naj ostane nekoliko sam pri njem.

Sin sede na stol k očetovi postelji.

»Jaka, vidiš, jaz se ti bom kmalu umaknil. Štete so mi že ure ... Prosim te, moj sin, spomni se večkrat na te zadnje ure svojega očeta. Verjemi mi, če bi bil vedel, da se bom kesal pred smrtno uro, ker sem ti branil vzeti Katrico – ne bi bil tako storil. Težko mi je pri srcu, ker vem, da me čaka težak odgovor pred večnim, vsegavednim in strogim Sodnikom. Sam spoznam, da sem ti vseh tvojih nesreč kriv jaz. Tudi sem kriv, da nisi srečen v zakonu. Veš tudi, da sem za to trmoglavost sam trpel dosti pokore. Žena tvoja, ki sem ti jo usilil, me ni spoštovala, to mi je grenilo življenje. Tudi ti nisi zadovoljen z njo ...«

Bolnik je moral nekoliko prenehati radi težke sape z govorjenjem. Šele čez čas je rekel proseče, s solzami v očeh: »Prosim te, Jaka, odpusti mi! ...«

Pogostni krčni napadi, in to čedalje hujši, in poleg tega še mrzlica, so že proti večeru skončali in ugonobili življenje bolnika. Zvečer so že otožno zapeli mrtvaški zvonovi nekdaj tako čvrstemu in grčavemu Trdinu ...

*

Nekaj dni po Trdinovem pogrebu se je Grdinova Jera sešla z vdovo Trdinko. V svoji običajni zlobnosti se ji je kar srce radovalo, kajti ni še pozabila onega dne, ko je Jaku obljubila maščevanje. Prav prijazno hinavsko je milovala staro Trdinko in jo povabila k sebi na dom, da ji razodene nekaj važnega.

Doma je Trdinki postregla s sladko kavo, vedela je dobro, da bo ta kava najboljše mamilo. In res je z raznimi pretvezami doznala od itak žalostne vdove, da ji mlada dva ne dasta vseh izgovorjenih stvari, masla, jajc in tudi denarja ne, kakor stoji v pismu zapisano pri notarju. Zvedela je tudi od nje, da jo mlada vedno zmerja in sploh nič prijazno ne ravna z njo.

»Ah, kako ste vi, mati, nespametni, da vzdržite pri taki ženski! Proč pojdite in stroške jima napravite! Kaj, če vi zbolite, kdo vam bo postregel, to vas vprašam?«

Zvita Jera je dala Trdinki dosti raznih navodil, da ne sme samovoljno od hiše, temveč mora dati mladima dvema povod, da jo bosta sama od hiše podila. Kajti, če bi kar sama odšla od hiše, tudi potem sodišče ne more nič doseči. Sodnik bi v takem primeru razsodil: Vrnite se, ali pa se vzdržujte na svoje stroške!

*

To se je zlobna ženska Jera radovala od veselja, ko je čez dva tedna v resnici šla stara Trdinka z doma k sorodnikom v sosednjo podgriško vas. Kar sama s seboj je govorila od veselja: »Ej, Jera ni iz zadnje moke! ...«

VI.[uredi]

Prva rebrska cerkvena
pevka, Gornikova Polonica,
ki je bila na tožbo mlade
Trdinke radi opravljivosti
zaprta, je zaradi te sramote
zblaznela.


V prejšnjih stoletjih, ko so naše dede obiskovale razne nadloge, kakor divji Turki, razne kužne bolezni in še vremenske nezgode, so naši predniki zidali cerkve in ob gotovih časih v procesijah romali k njim. Dva taka kraja, kamor so ljudje hodili in še hodijo na dan sv. Roka molit zoper kužne bolezni, sta Krtina in Dravlje pri Ljubljani.

Na dan sv. Roka je tudi Grdinova Jera čakala že ob peti uri zjutraj staro Trdinko v Dolini, da poromata skupno z zbirališča pri rebrski cerkvi proti Krtini. Prav policijsko je oškilila vsakogar, ki je šel mimo nje. Posebno pazno je ogledovala dekleta in fante, ki so hodili skupno.

Pričakala je Trdinko.

»No, no, dobro jutro, mamka! Vendar ste prišli. Kajne, da se vam sedaj godi v podgriški vasi prav imenitno?«

Trdinka je odzdravila Jeri in pritrdila, na kar sta odšli počasi proti cerkvi. Ker je bil krasen dan, se je sešlo na zbirališču obilo romarjev. Seveda znane stare opravljivke so se zbrale vse skupaj. Ko jih je Čebulov Joško zapazil, ni mogel več molčati, kar na glas je pred cerkvijo govoril svojim tovarišem: »Fantje, teh pa sv. Rok ne bo vesel. To bodo danes spet opravljale in nas oprezovale. Pa povem vam, ako se mene lotijo, jim bo bridko žal. Zložim tako pesem o njih, da se jim bo dolgo kolcalo ...«

Tovariši so se mu smejali – opravljivke pa so jih seveda kaj pisano gledale.

Med petjem litanij in prebiranjem rožnega venca se je procesija pomikala med njivami in travniki proti Krtini. Od vsake rebrske podružnice so stopali skupaj in pred vsako teh skupin je podružniški cerkovnik nosil veliko razpelo. Po preteku treh četrt ure je procesija dospela na mali krtinski holmec; ko se je vila v hribček, jo je že pozdravljalo ubrano zvonjenje.

Starejši ljudje in vsi tisti, ki so v resnici prišli iz pobožnega namena, so odšli takoj v cerkev; nekaj pa jih je ostalo zunaj, med njimi tudi opravljivke, ki so, hodeč po pokopališču, skrbno zalezovale mladi svet.

Ko se je v cerkvi vršilo slovesno cerkveno opravilo, se je Grdinova Jera sukala med raznimi gručami in bistro oprezovala.

Na severni strani pokopališča, kjer stoji na samem zvonik, je bila gruča mladih ljudi; ogledovali so si namreč starodavna taborska vrata, vsa razsekana od turških handžarjev. Jera je od strani pazno opazovala te ljudi. Videla je med njimi tudi Čebulovega Joškota in Gornikovo Francko. Dobro je čula Joška, ko je govoril: »Francka, ali si že kaj videla danes naš strah, Grdinovo Jero? To pa rečem, s to žensko bo enkrat še sam vrag imel težave v peklu.«

»Joško, lepo te prosim, bodi tiho o tej babnici, ona naju gotovo kje posluša.«

»Čakaj, čakaj, bom pa jaz malo pogledal, kje tiči in jo bom kar v cerkev tiral. Ona me še ne pozna!«

Jera, čuvši te besede, jo hitro ubere pri stranskih vratih v cerkev.

Prva maša je minula.

Del ljudi je odšel domov; nekateri so čakali še druge maše, drugi so hodili med kramarji in kupovali razne sladkarije. Vesela mladina pa je odšla v bližnje gostilne, čakajoč še slovesnega cerkvenega opravila ob desetih. Tudi Jeri se ni nič mudilo domov ...

Kmalu po deseti uri pa so znova prihajali ljudje, nekateri iz gostiln, poslednji pa z doma. Jera je ravno govorila z neko znano kramarico, ko ugleda mlado Trdinko v družbi Dimčevega Janeza. To je bilo znova nekaj zanjo.

Preden se je namreč Reza primožila k Trdinu, je Dimčev Janez hodil včasih pod njeno okno vasovat. Ko se je omožila, je fant kar iz jeze odšel v Ameriko. Sedaj ga pa znova vidi. To je vredno vse pozornosti!

Stara dva nekdanja znanca sta spregovorila le par besedi. Janez ji je še naročil, naj ga po cerkvenem opravilu počaka pri velikih cerkvenih vratih, da stopita v Naratovo gostilno na liter vina.

Seveda, to je bilo znova nekaj za Jero!

Kakor bučele iz panja so drveli ljudje iz cerkve; vse ceremonije so trajale dolgo in vsi so si želeli čimprej na sveži zrak iz zatohle cerkve. Jera je komaj v tem vrvežu našla ono, ki si jo je predvsem želela, Gornikovo Polonico. Cuknila jo je za rokav in jo prosila, naj stopi z njo, da se pomenita o neki važni novici. Šle sta v nasprotno stran cerkve in tam ji je Jera razodela svoj važni naklep. Ona da jo bo čakala pri Kovačevem mlinu, Polonica pa naj gre vohunit za Trdinko in Janezom, če pojdeta res v gostilno in kako se bosta tam obnašala. Polonica, prva cerkvena pevka, pa tudi huda opravljivka, je z veseljem ustregla Jerini želji. Ošabno tercijalsko dekle, kakršna je bila, se je hotelo maščevati nad Trdinko, ker ji je pred časom očitala tercijalstvo in znanje s poročenim rebrskim učiteljem ... Sedaj je prišla zanjo zaželjena prilika ...

Z nestrpnostjo je Jera dolgo čakala Polonico. Naposled je vendar prišla in Jeri povedala: da sta res pila Trdinka in njen stari prijatelj skupaj ter se kaj prijazno pogovarjala ... Ta novica je staro Jero kar pomladila. Po tehtnem premišljevanju je Jera uganila, kako sramoto bo treba napraviti Trdinki. Nagovorila je Polonico, da na papir napiše ves ta dogodek in ga nalepi na kozolčev steber. To se bodo ljudje smejali, kajti Trdinov kozolec stoji ravno ob vaškem potu. Nalepiti pa mora to ravno na nedeljo, da bode bralo čim več ljudi.

Dva dni po tem romarskem shodu je bila nedelja.

Trdinki, ki je šla k rani maši na Reber, se je čudno videlo, da so se ji ljudje tako posmehovali. Vsa jezna stopi k prvi bližnji znanki in jo vpraša: »Kakšnega zlodja vendar imate ljudje z menoj?«

Starka se namuzne in odgovori: »Boš že videla, saj znaš brati!«

Trdinka s tem odgovorom še ni nič pravega doznala, zato jo je neka radovednost priganjala, da je kar najhitreje pospešila korake proti domu.

Pri domačem kozolcu je opazila celo gručo otrok, ki so se smejali in brali na široko nalepljenem papirju. Ugledavši Trdinko so se razkropili na vse strani. Trdinka je obstala in strme čitala:

»Razglas.

Stara ljubezen ne zarjavi,
ampak vedno huje tli.
Trdinka se po tem ravná
in ljubega Janeza rada ima;
v gostilno z njim zahaja
in v srce se mu vsaja.
O jej, Trdinov Jaka,
tvoja žena je taka, taka!«

Seveda so Trdinko od jeze kar barve spreletavale; najprvo je hotela raztrgati to podlo pisanje – ali šine ji v glavo druga misel: ne strgati tega pisanja, ampak shraniti! Nesramnega pisača mora izslediti, naj stane kar hoče! Previdno je snela papir in ga shranila ...

*

Vredna vrstnica Grdinove Jere je bila tudi Murnova Lenka. Ta ženska sploh ni nič delala; živela je kakor Jera ponajveč od raznih spletk in po malem je kokošarila vmes. K tej se je zatekla Trdinka. Lenka je imela velike skomine po obljubljenih 10 goldinarjih, če izvede nalogo in izsledi pisača.

Nikdar še ni imela zlobna Lenka take sreče kakor tokrat. Šla je skozi zahribški gozd z namenom, da si dobi kaj gob, ki so ravno takrat rastle v obilem številu.

Ko tako hodi, sliši za gostim grmom in praprotjo govoriti Grozdnikovo Polonico in Jero – tudi oni sta nabirali gobe.

Ravno sta govorili:

»Polonica, ne veš, kako sva osramotili ošabno Trdinko. Ti si pa res dobro napisala, ha, ha!«

»Samo to vas prosim, nikar kaj o tem dalje govoriti, saj veste ...«

»Imej no, imej pamet, Polonica! Kar je molčanja vredno, se mora molčati! Saj tako je rekla še Kukčeva Mica.«

Kakor mlado dekle je veselja kar dirjala Lenka, pozabila je na gobe in hitela je z važno novico k Trdinki.

Trdinka je torej na reberskem sodišču tožila Grozdnikovo Polonico radi javne sramotitve.

Na določeni dan, ko se je vršila razprava, je prej tako ponosna prva cerkvena pevka šla počasi kakor sedemdesetletna starka po precej strmi poti k sodišču. Večina ljudi, ki so jo videli iti tako otožno, se ji je škodoželjno posmehovala – seveda bolj naskrivaj, kajti Polonica je bila »zelo visoka« in nekaka tajnica v župnišču pri prijateljici kuharici. Pogostokrat sta pili skupaj sladko kavo ali se mastili z dobrimi prigrizki, obenem pa – opravljali vso faro! Ker je bila tudi šivilja, so se vedno pri njej shajale raznovrstne prijateljice in ji donašale polno novic; sploh vse skrite in javne pregreške. Te slabosti župljanov pa je ona še v povečani obliki sporočala farovški kuharici. Na ta način je Polonica povzročala v fari sovraštvo med sosedi, brati in sestrami, da so se je vsi bali.

Čim bliže je prihajala k sodišču, tem težje je stopala.

Zadnjo noč ni nič spala, kajti misel na sodbo se ji je zdela grozna. Zaprta naj bi bila ona, prva cerkvena pevka, ona, ki je bila tako čislana v farovžu! Bilo je hladno jutro, ali njej je lil pot kar curkoma po vročem čelu in v glavi ji je bilo hudo, kakor da je z visokega padla na trda tla ...

Njena najboljša prijateljica, farovška kuharica, jo je že čakala na hišnem pragu. Ustrašila se je Polonice, ko jo je opazila.

Za trenutek jo je povabila k sebi v kuhinjo. Čeprav je Polonica dobila dobro jutranje okrepčilo, vendar je težko nadaljevala usodno pot ...

*

Ko je končno čula razsodbo, da je sojena na štiridnevni zapor, je domala omedlela! Ko je prišla k sebi, je še prosila, da ji zaporno kazen izpremenijo v denarno globo. Pa bilo ji je odbito. Odsedeti mora torej kazen v istih ječah, o katerih se je vedno tako poniževalno izražala. V ječah torej, kamor zapirajo pretepače, cigane, tatove, sploh vse malovredne ljudi ...

*

Grozotno je zapor učinkoval na Polonico.

Domači so se je kar ustrašili, ko se je vrnila domov. To ni bilo več zdravo dekle – spoznali so takoj, da se ji je v štirih dneh omračil um ... Velike težave so imeli z njo domači, kadar se je vreme izpreminjalo. Takrat je kar besnela in preklinjala, da jo je bilo groza poslušati! V takih duševnih zmedenostih je preklinjala Trdinko, Grdinovo Jero, Murnovo Lenko ...

Ko je Trdinka vse to doznala, je zelo obžalovala, da je tožila Polonico. Tudi s tolažbo, da je bila dolžna tako postopati, se ni zadovoljila ...

Te misli so tako hudo delovale nanjo, kakor da je popila strup ... Začela je hirati, ljudje so se kar čudili in zmajevali z rameni.

Godec Uriha, ki je bil še vedno isti šaljivec, je ob priliki, ko je bil pri Trdinu na delu, kar naravnost rekel: »Trdinka, ako boš tako ‚doli jemala‘, pojdeš kmalu tja, kjer ni muh!«

Zelo so te besede pretresle Trdinko ... Odšla je kar iz hiše na prosto. Zunaj na vrtu pa je ravno čula, ker ni bilo daleč do Grozdnika, ubogo zmedeno Polonico, ki je zopet kričala in ravno njo najhujše preklinjala ...

Sama ni vedela, kam bi se obrnila; končno je vsa razburjena pohitela v čumnato in se iz obupa napila žganja. Zvečer je ni bilo nič v hišo ...

Ko jo je mož njen, Jaka, zvečer našel ležati v kamri oblečeno na postelji in mrmrajočo v snu, je vzdihnil sam pri sebi: »Bog, o Bog, preloži mi te težave!« ...

VII.[uredi]

Dve leti po teh dogodkih,
Grdinova Jera in Murnova
Lenka delata pokoro ...
– – – – – – – – – – – – – – –
Jakova žena in mati umreta
obe v enem letu ...


Bodi dobro ali slabo, čas hiti vedno enakomerno dalje, sami ne vemo kdaj se postaramo. Po tem pravilu se je čas pomikal dalje tudi našim znancem. Samo, da je bilo v zahribški vasi vse nekam žalostno in potrto ...

Nesrečna Grozdnikova Polonica je od časa do časa besnela in preklinjala – a ta njena kletev, tako so sodili bližnji ljudje, je res rodila strašne posledice pri Trdinovih ...

Jaka je s skrbjo vstajal in s skrbjo hodil spat; kajti njegova žena je postala nekam molčeča in otožna, vedno bolj je slabela ...

Razne ženske so svetovale Jaku kakor tudi njegovi ženi, naj gre na to in ono božjo pot, k temu in onemu dohtarju. Marsikaj sta storila Trdinova, pa vse skupaj ni nič zaleglo.

Stari znanec Uriha, ki je večkrat delal pri Trdinu, je Jaku svetoval zaupno: »Ti pojdi še do starega vrača Ostriženca v Lipo, boš saj vedel, kaj ti bo povedal.«

Par dni po tem razgovoru – bilo je deževno vreme – se Jaka napoti k vraču Ostrižencu iskat pomoči za svojo ženo.

Ostriženčevo ime je takrat slovelo med vsem kmetskim ljudstvom v okolici; da, še dalje je šla slava tega lažipreroka in vedeža, tja na sosednje Štajersko. Pa tudi marsikateri lahkoverni mestjan je sedel na njegov lim.

Kako je Ostriženec sprejemal svoje pacijente, je že opisal naš rajnki rojak pisatelj Kersnik v znani povesti: »Kako je stari Molek tatu iskal«. Zatorej omenjam jaz njegove ceremonije le na kratko.

Jaka je utrujen prilezel do Ostriženčeve hiše. Čim bliže je bil, tem bolj se ga je lotevala neka tajna groza. Ni mu treba tega šteti v zlo, če je bil ravno tako lahkoveren kakor takrat vsi drugi ljudje na kmetih.

Tako je prišel k Ostrižencu. Prvi se je oglasil priklenjen veliki ovčarski pes; seveda je ta opozoril ženo, ki je Trdina prijazno pozdravila in ga vodila v hišo.

Trdin je sedel na ponujeni stol k mizi, brisal si je znojne kaplje raz čelo, nekoliko vroče mu je pa tudi prihajalo že ob mislih: Sedaj si v čarovnikovi hiši! ...

Prijazna žena ga je začela izpraševati od kod je doma in kake nadloge so ga privedle tako daleč. Seveda je Trdin vse odkritosrčno izpovedal ter prav po domače potožil vse svoje bridkosti. Ni pa se mogel zavedati, da je v sosednji kamrici nekdo polahkoma hodil sem in tja ter vse poslušal. Kakor vselej, je tudi tokrat zvita žena, čim je vse važne stvari doznala od Trdine, odšla venkaj z izgovorom: da gre dedca klicat.

Sedaj pa je Jaku postalo zelo tesno pri srcu; vkljub temu, da je bil vojak in je dostikrat v temni noči stal na straži kje v samotnem kraju ...

Ni dolgo čakal. V hišo je stopil sam čarovnik Ostriženec. Opravljen je bil kakor drugi hribovski kmetje, v hlačah iz domačega sivega sukna, golorok v platneni srajci, na glavi pa je imel velik slamnat širokokrajnik. Bil je možak srednjih let z brkami, pa bolj koščenega vsakdanjega obraza.

Vsedel se je za starodavno javorjevo mizo Trdinu nasproti in v veliko začudenje je začel z njim govoriti kakor že stari znanec. Ne, da bi bil Trdin njemu kaj pripovedoval o svojih domačih razmerah. Lahkovernemu Jaku se je to zelo, zelo čudno zdelo – sedaj je bil uverjen, da je ta človek nekaj več kakor drugi ljudje.

Kakor običajno od vsakega drugega, je tudi od njega Ostriženec zahteval, naj mu da srebrnjak, katerega mora na ognju raztopiti, da bo zaznal pripomočke za njegovo bolno ženo.

Jaka mu izroči tolar in čarovnik odide v kamro, Jaku pa naroči, naj ga počaka v hiši; tudi premakniti se ne sme z mesta!

Z veliko nestrpnostjo je sedel Trdin kakor vkovan na mestu in čakal ...

Po dolgem pričakovanju pride vendar Ostriženec iz kamrice.

Z resnimi besedami govori Jaku: »Tako, vidiš prijatelj! Tukaj ti izročam blagoslovljene rože, ki jih sam sv. Janez Krstnik blagoslovi na kresno noč o polnoči. Te naj kuha tvoja žena in pije na tešče vsako jutro. Meni pa izroči še pet goldinarjev, katere dam za maše pri Sv. Križu, ki je pri Belih vodah na Štajerskem. Te sv. maše se bodo brale v dobri namen, kajti tvoja žena ima obilo sovražnikov!«

Jaka položi na mizo petak in vpraša, koliko mora dati še njemu za pomoč. Kakor običajno, se je tudi sedaj branil slepar kakega plačila – kajti vedel je že vnaprej, da ga vsak dobro nagradi. Tako je storil tudi Trdin, ki je k prvemu petaku doložil še enega, za zahvalo.

*

Po dobri polurni hoji, ki jo je že Jaka opravil od Ostriženca proti domu, je došel znanega Odamovčevega Joška.

Zelo je bilo Jaku po volji to snidenje.

»Dober dan, Joško! Kam pa si se namenil?«

Ogovorjeni se ozre, kdo ga kliče in spozna takoj, kajti dostikrat je že prenočeval pri Trdinu. Joško torej odzdravi in začne pripovedovati:

»To veš, Jaka, da sem jaz velik revež, človek brez doma in imetka ... Enak našemu dobremu Kristusu, ki je živel tam v judovski deželi in ni imel dostikrat prostora kamor bi položil svojo trudno sveto glavo. Tudi jaz ne spim nikdar na svojem, to veš! Pa to še ni najhuje; sam vrag je gosposki vrinil tudi novo misel v glavo: da se mora vsak ubožec potikati le po domači občini. Jaz pa sem jo pred par tedni urezal kar proti Trstu! Hotel sem namreč videti enkrat tisto veliko morje, pa ladje, ki plavajo po njem. To ti je znano, Jaka, da je pot do Trsta dolga; kdor ima kurja očesa na nogah, mu ne svetujem, tako daleč se podati. Klatil sem se po Trstu dober teden dni, hudega mi ni bilo nič. Če nisem sprosil ne našo lepo kranjsko besedo, sem udarili pa ‚tajč‘, ako pa še tako ni šlo, sem brbljal ‚kapišo taljano‘. Tako vidiš, prijatelj, nič hudega mi ni bilo. Ampak vsake reči je enkrat konec; tako sem bil tudi jaz Trsta končno do grla sit. Po še tako dobrih sladkih figah in po vseh ribah se mi je že kolcalo. Premišljal sem: Ali bi jo nazaj znova peš urezal, ali bi z lukamatijo. Nič, Joško, sem si dejal, škoda je tistih goldinarjev, ki si jih naprosil, ti bodo še drugje bolje na hvalo prišli – ali peljati se pa vseeno moraš!

V glavo mi pride, kakor vedno, prav pametna misel! Na velikem trgu, kjer je bilo največ ljudi in ‚špiceljnov‘ (policajev) začnem kar po domače prepevati:

Kaplan pa pred hiš'co sedi,
pa ga fletno iz fajfce kadi,
on gleda fantiče, ki vod'jo dekliče –
Ubogi kaplan pa mora bit' sam ...

Pa fajmošter kuhar'co 'ma,
jo lepo pobožati zna,
mu lončke prestavlja, kosilce napravlja –
Ubogi kaplan pa mora bit' sam ...

Ti ne veš, Jaka, kako so tisti tržaški zijaleži skupaj drli – menda so si mislili, da jim bom jaz komedijo igral, ka-li ... Pa se med drugimi pririne k meni tudi eden tistih zlodjevih ‚špiceljnov‘; veš, gledal je tako grdo, kakor tisti rabelj, ki je za Kristusom žeblje nosil. Popade me in tira v neko veliko hišo. Takoj v prvi vlak, ki je vozil iz Trsta proti Ljubljani, so tudi mene notri zbasali – seveda kot ‚šuparja‘ in odgnanca.

V Ljubljani me je neka špiceljska kiselca prav pošteno ozmerjala. Nato pa so me tirali znova dalje, kamor spadam. V Dolini pri Luki, ki je župan in je pri njem tudi ‚šupštacijon‘, sem se znova ustavil. Čakati sem moral na nekake podpise in na moža, ki me bo tiral do češenjskega župana.

Sedel sem v gostilni in čakal. Bil sem čisto sam. Pa vidim skozi odprta vrata, da se v kuhinji klobase pečejo; klobasice meni tako priljubljene! Hitro stisnem eno, že je ni bilo! E, kaj če bi še eno, Joško? ... Kuharice še ni nazaj. Pa udarim še po tej, hrsk, hrsk – šla je dobro doli! Še sem bil sam. Pa gledam še tretjo klobasico: E, kaj bi se revica tako žalostno držala, ker si sama – sem se pa še te usmilil ... Verjemi mi, Jaka, ali ne, imel sem dobro kosilo.

Tisto sem pa tudi hitro pozabil, da me je Luka malo oklofutal – saj za klobasice je bilo že vredno ...

Vidiš, Jaka, tako se mi je godilo. Ravno danes sem se pa znova naveličal te domače domovinske pravice in jo znova maham v široki svet ... Sedaj bom pa malo bolje gledal, da me kaki ‚špiclji‘ ne dobijo v roke. Kadar bi se pa rad še kam zastonj peljal, bom pa spet v kakem mestu kako okroglo zapel, pa bo šlo! ...« 

Med tem zanimivim pripovedovanjem Odamovčevega Joška sta dospela v črnogrobniško dolino. V Krašnji sta se ustavila in Jaka je zgovornemu pripovedovalcu kupil malico.

»Bog ti plačaj, jaz ti ne morem, ker sem revež. Srečno hodi! Kaj kmalu ženo pokoplji, ker praviš, da je bolna – pa mene na novo ohcet povabi – z Bogom! ...«

Trdin je nadaljeval pot proti domu. V glavi pa so mu brnele Joškove besede: »Kaj kmalu svojo ženo pokoplji, pa na ohcet me povabi!« ...

Čudodelna zdravila mazača Ostriženca niso čisto nič pomagala Trdinki, čimdalje slabša je bila ...

*

Ko je jeseni odpadalo listje z drevja, je prej tako močna ženska legla, in vsi ljudje, ki so jo prej poznali, so le govorili: »Trdin bo kmalu vdovec, njegove žene se je poprijela hitra jetika!« ...

Tako je tudi bilo.

Ni se nadejal rebrski gospod župnik, da bo zadnja verska tolažila nesel kot prvemu ravno k Trdinu, njegovi mladi gospodinji. Po tej dušni tolažbi in okrepčilu za dolgo pot v večnost, je Trdinka prosila svojega moža, da je sedel k njeni postelji – kakor še ne pred dolgim časom k svojemu očetu. Bolnica je govorila svojemu možu:

»Tako je, vidiš, ljubi moj mož. Umaknila se ti bom kmalu – znova boš prost. Če se boš ženil sedaj, ti ne bode nihče branil ali silil vzeti v zakon ženo, katera bi tebi ne ugajala. Sam svoj boš in naredil boš, kakor boš sam hotel. Rada umrem, ker vidim, da je najina zakonska zveza bila le prisiljena ... Kaj me hoče še vezati na ta varljivi svet? Otrok nimava – to vem, da je bila božja kazen, že veš zakaj ... (Jaka je kar streslo pri teh besedah ... spomnil se je svojega zakonolomstva z Marjanico!) Prosim te sedaj samo dvoje: prosi svojo mater, naj mi odpusti, kar sem ji hudega storila – veliko so bili krivi razprtije med nama tudi drugi ljudje. Zadnje je pa, kar te prosim: daj včasi za kako sveto mašo za svojo ženo – da ne bo čisto pozabljena ... Obljubi, da mi to storiš!? ...«

Zelo so Jako ganile te besede! ... Po dolgem, dolgem času so mu prišle solze v oči ... vse je obljubil svoji ženi! Pa v bolniški sobi ni mogel več ostati ... odšel je venkaj; brez cilja in pravega namena je taval sem in tja ...

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Dva dni po tem razgovoru se je Trdinka že preselila na drugi svet. Na prošnjo Jakovo je še stara mati prišla k umirajoči bolnici, ki je govorila že s težavo; le odpuščanja je še prosila – pa je ugasnila ...

*

Stara Trdinka je po snahinem pogrebu znova prišla k svojemu sinu-vdovcu in mu gospodinjila. Ni si pa mislila, da za tako malo časa.

Neko pozno jesensko jutro je šla kakor običajno k rani maši v rebersko cerkev. Ker je bila še tema in vse zmrznjeno po tleh, je ženica, že bolj okorna, padla s tako silo na tla, da je obležala in so jo nesli domov. Padec je bil zanjo usodepoln; ni več vstala iz postelje ...

Še preden se je tisto leto skončalo, so že tudi njo nesli na božjo njivo, k možu in snahi ...

Tako je ostal Jaka sam, čisto sam. S tujimi ljudmi se je moral začeti ukvarjati in voditi gospodarstvo. Pa uvidel je, da v takih razmerah ne pojde dalje, moral bo nekaj ukreniti in izpremeniti svoj položaj na kakršenkoli način ... Kako se mu je vse razvilo, povemo v nastopnih poglavjih. Preden pa to poglavje skončamo, naj še nekaj omenimo! Kakor blisk se je po vsej fari in okolici raznesla novica: da se je znanima klepetuljama Grdinovi Jeri in Murnovi Lenki prikazal sam »ta črni«.

To je prestrašeni ženski tako pretreslo, da sta se obe izpremenili. Začeli sta pogostoma hoditi v cerkev in veliko moliti, da si rešita svoji precej omadeževani duši.

Vsem ljudem se je to zdelo velika dobrota; skoro vse zdražbe in spletke so prenehale v družinah in soseski.

Čebulov Joško pa je bil kaj zadovoljen, kakor še nikdar v svojem življenju! »Dobro sem babnici preplašil – samo malo prepozno. No, da je le odslej mir!« ... Tako je govoril svojima zaupnima tovarišema Slapnikarjevemu kovaču in Mihovčevemu Jaku.

Mihovčev Jaka pa je še dostavil: »Dolinske troperesne deteljice ni za goveda in konje – ona izpametuje opravljive babnice, he, he, he!« ...

VIII.[uredi]

»Kaj sediš, Jaka, tako žalostno
tukaj pred hišo? ... Pojdi z menoj
v hišo, ti imam marsikaj novega
povedati!«
Primatova mati mu je res povedala
važne reči ...


Stara navada je – že, bodisi na kmetih ali pri meščanih, da po smrti žene postanejo ženske samice takoj pozorne na vdovca. Začnejo se povpraševanja: »Ti, ta pa je vdovec, ali veš, katero bo sedaj vzel ...?« Tudi za Trdina so se začela zanimati dekleta; osobito še tista, ki so se že bližala tridesetim letom. Pa so se imele tudi za kaj zanimati! Trdinova kmetija je bila lepa in obsežna. Dekle pa, ki bi postala Jakova žena, bi bila lepo gospodinja in preskrbljena za starost – to ni kar si bodi, pa še otrok ni rajnka nič pustila. Marsikatera stara ženica je dobila tu in tam dober prigrizek za uslugo, da ob priliki povpraša in pohvali Jaku to, ki jo je prosila.

Pa Jaka je bil svojeglav, kakor so govorile ženice. O ženitvi ni hotel nič slišati.

Lepo je sijalo toplo spomladansko solnce. Neke nedelje popoldne je sedel Jaka pred hišo in kadil. Imel je polno glavo misli in skrbi. Uvidel je, da s svojo trmoglavostjo ne bo nič opravil. Ženiti se mora, sicer mu bo vse propadlo. Preživljal je slabe izkušnje z najetimi ljudmi. Delali so le takrat, kadar jih je nadzoroval, delali so le zaradi plačila in da jim je dan minil. Premišljeval in preudarjal je Jaka, katero bi snubil, pa pri vsaki je našel kako napako. Sam ni vedel, kako je to, da mu je le nekdanja Katrica bila vedno v mislih. Odganjal je od sebe te misli, češ: »Kaj hočem misliti na njo, ko pa je z drugim poročena! ...« Pa vkljub temu mu je bila le Katrica vedno pred očmi.

V taki zamišljenosti ga zaloti znana kokošarica Primatova mati iz Krašnje.

Običajno se pozdravita, in zgovorna ženica ga vpraša, če je sam doma. Ko dozna vse to, nadaljuje: »Kaj bi sedel, Jaka, tako žalostno tukaj pred hišo? ... Pojdi z menoj v hišo, ti imam marsikaj novega povedati! ...«

Nekaki čudni občutki so se polaščali Jake, ko sta stopala v hišo ...

Prinesel je ženici toliko priljubljeni brinovček, ji odrezal kos kruha in ga namazal z medom. Ko se je ženica malo okrepčala, je začela pripovedovati:

»Jaka, še vedno hodim po dvakrat v tednu v Ljubljano z jajci, kuretino in maslom. Tako sem bila tudi ta petek na kupčiji. Kakor navadno sem se kmalu po poldnevu vračala proti domu. Na klopi proti ljubljanskemu polju sem malo počivala in jedla kos pečenke, ki mi jo je dala gosposka kuharica, kjer oddajam največ svoje robe. Bila sem tako zamišljena, da sem se kar ustrašila, ko me je ogovorila – kdo si misliš – Katrica! ...«

»Povejte mi, mati, hitro, kar mislite!« ji zdajci seže v pripovedovanje Jaka, čimdalje bolj razburjen.

»Saj ti tudi bom! Veš, Katrica me je naprosila, da se kaj oglasiš pri njej. Jaka, zdaj poslušaj: tudi Katrica je vdova! Njen mož, ki se je vlačil s tisto graščakovo sestro doli na Dolenjskem, se je znova vozil z njo. Pa so se konji splašili, kočija se je razbila; nezvesti mož se je tako pobil in pretresel, da je že čez par dni umrl ... Več sedaj ne vem, se bosta že sama zgovorila. Torej v sredo grem v Ljubljano, če hočeš, pa greva skupaj; ker jaz vem, kje stanuje Katrica ...«

Veseli Jaka je ženo dobro obdaril. Domenila sta se, da jo v sredo on popelje v Ljubljano.

Pred odhodom se je ženica še pošalila:

»Samo, Jaka, to glejta, da me bosta na ženitovanje povabila!«

»Brez skrbi, mati, samo, če bi se vse po sreči izteklo! ...«

»Bo, bo! Stara ljubezen ne zarjavi – ampak vedno tli! Z Bogom zdaj, Jaka, in Bog plačaj za vse!«

*

Dolgo, dolgo časa že ni Jaka s takim zadovoljstvom in s tako sanjavim razmišljanjem legel zvečer k počitku kakor to nedeljo. Sanjalo se mu je vso noč le o nekdanji Katrici. In ko se je naslednje jutro prebudil, je venomer mislil le na njo. Upanje nove sreče ga je božalo pri srcu ...

Težko pričakovana sreda je prišla. Zarana v jutro se je Jaka odpeljal na očiščenem koleslju. Opravljen je bil v najboljšo črno obleko. V Dolini pred Jožetovo gostilno ga je že čakala Primatova mati. Iskri konjiček je kar brzel po lepi cesti proti beli Ljubljani. V obližju mesta pa sta se ustavila; ženica je vzela iz koleslja svoj košek in pokazala Jaku hišo, kjer stanuje vdovica-Katrica.

»Sedaj ti pa Bog plačaj za vožnjo! Pa kaj dobro se pogovorita s Katrico. Popoldne se vidimo!«

Ženica je počasi odšla dalje, Jaka pa je vozil proti lični hiši, srce mu je od razburjenja kar hotelo skočiti iz prsi ...

Prav prisrčno sta se pozdravila nekdanja stara ljubljenca. Ko je Jaka imel pred seboj izborni zajtrk, mu je Katrica sedla nasproti. Med njima se je začel naslednji pogovor:

»Tako vidiš, Jaka, pota človeškega življenja so čudna in nam nerazumljiva. Vidiš, ti si vdovec in jaz sem vdova ... No, kaj boš pa sedaj storil? Ženil se boš, kajne?«

»Bom, ako dobim tisto, ki jaz venomer mislim nanjo in sem zopet zaljubljen do ušes! ...«

»Na katero pa misliš, če smem vedeti?«

»Na tisto, ki mi je bila že vprvič zabranjena – krivico bi rad poravnal, veš ...«

Ugajal je Katrici ta odgovor – saj iz tega namena je povabila Jaka k sebi.

Domenila sta se tisto dopoldne veliko, veliko in si pripovedovala vsak svoje križe in težave. Čas jima je hitro potekal. Opoldne so pa obedovali skupaj Jaka, Katrica in Primatova mati. Spretna ženica je tudi nasvetovala Jaku nekaj prav važnega: »Veste kaj, v Ravnem polju bo gostilna naprodaj. Kaj če bi vidva kupila? ...«

Obema je ta nasvet zelo ugajal. Katrica se je nehote zamislila v vlogo gostoljubne gostilniške gospodinje, Jaku pa so se tudi v glavi sukali lepi načrti ...

*

Čeprav je vdovec Jaka vse bolj skrivaj pripravljal na bodoče izpremembe, vendar so ljudje vse doznali. Največ po Primatovi materi, pa tudi po sklenjeni kupčiji v bližnjem Ravnem polju. Marsikatera samica, ki je kaj mislila na Jako, je postala zelo potrta – pa zasukala je plašč po vetru in se pred starimi ženicami hvalila: »Oh, vdovca Trdina pa že ne bi vzela, četudi bi bil pozlačen! ...«

Razumljivo, da so vse te važne novice prišle na uho tudi godcu Urihi. Ravno je Jaka bil pri čebelah; ogrebel je roj. Pa zasliši igranje harmonike. To je Uriha, kdo bi bil drugi! Ko je godec prihajal bližje, se mu je Jaka že dobrodušno smehljal v pozdrav! Izigral je Uriha svoj običajni marš, nato pa začel počasi igrati in peti poleg svojo novo pesem:

Noč je jasna, mesec sveti,
meni moč zaspati ni,
Katrici čem razodeti,
kar srcé mi zdaj veli ...

Steza pelje k njeni hiši,
vprašat pojdem jo takó:
»Ljuba, srčno prošnjo usliši,
jaz te ljubim prezvestó!« ...

Ona sladko me objame,
k sebi stisne me srcé,
saj le zame, oj le zame
živo srcé bije nje! ...

Veseli godec se je tisto popoldne dolgo zamudil pri Trdinu. Prav vesel je bil, ko je odhajal proti domu; zdaj je vedel, da bo igral na veseli svatbi. Ali bo imenitna!

V svetli zvezdnati noči je Uriha počasi koračil proti domu, z vso dobro voljo je igral in si prepeval:

»Čuden je ta svet:
Jaka jo je čakal
sedem dolgih let ...

Zdaj pa le, zdaj pa le
Katrico bo vzel,
pa bo zmiraj fant vesel!

Uju-ju-ju-hu-hu!« ...

*

Jaka in Katrica sta bila na oklicih!

Ko so se tisto nedeljo vračali ljudje od rane maše iz reberske cerkve, se niso drugega pogovarjali kakor o Jaku in Katrici: »Da, kdo bi si mislil, da se bosta ta dva vendar kdaj vzela. Pa kar je komu namenjenega, mu ne odide! ...« Šumelo je po vsej fari ...

Četrti del[uredi]

I.[uredi]

Vsi gostilničarji v Ravnem polju
so se jezili nad Jakom, govoreč:
»Ta nam bo pobral vse goste; največ
še zaradi svojega hlapca-godca,
Mežnarjevega Jurce« ...


Tiste čase, ko je Trdinov Jaka z ljubljeno ženkico Katrico odprl gostilno v Ravnem polju, je imela vas le par posebnosti, par manjših tvornic, v katerih so izdelovali slamnike, in pa velik valjčni mlin, kateremu so kmetje rekli tudi »donfmaln«. Poleg vsega tega je bilo tudi par žag ob kamniški Bistrici. Vse hiše so bile večjidel kar ob straneh velike ceste, zato je bila vas zelo dolga. Na malem hribčku, je stala prijazna cerkvica in poleg nje farovž. Šola pa se je nahajala sredi vasi.

Vaščani so imeli lepe sadne in zelenjadne vrtove in z veliko vnemo so naročali razne nove poljedelske in gospodarske stroje. V prostem času pa so radi brali poučne in zabavne knjige. V vasi je bilo petero gostiln; seveda ne v potrebo domačinov, ampak bolj za tujce, kajti promet je bil vedno živahen ob veliki cesti in poleg nje je bilo tudi križišče več okrajnih cest.

Ravnopoljci so z Jakom dobili novega gostilničarja.

Kakor je povsod v navadi, so ga izprva domačini bolj postrani gledali – najbolj seveda njegovi tovariši gostilničarji. Pa Jaka se ni dosti zmenil za to. Z vso vnemo se je polotil svojega opravila in olepšave gostilniških prostorov; kajti vedel je, če bo imel vse snažno in če bo skrbel za dobro pijačo in prigrizke, bo vse premagal.

A njegova ženica Katrica, kako je švigala sem in tja! Kakor osemnajstletno dekle! ...

Izprva sta dobila poleg dekle le še mlado služkinjo, ki je pomagala gospodinji stvari donašati in sem in tja tudi gostom prinesti kaj na mizo.

Ampak Jaka je uvidel, da je sam kot moški premalo pri hiši; treba je bilo biti pri gostih, pogledati po njivah, kako delajo dninarji in poleg še vedno iti kam s konjem.

Stal je Jaka neki dan ravno na vežnem pragu in premišljeval, kje bi dobil primernega hlapca. Ko tako stoji, vidi po cesti prihajati človeka, ki si je kar med potjo delal kratek čas s harmoniko. Ko je prihajal bliže, je Jaka razločno čul ono znano godčevsko popevko:

Moj očka so že stari,
jaz pa sinek mlad,
kmetijo bi naj mi dali,
oženil bi se rad.

»Le oženi se, oženi,
to mene veseli!
Gosposke pa ne vzemi,
le jemlji kmečko hči!

Kmečka zgodaj vstane,
na vsako delo gre –
Gosposka se obrne,
do sedme zjutraj spi ...«

Veseli godec je dospel do Jakove gostilne. To sta se spogledala nekdanja znanca: Jaka in pa Mežnarjev Jurca iz Raholške vasi!

»O, Bog te živi, Jaka! Pa menda nisi ti sedaj tukaj, veseli oštir – pri katerem je luštno zmir?!«

»Bog živi tudi tebe, Jurca! Kajpak jaz sem tukaj, kar stopi z menoj v hišo! ...«

Ko si je Mežnarjev Jurca dušo privezal, je seveda bil zelo radoveden, kako da je Jaka sedaj gostilničar. V kratkem mu je Jaka vse povedal. Bil pa je Jaka obenem zelo radoveden, kako se je Jurci godilo ves ta čas, kar ga ni videl.

Prav po godčevsko mu je Jurca pripovedoval: »Veš, preljubi kristjan, meni se je godilo v tem času dobro in slabo – najslabše pa mi je bilo, ko sem otepal na ljubljanskem Žabjaku ričet in se davil s tistimi trdimi cmoki. Kakor veš, jo jaz večkrat mahnem po širnem svetu. Malo zidam, a še rajši pijem in igram na harmoniko. To veš, da je tako! Pa sem se predlanskim klatil doli za Savo okrog Litije. Kar smo zaslužili, smo sproti vse zalumpali. Je prišla mrzla jesen, pa nisem imel niti ficka v žepu. Samo le še harmoniko, strgane čevlje in prazni trebuh sem premogel. Neki dan mi pade v glavo, da začnem, po domače rečeno, ‚kljuke pucati‘ – beračiti ... Tako pridem tudi v litijski farovž. V kuhinji naletim na debelo kuharico in jo prosim daru božjega, pa vprašam, če so gospod dekan doma. Babnica mi je seveda rinila menda tri krajcerje, naj jih vzamem – pa naj izginem! Mene ubere huda jeza, da bi me taka farovška babnica oštevala; zato grem kar svojevoljno po stopnicah v prvo nadstropje. Babnica pa raca za menoj in vpije, da dekana ni doma. Jaz sem mislil, da laže, zato stopam kar dalje. Odprem znana vrata dekanovega stanovanja: res ga ni bilo v sobi. Na mizi pa je ležala zlata ura z verižico. Takoj si mislim: Dekan, ti imaš veliko faro za obirati – jaz pa veliko sušo – smuk, ura z verižico je bila že v mojem žepu! Babnica je videla, da sem nekaj vzel; hoče me pograbiti in kriči: Stoj, tat, ropar ti tatinski!

Meni ni drugače kazalo, da sem sitnico pošteno lopnil po čeljustih in zdirjal ...« 

Mežnarjev Jurca je prešerno nadaljeval: »Kakor vrabec v prosu sem dobro živel malo več ko dva tedna; dekanovo zlato uro z verižico sem »pretopil« za celih 100 goldinarjev. Seveda, če človeku dobro izpade, pozabi kmalu na nevarnost in postane predrzen; tak sem bil tudi jaz. Prav v Litijo sem prišel nazaj s svojo harmoniko. V Janezovi gostilni sem vso nedeljo igral. Sredi največjega veselja pa pride v gostilno, kdo si misliš? Sama dekanova kuharica v družbi dveh moških – kakor sem pozneje izvedel, je bil prvi njen oče, drugi pa brat, ki sta jo obiskala, sedaj pa sta se vračala domov.

Obleka naredi človeka, si mislim, saj me babnica ne bo spoznala, ker sem ves drugačen, samo obraz, obraz pa sem le imel ta stari. Oh ti nesrečni moj obraz ti!

Ravno »bolcer« sem igral, ko me kuharica ugleda. Kakor obsedena zakriči: »Primite ga, primite! Ta je tisti, ki je našemu dekanu uro izmaknil! ...«

Jaz se potuhnem za harmoniko in pogledam, kje bi najhitreje utekel. A bilo je prepozno. Več dedcev in fantov me obkoli – v par minutah nato je bil že tudi »angelček« (žandarm) v sobi – pa hajdi z njim v imenu postave! ...

V litijskem zaporu sem samo prenočil; drugo jutro so me tirali na žalostni Žabjek ljubljanski, kjer sem se celo polovico leta pokoril za svoj greh.

Verjemi mi, Jaka, da sem na Žabjeku sklenil boljše in pa poštenejše živeti, kakor pa prodajati dekanove ure brez njegovega dovoljenja.

Ko so me končno izpustili, sem šel zidat na Hrvatsko; ostal sem tam nad eno leto. Godilo se mi je dobro. Čez teden sem pridno delal in dosti zaslužil, ob nedeljah in praznikih pa sem tudi dosti nabral s harmoniko. No, končno se mi je stožilo, pa sem sklenil, da se zopet vrnem malo pogledat v ljubljeno domačo raholško vas. Vidiš, zdaj sem tu ...«

Po tej živahni pripovedi je Jurca izpraznil mero; Jaka mu je znova natočil in dejal:

»Jurca, veš kaj! Mar ne bi hotel ostati pri meni; ne bo se ti slabo godilo. Vozil boš s konjem, pa drugod malo pomagal in ob nedeljah nategnil mehove.«

»Pa zares, Jaka, poskusim za nekaj časa.«

Tako je šaljivi Jurca ostal pri Jaku.

Od tistega časa so se gostje še bolj ustavljali pri Jaku in to samo radi šaljivega Jurce. Posebno pa mladi svet, ta je kar drvel k njemu! Saj pa je stari šaljivec tudi znal izborno zabavati goste. S prirojeno šegavostjo je venomer zbujal smeh. Dostikrat je moral tudi povedati, kako je potoval v Mehiko, ko se je namreč vpisal k prostovoljcem habsburškega nadvojvode Maksimiljana, ki je imel zasesti cesarski prestol v Mehiki.

To so ga pivci poslušali, ko je začel: »Veste, ljudje božji, kar vas je malo starejših, se še dobro spominjate, da je starega cesarja brat Maks zbiral prostovoljce. Po vseh deželah je nabiral same krepke fante, »stare soldate«.

Jaz sem se tistikrat držal v domači raholški vasi pri Tonji. Ko sem doznal, da dobi vsak nekaj denarja na roko in pa novo obleko, sem si mislil: Kaj, Jurca, če bi tudi ti poskusil, pa šel malo tisto Mehiko pogledat.

Pa se vpišem k »meksikajnarjem«!

To je jokala moja ljubica, ko je zvedela, da tudi jaz grem na to daljno pot.

Hudo mi je bilo zadnji večer, ko sem slovo jemal od nje. Veste, tako se mi je smilila, da nič tega. Pa potolažil sem jo: »Nič se ne boj, ljuba Urška, za mene, preden se mesec enkrat pomladi, se znova vidiva! ...« Ona me je seveda razumela, da sem z vsemi žavbami namazan – ali za gotovo ni mogla verjeti. Obljubiti seveda mi je morala, da bo molčala o moji navihanosti.

To je bil direndaj, ko smo se mi »meksikajnarji« pripeljali z vlakom v Trst!

Ko pa sem ugledal tisto veliko mlako, ki ji pravijo morje, mi je vseeno postalo zelo grenko pri srcu; na misel mi pride: Jurca, z ladjo, ki jo vidiš v pristanu, se odpelješ iz ljube domače dežele – nazaj pa ni gotovo, da bi se vrnil ...

Vsi smo vedeli, da se odpelje naša ladja šele proti večeru, zatorej so moji tovariši šli v razne tržaške gostilne in tam pili na korajžo in žalost ... Seveda pri vsaki naši družbi so bili tudi vodniki (»šarži«), ki so pazili na nas, da bi jo kdo kam ne popihal. Pa tudi policaji so hodili vedno za nami.

Vkljub vsemu temu nadzorstvu se izmuznem. Imel sem večjo srečo kakor pri dekanovi uri. Kmalu sem bil ob morju. Prav čisto nič nisem premišljeval, kar skrijem se v kanal; zmenil se nisem nič, čeprav sem črez kolena stal v vodi, br, br, br! ...

Tamkaj sem se hladil toliko časa, da je odplula naša ladja – ubogi moji tovariši pač niso vedeli, kam jadrajo ...

Ko je bila ladja že daleč na morju, zlezem iz kanala. Delal sem se zelo pijanega, omahujoče sem kolovratil po ulici, sam s seboj glasno godrnjaje: »Na, hudič, sedaj pa imam, naša ladja je že odšla – adijo! ...« To moje godrnanje je poslušal tudi neki policaj. Koj me popade in vzame seboj!

Trdo, prav trdo so me prijemali ti policaji, pa jaz sem le vedno trdil: da sem bil pijan in še po vodi sem se valjal, kar so tudi lahko videli na moji mokri obleki, pa da jih sedaj za božjo voljo prosim, naj me z drugo ladjo pošljejo v Mehiko. To so seveda vse vzeli na protokol.

Iz Trsta so me poslali na odgovor na Dunaj; že radi tega, ker smo bili vsi zapriseženi! Pa tudi tam sem se dobro izrezal. Prosil sem venomer, naj me pošljejo za tovariši. Ves v nevolji je rekel eden izmed gospodov: »Prijatelj, za enega človeka ne bomo ladje najemali; nisi general!« 

Tako sem bil prost in znova pri svoji Urški, z denarjem in novo obleko, ha, ha! ...«

*

Ko so se Ravnopoljci takole malo dobre volje vračali iz Jakove gostilne proti svojim domovom, so govorili: »Tako zabavne gostilne pa še nismo imeli pri nas; pa ta Jurca, to je res pravi Jurček!«

Prav dobro je torej Jaku uspevala gostilna vkljub hudi nevoščljivosti drugih vaških gostilničarjev, ki so tarnali: »Ta nam bo pobral vse goste; največ že zaradi svojega hlapca – godca ...«

Seveda tako hudo ni bilo; ali poznalo pa se je vsem, da ima Jaka le največ gostov.

II.[uredi]

Po dolgem času je bila Katrica
zopet v Ravnicah. Videla je tam
velike izpremembe. – Brdajsova
Minka pa je odšla ž njo v Ravno
polje.


Kdo bi zameril našim ljudem, če gredo sem in tja iz pravega pobožnega namena na kako božjo pot, da izpolnijo svoje zaobljube in pa zato, ker imajo dolgo in težavno pot za Bogu všečno delo.

Tako se je v lepem pomladanskem času napotila tudi gostilničarka Katrica v spremstvu svojega moža na znano Sv. Goro nad Savo.

Prav zadovoljno sta koračila zakonca-romarja po slabih in strmih potih čez moravške hribe. Kaj ne bi šla zadovoljno, saj sta se šla zahvaljevat Mariji svetogorski za srečno zakonsko snidenje po tolikih težkočah in izkušnjah.

Da sta svojo romarsko pobožnost opravila, kar jima je bilo najbolj mogoče v zbranem duhu, se razume.

Vračajoč se nizdoli po strmem hribu pa govori Katrica možu: »Jaka, če ti je prav, se pa domov vrniva po drugi poti. Veš, jaz bi se rada malo zglasila v Ravnicah. Rada bi videla še tisti kraj, kjer sem služila v najbolj žalostnih časih ...«

»Pa pojdiva! Kamor greš ti, grem tudi jaz!«

Po dveurni hoji sta dospela tja.

Ustavila sta se v prvi tamošnji gostilni, kajti bila sta že potrebna okrepčila.

Katrica se zelo začudi, ko zagleda pred seboj tako znano žensko, ki jima je prinesla jedila in pijačo. Samo domisliti se ni mogla, kdaj in kje jo je spoznala.

To mora doznati!

Pokliče jo k sebi in kar po domače vpraša: »Ne zamerite, kaj ne, vi ste od tod doma?«

»Da, sem!«

»Pa čegava?«

»Brdajsova Minka.«

»A Minka!«

»Pa me ne poznate?«

»Ne, prav zares ne!«

»Poznali ste pa pred leti farovško deklo Katrico?«

Zelo se je začudila Minka nekdanji znanki, prav zelo!

Imeli sta si torej dosti povedati. O, kako se je vse izpremenilo v Ravnicah! ...

Minka je prisedla k Jaku in Katrici ter jima začela praviti vse dogodivščine v Ravnicah. Pripovedovala je:

»Kakor ti je že znano, Katrica, je kaplan Franc odšel v misijone na prigovarjanje Žumrovega gospoda. Samo trikrat je potem pisal iz daljne Indije v Ravnice – pozneje pa ni bilo nobenega glasu več o njem. Menda so ga res ubili divjaki, ali pa je umrl za kako kužno boleznijo.

Žumrovega gospoda že tudi ni več na svetu. Predlanskim je kakor vsako leto lazil za raznimi zdravilnimi rožami. Pa ga je ulovila huda ploha. Ulegel je in ni več vstal iz bolniške postelje. Prav lep pogreb je imel; od vseh krajev so prišli ljudje; pa joka, koliko joka so storili vsi tisti, katerim je čisto brezplačno otel njih življenje.

Tudi na našem domu se je vse izpremenilo. Oče moj in mati, obadva sta mi že umrla. Gospodarstvo je prevzel moj brat; prišla je snaha v hišo, kmalu nato sem pa jaz odšla tukaj sem. Ne veš, koliko gorja sem prestala radi svojega otroka. To ti rečem: če bi bil cigan njegov oče, bolje bi bilo, kakor pa tako ...

Katrica ni mogla drugače, da je prekinila prijateljico:

»Pa ne, da bi bilo tisto res, kar so takrat ljudje besedičili o dekanu in tebi?«

»Kaj bi Tebi tajila! Veš, vse bi ostalo prikrito, toda sama skopost dekanova je razkrila skrivnost. Hotel mi je namreč za vso mojo sramoto dati le par sto goldinarjev. Šele ko sem mu zagrozila, da kljub moji sramoti razbobnam celo stvar, sem dobila 2000 goldinarjev. Polovico za sebe, ostalo pa za hčerko. Zelo, zelo se je togotil dekan, ko sem v sodniji izpovedala, kdo je otrokov oče. Kaj sem hotela govoriti, kakor resnico, če je že stvar prišla enkrat tako daleč ...

Veš, draga moja, najraje bi sedaj šla s teboj, ko praviš, da imaš gostilno. Ali me vzameta seboj s hčerkico?«

Obadva, Jaka in Katrica sta bila zadovoljna s to ponudbo. Seveda gostilničarju ni bilo to nič kaj po volji, ali pomagati si ni mogel, ker Minka je delala pri njem le »na dan« in ni bila vezana z nikako pogodbo.

Z večernim vlakom so se odpeljali z železnico proti Ljubljani. Tamkaj pa jih je že čakal šaljivi voznik Mežnarjev Jurca.

Malo začudeno je voznik pogledoval Minko in malo dekletce. Jaka pa se je pošalil:

»Jurca, mara ne, da sva s Katrico dosti primolila na božji poti. Kaj praviš?«

»Pa res, Jaka, takih odpustkov bi se niti jaz ne branil,« – in je pokazal na Minko.

»Ti kajon ti, tebe pa res ne bo nikoli pamet srečala.«

»Kaj ti veš, Katrica, srečala me je, srečala v prav ozkem grabnu; pa sem ji komaj utekel, ha-ha-ha! ...«

Ko je godec-Jurca tisti večer v hlevu konja krmil in se po večerji spravil spat za svisli, je ugibal: Kdo neki je ta ženska, ki sem jo pripeljal in tisto dekletce? Mar kaka mlada vdova, ali pa kaka taka, ki jo je njen fant pustil na dilci. No, počasi bom že še vse doznal! E ja, škoda, da nisem več mlad ...

Med takimi ugibanji ga je zalotil spanec, še v sanjah je videl neznanko in njen prikupni obraz.

III.[uredi]

Pri znanem gabru na Brezjah je
Jaka znova urezal črke in govoril
ženi. »Vidiš, ženica, šele sedaj so
nama izpolnjene najine želje ... Naj
ostanejo te črke v dolgotrajen spomin!«
Nista pa si mislila srečna zakonca,
da bosta tako nesrečna na tem romanju ...


Dobro je uspevala Jaku gostilna, izredno zadovoljen se je počutil v Ravnem polju. Le semintja se je počutil zelo, zelo žalostnega. Kar sredi veselja mu je prišlo v spomin ono pregrešno znanje s Hrenovo Marjanico in vest mu je očitala: Zakonolomec si bil; grešil si zoper zvestobo, za to se boš vseeno še pokoril! ...

Ko so ga znova obšle te in take misli – pestoval je ravno svojega srčkanega rojenčka Jakca – je sklenil, da vloži znova večjo vsoto denarja v hranilnico za grešni sad, ki ga je imel z Marjanico. Namenil se je tudi, da še enkrat poroma k Mariji na Brezje, prosit mogočno Mater Odrešenika odpuščanja in končnega olajšanja vesti.

Domenila sta se z ženo, da se o veliki Gospojnici peljeta na Brezje, kar je bilo tudi ženi zelo všečno.

Na dan tega velikega Marijinega praznika je že ob eni zjutraj godec Jurca zapregel in odpeljal gospodarja, gospodinjo z otrokom, pa Minko z njeno hčerkico proti Brezjam.

Vkljub lepi avgustovi noči, navzlic ubranemu potrkavanju po vseh zvonikih, koder so se peljali mimo, je bil Jaka zelo otožen. Vsi so to opazili. Šaljivi voznik je skrbno vpraševal gospodarja:

»Jaka, kaj ti je vendar, da se tako pusto držiš, kakor bi te po trebuhu ščipalo? Čakaj no, se boš že v cerkvi pokoril!«

Pa zvedavi voznik ni dobil na svojo šaljivo opazko nič odgovora – zato je pogovor zaobrnil v drugo smer. Tudi Katrico je skrbela ta moževa otožnost, ali vzroka za to ni izvedela. Zato je molčala tudi ona, a Jurca je pognal hitreje.

Dobro se je Jurca razumel na vožnjo. Čeprav so se v Kranju ustavili za par ur, so vseeno bili kmalu po opoldnevu že pod znanim brezovskim hribčkom. Izstopili so vsi iz vozička in počasi nadaljevali to kratko pot proti svojemu cilju.

Po slovesnih petih litanijah so vsi opravili tudi spoved, celo Jurca, in šli kleče okoli Marijinega oltarja. Še precej časa so se nato zamudili v svetišču, nato pa odšli venkaj, da zadostijo tudi želodcu in da si še malo ogledajo ljudko okolico.

Ko tako hodijo po planoti semintja, pridejo tudi do tistega znanega gabra, v katerega je Jaka že dvakrat vrezal pomembne črke z znamenji. Vsi se usedejo na klopico pred gabrom. Jaka črez čas znova stopi k drevesu in k prejšnjima dvema znakoma vreže še tretjega.

»Vidiš ženica, šele sedaj so nama izpolnjene najine želje! Naj bodo te črke v dolgotrajen spomin!«

Tako je končno izpregovoril Jaka, ko je dokončal z izrezovanjem ter začel pripovedovati Jurci in Minki o pomenu in zgodovini tega vrezovanja v gabrovo deblo.

»Veš, Jaka, najbolje storiš sedaj, ako kupiš ta gaber in si nato tisti del z znamenji izžagaš in shraniš, kakor imajo lovci svoje ustreljene živali nagačene,« izpregovori vedno šaljivi Jurca, da so se vsi morali nasmehniti. Tedaj pravi Katrica:

»Poglej, poglej, Jaka, kdo gre proti nam!«

Jaka pogleda na te ženine besede in ugleda znanega siromaka poštnega Henrika.

»O, Henrik, kdaj si pa Ti prišel semkaj na Brezje?«

»Že včeraj. Hodil sem dva dni peš z doma. Želel sem še enkrat obiskati Marijin božji hram, preden se odpravim iz te doline solz. Želel sem si še enkrat videti ta kraj; kjer sem sanjal o največji sreči ...«

»Kaj tako srečnega te pa spominja na ta kraj?« zvedavo vpraša Jurca in povabi Henrika, naj prisede.

Možak uboga in pripoveduje:

»Kmalu bo petdeset let tega. Bil sem takrat mlad, dvaindvajsetleten dečko. Dokončal sem ravno z dobrim uspehom osmo šolo. Sestali smo se tu na Brezju: jaz, moj brat Artur kot sedmošolec in moja ljubljena Protazija ...

Takrat sem govoril svoji ljubici: Protazija, moja ljubljena, črez par let, ko še dokončam v Gradcu visoke šole, boš moja ženka – ženka sodnikova!

Pa prišlo je drugače!

Moj dobri oče je kar nenadno umrl. Šel sem nato prosit svojega strica, naj mi denarno pomaga, da dovršim študije v Gradcu. A on me je mrzlo zavrnil: ‚Če greš v semenišče, ti bom že kaj pomagal, da boš enkrat župnik na dobri fari, pa da mi boš mogel kaj povrniti. Zatorej, če greš v semenišče, ti že kaj pomagam; na druge stanove pa ne dam nič, svet je edino duhovski stan!‘ ... Uklonil sem se, o da bi se ne bil nikoli. Brez vsake gorečnosti, brez veselja sem šel v semenišče – ali iz svojega srca nisem mogel izbrisati ljubljene Protazije ...

Kako sem duševno trpel, to že vsi veste – um se mi je omračil. Seveda sem sedaj čisto zdrav, le včasih me zgrabi ... Vendar, moje življenje je za vekomaj zgrešeno in zavoženo!

To vam še rečem: ‚Sredi največjih upov, ki jih ima človek, ga nenadno zadene majhna nesreča ...‘«

Henrik sedaj kar na hitro vstane, se poslovi od družbe in odhiti nazaj proti cerkvi. Ali ga je zopet popadel mrak?

»Siromak je ta Henrik, pa Bog ve, kaj nas še vse čaka ...?« izpregovori Jurca, na katerega so enako močno učinkovale Henrikove izpovedbe, kakor na ostale.

Po krajšem premolku končno pravi Jaka:

»Noč bo, pojdimo proti vasi, da si dobimo prenočišče.« 

»Pa pojdimo!« pritrdi Katrica.

Počasi gredo proti vasi, Jaka s Katrico, počasi zadaj pa Jurca z Minko.

Jaka z ženo ter Minka in obadva otroka so prenočili v gostilni tik cerkve. Jurci pa se je škoda zdelo, da bi se potrošilo 20 ali celo 30 krajcarjev za posteljo. Ko je nakrmil konja, je šel po vasi, da si ogleda, kje bi bil kak primeren kozolec s sušečo se deteljo, – tako ležišče je on najbolj ljubil.

Kmalu ga je iztaknil.

Namulil je lepo detelje in si pod najzadnejšo lato uredil kaj udobno počivališče. Ni še dobro zaspal, ko prideta še dva romarja in si v njegovi bližini ravno tako napravita ležišče.

Iz najboljšega spanja pa zdrami Jurco nastopno robantenje: »Ti prekleti romarji ti, ali vas imava znova! Alo, marš naprej, glej jih zlodje, koliko detelje so mi razvlekli!«

Tudi udarce je čul Jurca in zdihovanje; vse to se je zgodilo čisto v njegovi bližini. Previdno se splazi venkaj, in jo ubere na vso moč proti cerkvi! Eden izmed obeh, ki sta prišla nad te romarje, pa ga ugleda in vpije:

»Aha, eden pa nama bo ušel!« 

Jurca je letel, kolikor je mogel; klobuk je nesel v rokah, po obleki pa je imel polno smeti od suhe zdrobljene detelje. Šele pri cerkvi se je uzrl nazaj; oddahnil se je, ko je videl, da je varen. Šel je nato v krčmarjev hlev; kjer je imel konje in na kupu sena je kmalu sladko zaspal ...

Po rani sv. maši so bili vsi naši znanci pri sv. obhajilu. Zamudili so se še nekaj časa v cerkvi, nato pa odšli še k gostilničarju na zajtrk pred povratkom domov.

Jaka je bil izredno otožen, kar so opazili vsi trije. Glavni vzrok njegove otožnosti so povzročile sanje, ki jih je imel prejšnji večer. Sanjalo se mu je, da je videl svojo rajnko ženo na lepem vrtu, ki je bil poln samih rož. Žena pa mu je govorila: Jaka, ljubi moj nekdanji mož, kmalu se vidiva ...

Po teh besedah pa je žena izginila.

Katrico je skrbela njegova zamišljenost in ni prej mirovala, dokler ji ni mož povedal vzroka svoje otožnosti.

Vsi trije so tolažili Jaka, da so sanje le sanje in da najbolje stori, ker se mu je sanjalo o rajnki ženi, da plača še par sv. maš za pokoj njene duše ...

Pa vkljub tolažbi vseh ni bil Jaka dosti boljše volje. Čimdalje bolj so mu hodile na misel besede poštnega Henrika, ki jih je govoril prejšnji dan: V sredi najbolj veselih upov, ki jih ima, zadene človeka nenadno najhujša nesreča ...«

*

Sredi dopoldneva je bilo.

Naši znanci-romarji so se peljali ravno proti Šenčurju. Voznik Jurca je prvi opazil, da je nasproti njim drvel splašen konj s kolesljem brez voznika. Možak je trdo poprijel vajeti in se hotel umakniti kolikor mogoče v stran, da bi se izognil zdivjanemu konju, – a bilo je vse zaman! Splašeni konj je pridrvel tik njega in koleslja sta s tako močjo zadela skupaj, da so se vsi zvrnili. Ko so si opomogli od prvega strahu, so se naši romarji začeli pobirati s tal. Največje čudo je bilo, da se Katrici in otroku ni zgodilo čisto nič in ravno tako ne Minki in Jurci, toda Jaka je s tako močjo priletel na rebra ob cestni kamen, da ni mogel sam vstati. Le zdihoval je na tleh:

»O, Jezus, Marija, boli me, boli ...!«

*

V vasi je Jurca dobil voz, na katerem se je peljal Jaka namesto domov v ljubljansko bolnico ...

Nesrečna žena se je peljala sedaj pri Jaku. Ko so se ločili, je še naročila Jurci in Minki: »Lepo vaju prosim, skrbita vidva sedaj toliko časa doma, da bo vse v redu!« Dalje ni mogla več govoriti; znova jo je posilil jok, ko je njen nesrečni mož zaječal v svojih bolečinah.

Zelo žalosten je bil voznik Jurca, ko se je vozil proti Ravnemu polju brez gospodarja in gospodinje. Le parkrat je vzdihnil napram Minki: »To je bilo pa nesrečno romanje, človek pač ne ve, kje ga nesreča doleti ...«

IV.[uredi]

Vdova Katrica je sama vodila
naprej gostilno. O ženitvi ni
hotela nič slišati. Zavračala je
vsakogar: »Ni ga ženina, ki bi
bil zame! – Trdinov Jaka je
bil samo eden!«


Kako kratka in nestalna sta pozemeljsko veselje in sreča. Vse je podobno blesteči jutranji rosi ob vzhajajočem solncu, ki kmalu izgine z vsem bleskom ali pa dimu, ki ga zagledamo, pa takoj izgine!

To trpko resnico je izkusila tudi Katrica ob tako nagli smrti svojega ljubljenega moža. Sprva se nikakor ni mogla potolažiti v svoji veliki žalosti ... Kar verjeti ni mogla, da na tem svetu ne bo več videla Jake in da počiva na velikem pokopališču pri Sv. Krištofu na ljubljanskem polju ...

Jake namreč niso mogli zdravniki v bolnici oteti pred smrtjo. Tekom petih dni je že umrl v hudih bolečinah. Zelo hudo je bilo Jaku zadnje ure njegovega življenja v bolnici. Pri njem je sedela vsa potrta njegova uboga žena. Živo so mu stopili tudi vsi dogodki iz njegovega življenja pred oči in zelo ga je tudi mučila bodočnost njemu tako priljubljenega otroka.

Skoraj že umirajoč je prosil ženo:

»Katrica, nikar mi ne zavrzi otroka!«

Vsa potrta in v joku je segla Katrica možu v roke in slovesno izpregovorila: »Jaka, Bog mi je priča, da se ne omožim! Ti si bil meni vse, ako Tebe ne bom imela več, pa imam vsaj otroka!«

Solza hvaležnosti je kanila umirajočemu po licu. Dejal je samo še: »Katrica, odpusti mi, moli zame ...«

To so bile zadnje Jakove besede.

Na te besede se je potem vedno spominjala – vdova Katrica. Globoko so se ji vtisnile v srce!

*

Vsi Ravnopoljci so se čudili železni volji vdove, gostilničarke Katrice. Od jutra do večera je vdova opravljala svoj gospodinjski in tudi gospodarski posel, – vse iz ljubezni do ljubljenega otroka in v njegovo dobrobit. Nekega dne je stopil godec in voznik Jurca pred gospodinjo in ji dejal: »Ne zameri mi, Katrica, jaz odhajam dalje po širnem svetu ...«

Zaman je prosila vdova Jurco, naj še ostane. Nekega jutra ji je segel v roke in odšel. Pri odhodu ji je samo še rekel: »Ne zameri mi, Katrica, grem še malo po svetu ... Če pridem kdaj nazaj, kaj ne, da se smem oglasiti pri tebi ...?«

»Vedno, Jurca!« mu je odgovorila.

*

Krasnega poletnega nedeljskega dneva rano zjutraj je bil pred Čebulovo hišo v Dolini že vprežen iskri vranec v skoro nov koleselj. Voznik Čebulov Joško, znani dolinski pesnik, je nestrpno hodil sem in tja po dvorišču in sam pri sebi godrnjal:

»Kje neki hodi kramar Nace iz Krašnje, da ga ni toliko časa?«

Ko je tako godrnjal, je že prišel kramar Nace.

»No, no, dobro jutro, Joško! Malo zakasnil sem se, pa to ni nič hudega, saj je dan še dolg.«

»Bog daj dobro jutro, Nace! Hodili ste pa res dolgo; pol ure vas že čakam.«

Nato je Joško še hitro skočil v gostilno in prinesel Nacetu izbornega sadnega žganja, da si nekoliko »jezik namaže«. Možak je hitro spil in z robcem obrisal svojo kosmato črno brado, nakar sta se vsedla v koleselj in se odpeljala.

Peljala sta se v bližnje Ravnopolje, ki je dve pičli uri oddaljeno od Doline – ženit k vdovici Katrici.

*

Katrica se je zelo razveselila obeh domačinov, Joška in Naceta. Prisedla je k njima, ko sta se krepčala. Stari znanci so si imeli mnogo povedati!

Po daljšem obotavljanju in Joškovem namigavanju je na šaljiv način kot vselej zasnubil Nace Katrico za Joška.

Toda mešetar Nace je doživel ob tej priliki slab uspeh.

Že dolgo v svojem življenju ni bil Joško tako razburjen kot takrat, ko je na Nacetovo snubitev čakal Katričinega odgovora.

Mlada, še vedno zala ženska je hitro vstala, uprla roke v bok in dejala: »Prijatelja, ne zamerita mi! Ni ga ženina, ki bi bil zame, – Trdinov Jaka je bil le eden! ...«

Samo ob sebi je razumljivo, da sta se Nace in Joško hitro poslovila in odpeljala nazaj v Dolino.

Med vožnjo je Nace tolažil Joška: »E, nič se ne zmeni, fant! Saj je dosti žensk na svetu! Nisem si pa mislil, da bo tako trdovratna ta Katrica. Veš, stanovitna je, stanovitna!«

Ustavila sta se med vožnjo v več gostilnah in po običajni navadi pila na jezo!

Kadar je imel kramar Nace kaj zelo važnega povedati, je vselej imel mnogo opravka s svojo kosmato brado. Vrtil jo je in naposled rekel Jošku: »Fant, ako se hočeš ravno na gostilno priženiti, potem vem za prav enako žensko. Veš, Janezova Micka iz vrhovske fare bi bila zate. Ta je tudi vdova in vem, da te vzame!«

Domenila sta se, da gre Nace med tednom k vdovi in da bo poizvedel, kakega mnenja je.

Precej dobre volje sta že bila, ko sta se peljala proti Dolini. Še zapela sta tole:

»Jaz sem si pa nekaj zmislil –
in naredil bom ta ‚špas‘!
Drev', ko bodo mam'ca spali –
pojdem k ljub'ci moji v vas!

Prav po tihem bom pricapljal –
da se mam'ca ne zbudi;
gor' na okno bom potrkal,
da se ljub'ca prebudi.

Bom na usta jo poljubil
in veselo ji dejal:
da je srček moj predragi –
odkar sem ljubit jo začel!«

V.[uredi]

»Pa nisi ti, prijatelj, Mihovčev
Jaka?« – »Da, striček Nace,
jaz sem! Staramo se, staramo,
kaj ne? ...«


Kakor sem že takoj v pričetku naše pripovesti omenil, je znani kramar Nace sleherno leto hodil tudi k podgoriški cerkvici ob slovesnem žegnanju in tamkaj na stojnici prodajal razne sladke odpustke.

Kramarju Nacetu se je poznalo, da so ga začela težiti leta in tlačiti k tlom. Komaj je dihal, ko je počasi lezel v hrib. Pri cerkvenikovi hiši se je ustavil, da si nekoliko oddahne. Prav žalosten je bil skoraj že sedemdesetletni možak; ozrl se je proti vratom cerkvenikove hiše, a bila so zaprta. V hiši ni bilo več njegovega prijatelja Franceta, ki s svojo ženo že počiva na bližnjem pokopališču ...

Kakor običajno, ob osmih, je zapel veliki zvon, pa ni več zvonil z njim prijatelj France, temveč Štipkov Joža; sin bližnjega kmeta poleg podgriške cerkve.

Sam ni vedel Nace, zakaj mu je baš pri postavljanju stojnice prišla na misel ona nedelja pred dvaindvajsetimi leti, ko je zal in krepak mladenič Trdinov Jaka kupil Samčevi Katrici veliko rdeče srce z napisom o ljubezni. Oh, koliko izprememb je od tistega časa doživel! Trdinov Jaka je umrl tako nenadno, med pokojniki sta šaljivi godec Uriha, cerkovnik France, pa tudi znane Grdinove Jere – spokornice ni bilo več. Kakor znano, se vdova Katrica ni hotela poročiti s Čebulovim Joškom, a kljub temu ga je kramar Nace oženil pri vdovi Janezovi Micki v vrhovski fari še tisto leto. Čeprav je spravil Nace skupaj mladost in priletnost v zakonsko vrečo, kljub temu sta se dobro razumela. Mladi Micikin mož Joško ni uhajal čez zakonske ojnice, kakor delajo, žal, marsikateri mladi možje.

Med tem Nacetovim premišljevanjem so že začeli ljudje prihajati na prijazni podgoriški hribček. Kot vselej, so se fantje in dekleta ustavljali v obližju kramarja. Kakor vsako leto so tudi sedaj kupovali fantje svojim ljubljenim dekletam srčke z napisi.

Prav dobra je bila Nacetova kupčija. Vreme je bilo izredno krasno in je zato prišlo veliko ljudi na prijazen griček.

Bilo je že okrog desete ure, večina ljudi je odšla v cerkvico, ko pride do Naceta krepak, zal, okrog štiridesetletni možak, bolj po mestno opravljen. Ustavi se poleg kramarja; briše si debele znojne kaplje raz čelo. Nace ga gleda in gleda, naposled pa izpregovori:

»Pa nisi ti, prijatelj, Mihovčev Jaka?« 

»Da, da, striček Nace, jaz sem! Staramo se, staramo, kaj ne?«

Seveda je kramar Nace sedaj vprašal nekdanjega starega znanca, kako se mu je godilo po svetu in kje je sedaj?

Mihovčev Jaka je sedel k njemu na stojnico in mu pripovedoval:

»Znano vam je, striček, da sem moral od šolskih let naprej živeti pri drugih ljudeh. Z dvajsetimi leti sem odšel k vojakom; bil sem pri topničarjih v lepi solnčni Gorici. Kakor veste, sem bil potem še nekaj časa v ljubem domačem kraju. To že tudi veste, da smo bili vedno skupaj: jaz, znani Slapnikov kovač, tisti Žan in pa Čebulov Joško. To tudi veste, da smo zlagali skupaj razne pesmice, največ seveda takih, da so se jezile znane tercijalke.

Vsakega človeka pa enkrat pamet sreča in tudi mene je poiskala. Zapustil sem domači kraj in dobil prav dobro službo blizu Ptuja na Štajerskem. Bil sem za kočijaža. Tam sem bil celih osem let; še oženil sem se tamkaj! Moje žene brat, ki je višji uradnik na ljubljanski pošti, je pa sedaj tudi meni preskrbel službo. Tako sem sedaj blizu domačega kraja. Danes sem pa, ker je lepo vreme, prišel malo semkaj, saj že dolgo nisem bil tu.

Vidite, taka je moja življenjska zgodba. Kje pa je sedaj Čebulov Joško? Nekaj sem slišal, da se je oženil.«

Jaku je sedaj kramar Nace v glavnem vse povedal: o Trdinu, Katrici, sploh o vsem, kar je vedel, da bo zanimalo Jaka.

Tako je med tem pripovedovanjem v cerkvi že minila pridiga. Ker so bila cerkvena vrata odprta, je Jaka videl, kdaj se je začelo darovanje.

»Sedaj, striček, pa grem tudi jaz v cerkev, saj pri sv. maši hočem biti. Popoldne pa se vidiva v Podpeči pri gostilničarju Judežu, kaj ne? Bom dal za pijačo!«

»Da, da! Le pojdi v cerkev, Jaka, pa še name, starega grešnika, se spomni in zmoli kak očenaš; saj vidiš, da moram biti pri blagu.«

»Bom, bom, striček, če ne pozabim!«

Kramar Nace je gledal za odhajajočim in si govoril: »Glej, glej, šmenta, da človek le malo čez domači plot pokuka, pa je gospod ...«

*

Isto nedeljo popoldne, na dan podgoriškega žegnanja sta dobro praznila v veseli družbi vinske kozarce Mihovčev Jaka in kramar Nace v Podpeči. Nace se je tako nalezel dobre vinske kapljice, da je s svojim blagom kar pri gostilničarju prenočil. Na naslednji dan pa je ležal doma za hišo pod košato hruško v hladni senci in zdravil – mačka.

Okrog četrte ure popoldne pa ga zdrami iz spanca znani Mežnarjev Jurca.

»Hej, hej, ti klada lena kramarska, ob nedeljah ljudi cigani, v lepih delovnih dneh pa v senci ležiš!«

»O, Bog te živi, Jurca! Od kod je pa že tebe zagnalo sem? Sedi no, sedi malo k meni, mi boš kaj povedal, kako se ti godi?« 

»Seveda, kar tukaj k tebi bom sedel, kaj ne. Ti si pa res pravi ptič. Včeraj si užival dobro vinsko kapljico, sedaj pa naj tebe poslušam, kako si včeraj pil. Pojdi, greva k Janezu na pol litra; tam ti bom nekaj povedal.«

Odšla sta.

V »Janezovi« gostilni ni bilo radi košnje nobenega doma, razen stare matere Jerice. Prinesla jima je vina in se vsedla nazaj k peči, kjer je varovala malega vnuka.

Nace je bil zelo radoveden, kaj mu bo važnega povedal stari navihanec Jurca. Zatorej se ga je takoj lotil z vprašanji. Ker je bila stara gostilničarka precej gluha, sta lahko nemoteno govorila.

»Vidiš, Nace, zadnji čas je že, da se lotim pametnega življenja; saj sem že blizu petdesetih let.«

»Pa ne, da bi se ženil, stari prismojenec?«

»Da, da!«

»I, katero si pa pripravil ob pamet?«

»Ti je ne poznaš, veš, izvrstna ženska je, in ti me pojdeš ženit, da veš!«

Nacetu je sedaj Jurca povedal v kratkem najglavnejše!

Pravil je, da je kmalu po smrti Trdinovega Jaka odšel v širni svet. Delal je kot zidar blizu Kranja. Zvedel je, da je tam na prodaj, tik ob cesti, mala lična hišica z gostilniško obrtjo. To mu ni dalo miru! Vedel je, da ima njegova znanka Minka precej denarja. Šel je torej takoj h gospodinji Katrici in je vse povedal. Prosil jo je, naj vpraša Minko, če bi ga hotela vzeti. Seveda, gospodinji Katrici to ni bilo povsem po volji. Zbala se je, da izgubi najboljšo prijateljico in dobro oporo. Na drugi strani pa je uvidela, da ji ne kaže mnogo braniti.

Minka ni vedela, kaj naj bi storila? Zato se je Jurca zetekel po pomoč k Nacetu, v katerem je vedel, da je mojster za take kupčije. Naceta so poznali daleč naokoli, da spravlja ljudi skupaj v sladki, a še večkrat grenki zakonski jarem.

*

Z dobrim uspehom je kramar Nace ugladil pot Jurci in vlil obema toliko poguma, da sta se takoj pričela pripravljati na veselo svatbo. S svojo kramarsko iznajdljivostjo je tudi izborno mešetaril pri kupčiji, ko je Minka kupila hišo.

Prav zadovoljna je bila Minka s svojim vedno veselim možem Jurcem. Ni ji bilo žal, da se je poročila ž njim in kupila hišo. Kajti njen šaljivi mož je s svojo harmoniko in drugimi burkami privabljal vedno dosti ljudi.

Kadar sta bila sama, kar je bilo le redkokdaj, je vedno veseli Jurca tudi zapel svoji »ženički«, kakor jo je imenoval.

Vselej, kadar je veseli možiček zapel »ženički«, ga je zavračala:

»Ah, kakšen si ti!«

»Bodi no, bodi, Minka, nikar mi ne zameri, jaz sem vedno vesel, zato sem pa tebe Minko vzel!«

»Saj ti tudi nič ne zamerim, Jurca.«

»Ker mi nič ne zameriš, te pa objamem, moja Minka!«

Veseli Jurca je kar po fantovsko vselej objel svojo »ženičko«.

»Ah, kakšen si ti!«

»Takšen in nič drugačen! Ko sem bil mlad, sem ga pil rad, sedaj pa pijačo prodajam in tebi za kratek čas nagajam.«

VI.[uredi]

Zadnje dneve meseca julija v
letu 1914. ob pričetku svetovne
vojne je bilo tudi ljubljansko
mesto kakor mravljišče ...
Tiste dni so se videli pretresljivi
prizori, ko so se dragi znanci
poslavljali drugi od drugih ...


Vsi so občudovali jekleni značaj Katrice. Mislili so, da se bo sčasoma premislila in znova poročila, pa so se motili. Odločno je dalje vodila s pomočjo hlapca, dekle in natakarice svoje gospodarstvo. Največje njeno veselje pa je bil sinček-edinec Janko. Kadar je bila uboga vdova potrta ali utrujena, jo je samo pogled na ljubljenega otroka okrepil.

Leta so tekla. Njen ljubljenec Janko se je razvijal, da ga je bilo veselje gledati.

Domači učitelj, ki je pogostoma prišel k vdovi Katrici na merico vina, kar ni mogel prehvaliti nadarjenosti njenega sinčka.

»Veste kaj, Katrica, kar najboljše storite, če ga pošljete v Ljubljano v šole. Iz tega vašega sina še lahko postane mož, ki bo med Slovenci kaj pomenil.«

Tako je dostikrat govoril učitelj vdovi in jo tudi pripravil do tega, da je v resnici sklenila poslati sina v nadaljnje učenje.

Tisti čas je prišel. Mati je spremljala svojega sina v Ljubljano. Ponosna je bila nanj, saj je imel najboljše spričevalo.

»Ljubi sinko, prišel boš med tuje ljudi, zatorej te prosim: Slabe druščine se izogibaj in bodi tudi zanaprej tako priden, kakor si bil dosedaj.«

»Saj bom, mama. Videla se bova tako vsak večer, ker se bom zvečer vozil z vlakom domov.«

Zvest svoji obljubi se je Janko ravnal po materini želji, se pridno učil in izogibal vsake slabe druščine. Mati se je naprej ukvarjala z gostilno.

Poteklo je osem let. Z najboljšim uspehom je sin Janko dovršil vse gimnazijske razrede in maturo. Takrat je padla odločitev. Odločil se je Janko, da gre študirat na dunajsko vseučilišče. Postati hoče profesor.

Iste počitnice, ko je namerjal v jeseni oditi na Dunaj, je mnogo prepotoval po naši lepi kranjski domovini. S posebno pazljivostjo si je ogledal še kraje v obližju očetovega doma.

*

V nekdanjem cesarskem Dunaju je Janko z dobrim uspehom dovršil zadnje študije. Kar je namerjal, to je dosegel, postal je profesor. Preden pa je nastopil službo, je odšel še k vojakom kot enoletni prostovoljec. Ko je odslužil, je nastopil službo v Ljubljani v obližju svoje ljubljene mamice.

Prišlo je tako l. 1914. Kakor blisk se je takrat razširila vest, da je bil v Sarajevu umorjen avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand. Janku so bile seveda znane vse razmere in vsa nasilna politika Avstrije.

Mladi profesor je bil baš doma pri materi na počitnicah, ko se je začela mobilizacija. Neprijetno je to dirnilo našega mladega moža, kajti bil je vnet Jugosloven in sovražnik mačehovske Avstrije.

Zelo so se mu zasmilili fantje in krepki možje, ki so morali iti v krvave boje, mnogi izmed njih nad lastne brate Srbe.

Med ljudmi je postalo živahno kakor v mravljišču; na vozeh ali v gručah so hodili vpoklicanci v Ljubljano. Gostilne so bile za cestami vedno polne. Zelo žalosten je bil Janko, ko je videl, kako so bili še zaslepljeni nekateri naši ljudje. Najhuje pa ga je bolelo, da so celo mnogi duhovniki ščuvali vpoklicance in jim varljivo govorili, naj se zvesto borijo za starodavno Avstrijo, za ono Avstrijo, ki je bila skozi in skozi največja zatiralka vseh Slovanov.

Jokala je uboga mati-vdova, ko je spremljala svojega sina v Ljubljano. Tudi mora v vojno. Sam Bog ve, kaka prihodnost ga čaka ...

Odkar stoji bela Ljubljana, ni videla potočiti toliko solza, kakor jih je potočila v zadnjih dneh meseca julija. Poslavljale so se žene od svojih mož, nedolžni otročički pa so stezali svoje ročice in klicali: »Ata, ata, kam greš, ali prideš kmalu domov?« Plakale so deklice in marsikatera je zadnjič poljubila svojega ljubega. Jokale so matere, potrti so bili sivi očetje, ko so se poslavljali od svojih sinov.

Vse te prizore je videl Janko in sam na sebi skušal, ko se je poslavljal od svoje matere in ljubice – Anice.

»Mati moja in ti ljuba moja Anica, bodita potolaženi: še se bomo videli v boljših časih, kakor so sedaj.«

Zaključek[uredi]

Pust deževen jesenski dan je bil, ko sem se peljal iz naše Ljubljane lansko leto domov z našim »Kamničanom«. Z znanim Flajšmanovim očetom, ki so bili isti dan v Ljubljani, sva nato šla s kolodvora peš proti domu. Očka so pogostoma prav krepko zakleli, ko sva skakala preko raznih mlakuž na kratki stranski poti od postaje, preden sva prišla do naše »velike ceste«.

V znani Kebrovi gostilni v Domžalah sva se malo ustavila, da se okrepčava za nadaljnjo skoro še dveurno pot do doma. V tej gostilni je bilo dosti pivcev, posebno pozornost pa je vzbujala ženska srednjih let, dosti čedno oblečena in prijazne zunanjosti. Ta ženska je prav krepko odgovarjala družbi pri stranski mizi:

»Kaj boste vi tako hvalili vašo ljudsko stranko in njene duhovnike. Ne rečem, da je še dosti dobrih duhovnikov, a tudi slabih je mnogo vmes. Pa še to vam povem, ako ne veste, da sem jaz dekanova hči.«

Flajšmanov oče me dregnejo in tiho izpregovore: »Tone, ali jo poznaš to žensko?«

»Ne, oče.«

»Le počakaj, ko bova šla proti domu, ti bom jaz povedal dolgo pripovest o vsem tem.«

Tako so mi očka tisto popoldne pripovedovali vse to, kar ste brali v »Zavrženi ljubezni.«

*

Besede profesorja Janka so se uresničile. Srečno se je po mnogih vojnih težavah povrnil domov v osvobojeno jugoslovensko domovino. Prav zadovoljno žive sedaj vsi skupaj: njegova mati, ženica Anica in troje otrok.

Od vseh drugih opisanih oseb še žive: Flajšmanov oče, ki so sedaj že za »ta starega«, kramar Nace, dalje Mihovčev Jaka; njemu se najlepše zahvaljujem za posojene njegove pesmice od preloških deklet. Čebulov Joško pa se je sedaj preselil iz vrhovske fare v Dolino; kupil je znano Jožetovo gostilno in dobro krčmari. Dekanova hčerka Milica se je končno tudi omožila s Kukčevim Gregcem. Kako živita in gospodarita, mi ni znano.