Zavetnik kuge sv. Rok v Dravljah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zavetnik kuge sv. Rok v Dravljah: Zgodovinska črtica.
A. S.
Izdano: Domoljub 20. avgust 1891 (4/16), 185—186 in 3. september 1891 (4/17), 197—198
Viri: dLib 16, dLib 17
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko je v minolih stoletjih počil glas po Evropi: »Kuga se bliža!« so ljudje strahú zatrepetali in obledeli, čuvši to besedo. Tedaj je rod človeški prav vedel, da je hudo na svetu. Dandanes komaj vémo, kaj se pravi — gorjé. Zgodovinopisci trdijo, da je kužna kôsa po Slovenskem pokosila več ljudij, nego svojedôbno turški meč. Pad ne stoji zastonj v litanijah prošnja: »Kuge, reši nas o Gospod!«

Na Kranjskem sicer ni tako kruto morila kuga, kakor drugod, na pr. na Slovenje Štirskem, o kateri je spisal dolgo zgodovino č. g. župnik M. Slekovec. A tudi za našo deželo bila je ta šiba božja večkrat sila občutljiva, kakor nam to dokazuje temeljito in zanimivo opisuje v članku »O človeški kugi na Kranjskem« v letošnjem »Izvestju muzejnega društva« za Kranjsko č. g. arhivar in kurat Ant. Koblar.

Ko se je bila čez 25 let prestanka zopet zanesla koga v ljubljansko škofijo l. 1624, zapovedal je — takó nam pripoveduje č. g. A. Koblar v napominanem članku — škof Tomaž Hren molitve in sprevode in opoldne pa jeden četrt ure zvonjenje po vseh cerkvah škofije naše in z vsemi zvonovi.

Leta 1714 je ljubljanski škof zapovedal zvonjenje zoper kugo prestaviti od devete ure na sedmo zjutraj. Še dandanes zvoni ob sedmih zjutraj z vélikim zvonom po mnogih cerkvah na Kranjskem.

Ko je v septembru leta 1715 še hudo divjala kuga po sosedni deželi, je za nje odvrnitev bila oznanjena v Ljubljani procesija, ki je šla iz stolnice v cerkev sv. Jožeta, patrona kranjske dežele, k bosonogim avguštincem. In naslednje leto so bile zahvalne službe božje, ker so bili Kranjci obvarovani kuge. Še l. 1738 je ukazala deželna vlada na Kranjskem, naj se opravljajo pobožnosti po odredbi Škota in gorenjskega naddijakona, da se odvrne kuga, in ljudje naj gredó k spovedi, da se operó velikih grehov.

Pritepla se je kuga v Evropo iz jutrovih dežel. Razsajala je ob raznih časih, zdaj bolj, zdaj manj srdito. Znano je iz zgodovine, kako je l. 430 pr. Kr. razdevala Sparto. Davila je gotovo tudi po deželi, ki se zdaj imenuje Kranjska, že prva stoletja po Kristusu. Valvazor nam jo tu prvič omenja l. 792. Vsled silnega deževja je strahovito narasla Sava. Nastopila je potem lakota in za njo je prišla, kakor navadno, kuga, ki je mnogo mladih in starih položila v grob. Trkala je tudi na vrata plemenitnikov s tako silo, da jih je le malo ostalo živih. Zopet je strašila Kranjce l. 883. Toliko jih je pomrlo za kugo, da so mnogokrat v en grob zagrebli po dva mrliča.

Če je verjeti Dolničarju, je Ljubljano l. 1006 kuga razdejala, ker pravi, da je pomrlo za njo 12.000 prebivalcev. Istina pa je, da je ob istem času hudo morila po Slovenskem.

L. 1195 so priletele na Kranjsko neštevilne trume kobilic. Pocepale so v vodo, ki je vrgla utonjene na suho. Začele so gniti, delale grozen smrad in zasejale kugo.

Splošni sovražnik človeškega rodú je l. 1230 posebno hudo streljal svoje brze pušice po vsi Kranjski in po Frijulskem. Mnogo ljudij je za kugo mrtvih popadalo na ulicah. Strašansko je zopet razsajala l. 1348 po vsi Evropi.

Za verne kmete pa je bilo tedaj najbolj žalostno, da so bili ločeni od farne cerkve, če se je kuga lotila vati. Take okužene soseske so dobile časih svoje dnine pastirje, ki so kontumacovani opravljali službo božjo pri njih podružnici. V lopi pred cerkvico se je postavil altar in verno ljudstvo je nekoliko oddaljeno bilo zbrano pod milim nebom k najsvetejši daritvi. Lehko se misli, kako da so ljudje v taki stiski klicali na pomoč Boga in svetnike in delali slovesne obljube. Za kužne patrone so si izbrali Marijo Devico, sv. Roka, ki je sam poskusil, kaj je kuga, sv. Boštjana, sv. Barbaro, sv. Rozalijo in druge. Po raznih krajih so postavljali tem svetnikom na čast altarje in nove cerkve. Omenimo naj le treh cerkva, ki so se postavile oi Kranjskem na čast sv. Roku, namreč v Dravljah pri Ljubljani, pri sv. Roku v fari šentvidski na Dolenjskem in na Tolstem Vrhu v fari šentjernejski. Hervard Wuseth, posestnik Gracarjevega Turna, je radodarno l. 1682 odstopil na omenjenem griča toliko svojega posestva, da je na njem sezidala srenja cerkvico na čast zavetnika kuge.

L. 1532 je kuga obiskala Tolminsko, in 10 let pozneje je pravični Bog — kakor pravi Valvazor— zopet spustil dvojno orožje svoje jeze nad Kranjsko: lakoto in kugo. Priletela je neizmerna jata kobilic, ki so pozobale vse, kar je bilo zelenega. Obrale so vso deželo. Spravile so se potem na kupe, začele gniti in smrdeti. Ker ni ničesar zraslo, so ljudje trpeli lakoto, in smrad kobilčji je napravil kugo, ki je davila še leta 1543. Na Goriškem so je bili že prosti in zato so dobro zavarovali mejo proti Kranjskem. Pričela je pa vnovič svojo košnjo leta 1553 v Kranji in jo nadaljevala, posebno po Krasu, leta 1554. Cepali so ljudje, kakor bilke pod kosó.

Priselila se je vnovič z Goriškega na Kranjsko leta 1563 in hudo morila po Ljubljani. Gosposke so pobegnile v Kamnik. Naslednje leto so jo pa imeli še v Šmariji in Št. Rupertu na Dolenjskem, a tudi Ljubljana je ni bila še prosta. Klatila se je sem ter tje in se oglasila leta 1576 v Radečah. A ni bila še ugnana. Razsajala je leta 1578 zopet po vsem Kranjskem in jih posebno mnogo spravila pod zemljo v Cirknici, ob Temenici, v Št. Rupertu, na Krškem, v Novem Mestu in Kočevju. Da naslednje leto (1579) Ljubljana še ni bila čista, kaže to, da so se gosposke zaradi kuge preselile v Kranj, kjer je bil deželni zbor meseca novembra istega leta. Tudi Škofjaloka ima svoje kužno leto, namreč 1582. Gledala je le štiri leta morilka mirno v deželo, na to pa planila leta 1586 v Ljubljano, kjer je na zimo delala svoje žalostno obiskovanje.

Lita 1646 je grozovito morila kuga po Kranjskem, zlasti pa v ljubljanski okolici, v Dravljah, dalje v šentvidski župniji, ni ga bilo skoro duhovnika, koji bi se bil upal pastirovat med kužnimi. V tej stiski in bedi oglasi se ljubljanski kanonik Marko Dolinar, ki je pozneje postal prošt, da hoče iti v Dravlje opravljat duhovno pastirstvo med kužnimi. Kapitelj, čegar je fara Šentvidska, z veseljem sprejme to ponudbo. Stanovat gre Dolinar s svojim pomožnim duhovnom Andrejem Žlebnikom, ki je po kugi postal župnik v Št. Vidu, v posebno hišico v Dravlje. Tretji mesec že zahteva morilka svoje žrtve. Dolinar sklene na čast sv. Roku sezidati v Dravljah cerkev. Kakor hitro sosedne srenje z Ljubljančani vred to obljubo potrdijo, kuga poneha. Valvazor pravi, da je po mnenju ljudij priprošnja sv. Roka morilki iztrgala iz roke meč in ga zdrobila.

Ko se Dolinar vrne iz Dravelj, začne pri Ljubljančanih nabirati mile darove za cerkev sv. Roka. Ljudstvo je bilo zelo radodarno. Kapitelj je podaril svoj travnik v Dravljah, kjer se je leta 1646 začela zidati nova cerkev. Na dan sv. Roka je šla potem vsako leto slovesna procesija iz Ljubljane v Dravlje. Vodil jo je stolni prošt. Zbrali so se v velikanski sprevod vsi cehi in bratovščine z zastavami in vojaki in gospôda in na tisoče ljudstva. Vzdignili so se iz stolnice svetega Nikolaja in se v sprevodu tja vrnili.

Ker je pa l. 1682 kuga še hudo razsajala po Štirskem in po vsi savinjski dolini, bila je v dan svetega Roka procesija prepovedana v Dravlje. Zato jo je pa bratovščina »Odrešenika Sveta« napravila po Ljubljani. Pred špitalskimi vrati so počastili podobo sv. Roka. Dopoldne je bila v stolnici sv. maša in nemška pridiga, popoldne pa slovenska. Tembolj slovesna je bila pa procesija v Dravlje 4. julija leta 1683 v zahvalo, da je kuga Kranjski prizanesla, ko je tri leta krog in krog davila. Vodil je sprevod prošt Buccelleni. Pod cesarjem Jožefom II. je bil ta sprevod odpravljen. Mnogo ljudij pa še dandanes privre od vseh stranij o godu sv. Roka v Dravlje. Da bi pač vsi vedeli — zakaj! Letošnja skupna procesija vseh ljubljanskih fara odšla je iz stolnice v Dravlje ponedeljek 17. avgusta ob 4. uri zjutraj.

Po zgrajenju draveljske cerkve je kuga tako rekoč slovo vzela od Kranjske. Strašila je še skoraj sto let po raznih krajih, a naša dežela je tembolj goreče molila in gosto stražo postavljala na mejah. Leta 1726 je v Carigradu in okolici za kugo pomrlo okrog 200.000 ljudij. Bližala se je zopet našim krajem. Leta 1728 so jo imeli v Filipoplju, leta 1731 v Dalmaciji in Bosni. Umrlo jih je v

Travniku 3500, v Jajcu 3000, v Sarajevem 5400, v Mostaru 8500. Prišla je celo med turško vojsko, ki je ležala jedno uro od avstrijske meje. Ker je naslednje leto še morila po vsem turškem cesarstvu, ni pustila naša straža žive duše čez mejo, če je bilo količkaj sumljivega.

Zadnjikrat so se Kranjci tresli pred kugo leta 1738, ko je ljud morila okoli Oseka po Slavoniji. Sredi minolega stoletja se je pa človeška kuga vselej poslovila od naših krajev ter umaknila — koleri, koja je pred šestimi leti rojila i po Ljubljani. V zadnjem času se je zeló nevarno pojavila ob Rudečem morju, kjer umre na dan na stotine ljudij.