Zavod za slepce v Brnu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Zavod za slepce v Brnu.
Pavlina Pajk
Spisala Pavlina Pajkova.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1883; Slovenske večernice, 37
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Med mnogimi velikimi in lepimi poslopji državnimi in zasebnimi, ki so narastli v teku zadnjih dveh let v kinč in ponos glavnemu mestu Moravske dežele, Brnu, je eden izmed imenitnejših, pa gotovo najkoristnejših — zavod za slepce. Poslopje, postavljeno od Moravske in Šleske dežele, stoji na najlepšem in tudi najzdravejšem kraju mesta. Pred poslopjem se razprostirajo zelene loke glasija, vzadi ga obdajajo krasni vrtovi, njemu nasproti pa se vzdiguje znameniti gostoobraščeni Špilberg. Nepopisljivo mičen je razgled, ki se da vživati iz oken zavoda; njega stanovnikom zastonj!

Po prijetnem slučaji sèznanila sem se z učiteljico ženskega oddelka tega zavoda. Od nje sem bila najprijaznejše povabljena, si zavod ogledovati.

Bila sem večkrat tam, in moram reči, da me je jako zanimalo sèznaniti se z načrtom odgoje in delovanja teh gotovo na svetu najnesrečnejših bitij. S pazljivim očesom sem opazovala vsako gibanje teh nesrečnikov in globoko ginjena poslušala natančno razlaganje o njih zmožnostih in značajih.

Upam, da ustrežem slovenskim čitateljem, ako jim podam natančen popis tega, kar sem tam videla in slišala.

Kakor že rečeno, poslopje je novo, ali ustanova zavoda je že stara nad štirideset let. Vendar pa s tem razločkom, da je prejšnji zavod bil le majhna hiša, v ktero so se sprejemali samo nekoji slepci z Moravskega. Prejšnje število gojencev ni znašalo nad dvajset do petindvajset; zdaj pa jih je štirinšestdeset in to štirdeset fantov, in štirindvajset deklet.

Zdaj sprejemajo v zavod vsacega slepca s Šleske in moravske dežele brez izjeme, in to, kadar izpolni četrto leto starosti.

Najmlajši slepec je šest let star, najstarejši pa osemindvajset. Najmlajša slepka je pet let stara, najstarejša pa štirindvajset. Vsi gojenci, razun enega, šestletnega fantička, sina Brnskega trgovca, kateri pa ne stanuje v zavodu, ampak samo vsaki dan tje zahaja v poduk, so revnih starišev otroci. Skoro vsi so po narodnosti Čehi, in malokateri je vešč nemškega jezika. Med njimi je menda troje ali četvero Nemcev.

V zavodu ostajajo postavno devet let. V tem času se nekoliko v obče izobrazujejo; glavno pa je, da se učé moški kakega rokodelstva, ženske pa ročnih del. Ko po preteklih devetih letih zapustijo zavod, je vsak zmožen se preživiti. Da, bolj marljivi in razumni preživijo domá ne samo sebe, temveč tudi stariše in sploh svojo rodbino. Kako vzvišeno in hvale vredno je tedaj podvzetje, prestvarjati te nesrečnike, sicer k življenju popolnoma nezmožne, v samostalne, zadovoljne ljudi, koristne ude človeškega društva!

Toda, stopimo v zavod! Ko pridemo v prostorno vežo, imamo na desno in levo velika steklena vrata. Desna vodijo k moškemu oddelku, leva pa k ženskemu.

Poslopje je razdeljeno v dva enaka dela. Med ženskim in moškim oddelkom v prvem nadstropji je knjižnica in kapela, v drugem pa velika, krasna dvorana. V tej dvorani imajo slepci svoje izkušnje in enkrat v letu velik koncert ali besedo.

V poslopji imajo svoja stanovanja ravnatelj, učitelj, učiteljica, kartačarski in stolarski mojster. Razun teh pa imajo še kateheta, učitelja za citre in pa učitelja za glasovir, za orglje in petje. Kar je najbolj čudno, je to, da učitelj za citre, oni za glasovir in pa stolar, te tri osebe so tudi popolnoma slepe.

Učitelj za glasovir in petje je starikav mož, ima slepico za ženo in osem otrok, vseh zdravo videčih. On je v teh strokah najimenitnejši učitelj v Brnu in podučuje v najodličnejših rodbinah mesta. Redno ga je srečavati po mestu, kako hodi od hiše do hiše, pa vedno sam, brez vsakega vodje.

Zagotovilo se mi je, da bi se slepci nikdar ne učili tako temeljito godbe in petja, ko bi njih učitelj ne bil enako slep.

Vsi slepci in slepke se učé gosti in peti. Razloček v tem je samo, da kdor ima večo nadarjenost in veselja do godbe, se drugih rokodelstev ne uči, ampak se vseh devet let v edinej godbi izučuje, med tem ko se drugi slepci samo po tri ure na teden godbe, in tri ure petja učijo.

Ti, ki se samo godbe učé, postajajo učitelji godbe, ali orglarji, ali pa ubirači glasovirov in orgelj. Sploh pa se vsi slepci ravno v godbi najbolj odlikujejo. Slišala sem dekliški zbor peti, spremljan na glasoviru od ene slepke, tako milo, tako ubrano in polnočutno, da sem strmela, kako je mogoče naučiti se brez not tako dovršenega petja. Povedalo se mi je, da kadar devojke in fanti pevajo svoje skupne zbore, je nepopisljivo krasno jih poslušati.

Ko sem zavod obiskala, vodila me je učiteljica najpred v dekliško šolo. Vstopivši v veliko šolsko sobo, vstale so vse devojke s svojih sedežev, spoštljivo me pozdravljaje. Sodile so po moji hoji, da je nekdo tuj vstopil. Čudovito tanek je pri slepcih posluh. Sploh posluh, potip in spomin, te tri lastnosti nadomestujejo jim vid.

Nehoté se bridko stresem, zagledavši vseh štirindvajset slepk enako oblečenih, v najlepšem redu pri delu sedeti. Da si dobivajo slepci prav dobro hrano in se sploh v zavodu zeló skrbi za vse, kar more telesu hasniti, vendar so vse brez izjeme suhe, blede in sključene. Posebno pa so v obrazu hudo spačene. Ta ima popolnoma krvave oči; pri onej se čudno svetite nepremakljive bele oči. Tej oči ven gledajo, kakor bi imela dva oreha; zopet ona ima tam, kjer bi morale biti oči, globoki luknji itd. Grozovit pogled! In kakor devojke, ravno taki so tudi fanti.

Samo eden mladeneč, kakih osemnajst let star, je odgovorivši mi na neko vprašanje, uprl v mene dve krasni, veliki očesi. Vznenadjena se ozrem na učiteljico rekoč: Ta mladeneč ni slep, ni mogoče! In vendar je revež bil slep in sicer imel je črno mreno.

Devojke, kakor že rečeno, so ravno sedele pri delu, ko sem k njim prišla. Dve uri na dan se one učé čitati, pisati, računiti in drugih predmetov; šest ur na dan pa se bavijo z ročnimi deli.

Najfinejša ročna dela, katera zahtevajo največ pozornosti in potrpljivosti pri zdravih očeh, opravljajo te nesrečnice z največo natančnostjo. Ta je šivala srajce; ona je vezala z najtanjo nitjo najumetnejše mrežice za perilo. Ta zopet je plela otročji jopič, ona otročji prtič in spet druga otročjo avbico z najtežavnejšimi obrazci.

V kotu sobe, pri majhni mizici, so sedele četiri bolj dorasle devojke in šivale opanjke, copáte in počne. Na mizici so imele čevljarsko orodje. S šilom so v suknjo luknje vrtale ter s pomočjo ščetin špage skoz potezale. Da je na kopitu suknjo gladko stalo, so z neverjetno urnostjo cveke — čavljiče — sem ter tje nabijale.

Bolj mlade devojke so plele nogovice in celó ona petletna deklica je že plela brez pogreška svoj dolgi trak.

Ker je bilo ravno takrat, ko sem tam bila, sred zime, zató so pridno delale tudi vsakovrstna volnena ženska oblačila. Najlepše volnene glavne rute so bile razpete na okvirjih. Urna slepčevska roka pa je gor in dol z iglo zabadala, da so umetne mreže nastajale.

Volnene rokavice, pestnice, zavratnice, otročje črevljice itd. so pod njih spretnimi rokami rastle.

Jaz sem vsako posebej opazovala, da bi mogla razumeti, kako je mogoče vse to izvršiti brez očij. A celó njih delovanje mi je vendar ostalo nerazumljiva uganjka.

Učiteljica me je zagotovila, da se precej hitro učé, samo da mora biti pri razlaganju neizmerno potrpežljiva in natančna.

Njih spomin je neizmeren, da si obrazce dotičnih del tako živo zapomnjujejo, ker morajo neprestano šteti, bodisi niti, bodisi zanjke, da obrazce brez pogreška izdelujejo. In pri tem da štejejo, vendar kramljajo in se smejè.

Čudna prikazen je tudi ta, da one, kadar delajo, roke z delom držijo blizo očij, da se z rokami skora nosa dotikajo, kakor delajo kratkovidni ljudje.

Soba, kjer delajo, je prostorna. Okoli sobe se razprostira ozka miza. Pri mizi pa ima vsaka učenka svoj stol in predel, kamor shranjuje svoje delo. Sredi njih pa sedi učiteljica in podučuje eno slepko v kakšnem novem delu, ali pa hodi k enej in drugej pregledujoča in popravljajoča, kadar treba.

Poleg te sobe je glasovirska soba za devojke. Med tem da devojke delajo v bližnji sobi, vadi se ena slepka pol ure sama na glasoviru. Po tej pol uri se ona k svojemu delu povrne in se zopet druga vsede k glasoviru. In tako naprej skoz celi dan.

Prašal bode kdo, za koga izdelujejo slepke tako fina ročna dela? — Vse, kar se v zavodu napravi, se proda. Večina tega je že naročeno delo. Zavod sluje po celem mestu, da naročila zeló točno in natančno izvršuje. Kadar pa nimajo dovolj naročb, tedaj izdelujejo letnemu času primerne reči, ki se potem razprodajajo.

Pri tleh poslopja je zato posebna soba, da se razpostavljene reči prodajajo. Brnčani, ki to že vedó, pa radi sem prihajajo nakupovat, ker jih dobivajo ceneje in močneje, kakor v prodajalnicah. Vratar je zato postavljen, da kupcem streže. Iz prodanih rečij nabrani denar se razdeljuje na štiri dele: eden del gre za tvarino, materijal, iz katerega se reči izdelujejo; drugi del za potrebe zavoda; tretji del učiteljem za plačo in četrti del ostane slepcu ali slepki, ki je delo izvršila.

Vsak gojenec ima namreč pri ravnatelju posebno kaso, kjer se shranjuje njegov denar. Kadar po preteklih devetih letih gojenec zapusti zavod, se mu izroči oni denar, da si opomore.

Samo drobiž, katerega gojenci, zdaj ta, zdaj uni, prav pogostoma v dar dobivajo od obiskovalcev zavoda, kadar n. pr. kdo kaže, kako zna pisati, peti, na goslih igrati itd. se jim na roko pušča. Fanti si navadno za ta denar kupujejo pijače, devojke pa — lišp. Revice! tudi v njih se oglaša ona lastnost, ki je vsem ženskam manj ali več lastna: gizdavost. Za te podarjene groše si one namreč po čuvajki dajo nakupovati fino milo — žajfo — trakove, s kojimi si lišpajo vrat in lase, zauhvice, broše, prstane in enak drobiž. Ko se nališpajo, poprašujejo ena drugo, ali jej lišp lepo pristoja. In tovarišica jo potiplje in jej to pove natanko. Učiteljico, ki je skoro celi dan med njimi, so večkrat popraševale, katera izmed njih da je najlepša. Ko jim ona modro odgovori, da so vse enake, so jej odgovorile, da to ni res, ampak znale so jej natanko povedati, katera iz med njih da je lepša, in katera grša.

Tudi med slepci, kakor povsod, se nahajajo več ali manj talentirani. Moja pozornost se je obrnila na že dorastlo devojko, katera, vsa zamaknjena v pletenico, se je obnašala, kakor da mora izvršiti kakšno posebno težko delo. Približam se jej in vidim, da mencá med prstmi pričeto pletenico. Na tej pletenici ni bilo videti nobene zanjke, temveč same vozle. Na moje vprašanje, kaj da dela, pritoževala se mi je z jokajočim glasom, da se že dve leti trudi, da bi se plesti naučila, a vendar, da še zanjke delati ne zna. Nesrečnica! kaj bode ž njo?

Potem, ko sem si dela slepk ogledala, prosila sem učiteljico, naj pusti čitati in pisati.

Kmalo je slepka šla po veliko knjigo in neko škatljo, v katerej so bile priprave za pisanje. Knjiga je bila evangelje. V menj kakor desetih minutah prečitala je slepka eden evangelij. Črke na knjigi so na pol mezinčevega členka velike in za spoznanje vzvišene. Slepka je s prsti obeh rok po njih tipala, kakor bi fižol prebirala in je sproti čitala.

S pisanjem gre nekoliko bolj počasi. Slepka je najpred pripravila papir za pisanje. Vzela je iz škatlje črtalo — linir — in ga položila na papir, da bi ravno pisala. V škatlji so črke različnih alfabetov in vsa znamenja abecede. Vrhnji del črk je lesen, spodaj pa ima iglice. Slepka je črko za črko iz škatlje jemala in ž njimi v najlepšem redu zabadala papir. Ko je eden stavek zložila, vzela je črke proč in na papirju je bilo napisano tako, da se je vse lehko bralo. Z zabadenjem napravljene besede so nekoliko vzvišene, da jih slepci zamorejo s prsti potipavati. Da si je tako zlaganje črk trudljivo delo, vendar njim gre jako urno izpod rok.

Prosila sem slepko, naj mi v spomin nekaj na papir napiše. Takoj je sèstavila besede: „Žehnej Bože naši drahe vslasti!“ — Po slovenski: Blagoslovi Bog naši dragi domovini — Šlesko in Moravsko — in mi list izročila.

Slepke so namreč vrle domorodkinje, vnete za njih jezik in rod. Najraje prepevajo domorodne pesmi, vedno govoré in sanjarijo o svojej domovini in se — le prisiljene učé nemškega jezika. Ko me je učiteljica predstavila, zaklicalo je z enim glasom več devojk: „So pani milostiva naša?“ To je, če sem domorodkinja. In moj sinek, ki me je spremljal v zavod, moral jim je deklamovati slovensko pesem, da so sprevidele, kako je slovenski jezik njihovemu českemu podoben.

Vsak slepec dobi, ko zapusti zavod, svojo škatljo s pripravo za pisanje. Tudi mnogo knjig raznega sodržaja se jim izroča v dar in spomin.

Grinjena sem se od slepk poslovila in jim nehoté govorila pomilovalno-osrčevalne besede v slovó. A one so me zagotovile, da so, da-si slepe, popolnoma srečne, in da nikdar se jim želja ne vzbuja, da bi videle!

Srečne, brez da njih oko meri brezkončno daljavo milega podnebja! Srečne, brez da bi uživale osrečevalni čut, katerega nam vzbuja jasno nebo s svojim spremstvom: velikanski vtis bliščega solnca, skrivnostni svit blede lune, čarovni blesk migljajočih zvezd! Srečne, brez da bi na njih srca kedaj zasijal blagodejni žar iskrenega pogleda! Srečne, zadovoljne že zató, ker čutijo stvarjenje, ker dihajo čisti zrak, ker občutijo moč solnca, ker vohajo duh nežnih cvetic, ker se njih noga šeta po mehkej trati! Revice, jaz Vas pomilujem! pomilujem z največim sočutjem, če tudi iz Vaših ust imam zagotovilo, da za vse te pomankljivosti ste popolnoma neobčutljive.

Učiteljica vodi me zdaj v možki oddelek. Fanti imajo ravno isti dnevni red, kakor devojke. V šoli, kjer se popoldan početniki učé čitati, pisati in drugih predmetov, nisem hotela iti, da ne bi nadlegovala. Zanimalo me je pa tem bolj pregledati fantovsko delalnico. Ko pridemo do tja, morali smo skoz več sob. V enej teh sobah se je vadil slepi mladeneč na citre. Tu smo se ustavili in poslušali umetno pesem, katero je ravno igral. V bližnji sobi pa se je drug slepec vadil na orglje.

Moška delalnica obstoji iz treh velikih sob. V prvej sobi so majhni fantki, še početniki v rokodelstvu, med glasnim govoričenjem rezali slamo, jo v posamezne kupe vezali in pleli dolge, slamnate kite.

V drugej sobi so bolj odrastli fanti pod vodstvom stolarskega mojstra, ki je, kakor že rečeno, tudi slep, pleli raznovrstne stole iz slame in španskega trstja; slamnate pletenice za obrisanje nog; košarice različnih velikosti, barv in obrazev; vsakovrstno slamnato robo za igračo; mize za postavljanje cvetic tudi iz španskega trstja jako umetno izdelane in pozlačene, in enake reči. Kar me je tu najbolj iznenadilo, bilo je sèstavljenje barv. Obrazci so namreč sèstavljeni iz raznih barv: rudeče, zelene, rumene, rjavkaste, plave. Kako neki morejo barve razločevati?

V tretji sobi je bil kartačarski mojster s svojimi učenci. Tudi tukaj so slepci z mašinami žimo narezavali, jo vagali, da namreč vsaka kartača dobi določeno mero žime, in potem jo v snopiče vezali. Starejši fanti pa so pri mizah polnih orodja šivali vsakovrstne kartače, vseh velikosti in barv.

Ko sem ogledala fantovski oddelek, pelje me učiteljica v knjižnico. Knjižnica je precej velika soba, po mnogovrstnosti tvarin, ki se v njej nahajajo, pa bolj šoli podobna. Knjig ni mnogo; samo dve omari jih je. V enej so velike knjige in te so namenjene samo slepcem. V drugej pa so navadne knjige različnega sodržaja.

Zvečer od osme do desete ure imajo slepci določeni čas za čitanje. V obedni sobi, kjer slepci in slepke skupno jedó, vsaki dan po večerji jim oni učitelj ali učiteljica, ki nad njimi čuje, čita celo uro, in sicer dvakrat v tednu v nemškem in petkrat v tednu v češkem jeziku. Čita jim pa zabavne in podučne spise.

Poleg teh dveh omar za knjige ste še dve drugi omari. V enej teh namreč in sicer v zgornjem predalu, je videti vsakovrstno sadje, katero zemlja rodi v naturalnej velikosti iz voska umetno izdelano. Spodnji predél pa je napolnjen s samimi majhnimi steklenimi posodami, v katerih se nahajajo razne drobnosti n. pr. fižol, rajž, kava, sol, poper, sladčice, leča, kamenčki, školjke itd.

Druga omara pa ima zbirko mehov raznih živalij, zverin in tičov, ki kakor živi tam stojé. Najdrobnejše živalice pa, kakor n. pr. muhe, metuljčki, črviči itd. so iz porcelana napravljene.

Na veliki mizi je videti izdelanih podobic n. pr. cerkev, hiša, vozovi, tkalčevski stol, mizarski stol, razno orodje itd. Po stenah pa visijo zemljovidi z vzvišenimi črtami in imeni morja, gor in mest.

Slepci in slepke imajo namreč svoje določene ure, da se zbirajo v knjižnici in se tam s potipavanjem učé spoznavati dotične reči.

Poleg knjižnice, koj na desno je kapela. Kapela je priprosta, bolj veliki sobi podobna. Ličen altar, predstavljajoč Kristusa na križu umirajočega, orglje, tri klopi za učitelje in družino — slepci morajo pri Božji službi stati — pa dve krasni podobi vzeti iz Križevega pota, to je vse, kar je videti v kapeli. Znamenite v njej ste samo oni dve podobi in ona Kristusova, vse tri iz lesa umetno izrezane. To je namreč delo nekdanjega gojenca tega zavoda. Zato je tem bolj čudovito, da je slepec znal tako umetno pogoditi izraz obrazov in različne noše.

Prostor, ki je v prvem nadstropju odmerjen knjižnici in kapeli, v drugem nastropji zavzima dvorana. Dvorana ima lepo oglajen pod, osem oken in živo-barvno malarijo. Med to malarijo je čitati različne pregovore v nemškem in češkem jeziku. Okinčana je z velikimi slikami, postavljenimi v krasnih okvirih, predstavljajočimi imenitne osebe dežele in mesta Brna. V vogljih dvorane pa stoje kipi četvirih udov cesarske rodbine.

Razven manjših besed se tukaj vsako leto ena večja beseda napravlja z vstopnino petdesetih novcev. O takih prilikah je dvorana natlačena povabljenih gostov. Slepci pa se tedaj največ v godbi, petju in deklamaciji izkazujejo. Dohodki vstopnine, ki so pa vedno jako visoki, so potrebam zavoda namenjeni.

Spalnice slepcev so prostorne, zračne in dobrodejna čistota se tu zapazi. Postelje so iz železa, pa jako nizke. Pri vzglavji vsake postelje visita oterač in goba za umivanje. Poleg spalnic, takó pri fantih, kakor pri devojkah, je soba za umivanje in česanje. Ta pa je z največo ugodnostjo prirejena.

Slepci hodijo spat po zimi in po leti ob devetih, vstajajo pa ob polšestih. Pred večerjo in v jutru pred zajutrkom imajo skupno molitev v kapeli, kamor zahaja tudi učiteljstvo in družina.

Na orglje igrajo eden teden slepci in eden teden slepke. Sploh pa so vsi jako pobožni in radi molijo.

V zavodu imajo tudi kopeli z napeljano mrzlo in toplo vodo in s kapi. Slepci se enkrat na mesec kopljejo, in to prvega vsakega meseca devojke, petnajstega pa fantje.

Na sprehod hodijo trikrat v tednu, po sredah, sabotah in nedeljah. Vsi se držé dolge vrvi, na prvem konci pa gre čuvajka jih vodeč. Za njimi sledi učitelj ali učiteljica.

Hrano dobivajo jako zdravo in tečno. V jutro kavo, ob desetih kruh, o poldne da se do sitega najedó, trikrat v tednu imajo mesene jedi, za južino popoldan kruh s surovim maslom ali pa s sadjem in ob sedmih zvečer krepko večerjo.

Imajo tudi velik vrt, na kateri smejo slepci dvakrat na dan hoditi. Vrt je razdeljen v tri dele, za fante, za devojke in posebno zagrajen veliki kolobar, kjer se mali fantki in deklice med seboj igrajo.

Ko jih človek gleda, kako brez vse bojazni skačejo, se lovijo in igrajo, lastnim očem ne verjame, da ti veselo skakljajoči otroci ne vidijo.

Po stenah poslopja so povsod napravljena železna držala, da bi se slepci za nje prejemali, kadar okoli hodijo. Jaz sem imela priliko videti, ki je ob štirih popoldan pozvonil na južino, kako so vsi vreli iz delavnic, ter iz druzega nastropja drli po stopnjicah navzdol. Nobeden izmed njih se ni še dotaknil držala, tako da sem se silno bala, da bode vsak trenotek drug na druzega padel.

Oni tudi natanko vedó, kakšno je vreme: ali oblačno, megleno ali jasno.

Zeló se zanimivajo za vse, kar se po svetu godi; posebno za mestne novosti so vsi navdušeni.

In tako se tem revežem vsled primerne izobražbe, katero v zavodu dobivajo, poblažuje čuvstvo ter vzbuja veselje do življenja.

Namesto pa, da bi oni za vselej ostali nesrečni, ter sami s seboj nezadovoljni in drugim v nadlego, so le oni, ki s svojimi vednostmi in s svojimi deli pospešujejo blagostanje človeštva!