Zavetje v pečevju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Zavetje v pečevju
Janez Gregorin
Objavljeno pod psevdonimom Igor Zagrenjen.
Izdano: Slovenski dom, 1941–1942
Viri: dLib 198, 199, 200, 201, 202, 203, 204, 205, 206, 207, 208, 209, 211, 213, 214, 215, 216, 217, 218, 220, 221, 222, 223, 224, 225, 226, 227, 228, 229, 230, 231, 233 235, 236, 237, 238, 239, 240, 241, 242, 243, 244, 245, 246, 247, 248, 249, 250, 251, 252, 253, 254, 255, 256, 257, 258, 259, 260, 261, 263, 264, 265, 266, 267, 268, 269, 270, 272, 273, 274, 275, 276, 277, 278, 279, 280, 281, 282, 283, 284, 285, 286, 287, 288, 289, 290, 291, 292, 293, 294, 295, 296, 297, 289, 299, 300, 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bilo jo leta 1810, nekako prav ob temle času, morda teden ali dva prej. Kadar je šel nekaj dni dež, se je v gorah že čutila jesen. Otožnega občutja že niso več mogli za kaj dlje pregnati žareči jasni dnevi, ki so se še tu pa tam odpirali za mrzlimi, v mokre megle zavitimi in v odurne, deževne pajčevine zapredenimi.

Bahati in okrutni samosilnik Napoleon ter francoska vojska sta v tisti dobi vihtela bič objestnosti in zlobe nad ponižanimi deželami.

Lombardi, Tirolci in druga pogumna ljudstva so z nejevoljo prenašali nasilje, potuhnjeno, pa vendar že razločno mrmranje — daljna napoved tistih dni, v katerih je tega samozvanca dokončno potolkla nemška vojska pri Leipzigu — je naraščalo med množicami. Dvigali so glave in se postavljali po robu tisti, ki jim je bila ljubezen do svobode z ognjenimi črkami zapisana v srce.

Marsikatero slavno ime se je tedaj prvič, pa za večne čase zasvetilo na še nepopisanih straneh italijanske in nemške zgodovine.

Nemir mladih, življenja voljnih in sposobnih ljudstev je dramil Evropo iz suženjstva.

Toda sovražnik teh ljudstev je bil še močan, daleč, široko in boleče je še lahko udarila pest njegove krivičnosti. Še je krojila postavo po ravninah in francoski vojaki so še po najsamotnejših in naj višjih gorskih vaseh ter po najbolj odročnih in gostih gozdovih lovili fante ter može, da bi jih vtaknili v vojaško suknjo.

V tem času velikih dogodkov tam zunaj je skrita, tiha dolina Matjaževec, in žnjo vasi Globoko, Senožet, Goljava ter Mrzli dol, doživela zgodbo, kakor jo je od tistih mal stari rod sporočal mlajšemu in ta naprej — do današnjih dni.

*

Stari Vresk v Senožeti ne bi bil še izpregel in zaupal grunta sinu. Toda noge so mu jele otekati vsako leto zadnji čas, nazadnje so se mu odprle in nobena zel jih ni mogla več zapreti. Pozimi je še nekako šlo, toda kakor hitro je postalo malo gorkeje, so se tegobe začele znova. Dolgo se je ruval sam s seboj, ko je prekladal betežno nogo po klopi pred hišo: ali bi dal Tonetu čez ali ne bi. Prida iz sina ne bo, kakor kaže. Le po kom se je bil neki vrgel. Po rajni prav gotovo ne, po njem pa še manj. Na domu nima obstanka, kar naprej ga srbi, da bi kam šel, pa čeprav sredi najhujšega dela. Človek bi dejal, da se bo unesel, če bi bil tak takrat, ko se je vedelo, da se boš pozimi že kako prebil, čeprav se poleti nisi pretegnil — kaj pa ob takih Antikristovih časih, ko neteka ni moč potešiti in ko nobena reč ne zaleže kakor bi se spodobilo. Fant je žagan čez grčo — ni mu pomagati. Prelahke glave je — bogve, bogve, kaj bo iz grunta, če ga bo on imel v skrbi. Prav bi ne bilo, če bi se zavrgel in ga zapravil, ko ga je njegov rajni oče — Bog mu daj večni mir in pokoj — s tako skrbjo opravljal in natančno gledal, da je bilo pri hiši dovolj tega, kar se je doma pridelalo. In tudi on, Vresk, stari Vresk, čigar beseda je zalegla, da se beračija ni imela kaj vanjo vtikati — Bog ne prizanesi, da bi bil reveža kdaj odgnal od praga ali dninarjem slabo plačal — tudi on se je vse življenje vbadal, da sta bili zemlja in hiša oskrbljeni kakor je prav. Škoda bi bila in tako grdo, da še na onem svetu ne bi imel miru, če bi vse to s trudom pridobljeno brez koristi propadlo.

Sin pa, saj mu ni reči, lepo je vzrasel kakor smreka, bister je, da mu ga v fari ni para — samo nekaj ga kazi — obstanka nima. Kar naprej bi se potikal po hribih, stikal za divjačino ali pa lezel kje po kakšnih pečinah, da se je v nedeljo lahko postavil pri fari v Globokem s takimi pečnicami pred Goljavani, Senožečam in Mrzlodolci, da jih kdo drugi še videl ni. Cigani so bili tisti dan v vasi, ko je prišel na svet, nemara, da se ga je bil prijel urok, zakaj popoldne je tudi k Vreskovim našla ciganka, čeprav so bili precej vkraj in vbreg — in je prestrašila ranjko. Najbrž da bo tako. Po drugi strani pa je Vresk le razmišljal, da se bo iz Toneta nemara kdaj napravil dober gospodar, saj je bil fant za nekatere reči od sile pripraven in skrben — kadar ga je kdaj kaj delj časa obdržalo doma. Še njemu je včasih kaj svetoval, kar se je pokazalo za pravo, čeprav je takrat, ko je delal po nasvetu, majal z glavo. Tako kakor Tone, si je dejal Vresk, ko je dan za dnem premišljeval, odkar ga bolezen kar zdržema ni nehala več pestiti, z živino ni znal ravnati niti njegov oče, niti ded. Nasvetoval je, naj v Brdih posekajo rob, porujejo štorovje, pa bodo imeli svet, da ga bodo lahko veseli. Kaj se je napravilo iz tega? Bolj ustrežljive zemlje nima cela Vreskovina. Vihra ga bo že minula, ko pridejo leta za to. Saj je pa, če dobro premisli, tudi njega, ko je bil Tonetovih let, kar naprej srbelo po podplatih, da ni imel obstanka, če se je kje ustavil, pa bodi pri delu ali pri veselju. Nazadnje je nemara še on kriv, da je sin tak. In če se je sin vrgel po njem, potem je pa skoraj pribito, da se bo uresnil, ko pride čas in da bo poslej gospodaril nemara še boljše kakor je bil on sam. Zakaj potlej vse oklevanje in tehtanje? Nekomu mora itak izročiti posest, tujemu je ne bo, mar jo bo sinu, ki je bister in ki se bo prav gotovo z vso silo zavzel, da ne bi bilo zanemarjeno tisto, kar je bilo njemu zaupano in kar je postalo njegovo — Vreskovina?

Dostikrat je stari Vresk preromal v duhu isto pot. Začel je s sinom, ki je lahkomiseln, ki ga ne strpi kaj dolgo doma, končal pa je s Tonetom, ki mu je edini od štirih otrok ostal živ, s Tonetom, ki resda nima obstanka, ki pa je zato bister, ročen in uren, s Tonetom, ki je njemu podoben, prav za prav skoraj izrezan po njem in ki bo Vreskovino prav gotovo držal v časti in lasti, kakor jo je on sam in pred njim oče.

Leto je šlo za letom, Vresk se je počuteval boljše, pa spet slabše, dosti, krat se je vmes razjezil na sina, dostikrat si ga spet izgovarjal. Kar ni se mogel odločiti, da bi tisto, kar je večidel potuhtal za pravo v svojih mislih, ko je imel čas za take reči, enkrat za vselej podkrepil tudi z dejanjem.

Bolezen ga je pritiskala zmerom hujše. Skoraj da že ni mogel biti kos niti več družini, ki se ga je bila prej bala kakor živega ognja. Zazdelo se mu je, da se ga tudi sin nekam izogiblje — kakor bi bil čutil, da se on, njegov oče, lovi, ali bi mu prepustil Vreskovino, ali pa bi še sam s šibkimi rokami držal vajeti, dokler ga ne bo pokrila prst. Še kljubovati mu je nehal Tone. Govorila sta le tisto, kar je bilo neobhodno pri roki. Če pa je začel pokašljevati in se pripravljati, da bi se razgovoril kaj bolj v živo, je sin začel mencati in je že iztaknil kak izgovor, da je lahko sel preč.

Neki dan pa je le padla beseda.

Vresk je zjutraj v petelinjem svitu obležal, potem, ko se je zaman trudil, da bi sam prišel v kuhinjo. Peklensko ga je skelela noga. Od klopi je še pretrpel do praga, tam pa ni nič pomagalo, da je stiskal čeljusti. Pot mu je lil s čela, hropel je in noga se mu je zazdela kakor bi ne bila njegova.

Tone ga je slišal in mu pomagal nazaj na klop. Vresk je dolgo lovil sapo, potem pa dejal:

»Tone! Jaz sem izpregel, zdaj pa ti glej, da se Vreskovini ne bo slabo godilo! Prelahke glave si, jaz sem bil v tvojih letih modrejši! Nehaj laziti po bregeh! Skala ne da kruha in ne preredi, dom pa! Sèm glej!«

Tone je stisnil pomoljeno, velo, udelano, zgrbančeno desnico in od tega dne je bil on gospodar na Vreskovini.

*

Stari Vresk je nekaj časa kazal voljo, da bi sinu sam izbral družico, ki mu bo rodila otroke in skrbela, da bo na Vreskovini spet tak red kakor je bil ves čas, dokler je bila njegova rajnka žena. Kar sapo mu je zaprlo, ko mu je Tone povedal, da ne misli nič prebirati, ker je že sam izbral, ne da bi vprašal koga drugega. Petračeva Liza! Da bi te! Le zakaj ga je moral Bog tako udariti z boleznijo! Nič prave jeze m moči ni več v njem. Če bi mu bil to dejal takrat, ko je še čvrsto stal na obeh nogah, — take bi napovedal temu Tonetu, da bi ga precej minula svojegaglavost in zaljubljenost. Tako pa, on itak ne bo dolgo več, ko nič ne kaže, da bi še kdaj lahko zdrav hodil po Vreskovini — naj ima, kar si je bil izbral. On bo že potrpel, čeprav se bodo sosedje dregali s komolci, češ, tak grunt, pa se ženi pri gostačih. Sin pa naj gleda poslej sam, kako bo z njo izhajal. Sicer pa Liza ni v jezikih, kdor jo le kje omeni, pravi, da je pridna in skrbna, pa poštena tudi.

Marsikakšno noč je prebedel, ko se je ubadal s to za Vreskovino novo rečjo. Trapil se je, kako da le more biti tako šibak in popustljiv do sina. Kar tole sem si izbral, pa nobenega drugega ne bom vpraševal, če je prav ali ne, si upa reči.

Gostačeva pride na Vreskovino! Rajna pa s take bogatije doma!

Nazadnje pa se je toliko sprijaznil z mislijo, da je še sam silil sina, naj gre čimprej na oklice. Tako se njemu vsaj ne bo treba noč in dan preganjati in razmišljati, če se bo sinova izbira obnesla ali ne.

Ko sta bila Tone in Liza prvič oklicana, je zašušljalo po cerkvi. »Lejte si no, tako na tihem so opravili, da še Šetrajeva Jera ni nič zvedela, ko ima tak nos, da še hrib z njim narobe obrne, če kaže, da je pod njim kaj takega, da se drugim ne sanja!« so pravili po maši.

Stari Vresk je šel ob palici, oprt na sina iz cerkve, kakor bi mu bil Bog napravil oči take, da lahko gleda samo naravnost predse. Ne na levo, ne na desno se ni ozrl. Šel je kakor bi bil sam, čeprav je ob njem šumelo kakor v čebelnjaku. Gruntarjem ni bilo všeč, da se beračija pari z bogatijo, reveži pa so bili veseli. Marsikdo je že naskrivaj računal, koliko bo lahko izmolzel na Vreskovini, če ga bo kaj posebno hudo udarilo, da bo lahko šel prosit Liza, Petračeva Liza, ta, o ta je pa že usmiljenega srca! Veliko jih ji je privoščilo srečo. Vrstnice pa so jo kajpada gledale postrani, češ, kaj neki je Tone našel na njej takega, da si jo je obesil.

O, seveda! Liza zna, Petračeva Liza! Drobno zna hoditi, svetohlinsko zavijati oči, tiho govoriti, urno se sukati doma in na polju, če jo kdo gleda. Pa tudi doma pospravi, kadar kaže, da bo kdo prišel naokrog. Kaj čudnega potlej, če je speljala Toneta. No, ta bo še zdihoval, ko bo videl, kakšno obledo si je nakopal na vrat! To mu bo še žal, da se je dal preslepiti!

Tako so govorile njene vrstnice. Sama pri sebi pa si je vsaka rekla: »Ti presneti Tone, zakaj nisi rajši mene? Kaj pa sem jaz slabša ali grša od Lize? Pa tako prijazno sva se spogledovala!«

Gospodarji in gospodinje pa so bolj tehtali Toneta. Ko so rekli svoje o Lizi, so se menili naprej bolj o ženinu, ki bo gospodaril Vreskovini.

Ženske so se zanj potegovale, gospodarji pa so hoteli vedeti, da je preburjast, prelahke glave, kar zares nič ne podoben staremu Vresku.

»Če ga piči, ga tudi z verigo ne bo Liza obdržala doma! Tako gospodarstvo, kjer je moški samo naspol pri hiši, drugače pa se potika v hribu in lazi za živaljo — ne, iz tega zakona ne bo prida! Tisti gams ali srna, ki ju pritrese, ko ga ves teden ni doma — grunta ne bo reševal! Saj, kadar se stogoti res dela za dva ali pa tudi za tri — samo malokrat ga prešine taka volja. Kmet pa se mora držati hiše, drugače ni nič. Potem pa, sam Bog ve, če bo z njo shajal! Tako je ihtav, svojeglav in nagle jeze — kar nič ni podobno, da se ne bi kregala, pa že kar kmalu! Še čudno, da ju je stari pustil skupaj! Seveda, to je, noga, noga! O, ko bi bil zdrav, s palico bi sina poučil, kaj je prav in kako je treba poslušati očetovo voljo. Zdaj je pa zadnja leta Tone kar divje rastel — in rajna Vreskulja, Bog ji daj vse dobro na onem svetu, mu je dajala še potuho. No, kakor bo, pa bo! Kakor sta si postlala, naj pa ležita. Saj se tako nikomur drugemu ne bo otepalo kakor njima samima!«

Tako so govorili po vasi, kadar so imeli čas za obiranje, zvečer po večerji in delu in pa v nedeljo popoldne.

Tone in Liza pa sta bila pri fari oklicana drugič in tretjič. Poroka je bila kakor se spodobi sinu skorajda res najbogatejšega gruntarja v fari. Cerkev tako lepo ozaljšana, toliko sveč in vencev kakor tudi najstarejši farani niso pomnili.

In potlej še ženitnina!

Tri dni so se veselili. Godci so igrali, da so jim omahovale roke. Vina je bilo toliko, da bi se povabljeni lahko umivali v njem! Pa jedače! Leta in leta so še pravili potlej, kadar so hoteli povedati, kako imenitno je bilo kje, da jo bilo tako kakor na ohceti pri Vreskovih.

Gostje niso imeli drugega ljubega dela pod soncem tri dni in tri noči kakor jesti in piti. Kdor je omagal, se je naslonil za uro ali dve in naspal, da drugi še zapazili niso, kdaj ga je zmanjkalo. Potem pa je spet začel skraja. Ponoči so nekateri pili in jedli kar naprej, daleč je odmevalo vriskanje po spečih stenah, drugi pa so za nekaj uric zamežali kje v senu ali v hiši, ali pa so se razprostrli kar tam zunaj pod jablanami, dokler jih ni segnal mraz, da so se šli spet segret.

»Hvala Bogu, da je vse srečno v kraju!« je dejal stari Vresk, ko je odšel tudi zadnji gost. »Še en dan, pa bi oglušel!«

In na Vreskovini se je spet začelo vsakdanje življenje — pa vendarle malo drugače, z novo gospodinjo.

Stari jo je molče gledal pri delu, grbančil čelo in se delal, ko da mu ona še na mar ni, ampak da ima kup drugih skrbi. Rekel pa ni nič.

Liza je delala pridno kakor je bila vajena od mladih nog. Še bolj se je gnala kakor doma, tako da ji je Vresk enkrat — prav gotovo, da je že minil mesec od poroke — rekel, naj vendar tudi najde čas za počitek.

To pa je dejal s takim glasom, da je Lizi šinila kri v glavo in od hvaležnega veselja burno udarilo srce.

Vresk je nosil okrog hiše in po poljih resen obraz, na tihem pa se je smejal sam pri sebi, molil fige sosedom in samemu sebi, češ, toliko si hotel prebirati, toliko si imel proti njej žalega in nejevernega, no, pa zdaj poglej! Kje pa še najdeš kakšno bolj ubogljivo, bolj ustrežljivo, pripravno, skrbno in bogaboječo? Ti presneti Tone, dobro si izbral! Kakor nalašč bo za Vreskovino, ko se še malo bolj privadi ukazovati družini. Pa kako je lepo sramežljiva in tiha! Presnete babje čenče, ki so jo hoteli orisati, da se le dela táko! To je še dobro, da človek ne da na ženske marnje! Le škoda, da rajnke ni več! Ta bi je bila vesela! Kako bi zdaj lepo sedela skupaj in se veselila, da so se mladi tako s pridom zavzeli za tisto, kar sta onadva spravila skupaj! Tudi Toneta skoraj ni več moč spoznati! Nikoli se še ni tako držal doma in se tako gnal pri delu.

Pa kako skrbno se mlada briga za njegovo bolezen! Kar dobro mu dé, ko ga previje. Boste videli, da se mu bo noga še zacelila!

Poletje je šlo mimo in jesen v delu. Dan je bil dnevu podoben v zadovoljnem trudu in krotkem veselju.

Pozimi je Liza zanosila.

*

Zima je bila mrzla, jasna.

Začel jo je suh mraz po neznanskih nalivih, ki se kar niso hoteli ustaviti, ko je bilo treba po bregu prestaviti stezo za silo ne enkrat ali dvakrat, ker je v prejšnji zdrčavalo, da ni bilo hoditi več čeznjo, — ampak po petkrat in še večkrat. Blato je skrepenelo, ko se je vleglo nad gore čez in čez enakomerno sivo in pusto nebo. Veter je nehal in luže so se pokrile s škralupom. »Hrest, hrest« je delalo, kadar se je kdo z višave odpravil v vas ali k fari. Iz hleva se je z dimom valila gorkota, duh po gnoju je mečil mrzlo suhoto, ki je rezala v nosnice ter ušesa in tiščala v glavo. Ob živi vodi se je tu pa tam pri robeh nabral skrehani led, ki je bil videti kakor razpokane ustnice. Olesenelo steblovje je tičalo v bleščečih, ledenih škorenjcih. Kadar je po bridko mrzli noči posvetilo sonce, bila sta hrib in dol bela od ivja. In pod plavim nebom so se v sivih golih stenah lesketali pomrzli curki, da je jemalo vid.

Tu pa tam je spet odjenjalo, kakšno popoldne je bilo še čisto gorko, tako da je Liza staremu Vresku pomagala ven pred hišo, da se je v zavetju grel na soncu kakšno urico, vpraševal to in ono, malo pogodel, spet utihnil, premišljeval, zakinkal za kratek čas in nato s svojimi sivimi, še zmerom bistrimi očmi stregel vršace, okrog katerih so se prevlékovali beli, pohlevni in premraženi oblaki. Kadar pa mu je začela nagajati senca starega golega oreha, ki nikdar ni nič rodil, pa jo je že prineslo iz hiše ali pa izza kakšnega ogla, da ga je spet pravi čas spravila nazaj v izbo. Če se je kdaj, kadar ga je zunaj od gorkote premagal spanec, opackal s čikovo slino, ga je lepo očedila brez žale besede.

Njej ni rekel nič, če pa ga je kdaj prišel obiskat kak sosed, so ga bila polna usta hvale, če je ni bilo zraven.

Po tem, kako je pogledal, rekel kdaj sam od sebe kakšno reč, o kateri se ni govorilo, in se vedel, ko se je videlo, da pri hiši ne bo manjkalo ne platna, ne luči, da se prešiči lepo rede, da je živina oskrbljena kakor treba, da je drvá in šibja dovolj, da bo Vreskovina brez skrbi preživela zimo, tudi če se potegne tja v mali traven — po vsem tem pa je Liza dobro čutila, da pomalem prirašča staremu na srce. Neznansko je bila vesela, ne samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi Toneta in tistega, ki ga bo stari Vresk že kmalu lahko ujčkal in pestoval.

»Oh, Tone, Tone,« je včasih vzdihnila, ko je ležala pri možu in ga božala po kosmatem licu ter voljnih očeh s svojo udelano, hrapavo, nežnosti prav malo vajeno roko, »nikoli si ne bi mislila, da bo na svetu tako lepo!«

Stisnila se je k možu, naslonila svoje čelo k njegovemu, potegnila roko izpod odeje in ga ž njo objela okrog vratu. Tone pa jo je božal po laseh s svojo trdo, veliko šapo, poljubljal na čelo, usta, oči; dosti okornih, pa lepih besed, saj jih je narekovalo srce, sta si povedala vsak večer, potem pa sta drug ob drugem zaupljivo zaspala.

Na izbi pa je v temi marsikakšno uro pregledal stari Vresk; nogo mu je grel vroč kamen, ki mu ga je Liza zavila v stare cunje. Tako je bilo prijetno, da ga je kar obšlo nekaj otroškega, kakor da bi šlo za kakšne strahove ali kaj. Rjuho si je potegnil čez glavo, se spustil z zglavja dol po postelji bolj proti vznožju, vse mu je šlo na smeh in fletno. »No, zdaj pa le pridi, ti božja dekla, kar spusti jo, Gospod Bog, če je taka tvoja volja! Moja dva otroka bosta prav taka delavca, naravnost po Tvoji volji kakor si nam ukazal, da moramo moliti in garati! Še na mar mi zdaj ne pride, da bi kdaj Vreskovina prišla v nič. Bogaboječa sta in pridna in Liza ve, kakšno ravnanje je prav za starega človeka! Ti, Bog nebeški, ki si imel rad mene in mojo rajnko, naredi, da tudi tema mojima doema ne bo nič hudega! Varuj nas vsega hudega in prizanesi, če bi tudi kdo od nas malo skočil vstran, saj veš, kakšni smo, slabotni pred skušnjavo, čeprav s srcem ne mislimo nič hudega!«

Tako se je v temi kakor otrok prosto in brez sramovanja, češ, tako govorjenje se za toliko starega človeka že ne spodobi — pogovarjal s tistim, ki ravna človeška pota, nalaga skrbi in trpljenje in deli veselje. Marsikdaj se je v duhu obrnil tudi h ranjki kakor bi bila živa zraven njega. Nekomu je moral stresti in razkazati svojo zadovoljnost in srečo. Nazadnje pa ga je zmanjkalo v spanju brez sanj.

Nekaj dni, res je bila že prav pozna jesen, je bilo čisto tihih. Nobena reč se ni zganila. Tako je bilo kakor bi se bil še čas ustavil.

Potem pa je neko dopoldne zaškrobotalo po suhem listju, kjer ga je še kaj bilo po drevju in grmovju. Zaprasketalo je po zamrzlih tleh, drobna zrnca so odskakovala. Kmalu je bila zemlja za prst na debelo pokrita z babjim pšenom. Oblaki, ki so to reč kar na lepem pritresli, so bili kmalu mimo. Ponoči pa so okrog hiše začrnele prve sledi divjačine, ki je iz goščav prišla stikat za jedjo k ljudem.

Še je potem kakšen dan posijalo sonce, toda bilo je že čisto brez moči in takrat je vselej tudi neusmiljeno brilo. Videlo se je, kako je po vrhéh premetaval visoki vihar vrtince novega, komaj pred dnem zapadlega snega.

Neki dan pa se je pred večerom nenadoma stemnilo. V gorah je šumelo, v hiši so že pred nočjo prižgali luč.

Mrliški prt je drugo jutro posvetil z negotovim svitom v izbo. Čez noč je zapadel debel sneg.

Do jarka so napravili gaz, do hleva, skednja in svinjakov. Sproti je bilo treba čediti. Kar ves teden skupaj je metlo, kazalo je, da se ne misli unesti. Vreskovina je bila odrezana od ljudi spodaj. Peči so se držali in kuhinje. Dneva ni bilo kaj. Komaj se je dobro posvetilo, je bil že čas za južino. Ni bilo dolgo, ko jo bilo že spet treba opraviti živino in kmalu je luč napovedala noč. Zunaj pa se je brez konca in kraja vsipal sneg, drevje se je šibilo, gamsi in srne so pritisnili skoraj do praga.

Ko pa je nazadnje le nehalo, se je nebo oddahnilo. Sonce se je zasmejalo v beli svet, ki je komaj da še gledal izpod debele, mrzle odeje. Do oči je bila zametena hiša. Nad bleščečimi gorami se je razpenjalo nebo, ki je bilo plavo in brezskrbno kakor prve spomladanske dni.

Potem pa je pritisnil suh mraz.

Tone je sprtil gaz do Senožeti; odtam je bilo že preorano do Globokega. Ta ali oni je le kaj rabil, pa se je napotil k sosedu za pósodo. Pa tudi drugače so si hodili po vasi. Zimo je lažje pretrajati, če se ljudje kdaj vidijo z ljudmi, ko je čas, da ni takega dela, ves dan v izbi in tistih nekaj korakov zaradi živine pa nazadnje tudi človeku presde. Kar z drugo glavo se vrača, spehan od hoje in boljše volje, ko se je porazgovoril s sosedi.

Liza je zašila to in ono, kadar je le utegnila vzeti kaj časa, stari jo je kdaj pa kdaj pogledal odstrani s svete knjige z veliki črkami, kjer je bral počasi, črko za črko, besedo za besedo. Sedem let je bil cesarski vojak — res, kje je že to — pa se je tam toliko priučil, da je razumel zgodbe svetega pisma, ker so se mu odprle. Pa še v gosposkem jeziku — nemški neki — so bile pisane — tri fare naokrog ga prav gotovo ni bilo staremu Vresku za to reč podobnega. Prav nič čudnega torej, da je njegova beseda imela veljavo kakor res malokogar.

Pogledal je iznad knjige in jo vprašal, če bodo tisto plenice. Zraven pa je iznad očal, ki so bile nemara precej starejše kakor on — tudi to je prinesel iz vojské — pomežiknil tako prekanjeno hudomušno, da je Lizo oblila rdečica.

»Le kakšni ste!« je potožila včasih, pa brez jeze, še všeč ji je bilo, da jo je tako štrcnil, saj ni iz hudega, to je dobro čutila. Drugič pa kar nič ni spravila iz sebe, le glavo je malo bolj pobesila nad šivanje.

Tone je tačas napravil nov škaf ali vedrico, nasajal orodje, popravljal obutev za vso družino, nasekal drv, še krompir je šel odbirat, kadar ni imel kakšnega drugega dela pri roki. Peter, stari hlapec, hudo so ga že upognila leta, saj ni bil več kakor dve leti mlajši od Vreska, je zmerom bolj lezel v dve gube. Kaj vse napravijo leta! Kako je bil ta človek včasih ročen in uren! Zdaj pa se komaj še preteguje. To poletje še, nemara še drugo, s trudom in muko, potem pa skorajda res že ne bo za drugega več kakor za zapeček, delat druščino staremu gospodarju, s katerim sta toliko enega znoja prelila v njive na Vreskovini. Potlej pa Burga, ta drobna, brezzoba, zgubana ženičica! »Za pet Kriščevih ran!« si jo ves ljubi dan slišal piskati po dvorišču, na svislih, v kleti, na njivi, pa spet na dvorišču. Kakor vrtavka se je sukala, opravila pa toliko, da je še rajnka nikoli ni pogledala s hudimi očmi, čeprav pri poslih z grajo res ni, da bi človek rekel, stiskala.

Revše je bila ta drobna, stara Burga. Dobrega ji življenje ni privoščilo. Za njeno mater so pravili, da ni bila čisto pri zdravi pameti. Tiho dekle je bilo to, živi duši ni nikoli bila v stanu kaj slabega napraviti. Še potlej, ko je že odrasla, so jo včasih videli, da je sedela kje na samem v kakšnem grmovju, se pogovarjala z metulji, mravljinci, rožami in tiči, pa tudi z živino. O kaj, še z lopato in motiko — kakor s človekom! Zanjo je bilo vse kakor živo. Rasla je in rasla, pa seveda, fantini, ki so bili bolj na skopem, malopridni kakor so, so tudi začeli pogledavati za njo in jo dražiti. Sprva jih ni vzela za mar, nazadnje pa, ženska je le ženska, opazili so, da ji je to všeč. Šemariti se je začela, kadar so le bile kakšne hlače v bližini, ji je že šlo na smeh, tako se je vedla in nosila, da je prišla kmalu v zobe, čeprav ji nihče ne bi bil mogel reči, da je napravila kaj pregrešnega, razen s postavljanjem, no, pa to ni nič, saj so itak vsi vedeli, da ni čisto pri pravi.

Kako je to bilo in kdo jo je zmešal, nobeden ne ve. Pravijo, da neki pastir, neki Tine, z one plati, z Brezja, ta je bil poleti enkrat zašel sem čez na Dolško planino. Revica ni obstala pri porodu, še najbolj sreča zanjo — Burga pa je bila njen otrok. Že od majhnih nog je morala jesti tuji kruh. Le kaj je ta ženska hudega pretrpela! Pravijo, da je bila v otroških letih, rajni Morozar jo je vzel k sebi, ker ni imel otrok — Bog mu daj večni mir, trd mož je bil — večkrat tepena kot sita. Trdega dela se je navadila že v zgodnji mladosti. Kar zmerom enako je bilo zanjo življenje. Edino veselje je imela ob nedeljah, ko je šla na faro k maši, pa nazaj. Drugače pa dela, delaj ves ljubi dan, od jutra do večera, da zvečer omahneš z razbitim životom na ležišče v top spanec, ki ga spet zmoti prvi petelinji krik. In že se začne nov, garanja poln dan, enak prejšnjemu in tistemu pred seboj v vrsti s krajem tara, kjer se za zmerom zapro oči in sklenejo roke k večnemu prazniku. Sama je ostala, kdo bi le oženil siroto. Neki hlapec pri Morozarju jo je menda rad videl in tudi njej je bil nemara všeč. Šušljalo se je nekaj, da se bosta vzela, pa je spet potihnilo. Trd mož je bil Morozar, kar je on rekel, obveljalo. Nazadnje so že tako zapredli, da ni bilo nič. Morozarica — Bog ji daj večni lon in nebeški tron, pri stare dobrega ni užila, resda ne — je včasi kadar je pogovor nanesel na to reč, vedela povedati, da je Burga tiste čase v noči prejokala in da tudi pri delu ni nikamor mogla. Seveda čas, ta že vse preraste. Če je še tako globoko vsekana rana, ta jo zaceli, naj bo huda kakorkoli. In tudi pri Burgi je bilo tako. Na nič dobrega ne vajena, tolikokrat preskušena, je bila za marsikoga mlajših, kadar ga je kaj tesnilo, kakor hladilna zel žgoči bolečini. Vse je razumela, tako lepo je znala potolažiti in pogovoriti. Pri tej stari ženičici Bog ni bil samo ustih, sedel je na zlatem prestolu v velem srcu, ki je bilo čisto in veselo kskor izbica s starinskimi rečmi v spomladanskem jutru, ko po njej plešejo sončni tolarji in vanjo prihajajo dišeče sape z ogradov in tokav.

Zdaj je bila že stara, stara, Čisto bele lase je imela. Če je bilo njenega drobno zgubanega obraza kaj več kakor za dlan, težko da res. Pa njene drobne, kak grčava palica zgrbljene, skoraj izsuše roke! Sama drobna kost jih je bila in koža. In je le brkljala po hiši pa zunaj od zore do mraka. Zmerom je kje iztaknila kakšno delo. Prava vrtavka. Če ni bilo posla pri roki, ga je pa izvrtala. Nikoli ni bilo staremu Vresku žal, da jo je spravil k hiši.

Lizo je imela že prej rada. Kaj bi je pa tudi ne. Z delom je zrasla, tiha je bila in poštena, doma pa tudi revščina. K maši grede ali pa nazaj sta kdaj pa kdaj spregovorili kakšno besedo, se je že dobila prilika, čeprav se drže dekleta bolj skupaj, stare ženske pa tudi.

Nikomur ni nič rekla, vesela pa je bila na moč, ko jo je Tone pripeljal k hiši za gospodinjo. In Liza se je ž njo ter s Petrom razumela kakor z drugima dvema, čeprav je včasih stari Vresk, pa brez hudobije, vrgel kakšno, da bi bilo prav, če bi kdaj rekla kakšno tršo, kakor se gospodinji spodobi.

*

Zima je pritiskala zmerom huje.

Dolge sveče so se potegnile izpod kapov.

Stari Vresk je sedel v izbi in pomežikaval skozi okno, majhno okno, vse zabasano z butaricami, ven v zimski dan.

Bleščalo se je od povsod, da je jemalo vid.

Če si pa pogledal malo više — kdo se je svetil izmed vseh hribov najbolj, tako da ga je bilo precej razpoznati?

Čelešnik! Take gore je pa res ne najdeš! Na to stran je pohlevna in najbolj s snegom zadelana je videti pozimi, ko pritisne po dolgih dneh naletavanja mraz. Pravijo pa, da je na ono plat, proti Globeli, kopna tudi, če drugod še tako hudo zametava.

Na Svečnico je šlo.

Mraz pa zunaj po takem dnevu strupen, da si noben krščanski človek ne bi bil mogel misliti takega.

V tulce pred hišo, kamor je tu pa tam dolbla otajana voda, so padale debele kaplje. Kdor je zavil pred hišo, se mu je svetilo. Od snega je šla bleščavica, malo se je pogled umiril tam na temnem drevju, na macesnovju v Pruki, ali kaj češ, tam se je sneg vsedel na suhe rogovile. Le doli, na našo stran, tam si videl kaj lepega: na smrečju in na jelovini, tam se je prijel čvrsto, šibile so se zelene veje pod njim.

Stari Vresk je prekladal nogo pod čelešnikom, škilil ven, godel in pripovedoval zgodbe, ki jih je bil zadnja leta že stokrat obnovil. Tu pa tam se je od strehe utrnila kaplja, bele sveče so se bliščale, pred kapom zavarovani les je bil videti tako lepo rumenkast. Oh, kakšne kupčije so bile včasih!

Sonce je sijalo skozi kmečka okenca, te smešno male duplinice za svetlobo. Na tleh je zaplesalo kratek čas, pa ga že ni bilo. Pruke in Čelešnika senca se je že kmalu po poldnevu razpotegnila, plavkasta in mrazotna, ne samo čez Vreskovino, ampak kar čez cel dol.

Mlado leto pa je zmerom bolj raslo.

S soncem je dobivalo moč.

Sneg se je nazadnje pokazal čadast in gnil, kjer ga je bilo kaj več skupaj.

Na slemenih hiš je sprva lezel vkup, potem se je vsul in sončni žarki so kmalu spravili v kraj tudi njegove zadnje ostanke.

Že je zadišalo po pomladi.

Zemlja je pokazala svoja nesnažna, rjava, pa vendar mična usta.

Kmalu je prišla pomlad, pozno sicer, toda bogata, če človek pogleda to pisano cvetje, ki ga pod ugodnejšim nebom in na lepših tleh ne najdeš tako ganljivega in čednega.

Zadnjo zaplate snega so izginile.

Plug je spet odprl stare, skrite želje zemlje, ki se je bila že dovolj spočila. Seme je ob pogledu snežnikov in plavega neba spet padlo tja, kamor si je bilo želelo. Tam bo ostalo, iz njega pa bo zraslo novo, svoji vrsti zvesto zelenje, kakor je že bilo dano.

Liza je spravila Vreska ven pred hišo.

Gledal je sina pri delu, pa ga je tako prevzelo, ker sam ni mogel biti več zraven, da je skoraj zavekal, star in otročji kakor je že bil:

»O, kako je to nazarensko lepo, pa še naše je povrhu!«

Kar privzdigovalo ga je, da bi šel sinu pomagat in ga učit. Skušnje je imel dovolj. Kdo je stregel tej zemlji?

Potem pa poletje z vročimi dnevi in nočmi, ko ni moč prešteti zvezd na nebu! Ženjci in ženjice, glas prepelic. Toliko dela spodaj, gore pa zmerom enako resne! Tako se spodobi. Tam gor je divji svet. Gospoda Boga roka se pozna razločnejše.

Ta svet — skoraj da že ne gre skupaj s svetom, ki se spodaj preganja z majhnimi stvarmi! Sam zase ostaja, kdo bi se vtikal vanj?

Prišli so vmes dnevi dolgočasnega dežja, dnevi divjega groma, strele in treska, ko se je zdelo, da bo nebesni svod zdaj, zdaj preoran z orglami kakor jih ta svet spodaj ne prenese.

Odprle so se nebeške zatvornice, vode so šle iz njih, da je strah prijel vse tiste, ki so na ono malo, kar so s trudom spravili pokoncu, zidali upanje za prihodnji čas, do drugega leta, ko bo prilika za novo setev — če bo.

Vreskovina je vse te križe z manjšo ali večjo srečo imela za seboj, ko je starega Vreska kar na lepem zmanjkalo.

Zaprl se je v izbo. Tone je uganil, da stari teše zibelko.

Tako lepo so se privadili drug drugega, tako so se poznali. Vreskova domačija se je odpirala kakor popek, ki se je že dolgo pripravljal, da se razpre v cvet. Že je bilo pospravljeno na varno vse, kar je kmetu najbolj pri srcu. Hvaležno se je ozrlo srce po krajih, ki si jih je bil trud odprl zato, da bi mu zemlja rodila in mu vračala znoj in trud.

Kako je lepa in ljubezni vredna domača zemlja, tista zemlja, ki sem ji jaz ukazal, naj da iz sebe, kar ima, si je mislil vsak na Vreskovini, ko je bilo delo po velikem v kraju.

Pa še majhna stvarca, nemara bodoči gospodar, je na poti!

Kako lepo bi lahko bilo življenje na Vreskovini! Kakor ničkoliko prejšnjih rodov, ki so prešli, ne da bi se še celo za njih imena kdaj zvedelo in se tudi ne bo, bi minili svojo pot stari Vresk, Tone, Liza, Peter, Burga in še marsikateri od tistih, ki se jih ta zgodba spominja. Delali bi svojo stvar na zemlji, ki jim je bila odmerjena, v trudu in v znoju in v ljubezni, ki je nihče ne bi slavil nikoli in ki se je tudi sami nemara ne bi zavedeli. Take reči so bile prihranjene prejšnjim dobam. Kmet je bil kmet in če se je za koga tako reklo, potem se je že vedelo, kaj mora početi in kako se mora ravnati, da njegovo ime ne bo slabo zapisano ter spominjano v srenji. Kdo pa naj bi zunaj kaj dejal? Za kmeta se je vedelo v občini, pa nikjer drugje. In če je napravil kaj napačnega, ga je udaril v nedeljo s prižnice župnik, pa nobeden drugi. — Kar se je doma skuhalo, je doma ostalo. Čemu neki naj bi tuji brkljali po smrdljivem, kar se ga je bilo skotilo doma? Vse je bilo doma napravljeno, čez plot skočeno, poravnano in odpuščeno. Kratka in tesna je bila pot za obrekovanje. In tisti, ki je o drugem kaj govoril, ni bil nič kaj cenjen, čeprav so ga radi poslušali. — Delo je pa veljalo. Kdor je imel hude roke, da je temu ali onemu samemu od sebe prišlo na misel, da bi ga poklical, kadar je bil zaradi kakšne reči na tesnem, ta je bil v časti. Kaj, če je kdaj koga mahnil, če je spil, postavimo, bariglo brinjevca in bil takrat bolj podoben živali kakor človeku! Prava reč! Nihče mu ni očital! Neumnosti, ki jih je počel, so prišle marsikomu prav, kadar je delal most pri pogovoru, ko je beseda zastajala, pa čeprav se je sukal okrog dekleta. Kolikim je tako postregel! — Prav povedana beseda, dobro obrnjena, pa še malo pripravnega smeha zraven, da se je oko srečalo z očesom v podobnem razpoloženju — o, le kolikokrat se je na ta način utrla prva steza do ljubezni in se premostil tisti jez, ki zmerom deli zaljubljence, preden se od bliže poznajo, pa se že dobro trpe po obrazu in vedenju.

Nobeden ni zameril človeku nagle jeze, hude krvi in hitrega udarca. Vedelo se je: ko bo prišel malo bolj v leta, toliko, da se bo uresnil, vesela naj bo ženska, ki ima takega! Zdravi otroci, čvrsta roka, ki zagrabi na polju, da ga sosed gleda škiljasto od zavisti, moč in korajži, da se ni bati tudi sestradane zverine, če je hiša na samem. Na stara leta pa beseda, da se kar izgubi nasvet katerega drugega, pa čeprav ima neznansko več pod palcem. V časti je bil tudi gospodar, na čigar besedo se je lahko zanesel sosed kakor cesar in ki svoje obljube ni požrl, tudi, če je o priliki kazalo, da bo na slabšem, ako jo drži tako kakor jo je bil zastavil. Pa pridna ženska, kadar o dekletu ni bilo veliko slišati, če pa kaj, potem to, da se drži doma, da je bogaboječa in dobra za delo. Postavna je seveda morala biti, da je je bilo kje kaj prijeti in da se je vedelo, da bo pri delu dobro zalegla, otroci pa, da bodo močnih kosti in že kar kmalu za rabo pri delu.

Na svojem svetu je vsak visel. Kdo bi bil razmišljal, da mu je všeč, ko ima sosede, kjer počno z zemljo podobno kakor on sam in njegova družina, kdo bi kaj premišljeval, kako je lep svet, v katerem živi! Pregloboko je bilo vsajeno to občutje, da bi se dala iz njega napraviti krama in govorjenje. Ta ljubezen je kakor zakopani zaklad, ki so nanj že vsi pozabili. Nekoga je, ampak če tuji dregne obenj, takrat šele postane resnično dragocen in se zve zanj.

Tudi ta rod Vreskovine bi prebil vse življenje tako, da se potlej zanj ne bi vedelo. Pobralo bi starega Vreska, pobralo Petra in Bur go, pobralo Lizo in Toneta, da se ne bi prav nič vedelo o njih. Šel bi brez spomina tudi rojeni otrok, pa čeprav bi postal v življenju še tako znan in veljaven v fari.

Vmes pa so prišle druge reči.

Že dalj časa se je to poletje govorilo — z one plati, tam od Globeli so prinesli tisti, ki so imeli tam opravek — da so začeli Francozi pobirati fante in može, da neki delajo tako kakor bi še Antikrist ne utegnil ali Lucifer doli v peklenskem breznu, kadar dobi posebno pregrešno dušo. Pravili so o tem, za onega so vedeli povedati, da ga je vzela noč ali pa da so ga pobrali doma in da ni mogel prav nobene reči vzeti s sabo, tako se jim je mudilo, da so ga odgnali dol v Glavnik, kjer so tiste, ki so jih prijeli, kar takoj oblekli v vojake. Nekateri so zbežali od doma, ko so Francozi prišli k sosedovi hiši, kjer so sneli gospodarja, fanta ali hlapca. Kar goloroki so se pognali v goščo in više gori k »plahutarjem«, ki so domovali v pečevju in nagajali vsakomur, najbolj pa Francozom. Vedeli so povedati, da so v Pustem jarku planili nad nepripravljene Francoze, ki so vozili s seboj denarja nič koliko. Do nagega so slekli trumo, pobrali denar, se vrgli v francoske obleke in drugi dan popoldne do golega — pri belem dnevu — oplenili glavarstvo. Tistemu Francozu, ki je največ veljal, kakor se sliši, pa so odsekali desno roko in jo pribili na vrata. Nekega Bvantinčka, ki je Francozom kar naprej nosil pošto, kaj počenjajo domači, pa so ujeli, ko jo je hotel na skrivnem pobrisati. Tega so šele prav zagrabili! Slekli so ga in prebili neusmiljeno, da so vse ženske vekale, potem sta ga pa dva toliko časa tiščala v gnojnici pod komulco, da je zgagnil. Tako so pravili. O, seveda! Pred »plahutarji« je šel strah, da še ne takega. Nekateri so jim pravili rokomavhi, drugi pa rokovnjači. Najbolj pa se jih je prijelo ime »plahutarji«.

Kakor je bilo daleč do srede gora in kakor so počasi prihajale pošte od ust do ust, se je pa le razvedelo, da Italijani in Nemci tam, kjer jih Francozi najbolj pritiskajo, počenjajo še vse drugačne. Ti so šele neki ptiči, kadar je treba kakšnega domačega maščevati! Lombardi, postavim, tako se je zvedelo, so zagrabili kakšnega Francoza in ga posadili tako, da mu je voda kapljala na teme toliko časa, dokler se mu ni začelo mešati. Pa so tudi imeli prav. Kaj vse so počenjali s tem ljudstvom, ki je bilo željno svobode in zmeraj tudi tako ravnalo, pa naj jim je bil sovražnik ta ali oni! Če se v kakšni vasi niso počutili doma, so par kar nagnali vse vaščane kam drugam, pretepali so jim župane, učitelje, da, tako se je govorilo, še duhovnemu gospodu niso prizanesli. Očeta so tolkli, da je omedlel, ko so hoteli vedeti, kje se mu skriva sin. Sin je bil visoko gori v svobodnih italijanskih gorah, kamor si Francoz ne bi bil upal, če bi mu obljubil premoženje. Tirolec se je zatekel prav tako v pečine. Le kdo bi mu mogel tam blizu? Ker mladih niso dosegli, so pa menda planili po starih, po ženskah in po otrokih. Te so mučili, ampak iz njih niso nič spravili.

Sem pa tja jih je kdo potegnil, da so razbesnjeni potem še bolj tolkli. Opravili pa niso nič. Ponosno so prenašali udarce in mučenja tudi najšibkejši otroci, najbednejši starci in najbolj nežna dekleta. Tako da je neki bilo doli po Lombardiji in tam po visokih Tirolih. Ljudje se niso dali ugnati.

Pa tudi pri nas, bolj doli po ravnem, jo bilo menda podobno. Marsikak glas je tu pa tam prišel na Globoko, v Senožet ali na Goljavo in v Mrzli dol. Nekaj so ljudje seveda pristavljali, kajti če gre vest čez več ust in pameti, se je zmerom še kaj prime, kar sprva ni bilo rečeno. Nekaj pa je le bilo res in nemara po večji plati.

Ljudje se tod gori nad takimi rečmi niso preveč razburjali. Že je kdo kakšnem u potožil, kako hudo in grdo počno Francozi z ljudstvom, do katerega lahko sežejo, to pa je tudi bilo vse. Nobeden pa si ni nikoli mislil, da bi ti krvožerci kdaj utegnili priti tudi sem, sredi med gore in tudi tu počenjati take grozotne reči, da mora človeka spreleteti mraz. »Sem jih že ne bo!« Tako so si pravili.

Jeseni 1810. leta pa so le prišli, da bi lovili ljudi kakor lovci gonijo divjad.

*

»Jezus Marija!« je neki dan, prav tale čas je menda bilo, mogoče, da teden prej — privreščala v vas Šetrajeva Jera.

»Ženske, skrijte se!« je pristavila, ko je srenja planila pokonci in vsevprek spraševala.

Končno se je le izvedelo, kaj se je zgodilo.

»V Globokem so že Francozi! In neka peklenska spaka, Danton, je njihov komandant! Ta ti je! Samo, da zagleda pri hiši krilo, je že obsojena! Moške preč, k soldatom, ženske pa nam! Ali veste, da sem se ga komaj rešila? Pa naj mi zdaj kakšen moški kaj reče, da je pri meni opravil, kar bi bil rad! Ali ni res tako? Glej pa tega spaka! Ta Danton, ko me je zagledal, ti kar začne nekaj nosljati in že je bil pri meni! O ti ljuba duša! Pa kaj bi pravila!« tako je rahtala Jera.

»Da bi te, rehta, nikdar zabasana! Kdo bi se le obte spotaknil! Povej rajši, koliko jih je, kam gredo in kaj hočejo!« jo je ustavil Morozarjev Tone, ki je bil, kakor stari, zmerom rajši nagle in jezne pa osorne besede. Drugi je menda kar ne bi mogel zajeziti, taka je bila, kadar se je zagnala.

»Kdo je rehta? Najprej si iztrebi mleko iz zob, negode zeleno!« je revsknila Jera. »Ko bi ti videl tisto, kar sem jaz, bi se še kaj drugače čeljustil!«

Tone je bil tiho na te besede, toliko ga je le že dajalo, da bi že zvedel, kaj srboritnica nosi s seboj. Drugi pa so jo, rdečo in spehano, da je komaj zajemala sapo, le pogovorili toliko, da so na kraju zvedeli, kako je s celo rečjo in kakšna je novica.

Na Globoko so prišli Francozi. Najoblastnejši med njimi, neki Danton, se je utaboril pri županu. Ko se je ta, Miha Krečev, kdo ga ne bi poznal, nekaj upiral in onegavil, ga je udaril kar po sredi obraza s tako silo, da ga je pri priči oblila kri. Zraven pa sta stala dva grenadirja, to so pravili, da sta, prava muštafarja sta bila videti, kakor dva Turka in tako sta se držala, da nam Bog prizanesi. Še na smeh jima je šlo, ko je oni zlodej, Danton, tako mu je ime, so dejali, kresnil Miho po licu. Videlo se je pa, da bi takoj streljala, če bi se kdo zanj postavil. Mico, ženo njegovo, je eden kakor bi trenil, zagrabil, da ni praviti, ko se je postavila in požugala. Njej ihta v glavo, pa v soldata. Dobro ga je spraskala, ampak drugi jo je telebnil s kopitom. Takega se še ni slišalo, ne videlo, da bi kdo žensko užugaval na ta način. Pomislite le! Kar cel ravs je bil, da se podobnega na Globokem še ni videlo. Miha je Dantona vrgel pod peč, en grenadir je Mico tako udaril, da je prevrnila mizo, drugi pa je tekel ven — in pri priči je bila hiša polna Francozov. Manj jih je bilo seveda kakor domačih, toda kaj bi ti s krepelci, mevže kakor so, tako je rekla Jera, ko se še drugače ne upajo mahniti drug po drugem, ali po tistem, ki odkod prinese, prav nič poznan, zdraho in tepež. Francozi so imeli puške. Samo malo poči, pa je po človeku. Kakor bi pihnil, je na tleh. Še blizu mu ni treba stopiti. Kar oddaleč opravi.

Mico je vso šekasto in stepeno spravila ven iz hiše Jernačevka. Z vodo jo je spravila k sebi, pa zdaj tako presunljivo vrešči, da je živ človek ne bo mogel prenesti, če ne bo nehala.

Krečevega Miho, tega pametnega in poštenega moža, pa so vzeli Francozi. Jernač, Fránce mož, koščena žrd, naglo hud, pa pošten, da mu ga kar išči para, če ga še ne poznaš zadosti, da ne bi vedel, koliko velja, ni mogel krotiti jezika. Ko so ga imeli v sredi, je zaklel, da se je moral hudič pobožati po trebuhu, ampak prav je napravil Jernač, tako je tudi bilo treba zakleti. Jera je, ampak možje, le kaj drugega imajo neki kakor hlače! Korajže prav gotovo ne.

Eden od soldatov se je najbrž dobro razumel na kranjsko, zakaj pri priči je zvlekel pihalnik in pomeril na Jernača. Še preden je počilo, je bil ta že na tleh. Zadelo je pa tistega malega Francka, Petrovčevega, tega je podrlo. Kar na mestu je obležal. Katerega? Tega no, Petrovčevega Tineta najstarejšega. Deset let je bil nemara star. Jernač brž v hišo po kamižolo, hlebec kruha je vzel in gnjat, pa sekiro, drugega v naglici ni imel pri roki. Potlej pa v hrib. Stara se je motila z Micko, pa ji je kar zmanjkalo tal, ko ji je povedal Jernač, kako in kaj. Zdaj je tam kakšnih dvajset žensk, pa ena ne ve, kaj bi prav za prav rada in kaj je potreba.

Drugi razbojnik je pa neki Pjer. Ta je ujel štiri fantine. Deset mož je menda pod njegovo komando. Skupaj s Krečevim Mihom so jih gnali doli v Glavnik. Pa kako oblastno so se drugi razšopirili! Eden spi v farovžu. Tja so spravili tudi en kup konj v hlev. Župnik se je nekaj upiral, pa ga je tisti, ki se ves sveti, tako mahnil, da je padel po stopnicah in se pobil po glavi. Takega starega gospoda biti — če to ni greh! Kakor bi hudiče spustil z verige, je rekla Jera, taki so. Nikoli še živ človek ni slišal, da bi se na svetu lahko uganjala taka hudobija in greh brez kazni. Le naj kar eden stopi doli v Globoko, pa naj pride nazaj in mi reče, da sem se kaj zlagala! Tistega bi rada videla!

Kam so vlekli Miho, bi radi nekateri vedeli.

»Kdo pa ve! Pravijo, da takih še ne zapirajo ne, ki jih vzamejo s seboj! Kar med potjo jih pobijejo, da jim jih potlej ni treba rediti, saj ve marsikdo povedati, da so bolj na skopem z jedjo!« tako jih je poučila Jera, ki je obredla vse doline tod naokrog.

»Če pa že koga drže, potem se mu godi slabše kakor najbolj grešni duši v peklu. Ležati mora na golih kamnitnih tleh. Ponoči ga zbude, ga privežejo za roke nad glavo, noge pa mu vtaknejo v železje, ki je vzidano v steno in ga zaklenejo. Potlej pa ga, reveža, mlatijo negodeti, ki bi jih pet lahko pobil z eno pestjo. In v obraz mu pljujejo, zajci ničvredni, ki jim marsikomu še puh ni pognal pod nosom! To so živali, ne pa ljudje. A, kaj živali! Tudi žival ne počne takega z drugo, če jo je užugala! Pri miru jo požre, kaj da bi jo še mučila!«

»Kaj pa moški doli v Globokem? Ali kar čakajo, kdaj bodo še koga pograbili? « je vprašal nekdo.

»Kje pa! Skoraj samo krilo srečaš na vasi. Le pokvečeni so še doma in stari, ki se že več premikati ne morejo. Drugo pa je vse skočilo v goščo. Zdaj že še gre prav gotovo, huda bo pa pozimi! Nocoj bodo drugo noč zunaj. Nekateri so še ostali doma, da povem čisto po pravici, čeprav nerada. Malnarjev Lojze je že med njimi. Ti pravijo, da so se Francozi le tako stogotili, da so drugače čisto dobri, samo ubogati jih je treba.

Njim da bodo prizanesli, ker se ne mislijo vesti tako kakor se je Krečev Miha. Jaz pa pravim, da bodo tisti, ki tako mislijo, se hujše udarjeni!«

»Jera, nobeden več ti ne bo spotikal jezika in stikavosti! Če bi imel le vsak moški toliko soli kot ti!« se je oglasil s svojim hrapavim, tenkim glasom Podborški Tinček, pritlikavec z ogromno grbo, obrekljivec in sitnost, da se ga je vse ogibalo.

»Tiho bodi, pokveka! Kdo te je kaj vprašal! Kar povedat jim pojdi, Francozom, kaj sem govorila!« mu je zabrusila Jera.

*

Dober teden je bil mir. Ta ali oni, ki je prišel od fare, je sicer vselej prinesel kaj novega o Francozih v Globokem. Zvedelo se je, da love domačine okrog Mecesnovca, da so bili tudi že v Mrzlem dolu, da so nekaj stikali po Coljavi, pa so bili kar hitro skozi. V vasi ni nihče ostal, naprej so šli, hvala Bogu.

Potem pa je kar na lepem prišla vest, da so prišli novi in da so se ti napravili domače na Goljavi in v Mrzlem dolu. Pa kako! Družine so ponekod spodili iz hiš, kjer jim je bilo všeč, drugje so prišli k gospodarju, ga pobarali, kaj ima mesa, masti in slanine. Ko jim je povedal približno, so ukazali, naj jim pokaže. Ni prav, da bi se sam mastil, so rekli, ko je v ravnini lakota. Brez oklevanja so mu pobrali vse in se mu grohotali, ko se je bentil, da ne bo mogel živeti. Ko je klel, so mu kar lepo pokazali roko čez roko, češ, reva, kaj se boš usajal, če ti ni všeč, kar hitro ti bomo dali kaj železnega čez členke. Prav gotovo se dobro poznaš s plahutarji, ki so v Pustem jarku padli po blagajni, bomo rekli, pa bo po tebi. Če bi kobilice spustil, ne bi mogle v enem tednu toliko popasti, pa naj bi jih bilo še toliko, kakor so ti v enem samem dnevu, ko so prišli.

Zdaj je pomalem začel prijemati strah še Senožečane. Tudi tisti kmetje, ki so bili razkropljeni po bregeh široko vsaksebi in daleč eden od drugega, še ne vem kako preč od vasi, ki so se šteli mednje, so začeli premišljati, kaj bo. če pride ta šiba božja nadnje. Prej se našemu človeku ne posveti, dokler ga samega ne udari palica. Ko ta tepe soseda, si drugi še misli, aha, pa ga je zadelo! Prav mu je, napuh hodi pred padcem! Zdaj pa menda ne bo več nosil glave pokonci in se držal tako ošabno, da se ga človek še ogovoriti ni upal! Tako, no, zdaj pa ima, ko me je pripravil ob tisto njivo, ki sem najbolj na njej visel! Čisto prav se mu godi. nepridipravu! Ko bi ne bil tak, pa ga Bog ne bi bil tako udaril. Malo pokore mu ne bo škodilo, prav gotovo, da ne. Dokler v moj prag ne udari strela, taka je že od pamtiveka naša misel, kaj me briga, če požge sosedu. Da se le meni dobro godi, soseda čeprav požge. Zakaj pa je bil tak in tak in se ni brigal za to pa ono. Kar naprej se je štulil naprej, nagajal mi je, kjer je le mogel, zdaj pa ima, prismoda!

Ko pa nevarnost le pride toliko blizu, da se zdi kakor bi prispela s sosedovega dvorišča tako daleč, da se po trdih korakih lahko spozna, kam je prav za prav namenjena, k meni in k nikomer drugemu, tedaj se tisti, ki je na vrsti, prestraši, da mu srce utripne v grlu in namah ga na svetu ni večjega reveža kakor je on, bolj pomilovalnega siromaka zemlja še ni rodila in večja krivica se pod tem ljubim božjim soncem še ni zgodila nikomur. Pa prav njega je moralo tako udariti, ko ni nikomur nič žalega storil, ah, kaj storil, še želel ni živi duši nič žalega, odkar je na svetu. Zdaj je on v stiski, drugi, ki še niso, pa premišljujejo kakor je on, dokler nanj ni prišel red. Kdo ve, kateri mu zdaj strže korenček in mu, kakor prej njemu, še na misel ne pride, da bi mu pomagal, če se bo dalo, mu kaj dal, ko je v stiski, ne samo z obljubo, da bo že boljše, ampak tudi z dejanjem.

Kakor drugi pred njimi, se tudi Senožečam niso vedli nič boljše.

Dokler so Francozi uganjali svoje hudobije niže doli, je tu pa tam kateri na glas sicer porobantil, kakšni pesjani da so, natihem si je pa nemara še mislil za tega ali onega, s katerim se ni gledal prijazno, da mu je čisto prav, ker ga je zadelo in da bo nemara neki dan še on dobil kakšen kos sveta, ki je bil last tega, katerega so zdaj preganjali. Samemu pri sebi mu je bilo tudi žal, da se je bil spravil na varno ta ali oni, ki ga ni mogel trpeti. Taki so ljudje. Šele, ko so vsi skupaj udarjeni, se zavedo, da so prav za prav eno, šele takrat ožive v njihovih srcih tiste resnice, ki so zmerom v njih, toda tako globoko spodaj pod ščavjem, da mora priti res že posebna reč, preden se lahko razločno oglasijo. Takrat šele jim pride na misel, ne samo v glavi, ampak tudi v srcu, da so prav za prav eno in da morajo skupaj držati biti eden za drugega in vsak za vse kakor vsi za enega: z dejanjem, s pomočjo. Kogar pa še ni zadelo, ta pa ubira še svoja pota z nesramno sebičnostjo, ki najde zmerom sto razumljivih opravičil, največ iz koristi.

Dan za dnem so v Senožet prihajali novi glasovi. Zvedelo se je, da so na Goljavi pobrali dvajset fantov in petnajst mož.

Deset so jih Francozi ujeli v Mrzlem dolu, petnajst se jih skriva na Repenškovi planini. Dva so ubili, ko sta tekla od domače hiše v breg. Kar tam sta morala ležati, da so se muhe pasle po truplih. Nobeden jih ni smel pokopati. Stari župnik v Globokem je zvedel za to reč — Jera je prinesla to novico v Senožet — pa se je odpravil kakor je betežen in star, z obvezano glavo tja gor. S križem v roki je rotil pesjane, naj ga puste, da jih pokoplje, da ne bodo zgnili zunaj kakor mrhovina na dež ju in soncu. Prijeli so njega, mežnarja in oba cerkvena ključarja, ki naj bi pri pogrebu pomagala pokopavati. Klešnik je bil iz Mrzlega dola in Virnik z Goljave. Pa ti? Smejali so se sivolasemu možu, eden, to je bil tisti Pjer, pa ga je prijel za nos in ga tiščal in stiskal zanj toliko časa, da je ubogi gospod postal čisto plav v obraz. Malo je manjkalo, pa bi bil omedlel. In kaj so na koncu krajev napravili s starim možem? Kakor hudodelca so ga uklenili, prej pa je še moral tistemu seržantu, Dantonu, očistiti prah s čevljev. One tri, mežnarja, Klešnika in Virnika, ki so se bili ž njim podali kar v sredo gadje zalege, pa so najprej privezali vsakega k enemu drevesu na vrtu tako, da so moleli roke kvišku, za vejo. Potem pa so jim razčesnali obleko, strgali ž njih srajce in jih bili, dokler se niso pokazale na životu krvave srage. Stari Klešnik je omedlel, kar zmanjkalo ga je, postrani ga je zaneslo, meže je visel v omedlevici, bled kakor smrt. Potem so zagnali vanj čeber vode, mu jo vlivali na glavo in se zraven spakovali, da je vse ljudstvo, kar ga je oddaleč oprezovalo izza plotov in skozi grmovje, naglas jokalo.

Nazadnje so vse štiri navezali enega na drugega, tako, da so vrvi šle od rok do rok, zadnje konce pa je imel v rokah sam Danton. In tako so krenili skozi vas.

Danton je vpil nad njimi tako nekaj — kakor se je dalo razpoznati — kot bi poganjal živino na njivi. Kadar se mu je zazdelo, je zamahnil z bičem in opledel tistega pred seboj, ki se mu ga je najbolj zazdelo. Onih štirih pa se ni oglasil nihče. Tu pa tam je kdo zavzdihnil, to je tudi bilo vse. Izza enega ogla so jih gledale ene solzne oči, iz grmovja druge. Preč od poti so neki molili, se tolkli po glavah in prsih, drugi pa so stiskali pesti in kleli v onemogli jezi ali pa se metali od togote, ki si ni mogla dati duška, po tleh, pulili travo in bili s pestmi v zemljo, ki pusti, da se take reči na njej lahko gode, ko je bilo vendar rečeno, da se bo odprla in požrla tiste, ki s krivico in nasiljem ugonabljajo krotke.

Ta žalostna procesija je šla dol po hribu, ljudje pa oddaleč seveda, vštric žnjo. Kdo bi si upal blizu. V Glavnik so gnali nedolžne, v temno ječo so jih pahnili, zraven onih, ki so jih bili hudobci v človeški podobi že prej prignali.

Tako strahotna se je zdela ta vest, da Jeri sprva ni hotel v Senožeti nihče verjeti. Nekaj pa se jih je odpravilo dol in ko so prišli nazaj, so jo potrdili.

Za tako reč tudi tu, kakor so hiše samotnih kmetov daleč ena od druge, ni bilo treba dosti, da se je raznesla. Kmalu so jo vedeli vsi.

To je blo pa že preveč. Kaj takega tudi tisti nejeverniki, ki so mučili prve kristjane skorajda niso počeli. Tega ne sme nobeden delati, božja kazen bo zadela prav gotovo vsakogar od tistih, ki so si nakopali na dušo to pregreho, tako so si govorili.

Stari Vresk kar ni in ni mogel verjeti, da bi bilo res, kar so mu prinesli na uho. Tone, ki je šel sam dol in se prepričal, kako je bilo, pa ga je nazadnje le preveril.

»Pekel naj jih požre,« je potem zavpil stari Vresk in kar videlo se je, kako mu je huda kri oblila obraz. »Če so pa taki, potem pa ne bo prav nobene škode, če bo ob tisti url, ko jih bo Gospod Bog udaril in zmlinčil za vselej s svojo pestjo pade njih vse, naj bo odrasel človek, staro ženšče ali pa otrok v zibeli! Taka živina dela sramoto božjemu stvarstvu. To je vse skupaj povržek hudiča. Iz otroka, pa naj ima še tako nedolžne in mile oči, to je prav gotovo zraste zlodej, ko mu požene pod nosom prvi mah. To je že tak narod. Naj bo katerekoli starosti, hudičevo seme je, ki hoče prerasti svet in ga zadušiti s ščavjem peklenske hudobije. Oh, le zakaj zdaj nisem tvojih let, Tone, in tvoje moči!«

Tone se ni zganil, še odgovoril ni očetu. Že je bil premislil, kaj bo storil, ko pride ura.

Ženski sta bili obe zbegani. Burga je kar naprej molila in prosila od srca Boga, naj prizanese vsaj Vreskovini, kjer je doma tak ljubi njegov mir in kjer ljudje prav nobenemu nočejo nič hudega.

Liza pa od skrbi ni mogla spati. Misel na tisto, kar je bilo na poti, ji ni pustila zatisniti oči. Kolikokrat je še dolgo jokala, ko je Tone že mirno spal kakor da se nič ne pripravlja.

*

Zdelo se je nekaj časa, da jih v Senožet sploh ne bo. Pohajali so po Goljavi, Mrzlem dolu in Globokem, si jemali vse, kar jim je bilo všeč, tolkli ljudi, ki jim ni bilo treba niti na glas kaj reči, le da so malo bolj črno pogledali, če jim kakšna reč ni bila všeč, se šopirili kakor petelini, silili v ženske in popivali, da jih je človek težko kdaj srečal trezne, čez noč je zmanjkalo to ali ono dekle, pa tudi poročena ženska, če jim je bila všeč. V Globokem so neko noč pili skupaj pri Grozdu oni iz Globokega, Mrzlega dola in Goljave. Ko so se bili v pijanski objestnosti že naveličali vsega norenja, jih je kakšnih pet planilo na izbo, kjer je spala Grozdovka, lepa in čednostna ženska, po vsej vasi je bila zapisana za krščansko gospodinjo, ki je je mož bil lahko vesel. In potem so ji vpričo otrok, petletnega Petrčka in štiriletne Nežike storili silo. Mož, Grozd, ki so ga trije držali, se je nazadnje izpulil, stekel po stopnicah v klet in se vrnil s sekiro. Enega je take česnil, da so mu možgani pogledali iz črepinje. Pa ga je drugi Francoz izpod nesel, da je padel in izgubil sekiro. Brž so bili na njem. Tolkli so ga, da je omedlel, potem pa so ga do jutra zvezanega zaprli v svinjak. Ko so se naspali, so vstali in ga zvlekli ven. Dva sta potem privlekla žrd, jo na enem kraju o žagala, zabila vanjo obroček in skozenj potegnila zanko. Izkopali so jamo, navpik zabili vanjo žrd in poteptali zemljo, da je kol stal trdno. Potem so Grozda prevezali, tako da je imel roke na hrbtu; še moliti mu niso pustili. Dva sta ga potegnila na pručko, eden mu je položil zanko okrog vratu. Grozd je bil bled kakor smrt, ampak možak. Tistemu, ki mu je natikal zanko, je pljunil v obraz. Ta pa ga je udaril s tako silo, da ga je oblila kri. In nato so mu spodnesli pručko, da je zabingljal. Grozen je bil pogledati, ves moder v obraz in zabuhel je visel tam z izplazenim jezikom.

Ljudje so gledali v tla in molčali. Tak je bil pogled, da se je človeku dvigalo srce tja gor h grlu od srda, ki bi poklal, kar bi dosegel, ali kaj, s čim bi padli po Francozih? Tiho so morali biti. Pjer je privlekel tri pijane grenadirje. Dali so si pred obešenega Grozda prinesti mizo, štiri stole, liter vina in potem so pod njim kartali.

Čez noč pa je zmanjkalo enega od njih. Drugi so bili ljudi kakor živino, da bi zvedeli, kje je, pa niso nič opravili. Kako pa naj bi tudi! Kdo le ve, kateri ga je bil vzel na muho. Samo eno je gotovo, da ga med živimi ni bilo več.

Spet so odgnali v Glavnik uklenjenih nekaj občanov z Globokega, iz Goljave in iz Mrzlega dola.

Nekaj časa je bil mir.

Potem pa se je kar na lepem neko noč na tisto streho, pod katero je spal Danton, vsedel rdeči petelin. Zagorelo je tako naglo, da je še sam Danton komaj odnesel življenje.

Ustreljen je bil domači hlapec, ki je bil že precej čez šestdeset let star, v drugi hiši, ki je bila tudi zraven pa sam stari, naglušni gospodar. Tudi njihovih trupel niso pustili pokopati.

Ljudje so zdaj ponoči uhajali v gore in se niso več vračali, razen, kadar je bila prav posebna tema in tako, da si živa duša ni upala izpod strehe. Takrat so prihajali za prav kratek čas, toliko, da so se oskrbeli z najpotrebnejšim.

*

Toneta zadnji čas skoraj nobeno noč ni bilo v posteljo. Lizi in očetu je dejal, da mu je prevroče, ko pa sta mu oporekala, da že ni prav nobene vročine, da so noči celo že kar občutno mrzle, jima ni odgovarjal. Preč se je obrnil in šel. Opazila pa sta, da vsako noč pri hiši kakšna reč zmanjka. Moke je bilo čedalje manj, mast je pobiral neznan tat, šunke, klobase in jajca so šle, le kateri dihur bi bil to kradel? Omenil je zdaj to čudno stvar stari Vresk, Liza je kakšno jutro rekla Tonetu, naj se vendar že pobriga, da bo prijel tatu. Ta se je pa vselej samo nekam čudno nasmehnil in se obrnil preč.

Kaj bi plašil brez potrebe ljudi zdaj, ko vsi žive v dobri veri, da Francozov ne bo v Senožet, ker bi bili že davno prišli, če bi jim bilo kaj do tega. Lize ni hotel plašiti zaradi otroka, ki bo prišel kmalu, starega pa ne, ker je bil ves nadložen in betežen. Peter in Burga, oba revna in šibka, mu kaj prida itak ne bi mogla pomagati pri tistem, s čimer se je zamujal noč za nočjo. Vendar pa jim čisto le ni utegnil prikriti, kaj počenja. Stari kakor Liza, oba sta slutila, kaj dela in čemu in da je on tisti tat, ki ponoči odnaša mast, moko in druge reči iz shrambe — rekel pa ni Tonetu nobeden nič.

Minilo je štirinajst dni, Francozov pa še od nikoder ni bilo v Senožet na izpregled, talko da so si nekateri najbolj plašni, ki so že kmalu potem, ko so se razvedele prve grozote iz Mrzlega dola, z Globokega in iz Goljave, kar spet upali iz gošče domov. Zdelo se je, da je nevarnost minula in da Francozi v Senožet še našli ne bodo, ker je toliko stran od poti, pa še večina hiš je razmetana daleč vsaksebi po vseh bregéh in grapah. Tako so se tolažili in nazadnje so posebno zaupljivim začenjali verjeti skoraj da že tudi najbolj nejeverni.

Neko jutro pa je kar nenadoma ves iz sebe prisopel na strmo Vreskovino najbližji sosed, Gradišar. Ko je prišel do sape, je z muko spravil iz sebe: »Ljudje božji, rešite se, kdor se more! So že tu, v Senožeti, Francozi! Pri Podkrajniku so pobrali Franceta in Toneta, zdaj gredo pa naprej gor, k nam!«

*

Šele zdaj se je razživil Tone in se dal spoznati. Pokrit človek je bil ves čas že od malega. Nobeden ni vedel, kje se je potikal takrat, ko ga po tedne in tedne včasih ni bilo doma — dokler je bil še sam seveda.

Ko je Gradišar pravil, kaj se je godilo doli v vasi, ga ni bilo zraven. Pa kakor hitro mu je Burga prinesla na njivo, za kaj gre, je pustil delo in pritekel domov kakor bi mu kurili pod nogami.

Planil je pred očeta in Gradišarja in zasopel kakor je bil zavpil:

»Zdaj pa le! Ata, vas bosta nesla Burga in Peter, jaz pa bom pomagal Lizi!«

Stari Vresk se je preložil po klopi, kolikor si je upal.

Nekaj časa je bil tiho, taka je že bila njegova navada. Tako je dostikrat ustrahoval soseda, ki se je bil pri kupčiji imel za prekanjenega. Tudi sina je bil ponavadi s tem načinom držal v strahu božjem. Ob njegovem treznem pogledu, iz katerega je odsevalo razmišljanje in dobro pretehtan sklep, ki je bil izpričan vselej, kadar se je oglasil, naj bi se pokazala stara pesem, da tudi tej vihri, Tonetu, gore pod nogami tla, ki jih dozdaj ni bil zažgal nihče.

Tokrat pa je spodletel.

Sin je bil v ihti, v takem ognju, da mu Vresk, kakor je čutil, ne bi bil mogel biti kos. Kaj hočemo? Stari svet s svojimi nazori propada, le novo drži štiri ogle sveta pokoncu. To se je takoj videlo. Sina je bila objela neka nova misel, ki se on nanjo ni spoznal. Drugače prijemlje novi rod kakor je bil zastavil stari.

Prav nič mu Tone ni umikal pogleda, prav nič se ni medlil. Nekakšna sveta jeza, ki se ji ne moreš postaviti po robu, ne da bi bil na koncu sam osramočen, ga je prešinjala. Pa se bôdi s takim!

Odnehal je stari Vresk. Začutil je, da je zdaj v resnici postal gospodar Vreskovine Tone, tisti Tone, ki se je bil zanj tako tresel, kakšen da bo in če bo imel dovolj moči, da bo enkrat znal kakšno stvar ukreniti in jo ukazati po svoje. Le poglej ga, kako se ti počuti prvič zares kot gospodari.

»Kam praviš, da bi šli?« je na koncu krajev vprašal Vresk.

»Ata, nikar ne skrbite! Jaz sem se že pravi čas pobrigal za to! V tak kraj, da nam živ Francoz nikoli ne bo mogel blizu!« mu je odgovoril Tone.

Kaj je starega ob teh besedah obšlo, ni moči povedati, toliko je pa gotovo, da se je od sile raztogotil.

Skoraj bolj, kakor je bil naskrivaj premislil, ga je jeza nad sinom, ki si kar tako na lepem upa jemati nase oblast, ne da bi bil to kdajkoli pokazal, ga je raztogotilo čisto kratko premišljanje, da se mu pri gospodarjenju izpodmikajo tla in da ni več dolgo čas, ko bosta skupaj s Petrom tesala peč. Za kaj drugega jih tako ne bo mogoče porabiti.

Ko je te stvari tako premislil, si je dejal, da je prav za prav še veliko premlad in še preveč pri močeh, da bi kar tako odnehal. Dobro, naj sin že ukazuje Lizi, ampak, da bi kar njemu dejal, naj gre od domačega praga, tega pa ne! Za to reč se bo pa on postavil, saj, kdo je pa prav za prav spravil Vreskovino skupaj, če ne on? O ne, tega pa ne, da bi mladi kar tako mimogredé ukazovali, kaj se bo naredilo in kaj ne! Ljudje z izkušnjo, ti bodo še zmerom imeli svojo besedo! Dosti žalostno bi bilo, če bi jih nihče ne poslušal in če bi bil kar tako, meni nič tebi nič, pahnjen med staro šaro. Tako se pa nismo zmenili! Čeprav ravnamo napak, ravnamo vendarle po svoji glavi in sklepu! Tega nam ne bo mogel odreči nobeden.

Ko je stari Vresk, ki je kar zapored poskušal sina, če se mu bodo vdale oči ne in če bo začel oklevati, vse te stvari na hitro, vendar v popolnem miru obtesal, se je vzdramil iz odrevenelosti, ki je razen Burge pri hiši prav gotovo m znal razložiti živ človek, in dejal počasi:

»Tone, rekel sem ti, da imej zdaj Vreskovino ti v skrbi! Francozi so blizu, nemara, da ne bo treba dolgo čakati, ko bodo prav pri nas! Ampak eno ti rečem: z milo me z Vreskovine ne boš spravil! Da bi se zdaj podajaj s tole nogo kam ven, kjer bi bil itak samo v napoto in v strežbo, ko bo treba obravnati tisoč zares potrebnih reči — tega si kar ni treba misliti! Tam, kjer sem prišel na svet, tam bom tudi umrl, da veš, in od te moje besede me ne pripravi nobena reč več!«

Tone se ni bil nadejal, da ga bo stari zavrnil na ta način.

Poskusil ga je pogovoriti, da je neumno ostajati doma, ko pridejo Francozi, vzamejo vse, kar najdejo in nikomur ne prizaneso.

Stari je ostal trmast.

Povrhu se je pa oglasil še Peter.

Peter je vskočil, preden je Tone utegnil zagovoriti očeta.

»Če vi ne greste nikamor, bom pa še jaz ostal na Vreskovini!«

Stari Vresk ga je pogledal z očmi, v katerih se je kar videlo, da niso daleč od solza.

»Peter, Peter, kajne, midva sva na tem gruntu prebila marsikakšno uro in zato naju tudi nobena reč ne bo ž njega spravila! Če sva skupaj preživela dobre čase, pa dajva še žalostne! Stara sva, tudi če naju smrt ujame na Vreskovini, čeprav bodo dejali, da po neumnem, tukaj ostaneva! Ali ne?«

»Res je, France! Lahko mi verjameš, da se z Vreskovine ne bom premaknil prej kakor ti, razen, če mi je sojeno, da me bo smrt prej pobrala kakor tebe!«

Tone je od teh dveh zvedel dovolj.

Ošinil je z očmi Burgo, ki sama nikoli ni začenjala govoriti.

»Kaj pa ti, Burga?« jo je vprašal.

Ta se je zdrznila kakor bi jo kdo na lepem predramil iž sanj.

»A jaz? Kamor bo šla Liza, tja bom šla pa jaz tudi!« je rekla. Tone je očeta še poskušal pogovoriti, pa brez uspeha.

S Petrom sta se vzela skupaj, kakor bi bil bob metal ob steno je zalegla beseda, ki jo je obrnil, da bi starega pripravil do svojih misli.

»Tone! Ti, pa Liza, vidva kar pojdita gor, kjer imaš pripravljeno! Nikari ne misli, da te nisem spregledal! Dobro vem, kje si bil zadnje čase ponoči, ko si pravil, da ti je tako vroče! Ti imaš na skrbi to, da Vreskovina ne bo minila ali se zapravila na kakšnega nevrednega! Pri nas mora ostati, naše krvi gospodar jo mora ravnati! Z menoj je pa taka: na njej sem zrasel, če bi kam šel, bi bil samo vsem skupaj v nadlego, — rajši umrem na njej, če mi je bilo že tako sojeno, kakor bi se potikal po duplih in nemara niti v smrtni uri ne zvedel, kako je z domom! Sicer je pa tako! Peter nama bo kuhal, ali ne Peter, in se brigal za mojo nogo, Burga ti boš pa skrbela za Lizo, kajne? Tone, zdaj pa ukreni kakor si bil skrivaj premislil, čeprav to ni bilo lepo, lahko bi mi vse rekel in bi ti bil nazaj rekel prav tisto, kar ti zdaj. Pa da mi ne črhneš več besede! Ujezil bi me! Prav je tako, nič se ne sme spreminjati!«

Liza, Burga in Peter so jokali, stari Vresk tudi. Kar nanj je šlo od teh zvestih ljudi.

Tone pa je dejal: »Ata, tako bo kakor ste rekli! Zmerom vas bom pa prišel nazaj pogledat, dokler se ne bo spet spremenilo.«

Za ta letni čas je bilo neverjetno soparno. Že v ranem jutru je soparica pritiskala na zemljo. Od ledine je kar žehtelo, peklo je v lica. Popoldne se bo prav gotovo napravilo k nevihti. Na višavah se je kuhalo. Čelešnik si je bil že zgodaj dopoldne nataknil kučmo, Pruka se je le redko prikazala izza megla, plava je bila videti in preteča, kadar jo je veter tam zgoraj na kakšnem kraju razgalil. Vroč piš, prav soparen, se je zaganjal skozi grmovje po bregu kakor togoten pes na prekratki verigi.

Tone je skočil po lazu nizdol do parobka, odkoder je bilo moč videti kar celo dolino. Res, uniforme, ki si jih lahko razpoznal tam doli, kjer je bila pot bela, široko razhojena in prašna, — to ni mogel biti nobeden drugi kakor Francozi.

Zakadil se je nazaj gor bregu, zdaj ni bilo več nobenega časa za obiranje.

Čez čas so bile povezane tri cule. Največjo si je oprtal sam, tisto, ki je bila še enkrat manjša in lažja od njegove, je dal Burgi, Lizi pa je potisnil v roke najmanjšo.

Potem pa je krenil pred očeta.

»Ata, zgrda vas ne bom spravljal od doma! Toliko pa rečem, da jaz ne bom ostal na Vreskovini, ko bi moral gledati kaj na njej počno ti pesjani! Jaz grem v hribe in Liza tudi, že veste zakaj. Eno je gotovo. Če bi pričakala Francozov, porod ne bo v redu. Vas ni mogoče spraviti preč, ker sami ne marate, s silo pa vas nisem v stanu goniti. Nikari mi ne zamerite, da imam take besede! Težko mi gredo, zares, iz ust! Burga pojde, kakor je bilo rečeno, z nama, Peter pa bo ostal pri vas, da vas bo stregel, vas prevezaval in vam kuhal. Bati se vama ni nemara nič! Na starega moža, ki ima bolno nogo se tudi Francozi ne bodo spravljali, pa saj se tudi ne bodo imeli zakaj. Da bi pa Petra prijemali? Kaj jim naj bi neki bil na poti? Porabiti ga nimajo za kaj, nevaren se jim pa tudi ne bo mogel zdeti, saj mora vsak videti, da je najbolj pri volji, če mu dado mir in če se mu ni treba vtikati v stvari, ki druge srbe! Ali ni res tako, Peter?«

Peter ni vedel, kaj naj bi dejal. Mencal je nekaj z nogami, besede pa ni spravil iz grla. Ni bil navajen, da bi ga drugi spraševali za misel. Če je že kdai kaj drugačnega povedal, potem je takrat, kadar mu je samemu prišlo na misel, da bi bilo dobro reči, če je kaj prav ali če bi kazalo drugače narediti.

Stari Vresk je dolgo naslanjal glavo med dlani, petem pa je pogledal vse tri, ki so stali pred njim, počasi, skoraj slovesno, jih je ogledoval.

Bil pa je tako dolgo tiho, da jim je že začelo prihajati nerodno.

Končno je vendarle spregovoril:

»Tone,« je dejal, »nič me nisi vprašal očetovski žegen in prav se mi zdi tako! Kaj bi se poslavljali kakor bi šli za zmerom narazen! Kolikokrat boš še našel k hiši, kadar se bo pokazala priložnost — in eno je prav gotovo, da se Francozi tod ne bodo za vse večne čase držali! Tisti, ki zares čuti silo, nikoli z drugim ne ravna kakor krvožer. Zlahka ga rajši prime, ker ve, da bi ga tudi lahko trdo, če bi bilo potreba. Dobroto stresa, ker si jo lahko privošči; počuti se kakor bi bil doma, saj ve, da bi prišla cela vojska kar precej tja, kjer bi se komu njegovih zgodilo kaj hudega po krivdi ljudi, ki jih ima čez! Ti pa delajo, da se že kar po njihovem ravnanju pozna, kako bo kratek njihov obstanek. O, še se bomo videli, ne samo vmes, kadar boš k domu prišel kaj iskat, potlej, potlej, ko bo že vse v kraju! No, potem se bomo pa zares lahko poveselili! Tako bomo veseli, da še tisti dan nisem bil, ko si prišel ti na svet!«

Tone je gledal očeta in ni vedel, kaj naj bi mu odvrnil, ko je ta umolknil.

Stari pa je spet začel:

»Srečno hodi in dobro se imej, ti edina veja Vreskovine! Kaj me gledaš? Saj si res edina veja. Jaz sem še ena, ali že trhla in omahla. Dolgo ne bo več, ko bom padel preč in takrat boš moral ti zazeleneti, da se rod ne izgubil Kaj pa ti je nerodno, Liza? O, ne! Ne mislim še umreti, preden ne bom pestoval tvojega in Tonetovega! Hudo mi bo res, ko bom sam, ali Bog ne prizanesi, da bi kateri od vaju dveh poskušal ostati na Vreskovini zdaj, ko se bliža taka stiska, da se gorjéga mladim ljudem! Kar nič si ne delajta skrbi zastran mene! Jaz bom te čase že pretolkel! Kaj pa bi nama kdo neki hotel, ali ne, Peter? Vi trije pa, glejte, da se čimprej spravite z Vreskovine, zato, da jo boste enkrat, nemara da še prav kmalu, spet lahko vzeli v roke, čeprav mene ne bi več našli drugje kakor v Globokem za cerkvijo! Pa ne! Le kako sem že otročji! Vam dajem korajžo, pa bi se kmalu sam kar scedil! Ni prav tako! Sin, dobro me poslušaj! Pojdite vi trije tja gor, kamor si vam namenil, Tone, in če bi vam kdaj kaj manjkalo, naj eden ali drugi pride dol, kadar bo le količkaj kazno, da ga ne bo mogel nobeden sneti! Jaz bom Petra pošiljal vpraševat, kako vam gre in katera reč vam manjka, vi me pa tudi nikar ne pozabite! Zdaj pa stopite lepo po vrsti vsi trije predme, da vas pokrižam za na rajžo kakor je na Vreskovini nikoli ni bilo treba delati! Ti, Liza, najprej moram tebe!«

Liza je spustila culico iz rok in pokleknila pred starega Vreska.

Z drgetajočo roko ji je napravil na čelo znamenje križa in jo s svojimi velimi usti poljubil na lase, kar jih je gledalo izpod rute. Ko je dvignila oči, je videla, da gre staremu možu na jok. Kar gor in dol so mu migale ustnice. Zdaj se je še njej storilo inako.

»Peter, zdaj pa ti!«

Peter, težak in trd, s kosmatimi rokami, razkuštranimi, črnimi lasmi, se je samo pripognil, ni se mu dalo poklekovati, nekam otročje ali pa preveč po žensko se mu je zazdelo, ko je kolebal, kaj bi.

Stari mu je položil levo roko zadaj za vrat, nato pa mu počasi in slovesno napravil križ na čelo, na usta in na prsa.

Burga je stopila k njemu kar sama od sebe.

Ko je gledala onadva in poslušala Vreska, ki je govoril kakor gospod — tako se na Vreskovini ni govorilo še nikoli — jo je nekaj tako neznansko ganljivo prijelo za srce, da je planila v jok. Vsa objokana je počepnila k Vresku, ki jo je zaznamenoval s križem in jo pobožal po njenih sivih laseh s svojo štorasto roko, da ji je ruta zdrknila na vrat.

Ko je bilo to končano, je stari Vresk vstal in dejal z glasom kakor bi bil svetopisemski očak;

»Tako! Zdaj se pa le odpravite v svetem božjem imenu!«

Ko je to rekel, se je Peter obrnil stran in začel smrkati kakor otrok.

»Peter, Peter,« je dejal stari Vresk. »Nikari ne bodi tak otrok! Ali se ti spodobi, tako staremu kakor si in tako izkušenemu, da bi te zmagale solze? Pojdi no, ti možakar! Mene poglej, ko sva skoraj istih let — in če velja tista, da star človek kar na lepem spet postane otročji kakor bi se bil šele izmotal iz plenic — potem bi se moral jaz veliko prej cmeriti kakor ti! Poglej no Lizo, kako se drži korajžno! Ali te ni nič sram pred Burgo, ki je ženska, pa se drži lepo pokoncu, da se že lep čas ni tako! Pokoncu kakor soldat, kajne Burga?«

Ta je šele planila v jok, ko ji je to rekel!

Lizi so se potočile debele solze po licu. Stala je vzravnana, pri miru, da se ji še obraz ni zganil. Solze pa so lile.

Tudi Tonetu je zaigralo v očeh. Tudi njemu so se napravljali petelinčki kakor bi bil šest let star.

»Kakšni pa ste? Kakor da bi bila to taka reč, če nekaj noči ne boste spali doma? Boga zahvalite, da vam ne bo treba prenašati moje sitnosti! Vsi smo v božjih rokah in če se bo Bogu zazdelo tako prav, bomo spet skupaj prej kakor si kateri utegne misliti!«

Ko je tako govoril, je začutil, da se mu tudi samemu ponujajo solze. Obrnil se je tedaj vstran, potegnil skozi nos in pljunil krepko, da bi tako zatrdil, kako se čvrsto drži, ko je vseh drugih zmanjkalo.

Gledal je vstran, ker je čutil, da mu iz oči leze nekaj, kar ni več mogoče potisniti nazaj. Debele solze so mu kapale na kolena in v pesek, ko je tako sedel preč obrnjen. O ti ljubi Bog, da je moral priti ta dan! Pa tako lepo so se imeli! Taki dnevi so se obetali Vreskovini!

Nekaj časa je bilo zatorej čisto tiho.

Končno pa je stari Vresk le spet pokazal svoje prepadlo, postarano lice in rekel:

»Pojdite torej z Bogom, otroci moji! Burga, ti pa, da si ne boš mislila, da si se toliko pomladila!«

Potem pa ga je čisto premagal jok.

Komolce je uprl v kolena in svetle kaplje so mu jele liti iz starih oči brez zadržka. Njegov revni, upognjeni hrbet in ramena so se tresla od tihega joka.

»Pojdimo!« je hrapavo ukazal Tone. »Zbogom ata, saj se bomo tako kmalu spet videli!« je še pristavil. »Do tačas pa se imejte dobro in nikari preveč ne skrbite za nas!«

Stari Vresk ni rekel nič. Bil je čisto pri miru, gledal skozi kalno v tla in se stresal.

»Zbogom!« so še enkrat rekli drug za dragim.

Potem pa so se vsi trije spustili po bregu navzdol v grapo.

Za njimi je gledal samo Peter. Vresk je še zmerom povešal glavo.

*

Bog naj jih udari s tako kletvijo, da se nikoli več nobena reč, ki jo bodo začeli, ne bo srečno končala. Materam naj usahne mleko, kužna bolezen naj zatre ženske, da bo rod ojalovil, moške naj pobijejo ljudstva, ki žive okoli. Iztrebljen naj bo ta narod izpred pogleda drugih, ki iščejo koristi od soseščine le tolikanj, da lažje shajajo, pa ne več, za svoje veselje, za naslado, ki se redi in neti ob muki drugih, ob trpljenju, ki ni bilo potrebno.

Take misli so obhajale starega Vreska, ko so mu oni izginili izpred oči. Svoje suhe roke je upiral ob kolena, srce mu je bilo v vratu, obhajala ga je togota, da ni vedel, kaj bi napravil, kako se potešil. Samega sebe bi uničil od jeze, se razsekal, se stisnil tako, da bi mu prenehal dih.

Kdo je te ljudi pripravil tako daleč, da se posmehujejo iz vseh dobrih stvari, iz vseh ukazov, ki jih uči Gospod Bog in ki so napisani prav gotovo tudi v srcu najbolj abotnega divjaka, ki še nikoli ni bil slišal, da se svet trudi, če se mu nemara ne bi vendarle posrečilo, da že enkrat postane malo bolj človeški in omili grozote, ki so jih uganjali bolj nevedni in robati rodovi pred sedanjimi.

Kdo je te ljudi pripravil tako daleč?

Kdo jim je ukazal in kdo prepričal mladi rod, da je prav, če pozabijo vsako sredstvo, ki se jim bo zdelo kazno za to, da obdrže moč, da dosežejo cilj, ki so si ga bili zastavili? Cilj — gospodovanje nad vsemi, cilj, da bi jim drugi, premagani narodi hodili z ustmi snemat prah s čevljev? Kdo je bil ta razbojnik, ta spaka, ta nestvor, ta pošast, s katero je Bog udaril ljudi, da jih izmodri, spokori in poboljša, njo pa nazadnje pahne v najnižje brezno pekla, kjer cela vojska peklenščkov zanj že izmišlja najbolj nore in boleče muke?

Napoleon!

Napoleon, žival, opisana in prerokovana v svetem pismu, zaznamovana med vsemi živimi bitji.

Kaj delajo njegovi ljudje? Že tole se je izvedelo v Senožeti:

V Globljani je dal general Garmont napraviti iz kapucinske cerkve, komaj dober mesec je tega, kakor se sliši, skladišče. Tudi konji stopajo po božjem hramu, pijani vojaki kartajo v njem, se pretepajo in popivajo z malopridnimi ženskami. Samostan, v katerem so prej pobožni menihi peli Bogu slavo marno, nedolžno in všečno kakor črički v junijskem polju, so prevzeli francoski grenadirji. Pometali so križe skozi okna, pokurili spovednice, križe in klečalnike; iz molilnice so vzeli sveto posodo, nekaj hostij pometali v blato in jih poteptali, druge pa vrgli v jasli mulam.

Čudno je, da te pošasti Bog še ni udaril s črvi in pekočim ognjem, ki žre živo meso. Bo jo pa, zakaj božji mlini meljejo počasi, pa gotovo.

Kaj je bila komu na poti Vreskovina, si govori potihem med solzami stari Vresk. Tako lepo so se znašli vsi skupaj, tako lepo bi skrbeli zanjo. On bi ujčkal najmlajšega gospodarja, gledal Toneta in Lizo, kako skrbita, da se vsaka reč opravi ob tistem času, ki je najbolj potreben in se veselil, da se mu večer življenja končava z zlato zarjo.

Zdaj pa le poglej te njive spodaj, si pravi v joku kar tako sam pri sebi.

Poglej ta šumeči, zeleni gozd! Kaj ga je! Prav do tja gor, kjer se Pruka dvigne iznad Močilnika, gola in siva, se razteza.

Poglej to lepo domačijo, to hišo, to dvorišče! In še ta prismuknjeni oreh, ki se mu nobeno leto ne ljubi roditi!

Kako je to lepo! Tisti, ki je bila na njih vrsta, da skrbe za Vreskovino, pa so morali preč, preč, ven v skale, v odljudni svet. Le Bog ve, ali se bodo kdaj vrnili ali se ne bodo!

Za vso to nesrečo je kriva samo ta zver, napovedana iz svetega pisma. Napoleon. On je ukazal vsem nižjim, naj tako ravnajo. Po čegavi zapovedi pa je ravnal Garmont, ko je ukazal, da morajo kapucini s krampi razdejati kapelico, ki jo je bil s svojim denarjem dal postaviti vojvoda Lichtenberg? Po čegavi zapovedi so potem golobradi grenadirji sredi noči budili sivolase duhovnike, da so morali vstajati, po njihovem povelju širiti roke in same sebe psovati? Po njegovi besedi so jih mladi, že v otroških letih zastrupljeni in preobraženi v gadjo zalego silili, da so morali počepati, uganjati najbolj nesmiselne reči in se nehote rogati samim sebi! Zato, ker so zvesto služili Kristusu in ker so narod krepili v veri, da je samsvoj, od Boga posvečen in potrjen, zato so jih bili. Bili so jih mladiči, ki jim še mah ni bil vzrasel, bili so jih, tolkli v sredo obraza in jim pljuvali na njihove pogumne, čiste oči, na njihova usta, ki so bila grešila samo v toliko, ker se jim je zdelo ostudno, da bi se pretvarjali in pljuvali na tisto, kar je resnica in nespremenljiva zapoved za ravnanje v vsem življenju.

Kaj je Vreskovina bila komu na potu, je povzel. Sami zase so živeli, tako dobro bi se bili vpeljali, tako se privadili drug drugega, da ne bi mogli shajati, če bi koga vrglo iz njih srede.

Skrbeli so za zemljo, da ne bi bila zanemarjena, da se ne bi po njej razraslo ščavje in plevel. Obdelovali so polje, gledali na gozd, skrbeli za živino. Vsak je šel za svojim opravkom. Kakor hitro se je oglasil prvi petelin, so že bili pokoncu, da dnevu ne bi kradli njegove pravice in krajšali tistega, kar se je spodobilo, da je bilo opravljeno do časa, ko je zamigljala večernica.

Komu je bila njihova sreča na krivem?

Komu ta tiha pot, ki ni nikogar mogla jeziti? Steza, ki je šla skozi pohlevno praprot, komaj toliko utrta, da se je poznalo, steza med rdečkastim borovjem, plavim brinjem in glogom, sama zase — kdo bi neki v širokem svetu vedel zanjo? Doma je šel ta ali oni po njej, nikamor ni segel nje glas in vest, da se po njej hodi.

Zakaj je bilo treba motiti to skromno življenje, ki se ni obregavalo ob nikogar?

Kriva je bila samo nenasitna samopašnost, želja, da bi vse padlo na kolena in v prah pred tistim, ki si je spravil skupaj toliko sile, da lahko ukazuje iz nezrelega, usranega veselja onim, ki jih najde okoli sebe, čeprav za griči in dolinami, kjer ne najde človeka, ki bi mu bil podoben po misli in srcu. Kriva je bila samopašnost tujca, ki misli, da bo iz drugega človeka napravil kri svoje krvi, ko se ve, da še najskrbnejše vzrejene janičarje spodnaša prva zdrava burja kakor listje, ki se je posušilo in padlo z vej. Kakor to svoj čas lahko vsaki veter obrača in prenaša po prašni cesti, tako pride dan, ko zapiha čvrsta burja in pomete vso nesnago s poti, da človek skoraj še ne zapazi ne, kdaj se je pot očedila.

Kdor se je vtaknil v mirno delo ljudi, ki nikoli niso nikomur nič žalega naredili in mu niti nikdar hoteli niso napraviti kaj takega — ta mora biti spodnešen kakor trhlo drevo, odžagan in vržen v ogenj kakor panj, ki s svojim koncem drugim napravi gorkoto v uri, ko spomini udomačijo in poveličajo minulo.

Nekam take ali vsaj podobne misli gredo staremu Vresku po glavi, ko kar tako, ves omahel in prazen kakor trhel panj ostane za onimi, ki so si bili izbrali pod silo drugačno življenje. Nemara da eno ali drugo reč premleva bolj okorno in da jo postavi zatrdno, čeprav se je ustavil šele pri zametku. Nič ne de. On je že star, kal čisto dobrega je prav gotovo v njegovem umovanju. Kar on ni do kraja domislil, bo pa tisti, ki prihaja za njim ter rod, ki ga bo spustil naprej k delu, potem ko bodo njega samega zagrebli in se bo nanj pozabilo.

Kdo ve, kaj misli Peter? Prav gotovo dolbe nekaj podobnega, le da se njemu vse obrača počasi in ostaja kar pri resnici, da so Vreskovini Francozi vzeli mir. Greh je bil to in taka reč pred Gospodom Bogom, ki mora zanjo priti maščevanje. Huda šiba, udarec, kakor ga zna zadegati ob pripravni uri na tiste, ki preganjajo golobe samo jezni nebeški oče.

»Peter, pomagaj mi v hišo!« končno pravi stari Vresk.

Hlapec se zdrzne iz topega razmišljanja. Molčeči trenutek je v kraju, dovolj je bil težak. Beseda ali dve za vsakdanje reči ju bosta že zamotili.

Skrbno dvigne starega gospodarja in ga pazno kakor otroka prenese v kamro na posteljo.

*

Tone, Liza in Burga so se pomalem, otovorjeni kakor so bili, spuščali po lazu, po rdečkasti sprhnini, dokler niso prišli do steze v svetlem macesnovem hladu, globoko pod Vreskovino.

Tu pa tam je kateri omahnil ob štrlini, dosti je bilo ob kraju razpostavljenih skalnih butic, ki se jim le stežka prav izogneš.

Šli so molče vsi trije. Vsak je po svoje predel, obe ženski bolj cagavo, tako jim je že bilo dano ob zibeli, ko se je pokazalo, kaj sta, Tone pa ves v vihri, v kolikor ga ni tiščalo slovo. Čutil je, da ga je toliko skupaj, da bo lahko opravil še marsikatero stvar, če bi se Francozi le upali do kraja, ki si ga je bil izbral. Tu pa tam mu je med potom šinila skozi glavo slika, kjer se je videl v stiski, pa je udaril po moči, ki še ni imela prilike, da bi se do kraja izdala. Zaleglo je, se je videlo v podobi. Videlo se je tudi, da prava moč, resnično medvedja in ne vem še kakšna ne izda prav nič, ko te pa drugi položi kar tako mimogrede, le da iztegne kazalec in ga ob pripravnem času, ko je dobro pomeril, kam misli udariti in koga zadeti, spet stisne k sebi petelina.

To ti je reč! Slab si lahko, šibak, da te veter spodnese, reva, da te ima v ruvanju vsak le tako mimogrede pod sabo, če si se začutil preveč korajžnega — ali, vago držiš, če se zopernika lotiš oddaleč. Če imaš bistro oko in mirno roko, če znaš prav pridržati dih, potlej lahko tudi še ne vem kakšnega Samsona spraviš ob moč in se ga iznebiš!

Tako je premišljeval Tone.

O, za take reči ima on že preskrbljeno! Če bo še Petelinčev prišel gor in Robnikov! Pa kaj samo tadva! Tudi za Rejčevega se bo dobilo in za Jernejčevca, tega starega fanta, ki je imel zmerom najdaljši jezik pri dekletih, da se je marsikateri ponekajkrat sanjalo o njem, vendar je ostal sam! O, tudi za Jernejčevca se bo kaj dobilo! Salabolsko je hude krvi in tudi pripraven za katerega podreti, preden se mu posveti, da je bil on mišljen v kregu! Pa še za Suhadolnikovega, če ni že v Pruki, in za Grogovčevega Miho! Ali se še spomniš, kako je obračal onega Matevža, Škrjančevega, seveda, Škrjančev je bil, tako se tam pravi — ki da mu ga ni bilo para šest fara naokoli? Škrjančevega Matevža iz Glavnika, ki se je čeljustil, da je ni občine, kjer ne bi dveh hkratu, ali pa enega za drugim, če si že tako izgovorita, vrgel ob tla? Dobro ga je Miha otesal, ko sta se ruknila prvič na božji poti pri Mariji sredi snega! Lep čas je bilo treba čakati. Eni so nagovarjali Matevža, naj se vendar pokaže, drugi pa so silili Miha, naj ne ostaja doma, ko bo Matevž tam, ker da bi fari navlekel sramoto, če bi se potuhnil.

Taki možje so bili. Ali nihče ni bil toliko srčan kakor ona drobna jetika, Špremov Jože. Tenak je bil kakor žrd, visok toliko, da bi se ga bilo ustrašiti, če bi ga bilo kaj čez pleča. Hrapavega in trdnega na njem ni bilo drugega kakor dlani, ki si jih je že bil moral udelati. Potlej gor, po laktu, o, ti nejeverna duša, pa roka bela in šibka, skoraj kakor otročja. Vse tenko in nebogljeno! Pa se ga le pritakni! Špremov Jože je mahnil samo enkrat, ampak takrat tako, da je tisti, ki je bil poskusil komu jo namenjeno, nosil znamenje, da je bil tepen, lep čas okoli. S svojo tenko, skorajda žensko roko je doma, pa še v marsikakšni fari prenekemu pokazal, kaj se pravi pošteno udariti in pošteno nositi.

Za tepež od blizu bi bili ti fantini kaj pripravni. Toda Francoz te od daleč. Kaj bi te čakal, ko pa ve, da eden od tvojih, res sam človek, vzame za ruvanje dva ali tri njih kar tako, da se reče mimogrede! Ta pleva, kdo bi se jih loteval obéroč. Ko ga kresneš enega, kaj ostane za njim? Vzdih! In kaj za druščino? Nekaj petá, ki se naglo privzdigujejo.

To je vse zares, ali kaj ti pomagata korajža in moč, če te drugi lahko pihne, da ga še sam ne vidiš, kje se je bil pripravil na to, da se te iznebi?

Tone ne bi bil Vreskov sin, če bi kar tako kam lezel in se v mislih, sam na varnem, pasel ob takih rečeh, ki se v brezdelju rade postavijo pred človeka, da ga učvrste v prepričanju, kako je pameten in pogumen. Kaj da bo vse počel in kako se bo zanj zvedelo.

Ne! Tone je bil sin starega Vreska, če se je raztogotil, je vedel, kaj mu bo prav prišlo, da se bo njegova jeza poznala.

Saj res! Te ljudi bi kazalo spraviti gor! Nemara, da je marsikomu od njih že itak zakurjeno pod nogami. Sami bodo radi prišli in še vprašali, če se dobi kaj drugega kakor samo sekira.

Je pa taka, da je najbrž marsikateri od njih šel v hrib že kar sam po svoji veljavni izbiri. Kdo ve, kam jo je mahnil, s kom se zdaj brati, kaj misli skleniti! Ne, na te se že ne bo kazalo vezati! Če kateri pride, potem prav, dobil bo, kar išče.

Miha, Matevž, Lojze, pa še oni Tone, kateri je bil neki, i, no, oni Šparovčev iz Glavnika, tisti, ki je hodil z žegnanja na žegnanje, da je napravljal špetir in se na kraju pokazal vselej kot najhujši — vsi ti naj bodo kar lepo tiho. Spomnijo naj se samo, kako je bilo takrat, na Križni gori, ko so se iz desetih farš, toliko jih je bilo takrat skupaj, romarji sporekli, kje da premorejo najmočnejšega.

Kdo je koga zapovrstjo metal ob tla, katere fare so se pokazale slabše od Globokega?

Jaz sem tisti, si je mislil Tone, — in res je bilo tako. Tonetu ga ni bilo dobiti podobnega ne za ruvanje, ne za tepež.

Za tepež bi se mu nemara še dobil kakšen, ki bi mu prišel blizu. O, seveda! Fickov Francelj, ki jih je imel toliko kosmatih v mezincu kakor drugi v pestéh ali v glavi.

Kakor frtavka se ti je znal obrniti. Eden je pogledal, odkod jo je bil dobil, pa ga je že spodneslo. Hrust, tak je bil kakor žrd, nalašč se je bil prišel bahat iz Globljane. Komaj je tisti mahnil po luči, je že dobil tako po glavi, da ga je zmanjkalo. S peči je tolkel Fickov Francelj, utež je imel zavezano v ruti, z njo je mahal skraja. Kadar pa ga je kdo opazil in mu z jezikom onečedil tisto, kar se je njemu zdelo imenitno in tako, da mora zadeti v živo, takrat je Francelj skočil z zapečka in se pognal nad tistega, ki mu jih je bil kaj povedal. Kar hitro sta opravila, zakaj Francelj je bil ročen in uren in korajžen, da bi ga bilo treba njemu podobnega res iskati daleč naokrog.

Tako je premišljal Vreskov Tone med potjo.

Lezli so po ozki stezi med borovjem proti grapi, odkoder je prihajal šum, ki na Vreskovino ni segel, razen če je kdaj potegnil tak veter, da se je vse slišalo bliže kakor je bilo res.

Kdor pride, nekaj bo že dobil v roke, si je sam pri sebi govoril Tone. Tako seveda, da bo zaleglo tudi, če se ne bo človek mogel zanašati samo na pesti.

Steza je krenila strmo navzdol.

Peter je najprej pomagal Burgi, potem pa še Lizi. Čez vodo je prenesel obe, culi pa sta morali držati na suhem, kolikor visoko sta le mogli.

Na oni plati so zavili spet strmo v breg. Nič manj vkreber ni bilo kakor prej navzdol. Vzpenjali so se uro ali dve med macesni, steza je nehala, zavili so v ruševje, majhen studenec je tod poskušal, pa ga je v grušču kar koj zmanjkalo, šli so skozi pritlikavino, Tone je kazal, kam naj stopijo, videlo se je da se tod dobro spozna — in na koncu krajev so morali po visokem melišču daleč vkreber. Nizko je že prihajalo sonce.

Preden je bilo melišče v kraju, je Tone krenil nekam na levo. Le stežka sta po prageh prihajali ženski za njim. Kar naprej jima je moral pomagati, ko sta obupavali.

Lep čas so po levi plati melišča lezli vkreber po pečevju, preden se je Tone spet oglasil:

»No, zdaj smo pa doma!« Tako je dejal.

*

Dvakrat, trikrat je Tone moral pomagati Lizi in Burgi, da sta se oprtani kakor sta bili, le spravili čez prag, ki se je vlekel pod veliko polico. Ko sta se upehani ustavili v grušču na njej, sta zagledali novi dom.

Več kakor za moža visoka luknja — to so bila vrata. Poznalo se je, da je bil že človek tod prenarejal po svoje. Najbolj nerodne štrline so bile oškrebane, na skalah zraven so ležala lesena vrata, ki so po podobi morala zamašiti vhod. Bela se je tam, kjer je roka krojila pečevju obliko, kazala skala med sivim krog in krog.

Kakor lastavičje gnezdo, prilepljeno nekam na mogočen zid se je zdel ta dom.

Na spodnjo plat je padala stena najmanj dvesto metrov globoko, s čela je do nje držala ozka skalnata noga na desni strani melišča, če si pogledal zvrha nazaj dol na pot, po kateri so bili prišli.

Na večerno stran pa je spet padala skala strmo navzdol, prav gotovo najmanj sto metrov.

Zgoraj je sivelo skalovje, pomaknjeno nad duplo daleč ven. Ves skrivenčen le tam čepel bogve na kako skopi ruši nebogljen macesen.

Če si ga hotel videti, si moral pogledati tako nerodno nadse, da te je zabolel tilnik.

Z desne je lezla izpod gore, Koršička ji je bilo ime, dolga strma mel. Večji del je bila v senci, razen junija meseca, ko jo je za nekaj dni obsijalo sonce. Bilo pa ga je skoraj vsako leto premalo, da bi utegnilo čisto pobrati sneg. Pomalem ga je jemalo, večjidel je malo bolj spodaj, kjer je iz hrbta tistih tac, ki jih je gora iz svojega sklenjenega lanca molila daleč predse, nižavam nasproti, žvrkljal nemiren studenček, ki se je pretakal v neznansko ozkem koritu iz enega skokca v drugega.

Za vodo ne bo skrbi, to se kar précej lahko vidi.

Na desni plati od dupline je zabita v tla klop, ki še kar diši po tem, da je bila napravljena prav pred kratkim.

Tja sedejo, da se oddahnejo. Tam spodaj je teman gozd, če bi ne bil na spodnjem koncu kar na lepem začutil veselja, da je treba skočiti kvišku, bi bilo moči videti Vreskovino. Globoko spodaj že rumené in rdečé bukve. Kar močno se že začenja poznati jesen.

Tam pa gledata sem čez Pruka in Čelešnik, pa tudi strme stene Kopanjka se reže ljudem, češ, kaj nam kdo more. Le pokažite nam tistega, ki bi si upal zlesti v naše strmine.

Zdaj že postaja svetloba bolj rumenkasta, kar je zelenega spodaj v gozdovih, postane skoraj ganljivo v tej prečudni svetlobi, preden pride večer. Drugo, kar se pripravlja, da se bo do pomladi moralo ločiti od obleke, ki je bila dobra vse leto, pa se sveti tako prečudno lepo, skorajda potratno. Rdeče, vijoličasto, rumeno, le kdo bi znal našteti vse barve, ki jih vidi oko!

Pomalem začenja Pruko in Čelešnika kakor vsak večer postajati sram. Brez dela sta prebila dan, še gamsom nista dala paše, ko sta tako vase zaverovana, da nočeta nikomur nič dati in se obrača samo po stari slavi, da sta preveč strma za človeško bližanje in pretekanje drugega živega.

Lepo rožnato zardita najprej, da se skoraj zazdi kakor bi jima bilo postalo nerodno. Potem pa sonce izgubi precej svoje svetlobe, že sta vijoličasta. Zmerom boli sivita in temnita. Nazadnje sta že kar pepelnata in mrzel večerni veter se začuti ...

Ženski sta tačas sedeli zunaj na klopi, Tone pa je bil izginil v luknjo. Zdaj se zasliši od tam veselo prasketanje, duh po dimu udari v nos. Prešerno se sukljajo plameni kvišku, ko pogledata od strani noter. Zgoraj se iz hriba kadi.

Tone, Tone, ta ti pa res iznajde vse, da drugemu nikoli še na misel ne bi prišlo! Pa skrivaj! Tako si misli Liza. Kako je le napravil ta dimnik?

»Tone!« zakliče.

»Lizal Zdaj pa le obe noter!« se oglasi iz dupla. »Zunaj je že mraz, tule pa imamo ogenj, da se bomo pogreli!«

Tako pravi Tone.

Dvigneta se in gresta noter.

No, zdaj se pa vidi, zakaj Toneta zadnji čas nobeno noč ni bilo v posteljo!

Da je pa tako skrben, — tega si živ človek ne bi nikoli mislil! Prav res, da ne!

Lizi kar solze v oči. Takega srca je.

Burga pa vesela, da bo dvema tako dobrima človekoma stregla.

»Bog nebeški,« pravi, »daj, da bi se nam vsem dobro godilo, čeprav smo v pečevju!« Pa se pobožno prekriža, ko stopi v duplo.

V kotu, pod črno skalo, ki je podobna grbi, je napravljen pograd. Spredaj in nad vzglavji so zabite v tla deske. Lepa, mehka otava je razstlana najmanj pol metra globoko, spodaj, izpod desák pa se tu pa tam vidi zelena smrekovina.

Nekaj kavljev je zabitih v špranje. Tam se vlečejo police. Kaj je vsega na njih! Ne, lakote jim pa res ne bo treba trpeti, to se precej vidi!

Zdaj se v temnem kotu oglasi koza. Rjavka! Pa se je reklo, da jo je bil najbrž raztrgal medved!

Pa kako veselo prasketajo plameni! Ne, prav nič hudega ne bo! Še, ko bodo vrata zaprla duplo, od zunaj, pa se bo pošteno lahko kurilo — koliko drva je napravil Tone! — Tudi, če pritisne mraz, shajalo se bo že!

*

Močno se je že temnila

Tudi tenki rdečkasti rob nad sivim skalovjem, rob, ki je bil podoben vnetemu očesu, je začenjal bledeti. Nebo je postajalo na zahodu že kar zelenkasto, tiste barve, ki spominja na sanje in na pota po neznanih, prečudnih deželah, katerih nikoli nobeden ne bo ugledal.

Tam visoko nad Čelešnikom je zagorela zvezda, večernica je tako milo zamigljala. Tudi onima dvema, staremu Vresku in Petru sveti in nemara jo tudi onadva ogledavata ter mislita na njih tri. Le sveti, ti zvezda, z ramo ob rami te bomo še vsi skupaj kdaj gledali, si mislijo vsi, lahkó da.

Pomalem nebo temni čisto zgoraj nad glavami. Na vzhodu pa je že skoraj vijoličasto. Zmerom več zvezd se prižiga. Počasi se tudi zahod utrinja v noč in počitek. Sladke besede bi šle z njega, če bi jih kdo znal prebrati.

Spodaj po tokavah je luč dneva že najbolj izgubila moč. Ko se zgoraj ne nebu misli še love s prijaznimi utvarami, ki so blizu neki tolažeči, čeprav megleni resničnosti, polni najlepših obljub, spodaj že kraljuje surovost noči, brez pridržka, naga in okrutna, kakor je zares. Tu se zdi svet odrešen, pred tem visokim gnezdom odrešen od hudobije, od megli iz vode in greha, od nasilnosti, požrešnosti in grozeče teme, kjer se lahko vse napravi in primeri. Jasnejša je tu noč in čistejša, ostrost ji daje samo mraz. Mraz in otožnost, ki jo prinaša s seboj, da v njej izgubo svojo trdnost vse reči.

Utonile so v somračni mlamol vse doline, gore tam nasproti so se spremenile v velikanske kope, nobeni reči podobne, tuje in sovražne. Malo bliže sem so zarojile megle po tokavah. Sneg se je še motno belil spodaj, ves siv, reven in lahak, kakor bi mu bilo zmanjkalo tal. Mrakovi so si upali čedalje više. Temna perot je nazadnje pokrila svet čez in čez.

Zdaj se je zaslišal glas studenca globoko spodaj. Mrzel veter je potegnil, tod, na planem, se je v noči zazdel kakor kakšna živa stvar.

Zvezda je stala pri zvezdi na tem širokem, zamišljenem in resnem nebu. Noč je bila brez lune.

Ves svet je spal, tako se je zdelo tod na višavi, preč od krajev, kjer se je bilo ljudem že zazdelo vredno postaviti bivališča. V tem prepadu noči se je pokazalo, kakor da nikjer več ni nikogar živega. Tudi misel na domače je slabela, dokler ni ugasnila.

Tako tiho je postalo, da se je zaslišal vsak kamenček, ki se je kje zatrkljal po pečinah. Zdaj pa zdaj se je odspodaj iz gozdov prinesel na višavo glas srnjaka ali gamsa kje iz pečevja. Kaj da še ob tej uri žival ni imela miru?

Potem pa je bilo še stokrat bolj tiho kakor prej.

Tone, ki je bil nasadil vrata in potlej sedél na klopi pred zavetjem v pečevju, je vstal in se podrgnil po rokah, zakaj bilo je že pošteno mrzlo.

Še s smrečjem bo moral jutri obiti vrata, da ne bodo svetila v tri kraje.

Lepo bo jutri, si pravi, do drevja nima daleč. Hitro bo lahko vse opravil.

Potem pa stopi na gorko.

Tiho se hahlja ogenj. Burga je pridno nalagala.

»No, kako vama je všeč tukaj?« vpraša.

»Lepše ne bi bil mogel napraviti, Tone!« mu odvrne Burga.

»Pa tebi, Liza?«

»Vprašaš! Če bi morala za zmerom tukaj ostati, en sam dan ne bi tožila!«

Obe ženski že ležita.

Tone še nekaj časa posedi ob ognju, da zadnji rdeči jezik uplahne, potem pa se še sam odpravi leč.

Nekakšne prikazni plešejo po temnem skalovju, ki je že postalo domače — kadar utripne žerjavica. Zmerom temnejše prihaja zavetje, tu pa tam zaplapola po skalnih zidovih še kakšna senca, pa kar pri priči ugasne. Vse je tako zaspano.

Žerjavica ugaša, kakor jezne oči tli.

Nazadnje tudi Toneta premaga spanec. Liza in Burga mirno dihata. Vse je tiho ...

Drug za drugim so se zbudili, ko je pritisnil jutranji mraz. Prvi se je dvignil Tone, ki je vzel z ležišča povesmo otave in ga pest za pestjo potlačil v reže ob vratih. To mora na vsak način oskrbeti, da skozi špranje ob steni ne bo uhajal v zavetje mraz. Pa dvojna vrata bo tudi treba napraviti, tako se je pokazalo.

Pomalem pa le svetloba najde pot v duplo. Vidi se, da je zunaj že dan.

Liza je tako čudno trudna, kar nič se ji ne da vstati.

Burga je pomolzla Rjavko, zdaj je zakurila.

Tone se s sodčkom odpravi dol, v Klokovnjak, po vodo.

Liza se sili tačas, ko njega ni, gospodinjiti, toda Burga jo naglo sežene, naj bo pri miru. Ročno se suče okrog ognjišča, ko je opoldne vse kuhano, marno pobira pepel, kar se ga je bilo od drv naletelo v posodo z jela.

Popoldne je Tone spet izginil. Šele zvečer je prišel nazaj z velikim tovorom drv. O, prostora je za drva v zavetju več ko preveč.

Po večerji so spet malo posedeli skupaj še potem, ko se je že dodobra zmračilo. Nato pa so drug za drugim zaspali mirno in varno kakor prejšnje čase doma, takrat, ko še nobenemu ni nikoli prišlo na misel, da bodo kdaj morali bežati.

*

Tako je mineval čas. Dan je bil dnevu podoben, z istimi opravki so se zamotili do večera. Nazadnje se je že pošteno čutila jesen.

*

Ko je Lizo prvič prijel krč, da se je z vso silo oprijela na eni plati Toneta, na drugi pa Burge, mu je Burga svetovala, naj nad njenim zglavjem zabije dva kavlja, mednja pa razpne vrv, da se bo porodnica lahko oprijela, če bi ji njih dveh roke bile prešibka opora.

Tone se je brž lotil posla.

To je bilo neki dan, komaj so pokosili.

Kar kmalu potlej jo je spet prijelo.

»Tone, prosi Boga, da bi bil fantek!« je rekla Burga. »Zdaj gre pa zares!«

Tone je bil ves na trnju.

Ni mogel več gledati žene, ki je tako trpela.

»Samo za čisto kratek čas grem ven!« je dejal Burgi, ki si je dajala, kadar je bila porodnica pri miru, opravka s posli, na katere se ni prav nič razumel.

»Kar ven pojdi! Bom že jaz sama opravila! Vedro vzemi in vode prinesi, boš več napravil kakor da tu delaš napoto!« mu je odgovorila Burga.

»Liza, Liza! Kako je kaj?« je ves obupan vprašal in jo z okorno roko pobožal po potnem čelu.

»Oh, kako je hudo, kako je neizrečeno hudo, Tone!« je zastokala.

»No, no, saj bo kmalu spet dobro!« jo je tolažila Burga.

Obrnil je glavo preč, se spognil po kebljico in odprl vrata. Tod mu ni bilo več obstati.

»Liza, Liza, kako te imam rad!« je govoril sebi in njej, ko se je spuščal po skalovju. »Samo, da mi ti ostaneš živa! Bog sveti, daj, da se bo vse to srečno končalo. Nikar naj Lizi ne bo preveč hudo! Oh, pa mene malo bolj udari in njej prihrani bolečine! Samo da bi bilo že vse to srečno v kraju! Kaj bo, Gospod Bog, fant ali punčka? Daj, napravi mi veselje, naj bo fantek, luštkan in zdrav! Če bo sto Francozov na preži, ga bom nesel pokazat staremu in Petru! Pa Lizo varuj, da bo srečen porod! Kaj mi fantek pomaga, če bi pa ona umrla? Ne, ne, Gospod Bog, ti jo pazi, nikar nas ne udari, res ne, glej, tako te imamo radi! Zmerom bomo gledali, da ne bomo ravnali proti tvoji volji, ampak se vsega držali, kar si nam ukazal storiti, da se bo tebi zdelo prav! O Bog, o Bog! Daj, da se bo vse srečno izteklo!«

Iz dna srca je molil med potjo. Kar sredi pečine, na najbolj nerodnem kraju je obstal, položil kebljico na greben in pokleknil. Razprostrl je roke k nebu, jih sklenil, se ozrl spet kvišku in potem poljubil mrzlo skalo. Med solzami je govoril:

»Gospod Bog, o ti nebeška Oče, daj, da se bo vse to srečno končalo! Nikar ne poglej od mene preč, poslušaj, kako te prosim! Daj, da bo vse dobro! Če bo, Oče nebeški, glej, vsako leto bom na ta dan poromal k Mariji sredi snegov! Še ti, Marija, založi kakšno dobro besedo zame in za Lizo, in potem, vi vsi tam gori v nebesih, naj še Burgine zasluge, ki so vpisane v zlati knjigi, malo zaležejo, saj vem, da je ona zmerom istega srca kakor jaz zdaj! Oh, saj ne bom odslej nikoli več samo v stiski tak! Zmerom bom! Marsikaj sem grdega napravil, toda Gospod Bog in Marija, vidva mi malo spreglejta, prosim vaju, usmilita se me, grešnika!«

Dvignil se je ves objokan, in se odpravil naprej dol.

»Da bi bilo vsaj že vse srečno v kraju, ko bom spet nazaj!« se je čez nekaj časa spet priporočal. Goste solze so mu kar naprej lile po licu.

Nazadnje se je utolažil, ko se je tako olajšal.

»O, saj bo!« si je govoril. »Saj je Bog dober in ne zametava tistega, ki ga prosi za pomoč! Kaj ne, da ne, Gospod Bog? Prav gotovo me boš uslišal!«

Spustil se je po strmem pragu v korito, skočil na drugi breg, kjer se je lažje hodilo, lezel skozi ruševje in nazadnje obstal pri izvirku. Brž je napolnil kebljico.

Nizko je že stalo sonce.

Kmalu se bo napravil večer. Če hoče še pred nočjo priti do zavetja, se mora kar podvizati. Previdno je lezel nazaj vkreber, potolažen in že kar napol gotov, da se bo do tačas, ko njega ne bo zraven, vse srečno izteklo in da se bo lahko vesel zahvalil Bogu, ko bo zaprl vrata za seboj.

*

»Burga, Burga! Le zakaj moram toliko trpeti?« je kar naprej stokala Liza.

»Potrpi, Liza, pa Mariji se priporoči in Bogu! Saj bo kmalu v kraju!«

»Oh, oh! Ojej, kako je to hudo! O, kako je hudo! Hudooo!« je ječala porodnica.

Burga je tačas že vse pripravila, kar je bilo potrebno za najprej.

Strašno je trpela Liza.

Nazadnje so pa le bile bolečine pri kraju.

Tenak glasek je zavekal.

Potem pa je Burga tisto drobno, plavo in rdečo stvarco dvignila, pokazala Lizi, ki se je trudno nasmehnila, in jo odnesla v kot, kjer je že imela pripravljeno vodo.

Okopala je drobno, novo bitjece skrbno in rahlo, njene roke so bile tega vajene.

Čez nekaj časa je v tista majcena usta vlila nekaj kapljic cukrene vode. Potem pa še malo.

Ono drobno je kar hitro zaspalo.

Burga ga je lepo zavila v pleničke in položila k mladi mami.

Ko so Lizi ponehale bolečine, je začutila, kako je neznansko zaspana in utrujena.

Spati, spati! Oh, kako je lepo!

Pa je kar narej okrog nje šarila Burga. Prav ko se ji je zadremalo, se je je priteknila in veke so se ji morale hočeš nočeš odpreti.

»Slišiš, Liza! Liza! Zdaj ne stneš zaspati! Bog ne daj, da bi zdaj zaspala!« je le napol razločno udarjal na njena ušesa Burgin glas.

Spati, spati ...

Toda Burga je ni pustila.

Zunaj so zahreščali v pesku trdi, pa opotekavi koraki.

Burga je odprla vrata.

»Je vse dobro?« je brez sape vprašal Tone.

»Je! Boga zahvalil Pa še fantek!«

Sama pri sebi pa s skrbjo pomislila: »Sam Bog ve, če bo kaj iz njega, če bo obstal! Tako neizrečeno je revček šibak!«

»O, ti Liza, Liza, moja Liza!« je zavpil, butnil kebljico na tla, planil mimo Burge k ležišču in pokleknil.

Pobožal je bledo Lizo po laseh in čelu, jo poljubil prav narahlo na obe lici in na oči ter čisto nalahko naslonil svoj obraz k njenemu. Z roko pa jo je prijel kar se je dalo nalahno za ramo. Dolgo časa sta bila tako in Liza je slišala, kako mu razbija srce.

Trudno se je smehljala od sreče.

Zdaj je pa Burgo premagalo. Obrnila se je vstran in si s predpasnikom obrisala oči.

»Tale mala stvarca je pa najina! O ti ljubi Bog, kako neizrečeno si ti dober! Kako si ti dober!« je sam pri sebi dejal z vsem srcem, ko je gledal sinčka. Neznansko rahlo se ga je dotaknil, da ga ne bi prebudil.

Burga je privlekla odej in skrbno pokrila porodnico. Pogasila je ogenj, čeprav je dim pridno pobiralo z vrha.

Vsi trije so to noč prebdeli. Spal je le četrti, najmlajši. Vseh skrbi so držale roke nad njim.

*

Z neprespanimi očmi je drugo jutro vstal Tone, komaj se je skozi reže ob vratih dalo razpoznati, da se zunaj dela dan. Nič ni bil spal. Napet kakor struna je poslušal vso noč, če se bo drobčkano kaj oglasilo. Kadar se je, je planil z ležišča in bos obstal ob Lizi. Že je spet postalo tiho. Ničkolikokrat se je tako brez potrebe razburil in spet legel.

Kdo ve, če sta se Burga in Liza za najmlajšega na Vreskovini tudi v resnici zadosti pobrigali? Ženske so že take: ono reč, ki naj bi šla na odgovor samo njim, opravijo samo naspol, pa je že dobro. Saj jim itak nobeden ne gleda pod prste, ker se v njej nič ne razpozna! Nemara, da s čisto majhnimi otroki enako počno. S takimi mislimi se je kar naprej bodel.

Kar naprej je vstajal, brskal po žerjavici in prižigal, da bi si posvetil.

Zdaj se mu je zazdelo, da je tisti drobčkani stvari, sinčku njegovemu, zmanjkalo diha. Pa je že otrok kako pihnil ali hrknil v spanju, da je Toneta spet pognalo nazaj v otavo.

Pa ni dobil miru.

Nekaj časa ga je po takem obisku še strpelo, potem pa ga je spet segnalo z ležišča, da bi šel pogledat, če je čisto gotovo, da je sinček še živ.

»Lepo bodi zahvaljen, Gospod Bog, pa še naprej pazi nanj, pa čeprav meni kaj ne bi imelo iti prav! Pa še na Lizo!« Tako je govoril sam pri sebi. »Saj veš, o Bog, da nisem nič prida človek, da sem si marsikakšno že naprtil na breg in si otežkal hrbet, veš pa tudi, da kadar sem kaj napravil proti tvojim zapovedim, nikoli nisem ravnal iz objestnosti! Ti veš, da Te imam zares rad in da molim k Tebi kolikor le morem, sicer res da z duše skoraj samo takrat, kadar me prime, ampak takrat odkrito in zares, tako da ti še povedati nisem v stanu. Ti vse vidiš, ti vse veš, pa tudi veš, da je tako res in da bi bil rad dober, čeprav mi tako rado spodleti, da že kaj napravim, kar ti prav gotovo ne more biti všeč! O, za te reči tudi jaz vem, še predobro! Saj me je sram zaradi njih, ko prihajam prédte s prošnjo, da me obvaruj pred nadlogami! Prihajam pa le, zakaj ti si nebeški oče posvetnih otrok, pa jih nikoli tako ne udarjaš kakor bi zaslužili, zato ker nimaš k jezi in maščevanju in tehtanju nagnjenega srca kakor njih očetje po životu. Ti, Bog nebeški, Ti poskrbi, da se mojemu prvemu ne bo nič zgodilo in da bo Liza ostala zdrava!«

Tako približno je Tone v temi zdihoval k Bogu, čeprav nemara ne natančno s temi besedami. Mislil pa je prav tako. Drugače tudi ne bi mogel, saj je bil zdrav, pravega srca, odkrit, in je vedel, dokod seže božja moč, dokod pa človeška.

Nekaj časa je bil pri miru na svojem ležišču, vdan v tako premišljevanje in molitev, pa ga je spet kar na lepem zaskrbelo; vrglo ga je kvišku in bos se je spet odpravil tjačez k Lizi.

Burga, ki ni mogla trdno spati kakor že nobeden star človek ne more, je nekaj časa tiho gledala to početje, nazadnje se je pa le oglasila:

»Tak daj no že enkrat mir, ti obleda! Saj če boš kar naprej tacal sem pa tja, boš zbudil njo in otroka! Potlej jih pa kar ti spet pripravi, da bosta nazaj zaspala! Spat se spravi! Če bo kaj, bom že jaz pravi čas pokonci!«

*

Tone pa le ni mogel spati.

Ko se je začutil jutranji mraz, je bil že na nogah.

Sédel je na pograd in čakal, da se še kdo zbudi.

Prva je potisnila s sebe odejo Burga. Urno je zakurila, potem pa pomolzla Rjavko. Toneta — kakor da bi ga še za mar ne jemala. Neznansko je zdaj postala veljavna in pomembna. Kakor gospodinja na gruntu se je obračala.

Potem se je zbudila tudi Liza.

Kmalu je zavekal še otrok.

Komaj se je oglasil, je bila Burga že zraven.

Kakor bi bila opravila že kup svojih otrok, tako izkušeno in nič zbegano se je vedla.

Malo mleka je imela v lončku, vanj je vlila toliko vode, da je je bilo naspol. Potem pa je počasi, kapljici za kapljico popomagala v tista ustka, ki jih je bilo komaj dobro videti. Ta drobnička se mora na sesanje še privaditi in se tudi bo po malem.

Tone je tačas zaklal kuro. Še na kokoši je mislil ta človek, si pravi Burga. In tega petelina, ki ga drugega ni kakor sam tepež, je tudi privlekel gor!

»Ljubi Bog, daj, da bosta svojega prvega oba lahko vesela!« Tako prosi Burga potihem. »Daj mu moči, fantičku drobnemu! Tako je revež šibak! Nič ne kaže, da bi ostal živ, ampak ti boš že nanapravil tako, da bo!«

Zares je šibak ta otrok, težko, da bo kaj iz njega. Tako premišljuje.

Fantiček, drobna stvarca, zdaj pri dnevu zares ne kaže, da bi ostal živ. Tak reven punkeljček je, ves plav in rjav, nobene prave sape nima, dih mu kar zastaja. Nič mu ne mara migati trebušček. Ti revček ti ubogi!

*

Ko opoldne najlepše sveti sonce, da se zdi gorkota kar poletna, šele stopita Tone in Burga ven in sedeta pred zavetjem na klop.

Burga se dolgo pripravlja, preden spregovori.

»Poslušaj, Tone,« pravi Burga. »V Globokem so Francozi, tja fantička h krstu ne bomo mogli nesti, pa tudi če bi čakali teden dni ali mesec. Krščen pa mora biti. Sila je, zakaj ga ne bi ti krstil, jaz bom pa za botro? Kaj praviš?«

Tone je bil dolgo tiho. Kakor bi bil slutil, za kaj prav za prav gre, se je vedel. Žalosten, togoten in pohleven, malo v jezi, malo v prošnji je sedel tam.

Burga mu je položila svojo velo desnico na njegovo težko šapo. In kako ga je pogledala!

Zdaj je že vedel.

»Bog nebeški, zakaj si prav mene udaril, ko sem te tako lepo prosil?« tako je sam pri sebi tožil.

Kakor bi bila Burga uganila, kakšne misli ga objemajo in upogibajo, se je oglasila:

»Tone! Nič se ne kregaj z Bogom! On že ve, kaj prav naredi! Njegova volja se mora zgoditi! Kar gotovo ti bo ustregel na kakšen drugi način, pa še takrat, ko se bo zdelo, da ti ne misli več pomagati. Za takrat ti je namenil dobroto, za zdaj pa se mu zdi tako bolj prav, da si samo zapomni tvoje prošnje in ti jih zapiše v dobro — kakor pa, da bi ti jih izpolnil. On več vidi in bolj ve, kaj je prav kakor pa naša okorna pamet, ki je skoraj zvečine navezana samo na srce, naprej pa ne vidi. Kaj pa ti veš, kaj bi bilo pozneje s fantičkom? Ali misliš, da bi obstal v tem dimu kaj dalj časa? Kaj veš, kam se boš moral še vse poganjati, kam bežati? Zdaj pa, ti zbežiš, — pa Liza z otrokom čez hrib in dol? Zima ni daleč. Pa s fantičkom v metežu in burji ven? Ne, Tone, kar nič ne povešaj glave! Če je božja volja taka, kar upogni se ji! Saj ni zadnji otrok, zato; ker je bil prvi! Ampak, Tone, daj dušici, da ne bo prezebala zunaj pri vratih vic in ti hodila z onega sveta nazaj tožit! — No, nikar ne jokaj! Saj nemara ni tako hudo! Mogoče se bo pa še kar obdržal! Tone, slišiš! Nehaj no! Saj, če bo zdaj krščen, še ni rečeno, da je zapisan smrti! Kje, pa kdaj naj bi ga sicer krstili? Na Globokem? Krščen pa mora biti, da ga bomo vedeli klicati! Pa na tiste pomisli doli iz Mrzlega dola! Otrok še tri dni ne star, Francozi pa moža nekam, ženo in otroka drugam! Kaj, če spi zunaj, če ona ne dobi jesti! Kakor živino jih jemljejo narazen, če tega ali onega zmanjka, tem boljše! Otrok umrje, ona umrje, mož pa joka in toži za tistimi, ki nemara že niti več niso med živimi! S kom se bo revež pogovoril, komu potarnal? Še z ustmi se ne more na lice pritisniti nje, da bi šlo majhno žalosti in majhno tolažbe iz enega v drugega! Te premisli! Kaj pa otrok, kje je pa naš ubogi otrok, revček? bi se vprašala, če bi se mogla, pa še tega ne moreta, ko sta tako daleč narazen, da drug za drugega ne vesta, čeprav ponoči oba zdihujeta k isti zvezdi, naj bi posredovala enega nežnost k drugemu! Ti imaš pa Lizo in tudi jaz te bom potolažila, če te bo zmagovalo!«

Tone jo je poslušal s sklonjeno glavo.

»Ali misliš, Burga, da mu ne bo moči pomagati? Ali je res tako slab, da se ne bo obdržal?« je potlej vprašal.

»Tone, prav taka je žnjim kakor z vsakim od nas! Če je božja volja, še ure ne prebiješ, čeprav si zdrav kakor riba. Lahko da bo potlej preživel še vse nas, nemara da bo učakal še Matuzalovo starost, — ali prav je, če ga krstimo, da dušica ne bi tarnala in blodila pred vicami, če je fantičku namenjen kratek obstanek! Pa tudi, če ne! Krstiti ga moramo, potlej ga bomo šele vedeli klicati in Bog ga bo tudi zapisal med svoje otroke. Kar mene poslušaj, dovolj sem menda že stara, da ti lahko kaj svétujem!«

»Pa naj bo po tvoji besedi!« je končno pritrdil Tone in vzdihnil.

*

Stopila sta v zavetje in prisluhnila.

Porodnica je trdno spala.

Prav nalahko in premeteno je Burga snela dojenčka in ga odnesla ven. Položila ga je Tonetu v naročje, sama pa je šla nazaj noter, vzela s police posebno lepo skodelico, zajela vode in iz omarice nad zglavji s krajem prstov zgrabila ščepec soli.

»Liza spi, zdajle lahko opraviva, Tone, pa ji potlej poveva!« je rekla.

»Semle stopiva!« je dodala.

Šla sta od klopi še malo v kraj, prav nad brezno. Globoko spodaj je temnelo melišče, zakaj sonce je bilo že trudno in se mu je mudilo v zlati grad.

Prav na plavkastorjavo glavico je sijalo. Otročiček se je zbudil, zavekal in zakrilil z ročicama.

»Naj mu bo po starem očetu ime, ali ne, Tone?« je rekla Burga.

Tone je bil tiho, samo pokimal je. »Zdaj pa reci: Krstim te, France, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha! Malo vode mu vlij na glavo in malo soli mu položi na jeziček! V sili smo in tako bo tudi zaleglo prav toliko kakor če bi ga krstil sam gospod škof.«

Tone si je predejal otročička tako, da se mu je životek vsedel v lakt, glavica pa je gledala čez.

Bil je zmešan od skrbi in ljubezni blizu joka, ko je do zapestja potunkal roko v vodo. Dvignil jo je in jo, kar je je obdržal, zlil sinčku na temence in čelce.

Zraven pa je rekel kakor ga je bila poučila Burga:

»France, krstim te v imenu Očeta in Sina in Svetega Duhat«

Burga mu je podala soli in Tone je tistih nekaj zrnc s kazalcem in sredincem položil na sluzasta, semerjena otročičkova usteca.

Burga je zraven zatrjevala, da se odpove hudemu duhu, da se bo otrok ravnal po božjih zapovedih — vse tisto, kar se ji je nejasno motalo po glavi od prilik, kjer je bila zraven, ko je poslušala, kaj so župniku odgovarjali botri — sama za botro še ni bila nikoli. Vedela je pa, da boter odgovarja namesto otroka, v njegovem imenu in da se to vzame tako kakor bi bil otrok sam tako zatrdil.

Sonce se je spravljalo spat. Vrhovi okoli so bili že vsi obliti z rožnato lučjo.

»Tako! Zdaj mi pa daj Franceta, da ga spet položiva k mamil« je rekla Burga.

Liza je še zmerom spala.

Ko sta ji ga položila spet nazaj ob stran, je fantiček zavekal.

Tako na glas je vreščal, da se je Liza zbudila, Toneta pa je obšlo veselje, češ, samo poslušaj, kakšen glas ima, prav gotovo bo ostal živ. Saj, če je otrok grlat, to kar zagotovo kaže, da je zdrav.

»Liza, za Franceta sva ga krstila, saj veš, po kom! Tale čas, ko si ti spala! Burga je botra, jaz sem bil pa za župnika! Kdo pa naj bi zdaj, ko smo tako preč, tudi drugi bil?« je dejal Tone. Liza se je nasmehnila. Dvignila si je otročička in rekla:

»Zakaj mi pa nista nič povedala? Kar tako opravita, brez mene!«

Tone se je bal, da bo Liza žalostna, da bo ostrmela ali se začudila, ali pa se tudi ujezila, ker sta ravnala tako na skrivnem.

Pa ne! Prav nič se ni raztogotila. Ni bila ne jezna, ne začudena. Ali je še tako slaba?

In še kaj je rekla fantku, ko si ga je dvignila k prsim?

»France, France, kar!«

Prav nalahko ga je objela čez životek in mu naravnala ustka.

*

Tiha noč je objela zavetje.

Znotraj je vse spalo, zunaj pa je mesečina oblivala svet. Po vrhéh je bledo sijal prvi sneg.

*

Zjutraj se je videlo, da fantku pohaja sapa.

Stresalo ga je, postajal je zaripel in višnjev, nekaj ga je dušilo.

Kar naprej je vekal sprva, potlej pa že ni več imel moča.

Kdo popiše Lizino skrb?

Kdo Tonetovo žalost?

Okrog poldne je nesojeni najmlajši na Vreskovini zadnjikrat šel po sapo. Takrat se mu je zadnjič napel trebušček.

Potem pa ga je zmanjkalo.

Negibna, revna stvarca je obležala pri Lizi.

Kako je ta zajokala! K skali se je obrnila, k mrzli, odurni, sivi skali. Pri njej je tožila Bogu svojo žalost in revščino. Zmignila je vselej z rameni, kadar se je je Tone poskušal pritakniti, da bi jo potešil. Kaj le bi ji mogel kdo pomagati?

Tam je z obrazom k zidu reva ječala in se stresala, se kregala z Bogom, s samo seboj in z onima dvema. Nobena reč je ne bo več utolažila, si je mislila.

Omedén in zmešan se je izgubil Tone iz zavetja.

Zastonj mu je Burga polagala roke na ramo.

Sončni sij, bel in vesel, ga je oslepil.

Sédel je na klop in z glavo udaril vznak, da ga je zabolelo.

Nekaj časa je obsedel tako, brez misli in želje, ves izgubljen.

Potem pa se je dvignil in se odpravil po skalah navzdol!

»Tone!« je presunljivo vpila za njim Burga.

Lezel je trmasto po krušljivi, strmi pečini navzdol, dvakrat, trikrat se je vmes malo zbistril in se zaveroval drugam, ko je svet postal tako grd, da mu je prišlo malo bolj mar za samega zase.

Končno se je znašel na široki, pa kratki polici sredi najbolj divjega sveta. Sesedel se je in s pobešeno glavo nekaj časa občemel čisto pri miru.

Ko je tako sedel, je bil podoben tihemu ruševemu grmu nad sabo, resnemu in zbranemu.

S tega je šlo nekaj nanj in na njegovo bolečino.

»O Bog, o Bog,« je zavpil, ko so se mu odprle solze. »O Bog, ti tam gori! Zakaj sem te tako lepo prosil, da mi obvaruj sinčka! Zdaj si mi ga pa vzel kakor bi nobena moja beseda ne segla do tebe! O Bog, o Bog, zakaj si mi to napravil?«

Tolkel je s temenom v skalo za sabo in jokal, čisto sam, tak revež, ko se mu je vse okrog smejalo. Lepšega dne skorajda nikoli ni bilo v gorah kot je bil ta. Stene svetle, rožnate, zatrepi polni plavih senc, nebo milo, jasno, brez kraja navzgor — sama ljuba obljuba. Kaj pa, če je komu težko med tako velikimi rečmi, kaj je to? Vse se mu posmehuje, tako je veliko, nesreča pa v njem videti tako majhna, tako kratek čas ji je namenjen in prav tak pogled naprej.

»Oh ti mali, ubogi France!«

Vrgel se je naprej, tolkel s čelom in z rokama v grušč ter jokal, da se mu je stresal ves mogočni život.

Nazadnje pa mu je le odleglo, ko je zlil iz sebe vso bridkost.

Dolgo je sedel pri miru. Potem pa je rekel táko kakor se je je bila v dolgem življenju privadila Burga:

»Božje ime naj bo češčeno, njega volja naj se zgodi! Kakor si ti namenil, Bog nebeški, tako naj bo prav!«

To je govoril, ko so se mu zraven spet vlile solze.

Nazadnje pa se je premagan od joka in utrujen čisto potolažil.

Še malo je posedel, temniti se je že skoraj začelo, potem pa je zlezel po grebenu nazaj gor do zavetja.

Tiho je bilo v zavetju, kakor nikjer ne bi bilo človeka.

Tone je pahnil vrata od sebe in stopil noter. Liza je še zmerom ležala obrnjena z obrazom k steni, Burga pa je čepela pri ognju. Videlo se je, da sta si bili ženski že vse povedali, kar sta si imeli.

Mrtvi otroček je ležal v skledi pri peči. Ne ena, ne druga ni vedela z njim kaj početi. Obe kakor bi čakali, kaj jima bo ukazano. Taka je že ženska natura.

Ko je Tone videl, kako sta obe ženski pobiti, čeprav ga je Burga še pred kratkim tolažila, se je prav naglo odločil.

Izruval je dve deski, ki sta prej zapirali stamo, da ni lezla po zavetju, namestu njih pripravil dve bukovi poleni in se spravil na delo.

Liza je kar naprej ječala.

Burga pa si je s predpasnikom brisala oči.

Tone je vzel deske in molče začel pripravljati zadnjo posteljico za nesojenega gospodarja na Vreskovini.

Pozna je že prihajala ura.

Tako tiho je bilo v zavetju, da se je slišal sleherni glas.

Ko je Tone tolkel skupaj tružico za svojega prvega, sta obe poslušali z napetimi ušesi.

Hitro je Tone prežagal one deske, napravil majhno koritce, ravno tolikšno, da se spravi vanj otroško trupelce, vzel mero za pokrov in se pripravil, da utolaži obe ženski.

Liza je jokala, Burga tako, kakor če bi bil otrok njen.

Tone je nazadnje vzel v roke ono drobno stvar in jo položil na oblance v krsti. Liza se je obrnila proč od zidu in zavpila: »Ne, ne!« Burga je tiho jokala, samo postrani je pogledala.

Tone se je bil že odločil.

V nežegnani zemlji njegov sin ne bo spal. Pokopan naj bo na domačem pokopališču, in če že ni drugače, naj mu oče odpre pot, kjer bo spal v božjem zavetju.

Prav mehko dvigne Tone trupelce in ga položi v rakev, ki jo je bil sam stesal.

Zdaj šele obe ženski zajokata!

Ali kaj pomaga jok!

Najmlajši, nesojeni gospodar Vreskovine mora v zemljo, tako kakor marsikateri drugi, ki se je bil, že zbrihtan in že pri sebi, nadejal drugačne, boljše usode.

Votlo poje zvenk žeblja.

Surova deska že pokriva obraz najmlajšega na Vreskovini.

Zabito je revno trupelce.

Tone je vzel tružico pod pazduho, nekaj časa kakor izgubljen v mislih postal sredi zavetja, kjer je zdaj le še odsev žerjavice slabotno migotal po stenah, potem pa se je zdrznil. V tej rdečkasti temi je bila videti njegova postava še ogromnejša, nepremagana žalost ji je dajala nekaj pošastnega in pretresljivega.

Kar na lepem je potem spregovoril z ubitim glasom:

»Zdravi ostanita ta čas in molita!«

Liza je zaječala:

»Ne, ne! Pusti mi ga!«

Burga pa je jokala tiho že ves čas, ko je zbijal tružico.

S težkimi koraki se je odpravil v noč.

*

Zunaj je bila že pozna, tiha jesenska noč.

Mesec je že lezel za grebene Pruke, svet pa je bil še zmerom oblit z njegovo srebrno, milo svetlobo. Nekaj velikih zvezd je gorelo na čistem nebu.

Bilo je tiho in mirno, noben glas se ni nikjer prebudil. Veter je spal, globok je bil pokoj zemlje kakor bi bilo vse živo položeno v grob, da se ne bo nikdar več zdramilo.

»Kmalu bo tema, lahko se bo hodilo!« si je dvakrat, trikrat rekel Tone, ko se je spuščal po grebenu, ki je bil v senci. Zgoraj ga mesec ni dosegel, bi je zadaj za veliko pečino v zavetju.

Naglo je samotnemu človeku šla nerodna pot od nog. Včasih je moral odložiti svoj tovorček, kadar ga je svet prisilil, da se je spustil opreznejše. Potem pa si ga je spet snel zviška in se odpravil naprej dol.

Z grebena se je spustil med macesni na strm, travnat hrbet, z njega na melišče in na drugi plati spet nazaj v breg. Šel je skozi svetal gozdiček.

Urno je mineval čas.

Mesec je utonil za Pruko in kar v hipu je svet otemnel.

Tone je moral večkrat dobro paziti, kam je stopil, zakaj steza tod ni bila uhojena. Zdaj pa zdaj ga je kakšna veja udarila po obrazu.

Ure so tiho tekle, pozno je že bilo.

Dvakrat prej bi to pot opravil pri dnevu.

Nazadnje je le obstal v dobro poznani dolinici.

Odtod je hodil naprej v dolino hitrejše, toda opreznejše.

Na levo nad seboj je zagledal slem Vreskovine, črno prikazen na praznem nebu.

»Ata, če bi vi vedeli, kako sem jaz nesrečen!« je vzdihnil v mislih.

Steza je v gostih, strmih ridah je mala breg.

Zdaj je bil že na travnikih.

Držal se je gozdnega roba, gola vlažna zemlja je dušila njegove korake.

Nad cesto je obstal in dolgo po slušal.

Potem pa se je spustil z brega in se naglo pognal na ono stran.

Dobro je poznal bližnjico do Globokega.

Šel je skozi bukovino, pred jasami postajal in poslušal, te spuščal jadrno in tiho kakor senca čeznje, spet postajal in se nato znova odpravljal naprej dol.

Tiho je bilo v Globokem.

Vas je spala.

Stopil je na cesto, hodil naglo, pa zraven le oprezoval, če bi se kje kaj slišalo.

Ko je vzel prvo strmál, je nad seboj zagledal temne obrise cerkve. Droban, sivkasto somračen pas se je vlekel od nje počez čez breg.

Britof.

Šel je v breg tako hitro, da ga je dajala sapa.

Burno mu je udarilo srce, ko je odrinil vrata na britof. — Cvileč glas so namreč dala.

Urno je bil na drugi strani, kjer je obstal in spet poslušal.

Pa ni bilo nobenega znamenja, da bi ga bil kdo slišal.

Ves svet je spal in pod tem božjim nebom so mirno počivali krivični, pravični pa so morali trepetati za življenje, zaprti po kamrah, kjer se je nekoč tako lepo spalo.

In drugi so morali v strahu pred krvoloki skrivaj hoditi pokopavat svojega otroka! Če bi jih dobili Francozi, bi jim razbili tružico, njih pa bi prijeli in jih odgnali v tuje dežele.

Sam mora pokopati ubogega malega Franceta! Tega, ki naj bi bil nekoč za njim imel Vreskovino v skrbi!

To je gotovo, da bi otročiček obstal, če Lizi ne bi bilo treba gor v mrzle skale, obstal bi čisto gotovo, če bi lahko porodila v miru in dobro oskrbljena z vsem, kar morata imeti mati in otrok. Kako pa naj bi jima človek kaj dal gori v kameniti, mrzli in zadimljeni luknji.

Kdo je kriv, da ga je izgubil?

Samo Francozi! Če bi teh ne bilo v gore, v ta mirni božji svet, kjer se je tako lepo živelo in ni nikoli nobeden hotel gospodariti tujemu — vse bi šlo lepo. Ne bi moral zdaj on sam, vse, duhovnik, mežnar in pogrebec hkratu, pokopavati skrivaj, v temni noči svojega sinčka.

Spet ga je zgrabila žalost. Naslonil se je s čelom na mrzli zid, da bi mu morda kaj odleglo. Dolgo je tako stal, s tružico pod pazduho, z drugo roko in z licem pa oprt ob tihi, hladeči kamen.

Nazadnje se je zdramil.

Tiho je stopal med grobovi, zavil na drugo kraj britofa in obstal v temnem kotu. Polno šipka je tam raslo.

To je bil grob njegove matere. Pokleknil je, položili tružico k njenemu vznožju in potihem poklical kakor bi bil še majhen otrok:

»Mama, mama! Zraven vas ga bom položil, pri vas ga bom pokopal! Vi ga imejte zdaj v skrbi, ko mu jaz ne bom mogel varovati groba! Zraven vas naj bo, pri vas se bo še najbolj utolažil moj revček! Vreskov je, najmlajši, ki nikoli ni videl doma in ga tudi nikoli ne bo, razen tegale, ki mu ga bom jaz sam pripravil zraven vas! Vi se zanj zavzemite, mama!«

Vstal je in stopil prek pokopališča k mrtvaški kamri. Previdno je odrinil zapah, nič se ni videlo. Vedel pa je, kje je kaj spravljenega in kmalu je bil spet nazaj z lopato in krampom.

Takoj se je spravil na delo.

Kopal je urno, da mu je že kmalu lilo z obraza.

Končno je bila jamica skopana.

»Revček ti moj mali,« je govoril sam pri sebi, »dovolj bo zdaj menda globoka zate, da ne boš prezebal!«

Dvignil je tružico in jo previdno spustil v jamo.

»Zemlja, vzemi kar je tvojega!« je pomolil, drugega ni nič več vedel.

In potem je še molil očenaš za očenašem.

Tako bridko mu je bilo v grlu in v prsih.

Ko ga je premagal jok, mu je odleglo.

Vstal je in začel z lopato zasipati tružico.

Samo blede zvezde so mu pri tem svetile s svojo bomo svetlobo.

Nazadnje je zrastel hribček. Obložil ga je, kolikor je videl in mogel, z rušami ter z zelenjem. Iz žepa pa je potegnil lesen križec, ki ga je bil sam zvečer, napravil v zavetju.

Tega je zdaj posadil v prst, sinčku k zglavju.

Potem pa je odnesel kramp in lopato nazaj v mrtvaško kamro in vrata spet skrbno zapahnil.

Noč je začela zdaj naglo bledeti.

Prvi petelini so se oglasili na vasi.

Iz Šumke je vstajala megla.

»Zdaj pa moram oditi, mama in France! Še pride dan, ko vaju bom obiskal, takrat pa podnevi! In vajina groba bosta poslej zmerom najlepša na vsem britofu! Mama, vi pa prosite zame Boga, da se mi ne bo kaj zgodilo! Prosite za Lizo, za očeta, za Petra in Burgo, da vaju bomo neki dan lahko še vsi skupaj obiskali!«

Potem pa je vstal in naglo odšel k vratom. Na pragu se je še enkrat obrnil in spregovoril h križu, ki se je tolažeče in mogočno v tej neznani uri dvigal iznad grobov sredi britola:

»Bog nebeški. Tebi prisegam, da bom maščeval Francetovo smrt, zakaj, če ne bi bilo Francozov, bi mi ostal živ! Tebi prisegam, da bom maščeval duhovne gospode, ki trpe preganjanje zaradi tebe, tebi prisegam, da bom delal, kolikor bom le mogel, za to, da bodo maščevani vsi nedolžni kmetje, njih žene in otroci, vsi ti reveži, ki se jim je bil svet zaradi Francozov spremenil v pekel! Ti pa mi daj moči!«

Po teh besedah je odprl vrata. Spet so zaškripala, da je potem dolgo stal in poslušal. Pa ni bilo nič.

Naglo se je zato odpravil po bregu navzdol.

*

Brž je bil čez travnati hrbet spet spodaj na cesti.

Še enkrat se je v jutranjem somraku — močno se je bil tačas že napravil dan — ozrl nazaj k cerkvi in britofu.

Pokrižal se je in se urno spustil čez cesto na ono kraj, nazaj v breg.

Pritulil se je med grmovje, nekakšen peket je odmeval spodaj po poti iz vasi semkaj; le kdo se je že gnal ob tej uri, če ne Francoz?

Videti odtod ni bilo nič; premračno je bilo še jutro in prenegotovo, pa tudi megla se je že iz Šumke ven razpasla na širjavo.

Rosna je postajala in mokra. Lažja bo pot nazaj.

Ko je bil neznani jezdec mimo, se je Tone dvignil, čepé je bil onega pretrajal, in se zlagoma odpravil naprej v goščo.

Zdaj je vedel, kako je, pa da ga nobeden ni in ne bo sledil. Nič se mu ne bo treba podvizati.

Šel je mirno in premišljeno kakor druge krati, ko ni bilo nobene nuje za živejši korak.

Zdaj, zjutraj, se je že res kar pošteno čutilo, da pritiska jesen.

Megla je bila mrzla in vsiljiva, težka, dimasta in vlažna kakor sopara nad kotlom. Spomladanska ali poletna, ali pa tudi zimska, ji ni nikoli podobna.

Čisto tiho je bilo jutro, ko je hodil skozi bukovino.

Le tu pa tam je kaj štropotnilo.

S težkim tleskom je zdaj pa zdaj udarila ob trda tla kaplja, ki se je leno spustila z lista. Dolgo se je pripravljala, iz rose se je bila nabrala.

Zdaj, v tem hladu, je Toneta obšla nekakšna topost.

Bolečino je izjokal, potožil je bil tisto, kar ga je tiščalo, počutil se je lažjega, čeprav bolj zmedenega.

Kar tako je jemal pot skozi ta megleni zid, ki se je pred njim razklanjal, za njim pa sklepal nazaj.

Čeprav je stopal hitro, je čutil hlad. Da bi se segrel, se je bolj pognal.

Nazadnje je že skoraj tekel, še ko je svet postal sprva pohlevnejši, potem se je pa kar vdal nizdoli.

Napravilo se je sivo, megleno, mrzlo jesensko jutro, vlažno in tiho.

»Spi, spi, France, pri miru! V žegnani zemlji smo ti napravili grobi Dušica njegova, ti pa pri Bogu prosi, da bi se očetu — tebi, Tone, in materi, Lizi — ne godilo preslabo! Rajši bo tebe poslušal kakor mene! Ti nisi še nič hudega napravil, jaz pa že dosti! Mirno spi, ti Franceljček mali, ki te nisem mogel péstovati! Kako bi te rad in z veseljem! Bog je pa drugače odločil in te vzel, še preden si nam mogel napraviti veselje. On že ve, zakaj je tako napravil in midva se z njim ne bova kregala! Franecè, zdaj ti pa zadnjič rečem zbogom! Šele, ko bo spet vse dobro, ko bomo pognali Francoze, ki niso dali, da bi ti prišel na svet doma, na Vreskovini, Francoze, ki so krivi, da si moral umreti, komaj si zaživel — takrat bom prišel in takrat ti bom namesto tega domka, ki sem ti ga bil nocoj pripravil, poskrbel za vse drugačnega! Boš videl! Ti revček moj mali! Ti Francè!«

Na majhni jasi se je ustavil Tone, ko je to premišljeval. Nič manj ni bil tačas možak, ko je predel tako otročje misli. Resno je stal tam, velik in močan. Zazeblo ga je.

Naglo se je pognal naprej skozi hosto, da bi se spet ugrel. Stezo je izgubil, zdaj je šel kar počez, toliko je imel v teh krajih občutka, kam se prav zasuče.

Više gori je spet prilezel na že utrte, dobro poznane sledi.

Še skozi nerodno, nizko rušje je moral. Kajkrat je bil tod že hodil.

In potem se je po ozki grapi spustil v širšo ter stopal z ene klade na drugo, zmerom više gor.

Zdaj je bil pri gozdiču.

Malo bolj vkraj od najbolj pripravne poti je bil zašel v megli, pa kaj za to.

Spet so ga tolkle v obraz veje, mrzla rosa se mu je z njih vsipala na lice.

Ta svetla megla je bila prav za prav še zmerom temna. Nikakor se ni moglo čisto pripraviti k dnevu.

Kaj ga je pa prav za prav vso pot motilo?

Zdaj mu je šele prišlo na misel.

Nobene reči mu ni bilo treba nazaj gredé nositi.

Dol je nesel nekaj, pustil je bil tisto tam, v dolini. Ljubše reči ne bi bil mogel izgubiti. Pa jo je moral tam pustiti. Samo zemlja je imela pravico do nje, ona jo je smela spraviti.

Tega mu je manjkalo, to se je res čutilo ves čas, odtod je bila roka preveč in hoja prezložna.

Z duhom je bil že ves čas pri izgubi, s telesom pa še ne. Zdaj, ko je še to začutil v jasni misli, ga je vnovič prijela žalost z mrzlo roko.

Kar iz sivega, zoprnega jutra jo je stegnila in ga zgrabila za srce, ga udarila po glavi, ko je sedel tam na klopi podobni skali sredi ruševja.

Glavo je naslonil v roke in bil čisto pri miru. Kar na lepem so se mu vlile solze.

Ni se jim upiral.

Tekle so druga za drugo, nobenega ni bilo blizu.

Sam je bil z žalostjo, pa je pustil, da ga je zmagala do kraja.

Le lijte, solze, lijte!

Prvič se je zdaj spomnil Lize, te uboge reve, ki prav gotovo joka, da se ne more ustaviti, tam gori pri mrzli skali v revnem zavetju.

Kdo bi jo potolažil?

Kaj ji more pomagati Burga?

Kaj njegova beseda, tudi če bi mu ne vem kdo na ušesa sproti pripovedoval ne vem kakšno tolažbo, da bi jo potešil, vsaj za nekaj časa.

Ti reva ti! Uboga Liza!

Zdaj revica nemara še celo misli, da je ona kriva za to, da je moral Francè umreti! Nemara misli pri sebi, da jo jaz kaj dolžim, češ, nisi bila prava, ne boš mogla dati Vreskovini gospodarja! Prešibka si, za to ne pravšna! O, ne, Liza, ni res, prav nič takega ne mislim, prav nič takega! Ti si že prava, s teboj bom imel srečo, prav s teboj, z nobeno drugo! In tudi otroke bova še imela, boš videla, kakšne! Take korenjake, da jim pozneje nemara še kos ne bova več! Kar čez glavo nama bodo zrasli, ko bodo malo večji! Potem jih pa kroti! Rečeš enemu, to napravi! Ali ti naredi tako, kakor si mu bil ukazal? Kje pa! Že kam švigne, samo, da ti je izpred nosa! Išči ga! Ne boš ga našel, dokler se sam spet ne prikaže! Pa se še tako salamensko prekanjeno zlaže — kakor otrok misli, seveda, starejši človek ga že pregleda, čeprav zraven tudi presodi brihto — da se ti ga zdi še udariti žal! Take bova imela, Liza, ne enega, nemara deset! Fante in punce, močnih kosti, dobrega srca, zdrave in brihtne! Vsa Senožet naju bo še zavidala zanje! Boš videla, tako bo, kakor ti pravim! — Le potolaži se, ti moja Lizika, ti revica mala, vse bo še dobro! Nič si nikar ne žali srca! Tako te imam rad kakor sem te imel prej — ali pa še bolj! Jaz že vem, kdo je kriv, da Francè ni obstal! Ti nisi!«

Tako si govori Tone.

Ko vse te stvari opravi s srcem in z mislijo do kraja, da se mu izteče preja v začetek in si začenja zmerom bolj postajati podobna, se dvigne in odpravi.

Zdaj pa začne jutro vendarle že postajati svetlejše.

Megla kaže boljšo voljo, veselejša je.

Prav gotovo je zgoraj nekje sonce.

Nemara, da se bo napravil prav lep dan.

V gošči nekje spodaj, pa ne daleč preč, zaščebeta ptič, ki ga je zazeblo v gnezdu in ga je tudi dan zmotil.

Tako lepo potem zapoje.

Zdaj se oglasi še drugi z bolj skromnim glasom.

Prvi ga je izvabil.

Dan se zazdi kar na lepem čeden, toliko tolažbe prinaša, tako je mil in dober.

Zanaprej se pokaže vse čedno, zaupanja vredno.

Ta bridkost se bo že prebolela, čeprav se bo katerikrat še oglasila.

Lizo bo zdaj najprej treba potolažiti.

Pomalem se začne megla redčiti.

Razpredajo se kosmi, pa tudi z višavo postaja redkejša, sprva svetla, potem zmerom tenkejša in druge barve.

Nazadnje je že podobna dimu na jesenski paši, tako je plava.

Končno pa se čisto odpre, zmanjka je tu, tako visoko je že kraj.

Zlato in plavo jutro, tako lepo kakor bi ne bilo namenjeno temu svetu, zasije kar nenadoma.

In tam gori se iz srede grebena prvič, še hudo visoko, v jutranjem soncu pokaže zavetje.

Brez tega se vrača, s čimer je odšel iz zavetja.

To najprej šine Tonetu v misel, ko pogleda kvišku.

Kaj sta bili oni dve tačas počeli, ko njega ni bilo zraven?

Kaj je delala Liza zdaj, kaj tačas, ko njega ni bilo?

Ali jo je znala Burga utolažiti?

Oh, ženski ata se že pogovorili, nemara tudi zamotili. Prav gotovo da.

Ta čudna noč je za njim.

Spuščanje po grebenu, ki ga že zdaj belkasto rumeni jutranje sonce, ta čas pa je bil napol v senci, napol v mesečini, hoja po macesnovju in bukovini, po rušju in po meleh in v somraku nazaj grede, ko so kaplje tolkle z listja tako počasi, zdaj ena, zdaj druga, v gluho jutro, vmes pa nemira polna pot po bregu h cerkvi in pokop, ta pokop, na skrivnem in ponoči, ko ni bilo žive duše na svetu budne, še netopirji so bili že pospali — to je bilo že daleč zadaj. Kakor sanje se je zdelo, skoraj da se ne bi vedelo, ali je bilo res, ali ne. Noč je tako čudna, podnevi se dostikrat ne razloči: včasih se hlastno opravljeno dejanje drugi dan zazdi manj resnično kakor žive prikazni in dela v spanju.

Ne, ni bilo treba ne premišljevati, ne dvomiti.

Zares je bil tam spodaj v Globokem.

V tružico zabito trupelce je bil ponesel, kateri oče je še bil kdaj tako nesrečen, da je moral sinčka pokopavati kar sam?

Ne obiraj se že, človek, stopi! Gori čakajo!

Tako se je spomnil, ko je že dalj časa stal na sipkem jeziku drobne meli pod grebenom.

Jadrno je bil čezenj pri skali.

Pognal se je vanjo z vajenimi rokami m nogami. Pohlevno se mu je vdajala, kakor je bila videti na pogled odurna, strma in jezna.

Z levo je zgrabil ta robič, z desno onega nad seboj, pogledal za stopom in pritisnil nanj nogo; šele vmes si je izbiral pripraven kraj za drugo. Hitro se je poganjal kvišku. Lep konec grebena je bil že za njim, ko se je prvič oddahnil in pogledal nazaj podse.

Tu je bila tista polica, kjer se je bil včeraj tako dolgo zamudil.

Spet je sedel, pa še za podobo ne tak, kakšen je bil prejšnji dan.

Oddihal se je, široko vsak sebi in predse je iztegnil noge, s hrbtom in z glavo pa se naslonil ob skalo.

Jutranje sonce mu je svetilo v obraz.

Tako je bilo rumeno, dobrega srca in rahlo.

Skoraj da kakor niti ne bi bilo resnično, pravo sonce samo, ampak da je mesto njega šla s tega neskončnega neba neka milost, polna tolažbe in blagodejnega hladu, le zbrana in izžarjena v naj lepši luči, kar jih je mogel prižgati za tako skromen in omejen pogled kot je človeški, tisti, ki je bil to milost poslal.

Oči so ga ščemele, prebedena noč se mu je začenjala poznati.

Najrajši bi kar zaspal.

Oslinil si je oči, da ga ne bi zmagal spanec, potem pa se dvignil, skoraj trd od sedenja in mraza, z okornima nogama, ki so se jih lotevali mravljinci.

Pretegnil se je najprej, potem pa se zavihtel kar naravnost gor nad polico.

Objel je rušev grm, ki je tam rasel in pohrebkál ob štrlinah v previsu nogi za seboj gor, da je pokleknil. Ostri duh igličevja mu je zasoplemu, nerodno čepečemu širil nosnice in jih spet spuščal.

V krušljivem svetu je odtod gor lezel naravnost kvišku.

Ponoči po tej plati nikoli ne bi prišel do vznožja.

Kje skraja bi se bil že prekucnil!

Tako lep dan se je bil razprostrl nad tem gorskim svetom. Vse je bilo veselo, nebo se je smejalo, sonce je še stene spravilo v boljšo voljo. Pol grozote je izginilo z njih, belile so se in se grele v jutranji svetlobi, čiste in jasne, črta in cer se je natančno razločila. Videlo se je, kje je čer, kje je grebenček, kje gladko in kod bi zastavljena roka in noga našli naprej. Skoraj da so vabile k sebi, ko so vendar večji del dneva v soncu in mraku, ki ne zmore drugega kot enolično grožnjo.

V dolini, globoko spodaj, je bela, kakor prvi sneg čista megla pokrivala kraje in bivališča.

Spodnji gozdovi so bili skriti pod njo, vasi, voda, pobočja skoraj do srede gora, ki so stale tam okoli, po temnih že vse obsijane, po životih še plavkaste ali črne, mrzle, pa vendar že zraven pri dnevu, razločne po podobi do tja, kjer je bila spodaj ušla in utonila v megli kakor bi nikoli niti ne segala tako daleč dol.

Kakor most je stala med dvema gorama nad Mrzlim dolom, ki ga je pokrivala.

Nebo nad njo pa je v vrzeli med obema mogočnima teminama, nanj narisanima, prihajalo svetlozelenkasto, nežno in tenko kakor ob zgodnjih marčnih večerih.

Bilo pa je to le jesensko jutro, sijajno, ampak brez obljub, ki vznemirjajo in ki jih je tako poln tisti čas, ko se najpoveduje pomlad ter novo življenje vsepovsod, najbolj pa za spočito zemljo.

Oh, kakšen lep dan! Kaj bi zdaj počeli doma?

Od noči do prestane in prekovane bolečine se je Tone ves omeden spomnil resničnega doma in tega, ki ga je bil pripravil sebi in ženi.

Kako je to vse čudno. Vse skupaj. Kakor da se ne bi bilo zares zgodilo in da se še zdaj ne godi.

Sanje tudi niso. Ena reč vmes, med resničnim in v senco odmaknjenim, da se še opaziti ni utegnilo, kdaj in če bo zares treba začeti čisto po novem ter drugače.

Tem podobne reči se nejasno motajo Tonetu po glavi, ko dolgo časa poseda zgoraj nad previsom.

Tako čudno mrlé ti sončni žarki, pogled mrtvičijo in misel. Kar tako se nekam mota.

Človek ne ve, pri čem je in kaj naj bi se počelo.

Život postaja len in truden.

Tako bi se prilegel počitek.

Samó sonce ne da miru.

Preveč blešči.

Nehaj že, nehaj!

Glavo je treba obrniti postrani.

Tam je bolj temno.

Sprva še svit rdeče udarja skozi veke.

Še bolj postrani.

Ah, to je megla, megla. Tema, temno je.

Kar noč, čisto mračno.

Samo križ se vidi. Kje je že ta križ?

In britof. Britof, pa ta črni kot, kjer je šipka ničkoliko. Oh, še preden je bil očetov oče, je bil tam! Šipek, šipek! Šipek, sam ljubi šipek!

Doli gre neka reč, veje se spuščajo do tal.

Nič se ne vpraša, je že cvet pri cvetu. Tako so rožnati in lepi. Kar naprej se odpirajo novi.

Tam pa sedi mama. Kaj je to? Njen grob, križ je pri zidu. In v naročju ima čisto nagega, drobčkanega otročička.

Kar meži. S prstom ga dregne v ličece, kaj napravi otročiček? Malo se skremži in zavrti glavico. Sem pa tja, pa spet sem in nazaj. Kremži se in hrka! Ko le rok ne bi imel tako povitih, nekaj bi pa nemara že znal reči.

Saj je že precej velik!

Nič se ne vpraša, kako da je že toliko večji!

Zdaj je pa odprl oči!

Kako lepo gleda!

Čisto plave so. Ali je kateri tak? Lizine so.

Kako žalostno gleda Liza! Nekaj je rekla, mahnila kakor bi hotela koga udariti. Zdaj gleda jezno. Zakaj se neki jezi?

Kdaj pa je dobila ona otroka v naročje?

Liza sedi na klopi, grob je pa tako blizu. In tam sedi mana.

»France!« pravi Liza in ujčka otroka.

Čisto razločno se vidi, kako melje s koleni sem pa tja in premika ramena.

Nekaj poje.

Peti je pa še ni slišal.

Zdaj so pa že spet nekje drugje.

Pod orehom sede. Oče je tam, mama, tisto ruto ima na glavi kakor jo je imela zmeraj ob nedeljah. Bog sveti, kako je videti suha! Ti revica ti! Liza je naslonjena na podboj pri vratih v hlevu. Tako neznansko je bleda in otroka ima v naročju.

Kar naenkrat zraste oče. Večji je kakor hiša, večji kakor oreh. Tako neznanski obraz ima.

Pa pravi:

»Tone, ta že ne bo!«

In Toneta te besede tako presunejo, tako neznansko bridko se mu zazdi, da na glas zajoka, zajoka, da bi le koga preprosil, naj ne bo tako.

Pa so že spet drugje.

Tukaj je pa čisto tema.

Kdaj je že videl ta kot?

Trnje mu nagaja. Bolj ko leze k tlom, bolj tišči za njim. Za vrat ga zbada, v obraz in v roke ga praska.

Gleda, gleda. Črna jamica in tružica v njej.

Nekdo ga prime za laket.

Seveda, mati! Kakor zmerom. Tako znano in minulo hkrati se mu zazdi.

Pa kako ga resno gleda in milo!

»Tone, zdaj pa le začni!« mu reče. »Ko boš opravil, ga bom jaz vzela k sebi in ga pestovala! Kar nič ne skrbi, meni ga zaupaj!«

»Ne, ne! Kje pa je Liza? Liza naj ga ima!« zavpije Tone. »Saj ga boste Vi še lahko péstovali, mati!«

Kako je velika mati in črna. Do neba seže, do temnega neba, ki je tako grozotno.

Oh, saj to ni mati! To je smrt! Tako koščen obraz ima in votle oči! Pa spet pogleda, zdaj je že on večji. Sama ljuba trnjeva meja je pred njim. Šipek se je že skoraj čisto osul. Kako majhna je mati in stara, vsa v črno opravljena, pa bele lase ima. Zdaj je legla. Poje, poje, kakor včasih.

Pa hribček v trnju se premika. Spodaj se nekaj giblje.

Sliši se, kako škriplje tružica, ko gre v zemlji sem pa tja.

Le kdo tako žalostno poje? Saj ni moči prestati ...

*

Ves objokan in znojen se je prebudil Tone.

Sonce ga je ščemelo v oči. Gotovo je bilo že poldne.

Kakšne hude sanje!

Vse mu šumi v glavi. Tako je šibak. Kar vrti se mu.

Kdo ve, ali bo prilezel do vrha? Tako neznansko daleč se vidi ...

Ko se dvigne, se mu zvrti in stemni pred očmi, da mora sesti nazaj.

»Kaj je to, kaj je to?« se vpraša.

Glavo nasloni na kamen in znova zapre oči.

»Tukaj ne smeš ostati! Gori moraš! Onidve te čakata!« si govori.

*

Spet se je s trudom dvignil.

»Bolan sem!« ga je spreletelo.

»Predvčerajšnjim mi najbrž ni dobro naredilo, ko sem nosil drva! Prevroč sem bil, ko sem pil gor grede tisto mrzlo vodo in potlej sedel! Tako me je kar na lepem tam zmrazilo. Ata so zmeraj pravili, da segretemu človeku ni varno piti mrzle vode. Vselej da ne škoduje, včasih pa ga, ko se prav nič ne nadeja, prime bolezen!«

Tako se mu je motalo po glavi.

»Do gori pa moram!« si je zabičeval.

Noge so se mu šibile v kolenih, ko se je z rokama in s čelom upiral ob pečino.

Pot je kar lil z njega.

Dobro, da je imel hujši del pota že za seboj.

Ko bi bil vedel, da bo prišlo tako, bi se bil napravil nazaj gor k zavetju rajši z one, lažje plati, tam, kjer je bil povedel Lizo in Burgo. Zvlekel se je spet nekaj metrov više in tam na položni ruši vnovič počival.

Mraz ga je stresal, čeprav se je kopal znoju.

V svetlem soncu, ki se mu ni mogel ogniti, so ga oči in senca še bolj bolele.

Pokleknil je ter se z rokama in z glavo uprl ob hladno rušo.

Tako mu je délo najboljše.

»Da bi bilo že vsaj konec grebena!« si je govoril, krenil pa ni dolgo nikamor naprej.

Končno mu je spet nekoliko odleglo.

Spravil se je pokoncu in se opotekel k robu.

Zadnji čas se je obdržal za ruševo korenino.

»Moram gor, moram gor!«

To mu je neprestano blodilo po glavi, bolj besede kakor volja, da bi res tako napravil.

»Kar tu ostani, saj ne boš nikamor prišel, saj ne moreš tak. kakršen si, prav nikamor!« mu je govoril neki glas. »Te bo že Burga našla, gotovo bo stopila ven pogledat, ko se ji bo zazdelo, da te že predolgo ni!«

Nekaj časa ga je poslušal.

»Ne, ne bom ostal! Gor moram!« je potem znova odločno zatrdil. »Moram gor! Pogledati moram, kaj počne Liza! Liza. Liza!«

Premaknil pa se kljub temu ni nikamor.

Zleknil se je po ruši in zaprl oči.

Nekaj se mu je bledlo, pa ga je sredi motnjav kar nenadoma neka reč prestrašila, da je sedel.

Kaj je bilo to?

Sedel je in z muko odprl oči.

Napeto je poslušal.

Streli!

Eden, dva, spet eden!

Tiho!

Pa že spet eden!

Zdaj pa kar drug za drugim!

To je bilo v Senožeti!

Odtam Bt je slišalo, tam je bilo! Odmev ga ne bi bil mogel preslepiti!

Francozi streljajo v Senožeti!

Brž gor k Lizi in Burgi!

Burga mora pogledat, kaj se tam godi! Burga mora na Vreskovino, da bo videla, če se atu ni kaj zgodilo!

Oh, zakaj mora on biti tako slab!

Pa saj nemara ne bi mogel sam prav nič pomagati! Saj še do Vreskovine ne bi prišel!

Burgi pa ne bodo nič naredili.

Kaj naj bi tudi napravili stari ženski!

Čeprav se mu je vrtelo v glavi in se mu pred očmi skozi kalno meglo majalo skalovje zdaj na eno, zdaj na drugo kraj, ga je gnala čvrsta in trmasta misel naprej gor. Sila je šla čez moči, morala mu jih je za čas vrniti.

Hlastal je po oprimkih, ni gledal, kam bo stopil.

Kar pa je prijel in kamor se je uprl, vse je držalo.

Naprej gor, naprej gor!

Oh, hvala Bogu! To pa že pozna.

Macesen, je že pri macesnu!

Nič postajati, kar naprej gor!

Če boš obstal in se odpočival, ti bodo moči spet odpovedale, tako si je ponavljal, ko je s trudom lezel po strmem bregu.

Sam ni vedel, kako je zlezel čez trebušino v polici pred zavetjem.

Zvrnil se je po dolgem zraven klopi.

Slišal je, kako so zaškripala vrata.

»Za pet Kriščevih ran, France, kakšen pa si!« mu je udaril na ušesa nekje od daleč znan, piskav glas.

Neka drobna roka mu je segla pod pazduho in za vrat.

Nekdo ga je poskušal vzdigniti.

Še bolj oddaleč je nato klical isti glas:

»Liza! Brž pomagat!«

Obe sta ga spravili na noge.

Odprl je oči, pa ni spoznal nobene.

»Francozi streljajo! Francozi so v Senožeti! Burga, brž pojdi pogledat, kaj je z atom! Burga, pojdi pogledat, tebi ne bodo nič naredili! Burga, brž pojdi pogledat!« je blebetal kakor otrok. Komaj sta ga razumeli.

S težavo sta ga spravili v zavetje. Takega hrusta je bilo težko premakniti.

Zvlekli sta ga na ležišče, Burga mu je sezula čevlje. Kar naprej je še nekaj časa motal, nazadnje pa je utihnil. Bilo je podoba kakor da je zaspal.

Liza je komaj, komaj še stala pokonci.

Bila je bleda kakor smrt.

Najprej ji je umrl fantek, mož ga je šel sam pokopat, tako nevarnost si je nakopal na glavo, da bi njegov sinček spal v žegnani zemlji — zdaj se ji pa še mož vrača tak kakor bi stal z eno nogo na robu groba.

Sočutno jo je pogledala Burga in jo nagnala:

»Zdaj pa le brž lezi nazaj, Liza, da mi ne boš še ti delala skrbi, revica! Nič se ne preganjaj, ti moraš počivati! Še nekaj dni moraš poležati! Pomagati mi itak ne bi mogla, ko ne veš, kako se bolezni streže! Če pa kdaj brez tebe ne bom mogla opraviti, te bom že poklicala, nič se ne boj! Bolan je revež, vročina ga kuha! Nič drugega ni! Le nikar se ne žali! Tone je hrust, da ti ga kar vsaka bolezen res še ne bo mogla vzeti! Le pomiri se, revica in lezi nazaj!«

Tako ji je govorila.

In utrujena Liza jo je poslušala.

Tako je bila še slaba. Res ne bi mogla pomagati, saj se še sama ne more držati pokonci.

Ležala je, gledala tjačez k bolnemu možu in takole govorila Bogu:

»Ti ljubi Bog, glej, fantička si mi vzel, ker je bila taka tvoja volja, vidiš, zdaj imam pa samo še moža, samo Tone mi je še ostal, pa nobenega drugega nimam, ki bi ga na svetu še imela tako rada! Kaj naj jaz, reva, potlej počnem, če mi še njega vzameš! Kam naj se denem z žalostjo? Nikar me tako hudo ne udari, prizanesi mi, usmili se me! Tako lepo te prosim, napravi, da bo ostal živ!«

Dolgo je tako prosila, včasih čisto tiho pojokala in pustila, da so ji lile solze, ne da bi si jih brisala, kadar jo je spet posebno hudo zmagala ganjenost. Te so ji prinašale tolažbo, jok jo je tešil kakor bi prinašal odzgoraj s sinjega neba skozi ta mračni, debeli skalni strop obljubo, da se bo vse še srečno in po volji izteklo.

Nazadnje jo je zmagal kljub skrbem in žalosti spanec, ki s tako dobro roko zbriše vse bolečine raz čelo in na izmučeno srce narahlo pritisne svoje blagodejne, hladne prste. Vse bridke misli pomete.

*

Samo Burga je ostala budna.

Naložila je na ogenj suhih klad, veselo je vzplapolalo iz žerjavice, ko so jeziki prijeli.

Toneta je bila vsega, do glave, zadelala z odejami. Zdaj naj se poti, kolikor le more. Bog daj, da bi še mirno spal, da ga ne bi motile blodnje. Ko se bo zbudil, že ve, kaj bo napravila. Ni bila zastonj pri Morozarjevih toliko časa. Rajnka Morozarica, Bog ji daj večni mir in pokoj, — tako izvedene ženske za bolezen ni bilo daleč na okrog! In Burga je pri njej hodila v šolo. Že ve, katerih zelišč mu bo skuhala. Pa v mrzle rjuhe ga bo zavila. To najbolj potegne bolezen iz života! Tako je delala rajnka Morozarica, pa čeprav so vse druge ženske zmajevale z glavami! Naj so le! Obneslo se je, kadarkoli je tako napravila. Bolezni se pravi vročina, kakšne oči pa je tudi imel, revež! Boste videli, kako ga bo Burga hitro spet postavila na noge! Pa še Bog bo malo pomagal, zdaj prav gotovo, saj je oba že tako hudo zadela otrokova smrt. Bo, bo!

Stopila je k Tonetu in mu obrisala znojni obraz.

»Ti revež ti, kako se poti!« je rekla, potem pa spet sedla nazaj.

Francozi so v Senožeti, je dejal. Zatorej tisto streljanje! Res bo morala stopiti dol, kakor hitro se Tonetu obrne malo na boljše!

Dolgo je tako sedela Burga, navajena je bila samote, redkega govorjenja, sama se je znala, še ko je bila mlada, zamotiti z mislimi, da je shajala brez drugih.

Kaj počne zdaj stari Vresk, je razmišljala.

Kako se opravljata s Petrom?

Ali so že našli Francozi tudi na Vreskovino?

Ona je zdaj ostala tu sama z obema človekoma, ki ju je imela od srca rada. Z Lizo, ki si še ni bila opomogla od poroda, in s Tonetom, ki ga je zmagala nenadna bolezen.

Bog daj, da bi bila vsaj oba kmalu spet zdrava na nogah!

Liza bo prav gotovo že hitro spet stara, naglo prihaja k sebi.

Toneta pa mora pozdraviti.

Hudo ga je prijelo, ampak kogar tako nanaglem in že kar skraja z vso silo, ta se skorajda zmerom izvije.

*

Zunaj se je večerilo.

Sonce je že zašlo.

Nasproti zavetja so nad globelmi še rdeli vrhovi v zadnji zarji. Dan je naglo jemal slovo.

Nazadnje so vse gore na okrog posivele, hitro se je mračilo.

Že so zagorele zvezde.

Burgo, ki je sedela zunaj na klopi, je zmrazilo.

Dvignila se je in odšla noter, pripravit večerjo.

Pogrela je tisto nekaj kurje juhe, ki je je še ostalo od opoldne. To bo za Lizo. Sama si je odrezala kos kruha, zraven prigrizovala sir in čakala, da se bo Liza zbudila.

Čisto tema je že moralo biti zunaj, nemara da celo že pozna noč, kajti kdo bi meril na samem čas in še tako kakor so bili — le, da se je vedelo za jutro, poldne in večer, dovolj je bilo — ko se je Liza zganila in vprašala s slabotnim glasom z ležišča:

»Burga! Ali je Tonetu že kaj boljše?«

»Pomiri se, Liza! Kar pri priči mu ne more odleči, kako moreš tako vprašati! Dobro znamenje je, da še zmerom spi. Ni ti treba toliko skrbeti zanj, saj sem jaz tu, ali mi mar nič ne zaupaš? Lahko mi verjameš, da ga bom z božjo pomočjo spet spravila na noge, če ga bo le katera! Hudega ne bo, ne! Nekaj dni ga bo pa prav gotovo dajalo, toliko ti že moram povedati! — Zdaj pa sedi in v miru povečerjaj!«

Dolgo časa sta nato molčali.

Potem pa je spet spregovorila Liza:

»Burga!« je rekla in kakor bi se pomišljala.

»No, kaj boš povedala, Liza?«

»Burga! Ne vem, kaj bi napravila, če bi izgubila še Toneta!«

»Kaj bi napravila! Takšno govorjenje se ne spodobi, Liza! Če je božja volja taka, mi prav nič ne moremo! Z Bogom se ne da kregati — tudi to bi morala prenesti. Prva ne bi bila na tem svetu, ki bi jo doletelo, da bi izgubila moža in otroka. Pomisli, kakšne hujše stvari so morale nekatere že prestati. Ti se spomni samo Grozdovih, kaj je tam bilo! Res, kakšne reči so že udarile nekatere ljudi, pa tudi čisto nedolžne!«

»Burga!«

Lizi je šlo na jok.

»Ne, Liza, potolaži se, revica! Saj nisem mislila tako hudo, pretrdo se ti je slišalo! Boga bova malo prosili, majo bova medve pomagali, malo pa še Tone sam, saj ti je pravi korenjak! Takole reč bo prebolel, boš videla, kar mimogrede! Nič se ne žalosti! Veš, da vaju imam oba rada! Meni ne bi bilo prav nič manj hudo kakor tebi, če bi nama Bog vzel Toneta! Pa nama ga ne bo! Rad usliši človeka, če ga iz srca prosi!«

»Še ti ga prosi, Burga, kolikor ga le moreš, jaz ga že tako! Tebe bo rad poslušal, ko imaš tako dobro srce, pa nobenemu nič žalega ne privoščiš in tudi nikomur nisi nikoli nič hudega napravila, da bi vedela!«

»Nehaj, Lizal če bi bila res taka, bi že zdavna prišla živa v nebesa! Ni ga na svetu človeka, ki bi bil tako dober, da bi se ga grehi ne prijeli. Vsi smo grešniki pred Bogom v tej solzni dolini. Prošnje, ki pride iz spokorjenega in ponižnega srca, ne odbije niti najhujšemu razbojniku!«

»Burga, ti ga boš tudi prosila, naj da Tonetu spet ljubo zdravje, saj ga boš, kajne?« 

»Veš, da ga bom. — Zdaj moram pa spet pogledati, če se Tone še tako poti. — Ti pa lepo lezi nazaj in zaspi! Zdaj moraš počivati, da boš čimprej pri močeh!«

*

Proti jutru se je Tonetu začelo blesti.

Burga, ki je bila ob žerjavici zakinkala, je preplašeno planila pokoncu.

Zdaj je nekaj govoril o sinčku in o britofu, o temi, o pogrebu, klical očeta, Lizo, včasih ogovoril njo, pa spet utihnil.

Že se je zdelo, da se je spet pomiril, ko je nenadoma zavpil na ves glas čisto razločno, tako da se je Burgi prvi hip zazdelo, da je pri zavesti:

»Burga!«

Planila je pokonci.

»Burga, vode mi prinesi! Kar v korcu! Tamle spodaj je! Spustite me!« je nato divje zatulil.

Liza se je zbudila in se v strahu pognala z ležišča.

»Spustite me! Burga, daj mi vode, eno samo kapljico vode! Mene drže Francozi! Spustite me!«

»Pomiri se Tone, saj jih ni nikjer!« mu je odgovarjala Burga, čeprav je vedela, da je ne razume.

Počasi in nalahko ga je z mokro ruto brisala po vročem čelu in po licih.

Liza je naglas zajokala:

»Burga, zmešalo se mu je!«

»Liza, poslušaj me, pa lezi nazaj! Pomagati mu ne moreš! Kaj se mu bo zmešalo! Vročina ga daje, pa se mu blodi! Bo že minulo!«

Ker se je Liza obotavljala, jo je nagnala:

»Lezi, ti pravim, če ne, bom huda nate! Ali bi mi rada še ti zbolela?«

Tone je bil nekaj časa tiho.

Kar na lepem pa je nato spet začel praviti. Sprva je govoril nerazločno, potem pa zmerom bolj na glas:

»Še ve morate škripati kakor bi že sam ne delal dosti hrušča! Nič se ne sliši, malo bom pa le še počakal. Zdaj pa le brž naprej! Tružico bom položil k Vam, mama, jaz grem pa v kamro po kramp in lopato. Ti revček ti, v tejle jamici boš spal, zraven naše mame. Jaz sem pa mislil, da te bom pestoval!«

Počasi, ganjeno in tiho je nato dejal:

»Vzemi zemlja, kar je Tvojega!«

Napeto je poslušala Liza, zdaj je pa na ves glas zajokala.

»Liza! Nikar! Na žegnanem svetu ga je pokopal namesto, da bi ga tu kje v grušču! Zdaj je že vse v kraju! Samo takó živo se mu še sanjal Ali slišiš, saj je že vse končano, je že vse minulo! Tako je bilo, no, potolaži se!«

Stopila je k Lizi, ki je z obrazom obrnjenim v steno tiho jokala ter stresala z rameni in hrbtom.

»Liza, potolaži se, no!« je rekla in jo božala po laseh, ko ji je govorila:

»Nehaj jokati, fantek je zdaj že pri Bogu! Krstili smo ga, v žegnani zemlji jo pokopan. Ali ni mar Tone prav napravil, ko ga je krščenega nesel dol? Vidiš, zdaj Francetovi dušici ni treba zunaj prezebati na mrazu pred vicami! Zdaj je že pri Bogu, lep angeljček, tako mu je fletno, gorko in svetlo tam gori! Za vse nas zdaj prosi Boga! Čakaj, revica, da ti bom obrisala solze! K meni se obrni!«

*

Visoko je že bil dan, ko je Tone spet trdno in čvrsto zaspal.

Prej je še zmerom od časa do časa kaj pogodel.

Burga je zmočila rjuho, jo ožela ter Tonetu potegnila z Lizino pomočjo srajco čez glavo. Kakor mrtev jima je visel v rokah, život pa je imel vroč kakor ogenj.

Položili sta ga spet nazaj.

Niti ko sta ga ovijali do pasu v mokro rjuho, se ni zbudil.

Zdaj je spal skoraj do večera. Od časa do časa sta mu zamenjali obkladek.

Obe sta napeto poslušali, če se mu bo spet začelo blesti.

Šele, ko se je stemnilo, je jel nekaj mrmrati, pa le napol razločno.

Sredi noči pa je nenadoma začel divjati, biti okrog sebe in vpiti.

Poskusili sta ga pomiriti in obdržati, pa ga nista mogli, čeprav sta ga držali z vso močjo. Kakor bi pihnil peresci, sta odletavali od njega.

Nazadnje se je sam od sebe pomiril in začel spet nekaj nerazločnega mrmrati o sinčku, britofu, o domu, o njima dvema, o svetu, ki je bil v njem od malih nog doma.

Končno pa je utihnil in trdo zaspal.

Enakomerno je dihal in ko je Burga to zapazila, je rekla Lizi:

»Bogu se lepo zahvali, Liza, najhujše je že minulo! Jutri in pojutrišnjem bo še nemara ležal, v nekaj dneh bo pa prav gotovo že spet na nogah stari, kakor dren trdni Vreskov Tone! Vedela sem, da takega korenjaka kar vsaka bolezen tudi ne more podreti!«

Ko sta onidve s hvaležnim srcem molili, pa je Tone spal mirno in globoko.

Zjutraj ju je prvič spoznal.

Začudeno je gledal okrog sebe. Vse mu je migotalo pred očmi in tako čudno mu je šumelo v glavi.

»Kaj pa je z menoj?« je vprašal.

»Bolan si, Tone! Kar lepo pri miru bodi!« sta mu obe hkrati odgovorili.

»Liza, pridi no sem, k meni!« je rekel. Sedla je zraven njega.

»Tako sem slab!«

Prijel jo je za roko, jo božal in ji gledal v oči.

»Oh, Tone!« je vzdihnila. »Samo, da si živi Samo, da si živ! Tako sem se bala!«

»Tone! Nikari se ne razodevaj!« se je oglasila Burga in mu popravila odejo.

»Burga, ti si zlata duša! Ženo pa moram pobožati!« ji je odvrnil in se zraven bledo nasmehnil, še so se mu bleščale oči od vročice. Tako globoko so bile.

*

Tone je kmalu spet mirno zaspal.

Liza je sedela zraven njega in ga zamaknjeno gledala. Od časa do časa mu je popravila odejo, ga pobožala po laseh, po čelu in po kosmatih licih. Huda brada mu je bila že pognala. Oh, kako je bil lep in možak s to črno, gosto brado! Nič zato, če bo kaj pobodel ž njo, tako čeden je bil videti! Čisto drugačen!

Ko se je Liza tako motila in predla svoje rožnate misli, je Burga premišljala po svoje.

Dol stopi, na Vreskovino! Pogledati mora, kako se onadva opravljata in če je tudi tja gor že prineslo Francoze. To vem, da bo stari Vresk vesel, ko bo dobil pošto, da so še živi in zdravi! Malo ga bo že potrlo, ko bo zvedel, da mu zdaj še ni bilo dano biti za deda, pa kaj, bolj ko tega žalosten, bo vesel glasu, da sta Liza in Tone oba. pri zdravju.

Revež zdaj nemara še spati prav ne more, saj še tako ni prida, ko ni bilo sile skrbi. Kar naprej najbrž premišljuje, kako se jim godi v pečevju. Peter je toliko tiha druščina kakor če bi Vresk sam sedel v izbi s starim mačkom. Nič več kakor da človek čuti zraven sebe nekaj živega.

Še bolj kakor volja, da bi razveselila starega Vreska, pa jo je gnala preč od zavetja druga misel.

Naj si mlada dva povesta ta čas vse, kar mislita in drug pred drugega streseta vse, kar se je bilo v njima nabralo, da jih tišči. Le motila bi jih, če bi bila zraven. Sama naj se zmenita.

Tako premisli.

Potem pa zmoti Lizo:

»Dol pojdem,« pravi, »pogledat, če Vreskovina še stoji in kako se godi našima dvema!«

Prestrašeno jo zaroti Liza:

»Nikari, Burgal Saj bo šel Tone, ko bo spet pri moči! Pri nama ostani ta čas!«

»Pa streljanje? Saj si menda slišala, kako je pokalo? Tone ne bi bil prav gotovo nič hud, če bi mu rekla, da grem dol. Veš, da bi bil v skrbeh, če bi ga bolezen tako ne spestila! Saj si ga slišala, kako mi je še v blodnjah naročeval, naj stopim na Vreskovino, pa da mi živa duša ne bo nič hudega naredila, ker sem že tako stara ženska!«

Na to je Liza obmolknila.

Burga pa si je zavezala v ruto kos sira in zaplato kruha za to, če bi se kaj drugače izteklo kot se je bilo nadejati.

In že je bila zunaj.

*

Tam, kjer jih je bil povedel Tone, je lezla dol.

Ničkolikokrat se je morala oddihavati.

Kdaj pa kdaj je bil svet hudo grd, včasih tako, da sta jo že jela zmagovati strah in šibkost.

Pa je le spet zlezla malo niže.

Ko je bila pečina v kraju, je šlo lažje.

Na produ spodaj je dolgo sedela. Zdaj bi se bilo prav gotovo že moralo slišati poldne. Tudi ta čas je toliko poznala, do kako daleč polegajo sence, kadar zvoni poldne.

Iz Globokega pa ni hotelo biti glasu.

Le kaj naj to pomeni?

*

Liza je ostala sama s Tonetom.

Ta je spal, se tu pa tam obrnil, da ga je vsa v skrbeh brž spet pogrnila, zdaj krepko zasmrčal, zdaj spet dihal mirno in globoko kakor zdravi ljudje.

Ko se je enkrat, kakor se je pokazalo za malo časa, zbudil, ga je pregovorila, da je jedel. Sprva mu ni šlo nič kaj, pozneje pa je kazal zmerom večji tek. Ni pa bil še pravi. Komaj je pojedel, ga je že spet zmanjkalo. Toliko, da je vmes, med jedjo in precej potlej, spregovoril žnjo dve, tri besed. Burga mu še skoraj na mar ni prišla. Ko mu je omenila, da je odšla dol, je ostal tiho kakor bi jo bil preslišal.

Spal je potlej v eni preži do večera, ko se je nekaj obračal, cmakal in godel ter kazal, da se budi. Pa ni bilo nič. Spet je utihnil in se potlej ni nič več oglasil.

Liza je dolgo bedela, nazadnje pa je tudi njo začel zmagovati spanec.

Naložila je na ogenj, s podvitimi nogami sedla zraven spečega moža, se objela pod koleni, še nekaj časa premišljala, da nazadnje že sama ni več vedela, kaj, potem je pa tudi nje zmanjkalo.

*

Prav gotovo je bil že velik dan, ko se je Liza zbudila. Pa še tako nerodno je ležala zraven Toneta, vsa zverižena. Rama jo je bolela. Tone je še spal.

Pomolzla je Rjavko in potem nekaj časa mirno sedela ter čakala, da se bo Tone zbudil.

Ker se pa le ni, je nazadnje vstala in stopila ven. Vrata pa je za seboj pustila priprta.

Kako lepo je bilo jutro! Le kje tako dolgo hodi Burga? Kaj, če so še njo prijeli Francozi, se je ustrašila.

Ne, to pa že ne! Kaj neki naj bi tudi ž njo začeli!

Tačas se je Tone zbudil.

Med vrati je zagledal Lizo.

Bila je razoglava, tako veselo in lepo so se pasli po njenih rjavih laseh jutranji žarki!

Slišala je za seboj bose korake, pa že preblizu, da bi se utesnila obrniti.

Močna roka se ji je nalahko odzadaj položila okrog pasu in jo čisto narahlo stisnila k sebi.

Brada jo je poščegetala po tilniku, da jo je obšel mraz, potem pa je začutila v laseh obraz, ki se je pritisnil čisto k njeni glavi.

»Liza, Lizika moja! Ti moja mala revica! Ti srček moj majčkeni!« ji je govoril ganjen glas. Neka gorka reč ji je kanila na tilnik in polzela po njem, pa se ni zmenila. Šibak je še bil Tone od bolezni in omehčan pod naturo, potreben nežnosti kakor otrok, je čutila. Mislila ni pa ta čas nič.

Potom pa jo je na pragu obrnil k sebi.

S srečnimi očmi sta se spogledala, obstrmela za hip, pa se že brez besede z glavama naslonila drug drugemu na rame in se objela. Dolgo sta obstala tako, preden sta se spet spustila. Potem pa je Tone vzel njeno glavo med dlani, toliko je bila Liza manjša, čeprav je stala prav na pragu, ji zvesto in ganjeno pogledal v oči ter jo začel poljubljati na usta, na oči, na čelo, na lica, na vrat dokler je ni preprijel čez ramo in zadaj čez pas, si jo malo upognil ter nato toliko časa pritiskal svoja usta ob njena, da ji je skoraj pošel dih.

»Liza, Liza!« je pravil, kaj drugega mu tačas ni šlo z ust.

Pomalem sta se umirjala.

Z žarečimi očmi sta se dolgo gledala in se držala za rameni. Kakor dva otroka sta bila srečna. Svet se je spremenil v paradiž, vse je bilo tako voljno, s čistim veseljem preplavljeno.

»Liza, samo, da imam še tebe živo in zdravo! Vse bo še dobro, Liza!« je končno spregovoril Tone. »Boš videla! Bog nama sicer ni namenil, da bi ujčkala najinega Franceta, revčka, pa saj nama bo dal drugega! Zares nama ga bo dal, živega, veselega, zdravega, da ga bova oba vesela, pa ata seveda tudi! Doli sem ga pokopal, v žegnani zemlji spi, on je že preskrbljen pri Bogu, tam nama bo prav gotovo sprosil bratca! Tele hude čase bomo že prebili. Ata in Peter se bosta doli opravljala, kdo bi jima hotel kaj hudega, ko sta oba že tako stara in nadložna! Mi tule pa se bomo tudi pretolkli. Jesti nam ne bo manjkalo, pa tudi, če bi morali do leta osorej ostati v zavetju! Drva za zimo imamo dosti!

Pokazal ti bom, koliko sem jih bil napravil! Okrog roba samo stopiš todle, pa zagledaš zadaj še eno luknjo. Kar pogledala boš, ko boš videla, kako smo oskrbljeni za čez zimo! O, za nas tri nam ni prav nič treba biti v skrbeh! Če se bomo še lepo modro zadržali, da se ne bomo hodili kazat Francozom pred nos — kar dobro bomo prebili vse stiske! Zmerom te zverine tako ne bodo ostale na našem svetu! Neki dan jih bo konec, tako bodo skopneli kakor sneg! In takrat se bomo spet spustili iz tele luknje dol v nižavo, si z veselim srcem segli v roke na Vreskovini! Obdelali bomo polje, redili živine, da še nikoli toliko, odkar grunt stoji, ata pa bo poganjal zibelko! Boš videla. Liza, kako bo še lepo! Do tačas bomo pa lepo potrpeli, kajne, dobro se bomo vzeli skupaj in drug drugemu pomagali, pa bo, kajne?«

»Tako lepo pripoveduješ. Tone,« je rekla Liza in se zraven zamišljeno, skoraj žalostno nasmehnila. Mimo njega je gledala daleč preč, tja k grebenu Pruke, kjer se je kobalil nebogljeno snežnobel, čisto nedolžen oblaček, podoben na vso moč nerodnemu mlademu jancku, ki je prvikrat pokukal iz hleva in mu je vse v spotiko. Kotalil se je oblaček do kraja grebena, ko pa bi se bil moral nad sedelcem, ki se je vanj strmo spustilo skalovje, cel najlepše pokazati na širokem, prostem nebu, se je razblinil. Kar skopnel je. Nič ni ostalo po njem, samo plavo, prazno, tako neznansko pusto in otožno nebo kakor bi bilo še njemu žal, da je moral beli janček umreti.

»Da bi se le res tako izpolnilo, kakor si napovedal,« je nato čez dolgo časa pristavila.

Kaj jo neki moti, se je skrivaj vprašal Tone in jo pogledal s skrbnimi očmi.

Srečala se je z njegovimi in se mu nasmehnila odkrito kakor sonce, ki spet pogleda izza oblaka.

»Nič ni, nič. Tone!« je rekla. »Zdaj sem že dobra, veš da Burga ne bi bila odšla dol, če bi se še bala zate in če meni ne bi že zaupala toliko moči, da bi ti utegnila pomagati, če bi se ti nemara spet obrnilo na slabše! Kar ne skrbi več zame! Sem že dobra! — Tone, kam si se pa zamislil? Hej, predrami se, jaz sem tu zraven tebe, slišiš! Tvoja žena Liza stoji zraven tebe!«

V šali ga je stresla za ramo in pocukala za lase.

Zdaj se je šele zdramil. Kakor bi se bil zbudil in se počasi vračal s potov, ki jih je hodil v pozabljenih sanjah.

»Liza, samo tebe sem imel rad in te bom imel zmerom!« ji je rekel tako tiho in nežno, da ji je postalo nerodno.

»Zdaj pa pojdiva noter, Tone!« je odvrnila, da bi skrila zadrego. »Ti si komaj vstal od bolezni. Če bi bil predolgo zunaj, bi ti škodilo! Veš, ti moj Tone!« je nežno pristavila in ga stisnila pod pazduho.

*

Z ramo čez ramo objeta in s koleni ob kolenih sta sedela pri ognju. Molčala sta, vsak je bil prepoln drugega, da bi se to smelo kvariti z besedami. Komaj je izgovorjena, že gre iz duše nekaj, kar je bilo tam tako lepo, rojeno na beli dan pa se zdi le boren odsev, skvežena in popačena podoba tistega, kar je živelo v mislih in v srcu, varno spravljeno v vsem od ljubezni spremenjenem životu.

Kakor bi bil en sam človek sedel ob ognju, sta oba čutila, na misel pa jima to ni prišlo.

Strmela sta v ogenj, gledala, kako so se utrinjala žareča polena in kazala en čuden, goreč obraz za drugim. Kdaj pa kdaj je eden ali drugi dregnil s krepelcem, da se je pognal iz kupa kvišku šop zlatordečih isker.

Prva se je potem oglasila Liza:

»Tone, ko bi nama Bog le to dal, da bi zmerom lahko takole sedela eden zraven drugega!« je rekla.

»Bodi brez skrbi, ljubica moja! Bo nama dal, pa še lepše! Pri peči se bova grela, ne samo takole!« ji je odgovoril. »Na klopi bova sedela, takole pozimi, pa bo pritekel fantek in naju vprašal: Ata, mama, za kaj je pa tole? Ali pa punčka!«

»Ti bi rajši videl, če bi bil prvi fantek, kajne. Tone?«

»Tudi če bo punčka, je bom vesel! Tako lepo jo bova izučila in vzredila, Burga nama bo pa pomagala! Seveda, če jo bo kdo razvajal, jo bo ata!«

Liza mu ni nič odgovorila, samo prisrčno se je nasmehnila in se bolj stisnila k njemu.

»Kako bo še lepo, Liza, ko bodo ti pogani spet pobrali šila in kopita!« je čez nekaj časa dejal Tone.

Nato sta bila spet oba tiho.

Slišalo se je samo, kako je pokljala žerjavica.

»Le kje Burga hodi toliko časa? Da se ji ni kaj zgodilo?« je čez prav dolgo časa vprašala Liza.

»Jutri stopim pogledat!«

»Tone, ne sam! Še mene boš vzel s seboj! Strah bi me bilo samo! Če bi kdo prišel!«

»Kdo neki? Dobro sem bil izbral tole zavetje, kar vsak tudi ne bo našel sem gor!«

»Tone, ne pusti me same! Tako rada bi šla s teboj! Skupaj bova, pa naj že pride, kar hoče!«

»Prav nerad te bom vzel s sabo, da ti kar po pravici povem. Ali me ne bi rajši počakala? Saj bova z Burgo kar hitro nazaj! O, saj kar vem, zakaj je tako dolgo ni! Ata se ji najbrž smili, prav gotovo mu zdaj maže in čedi in obvezava nogo!«

»Kaj pa, če še tebe ne bo nazaj? Saj ne veš, mogoče se je pa kaj hudega zgodilo! Kaj naj potlej začnem, če bi še tebe kaj zadelo? Ne, Tone, poslušaj me, oba pojdiva dol, če kaj bo, bova vsaj skupaj!«

»Dobro, pa naj bo po tvojem! Še do poldneva bova jutri čakala Burge, če je pa ne bo, potem se odpraviva oba dol!« Tako je nazadnje odločil.

*

Kaj se je bilo že tačas spodaj zgodilo!

»To niso bili ljudje, to so bile živali, zverine!« je dejal pozneje vsak, ki je za to reč slišal.

*

»Povej, kje imaš sina!l Kje se skriva?«

S spačenim obrazom je stal grbasti pritlikavec Podborški Tinček pred starim Vreskom.

»Vedeti hočejo, kje imaš sina!« je zapiskal. Čez klado je bila pod stropom vržena vrv. Z rokama, visoko nazaj gor potegnjenima, je bil zanjo privezan stari Vresk. Kdaj pa kdaj se je kateri vojak spomnil, pa ga je sunil, da mu je za hip zmanjkalo tal. Vse plave roke je že imel, prstov že ni več čutil. V obraz pa je bil zdaj rdeč, zdaj čisto bel kakor sneg. Solze so mu same lile čez lica do brade po brazdah, ki sta mu jih bila v poštenem, ljudem in Bogu všečnem, pa nikomur škodljivem ali slabo želečem trudu izorala v obraz sonce in veter dolgih, dolgih let.

Usta je imel stisnjena trdo. Z dletom mu jih ne bi mogel nobeden odpreti.

»Po nogah ga udarite! Leva ga daje! Boste videli, kar koj bo vse povedal!« je zavreščal Tinček.

Tiho, da ga je bilo komaj slišati, je zdaj spregovoril stari Vresk:

»Tine, kdaj ti je pa kdo od nas Vreskovih pod milim Bogom kaj hudega storil?«

»Kaj?« je zavreščal Tinček.

»Hudega storil? Vaš Tone mi je rekel o Veliki noči v Globokem: »Tinček, danes pa lahko bisago deneš stran, ker je Velika noč!« Vsi so me zbadali zaradi grbe! Kaj pa jaz morem za to! Zakaj me niso pustili pri miru! Tudi jaz imam rad dekleta, pa so se vsi pred njimi delali norca iz mene! Vsi! Tudi vaš Tone, tudi vaš Tone!«

Zadnje besede je rjul, da je šlo skozi ušesa. Bes mu je kar nanagloma čisto spremenil obraz. Tak je bil kakor peklenšček! Slina mu je uhajala iz ust, bil je podoben skveženemu, pohabljenemu majhnemu hudiču, ki so ga izgnali iz pekla, ker je bil preslab za posel, zdaj pa je le zmagoslavno dobil svoj prvi plen.

»Kje je Tone! Zini, stari!« je zavpil spačen od togote, ker ni mogel upogniti starega.

Vresk pa je molčal.

Ko mu je Tinček prišel s svojim obrazom dosti blizu, se je viseči Vresk nenadoma pognal kolikor je mogel daleč naprej in pljunil vanj, da ga je zadel v oko.

Kakor blazen je Tinček pograbil porajkelj, ki ga je bil privlekel s seboj gor in z vso silo, kar jo je imel v svojem pohabljenem životu, udaril Vreska po nogah.

»Aaa!« je naredil stari Vresk, tako huda je bila bolečina. Peklenski ogenj se mu je vnel v bolni nogi, da ga je še glava zabolela.

Potem pa se mu je stemnilo.

Glava mu je padla na prsi in na vrvi je omahnil postrani kakor obešenec.

Vojak je prinesel čeber vode in jo z enim sunkom butnil vanj.

Počasi je Vresk spet odprl oči.

»Aha, potuhniti si se hotel, ti stara podlasica!« je zasikal Tinček.

»Vprašaj ga še enkrat, naj pove, kje ima sina!« je zdaj ukazal Pjer.

»Kje imaš sina?« je zavpil Tinček.

Stari Vresk pa ga še pogledati ni več hotel.

»Faurier, Lebon, oglje!« je zakričal Pjer.

Oba Francoza sta se pognala k vratom, naložila v peč kupček dračja, zakurila, počakala, da se je napravila žerjavica, nato pa sta jo odnesla v ponvi nazaj v izbo.

Pjer je tačas z nožem razparal Vresku srajco spredaj in na hrbtu. Kri se je pokazala, tako je to hlastno napravil.

»Zdaj boš pa menda že spregovoril?« se je bled od togote zadrl Tonček.

Faurier in Lebon sta si okrog desne roke na debelo ovila cunj. Zdaj sta zgrabila žareče oglje in čakala na povelje.

»Vidiš, kaj te čaka, stari? Povej, kje imaš sina, pa se te nikoli več ne bo nobeden od nas pritaknil! Povej! Če ne, boš občutil žerjavico!« 

Vresk je bil bled kot smrt, ni pa odprl ust niti toliko ne, da bi se iz njih lahko izmuznil šepet.

Zdaj ga to, kar se je godilo okrog njega, že ni več brigalo. Samo da reši Toneta, Lizo in otroka, ki je zdaj na poti, če ni nemara že celo zavekal, oh, res, otroka, tega najmlajšega gospodarja Vreskovine! To mu je še bilo na mari. S svetom pa je bil sam zase že opravil.

Čutil je, da mu bije zadnja ura.

Zato je meže, naven ves zapuščen in razrahljan, v srcu pa zbrano pomolil za pot in slovo:

»Gospod Bog, v Tvoje roke izročim svojo dušo! Zmerom sem jo Tebi nosil na dlan, kajti Tebi ni mogoče nobene reči prikriti, rad pa vidiš, če kdo sam pri sebi premisli, kaj je bil napravil napačnega in potem tako pride predte ter Ti pove. Ti že itak vse veš, vesel pa si grešnika, če se Ti še sam obtoži, česar se spomni. Ti vsega pregledaš, sprevidiš njegovo voljo in misel, in kar se ne ujema, da se oni ni spomnil, tisto sam od sebe z očetovsko prizanesljivostjo izbrišeš, saj veš, ki vse vidiš, da Te oni ni bil mislil ogoljufati! Napravi tudi z mano tako, Gospod Bog, da bom bel prišel predte, brez ljubke, plevela in umazanije! Odpusti mi, kar sem kdaj napak napravil vedé in hote, izbriši pa mi tudi tisto, kar sem ponevedoma! Moja ura je zdaj odbila. Pred Tvoj obraz bom stopil. Kmet sem, oral sem, sejal in žel, se trudil, da bi Toneta naravnal na tisto pot kakor si jo nam bil vsem kristjanom ti ukazal hoditi in poskušal, da bi se sam ravnal po Tvojih zapovedih. Sprejmi, Gospod Bog, Ti dobri nebeški Oče, svojega hlapca, mene kmeta Vreska, ki si mi tolikokrat pošiljal pravi čas na njive sonce in prave dni dež, in daj mi tam gori, če je to mogoče, tudi kakšen podoben opravek kakor sem ga imel tu na zemlji, da ne bom po nerodnem držal rok križem! Za te moje ljudi, ki bodo ostali še na zemlji, te pa prav lepo prosim, bodi tako dober ž njimi kakor si bil z menoj ves čas, odkar sva skupaj potovala. Še njim daj, Gospod Bog, od zibelke do groba toliko veselja in sreče kakor si jih bil dal meni. Če pa se Ti bo zdelo prav, pa tudi katerega udari, kadar se ne bi vedel tako kakor si zapovedal. Pa ne preveč hudo, ker so moji in jih imam tako rad, Te prosim! Daj, da bodo prestali vse te bridke ure, ki jih še čakajo, srečno, brez nezgod, da bo poplačano njihovo trpljenje in da se bodo ob času, ki si ga bil Ti za to določil, živi in zdravi vrnili nazaj sem dol na Vreskovino! Ne pusti. Gospod, da bi Vreskovina propadla, ne pusti, da bi zemljo, ki sva jo oba midva obdelala, spet preraslo ščavje! Naj doživi tako lepe čase kakor sem jih bil jazi Zdaj pa. Gospod Bog, če je Tvoja volja taka, me vzemi k sebi! Pripravljen sem, o Bog!«

*

Na ravnem v grapi pod Vreskovino je Peter grabil steljo. Brez sekire zdaj, ko so bili Francozi tako blizu, ni šel nikamor. Priden je bil, v curku mu je lil pot s čela. Pogledal je na sonce in sedel na skalo, ki je bila debelo obrasla z mahom.

Vsi ti poznani životi drevja okrog njega so ga razveselili zdaj, ko je počival. Med oskubljenimi vejami je pogledal k nebu, srečal na poti do oblakov Čelešnik in njegov plavkasto zeleni pohlevni hrbet ter pustil soncu, da ga je oblilo z močjo, kolikor je je ta pozni letni čas še imelo.

Zdaj je zaslišal zviška z one plati brega krik in koj uganil, čigav je.

»Bog sveti!« je zavpil, da se je zdelo kot bi poskočila z listjem posuta zemlja in drevje od jeze planilo s koreninami kvišku.

Kakor je bil že zgrbljen in šibak se je urno pognal v breg. Sapa ni utegnila dohajati telesa, ki se je gnalo čez moč. Kakor meh je sopel.

Zameglilo se je grmovje, lice je žgala jeza, ki je šla v zemljo in se vračala odtam na obraz kot prigrevica. Stopinje so neusmiljeno suvale skale, z igličevjem pokrita tla in grmičevje.

Z desnico je stisnil sekiro kakor bi se bila roka zrasla z lesom.

Besno se je podil do vrh brega.

*

»Zini, stari, kje imaš sina!« je vnovič zavpil Pjer.

Vresk je visel z zaprtimi očmi. Zanj je bilo že vse končano. Poslovil se je bil od tistega, ki ravna vsa življenja in odloča, kako naj se kaj zgodi. Njemu se je predal, on ga bo zdaj sprejel. Kaj mu more škoditi zdaj ta kratka, bedasta oblast, s trpljenjem, ki bo tako hitro v kraju. On odhaja drugam.

Molčal je.

Zdelo se mu je, kam se je bil zatekel Tone z Lizo in Burgo, prav tja, in nikamor drugam. Ne, ne bo jim rekel, izmuznili se jim bodo!

In ob tej misli se je revno nasmehnil kakor slepec.

»Kje je Tone?« je zarjul Pjer.

»Bodi pameten, starina, povej, kje je Tone. saj ga ne bodo živega odrli, tebi pa, če poveš, ne bodo nikoli več v nadlego!« je poskusil zdaj Podborški Tinček ubrati bolj prikupne strune.

Vresk pa je molčal.

Zdaj pa se je raztogotil Pjer.

Da bi se mu upirala taka bedna, stara žival, ki bi že tako bilo zdaj, zdaj po njej, ne, to bi bilo pa preveč in prehudo bi se osramotil, če bi popustil!

»Faurier, Lebon! Začnita!« je revsknil.

Vojaka, ki sta bila že spustila svoji prgišči žerjavice iz osmojenih cunj nazaj na ponev, sta znova segla po nji.

Faurier je pritisnil žareče oglje Vresku na trebuh, Lebon pa v jamico pod vratom.

»Uuu. aa, aa, aaa!« je zakrakal stari Vresk. Peklenske bolečine, oh, peklenske bolečine!

Vreščal je in se poganjal, dokler ga ni neki vojak prijel odzadaj čez pas in ga obdržal pri miru.

Drugemu vojaku, starejšemu možu, so prišle solze v oči, da se je obrnil proč in trmasto zapičil pogled v zelenje na oknu. Pepelnato zeleno je bilo, skoraj sivkasto, res, sivkasto zeleno. Solze pa so mu kar lile. Ko se je nabrala kapljica, da je oko ni moglo več držati, se je jadrno spustila in mu sedla na brke. In tako ena za drugo, ena za drugo. Proč je obračal obraz, da ga ne bi drugi videli. Slano se mu je nabiralo na jeziku.

»O Bog, o Bog!« je sam pri sebi v smrtni stiski s srcem zavpil po zapuščenih izbah duše stari Vresk. »Ali mora biti tako hudo? Bog, Bog, daj. naj me konec, o Bog! Ti me reši, ti me vzemi! Bog, Bog, Gospod Bog!«

»Ne bodi neumen, povej jim, kje je Tone!« je kakor iz velike daljave zdaj zaslišal neki priliznjeni glas. Čigav je ta glas? Ni se mogel spomniti.

Spet ga je zapeklo kakor bi ga bil kdo zbodel z neznansko ostrim nožem.

*

»Burga, Burga, ali si ti? Ali si res ti?« je zasopljeno vprašal Peter ženico, ki se je bila pod robom pokazala iz gošče.

»Kaj pa ti je, Peter, da se tako ženeš?« mu je odvrnila Burga.

»Nekaj hudega delajo s Francetom!«

Kakor bi ji neznansko surova šapa stisnila srce v pest, jo je obšlo.

»Za pet Krivčevih ran! Kaj pa čakaš? Teciva!«

Skupaj sta se pognala po bregu do hiše kakor bi ju gonila sama smrt.

Na pragu ju je ustavil Francoz.

»Nazaj!« je ukazal.

Preden se je utegnil umakniti, mu je Peter razčesnil glavo. Mlad, lep in močan se je zdaj zvalil težko in nerodno kakor trhel panj. S sencem je udaril ob rob kadi pod kapom. V curku mu je živo lila kri čez obraz na razmehčano zemljo, ko je bil že mrtev.

Peter je na pragu v izbo obstal.

Roka z okrvavljeno sekiro se mu je pobesila, ko je zagledal Vreska.

To pa je bilo zadosti.

Francozi so sprva ostrmeli, potem pa se je Pjer zavedel prej kakor drugi.

Izdrl je sabljo in udaril bliskovito dvakrat, trikrat.

»France, tukaj smo!« je zamomljal Peter, ko je že padal ves v krvi na kolena. Kakor bi kaj premišljeval, se je za hip tako ustavil, potem pa se je prevagal in se zvalil naravnost naprej na obraz.

Malo se je še stresel, potem pa je obmiroval.

»Živine, morilci! France, France! Ti revež!« je zaječala s praga Burga in se pognala čez ležečega Petra naprej. Spotaknila se je obenj in padla pred Vreska na kolena. Svoja stara, vela lica je naslonila ob njegova kolena in ga objela z vso močjo, kar je je imelo njeno revno telo.

Na glas je zajokala.

Stari Vresk je odprl svoje kalne oči in pogledal zviška nanjo, tako z visokega kakor če bi se bil ozrl z onega sveta.

»Ne jokaj, Burga, ti zvesta ženica!« je dahnil. »Kmalu bo vse dobro!«

Zdaj sta se mu potočili dve solzi.

Od Vreskovih kolen se je Burga postrani ozrla k onim okrog sebe.

»Morilci! Bog vas bo ugonobil!« je zavreščala.

»Proč, nora ženska!« je zavpil Pjer.

»Bodi proklet ti in vsi tvoji, ki morite nedolžne!« je zaječala vsa v solzah.

»Vrzite jo ven! Zgrabi jo, Lebon!« je nato ukazal.

Tako se je držala Vreskovih kolen, da jo je komaj, komaj odtrgal. Ruta ji je zdrknila z glave na tilnik in pokazali so se sivi, skoraj srebrni lasje.

Stisnil jo je za vrat, jo z eno roko dvignil, ponesel čez Petra in jo treščil z vso silo ob zid.

Kakor bi jo spodsekal, je padla in obsedela pri zidu. Potem Pa je omahnila postrani.

Zdaj je priskočil Podborški Tinček.

Pognal se je v kuhinjo, pograbil krepelce in planil z njim nadnjo. Suval jo je s čevlji kamor jo je zadel in tolkel s polenom, kamor je padlo.

Majhne lužice krvi so se jele nabirati okrog nje.

»Na, vešča stara!« je vriskal Tinček in skakal in zamahoval, smešen, pa nepopisno zloben hudič.

»Nehaj, pokveka!« je zdaj zavpil tisti vojak, ki je bil prej tako trmasto strmel v okno.

Brcnil ga je, da je padel pod stopnice in se tam v strahu potuhnil.

*

»Povej, kje se skriva sin!« je zdaj še enkrat ves zaripel zavpil Pjer. »Zadnjič ti rečem!«

Bilo pa je kakor če bi govoril steni.

Zato je razkačen čez vse mere zarjul:

»Kakor hočeš! Obesite ga!«

V prečni kladi pod stropom sta bila zabita dva obročka. Kolikokrat se je na njih za prste vzdigoval Tone, ko so ga take reči še veselile!

Skozi drugi obroček potegnejo še eno vrv. S prvega ga razvežejo. Naglo je napravljena zanka. Postavijo ga na noge in mu jo nataknejo okrog vratu.

Podstavijo mu pručko, da pride dosti visoko.

»Spodnesite!« nato ukaže Pjer.

In stari Vresk obvisi v zraku. Toliko, da z nogami ne drsa po tleh. Tako premine pri priči!

*

Pjer spet izdere sabljo, ko se mu zazdi, da Vresk visi že dosti dolgo. Rezilo švistne, vrv se prereže, truplo starega Vreska pa se z zamolklim padcem razprostre po tleh. Tako revna je zadnja drža, da jih obide sram pred tem, kar so bili napravili.

»Zažgite hišo!« ukazuje Pjer, glas pa se mu trese.

V izbo nanosijo slame, Petra potegnejo s praga, Burgo v veži pa puste pri miru.

Zdaj podpalijo.

Dim napolni izbo. Zunaj razvezavajo butarice in jih skozi okna mečejo v hišo.

Kmalu sikne skozi dim svetel plamen.

Lebon sežene iz hleva živino, potem pa podtakne ogenj. Bakljo vržejo na svisli, na podu zažgo.

Kmalu se z Vreskovine začne valiti gost, črn dim in ne mine dolgo, ko skozi slamnato streho siknejo v jasni dan ognjeni jeziki.

Bledi in spačeni malo proč od vročine nekaj časa brez besed postoje, potem pa se jadrno spuste po bregu navzdol proti Senožeti.

*

Skrbno je stregel Tone Lizi, ko sta se spuščala po pečevju proti melem. Spodaj sta postala in se še enkrat ozrla nazaj gor k zavetju. Zares! Dobro je bilo skrito! Oko, ki že ni vedelo, kje je, ga ne bi moglo odkriti. Tako sta sklenila med potjo.

Počasi sta prihajala naprej. Liza se je tu pa tam morala dolgo oddihati, preden se je spet spustila niže. Kakor otrok se je počutila varno v Tonetovih rokah, kadar jo je snel s pečevja in jo spet postavil na lepša tla.

Tako sta prišla na meli, se odpravila v gozdiček na oni plati in se urno spuščala po slabo uhojeni stezi.

Ko sta minila drágo pod Vreskovino, sta se znašla pred zadnjim travnatim bregom pod domom.

Kaj pa je to?

O, ti ljubi Bog!

Gost dim se je valil iznad drevja tam gori.

Črn, kalen dim.

Spogledala sta se.

Kar na lepem je nekdo zarjul iz nepredirne gošče na levi:

»Kaj pa zijata?«

Vzdignil se je kakor žrd dolgi in suhi sosed Gradišar.

»Kaj pa zijata,« je znova zavpil. »Saj ni kaj več videti! Kar gor stopita, lep pogled se vama obetal. Vreskovina gori, da je veselje!«

»Strela!« je zavpil Tone. »Tišči gobec, mrha stara, kaj klobasaš!«

Od neznanske bolečine in jeze je skrčil pesti in se pripravil, da plane vanj. Lizo je presunilo nekaj gorečega, tako silno je udarilo, da se ji je zameglilo pred očmi. Opotekala se je.

»Na, Tone, tule imaš požirek žganega! Še ti se tako nakrampaj kakor sem se jaz, pa te nobena reč ne bo več bolela!«

Gradišar se je primajal bliže. Hudo je od njega udarjal duh po žganju.

»Kar z mano stopita!« je zavpil. »Od Gradiševine ne bosta videla več kakor okajene tramove! Ali misliš, da sta vidva kaj na boljšem? Kje pa! Burgo sem prejle nesel v grmovje, po vseh štirih mi je prišla nasproti, ožgana pa tako kakor koruzni kerž! Tako je milo tožila, reva! A, to ti je bila ženska, pravega srca! Ti je nisi poznal, jaz pa, — takrat, ko je bila še mlada! Gradišarica naj bi bila, sem rekel staremu, on pa, da me prekolne in da nikoli ne bom dobil grunta! — Seveda, Gašper, saj si ga poznal, — a, kaj, ti ga nisi poznal, saj imaš še čisto mlečne zobe — Gašper, Morozarjev hlapec, ta jo je bil speljal! Pa se nista vzela! Morozar ni pustil. Veš, kaj mi je tiste čase hodilo na misel? Morozarja sem mislil ohladiti. Tako sem imel Burgo rad, čeprav sem sprevidel, da nikoli ne bo mogla biti moja! Tako, tako, Tone! Taka je bila ta reč! Zdaj se mi pa le posmehuj, češ, Stariha, kaj le to spet spravljaš na beli dan, ko je že vse minulo, da se že skoraj niti ne ve več, če je katerikrat sploh bilo zares! Tako je bilo, če mi ne verjameš, te tako počim, da veš! — Na, Tone, srebrni še ti požirek, predlanski brinjevec je, srebrni, nagni, saj si možakar! Le potegni!«

Sem pa tja se je majal Gradišar. Bil je pa videti skozi pijanost prej žalosten kakor neroden.

V zadregi sta stala Tone in Liza pred njim ter se držala pod pazduho.

Gradišar je nekaj časa črvičil s pogledom na vse kraje, mimo njih, nanju, topo buljil predse, v drevje in v nebo nad seboj — pošteno je bil že težak.

Nič mu nista vedela reči.

»No, če ne verjameta, kar sem rekel zaradi Burge, pa pojdita za menoj! Hišo so mi požgale te svinje, tako žalostno je vekala živina. Še ven se je jim ni zdelo vredno segnati! Tako žalostno je večala! Lisa, Belka, Sivka — vse se je zvečalo in zgorelo! O, ti prekleti svinježi! Bog naj jih udari, kar jih le more, pa čeprav mene zraven, ki jim hočem hudo! Pa naj se skupaj cmarimo! Če me bo še tako peklo, kako bom vesel, ko bom vedel, da njim prede prav tako huda! V dno pekla naj jih spravi, zakaj toliko greha so naredili, da bi delali tudi v peklu napoto med bolj pohlevnimi grešniki! O te svinje svinjske, ti razbojniki!«

Zdaj je Gradišar priklobuštral še bliže in objel Toneta.

Ta se ga je otepel:

»Taka žalost, živina — ti pa pijan kakor zemlja!«

Gradišar pa mu je odvrnil:

»O, saj boš ti tudi še pijan! Pa še brinjevca ti ne bo treba natakati, ko boš videl, kaj so ti hudiči napravili iz Vreskovine! Le skoči, brž skoči na vrh, zakaj veliko boš lahko videl! Res veliko! Veš, kaj je zdaj od Vreskovine ostalo? Do tal je pogorela, če je meter visoka, je pa že veliko! — Pa še katerega boš tam videl, katerega boš dobil? Očeta svojega, če ga je še kaj ostalo iz ognja! Petra tudi! Burgo, to drago Burgo, sem pa jaz nesel v naročju! V leščevje sem jo spustil, tako je milo pogledala, kadar je prišla k sebi! No, le pojdi, le poglej! — Jaz se bom pa zdaj najprej vsedel!«

Tone se je razjezil.

»Gradišar, kakor ste starejši, rečem vam, pri priči na noge! Na istem smo, zato se spravite pokoncu in z nama na vrh!«

Gradišarju se je začelo dremati. Prav na tisti skali je sedel, kjer je prej Peter. Oh, kako je lezla glava na kolena! Kdo bi si upal motiti ta počitek, ki ga je bil život tako potreben!

Z muko sta ga spravila pokoncu.

*

Še se je kadilo iz požganega domovja.

Tone je šel naprej.

Po vrsti je naletel na Petrovo truplo in na očetovo.

Le kako so mu mogle oči ostati suhe?

Kar gledal je, gledal, strmel v revne ostanke, ki se je zdelo zanje, da edini še stražijo požgani dom, močni zato, ker so morilci odšli, prepričani, da so z uboji in požigom dovolj dokazali svojo oblast.


Redki dimi so uhajali z ruševin.

Sem pa tja je počilo; žerjavica se je sesipala.

Dim je bil čedalje tenkejši.

Vse je pogorelo, samo oreha se ni nobeden lotil. Le redko listje se je kvežilo od vročine.

Na klop pod njim je sedel Gradišar in kar hitro zakinkal. Preveč je bilo pijače na jezo in žalost.

Zraven njega je sedela Liza, brez misli, topo, izgubljena kakor v sanjah.

Tone pa je pobožno začel pobirati tisto, kar je bilo od obeh ostalo.

Petrove in očetove kosti je zbral, skrbno jih je zlagal, od vsakogar zase.

Potem je sedel zraven Lize, ki ji je šlo na slabo, jo pobožal po rokah in licu ter jo poskušal potolažiti.

Na prsa se mu je naslonila in dolgo tiho jokala.

»Ne bo se to končalo dobro. Tone, kar meni verjemi! Tako se mi zdi, da se vse skupaj ne bo dobro končalo, Tone! Tudi z nama ne! Oh. ti ljubi Bog, zakaj nas tako tepeš!« mu je rekla, ko se ji je jok malo unesel. »Že ves čas se mi je zdelo!«

»Še ti mi ne izgubljaj glave, Liza!« jo je zavrnil. »Dalj sem poznal očeta in Petra kakor ti! Vidiš, zdaj jih bom moral pokopati! Pa me poglej! Ali misliš, da bom jokal? Ne! To bomo potlej, ko bo vse že v kraju! Bog jih je vzel k sebi, zakaj nobenemu nista nič hudega naredila! Ti pogani pa so jih ubili! Ubili so jih kakor dva backa! Pa nista bila za nobeno reč kriva! Prav za nobeno reč nista bila kriva!«

Dalj ko je govoril, bolj ga je zmagovalo. Zazadnje se je naslonil Lizi na kolena in se izjokal od prostega srca. Njej se je lahko odkril in se spustil v tisto, kar ga je tiščalo. Tukaj ni nič pomagala možatost, zunaj je ostajala, v kretnjah in v zamotenju. Njej, Lizi, je pa nazadnje le lahko pokazal, kako ga je bilo prizadelo, ko bolečini ni bil več kos.

Ko se ji je naslonil z glavo v naročje in si od časa do časa z njenim predpasnikom skrivaj brisal oči, je čisto pozabil na Gradišarja.

Ta je tačas že krepko zaspal.

Zmagala ga je pijača, zmagala ga je žalost, ki jo je poskusil utopiti v pijači.

Tako so sedeli tam pred ruševinami Vreskovine vsi trije. Gradišar je bil omahnil postrani. Tone je naslanjal svoj obraz v Lizino naročje, da je že napol klečal pred njo, Gradišar pa je kinkal postrani in glasno smrčal. Posušile so se mu bile solze, bogve, kje je zdaj blodil.

Tu pa tam je ta čas še kaj počilo v tleči žerjavici. Zdaj pa zdaj se je znova zakadilo.

Ko je Tone nehal iskati tolažbe v Lizinem krilu, se je dvignil in sedel zraven nje na klop. Ves je bil zmešan. Čisto topo je strmel v pogorišče.

Najboljše se je držala Liza.

Samo Tone ji je bil na skrbi.

Ves čas je bila tiho in pri miru, zdaj je pa dvignila predpasnik in obrisala Tonetu pot z znojnega čela.

O, ti revež, ti, kako se je potil!

Prav nalahko ga je brisala; po čelu, po licih.

In ko se je spomnila, ga je začela božati po laseh.

Tako je bila vanj zaverovana.

In prav je bilo tako. Neznansko dobro je to délo Tonetu.

Dan je minul kakor bi mignil.

Prišel je večer s težkimi oblaki.

Gradišar je še zmerom spal in smrčal.

Tone je iz pogorišča otel nekaj povesmov okajenega sena. Tega je razprostrl, Gradišarja sta skupaj položila nanj. Toliko, da se zraven nista zasmejala zdaj, ko sta izjokala prvo, najhujšo bolečino, na le Bogu razumljiv način za prvi čas potolažena. — Na nebu so se kopičili oblaki. Brez pomišljanja o varnosti so polegli. Lakota ni nikomur hodila na mar.

Mraz jih je segnal na noge, ko je bilo še temotno. Počasi se je dramilo sivo, oblačno jutro. Iz pogorelščine se ni več kadilo, tudi zadnja žerjavica je bila čez noč umrla.

Najprej so poiskali Burgo.

V leščevje jih je povedel Gradišar, ki sta mu nočni hlad in prespani čas vzela pijanost.

Bilo mu je nerodno, ko je razgrinjal veje ter pokazal, kako jo je bil spravil. Napulil je bil nekaj praproti, nekaj leskovih vej je bil položil čeznjo. Nekakšne rože ji je bil tudi položil tja, kjer naj bi bilo zglavje in jo vsevprek obsul z njimi. Rosa se jih je prijela. Vse je bilo tako žalostno in klavrno. Sram ga je postalo, neznansko otročje se mu je vse skupaj zazdelo, še bolj, ker je bilo tako napravljeno v nerodnosti in se je tako tudi dalo sprevideti treznemu človeku.

»Liza, pod orehom naju počakaj!« je rekel Tone. »Ni za ženske oči, kar bova zdaj imela opravka!«

Brez besede se je Liza obrnila in odšla.

Razgrebla sta veje in pisano šavje, kar ga je bil v dobri misli iz poštenega srca prihajajočega, pa za trezni dan prebujnega čustva navlekel skupaj Gradišar.

»Oh, kako je bila revica zbita in otolčena!«

Tako revno je ležala tam sključena, noge je imela čisto skupaj, eno roko je imela položeno čez trebuh, druga pa, kakor bi se pripravljala, da bo utrgala marjetico. Čisto zraven je bila, še pičlo ped ne od nje. Pa tista drobna glavica s sivimi lasmi! Na sencih jih je sprijela strjena kri. Hrasti podobna, črnkasta maroga se ji je vlekla od ust k vratu. Gradišar je stegnil svoje nerodne prete in ji jo, kolikor je le mogel lepo, odrobkal preč, da jo je očedil. Nič ni vedel zagotovo, če ji je bil on včeraj zatisnil oči. Zdaj je mižala. Nemara pa so se ji same zaprle veke. Pravijo, da se včasih tudi taka reč primeri.

Oh, kako je bil reven ta suhi, veli obrazek! Tako malo ga je bilo. Morala sta ga pobožati, eden za drugim sta to napravila. Ti dobra ženska glava, take ne bo še ene!

»Burga, Burgal Le kaj si ti komu hudega naredila?« je zdaj zaječal Gradišar, ki je klečal zraven nje, ko jo je čedil. Tako neusmiljeno je zajokal.

Znova sta jo nato pokrila s praprotjo, da ji muhe ne bi mogle blizu.

Potem pa sta se odpravila po bregu v grapo. Tam je stala lesena šopa, notri pa deske, orodje in druga ropotija. Sem Francozi niso našli.

Ročno sta se lotila dela.

Ure so tekle.

Nekajkrat so krvavo zasijali v zgodnjem jutru sivi oblaki. Sonce si je poskušalo skoznje prebiti pot. Pa ni šlo. Vdati se je moralo. Za njimi je ostalo, kakor bi se kujalo. Sivo se je obdržalo, dež se je nazadnje zares obljubil.

Kar vse tri krste sta napravila po enaki meri. Žaga je hreščala, resknila je od časa do časa sekira in votlo zastokal les, ko je kladivo udarjalo na žebelj. Še pokrove sta naredila, potem pa sta eno za drugo znosila nazaj na višavo. Tone je dolgo izbiral, kam bi jih pokopali, nazadnje pa se je odločil. Na pologu spredaj pod Vreskovino, tam je bil tako neroden in zarastel svet, da prav gotovo ondi nikoli nobeden ne bo brkljal.

Vsa prestrašena je Liza planila pokonci, ko sta prišla nazaj na pogorišče. Revica je bila zadremala.

Pomirila sta jo in jo nagovorila, naj kar sede nazaj, da bosta že sama opravila, ko pa bo čas, jo bosta prav gotovo poklicala in tudi zbudila, če bi zaspala nazaj.

Tone je slekel suknjič in jo ogrnil, zakaj najbrž jo je že mrazilo, ko je bila tako pri miru.

Voljno si je pustila vse napraviti. Kakor otroček je sedela tam pod orehom in strmela predse.

Kdo ve, kje so bile tačas njene misli, po kakšnih krajih so blodile, kaj jim je bilo na mari.

Pobožno sta prenesla tisto revščino, kar je je bilo ostalo po onih dveh. Zlagala sta v trugi vsako posebej tako, da bi bilo čim bolj po resnični podobi.

Oba sta bila med tem delom tiho.

Ko sta opravila, sta odšla po Burgo. Varno in nalahko sta jo prenesla. Kakor peresce se je čutila na rokah. Gradišar si je naslonil njeno glavo na laket, ko jo je nosil.

Položila sta jo v trugo, Gradišar pa ji je sklenil roke.

Vse tri so zdaj stale ena zraven druge. Gospodar, stari Vresk, je bil na sredi, na levi je bila Burga, na desni pa zvesti hlapec Peter, ki je prihajal na pomoč, pa ga je zadela smrt, preden je mogel kaj napraviti. Stari rod Vreskovine, rod iz lepih, poštenih dni v delu in bogaboječnosti, je bil pokošen. Umrl je, nikoli več se ne bo vrnil. Mlajši ostajajo, s srcem tako polnim pelina in togote, ostrosti in naježenosti, da težko, če bodo zanaprej še kdaj prišli rodovi, ki bi bili temu staremu, v črno zemljo odhajajočemu, vsaj približno podobni. Kakor stare, stare ure, ki so tekle v mirnih, somračnih čumnatah, kjer je dišalo po jabolkih, so bila ta življenja. Pohlevna, mirna, dobra in zbrana. Težko, da bi mlajši v srcih tudi ob delavnikih vselej in povsod nosili s seboj nedeljo. Onim ni bilo dano, da bi jih kdaj prej, ko so vendar na tem svetu preživeli toliko let, kakšna reč toliko zmotila, da bi jih čisto zmedla. Na ta ali oni način so se že potešili. Kdo od njih bi bil neki kdaj verjel, da je na svetu mogoče spraviti skupaj toliko zlobe in se v njej košatiti, kakor bi bilo to celo čisto prav.


Kdo od njih bi bil neki kdaj pomislil, da se bo ob večeru življenja srečal z ljudmi, ki bodo ravnali tako kakor bi bilo na tem svetu vse dovoljeno in kakor bi bila edina reč, ki kaj zaleže, velja in ima prav, sila, surova sila, ki mlati šibkejšega kakor se ji zdi. Ne, tem starim take reči nikoli niso prišle na misel. Živeli so v poštenem svetu pošteno, prepričani, da so si vsi ljudje podobni, da se vsi enako boje Boga, se ravnajo po njegovih zapovedih in tudi, če komu postanejo sovražniki, ravnajo žnjim, kadar ga užugajo, vsaj po človeško.

V teh treh krstah je mrtev ležal stari rod. Čist in nedolžen je po hudobiji moral iti. Služabniki zlobe so slavili zmagoslavje nad zvestimi hlapci pravičnosti, ljubezni in strpnosti, ki zlati delo in krasi življenje.

Ko sta položila pokrov na trugo, kjer je ležalo tisto, kar je bilo še ostalo od starega Vreska, je Toneta zmagalo. Na glas je zajokal:

»Ata, ata!«

Tako kakor ta trenutek še nikoli v življenju ni občutil, kako je imel rad očeta. Ono, ko je pobiral njegove ožgane kosti iz pogorišča, je bilo podobno blodnjam, sanjam, nič ni bilo jasno in živo. Zdaj pa je tako udarilo, tako ga je prijelo.

Obrnil se je, stekel proč in se vrgel na zemljo.

Jokal je čisto tiho, samo s čelom je tolkel ob rušo in ramena so se mu stresala. Gradišar je dolgo gledal za njim in govoril predse: »Ti revež ti, ti revež til«

Potem pa je počasi nastavil žebelj in začel zabijati.

Votlo so odmevali udarci po gozdu.

Ko je bilo končano, se je oddahnil in si obrisal pot s čela.

Nekaj časa je nato počakal, kakor bi se nadejal, da se bo Tone od najhujše žalosti zdaj, zdaj potolažil.

Ker je pa oni le še kar naprej ležal, je nazadnje zmignil z rameni in odkimal kakor bi hotel reči: »napraviti bo pa le treba« ter se znova lotil žalostnega posla.

Zdaj je zabil pokrov nad Petrom.

Nazadnje pa ga je položil še čez Burgo.

Tudi njega je zmagovalo.

Sami znani ljudje, zdaj jim pa zabijaš žeblje v rakev! Dolgo bi bili še nemara živeli, pa so jih ti francoski psi nič krive pobili grje kot živino!

Burga, Burga!

Zdaj je vse v kraju! Tako rad sem te imel včasih, kako je bilo to lepo! Oh, ti reva, ti, vsa siva si že, majhno vsaj še pomigaj, daj no kakšno znamenje, da me slišiš! Burga! Nič ne slišiš! Si že tam gori! Reci no kakšno besedico za nas, ki še ostanemo, kakor dolgo nam je namenjeno! Zbogom, Burga!

Takole je predel Gradišar, ko je naravnaval pokrov. Pa ga je še nekajkrat odrinil in znova pogledal na znani obraz. Potem pa je začel zabijati.

Ko je opravil, je stopil dol po bregu in narahlo udaril Toneta po ramah. Dolgo se la ni hotel zmeniti. Nazadnje pa ga je le pripravil, da je vstal.

Spustila sta se skupaj v goščo.

Težko se je kopalo. Skala je nagajala.

V curku jima je obema lil pot z obraza. Končno pa so le bile izkopane tri jame, tesno ena ob drugi, komaj pol metra vsaksebi.

Gradišar je stopil po Lizo.

Tako je bila slaba, da se je z vso težo naslanjala nanj, ko sta se spuščala po strmali.

V srednjo jamo sta z Gradišarjem spustila Vreskovo trugo.

Na levo od njega sta pokopala Burgo, ob desni pa je dobil zadnji dom zvesti Peter.

Tako so se znašli eden zraven drugega, kakor so bili v življenju.

Očenaš za očenašem so molili Gradišar, Tone in Liza.

Kdaj pa kdaj se je komu vmes zataknilo. Če je bila Liza, je zajokala, če pa onadva, sta zasmrkala in si z rokavom brisala oči.

Prvo lopato je na vse tri truge vrgel Gradišar.

Potem je segel po zemljo Tone in nazadnje Liza. Votlo je udarjala prst ob pokrove, tu in tam je pobobnelo, kadar se je z lopate izmuznil kamen.

Naglo so rasti hribčki.

Oba sta delala.

Iz šestih šib, ki jih je bil odrezal v gošči, je Tone napravil tri križke.

Te so vsakemu po enega posadili k zglavju, da bi se vsaj tako poznal grob vernega kristjana.

Dolgo so še stali ali pa klečali, kakor se je komu že zdelo po srcu od časa do časa bolj prav.

Žalostna molitev je šla k nebu.

Nazadnje pa so se le poslovili in odpravili nazaj gor k pogorišču.

*

Spet so posedli po klopi pred pogoriščem.

Tone in Liza se kar nista mogla ločiti od tega, kar je bil nekoč dom Vreskovih, od kraja, kjer sta preživela toliko lepih dni in kjer sta mislila v miru, delu in ljubezni prebiti življenje.

Gradišar ni priganjal k odhodu.

Kam naj bi bil tudi sam šel.

Okajeno golo zidovje je štrlelo z osmojenega brega, kjer je še pred kratkim stala Gradiševina.

Nič mu ne bi bilo hudo, če bi moral pri priči umreti.

Z rokami, ki so jim ohlapno visele ob životu, in z očmi, ki so brez volje, kakor ugasle strmele nekam predse, so sedeli.

Dan je bil čisto teman, siv, pred dežjem.

Zdaj šele, po dolgem času, je Tone spazil med gorama v preseki modrikast dim. To prav gotovo ni mogla biti megla.

»Ali so ti pogani požgali tudi Goljavo?« je vprašal.

»Do zadnje hiše!« je pritrdil Gradišar.

Tone je molčal, le pesti je stisnil, da so mu členki pobledeli.

»Nekega Kloda, vojaka, so ubili, pravijo, da ga je Jernejčevec, ker mu je hotel odgnati prešiča!« je spet začel Gradišar.

»Najprej so prijeli vse moške, kar so jih staknili na gornjem koncu vasi. Mučili so jih, da je ta in oni omedlel, pa niso mogli nič izvedeti. To je bilo pred tremi dnevi. Potem pa je Danton poslal pošto v Glavnik. Več kakor petdeset Francozov je prišlo popoldne gor. Najprej so segnali živino iz hlevov, deset vojakov jo je gnalo v dolino. Potem pa so pobrala ljudi in jih naložili na vozove. Pred njihovimi očmi so nato znosili iz hiš, kar je bilo vrednega. Tudi to so naložili na vozove. Bolj žalostnega popoldneva kot ja bil ta, živ človek še ni nikoli učakal. Ko so zvlekli iz hiš vso ropotijo, so se spravili na peklensko delo. Pri gornjem koncu Goljave so začeli požigati. Gorelo je naglo, ker je pomagal veter. Hiša za hišo se je vnemala. In to so počeli pred očmi vseh vaščanov. Kar je bilo moških so potihem kleli, ženske in otroci pa so jokali in vpili, da se Bogu usmili. Teh hudičev ni mogla omečiti nobena prošnja. Kamen bi se omečil, Francoz pa ne. Kmalu se od dima ni nič več videlo. Zdaj so neki vojaki vozove pognali in ljudje in njihov najpotrebnejši imetek so se spustili v dolino. Za njimi pa je ostala požgana vas. Trije vojaki so stopili do podružnice in zažgali cerkev. Do tal mora vse izginiti, tako so se menda zakleli. Dva dni je gorelo, še zdaj se kadi. Gasiti ni smel nobeden, nikogar niso pustili blizu. Predvčerajšnjim pa so se vojaki razkropili v vse vetrove. Tudi pri nas so bili. Ko sem jih zagledal, kako so prihajali po bregu, sem ušel. Miha je že od takrat zdoma, ko si ti odšel. Od daleč sem gledal in prosil Boga, naj bi jim dal boljšo pamet, da bi vsaj Gradiševini prizanesli. Ali ne! Tudi meni so vse požgali! To je moje, kar imam na sebi! Še berač ni tak revež! O Bog, zakaj sem moral učakati ta dan! Zakaj me nisi že zdavnaj vzel, da mi ne bi bilo treba gledati takih reči!«

Dolgo so bili nato vsi trije tiho.

Potem pa je vprašala Liza:

»Kam pa so odpeljali ljudi? Ali se kaj ve?«

»Nič! V dolino so jih pognali, nemara da v Glavnik! Težko, da bi jih tam pustili! Kam pa naj bi jih dali? Bogve kam daleč jih bodo preselili in če bodo še kdaj v življenju videli domače kraje. Če teh psov Bog za njihove grehe ne bo kaznoval, potem še nikoli nikogar na svetu ni udaril in ga ne bo! Naj jih že zadene njegova jeza kakor doslej še živega človeka ni!«

»Božja, pa tudi naša jeza jih bo zadela, kadar pride tista ura!« je tiho, pa tako divje zagodel predse Tone, da sta se oba ustrašila.

»Tone!« je preplašeno vzkliknila Liza in mu položila svojo roko na njegovo.

Ta hip je zagrmelo in ni trajalo dolgo, ko se je razbesnela z vso silo pozna nevihta.

Grom je oral nebo, bliski so sevali, odprl se je pekel, da se je tresel svet.

In potem so zašumele vode z neba.

Z vso naglico so se pognali vsi hkratu po bregu k šupi.

*

Dolgo je zunaj razsajala nevihta.

Oni trije so tesno drug ob drugem sedeli brez besed in poslušali šumot težkega dežja, ki kar ni hotel nehati.

Kdaj pa kdaj se je posvetilo, da jim je skoraj vzelo vid, potem pa je zagrmelo kakor bi se bil razklal svet do gorskih korenin in podirale stene vsenaokrog.

Ob mraku, ko je najhujše bučanje ponehalo, je Tone izvlekel iz malhe nekaj kruha in suhega mesa.

Vsem trem je zadišalo. Zdaj šele so začutili, da so lačni.

Molče so povečerjali.

Še zmerom je šel dež, tudi ko je noč že razprostrla svoja krila nad požgane domove in ožaloščeno zemljo.

Nekaj časa so še posedeli v temi, potem pa si je vsak poiskal in pripravil kar se je tod le dalo zložno ležišče.

Spati nobeden ni prav mogel.

Malo je zadremal, pa ga je že zbudil kakšen glas ali spomin ali pa grozeča, žalostna misel, ki je zaprhutala v temi sredi dremeža in ponujajočih se sanj ter posvetila v črne motnjave kakor neznanska, nič dobrega ne obetajoča, zlovešča, prežama iskra.

Kratke, nemirne sanje, iz katerih se je človek kar na lepem preplašen zdrznil, so bile polne prikazni, ki so podile druga drugo, dogodkov brez zveze, ostaline in sesedka vsega žalostnega, s čimer je bil čez in čez preplavljen minuli dan.

Proti jutru je pritisnil mraz. Dvignili so se drug za drugim ter se v temi poiskali. Stisnili so se in se greli ter meli roke. Prav počasi je prihajala v šupo prva svetloba.

Kazalo je, da se je čez noč zjasnilo.

Neznanska tišina zunaj jim je dala čutiti kakor bi bil postal svet dvakrat resničen in žalostni dogodki prejšnjega dne zdaj dvakrat živi ter boleči. Dolgo so tako sedeli, zakopani vsak v svoje misli tako globoko kakor bi sedel v šupi le en sam človek, ne pa trije, ki so se pestili z enako žalostjo in se klali z njo, da jim je krvavelo srce.

Pomalem pa se je le dokraja posvetilo.

Tudi v šupi so je čisto zdanilo.

Prvi se je v moreči molk oglasil Tono z ubitim, vsakdanjim, prav nič več slovesnim ali žalostnim glasom. Tožne misli so ga bile pripeljale, ko je tako ždel z rokama, uprtima v kolena in v lica, tako daleč, da se je otresel tegobe in se utrdil, češ, nobena prošnja, nobeno tarnanje in premišljanje ne more več tega, kar se je zgodilo, popraviti. Nobena reč naših treh ne more več zbuditi k življenju. Zdaj smo ostali samo še mi trije. Zase moramo gledati.

Takole je rekel:

»Gradišar, Vi nimate zdaj kam hoditi! Z nama se lahko odpravite gori v zavetje, če Vam je tako prav. Boste pa namesto rajnke Burge. Prebili se bomo, jedi nam ne bo manjkalo, drva pa tudi ne, če bi pritisnila še taka zima! Ali Vam je prav tako?«

»Veš, da mi je, Tone! Saj bi stopil do Miha, pa ne vem, kje je! Do tačas, da ga najdem, in če bo imel kje v skalah ali kjerkoli si je že napravil domačijo, kakšen kot zame, bom prav rad pri vama, saj se zares ne vem kam dejati!«

»No, potem boste pa kar lahko z nama odšli gor, da se le malo okrepimo! — Jaz stopim po vodo, nekaj gorkega moramo dobiti vase, čeprav sam krop! Liza, ti tačas napravi ogenj. Gradišar ti bo pa pomagal, da bo, ko pridem nazaj, précej zavrelo in da se potem čimprej spravimo odtod na varno!«

Obrnil se je po šupi in stikal toliko časa, da je nazadnje res izvlekel iz pajčevinastega kota staro, oškrebano, že dotrajano posodo.

»Kar dobra bo!« si je rekel in se odpravil ven.

Onadva pa sta pohitela, da bi za kurila.

*

Do kraja je bilo umito jutranje nebo.

Mrzel veter mu je zabril v obraz, ko je stopil na plano.

Bela megla, čista kakor prvi sneg, je kakor pernica pokrivala globeli.

Zgoraj pa se je razpenjalo jasno nebo, že je sonce stegalo izza daljnih, temnih gora po njem svoje rahle, zelenkastozlate prste. Neki vrhovi so rožnato rdeli. Tako lep dan se bo napravil.

To čisto jutro ga je poživilo.

Pregnalo je iz misli žalost, upanje se je vzbujalo, duh se je podjetno zastrmel v prihodnje dni.

Res, marsikaj človeka lahko udari tako hudo, da, če bi mu prej kdo rekel, kaj se bo zgodilo, ne bi mogel verjeti in si ne bi mogel zaupati, da bi take reči utegnil preživeti.

Pa glej! Ko se zgodi, te omami žalost kakor bi te kdo mahnil z betom po glavi! Vse se ti mota, tegoba te kolje, zdi se ti, da nikoli vej v življenju ne boš mogel biti vesel. Tako je! Toda človek zares od sile veliko lahko prenese in pretrpi, pa ga udarec ne zlomi, bolečina ne zvije.

Bog mu naloži trpljenje, da ga kakor zlato preskusi v ognju. Malo pa tudi zaradi njegovih grehov in zavoljo grehov, ki so si jih bili nemara drugi naprtili, ljudje okrog njega, sosedje, očetje ali njih očetje bogve kam daleč nazaj. Njih ni preskusil, prešibki so bili nemara za to, zlomili bi se in pogubili — in tako jim je naložil le toliko trpljenja, da so ga mogli nesti in se ob zadnji uri za vse nadloge, ki so jih bili v življenju napravili Gospodu Bogu, od srca skesati ter se olajšani in z očejeno dušo odpraviti v srečno večnost.

Ne pravijo pa zastonj, da kogar ima Bog rad, tega tepe. Tako ga preizkusi in očisti, s trdo roko ga povede po strmi poti skozi življenje gor k nebu, — kakor dva korajžna, trdna vojaka gresta — tako je večkrat dejal ata, stari Vresk, vrli cesarski kaprol, o ti moj ljubi Bog, zdaj ga ni več, v črni zemlji spi — kakor dva vojaka, oficir in njegov zvesti kaprol, na katerega se da zanesti, stopata, pa naj jima pride ne vem kaj na pot. Kaprol ve zase, da bo napravil svojo stvar in postavil svojega moža, in je vesel, da je bil oficir prav njemu zaupal tako težko reč ter ga vzel s seboj na tako hudo pot. In ko sta na vrhu, pravi oficir kaprolu: »Pridi, ti zvesti vojščak, stopi z menoj sem noter v božje kraljestvo, zakaj držal si se kakor se možaku spodobi!« In potem ga pokaže drugim: »Tegale mojega korenjaka poglejte! Kaj vi, ki ste prišli sem po lepih stezah! Ta je hodil z menoj po trnjevi, on je možak! Njemu gre čast!« Pa ga posadi na najbolj gosposko klop tam gori pri nebeški mizi.

Tako je včasih pravil ata, modri, stari Vresk. Bog ti daj v nebesih vse dobro, stari Vresk!

Prav gotovo Vas je Gospod Bog že posadil na najbolj gosposko klop tam gori pri nebeški mizi, ata! Zdaj pa gledate dol name in nemara pravite: »Glej ga, tega mojega fanta! Vidi se mu, da je Vreskov in da je pri meni hodil v šolo! Nič ne poveša glave, ne žali si srca in ne greni misli! Moško nese, pa čeprav ga je res hudo zadelo, kaj pa mislite, toliko domačih ljudi, ki jih je imel rad, kar hkratu izgubiti! Pa ga ni strlo! Ali ste že kdaj slišali, da je moral sin očeta z lastnimi rokami pokopavati? Naš Tone me je moral včeraj! Res je bil žalosten, da bi bil najrajši umrl, videlo se je, da me je imel prav zares rad, bolj rad kakor je bil kdajkoli pokaral! Ali ne! Upogniti se pa ni pustil! Zdaj se je že spet zbral, ko je korajžno pretrpel bolečino. In že se spravlja na delo.

Nazaj gor bo šel, v zavetje z Gradišarjem bodo šli vsi trije, lepo se bodo opravljali, srečno prebili hude čase. Lizo bo varoval, da je ne bo zadelo kaj hudega, preden se bosta spet lahko spustila z višav nazaj dol na Vreskovino, postavila nov dom, stregla njivam, gozdu in živini, dobila fantička in ga lepo vzredila, da bo nekoč kot čvrst korenjak lahko prevzel vajeti iz Tonetovih rok kakor jih je bil Tone iz mojih!«

Tako je. Tako si gotovo misli ata tam zgoraj. In tako se bo tudi vse izteklo. Naj pride še toliko hudega, Tone bo vse prenesel! Ni zastonj Vreskov sin. Nobena reč ga ne bo upognila, da bi se zavrgel. Ne, to pa nikoli! Nekoč se bo že vse srečno končalo. Vseh tegob bo ob pravi uri konec. Kolikor več izkušenj in trpljenja še bo, toliko slajše bo potem za zmerom. Življenje bo zasijalo brez oblaka, kakor to zlato jutro po umazanem, črnem nebu, po bliskih in gromih minule noči.

Čisto gotovo bo nekoč še lepo, nebeško lepo, čuti.

In takrat bo Vreskovina in vse živo na njej, vstala v novih zarjah.

Urno se je spuščal po znani, ozki, slabo uhojeni stezi v grapo, kjer je čez mastno rjavo, oblasto kamenje in gosto, trdo mahovino urno plavala izpod debele peči bistra, mrzla zvirenčina.

Nebo se v njej ni imelo kaj ogledovati. Preveč je bilo čisto in spodobno. Veje plešastega drevja pa so se v njej zadovoljne čudile samim sebi, kako urno in nalahko so se premikale, in neka sivkasto rumena gora, skoraj vsa že od sonca obsijana, je morala sem pa tja poganjati svojo podobo kakor je že z valovi utripal nemirni, deroči vodni curek.

Že pred Tonetom je bila, tako nove so se kazale sledi, neka srna, nemara da je bila »Mica«, — če bi še veljalo po starem, te zime prav gotovo ne bi učakala — v to ledenjavo vtaknila svoj voljni, fletni smrček.

Bog, Bog, kako si dober! Tako nam znaš potolažiti bridkost! Tako nas potešiš! Kar na lepem! Kar na lepem nam spraskaš preč stare ogrebotine, da se spodaj pokaže rožnato, življenja željno novo meso, odprte rane pa nam celiš, skrbno brišeš z njih kri, in razpneš nad njimi tenko, pa blagodejno kožico. Ti napraviš, da se zarastejo — pozneje človek gleda samo še ožiljek — in spomin na prestano čez čas že ni prav nič več težak.

Dolgo je tako stal Tone kakor bi kaj premišljeval. Pa ta zamišljenost je bilo le čustvo, ki se ni razpredlo, ki se ni utegnilo razjasniti. Samo topo je v njem snovala neka reč, napol v veselju, napol v otrplosti od nekakšne sence, ki je prihajala kakor prihaja na travo s cvetočih jablanovih vej, ko jih premetava hud piš. Ni bila ne ledena, ne zlobna, niti ni kaj napovedovala, lahka kakor dih, vendar pa somračna kakor tista z golih, sramežljivih vej, ki jih je bilo komaj pokrilo cvetje, prav tako prosojna in prikazni, ki — skoraj vesela nima obstanka — podobna, je prihajala.

Neki šum ga je zmotil. Zdelo se je kakor bi bil kdo stopil na suhljad in prelomil trmasto vejico, premalo oprezen.

Toliko se je po sluhu že spoznalo, da hodi skrivaj, da oprézova in da ne bi videl rad, če bi ga kdo spazil.

Nič se ni slišalo, ko je Tone spustil posodo v pesek. Zravnal se je in prisluhnil. Malo je počakal, potem pa se je naglo pognal tjačez, odkoder se mu je bilo zazdelo, da je bil zaslišal šum.

Prav nalahno je razgrinjal grmovje, razklanjal veje in jih tiho spuščal za sabo. Zemlja je dušila korake, še, ko je svet pred sabo jemal z vajenimi stopinjami. Ustavil se je in se zagledal z bistrimi očmi predse v goščo.

Nič se ni ganilo. Nikogar ni bilo videti.

Zamigala je tam spodaj praprot, ampak to je bil prav gotovo veter. Tako pohlevno in ponižno se je premaknila, da se za tem nedolžnim gibom ne bi mogla skriti še tako prepredena sila.

Pomirjen se je vrnil.

*

Očedil je posodo, jo znotraj marno zdrgnil s peskom, potem pa zajemal in splakoval. Ko se mu je zazdelo, da bo dovolj, je stopil prav pod peč in nalil izpod skokcá do roba.

Napel je uho.

Spet se mu je zazdelo kakor bi bil slišal nekoga hoditi. Škrtnilo je in obstalo, se prestopilo, pa spet postalo.

Od strani je z očesom pomeril v goščo.

Gluha tišina vsenaokrog, le voda je šumela.

»Saj ni nič!« si je rekel. »Kaj vse ne slišiš!«

Posodo je položil zraven sebe, z rokama pa je segel po mrzlo vodo in si jo oberoč pljusknil v obraz. Zaprpral je, ko se je podrgnil po kosmatih licih in z dlanmi čez usta, tako dobro je to delo. Pa spet in še znova, dokler se mu ni shladil segreti obraz.

Potem pa se je z vodo odpravil nazaj gor po stezi.

Ko je zavil iz gošče, se mu je zasvetil izpred šupe nasproti droban, močno dimast ogenj. Le kaj sta neki onadva kurila, da je bilo toliko semarjenega dima?

*

Urno je prihajal bliže gor. Zdaj je že videl Gradišarja, ki je hrbtom obrnjen k njemu klečal zraven ognja in pihal, da so mu najbrž prihajale solze v oči. M

alo bolj stran je stala Liza, skoraj pri vratih.

Zdaj ga je spazila.

Veselo mu je pomahala naproti. Prav do sem se je čutil njen prijazni nasmeh. Tako dobro je napravil srcu. Kar gorko je postalo človeku.

»Hejo, Liza!« je zavpil Tone navzgor.

Takrat pa je žena kar na lepem zakrilila z rokama, do sem se je videlo, kako je prebledela.

»Tine, varuj se!« je zavpila tako pretresljivo, da so mu pri priči zaplesali mrzli mravljinci po hrbtu.

Kakor blisk naglo je pogledal od nje nazaj, levo v gozd, desno v čeri, pa spet nazaj dol.

Tam se je posvetilo in počilo. Grozeče se je razlegnil strel po tihem gozdu in pečinah. Iz stene v steno je urno skočil odmev.

»Ooh, Tone!« je zaslišal zviška.

Kakor strela naglo je obrnil glavo.

Ujel je še, ko je lam gori Lizo spodneslo kakor bi jo bil kdo pahnil od zadaj.

Blisk ne šine hitreje kot se je Tone spet obrnil navzdol v goščo.

Neka majhna reč se je kakor nora podila skozi goščo, jahala čez grmovje, se spotikala, motala, preskakovala in gnala naprej dol.

S pologa je poprek planila na stezo.

Podborški Tinček!

Samo nekaj časa se je zamajal Tone, ali bi skočil za njim ali stekel k Lizi.

Pa ga je že vrglo kvišku.

Planil je po bregu navzgor, voda je pljuskala čez rob na to pa na ono kraj. Saj še vedel ni tačas, da ima kaj v rokah.

»Liza! Liza! Liza!« je rjul med potjo kakor ponorel.

Bog, Bog! Ali si me udaril, kaj? Ali še nimaš zadosti? Sram te bodi! Pa tako lepo sem te prosil! Tako lepo sem se s teboj zmerom pogovarjali Ne, ne, saj ne! Saj ne mislim tako, ljubi Bog! Bodi no dober! Bodi usmiljen! Nikari kaj hudega! Nikar mi še tega ne zadeni! O Bog, sveti Bog nebeški!

To mu je šlo skozi glavo, ko je tekel navzgor kar so ga nesle noge.

Gradišar je tačas pobral in podržal Lizo.

Bila je bleda kakor smrt, glava ji je udarila na prsi kakor omahne spodkošeni cvet na steblo.

»Liza!«

Kakor norec je planil k njej, jo iztrgal Gradišarju in odnesel v šupo.

»Otave prinesi, junec, kaj zijaš!« se je krvavih oči zadrl na Gradišarja.

Kakor smet v vetru je tega zaneslo gor po bregu k orehu, tako se ga je ustrašil.

»Liza, Lizika, ti moja majčkena, ti ljuba, oh, nikar mi ne umri! Liza, Lizika, ali slišiš!« je sopel vanjo, pritiskal lice k njenemu, jo poljubljal in nežno prijemal. Neznanski strah, da je ne bi zares izgubil, ga je stisnil kakor bi ga bile odzadaj zgrabile čez roke in čez život strahovito močne šape, nekaj pa pritisnilo na senca, na čelo in na oči. Bridkost se je z grenkim, mogočnim dihom pognala iz prsi, od srca v grlo in v usta. Tako je šel po sapo kakor ranjena riba, ki jo vržejo na vroči pod.

»Liza! Lizika! Oh, ti Liza moja! Ti mala mucka, ne smeš mi umreti! Ne smeš mi umreti! Nikar ne umri! Kaj bom pa jaz počel, če tebe ne bo! Liza, no, Liza! Liza! Ti ljubica moja, ti ženičica moja, ti srček moj! O ti moja ljuba Liza! Saj ne boš umrla, kajne? Ne boš ne, saj ne smeš! — Liza, poglej me no, majhno odpri oči!« je nazadnje obupano zavpil.

Liza pa je mežala.

Tako lepo je bilo, ko jo je gladil ta kuštravi Tone, tako domača je bila ta roka. Po čem je že dišala? Po čem je neki dišala? Tako znano je bilo. O ti Tone, ti moj! Kako gorko je nekaj polzelo, prav doli k trebuhu! Ali je to pot! Bog ne daj, da bi bila kri! To bi bil Tone žalosten! Ne, ne, saj ni kri! Le tako neznansko vroče je! Soparno je bilo, ne, nič ni bilo soparno, še mraz je bil — ampak zdaj je soparno! Oh, kako je vroče! Zakaj se pa tako tresem, zakaj neki se tako tresem? Bog nebeški! O Tone, ti Tone, ti ljubi moj Tone!

Zdaj je pa Tone široko razprl oči. Tako se je ustrašil, da je odrevenel. Leden pot ga je obsul in zmrazil. Kar zadrgetal je.

Krvavo liso je spazil, mastno, krvavo liso. Čedalje večja je prihajala.

»Gradišar!«, je zarjul.

Nato pa je naglo Lizi raztrgal obleko.

Majhna jamica se je pokazala, naokoli pa vse krvavo. Gosta kri se je že vsedla in razmazala okrog te ranice. Tenka krvava sraga je lezla navzdol do goste, črnikaste kapljice.

Bog, zakaj si mi to naredil! Pa tako lepo sem molil k tebi! Ata, ali vaša prošnja nič ne zaleže? Saj sedite gori pri gosposki mizi! Zinite zdaj kaj, ali ne vidite, kaj se z nami godi? Oh ne, oh ne! Ne! Dajte no, prosite, ti ljubi Bog pa nikar ne zameri, če mi uide kaj napačnega, saj vidiš in veš, kakšen sem! Ne zameri mi, pomagaj, usmili se! Uka ži, naj ne bo nič hudega!

Ven se požene. Prav malo vodé je še ostalo v posodi, tako naglo jo je bil prej spustil na tla.

Od Lizine obleke odtrga kos, ga namoči in začne izpirati rano in brisati kri. Pa le še kar naprej sili nova kri ven. Nič ne pomaga.

»Gradišar!« zarjove še enkrat v neznanskem strahu in obupu.

Zunaj se razlegnejo nagli koraki.

Posteljeta ji kolikor ji le moreta lepo.

Tone jo sili z vodo.

Komaj, komaj pije. Kar ne more požirati. Zaleti se ji, kašelj jo zgrabi, tam pa zamiga iz rane kapljica za kapljico. Varno ji nato položita glavo nazaj na zglavje.

Dolgo časa vsa bleda meži.

Tako je tiho v šupi, ko oba pobožno in s strahom upirata oči v njen obraz ter čakata, kakšno znamenje bo prva dala.

Tako je tiho.

Nazadnje Liza le odpre oči, čeprav stežka. Megla leži na njih, tako so trudne in izmučene.

Tone! Tone! To je pa Gradišar.

Čisto bledo se nasmehne.

»Oh, Liza, samo, da sl še živa! Saj sem vedel, da naju Bog ne bo zapustil! O Liza, Lizika moja, ti moja mala Liza!« govori Tone.

Tako burno jo poljublja povsod, da ga mora Gradišar cukniti, pa se ga otrese s komolcem.

»Liza, ti Liza!« hiti in Jo poljublja in boža, po laseh, po licih, po čelu, na usta.

Srečno se smehlja Liza, pa tako bledo in trudno, tako izmučeno in revno! O ti ubožica!

Toliko da iztegne roko.

Kako lepo poboža Toneta po laseh! Pa še na čelo najdejo njeni prsti. Pa po licu, dol do brade. Kako lepo ga boža, oh, kako je lepo!

To je pa zadosti.

Zdaj kar bruhne iz Toneta jok.

Klečal je bil prej zraven ležišča, tega revnega ležišča, — zdaj kar zagrebe glavo k njej in se potegne po kolenih čisto zraven. Oh, ta Tone! Kakor otrok si ti, Tone, komaj Čakaš, da te kdo poteši!

»Tone!« reče Liza, da se komaj sliši. »Tone!« pravi še enkrat. »Nikar ne bodi preveč žalosten! Jaz zdaj grem in bom zgoraj zate Boga prosila, da bi se ti nič hudega ne zgodilo! Nič nikar ne jokaj! Vidiš, ata so že gori, Burga je tam in Peter! Ti se bodo že zavzeli zame, nič ne skrbi in nič naj ti ne bo hudo!«

»Ne govori tako, Liza!« je bruhnil Tone med jokom. Še bolj na glas je zavekal, tako so ga te besede stisnile.

»Tone!« je čez nekaj časa spet začela Liza. Težko so ji že prihajale besede iz ust. Marsikaterikrat se je vmes ustavila ali zahrknila. Zdaj je glas prihajal glasnejši, pa spet potihnil, da se je komaj razločilo.

»Tone!« je rekla. »Z nobenim človekom na svetu ne bi živela tako srečno, nikogar ne bi bila bolj vesela kakor tebe! Tako dober človek si, takega srca! Le glej, da si boš izbral kakšnega drugega dekliča in si pripeljal namesto mene novo ženico na dom, ko mene ne bo več! Samo če boš tako napravil, se mi bo zdelo prav prav tam gori. Vidiš, nama ni bilo dano, da bi zredila sinčka in ga postavila na noge, revček je umrl tako majhen. Vreskovina pa mora ostati, ti ji moraš poskrbeti za gospodarja domače krvi, ko bodo hudi časi v kraju! Vem, da bi me ata regal, če ti tega ne bi naročila, kregal bi me, ko bi se gori prvič srečala!«

»Ne, Liza, ne! Samo tebe sem imel rad, samo tebe bom imel zmerom v srcu kakor dolgo bom živ!« se je na vso moč v solzah in hlipu zarotil Tone.

»Nič nikar ne govori tega, Tone! Če me imaš kaj rad, napravi tako, ko bom umrla! Ne žali se predolgo, ko me ne bo več! Ti in Vreskovina, oboje bi prišlo na nič, če me ne bi hotel poslušati! Lej, jaz tako preč, da me ne boš mogel doseči, ti pa tu spodaj — kakor bi se podil za senco — pa tako dober človek! Zakaj bi se grenil! Zares, Tone, če me imaš le malo rad, zdaj mi obljubi, da ne boš ostal sam! Toliko je dal ata na nas, tega mu ne bi smeli napraviti, da bi ob tistem času, ko se spet gori najde vsa naša družina, spodaj tuj gospodar naširoko sedel čez Vreskovino! No, Tone, daj, obljubi mi!«

»Obljubim, Liza!« je zaječal Tone.

Ves ogromni život se mu je tresel od joka.

Zdaj so se še Lizi zasvetile solze. Oh, ti vedi, če je ni obšlo žal za tisto, kar je rekla!

Ti vedi!

O moj Bog, moj Bog!

Vsi trije so jokali.

Kako dolgo je bilo tiho! Samo ljubo smrkanje se je slišalo, nič drugega, nobenega glasu.

Spet sta se končno kar na lepem, kot bi se bila oba hkratu ustrašila, če nista kaj zamudila, ko bi se še dalo pomagati — spravila na noge in ji zdaj eden, zdaj drugi poskušala z ruto ustaviti kri, Gradišar pa jo je ponujal z vodo.

»Kar pustita! Saj mi ne moreta pomagati!«

To so bile njene zadnje besede, tako tihe kakor če metulj spne krila.

Potem pa se je nenadoma vzpela, strmo pogledala k vratom in omahnila vznak.

Kot bi bila zavzdihnila »To«, se je zdelo.

Pa je že obležala mrtva.

*

Kakor preganjana zver se tačas žene Podborški Tinček skozi goščo. Mali grbavec teče kakor še ni v življenju.

Globoko spodaj v bukovini šele prvič obstane. Tam je drevje redko, daleč nazaj gor v pobočje se vidi.

Kamen se mu odvali od srca.

»Bog nebeški, pa si me le rešil!« vzdihne in ganjeno pogleda k nebu. Nikogar ni nikjer videti, če še tako skrbno pogleda. Zdaj je samo še siromak, ki mu je bila natura mačeha, nebogljeno bitje, ki je bilo zmerom vsem v napoto, zaničevano, bito, zasmehovano, tako ubogo, usmiljenja in ljubezni željno.

Kje si se kdaj našla kakšna mati, da bi ga pobožala ali mu rekla »o ti moj Tinček«?

Že čisto majhen je bil samo v napoto in nadlego. Kdo bi rad gledal grbavca? Še očeta in mater je bilo sram, kadar sta morala pred veliko ljudmi pokazati, da je njun.

Kaj je dobil bunk, kaj zaušnic, preden je odrasel!

Pa potlej?

Trpeli so ga, pa samo za šemo. Ti bogatini, ti kmetje — vsak se je obregnil obenj. Kadar se je komu zazdelo, da bi se postavil, kako jih zna zbijati, si je njega privoščil.

Ti pa bodi tiho, če ne, jo dobiš za uho!

Oh, kako bi bil lahko dober!

Tako pameten, prav nič manj kakor kateri koli gruntarski ali kajžarski — pa ga kazi podoba!

Nič ne moreš, spaka si, vsakomur se zdi, da napravi prav, kadar pljune vate ali si obte obriše čevlje.

Če sem grbast, ali zato ne morem imeti nikogar rad, nikogar pestovati v mislih!

O, te ure joka in obupa! Te nočne ure teme na nebu in na zemlji in v srcu.

Res da so že zadaj, skele pa še zmerom.

Tako pohlevno je poskusil, pa se mu je vsaka smejala, vsaka se je norčevala iz njega.

»Snemi bisago, pa bova naprej govorila! Čudno, da se je ne naveličaš nositi!«

Poskusil je možato.

Vsaka se je ustrašila. Da bi skrila plahost, ga je zapodila surovo.

»Spravi se, ti grbasti hudič! Pojdi rajši molit!«

Nikoli dobre besede, zmerom kletev in brca.

Nikdar prijaznega pogleda od nikoder.

Prosiš zanj tako milo, tako si mehak, kakšno je to rožnatozlato zimsko nebo in to poletno poldne s cvetjem, zamolklo zelene trave pa se tako bistro svetijo v soncu, ki jih miluje skupaj z vetrom!

Tja gor med zaspano borovje gre pot, bela pot, v plavem nebu nehava, še prej pa lahko zaviješ k hišici. Skozi okna vidiš iz nje pisani vrt. Ljudje sede tam, tako se lepo pomenkujejo.

Ti pa nič, ti pa berač. Za nasmeh prosjačiš. Kdo ti ga da? Kakor bi jim v obraz silil nadležen komar, zamahnejo in smejoči se obraz namah potemni od jeze in slabe volje.

Hlapec te zjutraj vsega premraženega potegne s svisli, ko se ti je najlepše sanjalo, ko si hodil po takih krajih in se mudil pri takih ljudeh, da se na tem svetu zares ne boš nikoli. Zgrabi te za noge in te zadegá ob tla. Ne moreš se mu stopstaviti. Če bi mu kaj rekel, te namlati. Pogoltniti moraš jezo in izginiti brez žale besede.

Če bi bil gruntarski, pa tak, kakršen sem! Lasu mi ne bi nobeden skrivil! Saj je z grunta! Bolj revež je res od nature, ampak dobrega srca in priden, bi rekli! Tako pa grbav — in z beračijo doma!

Kaj vse vidiš! Kaj vse vidiš!

Nič ni prida teh kmetovi Še zdaj ne, ko je stiska velika! Marsikateri privošči sosedu, da ga je zadelo tako hudo. Marsikateri mu privošči, da je prišel ob vse, da mu je pogorela domačija do tal, da je moral zbežati v hribe. »Prav mu je,« pravi, »zmerom je hotel več vedeti kakor jaz! Zdaj pa ima!« Vas privošči vasi, da jo je zadela nesreča. In če kdo od onih, ki so zbežali, do golega života osiromašeni, pride ob dom, ob ženo, ob otroke, obe vse, poči kakšnega Francoza, pravijo, da bi ti razbojniki že vsi vendar guznili, še nas bodo pripravili ob dom, še nas bodo pahnili v nesrečo! Drugega ne kakor nepotrebne sitnosti nam bodo nakopali! Če se nič ne zgodi, pa si zadovoljno manejo roke, vsi tam, kjer se jim kaj posebno hudega še ni zgodilo. Oja, ti Francozi, saj niso taki, kakor govore! Tako se zgovarjajo. Živino so nam pustili pri miru, dom tudi, in s polja smo lahko v miru pospravili, kar smo pridelali. Prav nič hudega nam ni. Prej se ti ljudje ne bi spremenili, preden ne bi imeli več kaj nesti v usta. Kakšni pa bi bili tedaj? Solze, jok in tarnanje — to bi bilo vse — jok nad svojo lastno revščino. Kaj jih brigajo drugi! To je samogoltna golazen, bahaška in prevzetna v dobrem, nevoščljiva in škodoželjna, dokler ji bijejo lepe urice — pa šemasta in pljunka vredna, kadar jo gorje zares popade!

In taka zalega ga je lahko tolkla in psovala vsak dan!

O ne, ljubčki moji, svinje stokrat preklete, zdaj so se vam pa zmešali računi!

Na nitki visite, s strahom, s škodoželjnostjo in cagavostjo vred!

Zdaj je prišla ura Podborškega Tinčka!

Ne samo zase, za vse tiste, ki so bili že takrat, ko so prišli na svet zaznamovani za vse življenje, tudi za vse tiste se lahko zdaj maščuje Podborški Tinček!

Saj se morda ne bi!

Ali mislite, da je kaj manj vreden kakor vi?

Stokrat več!

Boljše kakor vi ve, da so Francozi jezdeci, mi vsi skupaj pa konji. Stokrat boljše ve, da niso prišli blagoslavljat, ampak klet in razdirat, pa če jim sem pa tja teče še tak med z ust in če še tako raztresajo obljube.

Kako ga je že imelo, da bi se stisnil h komu in rekel: »Tudi jaz grem z vami tja gor v pečevje, če me hočete! Za kakšno reč vam bom že prav prišel!«

Samo kdo bi ga vzel?

»Glej, da se zgubiš, pokveka!« bi ga nagnali, pa se samo zmrdnili in ga še za mar ne vzeli.

Potem ti pa pride še Šetrajeva Jera!

»Kar k njim pojdi,« reče, »in jim povej, Francozom, kaj sem govorila!«

To mu je rekla.

No, če pa hočete tako, potem tudi prav! Dovolj daleč v kot ste me zbezali! Dalj ne morem.

Dobro! Grem pa k Francozom!

Ali zapomnili me boste! Zapomnili me boste! Jaz vam bom pokazal!

Nimam ne doma, ne prijateljev, ne dekleta, ne dobre besede, ne kruha, ne prijaznega pogleda! Kaj mi dom! Samo še Francozi so tu! K njim pojdem, potem se pa pripravite! Zdaj je vsega konec!

Tako sem napravil. O, marsikdo je od takrat že zajokal. Tole fletno puško so mi dali, kar jim prinesem, kar vroče požro. Zdaj vam bom pokazal, kaj je maščevanje!

Ohoho, lepa rajsa je že za zapahi!

Pa kako to dobro de, ko si človek ohladi jezo! Kako sem mahal po Burgi! Vrag te vzemi, stara čarovnica, zakaj mi ponoči ne pustiš spati? Kar naprej zijaš vame s svojimi bedastimi očmi! Hudič babji, ko me tako milo gledaš, saj me ne pomiluješ zares, posmehuješ se mi! Zlodej, dobro da vem, kje sta te pokopala! Vso trugo ti bom razdejal in jo razmetal, potem se pa še naprej smej! Kar poskusi!

Pa ta ošabni Tone!

No, temu sem jo pa zagodel, če le kateremu!

Zdaj ima bisago! Zdaj pa ima bisago, pes!

Škoda, da nisem njega zadel! Ah, kaj! Nič ne de! Nemara da je še boljše, ko sem Lizo! Seveda, še boljše, huje sem ga zadel! Zdaj se bo šele zares lahko razjokal in se bo tudi imel za kaj!

To ti je bila dobra misel, da sem že tako zgodaj krenil! Presneto je bila to dobra misel!

Tako je! Bolj Toneta ne bi bil mogel zadeti kakor sem ga, ko sem mu izmaknil Lizo! Kaj če bi njega? Konec vsega skupaj in mir! Zdaj se bo pa cvelil, lep čas cvelil! Prav ti je, napuh!

Liza, ti se pa nikar preveč ne jezi name! Tebi nisem mislil škodovati, Toneta sem bil vzel na muho! Tonetu sem prizadejal bolečino, ko sem te mu iztrgal. Zdaj šele vidim, da sem napravil tako kakor bi se bil moral že skraja odločiti! Saj tebi itak no more biti nič hudega! Gori si, pri Bogu, hudobnega srca nisi bila, to se je videlo že takrat, ko sem pri tebi poskušal srečo! Ti si me od vseh žensk še najbolj pohlevno odgnala. Pa tudi tako se ti ne more zdeti nápak! Kaj pa bi imela od tega, če bi še naprej garala od jutra do mraka? Tam gori pa lahko prekrižaš roke, nobenega dela ti ne bodo dali!

Tone, o seveda, Tone, tega sem pa zadel!

Zdaj se postavljaj, zdaj šopiri! Če se boš z žalostjo, kar daj, ne veš, kako mi bo to všeč!

Vidiš, jaz se smejim, ti pa jokaš! Prav gotovo se zdaj cmeriš! Le daj! Ne veš, kako to dobro de srcu! Mene vprašaj! Jaz bi ti že vedel povedati! Nisem zaman prejokal toliko noči, od majhnih nog naprej pa do zdaj! Koliko sem prejokal — pa mi je vselej odleglo, ko so se solze naveličale teči!

Te reči premišlja Podborški Tinček.

*

Tako vesel dan je vsenaokrog. Sonce sije svetlo in razsipno kakor poleti. Nebo je čisto plavo, gore krotke, stene polne sinjkastih senc. Kdaj pa kdaj se v kakšnem koncu gozdička oglasi celo kakšen ptič, čeprav je čas že pozen.

»Kaj pa, če Lize nisem zadel do smrti, če je samo ranjena in bo spet dobra?« se kar na lepem prestraši Podborški Tinček.

»Ah, nič zato! Prestrašil sem ga pa le in ga speljal, da se cveli, ko trepeta, da mu ne bi umrla! Saj je prav za prav tudi to zadosti dobro maščevanje!«

Tako se potolaži.

Pa ga spet prime togota. Druga misel mu šine v glavo.

»Ne, tako pa ne! Le počakaj, to ne bi bilo nič! Samo počakaj me! Še vse drugačno ti bom zagodel!« se zaroti.

Nato pa vstane in so urno spusti naprej dol.

*

Gradišar Toneta ni mogel odtrgati od mrtve Lize.

Z glavo in z rokama je ta visel na njej. Toliko imen ji je vedel povedati, kar naprej jo je klical. Sneg bi skopnel, iz skale bi pognala pšenična bil, trn je v grm bi se spremenil v žlahtno sediko, tako lepe reči je pravil. Le kje je to zajemal, kdo mu je dal take besede! Ampak ti obudi mrtvega!

Kako sta se ta dva morala imeti rada!

Gradišar Jeri nikoli ni rekel take kakor jih je zdaj govoril Tone. Res jih ni mogla slišati, ali lepo je bilo tako, da bi njegova ranjka, Jera, sitna si bila res, ampak zdaj si v nebeški luči, kar skoprnela, če bi ji bil kdaj samo kakšno majhno podobno tako zinil. Nemara da bi se malo otepala, ker bi ji bilo sitno, dobro bi ji pa le delo, pa še kako dobro bi se ji zdelo! Seveda, nima vsak človek takega daru. Kdo bi si bil mislil za tega Vreskovega Toneta! Da je pust in samsvoj, to je vedela vsa fara, da je pa tak, pa prav gotovo razen Lize nobeden, še njegov stari najbrž ne!

Kar ni ga hotel zmotiti.

Kdo ve, kako dolgo je že govoril, jo božal, zaklinjal in rotil.

Gradišar se je presedal, vstajal, hodil ven in se spet vračal. Kdaj pa kdaj je prav oprezno in tolažeče naslonil, ko se je vrnil izpred šupe, roko na Tonetovo ramo. Pogovoriti si ga ni upal. Nič ni zaleglo. Kakor bi prijemal kamen.

Sam se je motil Tone.

Kar strah je zdaj pa zdaj obšel Gradišarja, tako živo je Tone govoril ranjki.

Klečanje in jok pa sta ga nazadnje utrudila. Dvignil je glavo in se z rdečim, od prelitih solza zabuhlim obrazom zastrmel h Gradišarju.

»Tone, vstani no že vendar!« si je ta zdaj upal izreči.

Tone pa se je spet naslonil nazaj.

Dolgo časa je bilo nato tiho, da nemara še v grobu ni tako.

Neka pozna muha je zdaj zabrenčala. Le odkod se je še ta vzela! Z njo se je motil Gradišar. Gledal je, kam je sedla in čakal, da se je spet dvignila ter se prenesla drugam.

Nazadnje se je Tone le dvignil.

Obstal je in Gradišarju se je zazdelo, da je to čisto tuj človek. Bogve, če se mu ni zmešalo. Tako čudno se je čutilo. Pravi ni, to se je spoznalo.

Kakor tram je stal tam Tone.

»Liza!« je nato zarjul tako strahovito in obupano, da so Gradišarju zagomazeli mravljinci po hrbtu. Ves se je stresel.

»Liza, Liza moja! O Liza!« je spet zavpil Tone in že je znova padel na kolena zraven ležišča.

Jok, sline, hlipanje in nove besede, vse se je mešalo. Kako ti žalost ne udari človeka!

»Uhuhuhuhu!« je delal Tone. »Uhuhuhuhu! Oooh! Uhuhuhuhu!« Kar narej. Zdaj je že od togote tolkel s komolci ob deske. In sline so mu lezle na usta. Ves je bil smrkav, kakor otrok je potegoval nazaj in spet jokal.

»Liza, Lizika!« je govoril. »Ti moja, moja Liza! Zakaj si morala še ti umreti! Zakaj si morala še ti umreti, ko je Bog že tako pobral vse Vreskove! Oh, Liza, ti Liza! Liza! Ti revica moja! Še malo te bom pobožal, čisto malo še, prav nalahno, ti ubožica! Liza, Liza! Kakšno besedico mi vsaj reci! Kako me moreš pustiti samega! Kaj bom pa jaz zdaj počel, kam bom šel, kam se bom dejal!«

Kako lepo jo je pogledal! Tako zvesto, tako vdano. Njeno mrtvo glavo je vzel med roke in jo dvignil k sebi, poljubil jo je na usta in na zaprte oči, ki jih je bil tako skrbno zatisnil Gradišar.

»Liza, Lizika!« je rekel tej bledi, žalostni glavi, temu revnemu belemu obrazu, ki mu je bilo vseeno, kaj še kdo pravi, kaj si želi, kakšna bolečina ga daje.

»Liza, Lizika!« je dejal. »Saj si še pri meni! Le malo odpri oči, samo malo! Saj nisi še mrtva, kaj ne? Ne smeš biti mrtva! Liza, no, Liza!«

Nekaj groze in mrazotnega razočaranja, tega bridkega spoznanja, ki v usodni uri skoraj zmečka srce, pa je že moralo iti vanj od mrtvega obraza.

S klavrno, omahlo roko jo je spustil nazaj na zglavje.

»Tone!«

Bolj narahlo se v življenju še nikoli ni nikogar dotaknil Gradišar.

»Tone! Vzdigni se! Kakor je žalostno, je le res, da je nobena reč na svetu ne bo več mogla zbuditi!«

Kaj pa je ta napravil!

V nov jok je bruhnil, zatulil je obupano, da bi se ga morale usmiliti lesene stene in se pognal ven iz šupe.

Svetli dan ga je oslepil.

Nobene reči tudi tako že ni vzel za mar.

Neznansko slab je bil v nogah. Gnal se je nekaj časa po bregu, potem pa se je kar vrgel podolgem v rušo.

S pestmi je udarjal ob tla, tolkel z glavo od togote in bolečine. Z nogama je brcal zemljo.

Ko bi to le kaj pomagalo!

Ali se je bil že toliko izjokal, ali pa ga je pomirila hladna ruša, nazadnje so se mu le posušile solze.

Samo prav potihem je še ihtel.

Ležal je pa čisto mirno.

Zdaj je pristopil Gradišar.

Pravi čas bo nemara, si je mislil.

»Tone!« je spet rekel. »Saj je hudo, ampak kaj češ? Tako jo bilo namenjeno! Z Bogom se človek ne more kregati, ne vadljati, kako bo!«

»Z Bogom?« mu je zarjul Tone nazaj in se postavil na kolena. »Z Bogom? Kakšnim Bogom? Mar s takim, ki udarja reveže in tiste, ki so ga imeli zmerom radi in ki so zmeraj govorili k njemu kakor k očetu? Kakšen oče je to, kakšen usmiljen Bog! Ali me ni že dosti udaril prej! Tako lepo sem ga prosil, naj mi zanaprej prizanese! Zaupal sem, da bo zanaprej dobro! Zdaj vidiš, kako je dobro, kako je usmiljen in kako pravičen! Pojdi mi ti s tvojim Bogom! Hudoben je, nalašč bije človeka, posmehuje se tistemu, ki vanj zaupa! Kar nehaj mi govoriti o Bogu! Ali ni bilo zadosti, da mi je vzel očeta, Burgo, Petra? Ali je bilo mar to premalo? Kaj? Zdaj mi je pustil ubiti še Lizo, še Lizo! Liza! Liza!«

Gradišar se je prestrašil.

»Tak; Tone, kako pa vendar govoriš! Saj Boga majhno manj kot kolneš!«

»Pri miru me pusti!« mu je odvrnil Tone, že malo utešen.

Dvignil se je in odšel naprej gor.

»Pri Lizi ostani! Ne sili za mano!« je zavpil, ko se je sredi pota obrnil.

Pod nekim mecesnom se je zgoraj ustavil.

Sédel je in ždel tam nekaj časa s povešeno glavo.

Dalj ko je sedel, bolj se je zamišljal. Ta hlad mu je tako dobro del! Hlad in samota.

Tak sram ga je obšel, ko je vse premislil!

Takole se je pogovoril, skesan in utešen:

»Ti Bog tam zgoraj na nebu, nikar mi ne štej v slabo tistih grdih besed, ki sem jih bil prej govoril! Tako sem bil žalosten in sem še, pa ves iz uma! Veš, da se mi je morala kakšna poganska izmuzniti z ust in iz srca! Ti pa tudi veš, saj me vsega vidiš, vsako reč, nič ti ne morem utajiti, da prav zares nisem tako mislil in resnično ne mislim tako kakor sem se prej ustil in se s teboj kregal! Ti veš, da te imam rad, da se k Tebi zmerom zatekam in se tudi bom do konca! Lepo Te prosim, zbriši te moje besede, ki sem jih bil prej v ihti spregovoril, ukaži, naj izginejo! Tako me je sram, tako mi je žal, da sem dejal kaj takega! Saj boš, kaj ne? Boš, kaj ne da? Ljubi Bog, če si ti hotel, da moram izgubiti še Lizo, v Tvojo sveto voljo se vdam, naj bo tako! Ti že veš, kaj napraviš in kako ukreneš! Bolj se spoznaš na to, kaj je prav enemu, kaj drugemu človeku kakor nas eden z našo človeško, revno pametjo! Prav od srca te zato prosim, nikar mi ne štej onih besed v slabo! Ne zapiši me med nejevernike, še me imej za vernega kristjana! Vidiš, tukaj pokleknem pred te in te prosim, lepo te prosim, odpusti mi!«

Dvignil se je, se spustil na kolena in poljubil zeleno rušo pod mecesnom. K nebu je uprl oči kakor bi se bil nadejal, da mu bo dalo kakšen znak. Potolažen se je čez nekaj časa vzdignil.

Še malo je posedel, potem pa se je spustil nazaj dol k suni.

Gradišar ga je gledal tako s skrbjo in vmes oprezoval na vse strani, da je koj uganil, kaj ga tare.

Kar naravnost mu je zato rekel:

»Podborški Tinček je streljal, kaj ne? Kazno je, da tudi Francozi ne bodo daleč. Čimprej naj bi se zato midva spravila daleč od tod, ali ne? Če vam to hodi na mar, kar pojdite! Jaz ne gem prej, dokler ne bom še Lizo poopal!«

»O ne, ne, ne!« je z zadrego pohitel Gradišar in zakrilil z rokama, da se ni vedelo, ali se otepa njegovega očitka ali misli, ki jo je bil Tone uganil.

»Če hočete, greste lahko kar naprej gor do zavetja, pred mano! Pot vam bom koj pokazal!«

»Ne, Tone! S teboj ostanem, dokler se ti bo zdelo! To me pa nápak sodiš, če misliš, da mi je toliko zase!«

»Če je tako, potem boste pa še enkrat z menoj za pogrebca! Kar precej bova napravila trugo!«

Nekaj časa sta gledala okrog, katere deske s kupa ob šupi bi bile najbolj pripravne.

Vse se jima je zdelo preozko, širše sta bila porabila že, ko sta pokopavala one tri.

Nazadnje je Tone odkrhnil kar nekaj desk od šupe. Sonce je skozi široko vrzel posijalo na Lizo. Videti je bilo, kakor bi se vsa srečna tiho smehljala.

Hitro sta opravila.

Kakor bi nosila bolnika ali neznansko občutljivega otročička, ki je bil vendarle že rahlo zaspal, sta prenesla Lizo z ležišča in jo varno položila v trugo.

Še enkrat se je spustil Tone na kolena.

Samo po bradi jo je pobožal. Imel pa je sune oči. Izjokal je bil solze. Bil je samo še omamljen in prazen, tako neznansko prazen kakor prav nič ne bi vedel, kaj se zdaj godi in kaj z Gradišarjem delata.

Gradišar je zabil pokrov.

»K vodi jo bova nesla! V bregu jo bova pokopala! Tam ji je bilo za življenja zmerom najbolj všeč!« je odločil Tone, ko je bilo delo v kraju.

Težka res ni bila, lahko sta jo nosila. Prej se je zdelo, da bo svet nagajal, pa se je zlahka kopalo. Kar hitro sta prišla dovolj globoko.

Počakala sta malo, nato pa je Tone prvi prijel.

Varno sta spustila trugo v jamo.

Očenaš za očenašem je naglas naprej molil Gradišar, Tone pa je odgovarjal.

Potem pa sta začela zasipavati.

Pot jima je lil s čela, ko sta obrnila vsak zadnjo lopato.

Še krivenčast križek iz ruševja je zasadil Tone v grob.

Potem pa je pokleknil in dolgo molil.

Končno je vstal in rekel: »Zbogom, Liza!« Z roko je pomahal, kakor bi se poslovil od žive.

Nato pa sta z Gradišarjem stopila nazaj gor v rob.

Visoko je že sonce.

Njegova zlata luč obliva pisane jesenske gozdove globoko tam spodaj. Kako lep in bridek hkrati je pogled tja daleč čez, prav gor na sever, kjer se v jasnem dnevu svetijo tu ji snežniki!

To, kar je bližje okrog njiju, je pa domačija.

Vse te njive po strmih bregeh naokrog in spodaj široka polja ob Šumki. Naš svet je to, pa so ga pograbili zločinci, požgali domove, pobili ljudi, druge spet odgnali s seboj. Kaj pa se jih mora kakor divjad potikati po gozdovih in višavah, da ne bi tem zverem v človeški podobi prišli v roke!

Tako je premišljal Gradišar. Zdaj je še njega obšla ganjenost. Sam sebi se je zasmilil.

Toneta si ni upal ogovarjati.

Ta je sedel na ožgan tram in se topo zagledal v pogorišče. Zdaj je izgubil še Lizo.

Doma nima, ne nikogar več tistih, ki jih je imel na svetu rad.

Kaj naj počne?

Saj bi bilo čisto prav, če bi ga pri priči smrt rešila bridkosti. Kaj pa bo Imel zanaprej še od življenja? Nikoli več ne bo mogel biti vesel, nobena reč ga več ne bo utegnila toliko zamotiti, da bi mu bilo kaj zanjo! Vse je končano.

Dolgo sta tako sedela.

Nazadnje pa se je Gradišar le oglasil:

»Tone, ne vem, če bo dobro, da se tak o kaževa! Kaj, če se kdo potika tod okoli! Francozi so vsi pasji, nemara da jih bo prineslo nazaj! Saj naju morajo prav gotovo že od daleč spaziti, ko sva tako na planem!«

»Pustite me pri miru! Jaz ne grem nikamor! Če se bojite in če se vam zdi vredno, da še za kaj trepetate, potlej kar pojdite, saj sem vam povedal, kje vam je hoditi, da ne boste zgrešili!« ga je sitno zavrnil Tone.

Gradišar je na te besede umolknil.

Zadelo ga je, užalilo.

Dolgo česa je zato kuhal in obračal sam pri sebi, preden je spet spregovoril:

»Če me imaš za takega, da te bom puščal tod samega, ko se ti lahko kaj zgodi, sam pa, da bi se izmotal in, češ, kaj mi mar, če je on prismojen in po neumnem nosi glavo naprodaj — potem pa ti starega Gradišarja slabo poznaš, presneto slabo poznaš! Jaz da bi napravil kaj takega? Še noben Gradišar se ni potuhnil in mu tudi še nikoli ni prišlo na misel, češ, da sem le jaz na varnem in na dobrem, tisti, ki je z mano, to je pa prav, da ga zadene, če je prelahke glave in se ne da pogovoriti, ko mu dajem pameten svet! Ne! Če hočeš ostati tukaj, bom tudi jaz zraven, potem pa sedi, dokler se ti bo zljubilo, čeprav do samega sodnega dne!«

Tone ni nič odgovoril.

Še naprej je z rokama, uprtima ob kolena in od brado ter z mrtvimi očmi strmel v pogorišče.

Čisto tiho je bilo.

Sonce pa je tako prijetno grelo.

Gradišarja je kar kmalu začela zmagovati gorkota.

Na dremanje mu je šlo, zakaj bil je star človek.

*

Tačas je Podborški Tinček že minil gozd in se spustil na pašnike. Pri koritu se je napil, prav kratek čas posedel in že ga je spet zmanjkalo v gošči. Kdo bi mu bil prisodil, da bi jo utegnil tako naglo pobirati, kakor pastiričko ga je neslo naprej dol z roba na rob; malo je potresel in se zamajal na enem, pa je že šinil na drugega pod sabo.

Nazadnje se mu je svet odprl. Les je bil v kraju. Široka, vegasta ilovnata pot je držala v Globoko.

»Kaj pa nosiš s sabo to prekljo, ti pokveka!« se je naenkrat zadrl nanj od kraja pota neki ženski glas.

Kako se je ustrašil! Tako naglo je drvel dol, da ni utegnil prav nič pogledati levo ali desno. Preveč varnega se je počutil.

Obstal je kakor bi ga bilo kaj ukopalo v tla. V vresju zraven pota je sedela Šetrajeva Jera in ga izpod čela šemasto, napol prepredeno, napol v jezi pogledovala.

Kri mu je šinila v glavo, pa se je kar v hipu premagal. Nekaj drugega mu je pri priči prišlo na misel.

»O, Jerica, ti si? Ne veš, kako sem se te ustrašili Pa si se tudi res kakor strah postavila ob pot! Kaj pa nosiš v tistile culi?« je začel sladko.

»Kaj ti mar, pogan! Kdo ti je pa zaupal pihalnik? Daj ga preč, fantiček, da si kaj ne narediš!« mu je grozeče in že jezno odvrnila Jera.

Sama sladkost je bila Tinčka, ko ji je rekel:

»Nikar si no ne nasajaj rogov, Jerica! Le kaj sem se ti bil zameril, da se zmerom tako špičiš name! Saj nisem nobena pošast, človek sem kakor ti — ali Jernejčevec!«

»Kaj te briga Jernejčevec, grba grbasta! Naprej se spravi, nesnaga, pihalnik pa daj nazaj tistim, ki so ti ga zaupali! Reci jim, da se ga ne upaš nositi, ker se bojiš, da se ne bi obstrelil!«

Jero je popadla togota. Da ji ta pokveka obeša Jernejčevca okrog vratu! Ti prekleta obleda grintava! Tak skazek naj bi brusil jezik!

»Le počasi, Jerček moj mali! Ne bodi no tako neučakana! Kaj bi pa ti potlej rekla, če bi se pokazalo, da kakšen Človek čisto natančno ve, kam se je zatekel Jernejčevec in kdo mu kaj nosi gori! Pohlevne ženske je vsak človek vesel! Kar uženi se lepo in splahni!«

Tako ji je vrnil Tinček, še zmerom sladak.

Jeri je sprva kar zaprlo sapo.

Potem pa ji je kri kar zamigala v licih.

»O ti prekleti gobec! Koliko pa si jih že nesel Francozom na nos? Tak ti si tista peklenska spaka, ki ogovarja in obreka domače ljudi! Ti pokveka ti, kaj te pa je! Čakaj, da te enkrat dobim v roke!«

Kar z vresja jo je vrglo kvišku in že se je pognala na Tinčka z vzdignjenima rokama. Ta pa ni čakal. Urno se je pognal po poti naprej dol, med tekom snel puško in se ustavil.

»Tam stoj!« je zavpil, zraven pa se je ves tresel.

»Ti bom dala tam stoj!« je vreščala Jera. Kakor vihra je prihajala nadenj.

Tine je dvignil puško, Jera pa, kakor nič. Kar naprej je še tekla.

»Jera!« je zavpil pritlikavec in že sprožil.

Strel se je razlegnil, Tinček pa je zamižal in se sesedel. Jere se je zares bal. Bog ne daj, da bi taka ženska dobila človeka v roke!

Zdaj pa bo, kar bo, mu je šlo po glavi.

Šele čez dolgo časa si je upal odpreti oči.

»O Bog, kaj pa to? Kaj pa to?« je zavpil najprej prestrašeno, potem pa že précej veselo.

Planil je na noge.

»O ti roka moja, ti dobra roka! Kako imam jaz mirno roko!« je zavpil. »Na, rokica, da te poljubim! Kar poljubiti te moram, tako lepo si se spet skazala! Ti si pa res pridna in nekaj vredna, čeprav život ni bogvekaj!«

Tako je govoril in se poljuboval na roko od veselja. Kar junaškega se je začutil. Že spet je podrl človeka s prvim strelom!

Prav počasi in previdno si je upal bliže k Jeri. Ta je mirno ležala, z glavo navzdol v jarku, v zlizani kolotečini. Hitro je po tej polzela krvava sraga. Kam jo je bil neki zadel?

Bog ve, če je že mrtva?

Obrnil je kopito kvišku, da bi pri priči lahko mahnil, če bi se kaj zganila. Preveč je povedala. Kakor je delal skrivaj, nekaj je le moralo priti med ljudi, če ne drugega, najmanj sum. Kar ji je bil pa zdaj rekel in kar je sama hitro preudarila, to bi ga pa utegnilo nemara že v nekaj borih dneh spraviti pod zemljo. Ne. Jera mora biti mrtva!

Najprej se je je prav nalahko in oprezno dotaknil z vrhom čevlja.

Nobenega znamenja ni dala, da bi bila še živa.

Okorajžen jo je zdaj brcnil z vso silo. Pa nič! Nič! Kar pri miru je obležala. Samo stresla se je.

O, seveda, mrtva je, prav gotovo je mrtva!

Prav ti je, mrha jezikava! Zmerom si brusila svoj gobec obme, zmerom si vedela kaj slabega povedati o menil No, tebi sem zdaj že zamašil usta! Da se vsaj še kaj drugega ne bi razvedelo! Kaj bi se neki! Doli, v Glavniku, me nobeden ne pozna! Plahutarjev se boje ljudje bolj kot je treba! Tudi Francozi imajo pred njimi prevelik strah! Haha! Kdo bi neki vedel, kako je Francozom šinilo v glavo, da so prijeli Jezavčka, Piščanca in Korarja! Ali ti je bil cvet, ta Korar! Eden pa mu je bil na svetu le dorasel — jaz, jaz, Podborški Tinček! Tako sem ga podžagal in mu pripravil varno kamro, da mu živ človek ni mogel pomagati, ne onima dvema! Haha! Ti se bodi s Podborškim Tinčkom! Lepo so me pa plačali! O, Francozi nič ne gledajo na to če nosiš bisago, nič, če imaš grd obraz! Samo, da jim zvesto služiš in da jim prineseš kaj pripravnega na nos, kaj takega, da lahko koga zadenejo, ki jim škoduje! Jaz sem jim že znosil, pa presneto dobro znosil, in še same porabne reči! Ne eni ni bilo kaj očitati, vsaki se je dalo ustreči tako, da je njim prav prišlo! Ne, umazani pa niso! Niso umazani! Dozdaj so se dobro skazali! Veš, Tone, če boš še naprej tako poraben — pod Francozi si napraviš dom kakor ga v teh dolinah še ni imel gospodar! Dom — in katerekoli ženska ti bo všeč — vsaka se ti bo vrgla okrog vrata, češ, pri tem človeku se mi vendar že ne bo treba več bati! Dobro shaja s Francozi, v časteh ga imajo! Ne bo dolgo, ko ga bodo napravili za župana, zakaj, katerega bolj pripravnega in bolj zanesljivega človeka bi pa kje tod naokrog pod Sagom svetim še utegnili iztakniti! — Lepo ženičico si bo dobil! Oh, kakšno veselje bo imel z njo! Kako se bosta imela rada, posebno še potlej, ko bo videla, da je on prav za prav nazadnje zares čisto dobrega srca, nemara še bolj kakor marsikakšen drugi, ki ga je bila od te strani prej bolj cenila! Res, da ni posebno lep, ampak, če je človek zraven, kar nič pri njem ne razmišlja o grdobiji, tako je silen.

Korajžne misli in pisane sanje ga zanašajo.

Tolikšna predrznost ga prime, da sede na Jero in upre kopito ob tla.

Pa res! Le kdo mu kaj more? Kdo mu zdaj more skriviti las na glavi! Kje pa so bili plahutarji takrat, ko so oni trije, Piščanec, Korar in Jezavček čakali, kdaj jih bodo prišli rešit in se še eno uro prej, preden so bili obešeni, tako ustili, kako bodo koga mučili? Pa res! Kje pa so bili ti plahutarji? Reve!

Kje je bil tisti Kertuc, tisti muštafasti človek, Lombard je menda bil po rodu, pa so se mu preveč segrela tla, ker je bil ubil nekega Francoza! Kje pa je bil zdaj ta Kertuc? Glasu od nikoder o njem! In Lukec! Lukec! Kaj vse je o njem prihajalo naokrog! Tako se je zdelo, da niti Lucifer v peklu ne bi bil varen z vsemi legijoni hudičev, če bi si bil Lukec izmislil, da ga bo odtam spravil kam drugam, vsemu žveplu in ognju navkljub!

Ne glasu, ne pošte od njih!

Korar, Piščanec in Jezavček so bingljali, vsi plavi in zabuhli so grdo plazili jezike na trgu v Glavniku.

Spredaj pa se je nabiralo ljudstvo in prodajalo zijala. Dober teden dni so viseli, potem šele so jih Francozi sneli in jih kar take, kakršni so bili gori na vislicah, vrgli v plitvo jamo ter zagrebli.

In kaj se je potlej zgodilo?

Nič! Niti las se ni skrivil ne enemu biriču!

No, Kertuc, no Lukec! Kje sta ostala?

Premajhno moč imata, to je vse!

Da bi vidva mene dosegla? Kje pa! Povrhu pa vedeti ne moreta, kdo je vajine tri spravil na vislice!

Jera! Zdaj, ko si ti za zmerom obmolknila, se mi tudi z naše strani ni več nikogar bati! Spodaj nobeden ne ve, vsaj prav za gotovo ne, da jaz kaj nosim okoli in da jaz prinašam Francozom tisto, kar jim pride najbolj prav in jim najlepše pomaga, da lahko primejo pravi čas sproti v strah božji vse take, ki bi jim utegnil prej ali slej priti na misel punt. — Ti pa, stara vešča! Eno se mi dobro zdi, da sem te bil z Jernejčevcem tako dobro zadel! Pred smrtjo si pa le zvedela, da nisem neumen in da se znam potihem obračati! Ne, ne! Podborški Tinček ni neumen! Vse ga je bilo, zdaj pa on lahko bije, kogar se mu zdi! Tak gospod bo še, da ga dozdaj še ni bilo podobnega gruntarja! Kdor bo hotel kaj veljati, se bo poslej moral muzati okrog njega!

Kaj pa je to?

Nekaj je zašumelo v gošči.

Ves preplašen se je pognal Tonček kvišku.

Tresel se je, ko je stiskal puško, kakor šiba na vodi mu je migala, ko je strmel v goščo.

Nič se ni dalo opazili.

Dolga časa je strmel med debla in v grmovje.

Napeto je poslušal.

Pri priči mu je postalo žal, da je bil zadel Jero.

O, ti prekleti strel, zakaj si šel kar naravnost!

Če ga zdaj kdo dobi zraven Jere!

Saj pa morda ni nobeden drug kakor kakšni Francozi, ki so šli malo gledat, če se nemara kje prav blizu nad Globokim ne klatijo domači fantje!

Čisto mirno je stal in napenjal ušesa Tako dolgo je poslušal, da ga je začel boleti vrat.

»Saj ni bilo nič! Prav nič ni bilo! Le zakaj se tako hitro razburiš? Za junaka se imaš, pa se tako hitro splašiš! Komaj da se list spusti z veje, ti pa že pokoncu in preč — kakor zajec v razoru!«

»Bolj varno bo pa le, če greš dol in se zglasiš pri Francozih! Tam ti živa duša ne bo nič mogla, pa še tisto bo zagotovo opravil, kar si se bil namenil!« si je nazadnje dopovedal.

Še sem, pa še tja je šel oprezovaje z glavo, se z očmi ustavil na tem grmu, ob onem deblu in počakal, potem pa je skočil in stekel slep za vse okrog sebe razen za pot, ki se je strmo spuščala Globoko.

Kaj ga je zdaj brigala Jera!

Samo, da bo spet čisto na varnem!

Jera, mrtva Jera, pa je ležala sredi poti.

Muhe, ki so oprezovale, so si zdaj upale do krvi.

Visoko gori nekje je zatožil kdo ve kateri ptič.

Velika senca se je zviška zmerom hitreje spuščala nad gozd. Čedalje večja je prihajala.

*

Danton in Pjer sedita v izbi pri Jelenu in pijeta. Suhi, dolgopeti seržant Dumas, tretji list pivske deteljice, ki je že zgodaj začela poganjati kozarce po grlu, je že pred časom omagal. Zmanjkalo ga je. Kako je bil zlodej silen! Komaj sta ga pri kraju krotila. Nekajkrat sta ga morata usekati, ko ga je prijemalo, da bi se kar z obema hkrati pobodel. Dolgo je potlej kuhal jezo, še petelinčki so se mu ponujali od togote. Nazadnje pa je začel peti s hripavim glasom. Končno se je tudi tega naveličal. Zaman si je slinil oči, spanec ga je le premagal. Butnil je z glavo ob mizo, z roko prevrnil poln kozarec. Pa je kar tam obležal z licem v luži in čez čas zasmrčal. Dobro prejo je vlekel.

Sprva sta ga gledala resno, ko je spal in zraven žagal, da se je stresala ter brnela miza. Ko pa je tudi njima jela pijača megliti pogled in ju siliti k prešernosti, sta ga začela cukati in vabiti, naj jima vsaj malo pomaga piti. Zdaj se je Pjer zakrohotal kakor šoja, ko mu je zlival kozarec za vrat, zdaj ga je Danton pograbil za kuštre in od te in one strani, kdaj pa kdaj tudi z nosom, bobkál z njegovo glavo ob mizo in mu jo vlačil čez vse luže.

Dumas pa je spal in smrčal, le malo se je nakremžil, če ga je posebno zabolelo, toliko, da sta ga za hip spustila.

»Dumas, Dumas, zdrami se, ti sablja grenadirska! Saj ni bilo rečeno, da morava midva spiti vsega, ti pa, da se potuhuj! Hej, ti, ti glava!« sta vpila.

»Ti prekleta golida!« je včasih zavpil Pjer, ko ga je kar na lepem popadla togota, da je zaškripal z zobmi. Ko je to rekel, ga je že držal za čop in butal z njegovo glavo ob mokro mizo. Prav z jezo.

Pa ga je spet minulo. Zasmejal se je in začel ga kar se da prijateljsko, rahločutno in veselo trepljati po rami ter ga vzpodbujati, naj se zbudi prej, preden bosta z Dantonom spravila pod streho zadnji liter.

Neki otrok je zdaj oprezno pomolil glavo skozi vrata.

»Ohoho!« se je zakrohotal Danton, prijel za polomljeno opiralo na klopi in ga zadegal tjačez.

Fantička je prevrnil, kar spodneslo ga je. Pa se je že pobral ter jo odsmolil tiho in pripravno kakor miš, nad katero se jih je bilo spravilo več hkrati. Ko je Danton zadegal k vratom drugi konec opirala, je že butnilo ob lesene stopnice.

»Ohoho, ohohohoho!« se je krohotal Danton in tolkel z obema rokama po mizi, da je skakal kvišku liter, tako je bobnal. Čez rob naliti kozarci pa so pljuskali in pijača se je razlivala.

»Dumas, na jo, tule jo imaš!« Je zavpil Pjer in začel z dlanjo pomivati lužo pod speči obraz. »Zdaj pa žlampaj kar z mize, če se ti zdi iz kozarcev preveč gosposko!«

»Tole si pa prekleto dobro povedal, Pjer!« je zatrdil Danton. »Prekleto si tole dobro rekel!«

»Na zdravje, Danton! Pa ga dajva midva! Ta siratka je omagala, mi možaki, mi ga pa nesemo, ali ne?«

Tako mu je odvrnil Pjer, ki ga je hvala kar napol vzdignila s stola. Močno všeč so mu bile te besede.

»Dumas, Dumas, trarara!« je zatrobil Danton.

In Pjer je povzel: »Trarara, rarara!«

»Na zdravje, Danton!«

»Na zdravje, Pjer!«

Tako sta trčila, da se je pol polilo.

Ko sta že nesla k ustom, se je Danton spomnil:

»Saj tega, kar je ostalo, kaj praviš, Pjer, tega prav po pravici povedano, niti ne kaže iztakati po najinih grlih! Dumasu morava pa že prav zares tudi nekaj privoščiti!«

»Kako pa! Veš da!«

Nobene besede ni bilo treba. Malo sta se spogledala, že tako oba enih misli, pomežiknila in spet napravila resen obraz, pa složno zlila pijačo Dumasu na plešasto teme. Danton je še s prstom pobobnal po praznem kozarcu, da bi tudi zadnja kapljica prišla tja, kamor jo je bil namenil.

»Kaj praviš, ali ga je kaj zazeblo ali ne?« je potlej vprašal Pjer.

»Prekleto je pijan, tako hudo se ga pa že ni nalezel, skoraj bi rekel, odkar ga poznam!« mu je odvrnil Danton. »Pa ni slaba kavka za pijačo, kar dovolj globok in dolg kljun ima!« je še pristavil.

Nekaj časa sta bila tiho. Pjeru se je kolcalo.

Potem pa je spet začel:

»Ali pa veš, da ga prej skorajda še pokusil ni nikoli? Takrat, ko nam je bilo ukazano, pojdi naprej, udari, vzemi in poskrbi, da bo naše! Ko smo se še tolkli! Ko nisi vedel en večer, če boš drugi še spraševal za zglavje! — Po pravici povedano, to, kar zdaj počnemo, mi že vse skupaj preseda! Žri in pij, obešaj nedolžne ljudi, streljaj, kogar zadeneš, požigaj, čigaver je! Pa spet od kraja, ko si malo pometel za prvi mir, jej, pij, do mile volje prosto, kar po svoji glavi ukreni! — Ne rečem, skraja se mi je zdelo tako imenitno, kakor če bi se bil z zemlje prestavil v paradiž, samo da ima život zraven še zmerom svojo pravo korist in veselje! Ampak zdaj! Zdaj mi je pa prav zares že vsega zadosti! Zadosti in čez glavo preveč!«

Danton je stegnil obe svoji, z gostimi kocinami visoko gor porasli taci daleč predse na mizo.

»Zdaj bo pa govor!« se je sam pri sebi ustrašil Pjer.

Namah se je Dantonu zmračil obraz.

»Tako govoriš, pa ti, cesarski vojak! Besede ne zini, cesar je že vedel, ne rečem, da on sam, ampak prav gotovo tisti, ki jim on zaupa, kam naju je po stavil! Tukaj sva, tako bova ravnala kakor so naju naučili in kakor nama prihajajo ukazi. Bog ne daj, da bi kaj godel! Ali ti mar kaj manjka? Prav nič! Tako se ti godi kakor v malih nebesih! Sam si rekel, da se ti je skraja zdelo kakor če bi se bil preselil v paradiž! Zakaj pa naj bi se ti zdaj otepalo? Ali bi mar rajši čepel kje zunaj v blatu in mrazu, okrog tebe pa krogle? Nič se ne ženi! Midva sva že opravila svoje! Če bo vsak Francoz, ki ga je cesar zdaj poklical pod zastavo, napravil toliko kot sva midva — nikoli ne Franciji ne Napoleonu ne bo hudo! Da se mi spravljaš godrnjat, vrag naj te vzame! To službo sva dobila, pa mir! Zdaj obesiš nadležnega kmeta, zdaj malo podpališ, zdaj streljaš človeško zverjad, pa ješ, piješ in si lahko dobre volje, kadar ti le pride na misel! Ali meniš, da bi cesar lahko dal takole velike kraje oskrbovat puharjem in mlečnozobcem? Ti tam že nekaj zaležejo, kjer je bojna vihra, drugi jim ukazujejo! Nanje se zanesejo, po njihovih zapovedih ravnajo! Nam, preskušenim, pa je dal druge reči v brigo! Eden si, pa krotiš rajso vasi! Zakaj? Zato, ker si mož na mestu! Ker znaš odločati in kazati pravi obraz, da ljudem vbiješ strah v kost! Tole je šele nekaj!

Midva sva prava komandanta, naj se gredo solit generali! Ti imajo pod sabo samo ljubo poslušno vojsko! Kaj pa midva? Puntarje, razbojnike, ljudi, ki te gledajo samo izpod čela. Te krotiti, to ti je hujša reč kakor v bojni vihri nositi glavo naprodaj! Hujša reč, pa še kaj hujša! Če ima cesar hrbet varen — pa kaj se ti razumeš na take stvari — z eno besedo, če ima cesar hrbet varen, to se pravi, da se mu ni bati nobenega upora v tistih krajih, k i si jih je bil dozdaj že pokoril — potem se lahko odpravi na ne vem kakšno dolgo vojsko in kako daleč preč! To ti je tisto! Midva varujeva cesarju hrbet, naju je zato sem postavil! Potlej mi pa kar, s svojo kurjo pametjo, spet še enkrat pridi tako zabavljat! Da te le ni sram! Pusti drugim, pametnejšim glavam, kam naju bodo postavile in kaj ukazale! — Ali te mar praska vest? Vest? Zakaj pa so višji nad nama? Njim služiva, pa naj oni odgovarjajo še za najino vest! Oh, seveda, tvoj stari je vse življenje preklečal in prežebral po prukah, zato te malo stiska! Preč z neumnostjo, fant! Če bi bil kje kakšen Bog, ta bi nas bil moral že zdavna vse ugonobiti, take smo počeli, toliko smo se poganjali proti njegovim naukom in ukazom! Pa ga ni, to se čisto natančno vidi! Tale siromaščina, zbegana in obupana, ki jo morava po cesarjevi zapovedi tiščati k tlom, že veruje vanj, ker upa, da se bo nekoč še vse spremenilo njej v dobro! Saj je lepo tako upanje, koristi pa nič! Kdo neki se bo kdaj cesarju mogel postaviti po robu! Še Bog, če že je kje kakšen, da ga vzameva vsaj za priliko v besedi, je na njegovi strani. Če je, je cesarju prav gotovo naklonjen! Ti samo poglej! Kolikokrat so nam pravili, saj se še spomniš, da je zmaga visela le na nitki! No, in kaj? Iz nitke se je kar sredi dogodkov napravila vrv, debela vrv, ki je na koncu ne bi mogla več ne presekati, ne prerezati nobeno ostrina! Pa to vreme? Kaj pa vreme: Kakršnega smo si — želeli, takšno smo pa seveda tudi dobili, ali mar ni res? O, ne, če bi šlo za milost, ne samo za našo in cesarjevo sposobnost — potem lahko rečemo, da je ta milost delala z nami, čeprav smo uganjali še take reči! Kar zaupaj, če imaš še kaj starega, prašnega in bolehnega domotožja! Tisti Bog — če vanj veruješ — ki bi se ga moral za račun na kraju bati, ta je z nami! — Sicer pa mislim, da že toliko poznaš čas in veš, kako taka umovanja jemlje! Pusti to! Zaupaj cesarju, on nas bo napravil za gospodarje sveta in Bog bo nazadnje še sam prihitel, bo že našel kakšne posredovalce — če je, seveda, še zmerom mislim, kar njega zadeva, isto — posredovalce in besednike, ki se bodo podvizali, takrat, ko bo vse že skoraj do kraja odločeno, v zadnji minuti, in se cesarju poskusili prilizniti ter ga toliko pogovoriti, da bi njihovemu poslodajalcu ali boljše, krušnemu očetu, dovolil v svojem cesarstvu od vzhoda do zahoda in od severa do juga čim bolj spoštovanja deležno mesto ter čim znosnejši sloves pri podložnikih. No, tega možakarja, ki menda sedi gori nek je na nebu in vidi v vsako srce, tega se nama ob cesarju prav zares ni treba prav nič bati! V redu, ki ga bo vpeljal cesar, bo temu simpatičnemu starčku s sivo brado, očetovskim pogledom in trikotnikom za glavo, odmerjeno kaj skromno mesto. Reči, razvoj in upravljanje, to bo šlo tudi potem, ko bo cesar umrl, naprej svojo povsem zanesljivo pot, jasno, edino mogočo pot, tudi takrat, ko cesarja že zdavna ne bo več! Tak ti bo ta red, cesar ga je skoval in ga postavil za vse večne čase, pa ga bo tudi vpeljal, ko ugonobi njegove zunanje sovražnike. Prav nič manj ni naredil, ko si ga je bil izmislil, kakor če bi bil zemljo premaknil s tečajev. Poslej bo tekla po njegovih zamislih, tako se bo razvijala kakor ji bo on določil smernice. Korene bo temu redu zasadil kar temeljito: kdor se skraja ne bi podvrgel, temu bo zletela glava z vrata, več ko se jih bo zakotalilo po tleh, manj novih upornikov bo rodil svet in nazadnje prav gotovo ne bo nikjer več najti zaslepljenca, ki bi se še upiral in brcal proti ostnu tega reda, novega reda, ki ga bo po zmagi razglasil cesar! — Tako ti je ta reč, moj Pjer! Ti si sicer tope glave in nemara še pol tega nisi razumel, kar sem ti bil zdaj govoril, pa nič ne de! Nekaj se te je prav gotovo prijelo! Pjer, Pjer, slišiš! Klada pijana!«

Tudi Pjera je bil zmagal spanec.

Nekaj časa je poslušal z ušesi, po katerih mu je tako čudno šumelo, in z očmi, ki se jih je prijemala kalna megla, potem pa ga je zmanjkalo.

Zadremal je, ko si je s komolcem podpiral glavo.

»Pjer! Mrha! Hej, ti, veha!«

Tako je zavpil Danton in z vso silo stresel spečega.

Kar dva sta mu zdaj kinkala za mizo.

»Pjer!« je še enkrat zatulil.

Pjer pa se je spustil z obrazom na mizo. To je bilo vse, kar je oni opravil.

»Mir mi daj!« je zagodel kakor v spanju. »Samo mir mi daj!« je brundal. »Mir hočem imeti!«

»Klada pijana, s teboj govorim!« je še enkrat togotno zarjul Danton.

»Kar govori, razbojnik!« je oni zaguzljal, z obrazom je ležal v luži in pačil usta, kakor bi hotel zdaj zdaj srebniti kakšen majhen požirek iz vinsko luže na mizi. »Kar govori, razbojnik, baraba! Kdo je kriv, da je moj brat mrtev? Ti zajec! Kdo je najbolj kradel pri enoinpetdesetem? Ti! Kdo poneveril cesarski denar, a, ti vlačugarsko seme! Saj veš kdaj!« je brbral Pjer ter zraven pijansko porogljivo in objestno potrkaval ob mizo z licem, da je cmakalo v razliti tekočini.

Danton ga je togotno zagrabil za kuštre.

»Tu imaš, svinja pijana! Jaz ti bom dal poneverjeni denar! In brata, in tatu!« je rjul ter treskal s Pjerovo glavo ob polito mizo.

Veselo se Je skoz okna smejalo sonce. Njegove iskre so mežikale po steklu in se leno dobrikale iz tekočine.

»Kaj? Mrha!« mu je odvrnil Pjer.

Izpulil mu je glavo ter se s silo, z rokama oprt ob mizo postavil na noge.

»Ti bo mene tolkel? Prasica!« je zabrundal. Jezik se mu je zapletal.

Prav zares bi se bila spopadla. Seveda bi bil tepen Pjer, ker je bil že tako v perju, da mu ne bi bila pri tepežu mogla prav nič pomagati njegova živinska moč.

Pjer je s krvavimi očmi buljil zdaj v mizo, zdaj v Dantona. Čakal je, da drugi začne tepež. To ti jih bom nasmolil, siratka, si je mislil, samo začni!

Ali to je bilo le bolj v glavi, tam je bil zdaj zares močan, da se ne bi ustrašil cele stotnije. Tudi dušo bi spustil, če mu je že tako namenjeno. Res pa je, da bi ga bil tačas lahko prevrnil tudi že srednje močan človek, če bi ga le dobro pahnil, kaj šele Danton, ki se je znal ruvati.

Pa je stopil vojak v hišo.

Strumno je pozdravil in počakal.

Danton je spustil Pjera in pogledal k vratom, dobro je pogledal, ali je res ali ne, da tam stoji vojak in čaka, če se bo kaj reklo in ukazalo.

Saj je to znan obraz!

Kateri je že?

Kateri je? Pa res, kateri!

»Ti si?« je začel Danton.

»Pouglard, Pouglard, moj seržant!« je ostro revsnil vojak. Prav nič ni skrival, da ve, kakšna kapa se je bila že prijela tistih, ki ga tirajo, da napravi v imenu cesarja to in ono reč.

»Aha, zares, ti si Pouglard!« je rekel Danton in se poskušal zraven držati kolikor toliko pri veljavi. Če si kaj večji, presneto ti je nerodno, da te na majhnih napakah zaloti tisti, ki bi se že bil moral bati! Nobena strogost ne pomaga. Da te ti hudiči zmotijo prav takrat, ko bi najrajši videl, da bi kje spali! Zdaj pa imaš, zadosti se ti otepa prevelika vnema, kdo se drži tistega, kar je bilo ukazano in kdo pase lenobo, ko bi moral ravnati po zapovedi! O ti glava bedasta vojaška, le kateri hudič te je bil prav zdaj prinesel! Do jutri bi bil počakal, pa bi bilo vse dobro! Tako bi te človek razumel in ukrenil tisto, kar bi se iz tvojega pripovedovanja utegnilo pokazati za potrebno. Kaj pa zdaj? Kaj naj zdaj rečem? Pridi čez nekaj časa? Izgubi se, kdo te je klical? Povej, kar imaš?

Zdaj se je pa zganil Pjer.

Zaokrožil je s pijano glavo in dolgo strmel v vojaka, dolgo, tako dolgo, da je treznega obšlo nerodno. Z glavo je migal Pjer gor in dol, od te in od one strani, kaj hoče vojak, ko je pa on, gospod seržant Pjer, višji? Kaj naj zares reva napravi? Kdo pa ve, če mu ne bo za slabo štel, da se mu je nasmejal, ali za roganje, če se je bil držal resno? Nič. Pouglard je kar ostrmel, napravil se je lesenega in pridnega, kakor ukazujejo pravila.

Tako je kar čakal. Pa naj višji začno!

»Pouglard! Pouglard!« je zdaj zakrokal Pjer. »Sem pojdi, ti butica pouglardska! Kar bliže k meni! Nič se ne meni za Dantona, to ti je stara svinja! Krokar, kaj pa češ! Ampak ti, Pouglardček, ti jo pa kreni semle, k mizi, saj si žejen, ali ne? Kaj ne bi bil žejen, ti puščava puščavasta! Enega obrni, kar tegale daj, ta je Dantonov, on itak nič ne pije! Nič ne piješ, ti čeljust, ki sama sebi poješ hvalo! Zdaj se pa le rukniva! Ali misliš, da sem te premalo krenil? Ti šema šemasta! Pa ga spij do dna, če si upaš! Do dna ga spij! Spij ga do dna!«

Tako je nazadnje vpil Pjer.

»Kar do dna ga spij!« je riknil s tako silo, da se je z izbe dol zaslišalo, kako so začeli otroci vekati.

»Kaj imaš, Pouglard?« je vprašal Danton čez mero mrzlo, da bi skusil, koliko ga nosi.

»Moj seržant, zunaj čaka Tin! Pravi, da je nekaj prinesel, samo za vas!« je strumno odgovoril vojak in zraven udaril s petama skupaj.

»Tepec!« je zatulil Pjer.

»Ti prekleti tepec!« je kmalu nato pristavil.

»Ali sem jaz nič? Kdo pa je Tina spravil na našo stran? Danton ali jaz? do je Podborškega Tinčka nagovoril, da naj hodi za nas poizvedovat? Tale krava prav gotovo ne! Jaz, jaz, zapomni si, Pouglard, jaz sem ga pripravil in zmedíl! Ali si boš zapomnil?«

Pjer je že vpil tako samovoljno in veljavno, da ga je vojak moral poslušati.

»Bom!« je dejal in pozdravil.

»Pouglard!«

Od sile jezno se je zdaj zadrl Danton.

Če ga vpričo vojakov tako nadira — piši me v uho, če se mi kaj pozna pijača! Prav nič! Zakaj bi se delal bolj treznega kakor sem? Jeza gre čez, nič ne sprašuje, kako bi se dalo kaj skriti.

»Pouglard! Koga si rekel, da imaš zunaj? Tina? Kar noter z njim!« je ukazal, zraven pa izpod čela jezno pogledal Pjera.

»Kar noter z njim, kar noter z njim!« je ponovil Pjer. Glava mu je omahnila na prsa, pri priči se je sesedel in se naslonil na mizo.

Zmanjkalo ga je.

Pouglard je stopil ven, nekaj zavpil, nato pa je že potisnil čez prag Podborškega Tinčka.

Tinček kakor prej Pouglard, še ni vedel, za kaj gre in kako so te reči napravljene.

Majhno manj, da se ni ugriznil v kolena, tako globoko se je priklonil. Skoraj da se mu je zraven prevagala puška.

»Nič nikar se toliko ne pripogiblji, da ti ne bo spredaj udarilo ven tisto, kar zadaj nosiš!« ga je pozdravil Danton.

»Kaj imaš?« ga je nato rezko vprašal.

Zdaj šele je Tinček zagledal popivanje.

Dva možaka sta spala za mizo, oba taka, da bi se jih bil človek treznih podnevi zbal kakor živega ognja, če bi jih le oddaleč zagledal.

Videlo se je, da pijača klati tudi Dantona.

Rezko se oglaša samo zato, da sam sebe prepričuje o veljavi. To ti je pa res jeklen glas! Zares jeklen glas! Ampak iz kakšnega gospodarja prihaja!

Tudi Danton ima prelito merico.

Perje se ga prijemlje.

A taki ste? Taki ste tedaj?

Prav! Kar lepo!

»Pouglard, vprašaj ga, kaj je prinesel!«

Nikoli Danton še ni bil kaj takega ukazal.

Kako sta se bila že tiščala skupaj, kadar je kazalo, da bo prestrežena kakšna novica, ki bi Dantona utegnila tam zunaj postaviti v svetlo luč!

Zdaj pa reče Pouglardu, naj ga on vpraša, kaj mu prinaša!

Kakor prepeličarju ali jazbečarju ali kakor zanemarjenemu, odrekanemu sokolu mu ukazuje po slugah! Prej se je pa sam menil z njim! Ah, kaj! Če bo le plačal! Kako ti pijača ne spremeni človeka!

»Pouglard!« zavpije Danton. »Daj no, pomagaj Tinu, da bo govoril! Omedi ga malo, da se mu bo razvozljal jezik!«

Globoko se prikloni Tinček.

»Tin, govori! Povej, kaj imaš!« ukaže.

»Saj vas nisem mislil motiti,« začne Tinček. »Prav nič vas nisem mislil motiti!«

»Kaj praviš, tnalo?« zarjove Danton.

»Ne otepaj se, povej, kaj si prinesel!« reče.

»Saj ni nič takega, da bi se vas kazalo motiti! Če bi bil vedel, da se oddihavate ...«

Naprej ni prišel.

Nalit kozarec mu je Danton zadegal v glavo.

»Kaj? Oddihavate, si rekel? Jaz ti bom dal, oddihavate! Prav ti, revščina, se boš mešal med naše stvari! Ti boš menda govoril, da se oddihavamo! Ta bi bila dobra!«

Že je prijel Pjerov kozarec. Najrajši bi mu še tega pognal v glavo, taka jeza ga je prijemala.

Dalj ni mogel stati.

Sedel je in si z dlanmi podprl glavo kakor bi kaj premišljal, pa je bil toliko truden, neizrečeno truden je bil.

Pouglard je stal tam ob vratih, tudi koraka ni bil napravil naprej.

»Ven se izgubi!« je zdaj šepetnil Tinčku. »Kateri hudič te je pa prinesel?«

»Tin! Tin! Tin!« je izpod obraza z mize zarjul Danton.

»Tin! Tin!« je ponovil. Neznansko smešno se mu je kar na lepem zazdelo ime.

»Tin! Povej, kaj te je prineslo!« je ukazal, čisto nenadoma, z glasom, ki se je slišal skoraj trezno.

»Saj ni nič takega!« je sladko in kar se le da pohlevno začel Podborški Tinček. »Prav nič takega ni! Samo to sem mislil reči, da bi za cesarsko suknjo lahko ujeli dva moža, če bi se le malo podvizali! Jaz vem, kje sta, in tudi pot lahko pokažem!«

»Ve, kje sta! In pot pokaže!« je zagodel Danton. »Ve, kje sta! Tin ve, kje sta! Na noge! Zdaj jo vama bom prisolil, zaspanca, zdaj vama jo bom pritisnil, mrhi pijani! Ali tako delata za cesarja, tako skrbita, da služba ne trpi, cesarska služba? Gor, gor, pokonci, glavi pijani! Pjer, Dumas, pokonci! Ali ne slišita? Dva bomo ujeli!«

Z vso silo ju je stresel, pa sta spala naprej.

To ga je toliko raztogotilo, da ju je zgrabil še čvrsteje in ju tresel kar se da z ihto.

Pa ni nič zaleglo.

»Še trombo sodnega dne bosta preslišala!« je dejal Danton. »Preslišala jo bosta, pa amen! Kar preslišala jo bosta! Ti ostudna žival!«

Na uho je zatrobil Pjeru.

»Nič ne sliši!« se je obrnil k Tinčku in Pouglardu. »Ne sliši, prav nič ne sliši!«

Nekaj časa je bil čisto pri miru. Sapo je lovil in mežikal predse, najrajši brez misli.

Pa ga je kar na lepem popadlo.

»Pouglard!« je zavpil. »Lebon in Faurier naj mi postavita deset vojakov! Précej!«

Pouglard je pozdravil in izginil.

»Tin, pij! Pij, Tin, preden gremo v gozd!« je ukazal Danton, ko sta bila sama.

Tinček je spoštljivo trknil.

»Pij, pij!« je vpil Danton.

Obračala sta in natakala, dokler jima Pouglard ni prišel povedat, da ju zunaj že v redu čaka vseh deset, kolikor je bilo ukazano.

»Pa pojdiva!« je ukazal Danton.

S težavo se je dvignil. Še enkrat je udaril Pjera in Dumasa po glavi, češ, kar spita in dobro se imejta, potem pa je stopil v svetli dan.

Vojaki so ju čakali.

»Naprej! Gozd pod Pruko!« je ukazal Danton. »Tin kaže, kam! Ali sem uganil? Poznam te, Tin!«

*

Spredaj hodi Tinček.

Leno se vleče za njim onih deset, čisto zadaj meri cesto Danton. Le kako je to sonce nadležno in zoprno! Oči lezejo kar same od sebe skupaj. Najboljše bi bilo zaspati, leči kam zraven pota v travo, spati, spati!

Zakaj mi je neki prišlo na misel, da bi bilo dobro prijeti tista dva, bogve katera dva? Ah, nič! Tinček ni zastonj prinesel, nekaj se bo že dobilo. Nemara kar dve dragoceni zverini! Potlej pa pohvala. Pohvala za vestno službovanje, priporočilo se bo dobilo in hajdi morda spet nazaj v Gaskonjo. Človek se res naveliča, Pjer ni mel tako napak, ko se je čeljustil, da je že vsega sit. Sit je, ni oporekati. Pa saj sem, po pravici povedano, tudi jaz že vsega sit. Da bi bilo že čimprej konec!

Glej si ti tega Tinčka, to pošvedrano, grčasto žverco! Kako se ti žene! Pa svoje domače ljudi nam gre izdat! Tudi prav! Kaj nam je dela prihranil! Nepridiprav in ničvrednež je pa le! Da bi se kakšen Francoz kdaj spomnil kaj podobnega, ne, Bog prizanesi! Naj nas zaradi enega takega rajši hudič odnese! Fej te bodi, ti pokveka! Ti ostudna žival pohabljena! Fuj! Kakšen narod je pa to? Pri nas v Franciji tudi še ne vem kako zavrženi človek ne bi kaj takega napravil! Ne bi! — Nemara pa bi! Ah, barab je povsod zadosti in izmečkov! Tudi pri nas bi se nemara dobil tak Judež!

»Življe stopi, ti pokveka pokvekasta! Srebrnikov ne boš dobit zastonj, ti Judež šemasti!« je zavpil Danton kar na lepem nad Tinčkom. Prav na vso moč se je moral zadreti. Sam pri sebi se je zasmejal, da ga je pijanega kar bodlo v obraz, češ, njega goniš, pezdorka, ti pa sam komaj dohajaš! Kje si že zadaj! Grlo pa imam in glas, prekleto daleč seže! Ali si ga videl, pukleža, kako je strepetal kakor bi ga bil udaril z bičevnikom, ko me je zaslišal! Tako je, Danton, le kar z bičem, z bičem udari, to je prav, to zaleže, tako ti pravim, Danton!

»Zdaj pa počitek, fantje!« zavpije.

Spredaj se zamešajo, drug drugemu dopovedujejo, kaj je bilo ukazano, odločiti pa se nobeden ne mara. Danton ima kapo, muhe ga jedo, kdo ve, kako bo vzrojil, če se zares ustavimo!

»Stoj!« zdaj Danton zavpije z vso togoto.

To pa zaleže.

Desetina obstoji.

»Puške v kupe, pet v travo levo, pet desno! Tin pa k meni!«

Glas je jeklen, ampak besede se spotikajo ena ob drugi, jezik noče prav nič ubogati misli.

Danton leže vznak in zapre oči. Prav na kratko lovi sapo. Kako je to hudo, če si ga preveč naložiš! Mar bi bil ostal pri Jelenu z Dumasom in Pjerom in pognal tega prismojenega Tinčka z njegovimi vestmi vred k hudiču! Ti trapa ti! Le kako si se mogel kar tako domisliti, da jo boš pijan pognal v hrib in se odpravil lovit ubežnike! Ti norec ti tak!

»Tinček, Tin! K meni sedi!« ukaže.

Veter hitreje ne vzdigne lista in ga ne pomete dalj tako naglo kakor je Tinčka vrglo k Dantonu.

Ko ga je zaslišal zraven sebe, ga je ta meže ogovoril:

»Tin! Tin, Tin, Tin, Tin!« je zavpil. Všeč mu je bilo, da tako zvoni.

»Kaj bi radi?« je spoštljivo vprašal Tinček.

»Tin, Tin, Tin, Tin, Tin!« je ponovil Danton. Nekaj časa je bil nato tiho, ko je tako napol spé ležal vznak. Tinček ga ni upal vprašati naprej, naj se sam spomni in kaj reče.

Vojaki so žlobudrali. Kako od daleč se je slišalo to govorjenje! Kako nazarensko je bilo to daleč! Ti preklete žlobudre, dajte no človeku mir!

Oh, kako lepo bi se tu zaspalo!

Kar dajmo! — Stoj, ne smemo! Zares ne smemo!

»Tin!« zavpije. »Sem sedi!«

Tinček se poslušno spusti zraven Dantona v travo.

»Koga si pa izvohal, ti jera okrogoglarska?«

»Gospod seržant, takega, da ga bo sam cesar vesel, ko ga bo zagledal v suknji! Vreskovega Toneta! Toneta in Gradišarja, starega Gradišarja, ki se mu leta še prav malo poznajo. Puško bo kar lahko nosil, zadene dobro, skoraj tako kakor jaz! Dobra divjačina bo to, prav gotovo vam bo všeč!«

»Aha!« pravi Danton, tako neznansko truden, tako hudičevo zaspan. »Aha!«

»Njegovo ženo, Lizo, sem danes zadel, pa še neko Jero, Šetrajevo Jero, ta je nosila pošto iz doline gor k njim, ker je bila zatrapana v Jernejčevca, v tega, ki je ubil Kloda!« naveže Tinček.

»Kaj? Kdo je ubil Kloda?« se oglasi Danton.

O ti glava ti, pri priči si boljši, ko zaslišiš tako reč! Kakor bi ti kdo na čelo položil mokro cunjo, v prav mrzli vodi je bila namočena.

»I no, Jernejčevec! Kdo pa naj bi ga bil? Vse vasi govore, da ga je on!« odvrne Tinček.

»Tin, Tin! Ti si modra glava! Ti si modra glava, na pravem steblu jo imaš nasajeno! Kaj ti vse ne zveš! Jernejčevec! Dobro, tega moramo dobiti! Ampak zdaj bomo pa onadva zagrabili za vrat! Kako si rekel, katera dva da sta?«

»Gradišar in Vreskov Tone! Vreskov, no, saj se spomnite! Tam, kjer smo zadnjič žgali ono starino, tistega Vreska, ki je imel odprto nogo! Sin njegov je, njegov sin je ta Tone! Če ni plahutar, se pa prav gotovo dobro pozna z njimi! Gradišar je pa njegov sosed. Tisti dedec, ki jo je tako urno brisal skozi turščico, da ga nismo mogli prijeti!«

»Aha! Tako, tako je to! Dobro! Prav! Zdaj jih bomo pa zares zgrabili! Zdaj jih pa bomo!«

Danton še vedno leži z zaprtimi očmi, ko se tako roti. Oh, kako je to lepo! Kako bi se spalo! Ne, preveč ga že skoraj lomiš, zdaj pa le pokoncu!

Kar na lepem se požene kvišku.

»Naprej!« ukaže. »Na svoje mesto, Tin!«

Leno in zaspano, brez volje se dvigajo vojaki.

Spet koraka krdelce po prašni cesti. Enakomerno udarja korak.

Danton se kar na lepem spomni in skoči po bregu dol k vodi.

Nekaj perišč si nameče v obraz, trdo poteguje, da čuti skozi mokroto žarečo kožo na mastnih licih.

»Oh, kako je to dobro! Kako je to dobro!« si govori.

Kaj neki zdaj delata Pjer in Dumas? Pa se zasmeje.

Kar naprej spita. Spita, smrčita. Blagor se jima.

»Naprej, naprej!« zavpije, ko je spet na cesti.

Znova zaropotajo koraki. Enolično udarjanje tako moti! Poženimo se no malo, da bo drugače.

»Tek!« zarjove kar na lepem.

Zdaj se pa pehajo, leno se vlačijo noge, saj ne gre zares. Bolj živo je že, ampak tek to ni!

»Tek!« se zdaj zadere tako, da mu samemu zabrni glava od glasu. Imam ga pa, to je gotovo.

Nekaj časa peketajo vkreber. Vojaki kolnejo, zakaj da jih poganja tako brez potrebe. Nazadnje se tudi sam upeha. Naj bo že dosti! Ne, še malo! Se malo, do tistele smreke tamle! Dosti!

»Stoj!« ukaže.

Vojaki obstoje, ker ni novega povelja, posedejo, Danton pa se takole zamisli:

»No, mi smo pa res pravi, da se nad koga spravljamo! če bo le malo pogledal iz gošče, pa nas ima kakor na dlani za muho! Počil bo, pa te vzame hudič! Kdo pa naj me tudi? — Oh ti časi! Ti Madlena, ti Madlenica moja, kakšen mož in žena bi bila mídva! Ali ne? No, zdaj že pestuješ, kakšnega otroka imaš? Ali ga že imaš? Prav gotovo! Ali se še spominjaš, kako si se tresla, ko sem se te bil prvič dotaknil? Ti babiček ti! Kakšna si bila! Jaz bi te bil vzel, tako te je pa star dedec, babjek je. Temu se ne da oporekati! Nemara ti je še boljši mož kakor bi ti bil jaz! Madlena! Madlenca!

Tako si se mi zapisala v srce! Mene poglej, barabo! Pri tolikih ženskah sem spal, odkar sem zdoma, da še številke ne bi potuhtal! Madlena, o ti Madlenca! Vidiš, kašen nepridiprav se je zlegel iz tvojega Charlesa! Kako si me ti lepo klicala! Madlenca, jaz sem izgubljen človek, kar roke vzemi od mene proč! Z menoj ni nič več! Hudiču sem zapisan, hudič me bo vzel! Vse sem podrl za sabo, zdaj živim samo še tako kakor mi je ukazano. Premikajo me in jaz se voljno pustim premikati! Kar križ napravi čezme! Z nama je konec! Ti boš nemara že stara mamica, s sivimi lasmi, ko se spet vidiva! Prijazno se bova nasmehnila drug drugemu, povedala si bova, da sva se mladih letih imela rada — ampak kje je že to, bova rekla, kje je že to! Zares, ko je človek mlad, je pa velik kozel. Nori ti, kar naprej ti nori! Ti boš že babica, zato boš prav gotovo tako mislila. Jaz pa ti pridem star in nebogljen, pri vratih te srečam in te pozdravim. Začudiš se in čisto mirno vprašaš: »Glej ga no, ali si to ti, Charles? Kako dolgo te že nisem videla!« Prav nič se ne boš razburila. Morda se tudi jaz takrat že ne bom več mogel. In potem bova šla v hišo, ogenj bo tam v kuhinji; luči pa še ne, in ti boš rekla: no, to je pa Charles, Charles Danton! Ali vam nisem že dostikrat pravila o njem? — Prav lepo se imej, ti Madlenca, lepo se imej, dobro naj se ti godi! Kako bi se šele nama godilo, ti, Madlenca, če bi se bila midva vzela! Ampak vidiš, ti moj srček, vojska je prišla vmes, cesar nas je poklical, zdaj nam ne sme vpiti srce za žensko ali za domom, zdaj gre za veličino Francije in cesarja, pa prav za nič drugega! Naj pade, kdor noče in kolikor jih pade, to dvoje mora obveljati na svetu, je vse zastonj! Za Francijo in za cesarja! Za Francijo in za cesarja!«

»Za Francijo in za cesarja!« je zdaj zavpil v svoje misli zaverovani Danton na ves glas.

S tem vzklikom je zares zmotil vojake, ki so počivali na voljnem mahu v hladni senci.

Drug za drugim so vstajali in nekateri bolj, nekateri manj goreče za njim ponavljali:

»Za Francijo, za cesarja!«

Tako se je lepo ležalo na mahu! Naj ga odnese vrag! Kaj jih moti! Če se ga je bil sam nalezel, da je objesten, naj jih vsaj pri miru pusti! Zdaj, ko ga ima pod kapo, pa ti igra rodoljuba kakor tisti zagovedneži, ki so jim gofljali, preden so odšli na fronto! Ti prekleti bik, malo manj žri, toliko, da ga boš vsaj za silo nesel!

»Naprej!« ukaže Danton.

Leno se pomaknejo. Tinček, ki hodi spredaj, kar na lepem zavije s ceste vstran, v goščo.

Drug za drugim krene za njim.

Po eden gredo, steza je ozka.

»Tin! Če ne dobimo Gradišarja in onega, onega, katerega že, zares, katerega?«

»Vreska!« mu sladko pomaga Tinček. »Vreskovega Toneta, sina starega Vreska!«

»Zares! Gradišarja in Vreska! Vreskovega Toneta! No, dobro, to sem hotel reči! Če ne dobimo onih dveh, potem ti povem, da boš ti bingljal! Naj bo pa eden namesto dveh! Ali ste vsi slišali?«

»Smo!« zavpije nekdo iz tropice.

Tinčka obide mraz.

Pijan kakor je, bo Danton zares tako napravil.

Zdaj mu je že žal, da je šel v Globoko.

Morda bo pa onima dvema lahko dal kakšno znamenje? Morda mu ne bosta naredila nič hudega, če jima bo dopovedal, da ju je rešil? Prav gotovo mu ne bosta skrivila niti lasu na glavi, saj ju je rešil! Najbrž Tone ni vedel, da je on zadel Lizo! Prav gotovo mi videl, saj se je bil dobro potuhnil in skril! Še spodaj, ko je izpiral posodo, ga ni mogel zaslediti. Odtam, odkoder je bil zbežal po strelu, je pa še manj misliti. Saj je tam taka gošča! Drugih reči prav gotovo ne ve! Jeri je bil zamašil usta, hvala Bogu! Z njima bo šel gor, nekam se bodo že dejali, gore so velike. Ti prekleta govedina, Danton, kako mu ne grozi! Namesto, da bi mu bil hvaležen, ko ga je prišel klicat prav dol na Globoko, se mu pa grozi! On, Podborški Tinček, da bo visel! To je rekel! Taka je hvala! Taka je hvala!

Ne, ne! Zagodel jo bom tem prismuknjenim, škodoželjnim Francozom! Tem lopovom, razbojnikom, požigačem in morilcem! Podborškega Tinčka, ki jim je bil tako dolgo in tako zvesto, pa tudi tako koristno služil, ne, Podborškega Tinčka pa ne bodo ugnali v kozji rog! Premalo jih je, premalo soli so dobili vsi skupaj ob krstnem kamnu! Podborškega Tinčka še ni in ga tudi ne bo ugnal nihče! Ali pa bi se tudi spodobilo, da bi zdravo zrasli ljudje povrhu še s pametjo segli nad ubogega gobavca, ki ga je mačeha natura že tako dovolj trdo in grdo udarila po životu? Ne! Še misliti ni kaj takega! Podborški Tinček ima dovolj soli v glavi, te tepce bo kar mimogrede, prav za prav čisto brez truda ofrnažil za uspeh! Prav jim je, da so tako visoko! Ko bodo že blizu Vreskovine — to bo moje maščevanje — jim bom rekel, naj počakajo, da bom šel pogledat, kako je zgoraj — nazaj me pa več ne bo. K onima dvema bom stopil, če sta še tam, vse jima bom povedal, kako da sem spazil Francoze in da ju prihajam svarit, naj se pravi čas skrijeta. Če pa ju ne bo več tam, no, to mi bo zares šele dalo čisto prav, saj bi bingljal, kakor pravi tale Danton. Tinček, Tinček, kar naprej gor, kar lepo naprej gor, pa k našim!

Svinjѐ si pa tudi! Ali ti je bilo treba toliko naših izdati? Naših ljudi! Dobro, nobeden od onih, h katerim bom prišel, ne bo nič vedel, kaj vse sem bil že naravil! Nič ne bo vedel, te je kakor pribito. Zaradi tega pa še zmerom ostaneš svinjѐ, izdajalec, Judež, — sam pri sebi! Če boš ne vem kaj še vse dobrega napravil, zmerom boš berač za priznanje, potihem pa umazan, pljunka in vrvi vreden človek! Če bi se komu spovedal — naši mi dajo vrv okrog vratu! — Ah, kaj, pa naj mi jo! Boljše je še zmerom kakor če bi mi jo Francozi! Koliko sem jim služil, kaj vse sem jim prinesel na nos, kaj vse sem jim povedal, kje so in kaj so napravili! Aha, torej taki ste, Francozi! Človek vam zvesto služi, vse vam prinese na nos, komaj se kje kaj skoti! Ne prinese pa vam samo enkrat, stokrat, pa še večkrat! Vsak delavec je vreden plačila! Vsaka vest zasluži nagrado! Saj ne rečem, nekaj ste mi že dali! Lepo se mi je zredil pas, čedno brenkajo naoolendori, kadar jih zatakalikam, kako se to lepo sliši! Ampak zdaj, da mi gre ta krava pijana, ta neumni, oblastni Danton kaj takega reči!

Če ne dobimo onih dveh, potem boš pa ti bingljal! Jaz da bom bingljal? Dobro ste se urezali! Ni se še rodil tisti človek, ki bi obesil Podborškega Tinčka! Kje pa! Če bo kdo kdaj obešen, potem boš kvečjemu ti, prismojeni Danton! Nič, tako napravim kakor sem rekel. Pod Vreskovino stopim naprej kakor bi šel ogledovat. Če bosta gori, jima dam znak, naj se skrijeta. Gošča je zadosti velika, dobro jo poznam, mimogrede jim bom izginil izpred oči in prav dolgo zares ne bo treba, ko bom že pri Tonetu in Gradišarju na varnem. Če pa ju ne bo več, potem bom pa rinil naprej gor na svojo pest, ni vrag, da ju kje više v hribu ne bi mogel iztakniti! Ti pa se potem obrni, Danton! Dobro se prespi in pošteno namisli, kje boš še kdaj dobil kakšnega Podborškega Tinčka! Judež sem, podla glava, ampak morda se bo le še dalo kaj popraviti! To pa bom, čeprav guznem!

Tako razmišlja Podborški Tinček.

Zmerom bolj strmo se vzpenja pot v višavo.

Čedalje temnejša je gošča.

Z jase na planini krenejo po kratkem počitku, toliko, da se vojaki utegnejo napiti, naprej gor v boršt.

*

Pod Vreskovino v grapi se Tinček ustavi.

»Ali ne bi bilo prav, če bi jaz stopil do roba in pogledal, če naju ptička še čakata?« sladko vpraša Dantona.

»Prav nič ne boš hodil naprej, vsi skupaj pojdemo! Ti prekleti štorkljač! Kakor si neroden, bi lahko napravil tak hrup, da bi nam še uiti utegnila, mi bi se pa lepo obrisali za lov in za tole prekvato dolgo rajžo! Kar tu lepo ostani! Lebon, ti vzameš tri može in greš po grapi okoli, tako da prideš ven iz gošče zadaj za pogoriščem, Faurier, ti pa povedeš druge kar lepo naravnost gor!«

Tako tudi napravijo.

Tiho kakor sence se plazijo med drevjem. Le pra poredko škrtne čevelj ob skalo ali prelomi suho vejico.

*

Hkrati se prikažeta obe krdelci iz gošče.

Danton zažviga, z naperjenimi cevmi se pomaknejo k onima dvema.

Tone se ne gane, kar naprej sedi in topo gleda predse.

Gradišar se zdaj zdrami in plane pokonci.

Pa je že prepozno.

Kakor bi mignil, ju zvežejo.

Tone brez volje pusti, da z njim počno, kar se jim zdi. Vse je izgubil, zdaj je prav vseeno, če gre še on tja, kamor so morali pred njim tisti, ki jih je imel rad.

»Tako!« pravi Danton, ko je delo v kraju. »Zdaj se nama pa ne bosta več izmuznila, tička! Pred cesarsko službo sta se mislila potuhniti! Kaj pa še! Dantonu nista mogla uiti, kaj sta pa mislila! Jaz sem že drugačne kaline ujel in naučil, da so mi jedli iz roke! Tako! Zdaj vaju bomo odgnali lepo v Globoko, tam vaju bomo malo priprli, jutri pa naprej, v Glavnik!«

Gradišar se jezno in očitaje obregne ob Toneta:

»No, zdaj vidiš, kaj si nama skuhal, ko te ni bilo mogoče spraviti preč!«

Tone pa ostane tiho.

Vzamejo ju v sredo in se odpravijo naprej dol.

*

Molče hodijo, le od časa do časa se oglasi Danton s kakšno novo zbadljivko.

»Taka dva korenjaka kakor sta vidva, pa da ne bi služila cesarja! To bi bila zares velika škoda! Zdaj se te službe ne bosta mogla več ogniti! Toliko bom že jaz poskrbel, da nama ne bosta še vdrugo ušla! Na to se lahko zaneseta! Danton je star lisjak, ki ga še pod soncem dozdaj ni nobeden ukanil! Kaj pa vama bo pri vojakih hudega? Prav nič! Oblečena bosta, da vaju ne bo zeblo, jesti bosta imela dosti, vsak bo dobil lepo novo puško, pa bo! Vesela sta lahko, da bosta smela prelivati kri za cesarja, ki je tako velik in imeniten mož, da ga svet dozdaj še ni videl podobnega! Za takega moža žrtvovati življenje, to vama je sladkost vseh sladkosti! Sam sem videl na tele svoje oči brkate možake, junake, da bi jih bil sam Bog vesel, ko so jokali od navdušenja, kadar je cesar ukazal naskok! To se bo vama še tudi lahko zgodilo, samo verjeti bosta morala, da je cesar velik človek, večji od vseh, ki jih je kdaj zemlja nosila!«

*

Pozno popoldne je že.

Sonce se nagiba k zatonu, sence se daljšajo, skoraj da že postaja hladno.

Danton je neznansko zaspan in truden.

Zato ukaže počitek, kakor hitro pridejo na planino.

Pri studencu posedejo, Danton pa potegne iz žepa steklenico in napravi dolg požirek.

»Tako!« si misli zraven. »Zaslužil sem ga! Prekleto je bila to huda pot! Če bo še kdaj prišlo kaj podobnega kakor danes, me z dvema paroma volov nihče ne bo spravil iz Globokega! Kadar človek slavi, je najboljše, da ostane za mizo! No, pa vendar! Pot se mi je pa le splačala! Dva dobra vojaka sem dobil, pohvala mi ne more uiti! Vidi se, kdo je Danton! Kako zvito sem ju bil obkolil! Tudi če bi poskušala uiti, mi ne bi več mogla! Za hrbtom vojak, spredaj vojak! Kamor sta pogledala, povsod cev! Danton ima res sol v glavi! Kako neki bi se bila obnesla Dumas ali pa ta vihravi, nepremišljeni Pjer? Prav gotovo bi bila prišla nazaj v Globoko praznih rok, ptička bi se jima bila izmuznila, jaz pa bi se jima smejal! Z Dantonom je pa drugače, to je star, preizkušen vojščak! Njega se ne da potegniti za nos, preveč je bister! O, tehle kmetov, ki so se poskrili po gošči, bomo nalovili še lep kup! Veš kaj, Danton, prej ne boš nehal, dokler ne spraviš skupaj cele čete! Celo četo bom podaril cesarju! Takale kmečka svojat! Službi so se hoteli izogniti! Kar lepo zdoma, pa v hribe! Tam, so si mislili, smo na varnem! Nekoč bo Francoze že odnesel vrag tja, odkoder jih je bil prinesel! Takrat se bomo pa spet spustili domov! Hribi so veliki, zavetij je dosti, najhujše čase bomo že kako prebili! Malo bomo kradli, malo ropali in Dantonu strgali korenček! Boste vraga Dantonu strgali korenček, kje pa! Ni se še rodil tisti, ki bi Dantona ugnal v kozji rog! Zdaj sem srečno prijel prva dva ubežnika, to sta prva, nista pa zadnja! Tale mali grbec mi bo vohal okoli, kje se kaj držijo, Danton, ti pa potem z vojaki gor in tako jih bomo spravili skupaj celo četo! Ni vrag, da potlej no bi napredoval! Danton, ti boš še oficir, onadva tepca, Pjer in Dumas, pa bosta ostala do smrti seržanta! Saj drugega tudi ne zaslužita, ko imata slamo v glavi! Na tvoje zdravje, Danton! Še en požirek potegni! Danes je bil velik dan, nemara da je začetek tvojega uspeha, zato si ga že lahko malo privoščiš!«

Vojaki so se napol glasno pogovarjali, Tone in Gradišar pa sta mrko gledala predse.

»Naprej!« je kar na lepem ukazal Danton.

Spet se premaknejo. Zdaj gredo že skozi pisani bukovi gozd pod planino.

Tinček je jezen. Ne toliko, ker so bili prijeli Gradišarja in Vreskovega Toneta, kaj mu konec krajev to mar. Ne bo se žalil, če bosta ta dva ošabna kmeta že kmalu v francoski suknji nosila prodajat življenja. Jezi se, ker je ni bil mogel naplesti Dantonu, kakor se je bil zadnji čas spremislil. Kje bi zdaj že lahko bili vsi trije čez breg in dol! Danton, ta pijana klada, ki ne zna drugega kakor piti in mučiti ljudi golih rok, pa bi ostal spodaj in klel, ko bi se vračal brez plena v Globoko!

V misli zaverovan pride pred Gradišarja.

Tega namah popade togota.

»Tak tu si, ti prekleta spaka peklenska! Na!« zavpije in ga s tako silo brcne, da pade kakor je dolg in širok v robidovje.

Bled od jeze se pobere Tinček. Kakor bi spustil steklega psa z verige, priskoči h Gradišarju in ga udari s puškinim kopitom naravnost v obraz. Temu se pri priči iz ust in nosa ulije kri.

Zdaj pa vzkipi Tone. Ové se kakor bi se bil predramil iz omedlevice. Vsa otrplost ga mine.

»Ti, pošast, si naju izdala? Čakaj! Tule imaš!« zavpije. Silovita brca položi Tinčka še enkrat podolgem.

»O ti strela ti! Jaz ti bom dal brcati! Ti prekleta žrd kmečka! Da bi te zlodej! Zvezan boš brcal, pa še tega zvestega služabnika cesarjevega! Kam smo pa prišli!« Tako se zdaj zadere nanj Danton. S kopitom ga tako silovito udari na tilnik in v hrbet, da ga prevrne. Kamor prileti, zdaj bije. Ko obleži pri miru, ga s čevljem osuje v obraz in obrca po životu, kamor mu v jezi pride na misel.

Šele ko je že ves spehan, se unese in neha biti.

Spet poseže po steklenico in napravi dolg požirek.

Taka živina! Zvezano je, pa ti še ne da miru!

»Marš! Faurier, Lebon! Spravita jih pokonci, pa naprej!« nato ukaže.

Vzdignejo jih in postavijo na noge. Gradišarju se od silne bolečine megli pred očmi. Zamaje se, ko ga spuste in spet omahne.

Zdaj pa Danton še njega obrca kakor je bil prej Toneta.

Kar zelen je od togote, pijanost ga še bolj napihuje.

»Jaz ti bom dal, ti svinja, jaz ti bom pokazal, meni se boš potuhoval! Marš na noge!« vpije.

Neki vojak priskoči. Gradišar je brž spet pokonci, zdaj ga drži pod pazduho na vsaki strani močna roka.

Tako ga ženejo, Tone pa stopa sam. Vse vre v njem, roke ima kar bele, tako napenja moči, da bi pretrgal vrv. V členke se mu zažira.

Oh ti moj ljubi Bog, ali res ne vidiš, kaj se na svetu godi? Ali res ne misliš udariti teh zveri v človeški podobi? Kaj smo ti napravili hudega, da nas tako biješ? Ozri se vendar na zemljo! Požgane domačije boš videl, z drevja visi težko sadje, Tvoji otroci, mirni in nedolžni, nič drugega ne krivi kakor tega, da niso Francozi in da so se poskusili braniti pred nasiljem! Ponekod pa še tega ne! Iz same objestnosti so kakor po čredi ovac padli ti hudičevi hlapci! Jok vdov in sirot se ori po dobravah, v tujih deželah revni in obupani, da ni moči popisati, pregnani z rodnih tal točijo solze za izgubljenim domom! O Gospod Bog, ali res ne boš udaril, ali se res ne misliš raztogotiti nad njimi?

Glej, kaj počno ti rablji z Gradišarjem!

Oh, da bi mi bilo le še enkrat dano biti svobodnemu! Za vse to bi se jim maščeval s tako zvrhano mero, da se nikoli na svetu še nihče ni bil tako za kakšno reč! Oni so krivi, da sem izgubil očeta, Lizo, Burgo, Petra, oni so mi požgali dom in zdaj naju ženó v klavnico! Poslušaj me, Ti Bog v nebesih, napravi, ukaži tako, da se bo kaj zgodilo! Če ne gre drugače, veli, da se naj zgodi čudeži Naj se odpre zemlja, naj skale pobijejo to tropo razbojnikov, požigalcev in morilcev! Napravi, da bom spet prost! Izberi me za orodje svoje pravične jeze in svojega maščevanja nad to zločinsko tolpo! Naj bom sluga tvoje jeze nad njimi, Tvoj birič do ure, ko se Ti bo zdelo prav, da jih boš vse pognal z naših tal in razredčil njihove vrste tako, da nikoli več ne bodo mogli groziti vesoljnemu svetu! Saj, ko bo izpolnjena Tvoja kazen nad njimi in ko boš spet odložil šibo svoje jeze, takrat se bom spet, pa kako rad, vrnil nazaj gor in na požgani Vreskovini postavil novo, še stokrat lepšo, svetlejšo in prostornejšo kakor je bila ta! In spet bom obdelal polje in si v potu svojega obraza služil kruh kakor si bil Ti ukazal!

»Kaj pa ti tako vzdihuješ?« ga je zmotil porogljivi Dantonov glas. »Le priporoči se Bogu, če misliš, da je kje kakšna taka prikazen, zakaj, če bi te še katerikrat obšla ihta, potem ti bo moral res na vso moč pomagati! Tiste bunke, ki si jih prej dobil, to je bilo namreč samo toliko, za poskušnjo, da se ve, kako zna Danton udarjati! Ne daj pa, da bi te kdaj zares vzel v roke!«

Zdaj se spuste v jarek.

Z vrvjo spnó enega na drugega, tako ozka je zaseka, da morajo naprej dol le po eden.

Ko so končno ven iz nje in se ustavijo v gosto zarasli globeli, v katero se spuščajo od vseh strani strmi bregovi, se ustavijo.

Sonca tod ni več, že se začenja mračiti.

Temačna in mrazotna je ta kotanja.

No, vendar, zdaj pa že niso več daleč od Globokega!

Kako se bo nocoj lepo spalo!

»Zares sem si bil danes zaslužil počitek! Tako nebeško pa še nisem spal kakor bom nocoj!« si zagode Danton. »Kar zvrnil se bom na posteljo! Dosti je bilo za en sam dan vsega, tudi pijače! Še iz onih dveh, Pjera in Dumasa, se mi ne bo ljubilo norčevati! To bom tako lahko opravil jutri, ko bomo ta dva ptička odgnali v Glavnik! Potem pa pride zame pohvala, za Dumasa in Pjera pa dolg nos, rajši ko ne, pa tudi krc od višjih!«

Kaj pa je tole tamle?

Človek, žival? Ne, ne, štor je, čisto navaden panj! Česa takole v mraku vsega ne najdeš!

Nak, ne bo štor! Zganilo se je!

No, pa stopimo bliže!

Seveda, človek je, v črnem plašču! Preč obrnjen sedi na skali.

Le kako da jih ni bil zaslišal, saj so bili zadosti hrupni!

Danton nese prst na usta in ukaže vojakom, naj postoje.

Sam pa kar se da potihem stopi v rob do neznanca v plašču.

Prav oprezno izvleče sabljo! No, jaz ti bom dal posedati v gošči! Najbrž si plahutar! To bo nekaj! Saj že lep čas nisem nikomur preklal butičke! Kar dober teden bo že! Na Goljavi, onega plahutarja, ki se je smolil in oprezoval za nami, tega sem zadnjega česnil tako, da so mu možgani kar privreli ven, tako se jim je mudilo! Čakaj, dečko, tebe bom pa še lepše! Naj vidi moštvo, kaj se pravi mojstrski udarec!

Prav previdno se plazi bliže.

Zdaj, zdaj, še tri korake, še dva!

Srce mu začne burno razbijati.

Kaj pa je to, Danton? Saj ti sicer ni nikoli! Pa tudi prsti se ti tresejo, da komaj drže ročaj! Ali je to od pijače? Ali se ti popivanje začenja že poznati?

Ah, kaj bi! Zdaj!

Počasi dvigne sabljo nazaj nad ramo in se pripravi k zamahu.

Ta hip pa oni človek, ki je sedel preč, presunljivo zažvižga in plane kakor vzmet prožno kvišku.

Bliskovito se obrne, Dantonu je zastala roka.

Sami smrti je pogledal naravnost v lice.

Zviška strine vanj kakor oglje žareče oči iz strašnega, bledega obraza. Ta človek je velik kakor smreka.

To je bilo zadnje, kar je Danton videl.

Z grozotno silo mu zvizne sekira na glavo. Z razklano lobanjo piči na stezo kakor bi ga podrla strela.

Samo »aah« se mu kakor dih izmuzne z ust in nek ogromen, žareč, blazno drveč kolobar se razprši na tisoč majhnih isker v črni temi.

Gošča je oživela.

»Sekaj, bij!« se zaori zviška od vseh strani.

Z brega počijo streli, potem pa se iz mraka med debli in grmovjem poženo na ostrmelo tropo črne postave po strmini dol.

Dolgi plahutar, ki je z enim zamahom ubil Dantona, plane naprej. Strašno mlati njegova sekira na dolgem toporišču.

Ljudje v črnih plaščih delajo tiho. Le redek Francoz se utegne upreti, vojaki so preveč zmedeni, da bi se branili. Drug za drugim padajo. Kdor se postavi in poskuša sneti puško, ima takoj dva proti sebi, s samim nožem pa proti sekiram ne more nič. Uiti ni mogoče, z vseh strani jim je zastavljena pot.

Nazadnje je delo v kraju. Spet je mir kakor prej. Samo stok ranjencev se sliši. Kakor blisk naglo je bilo vse opravljeno.

*

»Ti si Vresk? Tone?« je vprašal dolgin, ko so ga spoštljivo obstopile temne postave.

Debel in mračen, pa ne zopern je bil njegov glas.

Tone je prikimal.

Neznanec je brez besede potegnil nož in mu prerezal vezi.

»In ti Gradišar?« je vprašal drugega.

»Gradišar, Gradišar, stari Gradišar!« je ta zatrdil z vnemo. »Sam ljubi Bog vas je poslal pravi čas! Naj vam stokrat povrne! Kaj bi bilo iz naju, če naju vi ne bi pravi čas oteli iz krempljev teh nejevercev! Bog naj vam poplača sto in stotisočkrat!«

»Pusti ga pri miru, on ima s svetniki in z nebeško glorijo preveč posla! — — — Jaz sem Lukec!« je čez čas pristavil dolgi plahutar.

V temi je Tone sam pri sebi sredi med neznanci pomolil — tako daleč preč od njih — kakor popolnoma sam človek v gorki hiši, za mizo, ob prijazni svetilki, ko zunaj v viharni noči po šipah bijó deževne kaplje, ure in ure daleč pa ni žive duše:

»Gospod Bog! Počaščeno in hvaljeno bodi Tvoje ime! Ti si me rešil, Ti mi boš dal tudi moč, da bom prebolel vse, kar me je zadelo! Zdaj vidim pot in vem, za kaj sem bil izbran! Hvala Ti, o Bog na višavah!«

Kakor otrok je bil ganjen, lica so mu gorela. Nekakšna gorkota, burna od navdušenja in prijetna od sreče ga je preplavila kakor bi bile vanj gorko dihnile neznane moči.

»Kar je še živega, brž v zvonik z njimi! Za navčke bodo dobri! Enega mi pustite!« je zdaj ukazal Lukec.

Možje, ki so se podvizali, da bi izpolnili te besede, so bili po vsem videzu dobro vajeni svojega posla.

V hipu je bil pregledan pobiti trop.

Razen Dantona so bili mrtvi še štirje, pet tedaj vsega skupaj. Šest pa jih je bilo ranjenih.

Najprej so slekli do nagega onih pet mrtvih. Šestim ranjenim pa so potegnili z života samo uniforme.

»Belo se bo dalj videlo!« je rekel Lukec. »Posebno, ko bo visoko.«

Kakor maček pripravno je zlezlo pet plahutarjev na drevesa vrh brega. Drugi pa so kar prek po gošči k njim zavlekli ranjence in jim tam nataknili vrvi na vratove.

»Tega tu vzemite, pa mi dajte onega mlekojeda! Tvojega, Korec!« je ukazal Lukec.

Droban, bled Francoz, ki mu je komaj pognal prvi mah pod nosom, se je tresel kot šiba na vodi, ko so mu sneli zanko in ga potisnili nazaj pred Lukca.

»Kje jo je dobil?« je ta vprašal.

»V ramo! Nekaj malega v vrat!« je odgovoril majčken, čisto plešast plahutar.

»Tvoje delo, Kravželjček, kaj? Manj bi se bil česal in zamujal z lasmi, pa bolj mahal!«

Ogovorjeni je v zadregi obmolčal.

»Koliko si star?« je vprašal Lukec Francoza.

»Devetnajst let!« mu je ta, tresoč se po vsem životu, odgovoril. Kar na jecljanje mu je šlo.

»Zélena! Dosti imaš krvi, vse ne boš utegnil izkapljati do Globokega! — Korec, ti, ki zdaj nimaš dela, ga boš obvezal! Na roki samo, na vratu ni treba, saj ni punčka! Obvezo odtrgaj kar od Dantonove srajce!«

Ranjenci so stokali vsak pod svojim drevesom in prosili, naj jim za Boga svetega prizaneso. Ta da ima ženo, oni otroka, drugi dekleta, od katerega se za nič na svetu ne mara ločiti, ne da bi ga vsaj še enkrat videl. Kleli so, molili in prosili, se rotili in prisegali, da niso hoteli nikomur nič hudega storiti, cesar da je bil kriv, on jih je spodil v svet, preganjat ljudi, za katere še zvedeli ne bi bili, če bi še tako dolgo živeli. Ko bi tega prekletega Dantona ne bilo! Saj so ga že sami kleli — Drugi pa so bili bolj trmasti. Zlasti eden, širokopleč, muštafast človek z golo glavo, ta se je bentil, da mu ni prav nič mar, če gagne, le oni da naj se pripravijo, kadar jih bodo drugi prijeli! O, nič koliko jih je še spodaj, nič koliko! Ne bodo jim ušli! Tako je grozil. Vmes pa je od časa do časa le zastokal, kadar za bolečino tudi to ni več zaleglo, da je tiščal skupaj zobe kar se je dalo, z močjo in trmo vsega života.

Francozek je bil obvezan in Korec ga je prignal nazaj k Lukcu.

»Kako ti je ime?«

»Anton, Anton Quesnay!«

»Poslušaj me, ti Anton brez kocin! Odtod greš pri priči v Globoko in poveš, kdo vam je dal vetra. Reci oni žrdi, Pjeru, ta me dobro pozna, da je Lukec dal za Korarja, Piščanca in Jezavčka pozvoniti s francoskimi navčki — za mir in pokoj njihovih duš seveda, in da se ne bi kar tako zlahka pozabilo! Petih ni bilo treba vleči v zvonik, drugih pet boš pa zdajle sam videl, kako jih vlečejo gor! — Horuk!«

Vrvi so na ta ukaz padle okrog debelih vej.

»Najprej tistega, ki se je najbolj ustil, kaj da bo!«

Močne roke so potegnile brkača kvišku in ga vzdignile, čeprav je suval okrog sebe, ker ni bil zvezan. Plahutar, ki je čepel v rogovili, je nekajkrat zapored zavihtel vrv okrog veje, jo nato nakratko prestregel in zavozljal.

Nagel je bil konec. Truplo je obviselo v zraku.

»Kar lepo naprej! Kaj čakate? Saj bo noč!« je ukazoval Lukec.

Drugega za drugim so potegnili, vzdignili, rabelj v veji je vihtel vrv in jo zavozljal in kmalu so se na petih drevesih gugala trupla, da je drhtelo listje.

»To bi bilo opravljeno!« je dejal Lukec.

Francoz toliko da ni omedlel. Nenadoma je na ves glas zajokal.

»Da bi te, šema!« je vzrojil Lukec. »Požigati si znal in bíti, zdaj pa ne moreš gledati kazni! Čakaj, Korec, nemara da boš le imel še enkrat delo!«

Francoz je pri priči nehal.

»Ne, ne! Usmilite se me! Očeta imam doma in mater! Nisem šel rad na vojsko! Doma, doma, tam se mi je že še zdelo častno in slavno umreti za cesarja, boriti se zanj in pasti! Tukaj pa mi je bilo ves čas strašno! Strašno, kakor hitro je šlo res za življenje! Oh, pustite me, usmilite se me!«

»Ne tarnaj, pezdiček revni! Sila na skopem mora že biti cesar, da pošilja otroke krotit može! — Zdaj, ko si si ogledal, kakšna smrt čaka tiste, ki jih nobeden nikoli ni vabil, naj pridejo pobijat nedolžne ljudi in jim požigat domačije, zdaj boš šel dol v Globoko in povedal, kako je bilo in dokod seže Lukčeva jeza! Reci onima dvema, da Korar, Piščanec in Jezavček nikoli ne bi viseli, če me ne bi tačas tresla mrzlica — in da bosta ob prvi priliki rajžala za Dantonom! Naj se kar naprej pripravita, pišeta domov, opravita testament in naročita žlahti, naj se obleče v črno! To povej! — Zdaj pa brž, da se ne bom premislil!«

Kakor bi mu zakurili pod nogami, se je Francozek pognal v breg, stekel mimo mrtvega Dantona, ga mimogrede zgrožen pogledal in že izginil v gošči. Grmovje je šumelo, ko je drevel kar poprek skozenj.

Lukec pa je ujel še drug šumot.

Bliskovito se je obrnil tja, odkoder je prihajal in se zapodil v goščo z dolgimi koraki.

»Ta strela vidi tudi ponoči! Gorjéga se mu, kdor je zdaj tam, če ni živad!« je skoraj pobožno del oni, ki ga je bil Lukec ogovoril s Kravželjčkom.

Vsi so tiho čakali.

Pa še dolgo ni bilo treba.

Lukec se je je vračal.

Z eno samo roko je držal za vrt Podborškega Tinčka in ga nosil pred seboj skozi goščo.

Tinček se je bil ob napadu potuhnil, pa tako nerodno, da je čepel v grmu tik za Lukcem. Kakor hitro bi se bil le malo premaknil, bi bilo po njem, to je dobro vedel. Zato je bil ves čas tiho kakor miš. Ko se je Francoz spustil v dir, ga je prešinilo, da bi bil to pravi čas za beg. Zdaj se je klel, da ga je mogla obsesti tako prismojena misel, ko bi bil lahko počakal, da se plahutarji porazgube. Pa kaj! Preden bi Lukec odšel, bi dal še ves kraj podolgem in počez tako pregledati, da bi še šivanka ne mogla uiti očem. To bo pa zares konec, si pravi Podborški Tinček. Take misli mu gredo po glavi, ko ga nosi Lukec skozi goščo.

Železni skobec bi ga ne mogel grje popasti in ga bolj tiščati, kakor ga za suhi vrat stiska vražja Lukčeva pest.

»Stokrat preklet! Stokrat preklet! Fej, svinja! Spusti me, svinja, zarotil te bom!« vrešči Podborški Tinček in brca z nogama. Pa nič ne pomaga.

Lukec ga spusti na tla.

»Tako, ščene grbasto! Skoraj bi bil pozabil nate, ko sem si te vendar želel kakor fant punce! Dobro, da si se izdal! Kar sem ti pripravil, bo táko, da bodo Korar, Piščanec in Jezavček od smeha točili solze, pa čeprav bi jih peklenska žerjavica še tako pekla! — Zdaj, ko te imam v pesti, ti pa lahko še povem, kdo te je izsledil za one tri! Jerinček! To boš nesel s seboj na drugi svet, da se ne boš imel za najbolj pametnega! — Jerinček je hodil za tabo, vsako tvojo pot, vsako tvojo sled sem dobil še gorko, vsak korak sproti izvohan! — Krpan, tebi ga dam v skrb!«

Iz gruče se je pri majal ogromen, tršat, skorajda štirioglat dedec. Živinska je morala biti moč, kadar jo je ta možak pokazal.

»Martin, drži dobro to grinto, če se ti izmuzne, glavo kar lahko presadiš na kakšen drug vrat! Tišči pa samo toliko, da mi ga ne zdrobiš, zakaj zanj imam pripravljenega nekaj boljšega!«

»O, bom, bom! Ali mi je mar že katerikrat kdo ušel, kadar ste mi ga zaupali?«

»Ni, Martin, ampak nerad bi videl, da bi bil tá prvi!«

Krpan je prijel Tinčka za lase in ga dvignil zlahka kakor pero tako visoko, dokoder je prišel z roko.

Tinčku so se od bolečine vlile solze.

Bil pa je tiho. Toliko je bil trmast, da se z glasom ni hotel izdati. Če je vse v kraju, naj bo! Smrt, čeprav bo ugonobila bedno telo, smrt, ta naj bo, kakor se spodobi. Brcali so ga in ga podili od praga, kjer se je le kdaj prikazal, dobro se mu ni godilo. Zdaj se je maščeval za prestano gorje, prav grde reči je res počel. Dobili so ga, umreti mora. Škoda le, da pod Vreskovino ni mogel onima dvema dati znamenja! Pri njima bi bil nemara na varnem, čeprav je Lukec vedel za vse! Ah, kaj, vrag naj vzame še ona dva in tudi tisto, kolikor toliko spodobno in dobro misel! Kakor se je končalo, se je končalo! Enkrat mora priti konec! Če ni nič s sanjami o hiši in ženi, bo pa črna zemlja Podborškovina, žena pa bleda smrt!

*

»Tako! Pravici je bilo zadoščeno! Počivajte kakor kateri zna!« je s porogljivo slovesnostjo zavpil Lukec k mrtvim nagcem, ki so ležali po tleh, in k obešencem, ki so kakor netopirji na zvoniških gredah viseli po drevju in se risali na nočno nebo.

»Tebi pa, gospod hudič, imoviti, ugledni, ničkoliko spoštovani posestnik pekla in njegove okolice, vdano priporočam njihove duše v nadaljnje postopanje!«

Globoko se je priklonil pri teh besedah.

Plašč mu je šinil skoraj čez glavo, oba zgrbljena cifka na straneh sta se zdela kakor tenke, dolge peruti.

Sam je bil podoben tistemu, ki ga je ogovarjal.

»Vzemi, ti spodaj, pod tem skalovjem, kakor globoko že si, na mojo ponižno prošnjo, duše teh, ki smo jim mi pomagali, da jim ne bo treba več mečkati trave, milostno v svoje naročje! Dobro jim zakuri! Scmari jih in iz tistega drobnega pepela sesvitljáj pajčevino, kamor se bomo spet kakor dozdaj zmerom — od srca ti pregloboka hvala za to — mi vsidrali kot pajki, in ne tisti, ki jih bo pajčevina privabila! Zdrav bodi, ti cesar na tronu žarečih polen!«

Zravnal se je in se še enkrat s porogljivim spoštovanjem poklonil, da je z brado skoraj zadel kolena.

Pri tej molitvi je šel Tonetu mraz po hrbtu, čeprav je bila govorjena iz norčevanja. Gradišar pa se je marno dvakrat, trikrat pokrižal.

Drugi pa so bili po vsem videzu podobnih reči že zdavna vajeni.

»Zdaj pa naprej!« je ukazal Lukec. »Ne bo dolgo, ko jo bo todle brusila procesija z bakljami!«

Plahutarji so se zgrnili tesneje okrog njega. Čakali so, kaj bo ukazal.

»Do Dola je še daleč!« je dejal. »Kdor ima pot noči in dneva v nogah, bo nerad hodil v eni sapi tako daleč! — Vresk, Tone si, kajne, Jernejčevec mi je povedal, da imaš pod Pruko zavetje, ki bo menda dovolj veliko za nas vse! Pot nam pokaži, tam bomo nočili!«

Čisto temno je že.

Mračna stoji stena drevja. Med vejami kukajo redke zvezde. Nebo je blizu, na zemljo se je naslonilo, pusto je, brez groze, pa tudi brez veselja, vendar nemirno.

Počasi se premika skozi nočni gozd dolgi sprevod.

V sredi nekje stopa Krpan, zraven njega stopica Podborški Tinček. Zadnji je Lukec. Prav pred njim gre Gradišar, Tone pa je prvi.

Nobeden ne reče besede.

Tu pa tam se v temi kdo spotakne in pridušeno zakolne. Po vrsti se majó, v eni črti, ko noge jemljejo breg, drugega pod drugim ramena v somračnem mlamolu, svetlobe je le toliko, kolikor vzdiha verne duše, premražene in zablodele v tokavi.

*

Tinček se je bil že vdal v usodo. V Krpanovi roki gre kakor trudno kljuse, ki se obrača, ko samo ne ve, da posluša vajeti.

Kaj bo to, kaj bo to! Zdaj je, kar je! Vse je končano, tem pestem ne bo mogel ubežati. Rešiti pa ga nima več kdo. Komu pa naj bi bilo žal za njim? Kaj pa naj bi ga potlej še vezalo, če je že enkrat takó, da se ne da več spremeniti, slovo nič več preložiti!

Kakor pa modruje, nazadnje ga le zmaga jok. Tako revnega in majhnega se začuti v Krpanovi roki! Saj bi se še dalo živeti! Ženó ga pa v smrt! »Ihihihihih!« napravi in golcne, ko se ne more več zdržati. Mene ženejo, mene ženejo, mene gredo ubit! Toliko jih je, jaz pa tako majhen, tako reven! Oh, Ti moj ljubi Bog, o Ti Bog, pomagaj mi, reši me, Ti, ne veš, kako mi je žal in kako me je sram, da sem delal, kar sem delal! Da sem tolikim srečnim ljudem življenje spremenil v pekel! Prav nič več se ne jezim, ker si mi dal grbo, prav nič več mi ni hudo, da si mirno gledal, ko so me podili s hišnih pragov in da me ni marala nobena ženska! Nič več se ne kregam nate, ker si mi dal želje, ne pa prikupnosti, da bi se mi lahko izpolnile! Prav nič več, prav nič več, oh, ne, ne daj, ne pusti, da bi me ubili! Omeči jim srce! Ne maram še umreti, o Bog, ali me slišiš? Ne maram še umreti, ne maram! Ti ne veš, kakšen bom, če me zdaj rešiš! Prisegam Ti, da bom puščavnik, koreninice bom jedel, v raševino se bom oblekel, Tebe bom častil in ljudi nagovarjal, naj Ti zvesto služijo! Oooh, ooh! Oh, oh, oh!

Na ves glas je zaječal.

Ogromna gora strahu pred smrtjo se mu je primaknila prav na korak.

Kdo neki bi se menil za ta jok?

Tone ga je slišal. Zdaj se cmeri, ampak kaj je bil že napravil hudega!

Pred njim in za njim so tiho.

Krpan ga še trje prime za zapestje.

Lukec ga ne sliši, saj hodi zadnji.

Tako je sam z žalostjo, s kesanjem in prošnjami.

K nebu se obrača iz srca, drugega ni kakor oni tam gori, če ga bo ta slišal.

Morda je breme, ki mu je bilo brez njegove krivde oprtano, že v zibeli, izravnal s slabim, kar ga je bil napravil? Naj tedaj zdaj spregovori usmiljenje, da se bo jeziček na vagi premaknil! Tako premaknil, da mu bo, grbastemu, hudobnemu, do kraja podlemu Tinčku še podarjeno življenje, čeprav samo za nekaj let! Samo za toliko, da bo lahko popravil tisto, kar si je bil hudega naprtil, dokazal, da ta milost ni bila preč vržena in nemara umrl sladko, ko bo z žrtvijo drugim podaljšal čas, dokdaj bodo veseli sonca, hiše, polja, žene in otrok!

Pa saj ne boš, Tinček! Če boš ostal živ, se jim zapišeš z dušo in s telesom! Napravi ne vem kaj, pohvalili te bodo, če boš kdaj opravil kaj posebno težkega in njim vrednega! Drugače pa boš cunja, ob katero bo vsak, kadar se mu bo le zazdelo, obrisal čevlje! Plazil se boš okrog njih kakor maček in moledoval za majhno prijaznega pogleda in odkritega smeha, sebi, za svoje ljubezni željne oči in prezebajoče srce, tako samo, tako revno, zapuščeno in gorkote potrebno.

Nič ni to, pa prav nič ne! Nalašč ne! Seveda, tako bi bilo! Besedo vzamem nazaj, Bog, in prošnjo! Kar pusti, naj me končajo! Ne maram! Žal mi je za solze, pa za nič drugega! Suho mivko sem zbiral v pest, ko sem prosil, da bi še živel! Rešil me ne bo nobeden več! Lukec je tu, ta me je zapisal smrti! Čemu cmerjenje, čemu jok, moledovanje in slika ponižnega, dobrega življenja zanaprej? Nobena reč me ne reši pred smrtjo. Tu je, že jutri je z menoj v kraju. Zvečer Podborškemu Tinčku ne bo več treba skrbeti, kam se bo dejal. Hahaha! Tako je prav, to je dobro, to je lepo! Hudič vzemi zemljo in tisto uro, ko me je mati spočela, še bolj pa dan, ko sem se obdržal pri življenju namesto da bi me za zmerom zmanjkalo v zibeli! Smrt, smrt, jutri! Dobro! Pa naj bo jutri! Ne bom se več cmeril, odločeno je! Če se ne morem izogniti temu, čemur bi se rad, če mora priti in se izpolniti kakor je bilo namenjeno in kakor se tudi bo, prav! Tinček bo umrl kakor tehle eden, ki me ženó! Ne samo tako, lepše, boljše, še vse drugače korajžno! Če je že odločeno, da moram umreti, bi bil bedak, ko bi ob slovesu tarnal in jokal! Kadar se ne da prav nič več izpremeniti, potem izpremenim sam. S sveta greš. Če jokaš, umreš prav tako kakor če se držiš korajžno, le da ti za prvo porekó, potem ko je s teboj konec, še v smrti je bil šema, za drugo pa ti morajo, čeprav neradi, priznati, umrl je pa korajžno, kdo bi si bil mislil! Prav gotovo, da sam sebi ne bi želel prav nič boljšega vedenja, če bi me kdaj poiskala podobna smrt! Kar je res, je pa res! Smrt je prenesel junaško in če je bil živ malopridnež, s smrtjo je opral marsikaj, s čimer se je bil za življenja umazal! Pokopali ga bomo brez jeze in brez zaničevanja, slabo je pozabljeno!

Tako bom naredil, naj se potlej ve, da tudi Podborški Tinček ni bil zajec, ko so mu za največjo vprašanje, če ga je kaj skupaj, postavili smrt! Naj od zdaj naprej počno z menoj, kar hočejo, z nobeno rečjo me več ne bodo mogli toliko omediti, da bi omagal in popustil, ali nemara celo prosil za milost! Ne vem, kam zdaj gremo, bogve kam nas pelje Tone. Dolge bodo še nočne ure, vem, da mi jih bo Lukec nalašč pustil, da bi trpel! Ali ni rekel, da mi je pripravil tako smrt, ki je bodo še Korar, Piščanec in Jezavček veseli? Ponoči se mu gotovo ne bo več ljubilo, da bi me mučil. Pustil me bo, da bom trpel ob slikah in strahu, kaj bo. Jutri, jutri me šele misli spraviti vkraj! Toda, Lukec, zapomni si! Zaračunal si se bil za noč in za jutrišnji dan! Ne boš doživel, da bi nocoj jokal in prosil milosti, kakor ti tudi jutri ne bo dano, da bi me slišal piskati! Ne boš ne! Podborški Tinček bo umrl kakor se možu spodobi, nemara celo lepše kakor boš nekoč ti! Še take muke si izmisli, Tinčka ne boš spravil na kolena! Moja smrt ti bo pokazala, da nisem prav nič slabši od tistih, ki so s teboj!

Tak trmast oklep poteguje nase med potjo Podborški Tinček.

*

»Bedrač, Korec, Mokorel, Poštar, Gams — baklje! Sipek, ti pa podaj Tonetu! Vresku! Prvemu!« je ukazal Lukec, ko so dolgo tako tiho in težko speli v strmi breg. Zmerom grja je postajala pot. Tema je že bila kakor v rogu.

Ustavili so se toliko, da so opravili posel, ki jim je bil naročen. Rumenordeča svetloba je ožarila spehane obraze.

Mrzel veter je zapihal, život, utrujen in prepoten, je zatrepetal. Dih je šel kakor meh, z muko, čeprav s čedalje lažjo se je lovil, ko je počival.

In tam gori — kakor bi med zlatimi zvezdami, vštric z njimi spodaj, romal sam Gospod Bog, tako spokojno in dobro je bilo nočno nebo.

Tihe, zlate, le toliko nemirne kakor srce, ki še ne ve, pri čem je, so od enega vrha smreke do drugega potovale visoko na nebu zvezde. Kdaj pa kdaj je kateri od teh tihih popotnikov na zemlji zagledal med vejami kakšno posebno znano in posebno veliko. Nemara, da se je vsak od njih ozrl k njej z zmerom skrivano, sramežljivo zaupnostjo, čeprav je tiščala slednjega od njih in bila tako podobna ljubezni, le nežnejša — ozrl se je k njej kakor k čisto svoji lasti in razen lasti nikomur razkriti skrivnosti.

To pa je bilo le tako mimogrede. Komaj da se je kateri od njih zavedel pogleda in čustva, ki je zabrlelo, še tako ne močno kakor svit kresnice v junijski travi, čeprav sposobno, da ob uri samote in zapuščenosti zagori s svetlim plamenom, v katerega se zmečejo vse zamolčane stiske, prošnje in revščina s ščavjem prek in prek zaraslega srca. Pa ne v druščini, ampak takrat, kadar je človek zares čisto sam, na preži sedé pod borom, v noči, ki nima lune, v temi, kjer se prebujeni veter sprehaja oblastno kakor samopašen gospodar, pride in gre, poboža in sune, in kjer se blede zvezde na raztresenem, zamišljenem nebu komaj otepajo kosmatih tac, s katerimi jim nagaja veter, ki poganja veje, da se milostno žareče oko ne bi moglo pomuditi tam, kjer bi se rado in da se tisti, ki se k njemu ozira tolažbe željan, ne bi mogel potešiti. Nočni veter, čeprav mlačen, lahak in dobrikav, je potuhnjen in zloben.

»Naprej!« pravi Lukec. »Če ne, boste še stoje zaspali!« 

Spet se premaknejo, potem ko so bili ob luči ostrmeli kakor bi jim bilo ukazano, da morajo tod ostati za zmerom.

Tone sveti onim za sabo. Visoko drži bakljo. Med rdečkasto ožarjenim drevjem ob obeh krajih steze se love nemirne sence. Ogromne postave, ihtave in mračne, se poganjajo po osvetljenem drevju samozavestno kakor da zgoraj ne bi bilo nič, kakor da se ne vpraša za kaj drugega razen za to, dokod bodo segle in še za tisti konec, do koder ne pridejo, pa se še vidi; kar je više, je izključeno iz svetlobe in iz misli, vse ostaja le v tem kotu, kjer se da kaj razločiti.

Ko stopijo iz gošče na plano, jih pozdravi blagi šum od koritca. Planina molči, redek pramen megle si je upal iz gošče. Grapa ga je poslala na oglede.

»Kdor je žejen, naj se napije!«

Prav do Toneta seže debeli Lukčev glas.

Prvi se spusti v dir h koritu Gradišar. Za njim gre Kravželjček, zadaj pa drugi. Nobene steke ni. Vidi se, da so ti možje vajeni ukazov in ravnanja. Drug za drugim pristopajo povrsti, nič ni gneče in prehitevanja. Šum se ustavi, le tisti, ki prihajajo na vrsto, slišijo zamolklo, ubito klokanje.

Samo nekaj jih je ostalo ob robu gošče, pa še teh se eden ali drugi spusti na hladno rušo, noge ga pekó, život si želi spanca. Da bi se oni tam vsaj dolgo napajali! Ali ne bi bilo najboljše, če bi ostali kar tukaj?

Ta ali oni nastavi curku usta dvakrat in trikrat. Nazadnje je vse napojeno. Kar jih ne posede zraven vode, neodločno obstanejo in čakajo.

Lukec si je bil nabasal pipo in se naslonil ob trhlo, staro drevo. Kako dobro se ga spomni Tone! Kako majhen pobič je bil takrat, ko je spazil, da na njem gnezdijo srake! Koliko časa je oprezoval, preden se mu je zdel pravi čas, da je zlezel gor! Dve prav mladi živi sraki je prinesel domov! Obstala je samo ena, Markec, pa še ta je nazadnje ušla. Kakšnih deset let je bil nemara takrat star.

Lukec vleče, tobak žari. Dišeč dim uhaja iz njega.

Žar narašča in pojema kakor žerjavica.

S pipo udari ob deblo in iztrka skoraj dogoreli žig.

»Zdaj pa le spet!« zavpije. »Tone, Vresk, iznad studenca kreni!« se précej nato obrne na Toneta tiše, skoraj zaupno.

Po strmem travnatem bregu Tone znova povede nočno druščino v goščo.

Nekaj časa še hodijo po črni temi med debli. Bakle dogorevajo. Gozd pa se tudi začenja redčiti.

Zmerom bledejša prihaja tema. Že je tu grmičevje, čeprav je tudi dreves še vedno dosti. Ko se najmanj nadejaš, se ti na nočno nebo razkosati ponosna krona. Pa to je čedalje bolj redko. Tu ena, tam ena, dreves je zmerom manj, nazadnje pa jih čisto zmanjka.

Ruševje se razprostre, nad njim grušč, zgoraj pa temne stene, ki zapuščene brez glasu ječé k nebu.

Belo mrlí skala v črni prsti. Že se ne vidi več, kam bi se stopilo. Kaj ta svetloba! Saj je ni! Baklje so dale, kar so mogle. Ne da bi kdo koga vprašal, če je že čas, dogorele štrclje pomečejo pod stezo ali nadnjo, kakor se že kdo spomni.

Zdaj je pa zares tema.

Kako nizko se je spustilo nebo! Nad gore se je razpelo kakor plašč, tudi najostrejših in najbolj bodečih grebenov se v blagi skrbi ni izognilo. Čeznje seže na drugo plat, vse vabi in ogrinja, naj se odpočije, saj je tema njegova; tako kakor prinaša njo za počitek, bo zjutraj prineslo sonce in nemir, da bodo spet lahko pokazali svojo mogočnost, poropotali s kamenjem in milostno dovolili, hudo polaskani prav za prav, da se bosta po njihovi strmini skoraj ves ljubi dan lovila svetloba in senca.

Pa saj so vrhovi visoko! Kdo bi jih gledal s prijaznimi očmi, posebno zdaj, ko so tako črni; saj niso samo zapuščeni in pusti, grozé tudi! To so nekončno visoki zidovi, ki se dvigajo nad dvoriščem jetnišnice. Ena sama, ozka pot pelje med njimi. Varna ni, drži pa v svobodo, na plano, tja gor, kjer vlečejo svobodne sape, kjer prepihu ni treba izbirati poti. Iz temne doline, z obupno dolgočasnega dvorišča drži steza kvišku skoraj tako visoko kakor so oni sami. Tam pa se že odpre svoboden svet. Zadaj so ostri grebeni, široki in zložno pobočje se ponuja, še ne vem kako objestnemu se podaja varna pot podolgem in počez, kvišku in navzdol, v odprte, gostoljubne doline.

Dolgo hodijo po kozji stezi med ruševjem. Le kako bi opletali, če se Tone ne bi spomnil za slednji stopáj.

Nazadnje zmanjka tudi rušja. Zdaj bredejo skozi sleč, ki je bil že zdavna odcvetel. Kar dobro se jim zdi, ko z oživljenimi nogami movsajo ob nagajive grmičke.

Potem pa zapoje grušč.

Dolgo melišče se odpre pred njimi. Ni mu videti kraja.

S topimi mislimi se ga lotijo. Glava že skoraj ne ve več, da ga jemljejo noge podse. Kar tako krevsajo navzgor. Zmerom više. Kdaj pa kdaj se kdo zdrami in vznevolji, ker ni videti, da bi bili prišli kam više, čeprav hodijo že tako dolgo.

Nazadnje pa je le tudi mel za njimi.

Tone se požene v skalo. K zavetju jih vodi tam, kjer je bil popeljal Lizo in Burgo. Svet ni preveč grd, da ga možje tudi ponoči ne bi mogli obvladati.

Prav previdno lezejo za njim.

Tu pa tam se odkrhne kamen, spodaj se kdo pokrega, pa to ni nič. Nobeden se za kaj takega ne zmeni. Samo da pridejo više, bliže bodo, prej bo pot v kraju, prej počitek. Kdor zagode, da ne bo nikoli konca, hitro umolkne, tisti, ki ga slišijo, ga naglo zagovore.

Nazadnje se le ustavijo na polici.

Tone odpre vrata in namigne, naj zunaj počakajo, da bo napravil luč.

Drug za drugim vstopajo.

Lukec je zadnji, pred njim pa Krpan s svojo ogromno šapo potisne v zavetje Podborškega Tinčka.

Rjavka si je znala pomagati, to vidi Tone. Snela se je, lakote ni trpela. Žival zvedavo pogleduje ljudi.

Tinčka zvežejo in ga polože tja, kjer je ležala Burga.

Drug za drugim poležejo. Prav na tesnem so, tako da si mora ta in oni izpuliti z ležišč šop otave in si ga spredaj ob steni položiti za zglavje in život, da ne bi ležal na golem.

Ne mine dolgo, ko že vsi trdno spe.

Vsake vrste glasovi se razlegajo, zdi se, da gode skalovje, tako čudno žveči.

Lukec in Tone zadnja ostaneta budna.

»Ni ti treba čakati!« pravi Lukec. »Jaz malo spim! Kar lezi!«

Nekaj prostora je še tam zraven neznanega plahutarja. Dolg je in širok, res, pa ga bom malo odrinil!

Tone se nič ne pomišlja.

Spusti se na ležišče, kjer je spala Liza. Zdaj tam smrčita dva plahutarja, pa še zanj se bo dobil prostor.

Leže in zamiži, potem pa se s priprtimi očmi ozre na Lukca.

Lukec se je bil vsedel na tnalo in se z rokama uprl ob kolena. Dolgo ga tako gleda Tone. Oni je čisto pri miru. Šele, ko mine že lep čas, začne nekaj puhati: »Huu — huu« dela. Zdaj je zaspal. Čas je, da pihnem svečo, si pravi Tome.

Vzdigne se in napoti k polici.

»Naj še gori!« se čisto na lepem oglasi Lukec, da Toneta kar zazebe pri srcu. »Jo bom že jaz ugasnil. Nazaj lezi!«

Tone spet leže zraven plahutarja, ki smrdi po dimu in mleku in potu.

Sam ne ve, kdaj ga zmanjka.

Tačas pa si govori Podborški Tinček:

»Kako je to? Zdajle sem še, jutri pa me ni več! Kako je to? Čakajte, vi psi, jutri boste videli, kako se umre brez tožbe!« Zmerom boli se togoti in čvrsti v kljubovalnosti.

Ampak nočne ure gredo naprej. Tako so tihe in takšno samoto prinašajo v izbo. Dolgo ne more obstati trma. Tinček se čedalje bolj medi, solze se mu vlijejo, sam sebi se spet zasmili. Vsega mokrega od solz pozno le premaga spanec, še preden dogori sveča in še preden neha pogledavati k sedečemu Lukcu.

Tonetu pa se sanja, da so vrata v zavetje odprta. Zunaj sije luna. Na pragu stoji Liza. Zdaj se obrne, da jo lahko vidi in razprostre roki. Drobni koraki bosih nožic se zaslišijo. Tako hitro teko, le brž teci, fantiček, k mami!

»Liza, Liza!« zavpije Tone in se zbudi.

Visoko zravnan stoji pred njim Lukec in ga strmó gleda. Sveča komaj da še gori.

Oh, kako so oči trudne!

Brž zaspi nazaj.

*

Čeprav so izparina životov, ki jih je bilo za ta, le majhni trumici namenjeni prostor, več ko preveč, ter z njo gorkota sape in naslanjanje, zavetje čez noč polnili z nekakšno brezskrbno lagodnostjo — proti jutru je je zmanjkalo.

Ostro je skozi rege v vratih z dnem pritisnil mraz.

Tega je začelo tresti v spanju in onega.

Eden se je prebudil, drugi ne, le tesneje se je stisnil k sosedu, v snu željan gorkote in varnosti.

Tinček je strmel v mračni, surovi obok, ki mu ni bila nobena roka pomagala, da bi bil videti lepši. Iz nemirnih sanj se je splašil kakor vrabec, hotel se je pognati kvišku, dan bo že, zdaj, zdaj bo hlapca prineslo, potem pa jemlji molče bunke in se potuhni, dokler ti ni dano, da se izgubiš!

Ni bilo treba. Kakor vrata široki Krpan je ležal zraven njega. Z zapestja na zapestje je šla vrv, prav nakratko.

Danes je pa tisti dan! Danes je pa dan, ki zame ne bo videl večera! Prehitro se bo stemnilo. Kakšna noč bo to? Kako dolgo se bo vlekla? Kaj? Za zmerom, pravijo, noč, ki iz nje ni povratka, noč, ki nikoli ne sme upati na zarjo in jutranji hlad. Noč, po kateri se nikoli več ne prikaže sonce.

Imejte me! Dajte, naredite kar hočete z menoj!

Prva svetloba prihaja do njega. Dan se dela. Nobenega več ne bo za njim!

Prav! Pa naj ga ne bo!

Pa bi bilo vendar še tako lepo živeti! Tega poznaš in onega, zakaj da bi ti prej umrl? Zakaj naj bi se drugi pogovarjali o tvoji smrti? Zakaj ne ti o njihovi ali vsaj tako, da bi nam hkrati zatisniti oči, vsaj nam, ki srno ob istem času prišli na svet?

Ne! Kar je, je! Spremeniti se ne da več!

Takole koleba Tinček med razmišljanjem in sklepom, ki ga je bil že zvečer postavil.

Dalj ko se ubada, čvrstejši postaja.

Kakor vosek okrog stenja, tako se razmišljanje zbira okrog odločitve.

Če bo prižgano, — stenj sveti, voska pa je zmerom manj. Tako tiho ga zmanjkuje. Stenj daje luč, vosek kopni, kar tako gori, izginjanje ni niti malo veličastno. Prav nič sproti ne opozarja nikogar nase. Vsak pogled je zaverovan le v svetlobo. Šele, ko gre h koncu, pogledajo. Pa še takrat, ne zaradi voska, le v skrbi, da bi stenj ne pošel.

Trda, jezna misel tako zmaga nad vsemi drugimi čustvi in obotavljanji.

S komolcema ob kolena in z dlanmi, oprtimi ob čelo sedi na tnalu Lukec.

Spi, si pravi Podborški Tinček.

Previsoko leži, zato se spusti po hrbtu toliko dol, da z ustmi doseže Krpanove roke.

Tiho začne žagati z zobmi.

Kdaj pa kdaj preneha, kadar se mu zazdi, da se je kdo zganil.

Potem pa začne znova.

Zdaj grize, zdaj puli, odtrgne večje vlakno, nič, Krpan spi kakor ubit. Takšno neumno, preprosto zadovoljnost ima razlito po obrazu.

Še majhno zagrabi Tinček in roki sta prosti.

Prav malo počaka, potem pa pogleda k Lukcu in okrog sebe.

Saj vsi spe, si pravi in se vznak potegne z ležišča na tla.

Oh, da bi bil že vsaj pri vratih! Če grem bos po skali dol, če s krvavima nogama pridem v Globoko!

Levo in desno se po ležiščih zganejo speči, da ga strese.

Kakor miš urno in lahko z bosima nogama steče k vratom. Prav ti je, Krpan, zakaj si me pa zvečer sezuval!

Že je mimo Lukca. Hvala Bogu!

Brž, brž! Samo, da vrata ne bi zacvilila!

Jaz vam bom dal, hudobe! Vsi vi, prekleti ubijalci, boste viseli!

Na kateri strani je neki treba prijeti? Aha! Tule! Dobro! Vrata, oh dobra vrata, nikar ne škripajte!

Pa se oglasi za hrbtom:

»Žverca, daj mi sem roke! Zdaj te bom pa jaz zvezal, ampak tako, da do sodnega dne ne boš pregrizel!«

Trda pest ga zagrabi za hlače, vzdigne in zadega v kot na speče.

»Krpan!«

»Aha!« se zaspano oglasi velikan.

»Dober varuh si! Kar naprej lezi!«

Lukec vstane in z Martinovega zapestja odveže nepreglodani konec vrvi.

Tinček je naglo zvezan tako, da se ne more prav nič premakniti.

Prvi sončni žarki pogledajo špranje.

Zdaj pa Lukca zmaga spanec.

Čisto na kolena nasloni glavo, ki so že zbujeni, vidijo, kako se mu enakomerno vzdiguje in spušča hrbet.

Vsi so že pokoncu, ko se Lukec zbudi. Uro, dve, kaj, še toliko ni spal.

Tačas pa si ne upajo nič začenjati.

Tone pomolze Rjavko, prav pridni dobe malo mleka, drugi se obračajo po ležiščih z leve na desno, leže vznak, puhajo, se krčijo in pretegavajo.

Ta in oni se spusti toliko blizu, da pogleda Tinčku v obraz. Marsikateri ga zvečer še ni videl prav razločno.

Končno se le zbudi tudi Lukec.

Vstane in se raztegne, da hrstnejo mišice v rokah.


*


Čez nekaj časa že stopajo mimo lope, kjer je bil Tone pripravil toliko drvá za zimo. Potlej se pa spuste na kratko melišče, z njega se odpravijo čez umazan, trd sneg in znova vzpno v skale.

Tja gor gredo, kjer se na svetlem, jasnem nebu kažeta dva košata, plečata, trdna macesna.

Do njih pridejo, zadaj pa se pokaže še en rob.

Potem pa se odpre pred njimi visoka kamnita puščava, ki se enakomerno vzpenja tako dolgo, dokler ne neha v strmem grebenu Pruke.

Kakor straže so tod postavljeni macesni. Daleč je od enega do drugega. Sama ljuba belkastosiva plošča je vmes in pa škraplje, kjer mora človek pogledati, kako postavi nogo.

Nekam bel in bahat je po eni strani videti prvi, kamor se počali vzpenjajo.

Ko pridejo blizu, vidijo, da je nad mogočnim mravljiščem na deblu privezan okostnjak, tako nizko, da s svojimi tenkimi, belimi prsti sega prav do kupa.

Pri drugem je prav tako, ko pridejo do njega.

In pri tretjem pa pri četrtem in petem.

Šesti stoji na strmi, ostri pečini.

»Gamsova rit« jo je bil krstil Tone takrat, ko je še prav mlad uhajal zdoma. Ime se je prijelo, da se pozneje nikoli ni več nobeden niti vprašal, odkod je prišlo.

Tudi na tem je visel okostnjak, z nogama je drsal po vrhu.

Tako je bil bel, snažen in čist.

»Le dobro si ga oglej, če si še nisi onih prej!« je rekel Lukec Tinčku.

Tega je šele zdaj obšlo spoznanje, tako grozno, da ni vedel, kako bi se zaletel.

Zarjul je in se pognal, ugriznil je Lukca v roko, da so se mu na roki pokazali zobje in kri.

Lukec ga je naglo mahnil, da ga je zmanjkalo. Krpan ga je moral vzeti v naročje in ga nositi.

Potem je spet prišel k sebi. V smrtni grozi so se mu odprle oči, samo belo je še gledal, tudi potem, ko je že spet stal na nogah.

Kadar je zastal, ga je pahnil naprej Krpan.

Prav pod Pruko so nazadnje dobili mravljišče.

Pred njim so se ustavili.

Tinček se je iztrgal. Besno je tolkel okrog sebe, grizel in udarjal, kolikor je mogel z zvezanima rokama, prosil, klel in psoval, se kesal in bentil v eni sapi.

Lukec ni nič čakal.

»Krpan, sleci ga!« je ukazal.

To je bilo hitro opravljeno. Krpan je s Tinčka obleko kar trgal. V vsej revščini je ta stal pred tropom ljudi, od katerih ga je ta ali oni komaj poznal, večjidel pa ne.

»Gor z njim!« je rekel Lukec.

Pograbili so ga, vzdignili in zanesli nad mravljišče.

Tinčku se je zmeglilo.

Ko se je spet zavedel, je bil že trdno privezan čez noge, čez pas, z rokama nazaj, za vrat — kakor beli okostnjaki, mimo katerih so hodili.

Nekaj ga je žgečkalo po stegnih, po trebuhu, po vratu, tudi po licih že in k ustom je sililo.

Prve mravlje so si hodile ogledovat.

Zdaj se je oglasil Lukec:

»Tine, povej hudiču, ko boš stal pred njegovim veličanstvom, da prihajaš k njemu z velikimi zaslugami! Nikari tega ne pozabi! Reci tudi, da te k njemu na trajni obisk pošilja njegov stari prijatelj Lukec, ki ga bo tudi prišel obiskat, da bosta vrgla kakšne pametne karte, če bo pri volji! Prav posebne vrste smrt smo ti izbrali! Čisto taka bo, kakršna je bila smrt tistih, ki smo jih že prej srečali! Mravlje so jih ogolile do kosti! Pa še dosti časa ni bilo treba zato! Tri, štiri dni, ta živalca tako spravi meso preč, da ostane po končanem delu res sama kosi! Ali veš, kaj so tisti, ki so bili pred teboj privezani, napravili? Še manj kakor ti! Eden od njih, neki Gradnik, ni napravil drugega kakor izdal svojega soseda! Vseh njegovega kova in sorodnega, še nismo prijeli, pa jih že bomo, zmerom bolj se stiska zanka! — Vsi ste si podobni! Res, da drugi niso bili zaznamovani pri rojstvu kakor ti, s telesnimi napakami! Vrste ste pa vsi ene! Tebe je nemara malo bolj gnalo maščevanje, ker si se zagrenil že takrat, ko si zvedel, kakšen si in pozneje ko si mesto ljubezni in prijaznosti dobival brce! Nič drugega ni kot to, da si malo bolj čudaški od njih, srce te mora bolj dajati in jeza nad krivicami, jeza, ki ima resničnejši koren! Pa pri kolikih tebi podobnih ga je že imela! In vendar niso šli delat kaj takega kakor ti! Vsi vi ste ljudje, nam podobni po videzu, po srcu in prirodi pa čisto drugačni! Vi ne znate ločiti dobrega od slabega, ne veste, kaj je prav in kaj nápak! Občutka nimate za to! Občutka nimate, že iz zibeli ne, od matere in očeta ne! Dokler se bojite kazni za zločin, se potuhavate, nobeden od vas ne bo ukradel niti ficka iz cerkvene puščice, ker si ne bo upal! Kakor hitro pa sprevidite, da boste lahko napravili kaj svinjskega, podlega, zaradi revnega maščevanja ali pa kar tako, ker vas ščiplje, da bi komu škodili — in vas zato ne bo nobeden tistih, ki so na oblasti, prijemal, takrat pa brž, škoduj, kolikor moreš, ne z nožem, ne s pestjo, z besedo, za hrbtom, z ovajanjem! Taki ljudje ste! Že iz korena sprijeni! Berača lahko dobiš, ne vem kako betežnega, lačnega in pretepanega do sive starosti, kaj takega ne bo naredil! Zagnusilo se mu bo! Fej, bo rekel in pljunil, tako globoko pa le še nisem padel! Da bi lastne ljudi izdajal? Kje pa! Pri njih sem beračil! Res, da so mi marsikdaj dali kakšno pod rebra in me sunili čez prag, da bi jih pa ovajal, ko je prilika tako judeževsko poceni, pri moji veri, še v grobu bi se obračal! Vi pa tega nimate, zato, ker nimate občutka, kaj je prav, kaj ne, kaj dobro, kaj slabo! To ste rojeni zločinci, samo podlejši in manj vredni od njih, ker si upate delati krivico šele takrat, ko imate zavarovan hrbet! Narod ne bo prav nič slabši, če boste iztrebljeni do zadnjega prav tako kakor skrben gospodar očisti pšenico od ljulike!

Popraviti se vas ne da, zato ker vam ni mogoče menjati nature! Lahko, da se potuhnete, ali to je premalo! Naj se spet kaj spremeni, iz volka, ki se je bil odel z ovčjo kožo, bo ob prvi priliki udarilo na dan tisto, kar ga dela za volka! Take vrste ste! Če je varno komu škoditi, se dostikrat vas eden niti po tem vpraša, če se mu od izdaje obeta kakšna korist! Samo, da lahko škoduje! V ljudeh tvoje pasme je neka pogubna, kužna reč, ki je ni mogoče ugonobiti drugače kakor na ta način, da vas zmanjka s tega sveta! — Če sin ubije očeta, če sin do smrti užalosti mater, to ni tako velik greh kakor če kdo tujcu izda ljudi, ki z njimi živi na istem svetu, diha isti zrak, govori isti jezik! Ljudje take vrste morajo biti iztrebljeni, ta bolezen je za narod hujša kakor gobavost! Iztrebljeni morajo biti in za svoj zločin kaznovani nič manj kruto kakor zaslu-žijo. Zločin mora biti kaznovan prav v tisti meri, v kateri se sodi, da je bil zagrešen! In zato, Tinček Podborški, — zdaj si še, ko pa bomo šli prihodnjič mimo, bomo videli le tvoje od mravelj do zadnjega vlakna obžrto in od dežja izprano okostje — če ne bo tačas že padel sneg! — Zdaj pa ostani lepo na macesnu! Ko boš čisto bel kakor oni tam spodaj, se bova nemara spet kaj pametnega pogovorila! Okostnjak mora biti moder, pljuje na tisto, kar je bil živ počel, če ni bilo prav! Večina se na smrt še jeziti pozabi! — Korec, daj mu v usta cunjo, da ne bo vpil! Dretje odmeva bolj kakor vrisk, lahko bi nam Francoze zvabilo na sled!«

Kakor je naročil, tako je bilo narejeno.

Tinček ga je samo gledal z nepopisnim sovraštvom. Strahu ni kazal, čisto tako kakor se je zarotil.

»V Belo gremo!« je potem Lukec odločil. »Vresk naj pogleda malo okoli! Dovolj sosedov se skriva tod okrog po pečevju v zavetjih! Ko bo prekuhal žalost, mu bo postalo dolgčas. Kadar pa bo spravil kaj prida vkup, se bomo spet srečali!«

Na grebenu so se še enkrat ozrli.

Zavetja niso več videli, zato pa so prav dobro razločili macesen in Tinčka. Tam so bile zdaj že mravlje na delu. Tri, štiri dni, pa bo vse opravljeno do čistega. Pa še varno! Noben krik jih ne bo izdal!


*


Plahutarska truma se naglo vzpenja po golem, strmem grebenu Pruke. Prehod do škrbine dobro poznajo. Sicer pa jih tudi pozdravi temna postava, ki se nenadoma zariše na meglo. Tam spodaj na oni strani jug peha iz globeli od vseh strani blede jezike k nebu.

Jernejčevec je to. Sčakal jih je bil, kakor mu je bil ukazal Lukec.

Še enkrat pogledajo nazaj. Čisto majhen je že videti odtod Podborški Tinček.

Punkeljček, ki kazi lepo raščeno, samotno drevo.

Usmiljenja ne poznajo ti možje, le eden ali drugi bolj globoko vzame sapo, ko pot za to ni kriva.

»To je dobro, da se ne dere!« zagode Kravželjček Gamsu. »Take reči — ni da bi govoril! Težko jih prenašam! Sicer pa, prvi ni, ki tako končava, zadnji pa tudi ne! Lukec ima bržčas za vsakega, ki še pride na vrsto, že ogledano mravljišče in drevo!«

Zdaj so v škrbini.

Naglo se spuste po strmem gruščnatem koritu proti položnim drnem. Čevelj za čevljem kreše ob mahovnate, mehke blazine. Rjave sledi ostajajo in drse, pa raztrgani, umazani obrazki drobnih, poznih cvetk v bornih rušah.

Gams, možak s štirioglato, vegasto glavo, ki jo obraščajo revni, redki lasje, zgoraj pa se mu sveti pleša, mora prvi dol. Onim za sabo nastavlja dlani, jih poprijemlje, si jih snema, da mu vkobal sedajo za vrat, kadar je sitno, jih preklada kakor mačke, kakor že popade in postavlja na varna stojišča.

Skok je vražje neroden.

Dobro, da imajo Gamsa s seboj! To ti je fant! Tole peč mu pokaži ali ono! Kjer koli mu ukažeš, naj pride čez, prav nič se ne bo pomišljal. Ena, dve — že pograbi za skalo! Zdaj pa samo poglej, kaj ti počne z nogama! Trmast je pa tudi kakor bik! Kamor se zagrize, tam mora čez! Katera mati ga je le rodila? Že majhnemu, tako pravijo tisti, ki so iz njegovega kraja doma, iz Grahovice, ni dalo miru! Drugi so bili veseli, če se jim ni bilo treba ubadati za drobnico, ki se je zalezla. Ta je pa kar sam od sebe tiščal v pečino, tudi, če v njej ni bilo od tal do vrha najti ene očnice! Samo iz veselja in iz trme, tod moram čez, pa če me prav pri tem vzame hudič! Kaj češ! V življenju je že tako, tudi taki prismuknjeni ljudje se v kakšni potrebi izkažejo tako, da jih ni mogoče pogrešiti.

Enega za drugim zdaj snema s pečevja in ga postavlja na bolj varna tla.

Zadnji je Lukec.

»Gams! Za rabo si pa!« mu zagode Lukec, ko ga ta zagrabi za noge, si ga spusti nase in ga zagrabi z levo roko čez pas.

Tako ga podrži. Bolj ga nobeden nikoli ne bi mogel počastiti kakor ga je Lukec s temi besedami. Vražje močnega in oblastnega se začuti v gorkoti te hvale.

Zato Lukca presadi posebno varno in počasi, pa na tak kraj, ki ga je bil prej namenil zase, da bo z njega mimo vseh strmečih zlezel po navpičnem stebru zraven skoka podnje.

Lepo bi se videlo! Marsikomu bi se naježili lasje, ko bi ga gledal! Zdaj se pa samo po skopem pretišči mimo drugih, ki jih je bil kakor svetnike v cerkvi razpostavil na stojišča, tega bolj, onega manj zložno.

Še večkrat jim mora pomagati.


*


Spodaj, na melišču, jih zagrabi sitna, gosta megla. Mrzla, jesenska megla, ko bi bil človek rad doma, ali pa, če je to na svetu kje mogoče, na kakšni taki višavi, da se koplje v zlatem soncu. Ampak, saj tega nikjer ni, ne enega, ne drugega! Zdaj pa še celo ne, kje pa!

Podrsajo se čez umazani, stari sneg. Nekoga spodnese — ah, seveda, — kdo pa naj bo drugi kakor Kravželjček! Vrglo ga je, pa je odletel v špranjo.

Lep čas se zamude, preden ga obtolčenega in krvavega spet spravijo ven.

»Nič ga ni treba obvezovati! Taka samogoltnost! Pred nami se je hotel greti pri peklenski peči!« reče Lukec.

Kakor en mož se zasmejejo.

Mraz je pa zares.

Zdaj se čuti, ko stoje pri miru.

Poštar se oglasi, ko so spet vsi tiho:

»Zdajle pa Tinčka že prav lepo obirajo mravljinci!«

»Gobec tišči! Če je dobil tisto, kar gre izdajalcu, je to prav! Ni pa treba raztegovati, ko je kazen v kraju!« ga osorno zagovori Lukec.

Oni se ves zmede. Kar potuhne se v tropu.

Že so v gozdu.

Meglene štrene se love med drevjem. Tako je res otožno. Kmalu bodo možje na varnem. Do tja ne seže francoska roka, pa če bi se poskusila iztegniti tudi tako daleč, da bi se izpahnila v rami.

Tale gozd še zdelajo, pa so že pri znanem drevju. Tam se začenja steza do zgornjih zavetij.

Saj pa je tudi že čas.

Megla začenja temneti. Komaj da bodo pred nočjo dospeli.


*


Tinček ne more vpiti.

Davi se s cunjo v ustih, davi se in trga v vezeh.

Drobne živali, ki so najprej samo lezle po njem, so ga začele ščipati. Tako ga obsujejo, da začrni pod njimi.

Kako to boli, kako to boli! Peče, peče! Kar kljujejo in grizejo, ščipljejo, vsaka si jemlje čisto majhen košček. Neznansko velike postajajo v tej njegovi grozi. Zavest jih pred smrtjo napravi za eno samo strašansko, neusmiljeno bitje, grozotno, nečloveško.

Oh, te bolečine! Saj to bo človek znorel!

Nič, kar tako je, ne more jih odpoditi! Pa ko bi jih tako lahko! Da bi imel le eno roko prosto, vse je pometeno! Kaj, če bi jo imel! Kar takole potegneš po sebi in že je dobro!

Potem pa skočiš na mravljišče, vse razcebetaš, zažgeš, naj se cmarijo, naj vsi zgore pri živem životu! Vse mravljince posmodiš! Kako je to dobro in prav! Pa je spet vse kakor je bilo in ti, Tinček, greš lepo dol!

Nehajte, nehajte, ne grizite več! Oh, nehajte, lepo vas prosim, saj ne bom nobeni napravil nič hudega! Še potke vam bom ugladil, vsako vejico bom posebej znesel preč! Oh, samo nehajte, samo nehajte! Ve se me usmilite, prekrižajte račune onim hudobnežem, ki so me hoteli tako zverinsko kaznovati! Dol pojdite z mene, nosite si skupaj tisto, kar ste si vsak dan, ko mene ni bilo nad vami! Nehajte, no, nehajte! Ljube mravljice, nehajte že, nehajte no!

Oh, te bolečine! Ojoj, te bolečine! Ko bi človek vsaj lahko zavpil, zarjul, zarjul, da bi se podrla gora, ko bi vsaj lahko zatulil kakor žival! Manj bi bolelo, manj bi bolelo, prav gotovo bi manj bolelo! Manj boleti, manj boleti!

Živalce pa lezejo po Tinčku vsevprek. Neutrudno grizejo. Na enem koncu to život žgečka, drugje pa peče kot živi ogenj. Peklenske bolečine! Kako to boli! Oh, ajáj, ajáj! Uu-ha!

Kaj te je tiščalo, da si Francozom izdal tiste tri plahutarje, kaj te je obsedlo, da si tolkel Burgo, kaj da si šel streljat Lizo in Jero? Norec, zdaj imaš!

No, lahko ste potolaženi vsi, ki sem vam kaj hudega napravil! Nobeden ni umrl v takih bolečinah! Smejte se mi z onega sveta! Smejte se, svinje! Veselite se, tako za svojo smrt še zlepa kdo ni bil maščevan kakor ste vi! Naj mi kdo od vas na onem svetu pride pred oči s kakšnimi očitki! V obraz mu pljunem!

Oh, kako to boli!

Naj bo že konec! Ne! Nehajte me gristi, ve živali stokrat proklete! Nehajte me gristi!

Ve svinje, ve hudičeve čeljusti! Nehajte! Oh no, nehajte!


*


Take misli se zmedeno love po glavi Podborškemu Tinčku.

Zmerom bolj pa mu medli zavest.

Nazadnje ga čisto zmanjka, že ne ve več zase.

Mravlje pa neumorno naprej opravljajo svoje delo.

Život je rdeč, obrana je koža, zdaj grizkajo meso. Ponoči nehajo, zjutraj pa spet začno. Deset in desettisoči neutrudnih drobcenih klešč neprestano ščipljejo.

Tinčka ni več. Zdaj pospravljajo samo še tisto, kar ponavadi razkroji trohnoba in požro črvi.


*


Lukec je bil Gradišarju in Tonetu ukazal, naj ostaneta v zavetju. Dan in noč se ne smeta premakniti nikamor.

Tako jima je rekel zjutraj, ko so plahutarji odhajali s Podborškim Tinčkom.

Dobro sta ga že bila presodila, zato se jima ni zdelo varno, da bi hodila ven, če je bilo rečeno drugače.

Še vrat nista odprla tačas.

Tone je ležal vznak tam, kjer je bilo za lep čas naprej namenjeno Lizi.

Zdaj je malo podremal, ko se je zbudil, pa se je spet spominjal žene in vseh, ki mu jih je bila tako naglo iztrgala smrt. Misli pa že niso bile več tako boleče, čeprav so bile še zmerom težke, podobne prstu, ki hodi otipavat rano, ko se je bila še premalo zarasla.

Potem pa je spet zadremal. Spal je in se prebujal, sem pa tja je vzdihnil, tudi solze so se mu še vlivale kdaj pa kdaj, vendar, najhujša bolečina je bila že izjokana, zmerom bolj se je videlo, da se tega, kar se je bilo zgodilo, z nobeno rečjo na svetu ne bo dalo več popraviti, nobena čarobna beseda ne bo več mogla obuditi mrtvih. Človek pa le še ostane, čeprav je sam, ga življenje končno le zaveruje z novimi rečmi. Tako je zapisano v vseh životih, ki sta jih rodila oče in mati.

Tanjšala se je žalost in z njo je počasi splahovala bolečina.

Iz črne, goste megle so je razprejala v prosojno, bledo štreno, ki se ni zdela več tako pogubna in neutolažljivo žalostna kakor prva, podobna oblaku v uimi, ki oklesti vse do kraja tako, da kakor v njej letini, tako v oni življenju pomeni udarec konec vsega. Kakor se prvi mah stisne kmetovo srce, da se zdi kot bi moralo zdaj pa zdaj počiti — pa se potem pokaže, da bo moči pretrajati, ob pomanjkanju seveda, do lepših dni, ki bodo prav gotovo prišli, saj za dežjem zmerom pride sonce — od začetka sveta ni bilo drugače — tako tudi nevihta, ki v življenju človeku uniči vse, na čemer je visel s čustvom in s skrbno, ljubečo mislijo — sprva omami tistega, nad komer se je bila razbesnela s tako silo, da ga je omamila v svojem besnem vrtincu in ga treščila ob tla ter se je zdelo, za zmerom je z njim v kraju, nikoli več se ne bo vzdignil — potem pa, ko se je polegla, začenja spravljati vkraj najprej čisto črne oblake, potem še nekaj časa gode in sveti po svetlejših že bolj sivih tam zgoraj, nazadnje pa se čisto unese in izgine. Nebo, ki se za njo razpenja, je še žalostno, prav za prav pa že bolj otožno kakor tožeče žalostno.

Resno je, prav čisto zares podobno človeku, ki so je bil izjokal do kraja. Malo hrapav glas ima kakor zadnji odmev grmenja, ki se je že umaknilo za daljne gore. Ves svet je poln mirne rose, kakor napol potolaženi obraz, na katerem se še razbero sledi prelitih solza, ki pa že več ne tečejo. In kakor se nazadnje na sivem nebu razpro oblaki, da skoznje na objokano zemljo posije zlata luč in se ves s kapljicami orošeni svet zabliska ter oprezno nasmehne — le toliko oprezno, da bi si smeh vendarle dal poguma, ker se ob začetku še sam sebi zdi čuden, čeprav je želja vsega, da bi bilo zares tako, velika — enako se tudi v duši utrgajo težke, črne tenčice, svetla, tolažilna misel najde pot v prezeble, od joka in žalosti trepetajoče, mokre kotičke. Potem je pa kmalu spet vse dobro, zakaj tudi čas tja čez k dobri vzpodbudi z veseljem pomoli svojo še nikoli premagano desnico.

Prav tako se je godilo tudi Tonetu.

Še ga bo zabolelo kdaj pa kdaj — iz teme in žalosti, iz opustošene dežele in globin, kjer kraljuje obup, pa je že vzdignil nogo in dosegel rob, kjer spet začenja življenje. Svetlo je že bilo na tem robu, čeprav je bila dežela, kjer sije sonce in se imajo beli, razposajeni oblački ves ljubi dan čas prekopicavati, ponoči pa se lovi luna s srebrnimi meglicami. — še zmerom daleč, daleč za gorami. Ali vsaj da je bilo to! Samo da je dosegel rob. Kmalu bo stopil za prvo še z drugo nogo na rob. Ves se bo postavil, tema bo ostala spodaj, rožnata bo postala, obupno žalost bodo izpodrinili blagi spomini, otožni in plemeniti kakor večerna zarja, prav tako mirni, čisto brez razburjenja in brez tožbe, kakor ona — ali pa kakor oko, ki jo gleda. Hvala ti najgloblja od srca, ti zarja na nebu, za čudežni dan! Oh, kako je bilo res lepo! Vse, ki smo jih čez dan srečali, vse, kar smo lepega doživeli, vse, kar smo videli, za vse to ti najprisrčnejša hvala! Jutri pa nam, zarja, obetaš nov dan! Tale noč je podobna žalosti, toda za njó pride svetlo jutro. Na dan, ki je minul, in nate, zarja večerna, bomo tudi jutri mislili! Toda dan je, v katerem hodimo s soncem in z vetrom, nova pot je pred nami — ti si pa minila, ugasnila, si bomo rekli, in blede sence s teboj — to pa bo že jutri za nas vse tisto, kar smo bili danes, preden si ti dogorela, srečali! Z lepimi, pobožnimi in hvaležnimi mislimi se jih bomo spominjali, kadar le se nam bodo oglasile!

Tako mine žalost, tako jo nazadnje zmerom, prej ali slej, prebole živi, čeprav kdaj pa kdaj le še pride potrkat, pa zmerom bolj tiho, zmerom manj razločno.


*


Gradišar je nekajkrat začenjal pogovor, pa nikoli ni dobil Toneta pri volji.

Zato se je nazadnje tudi sam vdal in trmasto obmolknil.

Ven ni hotel, ker je dobro vedel, kaj jima je bil Lukec zabičal, po zavetju pa se je tudi naveličal prestopati.

Končno je legel in se ni več premaknil.

Dan je minul, njega in noč sta prespala.

Drugo jutro pa sta oprezno obredla ves kraj. Kaj pa naj bi tudi počela?

Prenizko si nista upala, da ne bi trčila ob Francoze, ki so zdaj že gotovo vedeli, kaj se je bilo primerilo Dantonu.

Kuhala sta si in se menila vsakdanje reči, tako sta se motila.

Neki dan pa sta na macesnu čisto pod grebenom Pruke našla okostnjak — to, kar je bilo ostalo od Podborškega Tinčka.

Bel okostnjak je žalostno visel na samotnem drevesu. Takoj sta ga prepoznala.

Onih, ki sta jih bila srečala spodaj, nista, tega sta pa pri priči. Nihče drugi ni mogel biti to kakor Podborški Tinček!

»Zatorej nama je Lukec ukazal, da ne smeva z njimi in da morava toliko časa ostati v zavetju!« si je zamišljeno rekel Tone.

»Bog ti odpusti!« je še sam pri sebi dejal okostnjaku. »Jaz sem ti! Za grehe si opravil zadosti veliko pokoro!«

Potem pa sta se kar hitro obrnila preč od tega žalostnega kraja. V zavetju se nato dolgo nista pogovarjala.


*


Kakor se je videlo, Lukec ni držal rok križem, preden se je bil spustil na to plat.

Jernejčevec, stari fant, je bil poraben sel.

Ko sta se Tone in Gradišar prihodnje jutro zbudila, sta zaslišala, komaj sta pojedla, trde pesti na vratih zavetja.

Tone je pograbil puško in se bos odpravil, da bi pogledal skozi rego, kdo je zunaj. Zdaj sta zapahovala vsak večer.

Robnikov in Petelinčev obraz je zagledal tako skozi.

In to je bilo dosti. Brž je odpahnil.

Saj to je bil vendar ves ljubi znani dom! Sami domačini! Fantje od fare, ljudje, ki se je dalo nanje zanesti!

»Bog ga daj!« »Pozdravljen, Tone!« Tako so se oglašali vsevprek, Petelinčev, Robnikov, Rejčev, Suhadolnikov, Grogovčev Miha, hrust Škrjančev Matevž, drobna jetika Špemov Jože, Šparovčev Tone in tista uboga, pa sakrabolsko sitna pest, Fickov Francelj. Pa še drugih zraven lep roj.

»Bog ga daj!« je šlo kar po vrsti.

»Kar noter, možje in fantje!« je povabil Tone, odprl vrata na stežaj in se jel rokovali z vsakim posebe. »Odkod vas je le pritreslo? Kar noter stopite!«

»Dalj smo gori kakor ti!« je preudarno in počasi, pa tako grmeče, da je pritisnil za vrat vse drugo brbranje in razlaganje, spregovoril Škrjančev Matevž. »Od Pruke čez Čelešnik, pa še tja čez k Možicem, Kopanjku in Rusi gori — to ti je občina, pa brez župana!« je rekel.

»Tič pa si!« je zažlobudral Fickov Francelj, tako tenko kakor če zaškripljejo vrata, hripavo kakor šoja. Pa saj so njegov glas itak vsi poznali, omembe ni vredno.

»Tako si pa nobeden od nas še ni utegnil pripraviti! Ti prekvata podlasica!« je še pritaknil. »Le kdaj si si vzel toliko časa in muje? Res je, da nimaš daleč, pa saj tudi kateri od nas nima nazadnje! Prekleto si se dobro udómil, čez zimo ti prav gotovo ne bo sile, še, če si z drvmi na širokem in če imaš kaj za pod zob!«

Drugi so pa hiteli žežnjati vsevprek. Ta da si je poiskal luknjo tu, s temle sta skupaj, onega imata pa za gostača, ker je nazadnje prišel. Kaj pa naj bi bili naredili? Doma vse požgano, če še ni, bo pa prav gotovo še pred zimo! Sicer pa — tako se sliši — Francozu zares že tenka prede. Kakor pravijo — na spomlad bo že tako na skopem, da bo kar pred očmi kopnel iz kraja preč, tja, odkoder se je bil vzel; kakor sneg da ga bo neki jemalo. Hudé vojské se je lotil; dosihmal se je spoprijemal zgolj s kajžarji, zdaj se je bil pa prvikrat pobodel z resničnim gruntarjem. Prav preveč dolgega obstanka zares menda ne bo imel. Tja na spomlad, tako se šteje, bo količkaj močnejša sapa zadosti, pa ga bomo pometli, da še káp ne bo utegnil pobirati za sabo. Zima, ta mu jih bo dala po obeh ritnicah, čeprav si bo katero poskušal zaslanjati z dlanjo! Da bi te, hudoba! Tudi zate raste šiba v leščevju, le nikar ne misli, da ne!

Tako govore možje in se gneto ob pragu. Poganjajo se, da se včasih dva skupaj prerivata med podboji.

Nazadnje so pa le srečno vsi notri.

Nekateri kar takoj poležejo in posedejo na pograde, drugi pa stoje in mencajo.

»Kako pa kaj, Tone?« vpraša od teh eden ali drugi, da ne bi bil v toliko napoto.

»Ali imaš kaj žganega, Tone?« pobara nazadnje, ko so že vsi posedli ali pa se postavili tako kakor da se kmalu ne mislijo prestopiti kam drugam, Škrjančev Matevž.

Brez besede seže Tone na polico. Od ust do ust nato poroma posoda. Skozi tenki lulek dela ta daljše, ta krajše požirke, nehati pa kar kmalu nemara nobeden.

Tone nalašč čaka.

Naj sami povedo, kaj jih je prineslo.

Pa se nobeden noče spomniti, da bi začel. Tako se delajo, kakor bi prišli čisto drugega ljubega nič kot po vasi.

»Aha, glej no!« zdaj začne Grogovec. »Gradišarja imaš tudi pri sebi? Daj mi no hitro, Gradišar, še en požirek! Blagor se vama, ki ga imata zmerom pri roki!«

Tako zvestó je z očmi zmerom šel za posodo, od rok do rok, od ust do ust, dokler ni nazadnje spazil znanega obraza, ki ga prej ni bil razpoznal v zmedi drugih obrazov in v naglici.

Zdaj se je pa odkašljal Škrjančev Matevž.

Takole je začel:

»Tone! Malo čudno se ti bo nemara zdelo, da se nas je kar na lepem toliko nateplo! Nemara, da si misliš, tako radi me pa spet nimajo, da bi me kar vsi v trumi prišli obiskat! Pogodil si jo. Nekaj se spravljamo skupaj, pa bi radi, če bi bil še ti zraven, saj dela tako nimaš nobenega, kakor tudi mi ne! Menimo se, kako bi ob prvi priliki padli po Francozu in mu izplačali, kar si je bil zaslužil! Kaj praviš?«

»Misel ni slaba!« pravi Tone.

»No, vidiš! Nekaj nas je, za katerega se nobenega ne da reči, da bi bil figar! Svojega moža vsak postavi. Menili smo se, Ali ni res, možje, in skrbno obračali, kateri bi bil pravi, da bi nas držal tako skupaj, kolikor je potreba, in nas ravnal tako, da bomo kaj opravili! Saj veš, kako je to! Eden svetuje tega, ta pa spet drugega! Po večjem delu je nazadnje prišlo nate, potlej se je pa zglasil še Jernejčevec, in ta je prinesel pošto, da se tudi plahutarjem zdiš najpripravnejši — pa nikari ne misli, da smo z njimi pod eno odejo! Svѐt je pa le svѐt, in misel — misel, kakor poleno, ki na siti ogenj vrženo razdraži plamen, da se spet razločno vidi! Jernejčevec je to prinesel, dejali smo pa že prej tako!«

»Jernejčevcu je pa naročil Lukec! To pa tako drži kakor gotovo je Bog v nebesih!« je dejal Tone. »Prav! če ste oboji takih misli, na spómlad se lahko lotimo!«

»Zakaj pa šele na spómlad? Zdaj mahnimo!« je zajezljal Fickov Francelj.

»Na spómlad pa zato, ker bi nam letos kakšna neumnost utegnila škodovati! Nekaj jih počimo, oni pa za nami! Pa ne z majhnim tropom! Že zdaj, ko je Lukec odzvonil Dantonu, bo sitnost! Najbolje bo, da se potuhnemo, zakaj prav gotovo bodo poganjali, pa se bodo potlej tudi naveličali! Če bi jim pa vmes, ali pa, ko se bodo že unesli, še kakšno zagodli, gorjéga se nam in ljudem spodaj, ki zdaj še žive v miru! Kar še premorejo, bodo spravili na noge! Naj pade povrhu še malo snega, zadosti da gre nas eden drugega obiskat, spazili bodo sledí, potlej se pa kar pripravimo! — Kdo ve, kaj bo pozimi? Kdor se dosti tepe in povsod z ihto — dalj ko je srborit, ob več ljudi je! In če mu jih začenja zmanjkovati na enem koncu, si jih vzame od drugod, od tam, kjer se mu ljudstvo manj upira! To je kakor amen v očenašu! Če mu bo količkaj trdo zapredlo, a kar brž k nam po spašene, site trume, ki drugega ne delajo kot jedo in pijo! — Na tesnem mora pa zares biti, če že bira ljudi, ki jih je bil spravil podse! Tako vam povem, možje in fantje, na spomlad bomo imeli opravka s peščico, zdaj pa peščico pobijemo, pa si bomo nakopali na vrat cele vojské! — Zato pa rečem, rade volje vzamem to, kar mi je bilo ponujeno, udariti pa ne kaže pred pomladjo, zares ne! Do takrat potrpimo! Komur bo pa le prehuda sila, kar k meni naj pride, prostora imam zadosti, lačnemu mu ne bo treba biti in tudi zeblo ga ne bo! Če vam je tako prav, potem je tudi meni za vse skupaj! Takrat bomo pa morali mahniti z združenimi močmi, zakaj več ko nas bo, boljše bomo opravili! Spodaj imamo Jernejčevca, če oni ne bodo našli do nas, jim bomo pa mi poslali pošto, ko se bomo naveličali čakati! Takrat, kakor hitro bo malo pobralo sneg, se bomo zbrali, tudi eden ne bo brez puške, toliko vam lahko danes rečem! Steke ne bo prav nobene, preveč divjadi je bilo v teh gorah že pobite, da bi še dobili odraslega moškega, ki ne bi znal streljati! Ali ni res? Cela truma njih in nas se bo tedaj odpravila na delo tja, kamor bo najbolj kazalo! Kam bo pa kazalo, bodo pa oni boljše vedeli, saj si bodo lažje ogledali, ko so tako nizko in imajo toliko svojih ljudi spodaj po vaseh! — Če vam je tako prav, možje, rade volje vzamem nase, kar mi zaupate. Komur ni všeč tako, pa naj mi pove kakor možak možaku!«

Vsi so bili tiho.

Končno pa je zapiskal Fickov Francelj:

»Jaz pa le mislim, da bi bilo še najboljše, če kar précej udarimo, da bodo čimprej zvedeli, po čem so hruške!«

»Kar poženi se z glavo naprej, če češ!« ga je zavrnil preudarno in možato Škrjančev Matevž. »Nisi zastonj Ficek! Ampak samo, da veš! Mene ne bo zraven kakor gotovo se mi še glava drži na tilniku! Tone ima čisto prav, dobro je povedal! Ali se še kateremu ne zdi prav, kar je rekel?« je nato vprašal.

»O, prav ima, prav!« so zagodli.

»Tvoja drži, Tone!« je zabrundal Grogovčev Miha.

Drobni Špremov Jože pa je prvi pomolil Tonetu svojo tenko, ali sapramensko čvrsto roko.

»Tule imaš roko, Tone! Name se spomladi lahko zaneseš! Samo, da ne boš pozabil, kar si rekel! Menda te toliko že poznam, da boš mož beseda!«

»Prav si rekel, Jožek! Kakor ti, tako jaz!« je hitel živo potrjevati Suhadolnikov.

Zdaj so se pa kar vsem razvezali Jeziki.

Drug za drugim so vstajali, se pehali ter podajali Tonetu desnico.

Potem je pa morala posoda z žganjem spet romati iz rok v roke.

Še preden je bila prazna, so že peli s hrapavimi glasovi in se tolkli po plečih.

Kar čez noč bi bili ostali v zavetju, tako je kazalo, če se ne bi bil Škrjančev Matevž spomnil, da bo le že treba odriniti, če ne, jih bo dobila noč.

Med hruščem in truščem so se poslovili. Ta ali oni je objel Toneta in mu ganjen za bičeval:

»Le glej, da nas čez zimo ne pozabiš!«

Ko so bili že vsi zunaj in so se nekateri celo že nerodno komatali po grebenu navzdol, je Tone zavpil, da so se še tisti, ki so že lezli, ustavili in obrnili glave nazaj gor:

»Besedo vam dam, možje, da kakor hitro bo majhno kazalo na konec zime, pošljem pošto ali pa pridem sam naokrog! Grogovec, saj si tam, kamor si mi pravil, da boš šel, če pridejo Francozi? Si, kajneda? Dobro! Do tebe bom stopil z Gradišarjem, potlej bomo pa kar po vrsti vse obredli! — Čez zimo se najbrž ne bomo več videli, sneg se pripravlja. Potlej pa spomladi! Srečno hodite!«

»Se, se! K snegu se napravlja!« je pohitel Fickov Francelj, ki se mu je že precej kadilo v glavi.

»Srečno, Tone! Dobro prezimi!« so mu vpili drugi.

Nekaj časa so še odmevali brezskrbni vriski in klici, potem pa je vse utihnilo.

Nič ni kazalo, da bi jim kaj hodilo na mar, če se pri priči pokažejo Francozi. Kar pridite hudobe.

Nazadnje se je okrog zavetja spet vlegla globoka tihota, da bi se zaslišal tudi še tako droban glasek.

Pozna jesen je bila in mrak zgoden.


*


Dolgo se ni hotelo posvetiti jutro.

Ko pa se je zdanilo in sta se dvignila z ležišč, sta zagledala vsevprek pod zavetjem belo meglo. Zgoraj pa je bilo nebo oblačno. Po vrhovih se je kuhalo. Tako je bilo žalostno.

Ko sta pokósila — ravnala sta se kar po želodcu — je Gradišar stopil ven in ko je prišel nazaj, povedal, da je spodaj v grušču nékoga spazil.

Oprtala sta puški in se spustila po grebenu.

Neznani možak je nerodno opletal med skalami, se spotikal, počival, znova lezel in brkljal po melišču kakor brez glave.

Ko sta prilezla do kraja skalne noge, sta se najprej potuhnila in ga dolgo gledala, kaj bo napravil.

Pa je bil videti toliko šemast, da sta nazadnje kar planila iz skrivališča in stekla k njemu z napetima petelinoma.

Šele ko sta bila čisto zraven, ju je vzel za mar.

Počasi je vzdignil obraz, ko pa je zagledal puški, je bliskovito stegnil roki kvišku.

»O sveti križ božji!« je vzdihnil in zatrepetal.

»Pohar! Kaj ste vi?« je presenečeno vzkliknil Tone. »Kaj pa vi od stikate?«

»Kaj počno v Globokem Francozi! Kaj počno!«

Pohar je kar zajokal, zakaj kamen se mu je odvalil od srca, ko je zagledal krščanske ljudi.


*


Ko sta imela Poharja na varnem in ga toliko pomirila, da je spet vsaj za silo prišel k sebi, sta ga začela spraševati:

»Daj no, potolaži se! Saj si med domačimi! Kaj pa je bilo takega spodaj, da te je tako prizadejalo?«

Pohar je dolgo časa kar podpiral glavo s komolcema na suhih kolenih in z dlanmi na obrazu.

Nekaj je godel sam medse, kakor je izrekel besedo, se je že scedila med slinami in jokom. Kaj je mislil, pa razen njega samega prav zares ni razumel od njih dveh nobeden.

»Daj no, daj, Pohar! K miru pridi! Potolaži se, pa povej!« sta mu prigovarjala in ga trepljala po ramah in po mastnih laseh, kakor se je že komu zazdelo koristno, tako, da ga bo spravilo k pametni besedi.

Pa ni nobena reč zalegla.

On je kar grčal svojo, se pripogibal, spet vzdigaval svoj od solza se svetleči obraz in se znova spuščal z glavo nazaj na kolena. Kadar ga je vmes posebno hudo popadlo, se je spognil z vsem životom še niže.

Ves se je tresel od joka, kar slab je že prihajal kakor se jima je videlo.

»Pohar, Pohar! Nikari no! Povej kaj, nemara se boš olajšal! Poslušaj pameten svet!« sta mu govorila.

Pa je le kar naprej ječal in vzdihoval.

Ali vsaka žalost se nazadnje izjoka.

Nekaj časa je še posmrkaval in se z rokavom brisal pod nosom ter čez oči. Potem pa je le dvignil glavo ter se zagledal vanju in čeznju kakor bi se bil zgubil.

»No, zdaj bo pa kmalu za pogovor!« sta si Gradišar in Tone povedala z očmi.

»Pohar, slišiš, kaj pa je bilo doli?« Kaj so počenjali Francozi?« ga je vprašal Tone, ko se mu je zazdelo, da je molk ravno pravo mero dolg. Prekmalu stavljeno vprašanje bi škodilo, preveč odlašano v tem razpoloženju pa še bolj.

»Kaj so počenjali Francozi? Kaj so Francozi počenjali? Vprašaš!« je zahlipal Pohar. »Vprašaj, kaj so počenjali Francozi!«

»Daj no, Pohar! K sebi pridi!« ga je zarotil Gradišar.

»Ti pridi k sebi! Če bi ti videl, kar sem jaz, bi udaril vsakega sredi obraza, če bi te spraševal!«

Tako ga je s togoto zavrnil.

»Pa res, Pohar! Kaj je bilo doli?« Tone se ni pustil motiti.

»Doli, kaj je bilo? To ti povem, da bi moralo biti v svetem pismu namesto hudiča zapisano ime Francoz! To ti bo zanaprej podoba vsakega zlodeja, ki preganja nedolžne ljudi! Ni potreba, da bi bil Francoz! On je prvi začel, za njim nemara katerikrat pridejo še hujši! Francoz bo za večne čase pomenilo zlodeja, zlodej pa bo lahko svoj priimek še stokrat pozlodjil z delom! Kdaj pa se je slišalo, da bi kateri narod kaj takega počel z drugimi? Kdaj, te vprašam! Francoz bo zanaprej imenovan vsak, ki brez potrebe mori bližnjega, ki požiga in posiljuje, ki ljudi pošilja preč z njihovih rodnih tal, ki poskuša ljudi enega naroda čez noč prenarediti za ljudi, ki bi prav za prav morali govoriti njegov jezik, pa so ga pozabili! Mater svojo naj pozabijo ljudje, in jezik, ki ga jih je bila naučila, ko so se izkobacali iz zibelke! To ti je Francoz! Prvi samosilnik na svetu, Napoleon, ta je dal vzgled vsem, ki pridejo za njim! Četudi bodo od njega hujši, stokrat, tisočkrat in legijon tisočev — nič zato! Francoz je bil prvi, ki je začel! Francoz bo samo podoba — nanj se nemara kdaj zanaprej sploh ne bo več mislilo, niti se ga ne bo več prav spominjalo, zakaj utegne se zgoditi, da bodo tisti za njim še neznansko, nepopisno hujši. Podoba pa le bo za vse slabo, za vse take, ki mirnim ljudem zagrene življenje, za vse take, ki preganjajo družine z domov, ki plenijo in ropajo in poskušajo sebi čisto tuje ljudi navaditi svojega jezika. Za vse take, ki druge pode z domov, da bi tam naselili svoje ljudi, za vse take, ki znajo govoriti tako medeno, da se domačemu neukemu in nepoučenemu človeku zdi, revež kaj pa si garal in se otepal, ta, ki je bil zdaj prišel, ta ti ne obeta nebes kar tako! Toliko ga je možaka, da ti jih bo zares napravil! To ti je Francoz in Napoleon, ime, ki se bliska čez vsa njihova počenjanja. Napoleon bo za naprej samo podoba vsega slabega, vse požrešnosti za slavo in močjo, vsega neumnega prizadevanja, da bi en sam narod zavladal svetu in sam vse tlačil. O, takih bo nemara še kaj dobiti, zakaj svetu je zapisana še visoka starost! Ali povem vama tudi to: te vrste ljudje so preneumni nasilneži, da bi se jim moglo kdaj posrečiti kaj od tistega, zastran česar se toliko poganjajo! Prav narobe delajo: tolčejo tam, kjer bi morali gladiti, božajo pa na tistih krajih, kjer bi morali udarjati!«

Tako je govoril Pohar.

»Odkod pa neki jemlje tole?« se je sam pri sebi vprašal Tone in tudi, če bi bil kdo Gradišarju rekel, da se je slično motal, ne bi mogel oporekati, da se ni potikal blizu podobnih misli, samo tako jasno mu ni prišlo.

»Pohar, lepo je bilo to povedano! Zdaj nama pa nikar ne zamerite, če vas vprašava, kaj je bilo doli?« je dejal Tone kar naravnost, da bi ga presekal. Znano je bilo v treh farah, da Pohar rad hodi po ovinkih, in če ga ne prerežeš, ne boš zvedel nič porabnega.

»Ta prekleti Lukec je potolkel Dantona in njegove vojake! Še tisto noč se je zvedelo. Pjer in Dumas sta koj poslala pošto v Glavnik. Opoldne se je že vsul nazarensko velik roj v Globoko, katero hišo so zagledali ob poti — precej so bili pri nji. Vsa dolina je gorela. Proti večeru so bili v Globokem. Ko so na spodnjem koncu začeli nalagati ljudi na vozove, so vsi na zgornjem spustili mošt, kar so ga bili pridelali! Živina pa v hosto! Dedci naglo v hrib, tudi nekaj žensk je bik zraven. Nekateri so sami že naprej zažgali, češ, če jaz ne bom notri, tudi nobeden drugi ne bo, kje pa še, da bi mi tuji požigali domačijo! Ko se je že temnilo, so pridrveli Francozi. Streljali so vsevprek, neki golobradi poročnik je bil čisto spredaj. Pri koritu so dobili Mohorja, ki je tekel mimo z zažgano plamenico, da bi zažgal kozolec, saj veš, tam pri Jelševju ga ima! Vojak ga je zagrabil za komolec, Mohor pa, togoten kakor je bil, ga je osmodil z bakljo po obrazu! Nože so potegnili, precej je bilo po njem. Mohorka pa še petdeset metrov ne vstran! Kar mislita si, kako jo je moralo zadeti! Saj je cela vas vedela, da se zlepa še nista dva imela tako rada kakor Mohor in Mohorka! Najrajši bi bila drug drugega pestovala! Tinček in Minca sta se je držala, Andrejčka, kaj pa bo star, poldrugo leto nemara, pa je imela v naročju. Pri priči je reva prišla ob pamet. K vodi se je zadrevila. Tekli so za njo, doteči pa je niso več mogli. Najprej je vrgla v Šumko Andrejčka, potlej je pa pahnila še Tinčka in Minco. Gorjup jo je držal že za krilo, pa se mu je izpulila in se še sama pognala v vodo. Otrok je precej zmanjkalo, ona pa je še nekaj otepala. Gorjup je skočil zanjo, pa je bilo že prepozno. Preden je bil pri njej, je že zamehurilo krilo na vrhu. Prav dobro še vidim. Plavo je bilo, z belimi pikami. Komaj je bila ta žalost v kraju, pa zvemo, kaj je bil napravil Špan. Nažrl se je kakor zemlja, prišel domov in pijan in žalosten poklal vse živo, kar je dosegel. Kure je lovil po dvorišču in jim rezal glave. Potlej se je zakadil v hlev in pobil živino, oba vola, kravo in telička. Nazadnje je ubil še Serca. Toliko časa je brkljal tam, da je polovil tudi vse zajce. Ne enemu ni prizanesel. Potlej pa je odvihral v hišo. Lučovka mi je pravila, sirota stara — in dejal Mici, saj jo poznata? Takole je rekel: »Mica! Ti še ne veš, kaj so mi povedali! Francozi so tam pri Glavniku, v Grahovici menda, sneli župnika, mu zabodli en nož précej nad srce, drugega pa pod njim! Kako se je revež mučil! Saj veš, gospod Peter so bili, tisti, ki so smeli nositi muštafe in brado, ker so imeli tako hude mozolje! Ko so že jemali konec, pa so jim zažgali še brado. Tako so napravili. Ali si poznala Petričevko? Kaj je ne boš! Veš, kaj so pa ž njo počeli? Vso vas so zbobnali skupaj in zapovedali, da mora priti staro in mlado do zadnjega, če ne, bo narobe. Ko so bili skupaj, so zatrobentali. Prva reč je bila, da so ji odrezali jezi. Ko ji je kri tekla čez brado, so dejali, zdaj bo pa najboljše, če ji odrežemo še nos. In tako so tudi naredili. Pa še ni bilo zadosti. Oči so ji iztaknili in ji s sekirico snemali lase z glave. Ko se je zvalila, čeprav so jo štirje držali, so ji pa odrezali še prsi. Potem je pa prišel na vrsto njen sin, tisti, ki ga je imela najrajši in ki ni hotel uiti v gore — Bvantin! Temu so odprli rebra, srce so mu vzeli ven, ga nasadili na palčico, na listek napisali »Zdaj pa grem, kamor mi ukažejo« ter mu ga posadili nazaj v život. Ljudstvo je omedlevalo, ko je gledalo. — Čakaj, Mica, da ti še eno povem! Kaj so napravili z mesarjem, s tistim Suhadolnikom, na Duplici! — To je šele nekaj! Njega, Jero, ženo njegovo in oba otroka so zaprli v mesnico, češ, vi ste dajali potuho plahutarjem. Potem so pa Suhadolnika obesili za kavlje kakor se obeša živina, in ga pobili. Kakor z njim, tako so napravili tudi z Jero in otrokoma. Potlej so jih pa razsekali, to je hrbet, to stegno in tako naprej, — in so vse skupaj kos za kosom pobesili po kavljih. Na papir, ki so ga zgoraj pripeli, so pa napisali: »Prav novo meso, čisto poceni! Kdor ga vzame več skupaj, ga dobi zastonj!« Tako so to naredili, Mica! Mica! Da bi z nami kaj takega napravili, ne! Še enkrat me lepo poglej, no! — Tako je dajal Špan. Z nožem, ki se ga je še držala kri poklane živine, je zaklal ženo in oba otroka. Potem pa je zatulil in se pognal za hišo. Na tepki se je obesil. — To so delali Francozi, do takih reči so pripravili ljudi. Kogar moškega so dosegli, so ga zagrabili in zvezali. Kakšnih dvajset so jih le še nastregli. Te so naložili na vozove posebe. Zenske in otroke pa so nakladali zase. Drhali ni bilo tega dosti. Hišo za hišo so zažgali. Dim se je valil čez celo vas, povsod so sedeli rdeči petelini! Drugega nisi videl kakor dim in ogenj. Nekateri kmetje so se pa sami spomnili in zažgali — kakor sem že povedal. Od enega kraja vasi do drugega ni bilo slišati nič razen joka. Oh, ko bi vidva morala prestati tako noč! Pri prvih hišah na spodnjem koncu so pa kar pobesili vse, na kar so živega naleteli! P a še grozili so, da bodo prihodnjič za vsakega svojega vojaka, ki bo padel, pokončali sto naših! — Od začetka sveta še ni bilo na svetu takih zlodjev! Ti so hujši kakor vse trume hudičev tam doli v peklu! — Pa da bi videla živino! Nekaj naših se je spomnilo, da bi bilo dobro, če bi vsaj živino pognali na ono stran v breg, da Francozi ne bi mogli do nje.

Brž so pognali govedo in svinje v Šumko. S palicami so jih bili in poganjali, da bi rajši šli čez pa kamenje so metali nanje. Ali ti ne pridejo Francozi in začno streljati! Vse je plavalo. Ljudje in živali, vse se je gnalo k bregu na oni strani. Večji del je res srečno ušel, nekaj pa so jih francoske krogle le spravile vkraj. Pa potlej, ko se je napravila noč! Tako je bilo svetlo kakor podnevi. Hiše so svetile, vsa vas je bila rdeča in tudi dim, ki se je valil z vseh krajev na pot. Nazadnje se je začelo cmariti še drevje. — Noben človek me ne bo več potolažil, toliko sem videl, toliko prestal! Bog naj jih pokosi in zaupa peklenskemu breznu, iztrebi naj ta prekleti, zaznamovani narod, da nikoli več nobeden na svetu ne bo po njihovem govoril! Poginejo naj stari in mladi, možje in ženske in otroci! Za tem narodom ne sme več ostati sledu! Saj to gre naravnost nad Boga in njegove zapovedi!

Ugonobljeno naj bo to peklensko seme, nikoli več ne sme vzkliti, udušeno naj bo in zamorjeno! Ko bi vidva videla, kar sem jaz, ko bi bila vidva zraven! Hujše tudi v peklu ne more biti, prav gotovo da ne!«

Tone in Gradišar sta molčala.

Prehude reči je povedal Pohar. Take so bile, da bi jih človek zares težko verjel, če jih ne bi bil povedal Pohar. Ali to je bil mož poštenjak, ki ga je sedem fara naokrog cenilo. Kadar je Pohar kaj obljubil, je bilo opravljeno kakor je bil napovedal, ob času in do črke. Njegova beseda je zalegla, zakaj vedelo se je, da je častit mož, prav po starem kopitu in da resnico ceni vselej tako kakor če bi šlo za njegovo veljavo ali za dober glas njegove hiše.

Pohar se je spet naslonil.

Znova ga je prijela žalost. Tone in Gradišar sta spogledovala drug drugega. Nič ni kazalo začenjati. Ampak, da so taki hudiči! Da jim le Bog pusti živeti, da jih ne udari in ne ugonobi!

Naj se le do kraja izihti! Beseda, še tako dobro mišljena in še tako tolažilno izrečena ne bi nič zalegla.

Dolgo sede vsi trije čisto tiho.

Tako je šel dan. Ko se stemni, ležejo.

Poharja kar obdržita. Kam pa naj bi tudi šel? Kmalu se dokraja privadijo eden drugega. Nekaj dni mine, pa so si že kakor bratje na roko. Na pogled drug drugega presodijo, kaj bi rad.

Prišli so dnevi, ko dež kar ni mogel jenjati. Sive meglene štrene so se obešale okrog po hribih, med drevjem spodaj se je motal hladni, žalostni dim. Vse je bilo nepopisno otožno. Skalovje je v móči potemnelo, po ruševju so se nabirale solzice. Kar naprej je šlo, mrak ni ustavil tega, kar je bilo prineslo jutro.

Pohar, Gradišar in Tone so sedeli v zavetju in šli vsak za svojimi neveselimi mislimi. Dvigali so se le takrat, kadar se jim jo zazdelo, da bo že čas za jed. Tudi brez žensk so si znali pomagati, pekli so in kuhali kakor ne bi nikoli poznali drugačnega opravka. Tone je bil znosil skupaj toliko zaloge, da pred pomladjo prav gotovo ni bilo skrbi za to, če bodo imeli kaj nesti v usta.

Od jutra do večera je lilo, dan za dnem je bil enako pust.

»Boljše se nam pa le godi kakor komur koli tam doli po ječah v Glavniku!« je dejal Gradišar. »Tudi, če je človeku dolgčas, na prostem je pa le, kakor ptič!«

»Bosta videla, da ne bo dolgo, ko nam bo brsnilo belega! Kar jutri se moramo odpraviti in znositi sem drvá za vso zimo. Če bomo pridno delali, bomo do večera nanosili toliko, da nam do pomladi za kurjavo ne bo treba biti v skrbeh!«

Tako je dejal Tone.

In res so drugi dan po dežju nosili iz druge luknje kar so le utegnili pridno. Toliko so navlekli skupaj, da je v zavetju komaj za njih ostalo prostora.

»Zdaj smo pa na dobrem! Če pride še tak mraz, ne bo nam mogel do živega!« je rekel Tone, ko so tudi zadnje poleno predejali iz spodnje luknje v zavetje. Tam doli ni ostalo nič, prazna lopa, pa nekaj tresák in oguline.

Temne so bile te jesenske noči. Tako neznansko je zunaj vzdihoval veter. To so se najbrž preganjale verne duše, tisoč glasov je včasih hkrati tožilo. Rohnelo je okrog zavetja, robkalo ob vrata, skočilo preč in presunljivo zacvililo. Potem pa je zagodlo kje globoko spodaj, ko je bilo mimo, se je slišalo samo še zamolklo bučanje odkod prav visoko z vrhov. Če bi bil človek sam, bi ga prav gotovo obhajala groza, tako pa so se zamotili s pogovori in tudi ogenj jim je delal lepo, tolažečo druščino. Kdaj pa kdaj se je kdo stegnil in položil poleno na veseli, prijetni žar.

Dolgo so bedeli.

Vsako pot je najprej zdelalo Poharja. Za njim je zakinkal Gradišar, nazaduje pa je zmanjkalo tudi Toneta.

Kdor se je prvi zbudil, se ni prav nič začudil, ko je zunaj spet zaslišal znani šumot.

Lilo je, lilo, tudi čez dan ne bo drugače.

Dolgi so bili ti dnevi, kar kraja jim ni bilo dočakati. Zmerom ista pesem, to enolično šumenje, ta tlesk, ki je umival skalovje. Pa megla!

Vse so si dan za dnem, ki so ga tako skoraj brez dela prebili, že povedali. Nobeden ni drugega ošvrknil ali ustavil, če je pravil reč, ki jo je bil že desetkrat povedal. Čisto so se bili privadili drug drugega.

Neki dan pa se je le začutilo, da je udarila vmes mrzla sapa. Takoj si jo začutil, če si stopil ven.

»Sneg bo!« je napovedal Gradišar.


*


Debeli kocnji so tiho plavali skozi sivo jutro, ko je Tone odprl vrata. Že so se prijemali.

Ves dan je potlej snežilo, vso noč, pa še novi dan.

Nazadnje je bil kraj zares čisto zimski.

Dalj ko je šlo, večjo moč je dobival veter. Za moža visokih zametov je bil on kriv. Komaj da so odprli vrata, toliko jim ga je bil prednje nametal.

Tako je bilo tiho, ko je nehalo!

Zrak pa je bilo kar čutiti. Človeka je vabilo, da se je pošteno izdihal, ko je stopil ven.

Vse gore so bile bele in pobočja daleč dol. Najrajši ga je vrglo tudi spodaj, v Goljavi in na Globokem, pa v Senožeti in po Mrzlem dolu. Ali kaj, odtod vasi ni bilo videti in tako človek ni mogel presoditi.

Ko se je metež ustavil, se je nebo zjasnilo. Tudi oblačka ne bi mogel videti nikjer, čisto je bilo kakor ribje oko. Pa tako neznansko plavo. Kar oči so te zabolele, če si z belega pogledal tja gor. Vrhovi so sijali v snežnih suknjičih, ko se je opoldne v vrh Pruke uprlo sonce, si je moral Tone zasloniti oči, tako se je bleščalo.

»Dolga bo kar takole posedati vso zimo!« je rekel onima dvema. »Boljše pa še zmerom kakor da bi človek izza rešetk gledal ven in bi ga vsak dan bili!«

»Res je tako, Tone!« sta mu pritrdila. »Rogat ni nobeden od nas treh, prav gotovo, da se bomo pretrpeli!«


*


Nebo se je znova stemnilo. Jug je prignal oblake, vedelo se je, da bo kmalu sedel nov sneg na starega.

In tako je tudi bilo.

Spet ga je neslo tri ali štiri dni skupaj. Zdaj je pa zares pošteno zametlo.

Kakor hitro pa je nehalo, je pritisnil mraz.

Če so še toliko kurili, kdaj pa kdaj se je le moral eden ali drugi skopati z ležišča in se priti gret k ognju. Spredaj je bil ves prežarjen, po hrbtu pa ga je mrazilo.

Pridno so nalagali, od jutra do večera je gorelo, pa tudi ponoči so skrbeli, da žerjavica ni pošla.

Čez dan so se vsi štirje držali prav blizu zraven. Le kadar je koga začel boleti hrbet, se je dvignil in z dolgimi koraki meril zavetje podolgem in počez. Potem pa je spet sedel nazaj in se grel z drugima dvema.

Včasih so skoraj ves ljubi dan molčali, drugič pa so govorili, da jim je dan minil kakor bi mignil. Na dom so obujali spomine in si govorili, kako bo spomladi, kakor hitro bo začelo pobirati sneg.

S kuho in s pomivanjem so se zamotili. Rjavka pa jih je gledala tako zvesto in prijazno, da jo je zdaj ta, zdaj oni moral pobožati. Taka fletna živalca! Tako se je zdelo kot bi bila v druščini četrti, le škoda da mutasti!

Dan je bil podoben dnevu kakor brata dvojčka.


*


Zmerom huje je pritiskal mraz.

Ven so stopali le za potrebo in pa da so se malo razmigali ter pretegnili. Dolgo pa zunaj ni strpelo ne enega, ne drugega.

Neki dan je Tone brkljal po Lizinih rečeh.

Katerega dne smo, je imel skrbno zapisano. Oh, če ne bi bilo Lize, se prav gotovo ne bi bil brigal za take reči! Tako pametna ženska je bila to in nikoli ni vzdigavala trušča! Pa je le na toliko reči mislila! Veliko stvari je imela v brigi, pa se ni nikoli hvalila. Tudi na to je mislila.

Spet je obračal culo in pretaknil vse canjice v njej. Kaj ti ni dobil, kdo bi si mislil!

Še jaslice je vzela s seboj, tudi na to ni pozabila! Pa takrat, ko so morali tako naglo bežati zdoma!

Oh, ti Liza, ti! Ti mala, dobra Lizika! Nikoli na svetu te ne bom pozabil! Kako si bila ti dobra ženska! Take ne bom še ene srečal na tem božjem svetu!

Na svetu Tone še ni prijel kakšne reči bolj pobožno in oprezno kakor te jaslice.

»Prav krščanski božič bomo imeli, možaka!« je dejal Gradišarju in Poharju. »Poglejta, jaslice! Rajnka je zares na vse mislila!«

Obema so se zasvetile oči.

»Čeprav živimo kakor cigani, tega pa le ne bom pozabil, da smo božič opravili po krščansko! Res da ne bo polnočnice, jaslice bomo pa le imeli kakor se po vernih hišah spodobi!« je dejal Gradišar.


*


Dnevi so minevali.

Debel sneg je zunaj pokrival greben pred zavetjem.

Dopoldne pred Svetim dnem pa se je Tone le odpravil po njem v gozd. Vse je bilo izravnano čez in čez, poznal pa je kraj tako dobro, da je kar hitro razgrebel sneg do mahu. Lep, visok mah se mu je pokazal spodaj.

Zvrhan koš ga je prinesel nazaj v zavetje.

Potem so pa do večera delali jaslice, skrbno in pobožno kakor otroci.

O prvem mraku so prižgali lojenice. Tiste, ki so gorele v hribčku nad hlevcem, so prirezali, spredaj pa so pustili kar celo. Tone jo je nakapal na bukov panj, naj sveti vso noč. Potem pa so pokleknili.

Lepo pesem so zapeli in tolikšna ganjenost jih je obšla, da so začeli drug za drugim smrkati.

Spomnili so se opustošenih domov in vseh tistih, ki so jih imeli radi, pa imajo zdaj že v nebesih sveti praznik.

Klečali so pred jaslicami; zdaj je eden molil naprej, zdaj drugi. Pa je spet kateri posegel v hribček mahu in popravil tega ali onega pastirca ter predejal kakšno ovčko.

Kdo bi si bil mislil, da bodo morali ta božič obhajati kakor sta Jožef in Marija prvega!

Zunaj pa se je razpenjalo nad tihim svetom nočno nebo z zlatimi zvezdami.

Sveta noč, tiha noč!

Kdaj pa kdaj je skozi rege v vratih sipnilo v zavetje drobnega snega. Veter le kaj potožil. Zvonov pa ni bilo slišati. Kje neki. Požgana cerkev v Globokem je otožno štrlela pusta in prazna iznad pobeljenega sveta.

S srebrnimi šolni je zunaj stopala noč po višavah. Mrak, poln bledega migotanja, je preplavljal zamišljeno drevje spodaj. Na jasah, ki so se iskrile v mesečini — pozno je prisvetil mesec izza čukelj — pa je bilo svetlo kakor podnevi. Po gozdovih je bilo nekam razposajeno skrivnostno — kakor bi si bili duhovi oblekli praznična ogrinjala, pa bi se šepetaje menili z razgretimi lici, nemimi v pričakovanju bogve katere reči — po jasah pa je bilo čisto veselo in varno kakor ob belem dnevu. Ta mila luč — koga naj bi preplašila? Še srne so si upale ven v svetlobo. Lepo so se prestopale po novem snegu, vzdigavale nežne smrčke in iz nozdrvi se jim je kadilo.

Kakor so bile sicer gore grozotne, ob tej uri, ko je mesec odrešil svet s svojo dobro lučjo, so se zdele ljubeznive in pohlevne. Nikomur nočejo nič hudega, čeprav so tako razsežne, tako strme in visoke. Ne vem, kaj je prostora med njimi, kako daleč od ene do druge. Zdaj je prišlo vse tako blizu.

Zamolkle in svetlejše sence se spuščajo z robov in polegajo po belih strmalih. Ta je čisto plava, ona skoraj vijoličasta. Spet katera pa je črna kakor noč pred pomladjo.

Luna sije brezskrbno, čisto in nedolžno kakor otrok, ki se komaj začne veseliti življenja. Tako brez madeža je njena svetloba kakor zaupljivost fantička, ki vstaja v ranem jutru, da bi z očetom odšel na dolgo obljubljeno pot.

O ti sveta noč, ti blažena noč! Mesec sije na to revno, mučeno zemljo, redke, velike zvezde svetijo tam gori, podobne ledenim keržkom, ki plavajo na globoki, mirni vodi, vidi se, da jih zebe, ne morejo se stisniti, vesele so pa le, čeprav ne morejo ena do druge, kakšne volje so, oko vendar namah presodi. Le migljajte, ve zvezde tam gori na višavah! Svetu napovedujte, da je prišel na zemljo Gospod Bog! Dolgo je že tega — ampak mi možje, ki smo zdaj stopili v mesečino pred zavetje, na to nismo pozabili! Dajte, recite, zvezde božje in ti mrzli vzduh, ki nas stresaš, recite Bogu, da ga častimo, kolikor nam je le mogoče! Tudi ti, luna, ki tako lepo siješ čez naše kraje, ti luna, tudi ti to sporoči, da nam bo šteto v dobro! Prav zares, da nismo mi sami krivi, če moramo svete božične praznike obhajati v pečevju! Toliko nam sprôsi vse tole, kar je okrog nas in kar ni krivo nobenega greha, čeprav je od Boga ustvarjeno, volje in prevdarka pa ne more imeti, ker je mutasto in ne ve zase — tole nam pa le sprôsi vse, kar zdaj vidimo v tej lepi noči: da bo spet prišel mir na svet, da bomo spet pozidali tisto, kar nam je bilo požgano, da bomo spet lahko začeli z delom in se znova oprijeli opravkov, ki so bili nas enemu za zmerom namenjeni, dokler le bo živ! Mi trije vsi prosimo za to!

Gradišar, Tone in Pohar so molče stali tam zunaj v snegu pred zavetjem. Tako so bili tiho!

Podobne reči je pa le vsak govoril sam pri sebi. Takle svet, tako bel in čist, je toliko preč od navadnega, da premaga tudi ozko dušo, kaj ne bi šele njih enega, ki so bili po životu in po srcu prave mere kakor se Adamovemu sinu spodobi, če naj velja za celega možaka. Gor so gledali k nebu, kjer so se lesketale zvezde in kjer je luna hodila svojo pot. Pa na vrhove, ki so se tako svetili, da se skoraj ne bi vedelo, dokod segajo. Ves kraj so premerili pogledi; tako je to dobro delo srcu.

Spodaj, globoko pod grebenom, so spale smreke. Njihova ramena so voljno nosila težko, belo breme. Poleti je to zamolklo zeleno vejevje videti zamišljeno, zdaj je bilo resno jasno, skorajda slovesno. Kakor bi bilo odrešeno iz topega ždenja v trepetajočem somraku, ki ga razklanjajo zablodeli sončni tolarji in poživljajo zraven vetra prav samo potuhnjene, pa mične veverice ter mravlje, ki spodaj gomaze po skupaj znošenih grmadah igličevja — tako so se zdele. Vendar že rešene, kronane z belimi, skrbno položenimi kitami.

Vsi trije so stali pred zavetjem in gledali na vse strani.

O ti sveta noč, ti blažena noč!

Samo tu zgoraj nam vlivaš mir v srce, samo tukaj nas tolažiš, tod, v krajih, kamor pesjan ne more!

Zdaj pa nemara kdo drugi, ali z Globokega, ali iz Mrzlega dola ali iz Goljave ali pa iz Senožeti, bogve kdo, tam spodaj v Glavniku s solznimi očmi strmi iz mrzle, temne in mokre ječe skozi rešetke ven vate, ti sveta noč, ti blažena noči Prav tale mesec sveti na tisto polje pred ječo v Glavniku, prav tele zvezde doseže kakor jih mi zdaj gledamo! Daj mu kaj tolažbe, okrepi ga, šepetni mu na uho, da bo še vse dobro! Napravi no to dobro reč, ti sveta noč!

Belo polje gleda pred seboj, pa vas, zvezde! Zebe ga nemara. Tako je obupan! Ti revež ti! Dajte, vi vsi, kar vas je bil Bog napravil takih, da vas zdajle gledajo njegove oči — dajte, vlijte mu tolažbe! Najbolj pa še tistemu, ki je še dalj preč od rodnih tal kakor oni v Glavniku!

Vsem tistim prinesite tolažbo, ki jim ni dano, da bi tole sveto noč obhajali tako kakor jo mi! Potolažite vse tiste, ki imajo požgane domove, vse tiste, ki so daleč preč zdoma, v tujih krajih! Vse tiste, ki so zaprti in priprti! Recite jim, da bo tudi njihovega trpljenja kmalu konec!

Sveta noč, blažena noč! Kakor si lepa, bodi še tako dobra!


*


Dolgo so stali pred zavetjem.

Nazadnje pa jih je začelo le mraziti, tega je streslo in onega, vendar pa so čakali drug na drugega, kdaj bo kdo pokazal voljo, da bi se odpravili nazaj v gorko zavetje.

Dokler se Tone ni prestopil, se tudi onadva nista zganila. Potem pa so si vsi trije pomeli spotoma roke, pri vratih še enkrat pogledali nazaj in stopili noter.

Kako je bilo pa že tu lepo gorko!

Brž so naložili še novih polen na dogorevajoči ogenj.

Dolgo časa so še sedeli in pogledavali k jaslicam.

No, ko bi le vsak imel tak sveti večer!

Na vse vas mislimo, ki ste zunaj! Dobro vam voščimo Niste pozabljeni! Nobeden od vas ne sme misliti, da je sam! Naša misel je tako čvrsta in želja, da bi se vam spet, pa kmalu, dobro godilo, tako močna, da vas bo prav gotovo dosegla! Dosegla vas bo in stvari zasukala tako, da se bo vse dobro izteklo! Kar zaupajte! Nocoj je sveta noč! Ker je bridka, vam bo želje še stokrat bolj gotovo izpolnila!


*


Na Sveti dan so se vsi trije držali na moč slovesno, prav kakor se za tako velik praznik spodobi.

Minil je, in minil je tudi Štefan.

Kar naprej se je še držalo lepo vreme.

Na Novega leta dan pa je spet metlo. Zgodaj dopoldne je začelo, šlo je do večera, ponoči je malo ponehalo, zjutraj pa je spet snežilo in potlej ni nehalo dva dni in dve noči.


*


Dolgi so bili zimski dnevi. Najhujše pa je prihajalo to, da so si bili eden drugemu že tako nazarensko znani in da človek ni mogel nikamor ven. Res, da si šel ven pred zavetje, posedel tam uro ali dve, kadar je bilo sončno, ali kaj če to! Zmerom ista: kuhaj, jej, pomivaj, pa spet kuhaj, sedi ob ognju, nakladaj in se pogovarjaj!

Januar mesec je minul in februar, prišel je marec. Zadnje dni se je pošteno začutil jug.

Na vseh plateh so grmeli plazovi. Podnevi in ponoči ni bilo miru. Kdaj pa kdaj je bil veter že čisto mlačen.

Tudi marec je bil nazadnje mimo. V jarku pod Pruko so se nabrale debele, trde kepe plazovine.

Prvi dnevi aprila so prinesli dež. Še so katerikrat zarojile po zraku bele mušice, dež pa se je le večkrat oglasil.

Kakor jetniki so se posebno zadnje čase vsi trije možje zdeli samim sebi. O vsem so se bili že pogovorili, nikamor niso mogli. Skorajda so že postajali siti samih sebe in eden drugega.

Konec aprila so privršali viharji z obilnim dežjem.

Hvala Bogu, so si mislili možje v zavetju in si tako tudi povedali.

»Oh, ta dolga ječa! Kako smo obledeli in shujšali! Zdaj se bomo vsaj spet lahko kmalu pošteno pretegnili!« so si večkrat rekli.

Pa je bilo upanje le še prezgodnje.


*


Kako so táčas zabučale goré!

Komaj je pojenjalo godrnjanje enega plazu, se je že spustil z vrhóv drugi. Pogodel je sprva, ko se je prelagal po položnem, švistnil nato čez skokiče, prav tenko zapiskal ko je udarjal čez strmal kakor slabó presejana moka skozi sito, potlej pa se je spustil na čeri neugnano in trmasto treščil ob kar je že bil priletel. Šele spodaj, globoko po gozdih, ko se je bil že napol umiril v grapi, je zarohnel s pravim glasom. Na obe plati, v oba brega ob žlebu ga je razganjalo. Grmičje se je krivilo pod njegovo nejevoljno sapo, tu pa tam je kaj vzel s seboj, ne da bi bil utegnil reči boglonaj, pa je že bil mimo. Neslo ga je naprej dol. S tako neznansko silo se je podil. Kar ni se mogel ustaviti.

Pihalo je in brilo skozi tisto ruševje in bukovje, komur je bilo prizaneseno. Pripogibalo se je k dolini se otresalo in postavljalo po robu, ali švist je bil močnejši. Vse je upognil, vse se mu je moralo pokazati, kakor da je bilo njegove volje, če ne, je zahreščalo in se zlomilo.

Visoko v platah se je najprej posipnilo. Jeziček je zajezljal k jezičku, na laštici sta se malo obotavljala kakor bi se pogovarjala, čeprav se je bil spodnji s prvimi močmi že podal na pohod — potlej sta se pa oba v enem pramenu pognala objestno — kdo neki bi ju bil v stanu zadržati, ko se jima je tako mudilo?

Z gladkih plošč so kakor bi se bili šele zdaj zdramili drug za drugim sikali beli, prsni prameni. Na glaviče spodaj so se spuščali s pogumom kakor bi bilo tam že vse pripravljeno za tak novi skok. Kakor skuštrani, beli lasje s kakšne neverjetno lahkomišljene glave, so si predli spoštovanje pred sivo pečino in pred dól, kamor so se spuščali. Njih je bilo treba pogledati, kaj bo ta abotna skala! Kar tako so bili ti beli curki, nobenega ni bilo treba vprašati, kam bodo padli. Zraven njih je pa rojil veter. Take smešne in neumne prikazni je nosil po pologih in po krajih, ki si jih je bil imel človek poleti zapomnjene za čisto krotka melišča! Tako neznansko preprosto je sicer delal, videti je pa le bilo grozotno! Zakadil se je s hlastnim dihom v sneg, malo pobrkljal po njem kakor bi ga ovohaval, potlej pa se je že précej videlo, da dela z rilcem. Zakáj sunil je kvišku, ruval z enakomerno napete brežine pest za pestjo te sipke belote in jo metal navzgor.

Tisti, ki je zgoraj čakal, kaj bo opravil spodnji, se je malo obotavljal, zdelo se je kakor bi ga bito presenetilo, da je delo tako lahko, — sapo je podržal, bi se reklo — počakal je malo, potlej pa je pograbil tisto mrzlo mivko, jo razpuhal na valove, ki so se hitro poganjali drug za drugim, zavijal kakor bi opravljal neznansko težko delo — kako se je le znal hliniti! — in vse, kar je bil sunil kvišku, prepustil onemu svojemu bratu, ki je že prežal na sedlu zgoraj, če mu bo kdo kaj dal takega, da bi bilo vredno kam nesti. Ta je šele pograbil sipo, ki jo je neslo po zraku! Kakor ptič, ki se od tegá živi, da dolgo čaka na kakšno drobnjavo in potlej pade nanjo z jeznim srcem, s trdimi kremplji in vražje zlobnim kljunom — tako je popadel tisto, kar mu je bil spodnji sunil na zadosti visoko višavo! Mlel je in phál, obračal k sebi, stiskal na prsa, potem pa divje suval od sebe in godel, godel, tako neznansko čudno godel! Metal je vse, kar je dobil, od sebe, včasih je pahnil kakšno štreno, ki je podvihnila od spodaj navzgor, spet nazaj v globino, sopel kakor bi mu bilo žal in jo sprejel, ko je spet priladjala, čeprav po ovinkih, nazaj gor — kakor hitro jo je le začutil, — tako, da še kralja ne sprejemajo lepše. Zdelo se je, da se je bil raznežil kakor hitro jo je vnovič zagledal. Kar posrkal jo je vase, jo povabil k sivi, premraženi, samotni steni, jo tam stotišočkrat strastno poljubil, si jo privil nase in jo držal, čeprav je kaj od nje odletelo vstran in se upokojilo ter izginilo, ko je pozvonilo na drugi, skorjasti, trdi sneg, ki je oklepal police in lašte. Potem pa, ko je bilo to veselje v temi v kraju, jo je vrgel ven, jo raztresel, pahnil preč od sebe kakor Pepelko — pojdi, kamor hočeš, sedi, kjer se ti zdi!

Drobnó in žalostno je sikalo, ko je pršela na trdino.

Njegov brat spodaj, v žlebu, pa je spet uganjal svoje, čisto drugačne norčije.

Ni imel tako divjih rok kakor oni zgoraj — zato sta ga bila tudi tam pustila. Zlahka je začel, potem pa je svitljal vse, kar se mu je bito odspodaj naneslo, svitljal pomalem, skoraj oprezno. Zraven pa je dvigal tudi domačega, tisti svoj znani sneg, po katerem je že tolikokrat plesal. Z zoprnimi, sovražnimi pogledi so ga gledale temnosive stene. Pa je namah spustil nevesto, kadar je opazil kakšno nejevoljo — in planil k njim gor. Tam je zatulil, da jih je obšel strah. Tačas mu je pa brat s sedla spodaj pognal v divji ženilovanjski dir kar par za parom. Besno se je pognal od skalá spet nazaj, sunil na višavo, gornjemu pokazal jezik in začél vihteti nove vrtince, še vse bolj nore, še vse bolj togotne.

Zdaj so se pa začeli očitki.

Spodnji se je kregal na srednjega, ta mu je odgovarjal — ali kdo le na vsem ljubem svetu bi razumel, s kakšnimi pridevki sta se obkladala — zgornji pa je kar brez kakšnega zadržavanja grčal trde, divje psovke na onadva pod seboj. Cel hudičev dirindaj se je izkotil. Puhali so in sopli, zavijali, rohneli, se potegovali eden mimo drugega gor in dol, se zamešali v tepež in tulili — kakšna grozotna godba! Samo ta ali ona gora, ki bi se bila že rada odpravila spat, je kar na lepem nalašč spustila plazič. Zagodel je, čeprav je bil majhen, in jih zmotil. Bedaki, tako neumni kakor je samo lahko veter, ki kakor barbar iz prvih časov, ko si je kdo znašel ležišče v duplu, hodi okrog z divjo brado, z visečimi mustačami, zmršenimi lasmi in stokrat presvetlo bolščečimi očmi — kako lahko jih je zmesti! To so ogromni otroci, ki se igrajo! Majhna reč, ki je niso vajeni — kakšna nova igrača nemara — pa že vržejo preč stare in prisluhnejo z neumnimi obrazi. Spogledavajo se in so tiho tako, da za njimi ostrmi že svet sam. Tudi tisti, ki dobro sliši, se v tej tišini mora vprašati, če ni bil nemara sam kar na lepem oglušel.

Dolgo tako žde in se potihujejo po zavetjih. Ta se stisne k tej, oni k drugi skali — in tam preže, če se bo kaj zgodilo. Kaj nevšečnega, to se ve, kaj takega, kar bi jim škodilo.

Ko pa se jim vendarle zazdi, da so bili potegnjeni, tepci, se najprej predrami spodnji. Pohlevno godrnja skraja. Za njim se okorajži srednji, ki puhne že bolj rogovilasto, kar skraja pometa in prekucuje. Kakor je samogolten, vendar tudi zgornjemu pusti delež, tako je vesel, da ni bilo prave nevarnosti. Veter na višavah je podoben človeku — manj duhu. Vse značaje kaže — močan je, pa tudi neumen, grozoten in surov, pa tudi nebogljen.

Prav zgoraj, na vrhu, na temenih, kjer gore ostajajo same pred nebom, naj bo že kakršne volje je, in pred gospodom Bogom — tam pa razgraja četrti. Tega spodnji trije ne jemljejo v druščino. Čisto je odljuden prav ponorel. Sam ne ve, kam bi se podil. Tudi če počepa ne vem za kakšno čer pod temenom in tam zabrlizga, slave ni za to reč — živa duša ga ne čuti in tudi hrib ne, ko je tako okovan v sneg in led, ves odmrl. Ta šele besni. V temi se sem pa tja zapodi v kakšno meglo, ki je ves dan sedela vdano in pobožno, sune jo, jo vrže v kakšen zoprn greben, jo razčesne na deset pramenov in spodi: »Izgubi se preč, tukaj sem jaz gospodar, prav tebe da bom še gledal!«

Potem pa se ta norec spet zakadi na teme najvišje gore. Tam malo potopota, vzdigne vrtince in jih maliči. Od njih pa nobeden žnjim ne začne pogovora. Kdo bi se neki menil z norcem? Saj je čisto nor! Delaj, kar se ti zljubi! Leno vstaja sneg iz lég in se napravlja v stebre. To ga šele zjezi, tega četrtega brata! Malokateri človek je kdaj zaslišal njegov nori glas. Stene, dupla, kolikor toliko kopni stebri spodaj — vse to se potuhne, da saj ne bi pihnil na njihovo stran v tej blazni jezi — pa čeprav se čutijo še tako zapuščene v tej steki megla, v tej temi, v tem čudnem mlamolu, ki se ob prvem bledem svitu dneva zazdi kakor same težke sanje, ko je môra gôri sedla na prsa, da ni mogla dihniti, ampak samo čakati, kaj se bo zgodilo. Tudi misel na jutro, ko pride rabelj, se tistemu, ki ga bo vzel čez, ne more zdeti groznejša in manj podobna, da bi se jo dato potešiti.

Oh, ta zgornji veter, ta čisto nori četrti brat!

Ta ti je svat! Ta pa dela zares po svoje!

Kar tako se žene, sem sede in tja, tu brlizgne, tam zarohni, ondi se zakrohoče, podi se čez vse daljave od enega velikega hriba do drugega, čez krnice in grebene, skozi najbolj gosto meglo. Kar na Iepem mu šine na misel, da bi bilo dobro, če bi obliznil sneg prav v tejle, tako vražje dobro skriti krnici! Glej ga no! Semle da mi ne bi našli? Takoj pridemo! Smo že tu! Nekaj meglá pobere z vrhov, potem pa se podi med Čermi, najde preduh, zažvižga, se v sredi premisli in znova oblizne sneg, pa že sedi gori na kakšni čuhlji in piska nedolžno ter krotko kakor pastirček ob belem, jasnem dnevu, ki ga lepšajo oblaki, podobni češnjevemu cvetju.

Pa se spet zgane in zavihra. Noro zatuli. Zdaj ukaže vsem svojim krdelom, da mu pomagajo. Kar najde, napodi v zbor. Tako nečloveško zabuče in zagodejo. Kakšna pesem pa je to? Katero uho bi jo preneslo? Kaj mu mar? Svojo tolče, s svojo ima veselje. Sam jo še bolj vihti, kar sproti se opaja, čedalje silnejši postaja, dokler vseh glasov, ki si jih je bil segnal na pomoč, ne utopi v sebi. Nekaj časa je vesel takega samega sebe, potem mu pa tudi to presede. Zdolgočasen se izplazi po tleh, prav tenko zajavka tik ob snegu.

Oh, to je norec, to je norec, da mu ni para!

Veter, ti veter na višavah! Kakšnih ti ne počneš!

Tako je zmerom pred pomladjo.

Noč je črna kakor tisti kraj pred peklom. Tam čakajo nedolžne dušice prav majhnih otrok, kdaj jih bodo spustili kam naprej. V temi vekajo, nobena si ne more prav nič pomagati, saj vsaka niti k sebi še ni prišla.

Tile vetri gospodarijo zdaj, plazovi se prožijo, gore godejo in rohne. Nemara da tudi na sodni dan ne bo hujšega trušča kakor je tale.

Enkrat se bo pa le izihtelo.

Tudi tele črne rogovile, tam pred nami, ki smo v zavetju, te rogovile brez listja, tako mokre in prezeble, tudi te rogovile bodo nemara še zelene!

Le glej to brstje! Zdaj se še drevo samo skoraj ne meni zanje. Ali, ko pride čas! Ni takega divjega vetra, ne moči, ne sile, ki bi utegnila ukazati, da se ne bo izteklo tako kakor zapove čas, — mlado leto, ki gre za rastočim soncem kakor se požene na pašo žrebiček, katerega so imeli dolgo zaprtega v temnem hlevu.


*


Noč za nočjo se je jug dajal s krivcem.

Hudo sta se tepla, jug pa je vendarle prihajal zmerom močnejši!

Taka mlačna sapa je zavela, da so vsi trije možje v zavetju prišli ob mir.

Ponoči so se kar naprej budili, podnevi pa so hodili ven, čeprav tam niso videli drugega kakor megle in črno nebo.

Zmerom bolj se je čutilo, da pomlad ne bo več daleč preč. Skoraj, da se je včasih že zdelo, kakor bi se bil oglasil kakšen ptič, ki ga je človek navajen od spomladi pa kar do jeseni slišati ne vem kolikokrat!


*


Potem pa so zagrmeli zadnji plazovi. Nemara da se bo kateri, gruntni, skorajda sprožil tudi še v maju, kdo ve, morda celo junija. Ali tako zdržema, tako na gosto in z vseh strani prav gotovo od tega časa do drugega leta osorej prav gotovo ne več.

Zgodnja nevihta je zarohnela, grom je paral nebo, zraven pa so orglali plazovi in trobili kakor pozavne k začetku sodnega dneva. Kdo neki bi popisal to strahotno bučanje, polno groženj in tožbá! Visoko gori v steni se je zasrebril sprva pohleven bel pramenček, spustil se je niže s komaj razločnim sikanjem, se razpršil, pa je že pritisnil drugi za njim. Kako naglo je prihajal večji! Še preč nisi utegnil pogledati in se spet obrniti nazaj — pa je že bučeče padal po strmem skalovju v prósto mogočen slap. Votlo je grmel, neznanske množine snega so z blazno hitrostjo drvele proti dolini. Silen piš je krivil grmičje pod seboj in se podil v oblakih drobne bele sipe, ki jih je jezno lučal predse kar naprej ter se v njih skrival. Tako je bil močan, da je pripogibal drevje in ga majal v koreninah. Kako je to ječalo in soplo! Potem pa so se privalile snežne vojské same. Podirale so drevje kakor bi lomile trsje. Kar naprej je hreščalo in pokalo. Nor strah se je zasvetil v očeh tisti živali, ki jo je zagrabilo. Pa ne za dolgo. Že je bila spodaj.

Pa je spet vse skupaj utihnilo.

Ampak le prav kratek čas je bil spet mir.

Že se je sprožilo v sosedni steni.

Z majhnim je začelo, se razmahnilo v samo belo, smrti sorodno grozoto in ko je tisti kraj, kamor se je bilo obrnilo, do kraja opustošilo, je spet zamrlo. Bolj na položnem so se z vseh strani grmadile plázovne sesutíne. Riže, ožje ali širše, kakor že kje, so razparale nenačeto belino visoko gor, prav do skalovja, bistro, vajeno oko, pa jih je spazilo tudi še v njem, na vseh tistih krajih, kjer so daleč ena od druge čepele samotne zaplate in izdajale krnice, ki si jih poleti živa duša ne bi bila mogla tam misliti, ko je vse tako neznansko strmó in sivo.

Nekaj dni si je bilo na ta način kar podobnih. Ponoči je pritisnil mraz, tačas je bil mir. Kakor hitro pa se je dodobra zdanilo in se je dan ugrel, posebno še, kadar je posijalo sonce, se je že spet začela ta veličastno hrumeča godba višin in peklá.

Marsikakšno noč pa so se pridrevili povrhu še tolikšni viharji, da oni trije v zavetju vso noč niso mogli zatisnili očesa. Kako je to bučalo, hrumelo, vršalo! Kakor so bila trdna vrata — včasih se je le kar zazdelo kot da jih bo sila vetra zdaj zdaj snela in jih zadegala nekam dol za greben, njih tri pa pograbila in jih v duplini premetavala toliko časa, da si bodo ob stenah razbili glavé. Vihar je grmel, stokal, sopel, se nekaj časa poskušal dobrikati, prosil za usmiljenje in prizanesljivost, nazadnje celo zavekal kakor otrok — potem pa se je znova raztogotil, zatulil in se pognal med skalami navzgor, silovito pa nerodno kakor v smrtnem strahu ogromen ptič s prestreljenimi perutmi. Zadeval se je ob pečine in slepo butal, pa se je kar sredi pota navzgor premislil in se z divjo ihto zadrevil poprek čez stene zapuščene gore, vmes prekucnil nerodno stoječo skalo, ki je v plazu po čudežu ostala tam, kjer je bila vso zimo, povihral gor, povihral dol, zabrlizgal v tej zajedi, švignil v kakšno škrbino, ponorel in zaplesal tam gori na prostem, potem pa se je pognal spet nazaj dol skozi zajedo ali pa se strmoglavil na drugo plat v neznane, črne globine. Skozi sedlo je vlekel in bučal kar naprej od jutra do večera, pa še vso noč in drugi dan spet od kraja. »Vuu-u-u-u« je delal. Kako se ti ni poganjal! Nobena bitka ne more biti bolj togotna in divja.

Ko se je po dolgih, neznansko dolgih dneh nebo spet ujasnilo — nazadnje je le zmagal krivec na jugom — se je videlo, da so plazovi po velikem očedili stene. Kar nekam sive so se zdele zdaj, ko jih je bilo oko vajeno pozimi domala čez in čez belih. Tam že ne, to se ve, kjer so bile nehodne strmali. Postavim v gornjem koncu Pruke, proti žrelu, kjer tistemu, ki si upa od zgoraj s temena malo bolj dol, po rami, stene kar na lepem zmanjka, tako da zagleda svet pod sabo šele nekaj sto metrov niže. Tam gori, kjer so tiste neznansko strme, gladke plošče, nad njimi in pod njimi pa visok, navpičen pas vražje ozkih laštic — tam se je še zmerom svetilo, čeprav je bil plaz vihral čez. Ali pa v položnejšem svetu, po kotanjah — kajkrat je bil Tone brkljal tam gori, ko je izsledil gamsjo stezico! Lahko res ni bilo priti zraven — ali ko je bil človek v njej, posebno v tisti veliki krnici prav pod temenom Pruke — potem je kar ostrmel. Kdo le bi se bil nadejal, da je tam toliko prostora, ko je pa odspodaj vse videti kakor zid, ki si človeška noga in roka nikoli ne bosta znali pomagati čezenj! Oh, kje so zdaj vsa tista leta, ko je bil kar naprej tam gori! Kajkrat je ata, stari Vresk, — Bog Vam daj dobro, ata, tako nenadejano, pa v takem trpljenju ste morali umreti! — kajkrat ste se jezili name, ko me tako dolgo ni bilo domov! Tamle gori sem se potikal — pa saj zdaj itak vse veste!

Z grebena pod zavetjem pa je sneg pobralo tako, da je bil kar že od vrha do noge spodaj domala kopen. Ruševje je olajšano z veseljem spet razprostrlo čopaste veje.

Včasih se je zdaj že napravil takšen dan, da majhno manj, pa bi bilo čisto gorko. Sedli so ven pred zavetje ob opoldanski uri, stene so se že svetlikale, gomezica, je vrvrala po njih, — kadar se je sonce prav uprlo, se je marsikje v skalah kar pobliskalo. Dan pa tak! Zgoraj po vrhéh še vse belo, gozd in krnice spodaj, vse zadelano s plazovinami, smrečje se je že otreslo snega — daleč tam na severu pa so nekam rožnato svetile v plavi, zlati dan, še zmerom v debel led in globok sneg ukovane tuje gore.

Ponoči pa je spet pošteno pritisnil mraz. Zunaj sicer tudi podnevi ni kazalo ostajati kakor hitro so stene pogrnile prve sence čez zakotja. Ali z nočjo se je le še spet povračala zima.

Tu pa tam je tudi še nasmetilo belega.

Vendar pa se je dan pridno spotegaval. Zmerom gorkeje je bilo. Čutilo se je, da bo prav kmalu tudi sem segla pomlad, pa naj se ta zima, ki kar nemara preč, potem še tako težko odpravi. Maj mesec, pa še vse tako zimsko! Oh ti višava! Tako malo časa v letu si vesela in priljudna!

Ti vedi, kako je bilo, ampak neki dan, ko je tako lepo sijalo sonce, so se vsi trije odpravili precej daleč preč od zavetja. Naveličali so se že bili tistega večnega pohajanja podolgem in počez ter pretegovanja zunaj po potici. Zaželeli so si izdatne hoje. Noge jih niso hotele nič kaj prida poslušati, polenile so se in izpridile od mirovanja. Tako si pozimi še zmerom kaj postoril, če drugje ne, pa v hribu, zdaj pa kar ves ljubi dan samo sedenje. Človek se zares odvadi. Urno so speli v breg, do kolen se jim je ugrezalo, ali nič zato. Kako se je nogam zdelo dobro, ko so čutile okrog sebe hlad kašastega snega! Naglo so se segreli in že prav kmalu si je moral ta in oni z rokavom čez čelo, zakaj pot mu je lil čezenj v curku. Kakor meh se je soplo. Meča so bolela in stegna. Takoj se vidi — človek je prišel iz vaje, je vse zastonj. Dobro se jim je pa le zdelo, ko so se tako poganjali vkreber.

»Daj no, daj, prestopi se že vendar, da ne boš pognal korenin!« so se dražili, vsi rdeči in znojni v obraz.

Sonce je sijalo v sneg, da jim je jemalo vid. Zmerom je moral ta ali oni pogledati kam v skale, da so se mu spočile oči, potem pa je spet uprl pogled v belino predse.

Tako jasen, čist in vesel dan je bil!

»Spodaj je že pomlad, možje!« je dejal Tone. »Mi se pa todle dajemo s snegom!«

»Pri moji veri,« mu je odvrnil Pohar, ki je bil čez zimo v druščini prišel že čisto k sebi, »nikoli si ne bi bil mislil, da se bom maja meseca pehal po takole sredozimskih krajih! Vaju dveh pa prav gotovo tudi nobeden ne!«

»Kje pa!« se je odhropel Gradišar, ki ni pustil veljati, da bi se reklo, taka huda sapa ga daje, še ust zaradi nje ne more odpreti.

Do sedla pod Pruko so si menjaje delali stopnje. Eden bi bil rad bolj trmast kakor drugi, pa je vsak gazil naprej, kadar je bil na vreti, tako dolgo, dokler mu ni pošla sapa in se ni začutil že zares prešibkega in preveč počitka potrebnega v nogah.

Poleti so se tod nad posipi šopirili drniči s tistim belim cvetjem, ki ima rumeno oko. Saj res, ti si bilo to, si je pravil zdaj spomin. Kdo le bi te vzel katerikrat v mar, ko pa vidiš povsod lehe sleča, plave zvonce belcijána in tisti drobni trobič, zaspanček, ki je tako neznansko mile in zveste barve, da človeka skoraj sram obide pred njim, kadar je sam in ga kdo ne more zamotiti z govorjenjem! Takole, ko sede, pa ga zagleda okrog sebe v travi!

Saj res, tega cvetja je bilo tod naokrog ničkoliko!

O, saj ga bo letos spet, prav gotovo!

Zdaj pa vidiš, tale sled se vleče za nami, dosti je še snega. Prav semle v sedlo ga je bilo od sile nametlo. Tako je! Do tistega časa, ko se boš ti, belo cvetje z rumenimi očmi spet takole grelo na soncu kakor se mi, je še dolga, prav dolga!

Ampak, kadar bomo spet na svojem in bomo lahko brez skrbi hodili čez sedlo, šli, kamor nas bo volja in kamor bo potreba iti — takrat te bomo pa že bolj pogledali. Nobenega ne bo sram, če si bo utrgal dve, tri bučke od todle in potlej doma povedal, téle so pa odtam, kjer smo se bili pomudili takrat, ko smo si po dolgi zimi upali ven iz zavetja, čeprav bi nas bili Francozi lahko mimogrede iztaknili! Gori v sedlu smo bili, tam smo se greli, prav močnó je že bilo sonce!

Guškali so se na ruševih vejah. Tak grm je tam rasel, da je bilo dosti prostora za vse tri.

Kako je to dobro delo!

Zares je bilo sonce že od sile močnó!

Zraven pa je še prav potuhnjeno sem pa tja pihnil malo bolj hladán veter, ki se je bil pobral spodaj, od osojnih snežišč ga je prineslo gori na sončno višavo. Ta je človeka prav toliko zmrazil, da mu je bilo všeč. Pogladil ga je z mrzlo roko po vratu, se mu priliznil k Iahtem, podražil razgreta lica — kakor bi jih podrgnil z ledenim keržkom — kaj le naj bi se poznalo, ko so pa kar žehtela!

Zvonili so z nogami čez veje, glavé pa so imeli sredi grma. Veter je vlekel čeznje, res je bil hladán, motil jih pa ni prav nič. Zdaj pa poglej tjagor, v nebo! Kako je tam dan lep! Oblačka ni videti nikjer, niti meglice, še v Čelešniku ne! Sonce pa tako fletno greje.

Dolgo so se tako gospôdili. Kako pa bi se tudi ne? Kaj pustih dni je bilo treba prebiti, takih dni, ko je zunaj metlo skupaj kar po ves teden. Ni nehalo ponoči, ni se hotelo ustaviti z jutrom. Ti pa hodi, vsega skupaj že stokrat sit, iz kota v kot, pa spet nazaj!

Zdaj so se pa res že enkrat pošteno nagazili. Le kdo naj bi jim zameril, če malo polenarijo, ko so pa opravili tako pot, pa povrhu še vsi trdi in napol usmrajeni od čezmernega počitka!

Dolgo časa so bili tiho. Zadovoljen pa je bil vsak tako, da bi predel, če bi bil maček.

Nazadnje pa je le vprašal Pohar. Kar na lepem ga je obšel strah.

»Tone, kaj pa, če so nas Francozi opazili?« je rekel.

»Tak ne govori neumnosti, Pohar! Mar jim je zdaj, ko so hribi še vsi beli in ko zraven tegá pozimi od nas enega niso imeli nobenih sitnosti!« ga je pogovoril Gradišar. »Prav ljubi se jim mendà, da bi stikali v tri dni! Če jim pozimi nismo nagajali — ali misliš, da bo še komu med njimi prišlo kaj zastran nas na misel? Pojdi no, pojdi! Glavo grem stavit, da se še enemu od njih ne sanja o takihle zavetjih kakor je naše! Kar brez skrbi bodi zaradi te reči, ali ne res, Tone?«

»Odveč govorjenje, Gradišar! Kar smo napravili, smo napravili! Če nas je kdo spodaj opazil, potlej bo že jutri šlo za nami krdelo. Mislim pa, da so preveč zaverovani v druge reči in da si še misliti ne utegnejo, kako blizu imajo tiste, ki so jim jeseni ušli!«

Tako je rekel Tone.

Ne Pohar, ne Gradišar, nobeden ni nič dejal na te besede.

Poharja je skrbelo, kaj pa, če bi jih bili Francozi le ugledali? Če že ne danes njih samih, ko so hodili po snegu do semle gor in se zdaj vznak ležé zibljejo v ruševju, potem pa nemara jutri. V taki čisti, nenačeti belini, se mora sled poznati razločno, posebno, če jo pusti več nog. Tako se vidi odspodaj kakor trak, prav gotovo da.

Kako lepó greje to sonce!

Kar čuti se, da bo nazadnje tudi sem, prav v sredo gorá, prišla zelena pomlad!

Bog vedi res, kako je zdaj že spodaj?

Kakšno pa naj bi bilo? Maj je, možakar! Vse je v cvetju, vse zeleno, vse je veselo, otrok in odrasel človek!

O, seveda! Vesel je, kdor je vesel! Tisti, ki je dobro skrit, da Francoz ne more do njega! Kaj pa drugi, tisti, ki ječé na tujem, tistih eden, ki je ob sestro in brata, ob ženo, ob dekle! Tistih eden, pa naj bo to on ali ona, ki ne ve, kaj je na tem ljubem svetu z otroki? Kje so, kakšni so! Ali so še živi? Bog ve, nemara pa prav tale čas, ko se vprašam, jokajo po meni! Saj! Zato sem se pa spet spomnil! Oh, samo da so še pri življenju, če tale moja vera kaj pomaga, da je res tako!

Vidiš, vidiš, kakšno gorje je na svetu!

Kje se je pa kar na lepem vzel tale oblak? Saj ga ni bilo prav nič videti, dokler se ni vsedel čez sonce! Tako potuhnjeno in skrivaj je priplaval!

Oblak čez sonce, otožna misel čez ljudi.

Pojdi no, ti otožna misel, senco nam delaš in prinašaš nam mraz! Pojdi no, zares! Sedi s svojimi črnimi perotmi kam drugam!

Kar smo mi hudega prestali, to je že za nami! Dosti smo trpeli! Izgubi se, tistim, ki bolečine še niso premagali, pa reci, da smo ž njimi! Radi bi jih potolažili, če bi bili zraven! Pa saj jih bo čas! Kakšna leta pa so to? Take reči se gode, da če že katera reč zares ni prav posebno žalostna, taka, da se na svetu kaj podobnega še nikoli ni zgodilo — potem gre tudi najbližjemu znancu, tistega, ki ga je bilo zadelo, te nerada z ust zares ganjena beseda, še nerajši pa se mu vznemiri srce prav do tja dol, kjer se vsak skriva sam vase in se pokaže po pravi, najodkritejši strani le kakor smola, ki se razcedi čez rano v smreki — in še to samo tako kot bi delil vsemu svetu milost. Majhna žalost je to, skopo solzenje, tistega, ki je ganjen, ne pretrese drugače kakor zato, ker je poznal prizadetega. Kakšen čas je to! Šele prav zverinska smrt utegne tudi druge razburiti toliko — pa prav nič več, zares ne — kakor jih v krščanskih razmerah gane navadna smrt, pogreb tujega človeka, ki ga ni poznal, zakaj navadno je zadosti nekaj objokanih, zariplih obrazov, tri, štiri otožna drevesa, sveče, ki jih maje veter, v črno oblečeni, togi, slovesni pogrebci in kolikor toliko ganljivo govorjenje nad grobom, ko dehti kadilo. Kaj pa šele potlej, ko je treba na trugo zagnati prvo lopato prsti, pa čeprav na trugo tistega, ki ga človek niti ni bogve kako poznal! Zdaj pa, kaj! Toliko smrti, toliko glasov o žalostnem koncu tistih, ki si jih srečaval dan za dnem! V začetku je srce še udarilo in se pritajilo, grenkoba se je zbrala v vratu, solze so si izsilile pot, čeprav se je človek sramežljivo obračal stran, da bi se jih ubranil in da bi jih nemarna vsaj drugim ne kazal! Ali potlej zveš: Ta je končal tako, onega so tako spravili s sveta! Ne vem kako naj bo mehko srce, da se ne bi vsega tega privadilo! Zares mora biti že prav posebna smrt, težka smrt, da ga je mogoče razburiti in brez mejá užalostiti.

Trdo je postalo srce, zakrknilo se je. Zlepa kakšna bolečina mu ne more prebiti oklepa, čvrst zid si je bilo napravilo pred občutki žalosti in togote.

Pa še čas sede vmes. Kar po vrsti se pozabljajo dogodki, ko strahota sproti odriva strahoto.

Tako prazno postane, tako pusto je nekaj časa!

Potem šele se zalije s togoto. Kdo bi objokaval mrtve? Šli so, drugje so! Mi pa se ne moremo živi ustaviti — kakor nihalo stare ure kar obmirovati. Nekaj časa že, potlej pa človek le spet razločno vidi kaj se godi in napolni ga jeza, ko se srce zdrami iz krču podobne zamrzlosti in spet požene kri, da je pomladi život in povrne sila.

Dajmo, udarimo, mahnimo po listih, ki so krivi gorja! Butnimo jih, uničimo! Tako ukaže životu.

Dajmo! Mahnimo!

Bomo, bomo, saj je že čas tu! Saj vemo! Ampak pusti vendar te razsipne misli, človek! Rečeno je in vsi tudi čutimo, da ne nápak: Čas prihaja, ko je treba tistim, ki so prinesli nadloge, plačati — tako, da jih nikoli več ne bo blizu! Kaj zob za zob, ne, sto glav za eno! Samo tako bo prav, samo tako se ne bo pozabilo, kako nápak se je obneslo takrat, ko je pohlepno ljudstvo poskusilo nenaprošeno zavladati krotkemu!

Tako bo z vami, Francozi!


*


Ko so se prve sence spustile z grebena, je v sedlu začelo mraziti.

Vse tri je pri priči streslo.

Nazaj dol so jemali pot kar po starih stopinjah.

Ves kraj pod pečevjem je že bil v senci, ko so spet prispeli na polovico. Na zahodu je gorelo nebo, bridek veter je našel do kosti, ko so le majčkeno postali pred zavetjem.

Kdo pa je bil pozabil zapreti vrata? Samo priprta so bila. Kdo je bil zadnji?

Nekaj časa so se prepirali, nazadnje je pa le obveljalo, da je bil Pohar.

Žerjavica je še tlela. Ko pa so prižgali luč, so videli, da jim je bita Rjavka ušla. Žival je pregrizla vrv.

Stopili so ven. Zares, v snegu spodaj so zagledali peketce. Tod doli se je bila spustila.

Ali kje je že!

Gradišar je svetoval, da bi bilo prav, če bi jo šli iskat, pa čeprav zdaj, ko se že dela mrak.

»Pusti žival! Če ji ni bilo všeč — zastran nje si ne delaj skrbi! Naj bo, kjer je! Spodaj se bo že prebila, tam je že vse zeleno!« je odločil Tone. »Lažje ji bo nemara kakor nam!«

Po večerji so kar naglo utrujeni polegli. Rjavka jim že kmalu ni več prišla na misel. V tej prijetni utrujenosti, ki se je zdela polna tolažbe in obljub so vsak pri sebi začutili, da bo kmalu šlo za vse večje reči, pa četudi naj se jih vsak loti le na svojo pest. Tako so zaspali.


*


Kakor bi bili ubiti so spali.

Trdó so udarjale pesti, pa dostikrat so morale pobonati preden je ta in oni od njih treh napol v spanju zagodel iz navade »že grem.«

Pa se ni nobeden premaknil, kvečjemu da se je preložil na drugo plat in znova zažagal.

Zdaj je pa začelo tolči kar kakšnih šest ali osem pesti hkrati, pa še kakšna se je vštulila vmes.

»Kaj pa je?« je še zmerom zmedeno, čeprav že na kraju spanca, vprašal Pohar, ki je bil še najbolj rahlega spanca.

»Odprite no že, vi dremeži dremasti!«

Saj to pa ni mogel biti nobeden drugi kakor Fickov Francelj!

»France, kaj si ti?« je zdaj zavpil Gradišar, ki se je bil tudi zbudil.

»Kje pa imate Toneta?« je zunaj vprašalo več glasov.

»Spi! — Tak, Tone, domačini so, zbudi se no že!« sta nato pohitela oba prigovarjati trdó spečemu.

»Mir mi dajte!« je zagodel in se koj preložil na drugo stran, da bi naprej spal.

Pa le nista odnehala.

Eden ga je kѐbnil v prsa, drugi ga je prijel za brado, guškati sta ga začenjala, nazadnje pa sta ga jela tresti s tako silo, da se je že moral predramiti.

»Tone, domači so zunaj! Daj no, zbudi se!« mu je naglo in pohlevno hitel prigovarjati Pohar. Prvi je bil spazil, da je bil odprl oči. Kakor dolgo so bili skupaj, bala sta se ga pa le še zmerom malo. Tudi ves ljubi dolgi zimski čas se ga neta mogla čisto privaditi. Kaj veš, ali je tesnoba, ki te je obhajala, in spoštovanje, ki te je pred njim prevzemalo, šlo z njegovega mogočnega života, ali pa je podedoval veljavnost, ki mu gre, po očetu. Stari je bil možak. Če bi se kmetu lahko reklo gospod, on bi bil prvi, ki bi ga človek tako ogovarjal. Ali ne! Tone je imel nekaj drugega, ne gosposkega — gospodovalnega, obtastnega, čeprav se ni nikjer silil, da bi mu dajali časti. Niti njima dvema ne, ko je bilo vendar zadosti časa, da bi kaj takega poskušal, posebno še, ker je bilo zavetje njegovo. Le taka sila je šla od njega; malo je je podedoval po starem, vendar samo toliko, da bi lahko stal ob strani in zaničljivo gledal — toliko pa ne, da bi ga drugi, prav nič manj veljavni, morali poslušati in da bi jim še na misel ne prišlo, kako jim prav za prav on ukazuje in kako ga poslušajo, čeprav starejši po letih in prav nič manjši gruntarji.

»Tone, zbudi se no, Tone!« mu je prigovarjal še Pohar.

»Pustita me no že vendar pri miru!« je pogodrnjal in spet zaprl oči.

Oh, kako se je lepo spalo!

Kaj hočete imeti?

Prav od daleč je zaslišal Gradišarja.

Zdaj se je pa res ovedel.

Takele njegove besede so mu prihajale na ušesa, bolj podobne nekakšnemu šumu, šumenju smrek, — postavim kakor človeškemu govoru:

»Vstani, Tone, domači so zunaj! Daj no že, hej, ti lenoba! Zbudi se! Tone!«

»Kaj praviš?« je vprašal, zazehal zraven in se vsedel. Mraz ga je tresel, to se je videlo.

Takrat pa so zunaj spet zabobnale pesti.

»Bum, bum, bum!« je pelo.

»Da bi te zlodej!« je zarentačil, še ves zmeden od spanja in truden, da bi najrajši kar koj spet legel nazaj vznak.

Zdaj je pa zaslišal zunaj debeli, preudarni glas Škrjančevega Matevža.

»Prekleto je tole mogočna gospoda! Sonce je že skoraj sredi neba, ti pa kar še poležkavajo! Prav zdajle bom tako sakrabolsko počil tja v vrata, da bo vse skupaj vzel hudič! Ti prekleti polhi! Pojdi no vendar že eden ven! Da bi vas zlodej odnesel!«

»Manj govori, Matevž! Po glasu te poznam!«

Tone je bil zdaj že čisto buden.

Sedel je na pograd. Aha, saj res, Rjavka jim jo bila včeraj odkurila! Da bi te, žival ti taka! Ali se ti ni pri nas godilo kakor v malih nebesih?

Potožilo se mu je, da je moral z dlanjo čez usta. Ali bil je že čisto bister.

Brž se je obul. Kako ti moker čevelj čez noč ne otrdi! Tak je kakor rog!

Spet so pobunkali.

Gradišar in Pohar sta zavpila. »Saj ni take sile, le potrpite še malo!«

Zganil se pa ni nobeden, ker sta čakala Toneta.

Ta je bil gospodar, ta naj jim odpre!

Tone se je spravil na noge, razpel in stisnil roke, da so jezno hrestnile mišice.

Prav nikamor se mu ni mudilo, to se je videlo.

Z legnatjo se je opravil, potem je pa vprašal:

»Kdo pravite, da ste zunaj?« čeprav je dobro razpoznal glas Škrjančevega Matevža in si kar koj mislil, po kaj so prišli. Malo jih ne bo, najbrž so vse obredli. Jernejčevec je prinesel pošto. Oh, Lukec, ta je pa že zares glava! Mesto da bi on ž njim šel od enega do drugega — najbrž ga je bil Lukec segnal, naj vse obhodi in vse popelje do njega, do Vreskovega Toneta! Ura se začenja, Tone, za lep čas boš gospodar, in glej, da ti ne pade kakšna glava, pa da bi se bil tu prej zanjo skrival! Kar naj čakajo, za[nejasno]ti velika peza lega nate! Tako je svečano kakor o Veliki noči. Kakšna reč le to napravlja srce in misel tako slovesno?

Kar nikar se ne potuhuj! Dobro veš, ti Tone, reče Tone sam sebi. Dobro veš, zdaj je pa tista ura! Konec je brloženja, več ljudi se ti bo kar čez kratek čas obesilo na ramena. Za njih boš moral skrbeti, njih boš moral tako ravnati, da se bo vse skupaj srečno izteklo! Le glej, česa se lotevaš!

Pa kaj bi! Besedo si dal, kar nič naj te ne bo skrb, kako boš za govorjenje postavljal moža!

Tale ura je, to se čuti. Delo se začenja. Zdaj bo treba udariti in ne prej nehati, dokler Francoz ne bo pognan s tal, kamor se je bil po krivem vsedel ter si napravil lepo po dolgem in po širokem!

Tako se zdi Tonetu kakor pred velikim praznikom.

Čisto opravljen šele se napoti k vratom.

Zdaj se pa tudi Gradišarja in Poharja poloti podobna misel. Prav sem dol so morali, iz vseh skrovišč in zavetij, kjer so bili nemara zdelavali še vse hujšo zimo kakor smo jo mi! Tako jih pustimo zunaj čakati!

Ali oba vendarle čutita podobno kakor Tone. Velike reči se napravljajo, nerad se človek strmoglavo spušča v kakšno reč, čeprav je ob kakšni ari, ko se je zdelo vsakomur, da ga razen njega na svetu ni korajžnega, zastavil besedo, ki mu utegne pognati v pogubo. Drugi bodo pustili voditi! Ti si tukaj, res bodi Bogu hvala, niti enemu poslej ne bo treba skrbeti za samega sebe, zakaj si pa ti tu? Kar bo rečeno, to se bo tudi izpolnilo! Lahko se zaneseš na nas, tudi če nas bo vzel vse skupaj hudič! Zdaj se vsaj počutimo za družino, prej je vsak robkal zase in pri sebi predel, kaj da bo napravil! Tako pa se kar na lepem znajdejo [nejasno] je, ki jim nobeden ne ukazuje, pod varno streho. Kar bo ukazano, to bomo napravili! Pri priči se sami sebi zazdimo večja moč! Red je, tega bomo poslušali, po njem se bomo ravnali! Naj si Tone izmisli ne vem kaj, če bo rečeno, ti greš sem, ti tja, ti na tole gledaš, ti se pa pobrigaš, da bomo ono reč dobili o pravem času — hvala Bogu, da le že imamo človeka, ki nam bo zanaprej ukazoval! Zares, hvala Bogu!

»Kar noter, možje!« povabi Tone, še ko odpahuje.

Že spet so stari.

Petelinčev, Robnikov, Rejčev, Suhodolnikov, Grogovčev Miha, Špremov Jože, Fickov Francelj, Šparavčev Tone, Jernač, Hudales, Zupan, Dolenc. Pa kaj je še vseh novih obrazov! Greben pred zavetjem je kar oživel! Neznani obrazi se silijo, da bi se pokazali. Drug drugemu se ti, manj poznani, z bradami zatikajo na ramena. Daj no, še meni privošči!

»Pozdravljen Tone!« pravi Jernejčevec.

»Zdrav bodi, Jernejčevec,« reče Tone. Kar kri se mu požene v glavo.

Zdaj šele ga je bil opazil.

»Čas bo, če si voljan. Tako je naročil Lukec!«

»Glej ga, plahutarja!«

Pa pravi Jernejčevec:

»Tole je pa Gams!«

Gams, v kratkem plašču, je s svojima dolgima nogama videti kar skoraj smešen.

Ali ko ga Tone premeri od spodaj navzgor in se ustavi na obrazu, dobi koj drugo misel.

»Noter stopite, možje!« reče, ko se je tako zamudil.

Zavetje pa premore komaj prve. Drugi morajo ostati zunaj, pa naj se še tako gneto.

»Gams, zdaj pa ti povej, kar ti je bilo spodaj naročeno,« dé Jernejčevec, ko se gneča usidra.

»Lukec naroča, naj Tone Vresk povede svoje ljudi v Bélo!« reče nekam skrivnostno Gams.

»Katere ljudi pa?« ga vpraša Tone.

»Ne sprašuj tako neumno, ve se, katere!« ga zavrne Jernejčevec.

»Lukec tudi ve, koliko pušk imaš! Niti enega človeka ti ni preveč poslal!« se spet oglasi Gams.

Tonetu šine kri v glavo. Nerad nosi kakšno ukazovanje ali besede ki so govorjene zviška.

»Tiho bodi, Tone! Gams je. Več ne sprašuj! Saj boš drugo zvedel potlej!« Jernejčevec je kar togoten. »Lukec je tebe izbral iz zgornjih krajev in Kertuc je dejal, da mu bo tako prav! Zdaj pa, če nisi bil dosti udarjen in če misliš, da boš na svojo pest lahko kaj začel — kar loti se tiste reči, ki misliš, da jo boš speljal do kraja! Dosti je bilo govorjenja! Daj ljudem puške!«

Tone je vzrojil.

Dvakrat je mahnil. Najprej se je opotekel Jernejčevec, potlej pa še Gams.

Kdo neki bi prenašal tako oblastno govorjenje?

Zašumelo je v zavetju, še bolj pa zunaj na polici in po grebenu, kjer je človek stal pri človeku.

Molče sta se pobrala.

»Zdaj pa kar za menoj!« je ukazal Tone. Namah je postalo tiho kakor v čebeljem panju pozimi.

Povedel jih je dol do drugega dupla, tja, odkoder so bili z Gradišarjem in Poharjem jeseni nosili drva

»Pomagaj mi!« je ukazal Jernejčevcu.

Pločo za pločo, same srečno v potoku izbrane skale — sta jemala preč. Oglato duplo se je pokazalo za njimi.

Ni minilo pol ure, ko je imel vsak človek svojo puško.

Lukec se ni bil zaračunal. Zares je bil poslal gori toliko ljudi, kolikor je bilo zanje najti porabnega.

Takole se poslavljamo, si je potihem govoril Tone. Kdaj bomo spet nazaj! Kakšna reč bo pa takrat res še prišla prav! Saj nobeden ne ve zanjo.


*


Tone je mislil na zaloge. Izpridile se ne bodo, na varnem so spravljene, boljše ne bi bil mogel zanje skrbeti, tudi če bi jih vsak dan hodil ogledavat in jim streč.

Najbrž da je bil marsikateri od teh, ki so bili zdaj videti od sile resni, ko so stali tam zunaj pred zavetjem s puškami na ramah, ugibal podobno, preden se je bil odpravil iz pečine ali iz drvarske bajte — kakor je že bil kateri spravljen čez zimo. Prav gotovo, da je tako premišljal, zakaj, vedeti je treba, odkod boš pa potlej vzel, postavimo letos jeseni, če nobeden ne bo obdelal polja, pa le že srečno prideš z brega dol! Kje boš vzel, ljuba duša! To, kar smo gor pustili — to bo tačas zaleglo, če se bo jemalo in uničevalo bolj po skopem — do resne letine, ko bomo spomladi spet vsi pri delu — se bo že pretrajalo. Ob ničemer še hudič gagne, tako pa se bo le prebilo! Pamet, pamet, to ti je! Tisti, ki misli, da jo je bil sam tako modro ukrenil, s te strani zmerom ostaja zadaj. Kaj časa se že ve, da če enemu kaj pametnega šine na misel, potlej je prav gotovo, da je drugi prav tako uganil. Brez strašanskega skrivanja pa ta reč ne gre. Vsak misli, da je bil edini, soseda ima že itak za veliko bolj neumnega kakor je sam. Ker je pa cela rajsa takih skrivačev in modrijanov — skupni stvari to prav nič ne more škoditi — saj je bilo konec krajev le zares vse spravljeno!

Tale skrb je pa prav, zakaj zemlja sama v goratih krajih že itak skopo rodi.

Če bo letos jeseni konec vojnih stisk, si prav gotovo ne boš mogel z ničemer drugim pomagati, kadar prideš s hriba nazaj, kakor s tem, kar si si bil poskril. Na hladnem je, izpridilo se prav gotovo ne bo! Bi pa že moralo miniti leto!

Tako je vsak pomodroval zase. Tisti, ki so bili bolj odkritega srca, so se pomenili tudi z drugimi. Večina je pa le ukrenila, kar se ji je bilo zdelo prav, naskrivaj, tako, da tudi oni, ki so žnjimi skupaj prebili zimo, za njihovo skrb niso imeli prilike zvedeti.

»Saj bo čas,« tako se je tolažil Tone, »kadar bo komu posebno hudo, tako da bi ga dajala lákot — potlej se bomo že pobrigali zanj in mu dali toliko, da bo obstal! Eden drugemu bomo takrat pomagali!«


*


Zavetja so tedaj bila prazna.

Od móž ki so stali zunaj pred tem zavetjem — vsi so imeli pred slovesom in težkimi dnevi, ki se zdaj vanje podajajo, nemirne obraze in oči so se jim svetile — je vsak mislil na tisto, ki mu je bilo čez zimo dajalo gorák stan. Eden kakor drugi pa je tudi bil v skrbeh, če bo vse tisto, kar mu bo pozneje prišlo prav, ostalo tako varno spravljeno, kakor je bil preskrbel zdaj, ko se je odpravil. Naj ne najde zraven nobena živád! Bog, Ti se malo pobrigaj — kaj pa bomo sicer jedli, ko se vrnemo? Daj, daj. Ti imej vso to reč v skrbi tačas, dokler spet nas ne bo zraven! Saj se prav gotovo ta vojaka dalj ne bo vlekla kakor do jeseni! Vse kaže, da nam drugega Božiča več ne bo treba obhajati v skalah! No, takrat, ko pridemo spet nazaj, bo pa vsak krenil naskrivaj v tisti kraj, kjer smo si pripravili zaloge za prvo silo — za vse leto je bilo mišljeno — pa saj tudi bo, samo da ne za letošnje, za drugo, za tisto, ki ga bomo učakali že spet vsak na svojem domu. Če pa bo komu od teh, ki so zdaj z nami in ki v naglici ni utegnil vzeti s seboj toliko, da bi takrat preredil sebe in družino — ljubi Bog, za takega pa tebi ni treba zares prav nič skrbeti, za tega se bomo pobrigali že mi!

Téle puste votline — čez zimo smo se jih bili privadil kakor izb! Kar težko nam je, ko smo morali ven! Bog sam res ve, kam gremo in kako bo kateri med nami končal!

Pa kaj! Res, iz zavetij, kjer nam je bilo vso zimo gorkó, smo šli ven. Tako smo se jih bili že privadili, da se nam je zdelo kakor bi bili zimo prebili doma! Vsak vogelček poznaš, vsako škrbino v skali, natanko veš, kje boš imel zvečer glavo, kje noge, kje se kuha, kje kuri samó za gorkoto. Sosede poznaš. Tega ali onega si bil že sit — saj bi bilo čudno če se ga ne bi bil naveličal, on pa tebe — zmerom ste skupaj, pa še taki nemara, ki se že spodaj niste gledali preveč prijazno! Lepo je pa le bilo! Ali se spomniš, kako ste se pogovarjali takrat, ko je prvič metlo? Pa o Božiču, na Sveti večer? In potlej tiste neumnosti za Pusta! Eno zavetje je hodilo dražit drugo — obe kmalu sta se spomnili, da bi bilo dobro onemu zagosti, ko se bo najmanj nadejal. Pa sta se druščini srečali skoraj na pol poti od enega zavetja do drugega.

Naj reče, kar kdo če, lepó je pa le bilo.

No, vidiš, zdaj pa še pridemo nazaj — ali pa nas več ne bo — kakor se bo že obrnilo. Če pridemo, tedaj zató, da bomo pobrali zlagoma, kar smo bili poskrili, toliko, da se bomo pretolkli do prvega novega našega pridelka. Če pa nas ne bo več — potlej naj pa tisto kar ostane tam kjer je! Nemara da bo čez leta in leta kdo prilezel tja in toliko časa stikal — ponevedoma, to se ve — da bo iztaknil tisto, kar smo bili pripravili zase in za naše. Vse bo že skvarjeno. Ko bo spet v vasi, bo dejal, to pa sem dobil tam. Pa ga bo kdo starejših poučil, če si bil tam, potlej pa vedi, tale pa tale človek je bil z onim notri, ko nam je predla najhujša, saj sem vam že pravil, kajne? Tako se bo obrnil k mlajšemu rodu. »Ali si pa tudi snel klobuk?« ga bo kar na lepem vprašal. Tisti, katerega bo ogovoril, bo najbrž kakšen pastir. Pa se bo zmedel. »Glej ga cepca!« mu bo rekel oni stari, »še klobuka ni snel! Fant, ali se ti prav nič ne sanja, da je bil možak, ki si mu ti zdaj pretaknil zaloge, katere si je bil pripravil za dom in za tiste, ki jih je imel rad, da ne bi sile trpeli, ko bo vojska v kraju — tak možak, da si je upal ven, da je nastavil svoj život francoskim kroglam, da je prelil svojo kri, ko bi nemara lahko živel še petdeset let? Tega seveda nisi vedelo fantѐ! Da mi daš zdaj pri priči klobuk z glave, se pokrižaš in izmoliš »očenaš« za mir te duše! Kaj pa čakaš? Kar koj klobuk z glave, pa záčni moliti!«

Tako mu bo rekel človek, ki bo to stisko preživel, tako bo dejal za katerega od nas, ki ga ne bo več nazaj.

Zmédel bo zelenca, preplašil ga bo — pa bo fanté, takó na stikanje udarjeno, kakor smo bili mi v njegovih letih, snelo klobuk in se vpričo vse druščine pokrižalo pa začelo moliti.

Potlej pa — kdo pa bi tudi drugi — ženske udarijo za njim. Očenaš, češčenamarija! Za pokoj vaških duš bodo molili, prav iz srca bodo prosili za nas, da bi nam vendarle že Bog vsaj tačas pripravil kakšno klop gori v nebesih, čeprav se ta ali oni ni bil utegnil izpovedati, ker ga je bila zatekla nagla smrt.

Ženske se bodo kisale, nemara pa, da bo tudi kakšnemu moškemu kanila solza iz oči. Tistemu prav gotovo, ki je bil z nami ta čas, ko smo vso zimo skupaj prebijali v skalnatih duplinah! Pa še kakšnemu drugemu. Ta bo rekel: »To so bili možje, glavé so šli polagat, ko bi se jim bilo morda spodaj dobro godilo, če bi rekli in pokazali Francozom, da so jih veseli, da se jim zdi prav, ko so prišli sem in jih uče lepih reči, za katere bi bili, če ne bi bilo njih, šele pozno zvedeli. To so bili možje! Pokrižajmo se njim v spomin, da bi le bil nas eden tak, kadar bi se spet pokazala podobna sila! O, saj bomo! Toliko smo pa že trmasti, da bomo! Kar naj pride! Naj le pride izkušnja! Stavim ne vem kaj, da jo bomo dobro prebili! Le naj pride! Če so se oni tako dobro vedli, zakaj da se ne bi še mi? Ali smo mi mar kaj slabši, mehkužnejši, že izprijeni? Za to ali ono reč nemara da že res! Ali, kadar gre pa za tako zvestobo — vrag naj nas pri priči vzame, če smo kaj slabši in če ne bi tega prenesli kakor oni! Tam se pa neha mehkoba in življenje brez skrbi! Takrat bomo dobili v goste togoto — kakor smo pohlevni in nam je fletno življenje bolj všeč kakor takole potikanje, kakor so ga imeli tisti, za katere zdaj molimo! Kar naj kdo góde čez mladi rod — od vas starih — kar naj góde! Reci mu, da je neumen, da se šopiri kakor petelin na gnoju, da leta za puncami kakor bi na svetu ne bilo zraven tega tudi kakšne prav nič manj potrebne reči, da je tumpaste glave in da mu gre samo za tó, če bo skleda na mizi polna ali ne — ti kar reci ta očitek! Po krivem si ga vrgel! Kadar pride hudi čas — takrat se bo pokazalo, da smo nemara še bolj trmasti kakor ste bili vi stari! Pokazalo se bo, da znamo še kakšno boljšo potuhtati kakor ste jo bili vi! O, zastran nas vam tistim, ki ste prelili za našo srečo kri, ko bi bili lahko nemara še dolgo živeli, ni potreba biti prav nič v skrbéh! Vas kateri je bil prav gotovo tisti, ki je rekel, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Videli boste, da res ni padlo daleč. Kadar bo sila, tisti podobna, ki je bila vas segnala z domov, takrat bomo tudi mi postavili svojega moža! Za to vam ni potreba prav nič skrbeti, prav nič se vam ni zastran tegá treba obračati v grobu! Nemara, da smo res tnalo bolj tope in površne glave, ali, človek nikoli ne ve, če ni bilo že vse tako oskrbljeno, da bo moral v hudih časih človek biti bolj navezan na močno pest in na glavo, ki nemara niti ne more razmišljati, če je bilo tisto, kar je bilo ukazano, pametno ali ne. Kar ti reče človek, ki vanj zaupaš, — to se ti zdi takó, kakor če bi bil spregovoril Gospod Bog. In mi, mlajši, smo prav gotovo taki! Naše sorte mladina ni za narod nič manj pomembna kakor tista, ki shirana in bleda čaka, kdaj bo spet kdo kaj zasviral, naslikal ali povedal z lepimi besedami reč, ki bi jo s surovimi sicer krajše, pa vendar bolj zvestó in naravnost povedal kdo drugi, za izbirčnost manj nadarjen! Na nas, na mlajši rod — le nikar ne gledajte z nezaupljivimi očmi! Čas sam in potreba določita, kakšen naj bo! Če smo mi taki, da za nežnejše reči nimamo bogve koliko smisla — potem kar le naprej vedite, da se nam spet pripravlja težak čas, nemara dosti težji, kakor tisti, v katerem ste vi za nas vse prelili svojo kri! Mir imejte zdaj tam, kjer ste, varno spite, v dobre roké ste dali dediščino zavesti, ponosa in vsega, kar je prav velikemu — kakor tudi čisto majčkenemu narodu!«

Tako bodo rekli, ali pa si vsaj mislili tisti, ki bodo nekoč poslušati starega pripovedovalca, človeka, ki je bil sam zraven, ko se je dom otepal težkih dni.

Nekakšna taka ali vsaj njej na moč podobna reč leži nad druščino, ki se zunaj pred zavetjem postavlja v red in čaka, kaj ji bo ukazano. Zakaj, zdaj bo šlo pa zares. To vsak čuti.


*


»Zdaj je pa čas, da krenemo, možje!« ukaže Tone. Ta glas se da poslušati, ni samovoljen, tako se zdi kakor ukaz gospodarja, ki se dobro pozna z delavci — marsikaterega tika. Kdo ve, kdaj in ob kateri priliki sta že skupaj sedela za mizo pri poliču.

Prav nič ni Tone v zadregi, ko jih šteje. Mir gre z njegovega ravnomernega obraza, črnórjave oči prebadajo doživa vsakogar posebe, ko jih gleda in povišuje številko med mrmranjem. O te sršeče, črne obrvi! Pa ta obraz, kakor je čeden — kako je oglat! Vidi se, da nismo izbrali napačnega! Tone se je kar naglo ujel v tistem, za kar ga je bil namenil preudarek večine.

»Dvaintrideset vas je vseh skupaj! — Gams, ti, ki poznaš pot, pa ti Jernejčevec, vidva bosta hodila spredaj! V sredo bomo vzeli starejše, ki imajo krajšo sapo, zadaj pa naj gredo tisti, ki bi spredaj gonili! Gams, kar kreni, pa zlagoma, da te bomo lahko vsi dohajali!«

Dolgo časa si nam bilo ti, naše zavetje, tako pribežališče, da se še meni, Tonetu, ne bi bilo nikoli zdelo, da se boš tako lepo obneslo! Dobro se drži, glej, da se nobena od tistih reči, ki ti jih ob slovesu zapuščam, ne bo izpridila! To glej! Pozdravljeno bodi, zdrav ostani ti naš dom, kakršen si že, reven, ampak od sile prijazen! Tak si se nam zadnje čase zazdel! In zdaj ostaneš, daleč preč od nas boš, tihota bo spet tista kakor je bila že zmerom, preden nas je bila vate segnala nuja!

Oj zbogom vsa zavetja, vsi tisti kraji, kjer nam je bilo dano, da smo se potuhavali! Zbogom, ve zavetja! Odzdaj nam bosta zavetje samo hrib, katerakoli gora, katerokoli duplo! Ura je prišla, ko nam boste morali biti zavetje vsi vi sivi hribi, vse ve surove gore! Tale svet bo še edini tak, da si vanj Francoz ne bo upal dregniti. Glej téle gore! Ali nas ne bodo mogle vzeti k sebi, ali nam ne bodo mogle ponuditi varnih skrovišč vsaj za prvo silo? Za dolgo se itak ne bomo nikjer nastanjevali. Bodo nas, ojá, prav gotovo nas bodo vzele čez noč! Če nimamo vsak svojega zavetja tisti, ki smo si že bili vajeni deliti čez zimo — bomo pa kar vse vas, goré, vzele za svoje! Vse gore nam boste zavetje v pečevju, če bo tako nanesla potreba! Kamorkoli se obrnemo, tam moramo biti gostoljubno sprejeti! Zavetje v pečevju! Vse pečevje posihmal naše zavetje!

Gams se zlahka predene z roba police do snežišča spodaj. Po navpičnem leze dol, vidi se, trma, ki se ga drži, nikoli ne bo pojenjala. Potlej pa piči pred prvi zob v grebenu, ko je bil pokazal svojo veljavo — tam se postavi, še zmerom je prej tam kakor tisti, ki jih je bil Tone spodil na najbolj pametni sestop. Obéroč jih snema s pečevja in posaja na trdi sneg. Pri miru naj bodo, jim veleva. Prav zares da ga boli cel život, ko je to delo v kraju. Kaj pa misliš, toliko ljudi sneti s skalá in jih postaviti tako, da trdno lahko čakajo ukaza, kam se bo naprej reklo?

Tam spodaj na strmem snegu pride na misel enemu to, drugemu ono. Ta se spravi, da bi se prikobacal spet do kopne skale. Pa ga kar vmes spodnese, kako urno drevi po zmrzlem snegu do spodnjega kraja, kjer je že kopnó! Ves krvav in prebutan vstaja. Takó se vidi, da ne eden, ne drugi nima več pameti kakor mravljivec, samo, da ti vendarle vselej tišče skupaj.

Ko je ta cela rajsa konec krajev le že čez skokič, čez tisti trmasti, malo vznak viseči rogelj, in ko je doli na snegu tudi Tone, ki mu ni bilo treba prav nič pomagati, se oglasi Gams. Kolikor toliko hvale za tako težaško delo bi se pa že prileglo. Ker nihče ne pravi nič, si mora jezen pomagati sam.

»Tudi štorov ne bi težje prestavljal!« pogode ves zadihan. »Le kje ste se vzele take nerode, pa kar hkrati?«

Potlej jo pa urežejo čez trdi, zbiti sneg. Na oni plati zagrabijo spet za trdno skalo. Kar vsi si svetujejo. kam bo boljše stopiti, za kaj zagrabiti.

Tako se vsa hrupna druščina mimo okostnjakov, ki skoraj vsi še nosijo belo perjanico, da so videti kolikor toliko veličastni kljub temu, da so bili v življenju svinje in izdajalci, vendarle pomalem pretolče do škrbine pod Pruko.

Zdaj šele ima Gams dela! Že poleti, ali pa potlej jeseni ni bila od pot lahka. Kaj šele ob tem času. Samó njega in Jernejčevca stopinje se poznajo. Ampak onadva sta hodila gori grede. Tako šele se pokažejo težave. Enega za drugim je treba sneti, pa še postaviti ga skorajda nimaš nikamor! To je pa še povrhu! Da bi te! Kakšne nadloge nam ni bil Lukec nakopal na glavo! Lukec, Lukec, ti pa res ne poznaš nobenega počitka! Pozimi si jo bil dobil v nogo, ko si v Starem lažu spravil s pota francoske žandarje! Komaj da si se malo pozdravil, za silo prišel k sebi, pa že ukazuješ take reči, da jih je komaj moč poslušati in izpolniti!

Pomalem so pa le vsi prestavljeni.

Najprej se obirajo na snežišču pod skokom. Tam je že kopno. Ali spodaj pa spet začenja drugi sneg, še vse bol dolg, še bolj divji je videti kakor tisti na oni plati!

Nekateri ga obidejo. Zverajo se po skalovju, objemajo stare macesne, lezejo po ruševju, varno kobacajo po osmojenem, nagnitem grmičevju sleča in vrsja. Po bregovih zraven snega si pomagajo naprej kakor si že vedó in znajo.

Tone jih pomalem skliče, ko je sam spodaj. V pustem, premraženem gozdu stoje, tam je vse tako rjavo, mrtvo in obupano. Tako daleč sem gor pa zares še ni bil segel spomladanski glas! Če greš z očmi na levo ali pa na desno kraj — na obeh straneh se ti ponuja enak žalosten prizor. Debele grude leže v koritih, kaj je še snega tod ostalo! Pozno v poletju šele bo vzel konec!


*


Zdaj hodijo že po suhem. Utrta steza se jim ponuja pred nogami. Kar težko gre noga za nogo.

Kakšen mil zrak je tu spodaj! Zares, kakšen mil zrak imajo ti ljudje! Kdo bi verjel, ko prihaja z ledenih višav ob temle času spet med ljudi nazaj.

Že tu, med gnilim listjem in koreninami, ki ne bodo nikoli več mogle pognati kaj zelenega, se čuti, da je čas novih reči blizu. Tu se čuti! Kako ti ne zajameš sape, ko jo primahaš blizu takega gozda! Res da v njem še ni videti znanilcev pomladi, še zmerom se potuhujejo, ali vendar, gozd je brez snega, zares še zmerom opustošen kakor lansko jesen, — čuti se pa le, da se leto obrača!

Niže ko se spuščaš, bolj ti gre vse na pomlad. Vse kaže, da ljubi čas ne more biti več daleč.

Na starem štoru se še sveti sneg, prav malo ga je že. Da bi te zlodej! Tako dolgo si se držal? Res da si ves medel in da veliko dni ne boš več prestrajal, ali človeku se vendarle zdi čudno, da ga v takem kraju še zmerom narajma! Vidiš, tule zraven že širi, skoraj da zares preveč prijazno, vsak svoj beli list skromna roža, nikoli ne čisto zagotovo pred snegom in pozebo rešena — teloh. Pa tisti zeleni teloh? Skromen cvet, prašniki svetijo v njem s skromno radodarnostjo. Če čas ne bi bil tako reven na veselju, kdo neki bi se zmenil za tak reven cvet? Kdo neki? Pa kako se upa odpreti čašo? Kako se upa razcveteti? Saj je še vse trdó pritisnjeno pod okrutno vlado zime. Ta se še ne mara posloviti. Kakšen posebno mrzel dan si izbere — in spet se zapode izpod sivega neba beli metuljčki, mrzli, beli metuljčki. Kako nagosto se vsipajo in roje! Pa je spet vse belo, spet se zdi ves kraj tak, kakršen je bil pozimi. Veje se upogibajo pod tezo vodenega snega, kdaj pa se kakšna veja naveliča teže in se je otrese. »Puh«, napravi, in breme sede voljno podnjo, brez godrnjanja, kar takó obsedi tam. Pajčevina se prede čez dan, ki je pust in čmerikav. Za hudirja se tam zgoraj ne upa začeti pomlad. Zmerom se še dobi kakšna sprememba, ta le dan, ki je vmes, dan, ki moti in ne pusti, da bi se razmahnilo — življenje, vsaj tisto, ki borno miga in se usaja pred vsako pomladjo.

Ti možje gredo dol.

Na vsakem koraku srečavajo zdaj, ko gredo po visokem gozdu, tisto pustošenje, ki ga je bila tam zaupala srečnejšim časom pozna jesen. Ubogo, gnilo listje, zbegano drevje, ki še ne ve, kaj bi počelo s popki, zemlja, ki tiho ždi v pričakovanju, da ji bo vendar že ukazano, naj izpolni zapoved prirode. Tako zmešano pu ščavo najdejo možje z višin. Dih pa je vendar že mlačen spomladanski.


*


Ah, le! Koliko lepše stopi noga na kopnem kakor gori v snegu! Kar lahák se počutiš, ko tlačiš doli grede z igličevjem pokrita tla in ko suvaš v preležano, prezimljeno listje. Saj to je gnoj, kako je mastno, umazano in zoprno! Hoditi pa se da čas prav fletno.

Le naprej, možje! Zdaj je zakrožila kri. Z obrazov puhti, potne srage, ki so se nabirale, zdaj lijejo raz obraz. Pod pázduho je ogabno gorko, zraven pa kar čutiš, kako se ti na dlakah po prsih nabirajo znojne kapljice. Miru nimaš pred njimi, neutrudno te ščegetajo, ko se spuščajo po životu dol do popka. Pa kako se sope! In lica, lica, ta pa žehté kakor bi človek sedel zraven hudó zalaganega ognja. Kri buška vanje, zdaj goré.

Kaj pa hočeš! Zmerom si bliže dolini. V domače, bolj vajene kraje se spuščaš. Malo je te gorjave, zares od strmega pota, ko se se tako neugnano poganjaš kar naprej dol, še več je je pa nemara zato, ker te tako dolgo ni bilo med ljudmi. Zdaj pa spet prihajaš v kraje, ki se v njih veš zasukati! Dolina je blizu, pa tudi drugi letni čas, kaj pa misliš, kamor zdaj greš in kjer boš pot končal, tam je že zdavnaj pomlad, vselej zelena pomlad je tam!


*


Zmerom mlačnejši prihaja zrak. Kako voljno zasopejo pljuča, kako lepo ti ta ne zna umivati lic!

Zdaj pa zagledajo prvič več telohov. Ta je bel, oni zelen. Pa ko pridejo malo niže, tam jih že pozdravi jetrnik! Siva, kosmata velikonočnica — to zagledaš ob poti. Da si že vendar tu, ne veš, s kakšnim veseljem te pogledam! Kar zdi se mi, da bo po razdejanju kakor ste ga ve, gozdne rože, morale prestati, pa ste spet pognale — tudi za nas kmalu prišla prava pomlad!

Ko krenejo iz gozda na plano, se jim zasveti nasproti v bregu med čopastim vrnuhom, v najbolj nepripravnem kraju, se zdi, vojska trobentic. Eden skoči iz gruče preč in si utrga šop, potlej pa z vnemo piha vanje in smešni glas med gručo napravi ničkoliko veselja.

Nobeden ni pogledal, kdaj so se čez nebo navlekli oblaki. Kdo pa bi za takšno reč tudi imel čas!

Oblaki so prepredli nebo do kraja. Ta ali oni od ljudi, ki so se urno spuščali po stezi proti Klokovnjaku — res je bila borna, ali kdor je vajen hoditi, ta se še sprašuje ne, kakšna je — ta ali oni se je ozrl med drevjem proti goram nad seboj, tako mimogrede. Videl je pa, da so jih objele megle, počemerile so se in se skrile v njih.

Ko so že malo bolj na ravnem, jih zaleti dež. Prav pohlevno pršenje, tako, kakršno je v navadi konec aprila ali prve dni maja. Pretenke kapljice se spuščajo iz sivega zastora, kar naprej, kar naprej. Svet postane zamišljen kakor bi se bi ustrašil, da mu je bila spet ukradena lepota, ki jo je bil šele komaj dobil.

Ko so spet malo niže, jih pozdravijo zvončki, ti zamišljeni lepi kimavci. Nedaleč preč pa še najdeš, kar na lepem, rjuho snega. Gotovo ga je bil privlekel sem dol plaz. [nejasno] visoko gori je bil ta sneg sedel, zdaj je pa tu kakor bi se norčeval iz rumenih mačjih oči, ki se varno šopirijo okrog sive skalne klade sredi med bujno poganjajočo spomladansko travo.

To je pa že zares prava pomlad!

Dalj ko greš dol, več cvetja srečaš.

Ko minejo zadnji strmi rob in se spuste po melišču na ravno spodaj, vsi predahnejo. Čeprav ni nobeden nič ukazal, tam ostanejo in zajamejo sapo. Dež pa mirno gre nanje, pohleven dež, tak dež, da tudi ure in ure nikoli ne bo nikogar premočil, če je le zoper njega kolikor toliko zavarovan. Tak dež gode in šumi po listju, sika potihem med skale, pripravlja k solzenju bolj nežne glavice vseh spomladanskih cvetk.

Zdaj že gredo skoraj po ravnem, pod listnato streho bukev. Kako ti tole zeleno, nežno bukovo listje ni čedno! Tako svetlozeleno je, tako je tiho kakor bi prav ne moglo verjeti, da se je tako zgodaj vsedlo na veje!

Ti pa greš pod to mirno, čedno zeleno streho, greš s takim voljnim srcem kakor je bil podobno pot hodil rajnki Velen, če ga je bil kateri poznal: tako mehak, dober in s srcem pri vseh ljudeh pa stvareh enake volje!

O ti dobri bukovi gozd! Ti mehkoba zelenega listja, ki se nate prav pohlevno spušča dež! Kakšna streha si ti, kako nas napeljuješ na nove reči, kaj vse nam ne budiš, v srcu! Kakšne upe, kako vesele slike o dneh, ki še pridejo!

Kaj je pa zraslo tod divjega česna! Kako oster duh zdaj udarja v nos! Sam divji česen, divji česen, kar skozi, ko greš to svojo pot.

Ko pa mineš globel, se gozd razredči. Drugo reč zdaj zajameš s sapo. Vse je pokrito s šmarnicami. Ta duh gre pa človeku v glavo. Omoti ga.

Tak to si ti, pomlad! Vendar smo te dosegli, čeprav nam ne kažeš prijaznega obraza, čeprav na« pozdravljaš z dežjem, pa te prvič letos srečavamo!

Kakšna voljnost ti zdaj ne prime Toneta! Starih reči se spomni, pa, saj dosti ne manjka do greha — kar zamrkne nad njimi. Tako ukazuje život.

Pa le kar gredo. S časom ga mine občutek podoben vinjenosti.

Zdaj so že čisto na ravnem.

Skozi gozd gredo, kjer je vsake sorte drevje začenjalo poganjati brstke in odganjati listje. Vse je tako mlado, zeleno, neizkušeno in nežno. Kakšen ptič pa si le upa zapeti svojo pesmico.

Bolj na skopem je z vižami, do kraja pa le pripelje svoje petje, tudi če ni bogvekaj prida.

Kmalu so pri vodi.

Temnó zelena je, kar skorajda plavkasta. Hude pene si nabira ob vrtincih.

Eden in drugi, izžejan, skoči na breg in se napije. Potem pa gredo spet naprej. Kakor nalašč za to so se bili ustavili, čeprav ni bilo nič ukazanega.

Sprva gredo malo v breg, potlej se pa pot položi.

Iz zimskih krajev smo prišli v spomladanske, pa kako naglo! Nekaj ur je vmes, pa smo že na dobrem, kar v drug kraj smo se preselili! Zgoraj še gospodari zima, tod pa že obhajamo pravo pomlad!

Mrzel veter potegne in smreke se kar tako nagibajo s svojimi vejami, sem, pa tja, kakor jim ukaže sapa.

Pod njimi gredo, spredaj Gams in Jernejčevec, za njima pa Tone in potlej drugi.

Ta dva se že znajdeta tam, kjer se ne bi bil nobeden od cele trope nadejal, brž dobita skrito stezo v Belo.

Zdaj morajo pa spet v hrib.

Dolgo hodijo pod otožnimi drevesi v mračnem kraju. Se zmerom prši. Kar tako jemljejo pot pod noge.

Nazadnje se jim pa le odpre pogled, precej globoko dol v nizko, plitvo kotanjo.

Kaj je tam ognjev! Pred široko kamnitno mizo sedi mogočni vladar Kertuc, zraven njega na desni plati pa je Lukec.

Urno jih Gams in Jernejčevec povedeta dol.

Kertuc stegne svojo medvedjo šapo in stisne Tonetovo desno tako, da bi ta najrajši zavpil, kakor je že krepek.

Pozneje se vidi, da mogočni mož šepa. Ali kaj bo to! Močan je kakor medved. Ali si ga pa tudi slišal? Medved jo tako zagode v brlogu, človeškemu glasu to ni podobno.

Tam zraven pa Lukec! Lukec, tih in resen kakor tisto mesečno noč. Komaj da se mu ljubi vstati in podati Toneku roko! To ti je gospod!

Brž je ukazano, kam naj ležejo, kakor hitro jim povedo, obkorej bodo zjutraj odrinili.

Utrujeni popadajo možje na ležišča. Ta noč bo pa vendarle dosti, da se bodo do kraja odpočili. Prav toliko kolikor je potreba, preden se možakarju reče, mahni, glej, da se postaviš in zaležeš za toliko, za kolikor te imamo ocenjenega!


*


Ko so se ti možje budili v Beli, je v Starem lazu stopil na prižnico župnik Kozman.

Cerkev je bila polna. Glava je stala pri glavi, život se je tiščal života.

Bil je prelep spomladanski dan.

Tam zunaj je svetil čudežen blišč nad predgorskim krajem. Trave še niso bile pognale visoko, cvetje pa je že blestelo po v sem rjavkasto zelenem, mokrem holmu. Kaj je bilo tod zgodnjih rož, vse barve bi človek lahko naštel po vrsti! Največ pa je bilo kronic. Za cerkvijo, še lučaj ne daleč, so temneli gozdovi, spomladanske sape so rojile v njih, da se je veja naslanjala k veji, vrh božal vrh. Če si pogledal po bregu dol, tam spodaj se je vil srebrn trak Bistrice, svetlozelena je že bila ravan. Nad gozdovi za cerkvijo pa so sijale v plavi dan brez oblačka snežne glave gorá. Globoko dol so bile stene še bele. Dober mesec bo moral še minuti, preden se bodo čisto razkrile.

Sončni žarki so trepetali po zlatih okvirjih na križevem potu in se lovili po gubah v obleki tega pa onega svetnika. Neznansko mila luč je od zunaj lila v božjo hišo skozi pisana okna.

Zgoraj na prižnici pa je stal sivolasi župnik. Bil je ogromen, podoben samemu Gospodu Bogu, ko se je z orjaškima šapama, čez in čez preraslimi s srebrnimi dlakami, upiral ob naslonjalo in se stezal čez prižnico k ljudem. Bela griva mu je valovila daleč dol v tilnik, svetlo plave oči pa so se izpod sršečih obrvi skrbno upirale v ljudi, katerih vsakogar je poznal do obisti.

Tega župnika je poznala skorajda zares vsa dežela.

Bil je z ljudmi kakor njih eden, vendar pa vsaki hip tudi gospod in njihov pastir.

Ko je prišel v faro, so brž prihitele k njemu tri čenče, ki so bile od prejšnjega župnika vajene ogovarjanja in tožbá.

»Da se mi pri priči izgubite, če ne, bom vsako posebe vrgel po stopnicah!« Tako jih je sprejel, ko so mu začele razkladati svojo kramo in črniti sosede.

Vsako nedeljo pa je drugega za drugim s prižnice prav resno posvaril vse svoje farane. Ti si med tednom napravil tole nevšečno reč, glej, da je ne boš nikoli več! Tako jih je obdelal in jih naučil, da so se skrbno pazili.

Ko so fantini postajali zunaj, je šel dol s prižnice in jih pognal v cerkev. Dva, ki sta nekaj jezikala, je pograbil in ju potisnil skozi vrata kakor negodna otroka.

Po maši je spodvihal hlače, odložil suknjo in vse dopoldne bos pasel.

O priliki je stopil tudi v gostilno, dal za pijačo in se tudi zavrtel, kadar je bil dobre volje.

Nobeno vreme ni bilo tako grdo, da se ne bi odpravil s sveto popotnico na težke poti v snegu in burji bogve do katerega, od sveta daleč preč pomaknjenega doma.

Kdor je bil v stiski, ta se je najprej k njemu zatekel po svet in po pomoč.

Ljudje so ga spoštovali in ga imeli radi kakor očeta.

»Bog nam ga ohrani, še enega takega gospoda prav gotovo ne bomo nikoli več dobili!« Tako so govorili!

Župnik Kozman je z očmi preletel vso srenjo, potem pa je začel.

»Dragi farani! Ne bom vam danes naročal, da se trkajte na prsa, da opravljajte pokoro, ker ste veliko grešili! Grešili smo mi vsi in zato se bomo tudi pokorili takrat, ko pride ura, takrat, ko nam bo Gospod Bog dal spet lepše čase! Zdaj vam pa rečem, da ne boste v žalosti omagali: dvignite glave, zakaj ura odrešenja ni več daleč!

Ne maram prav nič karati loškega gospoda, čeprav sam delam drugače. Včeraj so ga vzeli Francozi, sam bog ve, če je še živ in zdrav. On je zmerom govoril, da je edino prav, če s Francozi hodimo isto pot, če smo z njimi prijazni in jim gremo vselej na roko. Rotil je svoje farane, naj se pokore in zadoščujejo za grehe, ko je vendar videl, da so njegove ovce nedolžne, ljudstvo ki jih bije in tlači, pa garjavo! Jaz vas ne maram siliti k pokori, zdaj za to ni čas, ker vam nočem jemati še tiste trohe poguma in kljubovalnosti, kolikor je še premorete zbegani po vsem hudem, kolikor ste ga že bili doslej učakali! Ne! Dvignite glave, vi ponižni in sramežljivi, ponosno poglejte, stisnite pesti, srca naj vam življe udarijo, zakaj ura odrešenja ni več daleč, z zaupanjem gledamo varno in se priporočamo Gospodu Bogu. Kar bomo morali hudega prestati, bomo radi prestali, pa tudi če kateri med nami ob času, ko bomo spet dobili zlato svobodo, ne bo več živ! Vse bo povrnjeno, kar bomo vzeli nase, če ne nam, pa rodu, ki pride za nami.

Pred tremi dnevi sta bila v Starem lazu ubila dva francoska vojaka. Eden je kradel, drugi je poskušal storiti silo poštenemu dekletu. Moža, ki sta jih ubila, sta to napravila, ko sta sama branila svojo last in svoj rod.

Za to reč pa so zvedeli Francozi v Glavniku. Po zaupnih možeh sem dobil vest, da zdaj spravljajo skupaj celo vojsko. Eno celo četo vojakov mislijo poslati k nam, v Stari laz. Vse vaše hiše mislijo požgati do tal, podreti tole hišo božjo, biti vsakogar, ki ga bodo dobili. Ali bomo to kar mirno prenesli? Ne, postavili se bomo po robu!

Zaupni možje so stopili po mojem napotku v Belo do poglavarja plahutarjev, Kertuca, ki ga ta ali oni med vami prav gotovo pozna. On sam bo z Lukcem in z vsemi roji prihitel, da nam v tem boju pomaga. Poslal pa je pošto tudi gori v hribe, kjer so se po zavetjih v pečevju poskrili vsi tisti možje in fantje, ki so že lansko jesen izgubili svoj dom in svoje drage ljudi. Kakor vse kaže, nas bo zadosti, da bomo Francoze lahko užugali. Zraven tega pa bomo proti njihovi vojaški spretnosti postavili drugo. Iz zasede bomo padli po njih. Jaz vam tega ne bom razlagal, to bo opravil Kertuc sam, ali pa njegov glavni pomočnik, Lukec.

Takoj po maši, ko se razkropite po domovih, poiščite ta koso, oni kramp, kakor se vam že zdi, da se bo katero orodje v boju bolj obneslo. Tisti ki ste od vasi dalj preč, po bregéh, vzemite od doma brašna za dva ali tri dni in pridite nazaj v vas. Kar vas je v vasi, vzemite te, ki so zunaj, k sebi. Tačas! Kakor so mi povedali, se nam je Francozov nadejati za jutri ali pa za pojutrišnjem. Držite se doma in čakajte ure, ko bo prišel v Stari laz Kertuc s svojimi možmi!«

Ko je nehal govoriti, je po cerkvi zašumelo. Ženske so jokale, moški pa so stiskali pesti in se drezali s komolci. Veselo so jim žarele oči. To je po naši volji, tako je prav! Bog bodi zahvaljen, ker nam je dal takega gospoda! Tàk celo vas nam mislijo ti pesjani požgali! Cerkev nam mislijo podreti, vsakogar, ki ga bodo dobili, ubiti! Ne, tega pa ne boste do živeli! Postavili se vam bomo po robu in vas naklestili, da si nas boste za zmerom zapomnili! Stari laz bo ostal cel, ne boste nam ga razdejavali! Gnusobe peklenske!

Ko mine maša, se pred cerkvijo nabero gruče. Možje in fantje stopijo skupaj, roke si podado tudi tisti, ki so bili sprti že leta in leta nazaj. Sovraštvo je zdaj pozabljeno, za večje reči gre tokrat, stran denimo tiste naše majhne stvari, ki so nas delale mačke in pse! Vsi skupaj smo zdaj na tehtnici, Bog ne daj, da bi bili najdeni prelahki! Podajmo si roke, vsi si bomo morali pomagati! Pa recite, če se Stari laz ne bo postavil! Nikjer v vsej ljubi deželi ni dozdaj — kakor se govori — še vstala kar cela vas in se šla bost s Francozom! Stari laz se pa bo!

In potem se razkrope; kakor jim bilo naročeno tako napravijo. Vsak si poišče najbolj pripravno orodje!

Vas čaka plahutarjev. Vse je pripravljeno. Pa naj začne boj!

Tačas sedi v Glavniku, »Pri kamnitni mizi« se pravi tam, poročnik Blanchard, ki bo popeljal kaznovalne trume v Stari laz. Zraven njega je Poincaré, mlad fantič, komaj da je prestopil dvajseto leto. Blanchard je črn, Poincaré pa plav, še mah pod nosom mu ni bil utegnil zadosti pognati. Spoštljivo gleda Blancharda, to ti je vojak, kakšne bitke že ima za seboj! Da bi jih le jaz kdaj utegnil prestati in da bi me potlej kakšen drugi gledal s tako spoštljivostjo!

Sonce trepeče po glaževinah, vino se iskri. Samá sta tadva pogovarjalca, samá možujeta. Pomalem se ju začenja prijemati pijanska hudoba. Vse se jima začenja zdeti na moč voljno, lepo in sprejemljivo — daleč tedaj s pijačo še nista prišla, toliko pa vendarle, da se jima je odtali govor.

Blanchard si sname okroglo šipico z očesa, skrbno jo zdrgne z robcem in jo pozorno zatakne nazaj pred oko. Potem pa srebne kratek požirek in pravi:

»Če bi bili vi, Poincaré, kaj dalj časa med tem ljudstvom, bi ga dodobra poznali. Jaz sem zdaj tu že več kakor pet let in pet mesecev. Tole Vam lahko rečem: Ta narod je žilav nemara bolj kakor kateri koli drugi na svetu. Malo jih je, pa so trmasti kakor osel, ukrotiti jih zlepa ne bo mogel kdo. Potuhnejo se še, človek ki jih ne pozna, bi skorajda verjel, zares mislijo. Sami pri sebi pa predejo čisto drugače. In bolj ko jih pritiskaš, bolj se moraš prepričati, da si ravnal napak, zmerom bolj ti prihaja razločno, da so ti po eni strani kazali prijazen in volján obraz, po drugi plati pa so snovali in umovali čisto po svoje. Ponašil jih ne bo nikoli nihče, čeprav jih je tako malo. Verni so kakor ne vem kateri drugi narod na svetu, v krvi jim je dano verovanje, strah pred Bogom in nežen, zaupljiv pogovor žnjim. Nikjer na svetu ne najdeš kraja, kjer bi se bilo ljudstvo toliko trudilo, da je znosilo in zvozilo na višave kamenje za hiše božje. Saj se sveti cerkev na vsakem holmu! Zraven tega pa so tudi zahrbtni! Pravi ljudožrci — kadar se jim pokaže prilika, ko ni potreba bogve koliko tvegati. Takrat podivjajo in delajo reči, ki jih nemara nihče na svetu razen njih ne bi počel, če bi se mu bila kdaj ponudila podobna prilika. Odkrito to ljudstvo ni bilo nikoli, nikdar pa se tudi ni upognilo. Čeprav je bilo preplašeno in se je potuhnilo, da si že mislil, če ga pobožam, ravno pravi čas bom to napravil, zdaj sem ga ujel, zmotil si se, kaj kmalu že se bo pokazalo, ob prvi priliki, ko bo lahko mignilo — da je ostalo zaprto in nedotaknjeno kakor prvi dan. Nepremakljivo je in ni ga moči izpremeniti, pri svojem vztraja.

Odkriti ti ljudje zares niso nikoli, utesnjeni so od sosedov, ki so veliko mogočnejši že celo tisočletje, zato so se navadili potuhovati, te modrosti so se bili privadili zaradi svojega skromnega števila. In tako so tudi obstali, pa kakor vse kaže, tudi še bodo! Marsikaj se je pri tem ljudstvu že izrodilo zaradi večnega strahu, ki ga mora prestajati. Zvestoba, vera, ljubezen. Tudi pri ljudeh, ki so po svoji naturi pogani, ta strah udarja na dan. Potuhnejo se zaradi okolice, zaradi znancev in prijateljev, zaradi ljudi, ki bi jim utegnili škodovati, če bi se drugače vedli! Še to se pri tem ljudstvu včasih zgodi, da človek, ki je v jedru največji nejevernik in ki se v življenju nikoli ne bo mogel kje na prostem ali in v tišini prazne cerkve pogovoriti z Bogom — razglaša svojo veljavo, vzgledno vero in navdušenje za božje kraljestvo s silo in bučanjem kakor tega ne bi mogla opraviti niti jerihonske trombe. Spet drugi pa, ki med tem ljudstvom veljajo za ohlapne, mlačne ali brezbožne, nosijo s seboj največjo nežnost, najbolj prisrčno sinovsko razpoloženje do Očeta, za katerega velja, da je bil ustvaril svetove in nebo. Njih srca je težko razumeti, naju eden bi moral biti od ljudstva, v katerem žive in čigar sinovi so. Enega takega sem bil jaz sam srečal, še zdaj mi je hudo, da smo ga morali ustreliti. Tako se je pogovarjal z Bogom, zadnji večer pred smrtjo sva imela dolg pogovor, takrat mi je vse povedal in mi zraven tudi zaupal ljubezen, ki je lepše nobeden od nas Francozov, plemenitejše, nežnejše in boli zaresne, nikoli nihče ne bo mogel doživeti. Vrag naj vzame te ljudi! Njihovi predniki so natikali na kolce tiste, ki so jih srečali na tej zemlji takrat, ko so jo prvič, s silo se je bilo to zgodilo — posedli. Ker jih je ostalo premalo, pri mogočnih valovih drugih ljudstev, ki so butala v te kraje, ko se še niso dobro spoznala, ali jim je bolj všeč ledeni, mrzlo jasni sever, ali pa široka, od sonca prebeljena in gorka južna dežela — ker jih je ostalo premalo, so se morali potuhniti. Ali vendar nam ostane zagonetna ta živinska odporna sila, ta poslednja skrita misel, ki jo, stotisočkrat se upogibajoč in klanjajoč, skrivajo v sebi. Iz njih prav gotovo, verjemite mi, Poincaré nikoli ne bo mogoče napraviti kaj drugega! Ljudstvo je razen tega neverjetno bistro. Ker se ne more zatekati h kakšnim takim ciljem, da bi razširilo svojo zemsko posest na račun sosednih narodov, se je obrnilo drugam. Na to gleda, da se ne bi samo pozabilo. V notranjost je obrnilo vso pozornost. Kar naprej se izobražuje in poučuje. Na ta način ostaja budno, nobenemu geslu ga ne bo treba nikoli dramiti. Ker je pa tako izostrilo svoje notranje oko tudi pozablja, da je tak način izživljanja prav za prav v bistvu le bramba samega sebe. Objestno postaja in posamezna umovanja se včasih začenjajo zdeti kakor stvar, ki je v sami sebi že popolnoma zaključena. Odtod prihajajo kregi in tista majhna, prav zares malenkostna gonjenja, ki nikdar ne gledajo pred seboj kakšnega določnega smotra, ampak le dvoboj, kjer gre za to, da se dokaže, kako je počenjanje ene plati veliko bolj smotrno in hkratu tudi bolj upravičeno kakor dela druge. Ta ples, ki se ne premakne z desák, na katerih se je bil začel, traja zmerom dalj — tudi dogodki, ki deželo zadenejo od zunaj, ga ne morejo ustaviti. Tod se zopet kaže ljudožrska žilica tega ljudstva. Če se že ne more uveljaviti na ven, ker je ljudi premalo, pa besni znotraj z isto togoto, kakor bi bila vihrala na ven, če bi bile sile zadosti velike. Ta narod prav gotovo ne bo nikoli zadremal in nikoli ga nobena sila na svetu ne bo mogla zbrisat z zemeljskega obličja. Podoben je macesnu v plazu: res da je osmukan na tisti plati, kjer ga krivé plazovi in kjer se vanj z vso jezo poganja veter — žilav pa je le toliko, da čeprav nelep, prilagodljiv na videz in šibak, trmasto tišči v tla svoje korenine in po vsakem sunku, ki ga je bil prožno prestregel, spet enako prožno vzravna svoje revno, na pogled krhko in nezrelo deblo. Zanimivo pa se Vam bo, dragi Poincaré, moralo zdeti še tole dejstvo: Tak narod, ves v misli na to, kako bi notranje stopnjeval svoje življenje, si iz tega takšnega življenja in njegovih uspehov postavi malika pokvečeno reč, h kateri konec kraja najlažje upirajo svoje svinjske oči farizeji. Tako se vse izprevrže; rešiti je treba kulturo — to velja za nedotakljivo načelo. Svetohlinsko zavijejo oči tisti, ki hodijo po čisto drugačnih, docela neiskrenih potih. Tako daleč je prišlo, do tolikšne veljave je prišlo načelo samo, čeprav se je bilo izrodilo. Pa dajo svoj prispevek, neugodno zmoteni sredi povsem drugačnih opravkov in želja. Te vrste ljudje se tako skrivajo, med narodom, ki menda edini nima kaj več judov, edini tem podobni. Taki so — pa če so še tako slabi in za svoj lastni prid zavzeti — od skupnega prepričanja, da je treba ostati tisto, kar čutiš — se tudi oni ne bodo nikoli ločili. Večina je resda tako zdrava. Vendar pa je le moči dobiti tudi med to malo trumo velike izdajalce. To so ljudje, ki so bolj podobni živalim kakor človeškim postavam. Samo za to jim gre, kaj bodo še dobili, zraven k staremu, svetá, kako si bodo še pomagali, da bodo lahko boljše jedli — in pa — kaj bi utegnilo sosedu, ki se mu tako dobro godi, konec krajev vendarle zadosti občutno škodovati. Ti gredo, pa nam prineso na nos vest o tem, kaj je bil kdo počel, kaj čez nas govoril, kako se pretil. Včasih jih vzamemo zares in napravimo korake, ki se kažejo, drugič pa, kadar nas je volja — zdaj Vam menda že lahko vse odkrilo povem, dragi Poincaré, ki ste šele semkaj prišli — jih pa kar zapremo. V temi se medé, tisti pa, ki jim je bila njihova zloba namenjena, pa nemara nikoli ne bodo videli temnice. — Ne, ne! Dragi Poincaré! To Vam je vražje ljudstvo in lahko Vam rečem, zdaj, ko bom tu že skoraj šest let, ves čas mi je žal, da so me bili sem poslali in da mi niso pustili še naprej kazati korajže na polju časti in slave! Ne veste, kako nerad bom jutri opravil nalogo! Če bi Vi toliko časa živeli med temi ljudmi, bi Vam nemara, čeprav ste zares še zelo mladi, prišlo na misel, da prav za prav delate krivico ljudstvu, ki je bilo od naših, Napoleonovih, sil podjarmljeno. Če pa bi živeli med tem ljudstvom kaj dalj časa, bi se prav gotovo navzeli domotožja. Kamor pogledate, ne srečate prijaznega pogleda — razen morda, če se najdete s pijanim človekom. Ljudje v tem kraju so pa taki, da pojo svoje nežne pesmi takrat, kadar jim vino omoti glavo, pojó jih, pa sami med seboj. Tako si krepé prepričanje, da so tudi naven veljavni. In takrat so dobri kakor med. Najhujšega sovražnika bi objeli in ga poljubili, stotisoč izgovorov najdejo, da se mu približajo in da pahnejo stare zamere v pozabo. Tudi Vas, Poincaré, bi tako sprejeli, prav gotovo! Premalo časa ste še med njimi, zato mi nemara tega ne boste hoteli verjeti. Njihova prava stran pa je v potuhovanju in v tem, da se precej pobotajo, če kdo od zunaj pritisne na njih. Prav po tej lastnosti so neuničljivi. V jedru mislijo vsi podobno, pa četudi se še med pritiskom koljejo. Samo povečajte pritisk, pa boste videli, da moja trditev drži do črke! Dobro vem, kako so si podajali roke ljudje iz krajev, kjer smo preseljevali, kako zvesto so si gledali v oči vsi tisti, ki se prej niso mogli trpeti, da ne bi vsak, ko je minul sebi zoprnega, za njim pljunil! Nad take ljudi se jutri spravljamo, moj dragi Poincaré! In povem Vam, da mi ta reč ni prav nič všeč!«

To in omo sta pozneje še prekrenila v pogovoru.

Kar do večera sta se zasedela.

Ko pa sta omagala, sama prijatelja v tujem kraju in vsa srečna, da sta se lahko pogovorila, sta se odpravila s šumečima glavama in šibkimi nogami spat.

*

V Belo komaj šele najde skozi streho mladega, zelenega listja negotovi prvi svit, pa se že predrami tabor. Med vrzelmi v vejevju zagledaš neznansko visoko zgoraj sivo, še mračno steno. Prve slutnje jutra pa že nalahko švigajo čeznjo. Kmalu potem zažari skalnati čok na vrhu, komaj da zagori razen temena bledi rob pod njim. Sneg zardi v prvem, krvavem soncu, jutranja sapa roji gori, vrtinci se objestno neso čez greben. Potem pa zasije luč, ki zmerom bolj rumeni. Prav pomalem se budi gora, sonce jo drami k veselju. Zmerom globlje v steno se sveti. Dolina pa je še vsa v senci. Spodaj v Belci sedé ob vodi dimasto bele, nepregoste megle. Nebo nad tem zelenim drevjem pa je plavo, veselo in brez oblačka, kakor nedolžno srce brez zle misli in brez vznemirjajoče slutnje.

Tabor šumi v jutranjem vrvežu. Vsevprek doné klici, pod kotli veselo zaplapola ogenj. Zajtrk se kuha.

Kmalu je to opravljeno. Ljudje prav toliko še utegnejo, da siti malo polenarijo sedé z rokama prekrižanima čez noge, pa zadone od zgoraj udarci, podobni tistim glasovom, kakor jih daje zvon, če suneš s kembljem.

Kaj pa je to? Tako se vsi vprašajo. Plahutarji, ki posedajo okrog ognjev, zaviti v svoje temne plašče — zakaj mraz je zdaj zjutraj še kar občuten — že dobro vedo. Radovedni jih pogledujejo gorjani, možje iz zavetij. Kar nič se še niso ti pogovorili in seznanili z onimi.

Na te glasove plahutarji neutegoma planejo na noge in pomignejo možem, naj gredo z njimi.

»Tone Vresk, zberi može in pridi sem!« se od nekod zviška iz gošče razlegne debeli, mirni glas nevidnega Lukca.

»To je bil Lukec, prav gotovo dá!« šine Tonetu po glavi.

Zato zakliče:

»Možje za mano!«

Še tri ali štiri tako pokliče Lukec, skrit očem za drevjem. In druge skupine stopijo za Vreskovo.

Majhna gladka skakata miza stoji na ravni jasi med bukovino. Ničkoliko plahutarjev se je bilo že razvrstilo v polovičnem krogu, spredaj pred mizo pa je še prazno, za te, ki zdaj prihajajo, za može, ki so zimo prebili v pečevju.

Ob mizi sedi Kertuc. Obe taci je iztegnil predse in bobna s pestmi po mizi bogve katero viža ali pa kar tako. Strmó pogleduje predse na obe strani in naravnost. Zraven njega stoji Lukec, mračen in hladán kakor zmerom.

Ko se hrum prerivajočih in pehajočih se ljudi poleže, se oglasi Kertuc s hripavim, kar piskajočim glasom. Človek ne bi verjel, da iz takega mogočnega života lahko pride tak glas.

»Možje, kmetje in plahutarji! Ko bo Lukec končal, takoj krenemo v Stari laz, gremo Francozom zakurit! Lukec, povej jim, kako in kaj!« Te besede reče Kertuc.

»Glavar je povedal, kam gremo,« začne Lukec z močnim glasom, da ga prav dobro sliši tudi tisti, ki stoji še tako daleč. »Župnika Kozmana smo obvestili po ljudeh, ki jih imamo v Glavniku, kaj mislijo Francozi napraviti s Starim lazom. Poslal je pošto in nas prosil za pomoč. Nas tukaj je stotriinpetdeset, kmetov vas je prišlo sedemindevetdeset. Skupaj nas je torej dvestopetdeset. Z nama dvema, z glavarjem in z menoj, dvestodvainpetdeset. V Starem lazu nam bo župnik dal svoje može. Na štiristo nas zdaj računam z njimi vred. To bo zadosti. Tako, zdaj pa se kar lahko odpravimo!«

Kertuc se vzdigne in udari na veliko železno ploščo.

Plahutarji se urede, po dva in dva stopijo in se začno pomikati nazaj dol skozi goščo.

Kertuc odšepa do kolibe, droban plahutar mu pripelje iz nje konja. Kakor bi trenil je v sedlu in že jaha čisto spredaj, skoraj lučaj pred sprevodom.

Med plahutarji in med kmeti pa stopa sam Lukec.

Druga za drugo se razvrste skupine, vodniki si sežejo v roke in si povedo čigavi so ter odkod.

Tako gre ta vojska skozi jutranji gozd.

Po mladi travi se že bliska rosa, cvetje odpira drameče se, povešene glavice, ptiči pojo na vseh straneh.

Kako je to lepó! Kar srce se razveseli!

Velik dan se je bil že napravil.

Ko stopijo na ravno pot, ki se začenja ob robu velike poseke, možje iz zavetij, kakor bi jim bil kdo ukazal, vsi hkrati pogledajo nazaj na višave.

Na oni plati teh belih glavá tam gori so prebili zimo! Kako se sveti sneg v jutranjem soncu! Oh, zgoraj je še zmerom zima, kdaj šele bo tam poletje! Čez mesec še ne, dva bosta morala minuti, pa še kakšen teden povrhu.

Tiho hodijo, zdaj vštric, zdaj eden za drugim, kakor že kje veleva svet.

Steza je posuta z igličevjem in gnilim listjem, zato koraki ne pojo, ampak šume.

Kakšna dolga rajsa, koliko ljudi, če pogledaš predse ali pa nazaj, kjer že stopaš! Še bolj se to vidi, ker v trumi sprednji po stezi zavijajo zdaj pa zdaj daleč v kraj, tako da jih vidiš v celi širjavi enega ob drugem in nazaj dol prav takó.

Menijo se pa prav malo, posebno tačas ne, dokler morajo kar naprej lesti v kreber.

Ko so na vrhu in se ustavijo med macesni ter ruševjem — tako visoko je, da se tu pa tam še zmerom sveti kakšna snežena zaplata, h kateri užejani naglo planejo — ko so že tako visoko, da zagledajo tisti, ki imajo prav bistre oči pod plavim čadom daleč čez dolino na oni plati Stari laz — takrat šele pogovor malo bolj oživi.

Kertuc ukaže počitek.

Kakšno uro posede. Sonce je že tako visoko, da bo šlo najbrž kar na poldne. Z vso milo močjo sveti z neba, gozd je pa teman, plav, zamišljen v kratki senci, ki jo meče ob tej uri stena drevja.

Na oni planoti je Rodica, širok hrib, da se kar izgubiš v njem, pa káj mine, preden si na vrhu! V eni uri bom, pa če me prѐcej zlodej vzame! Boš pa! Še pet jih boš imel premalo! Zares je tole goljufova gora. Skoraj do vrha je že kopna, tam pa ima le še tri, štiri mrzle rjuhe med golim pečevjem. Dolgo pa gori le ne boš več čepel, sneg, če jaz kaj vem! Rodica ga že sredi junija več nima.

Poglej no teloh! Enega si bom pa utrgal in si ga zataknili za klobuk! Tako si misli marsikdo, ko se ogleda in tako tudi napravi. Zdaj gremo pa po dolgem, dolgem času spet v dolino, med ljudi!

Sonce sveti skoraj s srede neba. Snežni vrhovi blišče, da jemlje vid.

Nad njimi pa se razpenja zamolklo plavo nebo, tako temnó plavo kakor zaspančkov cvet.

Spodaj se po jarkih svetijo snežišča še zmerom globoko dol. Videti pa je oddaleč že precej rjavih kopnin po travnatih hrbtéh. Še bolj spodaj pa so gozdovi — in, ali ne vidiš tamle Belce? Bistra voda se bliska kakor srebro, čisto majhen konček je lahko vidiš.

Le kako lep dan je to!

Jutri pa — nemara, da ne bo nič grši — pa, le ti vedi prav zagotovo, če boš še živ!

»Možje, kar ima kdo s sabo — zdajle bo čas, da se malo otéšča!« se oglasi Lukec.

Malhe in bisage odvežejo, prav dobro jim gre jed v slast, kaj pa tudi ne bi, saj so že od ranega jutra na nogah!

Po kosilu še nekaj časa posede, ampak zdaj že ni več tako fletno. Mrzel veter zabrije, strupeno je bridek — pa maja meseca!

Končno se spet dvignejo, ko tako ukaže Lukec in premraženi že kar skraja povzamejo življi korak.

Med potjo se razve, da je bil Kertuc odjahal kar naprej v Suhi laz. Tam si bo vse ogledal in pripravil, da kadar pridejo ne bo treba velike steke in izpraševanja.

Zdaj se spuščajo po mokrem, ilnatem svetu. Tod je Vse pokrito z vijoličastim žafranom in rožnatim pasjim zobom.

Še niže doli, ko so že spet na ravnem, pa marsikaterikrat zagledajo ob poti prelepi čeveljc. Ta in oni si tudi utrga volčin in ga poduha. Kako otročji že nismo postali! Pa se res vidi, da smo bili dolgo v sami pečini, ko si spet na ravnem, te razveseli že vsaka majhna reč, še taka, da je prej od otročjih let niti za mar ne bi bil vzel nikoli.

Sonce gre zmerom niže po nebu na zahodno plat, tja, kjer ima pri morju svoj zlati grad. Tako mila postaja svetloba, iz ure v uro bolj resna, lepše rumena!

V vrhovih borovja in smrek šumi veter, ki se je bil zbudil kakor se skoraj zmerom pred večerom po takih-le dolinah spomladanski čas.

Zmerom daljše sence legajo čez pot in lezejo v breg nad njo. Zdaj se pa že zares napravlja k večeru.

Gorki, mili dan se poslavlja, po dolini gor potegne mrzlejši veter, čeprav se huli od juga, s širokega, spomladanskega polja tam daleč zunaj pod gorami.

Še enkrat morajo kvišku.

Zdaj hodijo že čisto v senci. Hrib nad njimi jim zakriva toneče sonce.

Na vrhu pa jim pozlati spehane obraze.

Še tja dol, pa še malo vkreber.

Čisto razločno se že vidi Suhi laz.

Tako, vidiš, pa smo le prišli!

Globoko v grapo se spuste. Iz struge udarja hlad, razpenjene vodé šume, kalné so od snežnice. Nad Bistrico se že motajo v večernem somraku tenke, premražene meglice.

Po skalah preskakujejo, ko se pode drug za drugim na oni breg.

Še malo v hrib — na vrhu pa se že odpre pogled.

Spodaj leži vas, na holmu nad njo pa se v prvem mraku pod gozdovi bledo sveti cerkvica. Urno jih Lukec povede do hiš.

*

»Ali kaj vidiš?« zasika odspodaj iz teme črna postava.

Kakor bi se bil veter kaj spomnil, se sliši.

»Jernač, si ti?« sikne podobno zgornji nazaj dol.

»Ne, jaz, Mihór, kaj me ne poznaš po glasu?«

Spodnji, tisti, ki drži Jernača na ramah, sprašuje.

Lojtrice sta si napravila tista dva spodaj. Mihór, najmočnejši, je bil pomagal najprej Jernaču na rame, potlej pa je s trdno roko podprl še Gamsa, da se je ob gladkem zidu pretiščal na Jernačeva ramena. Od tam naprej — otročja reč! Napušč je zagrabil, zabingljal, se podrgnil s koleni ob steno, hrestnil s čevlji, na desni zagrabil, na eni sami roki viseč kavelj, kamor se je upiral stari, lasati trs, sredinec je skozi prvi členek vtaknil vanj — in že se je potegnil z obema kolenoma na napušč. Nad njim je bil zid predeljen na toliko pa toliko z regami. Kakor po ravnem je hitro lezel kvišku, da sta kar strmela onadva, ki sta ostala pod njim že kjé spodaj!

Trije plašči slone tam ob zidu, Iepó eden zraven drugega, tja pogleda Mihór. Pošteno ga že bolé ramena. Da bi te zlodej, ta suha žverca, Jernač, preteto je kitast in težkih kosti!

Še enkrat pokličeta.

»Gams! Ali kaj vidiš?«

To mora pa že biti zaverovan, da jima ne odgovori!

»Mir dajta!« sikne zdaj Gams zviška. »Tiho bodita!«

Potem pa kar na vsem lepem začne lesti nazaj dol, tako naglo in hrupno, da se oba ustrašita.

»Ali boš držal?« vpraša Gams potihem dol, preden stopi Jernaču na ramo, že ko se ga dotika s kapico.

»Veš, da bom!« odgovorita oba hkrati. Zdaj se Gams spusti Jernaču za tilnik.

»Ven se nagni s hrbtom!« mu zagode nejevoljno.

Obe nogi vzdigne, kdo ve, kako je bil to napravil, malo je bil pomahal prej žnjima, to je že res — in že začuti Jernač, ko se mu z životom in z rokama poripsa po hrbtu dol v prazno.

»Tóp!« zamolklo napravi spodaj v travi, ko obstane.

»Brž dol, Jernač!« šepne drugemu nad sabo. »Pa brez obiranja za menoj, kar tjale za Prodnikovo štalo!«

Hitro poberejo plašče in stekó tjačez.

Potuhnejo se ob zidu, dosti je temá, čeprav vesla čez prazno, s prav redkimi in neveselimi zvezdami pokrito nebo spomladanski mesec.

Ko se tako potuhujejo ob zidu pri štali, brž oko najde do sneženih gorá. Spé, oblakom so podobne, ne skalam. Medlo rožnate so, morda se jim kaj sanja. Kakor da jih ne bi bilo zares. Spredaj, na trati, ven iz sence, pa mesec, svetló je kakor podnevi.

»Ogorelec je, in žnjim Komar!« šepne zdaj Gams. »Lukec je prav izvohal!«

»Čez Lukca ga pa ni!« prav tako tiho odvrne Jernač.

»Lukec je Lukec!« zadromlja Mihór, vesel, da so nekaj opravili. Skraja se mu je zdelo, da ne bo nič. Prav pošteno so ga bile bolele noge, da je kar klel, češ, za prazne marnje nas gonijo.

Dolgo tako stoje. Lepa je noč, ko je mesec tako bister, ampak kaj, mraz le pride človeku do živega. Mihór že začenja gosti: »Saj jih ne bo!«

»Kljun drži! Nocoj jaz povem, kaj je treba narediti!« tako ga zavrne Gams.

»Kdo pa so bili tam od onih?« vpraša Jernač.

»Blanšár, Fušé, Žantijom, Poankaré, Bonár! Vsa jutrišnja petperesna deteljica!« mu tiho odvrne Gams, ki zraven še zmerom strmi v občino, kjer se v mesečini beli stena in v njej medle, zaspane, od zunanje svetlobe premagane luči.

»Ne bo jih, če vam rečem!« spet zabrunda Mihór.

Tačás pa se s praga utrgata dve temni postavi, ki jih mesec obsveti s polno, mirno lučjo. Nekaj se menita pred hišo, ključ škrtne zadaj za njima v vratih, potem pa se odpravita po beli cesti. Gluho odmevajo koraki.

»Ogorelec je tistile dolgi, Komar tale majhna jera. Rdeče lase ima pa čisto pošten obraz! Taki svinji! Zdaj pa brž pot pod noge, moža! V Dobravo jo sekamo, pred hišami, nad strugo v jelševju pa ju pričakamo!«

Tako ukaže Gams in kar pri priči se spuste po travi v tihi tek, marsikatero pot in stezo presekajo, da bodo ob času tam.

Ogorelec in Komar gresta lepo pod pazduho po svetli poti iz Glavnika proti Dobravi.

»Matiček, danes sva jima pa spodrezala repetnice, temu prismojenemu Kozmanu, ki ga živega videti ne morem, Kertucu, ki me je zadnjič s podplatom tolkel v obraz, ker nisem hotel prejšnjo noč vzeti Bedrača pod streho, in Lukcu! Lukcu pa še najbolj!« se oglasi Komar, ko že tako dolgo časa gresta po beli, zaspani poti vsak v svojin mislih.

»To zverino, le počakaj, da jo dobim v roke! Si slišal, kaj so mi rekli? Ti ga boš prvi lahko bíl!«

Tako se zagrozi Ogorelec.

»Ta zlodej nam spravlja nesrečo na vrat!« pristavi. »Zmerom kaj brklja okrog, koga ubije, komu zažge, se spravi nad poštno kočijo, kaj vraga ti vsega ne uganjal Najbolj se mi je pa zameril lani, ko mi je bobnal po šipah. Jaz sem se napravil gluhega, kaj bi ti še enkrat pravil, saj sem ti že — on pa kar na vrata — takrat še nisem imel zapaha, zdaj ga imam, hvala Bogu, in — ali ti ni mrha odprl z mojim ključem! Prav moj je moral biti ali pa po mojem narejen. Zjutraj sem potlej videl, da je bil moj, pa še danes ne vem, kako je prišel do njega ... Saj sem zvečer zaprl vrata in položil ključ na okno. Ta hudič ga je moral že na kašen način odpreti. V hišo noter: »Ogorelec, saj ne spiš! Če se mi še enkrat takole potuhneš, se ne boš več zbudil!« Tako je rekel in me vrgel iz postelje na tla. Zvezal me je in me v samih gatah in v srajci privezal za roke h okrižju, da sem moral gledati, kako zahaja mesec. V usta pa mi je potlačil cunjo. Sam se je lepo vlegel, saj veš, kaj ne boš vedel, Jožek, in spal majhno manj kakor do poldneva. Potlej se je lepo vzdignil, me brcnil in mi rekel: »Ogorelec, ti si najbrž, ne vem še zagotovo, največ kriv, da so priprli Groharja. Če nisi, potlej si tole brco vzemi za svarilo in si zapomni, da Lukec brcne samo enkrat, drugič pa tistega, ki ga spet brcne, že nič več ne boli!« Tako se mi je zagrozil, se obrnil in odšel ter za seboj zaprl vrata. Ključ mi je kar odnesel. Ves dan še potlej sem stal pri okrižju brez jedi in brez pijače, šele zvečer me je spazila Gorjupovka, tako da so vdrli v hišo in me odvezali. Da bi bil kdaj jaz nesel Groharja onim na oči in ušesa? Ti prokleti Lukec! To si je bi pa zares izvil iz trte! O, ne, tiste noči ob oknu mu pa prav gotovo nikoli ne pozabim!«

»Ták, Matiček, ne bodi no!«

Komar ga potreplja po rami; komaj da ga doseže.

Takole mu reče prav oprezno, šele po nekaj korakih, ko ga je bil s tapljanjem že spravil v manj zamerljivo voljo:

»Kaj se boš kregal! Oba jih imava že nekaj na duši, tistih, mislim, ki so bingljali! Enega gor, enega dol, prava reč, Matiček preljubi, ti nedolžna rožica ti taka! Preklet hudič, pred letom se prav gotovo še ne bi bil upal s teboj tako govoriti! Oba sva nosila Francozom strupene pirhe, ko še eden za drugega nisva vedela. Zdaj vsaj več zaleže, lažje pregledava, kaj je kje nápak, kaj kje smrdi. Jaz sem se znebil Somraka, ti pa Groharja — in mir besedi! Prav nič ne kaže ne meni, ne tebi, da bi se šla angeljce! Tudi tebi ni nič manj kakor meni do tegá, da bi se v tehle časih, ki se jih nisva bila nadejala, kar se le da opomogla! Pa reci, če ni res, Mati-ček! Groharja pa kar spravi — kakor sem jaz spravil Somraka! Le nikar ne taji!«

»No, prav! Dobro! Pa naj bo po tvojem! Ker si že ti rekel za Somraka, jaz Groharja ne bom tajil! Imava jih pa zdajle takih Somrakov in Groharjev že lepo rajso na računu. Samo to je dobro, da nobeden ne ve, ker so ljudje tod preneumni. Nobeden nama ni dorasel. Ti, kdaj bova pa šmarškega položila? Petra mislim, mežnarjal Ali je tebi tudi tako zoprn kakor je meni? Ne rečem, da mi je bil kdaj kaj hudega naredil — in zanj nemara tudi ne bo kaj prida izkupiti — ali zoprn mi je! Tako strmó pogleda človeka, vsaj menѐ! Tega morava še spraviti nekam, kjer ne bo segal po vrvi sam, ampak birič!«

»Pusti ga, to je majhna postrv, od sile majhna! Ali kar sva nocoj napravila — ljuba duša — to bo pa že svojega denarja vredno. — Zdaj ti lahko povem, kdo mi je bil zaupal tisto, kar sem povedal Blanšárju in kar si ti potrdil! Veš kdo? Plahutar! Ne zijaj tako neumno! Zares, plahutar! Lepe denarce sem mu res moral odšteti — ali povem ti, ta človek je na denar nor kakor nemara še ti ne! Ali pa jaz, da te ne bom ujezil! In še marsikakšen drugi pri nas, seveda! Ne, ne, zanj bodi kar brez skrbi, to je naš človek, težko kupljen sicer, zato pa tembolj zanesljiv! Blanšár je bil kar neumen, saj si videl sam — kakor bi se mu bil kamen zvalil s srca! Pri Pustem rovtu, nad Tičkovo domačijo, kajne, tako naju je spraševal. Blanšár dobro pozna te kraje. »Tam praviš, da bo zaseda?« me je vprašal, saj si ga slišal?«

»Kaj ga ne bi, ljuba duša!«

»Če se bo Blanšárju steklo po sreči — jutri zvečer bova nosila domov še drugačne denarje kakor jih nocoj! Če pa bi nam spodletelo, prava reč! Gams bo rekel: »Tega pa kar pustite lepo pri miru, to je naš človek!« Midva pa oba, samo da napraviva neumne obraze in vsi nama bodo verjeli, da sva zanesljiva! Potlej naju bodo pa plahutarji nagradili, češ, pošte sta nosila Gamsu, ker ga ne poznajo s tiste plati kakor midva — dobra sta, zaslužita, da kaj dobita za trud! Ne, ne, naj se obrne reč tako ali tako, nikakor se nama ne more zaleteti, le verjemi!«

Med takimi pogovori kreneta z ene poti na drugo, spet lezeta čez, stopita čez novo in najdeta tisto, ki drži v Dobravo. Ožja je tod, z obeh strani molé svoje zaspane, nežne oblake cvetoče hruške in jablane. Tako tih je kraj. Nobene luči ni več v oknih, še noben pes se ne spomni, da bi zalajal, čeprav luna sveti takó, da noč ni malo podobna dnevu.

»Dobro sva jo ukrenila, butic pa nimava neumnih, prav zares da ne!« reče Ogorelec Komarju, ko se oddahneta vrh griča v slemenu pred robidovo mejo.

»Lahko noč, Matiček!«

»Lahko noč, Jožek!«

Tako si voščita, ko se odsopeta.

Vsak misli zaviti v svoj kraj.

Matiček je zgoraj, zadnja hiša, s holma sveti sem, Jožek je pa čisto spodaj, skorajda že v grapi. Tam je bolj plavo, luna nima menda tiste moči, premalo zviška sveti, ta kraj, to je že kar skoraj v dolini, ta in je vsaka noč, pa naj bo to poleti ali pozimi, zmerom bolj plava, lažje se spi, vsaj meseca se ti ni treba otepavati kakor zgoraj, ko zmerom najde pot v kamro na posteljo, pa naj bo okno še tako majhno.

»No, pa lahko noč!« si še enkrat voščita.

»Lepo stojita!« šepne Gams Jernaču in Mihórju zadaj v robidovju. »Kar précej!«

Tri postave v plaščih se utrgajo izza tihe, mrtve stene, ki grozeče zašumi, ko se onima dvema zdi vse tako tiho — kakor nalašč za spanje po dobro opravljenem delu.

»Kaj pa ...« zavpije Ogorelec, pa je že tiho. Počasi pade vznak kakor spodžagano deblo.

Gams nikoli ne zadene napak.

Mihór in Jernač prpidno sujeta, jeklo pobliskuje v tej nedolžni mesečini.

»Aaah!« zahrope, pa le prav tiho, Komar, ko že leži vznak, z glavo v detelji. To je edini glas, ki ga da.

»Zdaj pa brž k vodi!«

Urno pograbijo trupli in steko, ko drže Ogorelca ter Komarja za noge mimo detelje po ilovnatem lazu.

»Kraj je bij pa dobro izbran!« reče Jernač, ko se ustavijo spodaj ob vodi.

Majhen zatók je tam, polno je gori zelenega žablja in zoprnih pen. Vrbovje zakriva kraj s treh strani.

Voda pljuskne, oni trije pa urno narežejo vej in napulijo praproti.

Tako dobro opravijo ukazani posel, da se lahko reče: ne samo danes, še dva, tri dni živa duša ne bo opazila trupel.

Pa saj gre itak samo za danes!

Dopoldne nemara se bo že začel krvavi ples. Da jih Francozi le do tačas ne bi opaziti, tako je bilo ukazano! Če jih že ne bosta pričakala v Pustem rovtu nad Tičkovim gruntom, potlej si bodo mislili, da jih čakata kje doma, da se nemara nista mogla pravi čas izmuzniti in da bi kdo od sosedov oprezoval, če bi jim šla naproti. Tako pa, če gresta v gozd, živa duša si ne bo utegnila misliti, da gresta koga izdajat! In Francozi bodo šli brez hude slutnje naprej. Trave niso bili še toliko ne pomečkali, da se ne bi utegnila do jutra dvigniti. Kar lepo, zaupno bo spela truma naprej gor, do Pustega jarka pod Starim lazom, ker bodo mislili, da vedo za zasedo.

No, prav, kar le pojdite!

Dva sta že pred vami na poti, pa prav v tisti kraj sta prišla, kamor ste vi namenjeni, samo malo prej sta bila tam pripravila, da boste imeli kam položiti glavo!

Preveč sta bila pametna, to pa ni zdravo, ne za dušo, ne za tek! Prvo vzame hudič, drugo pa umrtvi jeklo!

»Zdaj pa brž gor, moža, da ujamemo še kaj spanca! Zjutraj nikar, da bi nas moral Lukec buditi!« pravi Gams, ko se po delu zadihani spet vzravnajo.

Po lazu se vzpno na pot Dolgo gredo po njej, pred mlinom, kjer tiho šumi voda, pa zavijejo v gozd.

Gams pozna pot, Gams skorajda vidi tudi v temi, kajti celo pod najbolj gostim stropom vej in samopašnih, široko razpredenih krošenj vodi varno kakor ob belem dnevu.

Mesec sije na praprot v onem bregu.

Kmalu so tam.

Brž čeznjo, pa v borovce!

Noge pa že pošteno bolé.

To se bo prilegel počitek!

Taki dve hudobi! Samó da sta v kraju! Kakšno škodo bi lahko napravila! Kaj ljudi bi brez potrebe padlo!

Dobro! Vendar si že tu, Stari laz!

Zdaj pa brž kam spat!

»Kar v tale senik!« veli Gams, ko opazi prvega. »Jaz moram pa k glavarju!«

*

Ona dva si ne dasta dvakrat reči. Kar brž se zapodita po bregu, čeprav sopeta kakor meh in čeprav se jima vdajajo kolena.

Ko Gams s svetlega holma pogleda nazaj, sta že Jernač in Mihór komaj za lučaj preč od senika.

»Z zarjo!« jima zakliče svareče.

»Z zarjo!« mu zavpijeta nazaj — kakor so bili vajeni v Beli.

Gams mine cerkev, se spusti po stezi čez pobočje, ki je kar belo od kronic — kako močnó diše — in skoči z roba na spodnjo pot. Zdaj, na ravnem, kar hitro bom tam.

Samo v eni hiši še svetijo.

K njej nameri korake.

Komaj odpre vrata, že zapiska nadenj znani glas:

»Kaj je?«

»Oba s pota! Spravljena!« odvrne Gams.

»Dobro, dobro! Prav! Spat!« ukaže Kertuc.

»Lukec, si poslal ljudi naprej?« še vpraša.

»Veš, da sem! Kaj sprašuješ?«

»S Kozmanom sva se zmenila, ljudje so tam, kjer sem ukazal, da naj bodo, kmetje so spravljeni, naši tudi, preža je pred nami kakor poveš — dobro, prav! Spat! Jutri bo malo bolj vroče! Dobro, prav! Spat!«

Gams pozdravi in že izgine med vrati, ko mu Kertuc spet migne.

Z Lukcem se odpravita po vegastih stopnicah na vrh. Rjuhe jima v mrzli izbi zadiše nasproti sveže kakor po snegu.

Zdaj je vsa vas tiha kakor ne bi bilo v njej živega človeka.

Mesec pa razliva svojo srebrno luč na polje, na trave, na Bistrico spodaj. Tu pa tam se zmoti petelin in zapoje k dnevu!

Tiha noč ogrinja Stari laz z mirom, čeprav menda nobeden ne spi preveč trdno, razen Kertuca, Gamsa, Jernača in Mihórja. Lukec je pa itak s spanjem bolj na skopem, že od nekdaj.

*

»Tôk, tôk, tôk!« zapoje na vratih.

Bledo je še jutro, komaj da se bude petelini.

»Kdo pa je?« zagode Kertuc in se predene na drugo stran.

Lukec pa že odpira.

Na pragu stoji Morala s plamenico v roki.

»Kaj je?« vpraša Lukec.

»So že krenili! Komaj je bilo dve, so odšli izpred občine!«

»Ti si skupaj z obema Šteblajema, s Fanatikom, Ringljem, Črmljem in Šintarjem, pa Bedrač je menda tudi tam, če se prav spomnim. Ali si jim povedal, kaj morajo napraviti, ko pridejo oni blizu?«

»Sem! Že zdaj tako stoje v rovtu, komaj da se še lahko skličejo.«

»Daj mi sem Kvedra in prižgi svečo!«

Ko Morala to napravi, mu Lukec kratko ukaže:

»Zdaj se pa spravi in najdi Kvedra!«

Ko sta s Kertucem sama, pa zakliče na svoj porogljivi, oblastni način:

»Glavar, vstani! Delo se začne! Morala je prinesel, da so se že odpravili na pot!«

Dobro mora tresti, preden ga spravi k brihti.

Končno Kertuc le sede na postelji in si mane oči. Še zmerom je zmeden, luč ga moti in spanec, ki se ga ni zlahka iznebiti.

Na vse zadnje pa se le z vzdihom dvigne in med oblačenjem zmedeno sprašuje.

Tak je bil Kertuc že od nekdaj. Težkó in počasi se je budil.

Ko je opravljen, spet nekdo potrka na vrata.

Kmet prav gotovo ni, on kar tako stopi noter. Domače sta pa že naučila vedenja.

Kveder pomoli noter svojo skuštrano glavo.

»Kveder, poslušaj! Naši in kmetje pokonci! Pa kar precej!« mu ukaže Lukec.

Komaj izreče, onega že ni več.

Prav kratek čas mine, pa se zunaj že vzdigne hrum.

»Zdaj pa stópiva h Kozmanu!« pravi Kertuc, ki se je bil že opravil.

*

Eno okno le sveti v farovžu, čeprav je tako zgodaj.

Lukec se pripogne in vrže vanj prgišče drobirja.

Župnik je že pokoncu.

Ko pomoli ven glavo, précej razloči, kdo je vrgel.

»Kar koj pridem!« zagrmi navzdol k njima.

Ni jima treba dolgo čakati pred vrati. Kmalu zarožlja v vratih ključ.

»Kar naprej!« ju povabi debel glas.

Ko so zgoraj, začne Kertuc:

»Včeraj sva se zmenila vse, kar je bilo treba. Zdaj pa spravite ljudi pokoncu! Francozi že gredo sem čez!«

»Majhno potrpita!« de Kozman.

Ko se vrne, pravi:

»Je že opravljeno! Petra sem poslal! Pod Črnivcem, koj ko začne borovje, tam naj bodo, kajne? In pri priči naj odrinejo. Tako sem naročil kakor sva se bila snoči zgovorila. Saj bo prav?«

»Dobro je tako!« pritrdi Kertuc.

»No, zvečer se bomo pa spet videli!« reče Lukec in vstane.

Kozman jima sveti po stopnicah, potem pa spet poklekne in začne moliti tam, kjer sta ga bila zmotila.

*

Kertuc je že v sedlu.

V bledem jutru, ki pa se čedalje bolj svetli, črné trume molčečih plahutarjev.

»Tone Vresk!« se zdaj zasliši mrzli, trdi Lukčev glas. »Ti vzemi kmete, šel boš précej za nami. Peter!«

»Smo že tukaj!« se nekdo visoko oglasi.

»Ti greš za Vreskom! Na Černivec gremo!«

»Naprej!« hrapavo ukaže Kertuc.

In tako se premaknejo.

Ozka, speča dolina odmeva od korakov.

Nikjer, v nobeni hiši, ne gori luč.

Ženske in otroci ne smejo ven, ko bodo odhajali, tako se je bil Kertuc zmenil s Kozmanom.

Vsi domači pa čutijo, kako izza temnih oken visé na njih pogledi, kakšen jok je za zidovi in skrb.

»Saj pridem nazaj!« si misli vsak od mož in fantov in potihem govori k tistim, ki jih ima rad, lepe besede. Tajajo se, zato je prav, da čimprej pridejo odtod preč.

Črni roj plahuterjev je že čez most. Gluho šumi v zbeganem jutru voda.

Korak gre za korakom, votlo bobni pod njimi most.

Zdaj se pa začne svetliti.

Le kaj se je ponoči sanjalo Tonetu!

Ležal je vznak na postelji, pa se kar na lepem nadenj skloni Liza in ga zaroti:

»Tone, če se ne boš oženil, bom zares huda nate! Obljubi mi, da se boš!«

To je tako čudno!

»Bom se, bom, Liza, prav gotovo se bom!« Tako jo potolaži.

»Veš, da sem ti jo že izbrala? Boš že videl!« pravi Liza.

»Zakaj pa mi jo ti izbiraš?«

V sanjah pride vse tako čudno naprej.

»Res bom huda, če je ne boš vzel! Kaj pa Vreskovina? Tone, glej, da mi tako napraviš! Zdaj se ti pa zadnjič oglašam in tudi tebi naj ne pridem več v misel! Ti moraš doma pomagati naprej, ti si živ!« reče pa mu požuga s prstom.

In je ni več.

Kakšne žive sanje!

Zjutraj, ko so budili, se jih je spomnil.

»Nekaj že pomenilo!« je premišljal, ko se je obuval. »Nemara pa, da se res še katerikrat bom, če se ti to zdi že tako potrebno! Samo, da tam gori potlej, ko bo že vse opravljeno, ne boš kar na lepem name huda! Da bi vas, sanje, kaj vse ne napredete!«

*

Že je jutro, samo danica se še mrzlo lesketa na vijoličasto plavem nebu, ki se počasi prebuja iz sanj. Druge zvezde so vse umrle, ena za drugo, zvečer pa spet pridejo iz pustega, plavega, visokega groba, odkoder vstajajo v temí in kamor legajo nazaj, ko se dani, zvečer pa spet pridejo prav gotovo pogledat na ta svet.

Tiho zdaj hodi truma, že so med smrekami, kjer igličevje duši korake.

»Ali jih je!« si reče marsikdo, ko pogleda med potjo svoje in tiste, ki jih ne pozna.

Nekje morajo čez graben. Mračno šumi utesnjena voda čez skokiče.

Prav nič jih ne ustavi, z dobrim skokom prihajajo na drugo plat, v mah, drug za drugim.

Potlej pa naprej prav strmó v breg.

Ko so na vrhu in se ustavijo na zeleni, čez in čez kopni glavi, kjer rasto trije, štirje macesni, tako narazen, kakor sprti sosedje, je že dan. Kako lepó se sveti rožnata zarja! Nebo pa začenja zeleneti. Milo je in nežno, naj bi bilo zmerom táko, pa bi bili menda tudi ljudje drugačni.

Ali zdaj poseže vmes sonce. Z žareče grive, ki je še skrita za gorami, spusti na tiho, komaj predramljeno nebo prve rumene kuštre, za njimi pa druge — kar naprej meče v modrino pri sebi skrito, potajeno svetlobo. Ves nébes zarumeni nazadnje, še tista plat, kjer se spušča sonce spat, menja barvo. Zdaj in več zamolklo plava, čedalje veselejša prihaja.

Potem pa prileze izza gora žareči rob. Komaj se pokaže, že dobi korajžo. Tako naglo se vzdiguje iznad grebenov, da se skoraj zdi, kakor bi odskakoval. In ves bleščeči krog, ki še podrhteva, rdečkast in neizkušen, se namah dvigne preč od gora, katerih se je bil tiščal. Mogočno zaplava na nebo in oznani, da se je zares začel novi dan.

Mila rumena svetloba spremeni in poveliča mlado zelenje. Kamor leže — odondot se dvigne upanje. V to kraj upreš oči in v ono — povsod se sveti zelena zemlja tako ganljivo in čudežno kakor kakšen časek iz mladosti, ki se ga zdaj ne moreš spomniti — bil je pa prav gotovo neizrečeno lep, zakaj, kadar koli se od daleč oglasi spomin nanj — takrat te vselej prešine nemirna, blažena, čudna radost. Tega spomina, ki se nikoli prav ne razodene, je starček drugače vesel kakor mlad človek — podobno kot jutranje sonce zeleni hrib prešine z drugačnim navdihom kakor večerno. Tam drami k življenju in obljublja, ondi pa milo nagovarja k počitku in tolaži. Tudi ti, zeleno, imaš dve plati, čeprav zmerom in za vselej ostajaš upanje! Sonce te preobraža — in različna leta!

Ko se oddahnejo, se spuste na drugi strani prav strmo s Črnivca po bregu v jarek.

Spodaj zagledajo belo pot, še niže — tja sonce še ni seglo — v jutranjem somraku potok. Kakor kača se je cesta ovila pobočij, na oni plati pa prav tako priliznjeno drsi med jelšami pod boróvim hribom potok.

Zadnje hiše Dobrave se vidijo odtod.

»Naprej!« ukaže Lukec. »Dosti smo stali!«

Brž so po košenicah v gošči.

Zdaj pa krenejo povprek proti levi.

Malo preč od tolmuna, kjer jelše skrivajo dve trupli, gredo spet čez vodo.

»Stoj!« zdaj zavpije Lukec.

Tod je pa res prostora samo za vodo in pot!

V obe plati se strmo dviga gosto porasel breg.

»Pa ste bili še dosti hitri!« zdaj kar na lepem zakraka neki glas, tako da se tisti, ki so najbolj blizu, zdrznejo in plašnó ogledajo.

Potem pa zagledajo med leščevjem najprej konja, ki se mirno pase, zraven pa Kertuca.

»Ali že dolgo čakaš?« vpraša Lukec.

»Ni sile! Dvakrat sem že dobil pošto! Spredaj so se že nekaj streljali. Gams je vreden teže. Res so šli v hrib. Zdaj pa kar razvrsti ljudi, kamor kdo mora!«

*

Cesta in potok — ob obeh straneh se po hribu med drevjem in grmovjem skrivajo črne trume plahutarjev, kmetov iz zavetij in onih iz Suhega laza.

Tone je prav nasproti Lukca, na drugi plati. Nad njim so ljudje iz Suhega laza. Ob njem stoji Škrjančev Matevž. Fickov Francelj v leščevju skritim sosedom kar naprej nekaj dopoveduje s piskavim glasom.

Tu pa tam se oglasi v gošči ptič in nakratko zapoje.

Dolgo tako preže. Ta in oni se naveliča stati, pa sede. Škoda, da smo dobili osojno stran! Plahutarji se prav gotovo grejejo na soncu. Tod, v senci, pa le še mrazi zgodaj zjutraj!

Kadar bo Lukec zatrobil, takrat bodo planili! Drugega jih prav nič do tačas ne briga! V glavah jim pa lé malo šumi — seveda, in tudi srce nekam bolj živo udarja.

Kaj so nam naredili ti pesjani! Čeprav nemara ne bo tistih vmes, ki sem moral jaz pred njimi bežati, čeprav ne bom dobil človeka, ki mi je požgal dom, ki je počel z našimi ljudmi, kar se mu je zdelo in zaradi kogar sem moral zimo prebiti v pečevju — istega rodu so, ene cene!

Tako vsak premišljuje pri sebi. Zdaj prihaja ura, ko boš lahko stresel jezo in maščeval, kar si bil izgubil! Posebno še, ker prihajajo na nov požig in rop!

Daleč nekje spredaj se z obeh bregov zasliši skovik.

Tja je bil Lukec postavil polovico plahutarjev, da bi prestregli Francoze, ki bi se jim posrečilo izmuzniti.

*

Prav tačas ima župnik Kozman mašo.

Stari Kalan, mežnar, ki je bil služil že dvema župnikoma pred njim, mu streže.

Spomladansko sonce od strani sije skozi pisana okna.

Žensk in otrok je polna hiša božja.

Zdaj pa zdaj se zasliši pritajeno ihtenje.

»Da bi se vse dobro izteklo! O Bog, daj da se bo vse dobro izteklo, da pridejo vsi srečno nazaj!« Tako molijo ženske.

*

Čisto sam ostane v žagradu sivi častitljivi mož, potem ko ga je bil Kalan razpravil.

Počasi se spusti na kolena. Nad lesenim klečalnikom visi razpelo.

Takole pomoli župnik Kozman, ko se z zvestimi, ganjenimi sivimi očmi in vročim srcem obrne k Gospodu:

»Ljubi Bog, daj, stoj zdaj ob strani dobrih ljudi, ki branijo svoje domove, žene in otroke in tale tvoj hram! Nagni boj na njihovo stran, daj jim zmago, daj, da bodo srečni spet objeli svoje! Tistim pa ki jim pomagajo in ki je od njih kateri nemara zakrknil svoje srce pred Teboj, podeli žarek svoje milosti, da bodo spet našli k Tebi — glej zdaj, kaj branijo in za kaj zastavljajo svoja življenja! Gospod Bog, lepo te prosim, usliši prošnjo hlapca, daj, da bo mojim ljudem prihranjeno gorje, daj da jim ostanejo domovi celi in družine tudi naprej po današnjem dnevu srečne! Blagoslovi Gospod ta mali kraj, ki ni nikoli hotel soseski hudega, tako napravi, da bo sovražnik spoznal in občutil Tvojo jezo ter dobil plačilo za gorje, ki ga je bil že napravil in ki mu danes misli dodati še novega!«

*

Dan je rastel, s polno močjo je že sijalo visoko sonce. Rosa po travah se je posušila. Zemlja se je svetila v dnevnem blišču — pravljica med plavim nebom in zagonetnimi, nočnimi globinami pod sabo ter v vesolju. Neverjetna se je zdela, preveč je bila živa.

»Pôk, pôk!«

Vsi so napeli ušesa, ko se je prvič oglasilo, še daleč tam zunaj.

Neki ptiči so se prenesli čez nebo.

»So že skupaj!« je zapiskal Fickov Francelj, ki je stal koj za Tonetom. Tisti, ki so bili posedli, so se pri priči vzdignili. Srce je življe udarilo, v sencah je jela utripati razburjena žila.

»Pôk, pôk!« Že spet!

Spodaj v Dobravi so se togotno in preplašeno hkrati zakregale kokoši.

*

Ni bilo treba dolgo čakati.

Zmerom bliže je prihajalo streljanje.

Zdaj so se tudi že dali razločiti posamezni glasovi. Veter jih je prinašal sem čez, čeprav so bili še daleč.

Pokajo se, pa tak lep dani Pred plavim nebom brez oblačka so v sapi srebrile breze s svojim nežnim mladim listjem.

Tàk takó blizu so že!

Zdaj se bo pa začelo!

Ti vedi, kako bomo opravili!

Kaj boš skrbel! Lukca imamo, ne beli si glave, fant!

Korajža velja! Premisli mari, kaj so ti Francozi napravili hudega, tebi samemu, domačim, prijateljem in znancem!

Zdaj jih boš lahko izplačal!

*

Prvi glasovi prihajajo do Lukca.

Šteblaja, starejši in mlajši, Fanatik, Bedrač, Ringelj, Šintar in Čmrlj — drug za drugim se spuščajo po pobočju.

Vse kaže eno: Gams je bil svoje dobro izpeljal.

Francozi so se že pred Tičkovo domačijo razcepili. Dva voda sta hodila poslej naravnost po cesti, eden je krenil v breg, drugi pa je hodil spodaj. Tako so se mislili izogniti zasedi, ki je tam ni bilo.

»Postavili smo se kakor je bilo ukazano!« Tako je pravil Bedrač. »Streljali smo pridno, tako da se tisti vod poti Poankaréjem ni upal nekaj časa nikamor, ker so mislili, da imamo zaseden ves hrib. Potlej pa se je golobradec le okorajžil, ukazal je napad — in malo, kar nas je bilo, smo se hitro umaknili — prav po ukazu!«

»Manj govori!« ga je presekal Lukec. »Ali ste kaj zadeli?«

»Nekaj smo morali, ker se je slišalo vekánje!« je odgovoril starejši Šteblaj.

Klaftra pa je pristavil:

»Z Županom sva jih že kakšnih pet, šest, za toliko sem jih gotov!«

»Nekaj sem pa jaz tudi opravil!« je dejal Fanatik. Zanj se je vedelo, da le redko zgreši.

»Pa Čmrlja moram tudi pohvaliti in Šintarja!« je še dodal.

»Koliko sodiš, da so še od nas?« je nato vprašal Lukec.

»Dve tri fajfe tobaka kvečjemu!« je odvrnil Fanatik.

Sam pri sebi je nato razmislil Lukec:

»Da prave zasede tam nad Tičkovo domačijo ni bilo, zdaj vedo. Poslej bodo previdni, gotovo sta oba onadva voda že tudi na cesti. Oglednike bodo poslali naprej — že vem, kaj bo treba ukreniti!«

Misel se mu je zdelo tako dobra, da je začel žvižgati. Vseh, ki so ga poznali, se je lotilo veselje. Kadar je Lukec žvižgal — je človek lahko prisegel, da se bo srečno izteklo!

*

Blanchard je poslal naprej oglednice, sam pa je jahal pred četo. Pomignil je Poincaréju, ki se je jadrno približal.

»Ogorelec in Komar sta nas potegnila! O kakšni zasedi niti govora ne more biti! Samo denar sta srečno izvlekla! Ampak ta denar nam bosta vrnila z vsemi obrestmi!« je rekel.

»Tudi meni se zdi tako!« je skromno pripomnil Poincaré.

»Vsak čas bomo v Dobravi, in potem nimamo do Suhega laza niti dobro uro ne več!« je dejal Blanchard.

*

Tako tiho je v gozdu.

Zdaj ni več slišati nobenega streljanja od nikoder. Prednje straže so se umaknile in se pomešale med druge.

Zmerom više vesla sonce na jasno nebo.

Zelena pomlad je táčas videti zares tako lepa.

Ljudje so pa razburjeni. Kdaj neki se bodo pokazali Francozi! Da bi vsaj že prišli! Najtežje je čakanje! Kadar se bo razvnelo, tedaj bo že šlo!

Tàk pridite no že enkrat, vi Francozi, da se pomerimo z vami!

Tako se vsak roti pri sebi, boja si želi, da bi že vendar nehalo to čakanje!

*

Zdaj se pa le zasliši na beli, od spomladanskega sonca obsijani cesti spodaj peket konjskih kopit.

Ni treba dolgo čakati, pa se pokažejo oglednice. Medeni gumbi jim pobliskavajo na uniformah.

Kar srečno naprej, možje! Le naprej!

In potem — še fajfe ne bi mogel pokaditi vmes do kraja — pride vsa francoska vojska. Mož za možem, malo so že videti zdelani od pota.

Le naprej, možje, kar naprej! Le pojdite mimo! Kar naprej, možje! Le še, le še!

Na dlani jih imaš, vsakega posebej lahko vzameš na muho!

Ali vas bo še kaj?

»Ne, konec! Zadnji so mimo!«

Tedaj se pa raztegne rog.

Hrib oživi.

*

Plaz ne plane z višave s tolikšno silo, ko ga je spodilo po bregu močno spomladansko sonce — kakor se je vsula z obeh plati na pot vojska, ki jo je segrela želja, da bi se maščevali za tisto, kar je bilo prizadejanega nedolžnim.

Pot začrni od ljudi.

»Napad!« zavpije Lukec že spodaj in se požene s svojimi najboljšimi Francozom v hrbet.

»Pa naprej, možje, v božjem imenu!« ukaže Tone Vresk.

Streli se raztegnejo.

Grozanska zmeda zajame Francoze. Tu pade eden, tam eden, konj plane pokonci in podre dva, tri ljudi pred seboj. Spet zagrme puške. Vsa tokava se napolni z glasovi, ki po njej še nikoli niso odmevali.

Z obeh plati ceste se vsuje na Francoze živi plaz.

Zdaj so možje že toliko blizu, da potegnejo nože in začno vihteti sekire.

Z razčesnjeno glavo omahne ta in oni vojak, ki se je znal tako dobro bíti za cesarja v neštetih bojih.

Grenadirji pa se nazadnje le znajdejo. Niso bili zaman v tolikih bitkah.

Lukec se tolče sredi Blanchardove čete. Njegov dolgi nož ne zgreši nikoli. Mož za možem pada, pa tudi njegovim ni prizaneseno. Z najboljšimi se bijejo. To ti je drugi vod, ki je bil že pokazal vsemu svetu, kaj zna. Zdaj pa se mora boriti za golo življenje! Kako neumno in svinjsko, da so bili te dobre vojake poslali sem! S tolpo se morajo tolči!

Drugi vod se bije krasno.

Tako so delali v vsakem boju, kadar jih je prej prišel obiskat cesar.

Okrog Lukca padajo plahutarji in kmetje kakor snopje.

Lukec kar na lepem sprevidi, da si je bil upal predaleč.

Nekajkrat sune in si tako napravi pot do brega. Urno se zapodi po praproti in robidovju navzgor. Plašč se mu sname in obvisi v trnju.

*

Tone dela počasi.

Kdor mu pride blizu, pade.

Najdalj se bije z visokim, močnim grenadirjem. Zdi se mu, da se mu je bil oni vmes pohlevno nasmehnil, ali kaj, Francoz je! Če jaz ne bom njega, bo on mene prav gotovo!

Francoz mu je izvil sekiro, zdaj se spopadeta od blizu. Ta človek je pa zares živinsko močan! Dolgo se valjata v prahu. Tone se kar ne more skopati na vrh. Tačas pa priskoči Fickov Francelj, urno mahne z nožem Francoza v hrbet. Kar pri priči popuste roke. Tone je spet pokonci. Z novo vnemo se požene v metež. Spet ima v rokah sekiro. Mož za možem pada, kamor udari. Tesno ob njem pa delata Škerjančev Matevž in Grogovec. Glej ga! Neki Francoz je od zadaj zabodel Fickovega Franceljna! Revež! Pade in obleži. Toliko je prostora, da se vidi, kako se v prah potoči teman, krvav curek.

Tisti, ki so videli, kako je padel Fickov Francelj, se z novo jezo poženo naprej v boj.

Pred Tonetom se odpira gaz.

Glava mu gori, sam sebe ne pozna več. Kakor bi hodila sama smrt, tako se mu v vijoličasti bliskavici, polni megle in svetlobe, nastavljajo pred sekiro grenadirji. Smrt sama hodi žnjim, ona mu naravnava udarce.

Kaj pa je to? Koga pa imajo tam gori! Cela rajsa grenadirjev se je natepla okrog borovca!

Saj to je pa Lukec! Pa še eden je z njim!

»Za menoj, možje!« zavpije Tone in se zapodi v breg.

Grogovčev Miha in Škerjančev Matevž sta mu tesno za petami. Neusmiljeno udarja Tonetova sekira.

Bil je že zares zadnji čas.

Lukec in zraven njega kakšnih petdeset let star možak, Vodnik je bil, najmočnejši gruntar v Suhem lazu, sta se komaj, komaj še branila. Vodnik je bil že ranjen v roko.

Kako so se temu možu zasvetile oči, ko je zagledal rešitev! Pa tudi Lukec je Toneta ošinil z ganjenim pogledom, s takim, da bi mu ga ne bil noben živ človek nikoli mogel prisoditi!

Tone je podiral ljudi kakor drvari mlada drevesca. Enkrat je udaril pa je zmanjkalo tistega, ki se mu je bil postavil po robu.

Zdelo se je, da ga ni mogoče raniti.

Z vso silo so se proti njemu zapodili grenadirji, ki so že mislili, da bodo lahko pokončali onadva. Saj pa bi jih tudi, prav zagotovo, če ne bi znal Lukec tako dobro mahati z nožem.

Nazadnje pa bi ju bili vendarle zdelali. Tudi Lukec se jim je že zdel truden. In truden je tudi zares že bil.

Zdaj jih pa zmoti kmet!

Z vso jezo so se zadrevili nadenj.

Slabo so naleteli.

Mož za možem je padal, Lukec in Vodnik sta dobila prostora, za Tonetom so pritiskali drugi kmetje.

Brž je bil ta ravs v kraju.

Do zadnjega moža so padli grenadirji.

Lukec in Vodnik pa sta bila rešna.

S kakšnim veseljem sta oba podala Tonetu desnico!

Potem pa so se vsi spet zapodili v bojni metež na cesti.

*

Umik je bil Francozom odrezan.

Ali kaj! Zdaj je pa še odspredaj udaril sam mogočni glavar Kertuc s svojimi izbranimi.

Ko so začutili Francozi, da jim v hrbtu prede trda, so se zadrevili po Blanchardovem povelju naprej. Komaj pa so po ozki cesti prispeli do ovinka, jih je s čela napadel Kertuc s svojimi izbranimi možmi.

Konj se je spotaknil in padel. Kertuc pa se je naglo pobral. Njegovo zakrivljeno rezilo je začelo svoje grozotno delo. Kdor mu je prišel blizu, je omahnil, da se ne bo nikoli več vzdignil.

Kertuc, zares nisi zastonj poglavar!

Sopel je in godel in šantal, obračal pa se je le urno kakor blisk in pripravno kakor frtavka.

V črnih plaščih so plahutarji zraven njega molče opravljali svojo reč. Brez glasu so zabadali nože, dokler se jim je kaj postavljalo po robu. Globel je odmevala od ječanja.

Boj je bil v kraju.

Blanchard, mladi Poincaré, vsi oficirji, vsi podoficirji in moštvo, s starimi vojaki vred, vse to je ležalo pokošeno pod ljudsko jezo. Pa tudi domačih je precej padlo. Grenadirji so bili vojaki, da je vsak nerad prodal poceni življenje.

Bitka v Pustem jarku je bila dobljena. Z njo je bilo dobljeno prav za prav že vse. Francozi nimajo več dosti sil — to se je vedelo — da bi še koga utegnili poslati v hribe. Cesar mora imeti zdaj vojake drugje!

Lukec je bil brž pri Kertucu.

*

Le tu pa tam se je poskušalo še upirati kakšno krdelce, pa so z vseh strani navalili nanje, odpor je bil zlomljen skoraj pri priči.

Samo pičlih dvajset Francozov je ostalo živih. Te so zvezali in jih segnati v tropo. Ko so pobirali ranjence, so tesno ob Francozu dobivali ranjenega ali mrtvega znanca. Tako so možje iz zavetij dobili mrtve še Petelinčevega, Robnikovega, Rejčevega in Jernejčevca.

Lukec je dal iz Dobrave pripeljati vozé. Na dva kraja so nato pognali. Mrtve in ranjene svoje, pa mrtve Francoze so odpeljali proti Suhemu lazu. Ranjene Francoze pa so naložili na vozove. Na dva voza so nato speháli še tistih dvajset ujetnikov, na druga dva pa so naložili orožje, ki so ga pobrali.

S temi vozmi pa so dolgo stali kar sredi ceste.

*

Lukec je tačas nekaj vneto prigovarjal Kertucu.

»Tone Vresk!« je nato zaklical in še tri, štiri imena je oglasil.

Možje so bili naglo pri njima.

Ko je Tone pristopil, se mu je Lukec nasmehnil.

Kakor če poči led na zamrzli vodi, ali če izza oblaka v bridko, mrazotno senco po dolgem času posveti sonce — se je zdel nasmeh na tem zmerom mračnem obrazu.

Toneta je obšlo kar gorkó okrog srca.

»Tone Vresk, kar si danes zame napravil, tega ti ne bom pozabil svoj živi dan! Sezi mi v roko!« je rekel Lukec.

Krepkó sta si stisnila desnici.

Potem pa je Lukec spet povzel:

»Možje! Dobro reč smo opravili in v redu! Zdaj pripovedujem glavarju, da bi bilo edino prav, če bi si z zmago še bolj opomogli! V Glavniku je ostala samo še peščica. Napoleon rabi vojake drugje, iz Globljane ne bodo mogli poslati ne enega moža več na pomoč, saj še spodaj komaj kroté ljudi! Da bi se utegnili maščevati za tisto, kar smo danes naredili in kar bomo še utegnili — na to ni misliti! Zato pa se mi zdi prav, da vam svetujem tole: vrste kar pri priči v red — in v Glavnik! Kaj vaših in naših ljudi je zaprtih tam! Celo leto in več so že v ječi! Dosti manj jih ne bo kakor dve sto, rajši pa več — tako cenim! Tistih nekaj mož, kar jih Francozi v Glavniku še premorejo in s katerimi strahujejo ljudi — to nam bo zdaj komaj za malo južino! Kaj menite? Mislim, da bi nam bilo lahko še po smrti žal, če se te, tako lahke reči ne bi lotili, zdaj, ko smo opravili tako veliko!«

Nekaj časa so molčali in se prestopali.

Potem pa je Tone dejal z jasnim glasom čisto preprosto:

»Prav! Kar pojdimo!«

Zdaj so pa še drugi pritrdili.

»No, če se vam zdi, da je stvar v redu, potem pa le kar!« je nato zapiskal Kertuc.

Spet je zapel rog.

Med ljudmi se je v hipu razvedelo:

»V Glavnik gremo! Ječe odpirat, naše rešit!«

S pobočja je pridrvel visoko na konju Kertuc.

»Naprej!« je zakrakal in planil pred vozé.

Za njim so se razvrstili plahutarji, za njimi pa so pritisnili kmetje.

Sonce se je že prevagnilo čez poldne. Dan je bliščal; gorkó jim je postajalo, da so se jeli razpenjati. Speli so po beli cesti. Nad zelenimi gozdovi pa so svetile snežne goré.

*

Še preden se je dan nagnil, so ljudje v Glavniku že vedeti, da gredo.

Lukec je bil na svojo roko poslal naglega sla.

V trgu je šumelo kakor v panju.

Znancem so se svetile oči. Napeto so poslušali v ono kraj, če se nemara že ne slišijo kakšni glasovi.

Pa saj ni bilo misliti! Pred nočjo jih prav gotovo ne bo!

*

Misel, da gredo reševat ujete, pretepane, sestradane rojake, je možem vlivala kar naprej novih moči.

Nobenemu se ni niti za hip zazdelo, da bi bil truden. Kaj truden, ljuba duša! Nogé morajo poslušati, ko pa gre za tako reč! Res, da smo že od teme na nogah in da imamo za seboj boj, pa bomo še tudi do druge teme, do jutri zjutraj, če bo treba — in če se nam bo namerilo, potem se bomo tudi še enkrat tepli!

Ura mineva za uro.

Visoko na konju jaha tam spredaj Kertuc.

Možje pa gredo, dolga široka vrsta, za njim. Vsa cesta jih je polna, prah se dviga in nagaja. Nič zato!

Sonce se nagiba, zmerom bliže je večernim hribom.

Tale hlad se pa res prileže!

Zraven vode se, preden krenejo z brega navzdol, ustavijo. Kertuc je ukazal počitek.

Zdaj je pa sonce zašlo.

Druga za drugo se kmalu začenjajo prižigati zvezde.

Nebo temni, noč se spušča na zemljo.

Kmalu je že čisto tema. In možje se spet premaknejo.

*

Črna noč, na nebu z zvezdami obsuta, spodaj splakovana in pahávana od počitka preč s tisočerimi šumi, — pošastne veje, ki se stezajo nepričakovano nad pot in tožijo iz zapuščenosti v temò po odrešenju, hladàn veter, ki bistrí čela — pa gluho topotanje korakov in zmerom enako šumenje vodé, ki jo je bilo vse živo zapustilo — to lega na srca móž, ki gredo tako tiho dol po bregu. Razen misli seveda, da se bodo v kratkem spet tolkli. Pa kaj! Roké so gorke, opoldne so že mlatile, kaj ne bi se zdaj, dosti lažji bo opravek! Saj so se ga bile že privadile, konec krajev! Prav zares so se ga že privadile, ali ne?

Kar naprej, možje!

Naprej dol, po tem bregu, pot prihaja zmerom zložnejša. Kar dobro dé človeku, ko se tako spušča.

Noč, noč, nemara si pa ti zadnja! Čeprav sem eno preskušnjo dobro opravil — kdo ve zagotovo, če bom drugo tudi?

Tako se pobára večkrat zapored marsikakšen mož, ki gre v trumi dol proti Glavniku, proti tisti jetnišnici, prav za prav, pošteno rečeno; vé se, da tja meri pot.

Še tole goščo minemo v ravnem, potlej se pa odpre polje.

Ali so Francozi že kaj opazili?

Ali nas že čakajo?

Ali pa še nič ne vedo! Nemara, da bo to zadnje še najbolj zagotovo držalo!

Spomladansko polje spi, nikjer ni luči, to se vidi, če odtod, z brega pogledaš v ravnino.

Dva lučaja, dobra lučaja sta — se pred Glavnikom ustavijo.

»Jakca čakamo,« reče Lukec Tonetu, ko se ta pririne do njega.

*

Dolgo časa tako stojijo vsi trije s Kertucem in oprezujejo predse v temo.

Zdaj se pa le zaslišijo nagli koraki.

Črna postavica se urno približa.

»Kaj je, Jakec?« vpraša Lukec, komaj jo zagleda.

»Ljudje vedo in so pripravljeni! Špinova dva in vsi štirje Erjavški imajo reč v rokah! France bo zvonil!« odvrne mali mož, ko se za prvo silo odsope.

»Naprej!« ukaže Kertuc.

In črna truma se odpravi naprej v noč.

Dobro je del možem kratki počitek.

Zdaj se bo treba pognati.

Redek in kratek bukov gozdiček še minejo, potem pa se pred njimi odpre v temo pogreznjeni Glavnik. Že so pri prvi hiši.

Kertuc, visoko gori na konju, mračen in molčeč, je podoben, tako čudno zarisan na somračno nebo neznanemu, trdosrčnem angeljnu, ki prihaja maščevat.

Prav nič še noče ukazati.

Med hišami že odmevajo koraki.

Črne sence oprezujejo pod drevjem.

K eni se spusti mali mož.

»Tone, ali si ti?«

»Jaz sem, Jakec!«

»Ko vas zadnji minejo, prižgite baklje! Ali je France že tam? Lojze naj skoči k njemu! Kar precej naj začne!«

»Lukec kreni!« zdaj zapiska s konja Kertuc.

»Za menoj!« nato zakraka.

In za njim krene Gams s svojimi.

Vse drugo pa se v naglem diru spusti za Lukcem.

Nič drugega ni slišati razen urnega topotanja korakov.

*

Tačas pa se iz zvonika oglasi plat zvona.

Črna noč krvavo zagori.

Od vseh strani se na trg vsipajo možje z bakljami, ki oživljajo divje, spačene obraze.

Kar naprej stoka zvon iz lin.

Kakšna steka!

»Bij, kolji!« Sam hudič jaha z njimi skozi škrlatno in črno noč. On tako veleva.

Iz lin pa udarja zvon brez usmiljenja na poplah.

Izbe ožive, ženske zavpijejo, otroci zajokajo.

Luči zasvetijo po vseh oknih.

*

Kertuc je že pred občino.

»Gams, na zadnjo kraj!« zapiska. »Nobeden ti ne sme uiti!«

»Za menoj, možje!« In že skoči s sedla.

Kamenje začne drobiti šipe.

Kakor bi mignil odnehajo prednja vrata.

In za širokim Kertucem se vlije v hišo povodenj neučakanih, togotnih mož.

Takrat pa z vrha stopnic zagrme streli.

Kertuc se prime z obema rokama za levo stran, se ustavi, kakor bi kaj premišljeval, potem pa pade naprej, počasi in slovesno kakor stoletja stari hrast.

Brž je zmeda, v prvi vrsti je več ranjenih.

Kar ne pridejo naprej, tam se obotavljajo.

Ali zadaj pritiskajo trume. Jezni glasovi rohne.

Zdaj pa že zagrmi tudi pod stopnicami.

Gamsovi ljudje so vdrli skozi zadnja vrata.

»Butaj! Bij! Naprej!« rjove Gams.

Kakor vihra se zadreve možje okrog ogla in planejo po stopnicah.

Premišljeno spet zagrme streli.

Nekaj ljudi omahne vznak po stopnicah.

Gams je pa že zgoraj.

Neusmiljeno udarja sekira.

Za njim pritisnejo drugi.

Štirje plahutarji pobirajo Kertuca, tako je težak.

Zdaj ga neso. »Kam?« — »Semle, précej pod štengami je kamra!«

Tja ga zaneso.

Vrata pa so zaprta.

»Še dva sem!« zavpije nazaj neki glas.

Brž vdro.

Pred posteljo stoji notri tisti, ki so se ga bili najmanj nadejali — Pjer. Za vrati pa se potuhuje v gatah in v srajci Dumas.

Preden utegneta kaj narediti, sta posekana.

»Ták potem so na oni plati res skopneli!« reče neki glas.

»So že morali, če sta ta dva tu!« mu odvrne drugi.

Zdaj pa polože Kertuca na posteljo, visoko zglavje mu napravijo. Koj ga vzame v skrb Ranar.

Pa komaj ga povrhu pregleda, zmaje z glavo.

*

Gamsovi ljudje so tačas zgoraj že vse opravili.

Zdaj divje hrumi množica po izbah.

Neka majhna vrata se jima pa vendar dolgo upirajo.

Ko le vdro, privlečejo na dan na pol živega — Smrekarja in poročnika Lorenta.

Še nekaj časa se smrtno-bledo svetita obraza izdajalca in tistega, ki je ljudi najhujše mučil, pa že izgineta. Skrčena na podu obmirujeta. V tej gneči še za trupli ni prostora, da bi obležala kakor se spodobi.

Komaj, komaj kroti Gams ljudi, da vsega ne razbijejo.

*

Napol pota do jetnišnice je Lukec srečal Francoze.

Z besom so planili eni na druge.

Tesnò ob Lukcu je udarjal Tone. Neko čudno veselje ga je obhajalo, neka nora gorkota ga je prešinjala. Kakor v megli je suval okrog sebe, udarjal, zabadal.

Francozi so bežali — tega se je zavedel šele, ko ga je dregnil Lukec, naj znova pritisnejo za njimi.

Kar tam je bil namreč obstal, ko se je napravilo okrog njega prazno.

Pred jetnišnico so se še enkrat poskušali postaviti po robu.

Zdaj pa so jim padli z Glavničani v hrbet Erjavški in oba Špinova. Po cesti pa je že s strani vihralo novo krdelo. Žagarski Martin je gnal svoje iz Brne.

Spet se je razdivjal metež z vso silo.

Ta hip pa je izza gora priveslal krvavi mesec.

Francozi so se bili z obupno korajžo, zakaj vsi so čutili, da jim gre zdaj zares za življenje.

Tone je spet zagledal Vodnika.

Kakšnih pet metrov vkraj se je pod oknom še z nekóm drugim, ki ga ni poznal, komaj še otepal štirih Francozov. Predaleč naprej si je bil upal.

Urno se je zadrevil s Škerjančevim Matevžem tja čez.

Dvakrat, trikrat sta vsak mahnila — pa je bil mir.

Ko ga je Vodnik zagledal, ga je z obema rokama zagrabil za roko in iz dna duše, ker je čutil, da mu je bila predla že trda, ganjeno zavpil v tem rohnenju in hrumu množice:

»Spet si me rešil, Vresk! Očeta tvojega sem poznal! Ti si Tone, Tone, si, kajne! Bog ti polonaj stotisočkrat, nikoli ti tega ne bom pozabil!«

*

Pred vrati pa je delal Lukec.

Nikoli ni mahnil zastonj.

Francozi so se umikali pred njim kakor bi gledali samega hudiča. Urno kot osa se je poganjal in pikal z dolgim bodežem. Kar mu je prišlo na pot, je padalo.

Nazadnje so potolkli še zadnjo gručo, ki se je prebila do vrat in se tam z varnim hrbtom dolgo obupno upirala.

Potem pa so kakor plaz pometli vrata in ječarje, zdivljali v vežo, se zapodili na vrh.

Vsi tihi, mračni hodniki so začeli bobneti. Divji, zmešani kriki so doneli po vlažnih stenah.

Množica je vdrla v ječe.

Kdo pa si bo lahko mislil, s kakšnim veseljem so padali rešiteljem okrog vratu ti sestradani, premraženi, prebiti jetniki! Bledi, kosmati, od sreče s solzami obliti obrazi so se pomešali med množico.

Škerjančev Matevž se je objel z očetom, kaj znance se je tako srečalo!

»Samo, da si še živ! Samo, da si še živ!« so vzklikali.

Tisti, ki ljudje še niso prišli do njih, pa so divje razbijali po debelih vratih.

Še v klet so vdrli, Lukec je spomnil ljudi.

Spet so vdirali skozi vrata, nosili ven nesrečne žrtve, ki so bile še v omedlevici, krvave, šekaste od udarcev, zakaj komaj popoldne so bile pretepane in mučene.

Zdaj pa so prišli na vrsto mučilci.

Pet bledih mož se je stiskalo v kot.

Nanje se je pognala razjarjena, nora množica.

Kako pa so s temi opravili, ni moči povedati.

Sele čez dolgo časa se je na stopnicah spet zaslišal hrum tistih, ki so se vračali iz kleti.

Vsa truma, rešitelji in rešeni, se je nato pognala iz jetnišnice ven na trg.

Tačas pa je že zagorelo.

Visoko so švigali plameni, črn, gost dim se je valil k nebu.

Pošasten je bil ta pogled v mesečini. Luna je sijala na pobesneli svet brez jeze — tu pa táko!

Ura maščevanja se je izpolnila, ni bilo pomagati!

Divje so, hrumele množice.

Tedaj pa je k Lukcu pritekel Gams.

*

»Kaj je, Gams?« je vprašal Lukec.

Zadihano mu je oni odgovoril, komaj je lovil sapo. Iz glasu pa se je tudi koj razvidelo, da je bil jokal:

»Poglavarja so ustrelili!«

Lukec se je zdrznil, Gams pa mu je naslonil glavo na ramena. In Lukec je to voljno trpel. Tako je Tone videl, kako radi so imeli Kertuca.

Z golima rokama je Lukec v diru pobil dva hrupeža, ki sta mu zapirala pot. Potem pa se je zadrevil k občini, in žnjim Gams, da ju je Tone komaj dohajal.

*

Čisto pri miru je ležal Kertuc, ko so vstopili. Oči je imel zaprte, le odeja se je v sunkih dvigala, ko je sopel.

Pjera in Dumasa so bili tačas že spravili vkraj. Le krvave lužice na tleh so še govorile, da sta bila tod pred kratkim dva človeka spravljena ob življenje.

Kertuc je mižal, bled kakor smrt. Nemara mu je bilo dobro. Komaj, komaj, da se je videlo kaj obraza iz teh košatih muštac, iz te goste, že rahlo siveče brade, iz te nazarenske, goste grive. Potne srage so se mu nabirale na čelu.

Najprej ga je Lukec dolgo gledal, tako gledal kakor ne bi mogel verjeti, da je tale človek, ki zdaj tako mirno leži, zares Kertuc, kakor ne bi mogel verjeti, da se je dobila na svetu moč, ki je ustrelila takega možaka.

Potem pa je s svojimi svetlimi, čukovskimi očmi pogledal proti vratom.

Tam je Ranar žalostno odkimal z glavo.

Tonetu so se posilili petelinčki.

Tri sveče so svetile v izbi, ki je bila, po duhu sodeč, komaj pred dnevi spet pobeljena.

Glej ta plamen! Glej ta revni, migotajoči plamen!

Grlo požira solzé, ko je vse tako tiho in žalostno.

Kertuc, o ti Kertuc, Kertuc visoko gori na konju! Na sómračno nebo rišeš svojo divjo grivo, tam se te vidi, tvoj mogočni hrbet daje korajžo vsem, ki spó za tabo! Kertuc ti mogočni glavar, zdaj ležiš revno kakor otrok, nič nisi močnejši kakor stara ženska, ki že leta v postelji ležé čaka smrti!

Po belih stenah utripa zaspani soj sveč. Mogočne sence se pehajo po njih kakor hitro se kateri kaj premakne.

Pobožno in tiho gledajo plahutarji poglavarja.

Za Lukcem si z rokavom briše solze Gams.

Prav nič ga ni sram.

O ti Kertuc, ti naš Kertuc! Kako si ti za nas skrbel!

Tako reč si opravil, zdaj pa moraš iti!

Tiho je, da v cerkvi ni nikoli bolj. Samo sveče gorijo in kdaj pa kdaj pri eni ali drugi cvrkne stenj.

Nikar ne pojdi od nas, Kertuc! Še bodi med nami, še nam ukazuj! Kaj pa bomo, sirote, počeli brez tebe! Tako smo se te navadili kakor očeta!

Lukec spet pogleda Ranarja.

Čeprav je gledal preč, se mu žalostno zasvetijo oči précej, ko se sreča z Lukčevimi. Prav narahlo odkima.

Tedaj pa Kertuc odpre oči.

Nemirno preleté ves krog, na Lukcu se ustavijo.

»Lukec, k meni stopi, čisto blizu!« zapiska s slabim glasom, da ga je komaj moči razločiti.

»Semle sedi!« pristavi in pokaže na posteljo.

Lukec sede k zglavju in se spogne.

»Z menoj gre h kraju, vsem možem reci, da jim voščim, naj se imajo poslej dobro, če le mogoče pa boljše, kot so se imeli pri meni! Vsak naj najde dom in se kam vsede da mu na stara leta ne bo treba guliti kljuk na tujih vratih!«

Govorjenje ga je zdelavalo.

Dolgo časa je nato molčal.

Tačas pa so vsi stegali vratove, da ne bi kakšne reči preslišali.

Potem je pa kar na lepem spet začel:

»Lukec! Boljšega pomagača si ne bi bil mogel misliti kakor si ti! Tebi izročam vse svoje in tudi druge ljudi, ker ti ne boš nikoli umrl, tebe se ne primeta ne krogla, ne nož, saj si ljudska jeza sama, kljubovanje, trma in — skratka, tisto, kar ljudje nosijo na dnu srca, tisto, kar se k belemu dnevu malokdaj zbudi, zamre in okrne pa nikoli! Ni mi zastonj govoril Premk, stari mož, — zdaj grem njemu, da bova kartala — ni mi zastonj govoril, da kakor dolgo te je poznal, ni mogel reči zate: za eno leto, za dve, za deset, za dvajset se je postaral! Blagor tebi, Lukec zmerom si ene starosti, nikoli ne boš umrl, zato, ker ne moreš umreti! Blagor se ti, Lukec! Tudi, če bi kdaj odšel na ono kraj, kamor jaz zdaj mislim, kakor koli bodo naši ljudje spet v stiski — s plaščem boš pokril vse nebo, odondot boš ukazoval! Spodaj pa bo bíla plat zvona, ljudje bodo drveli skupaj! Kar vidim jih, kar vidim, kako tečejo, ta s koso, oni s sekiro, tretji s puško! Čez vso deželo boš razprostrl perotnice tegale našega dobrega, črnega plašča! Blagor se ti, Lukec! Zares se ti blagor! Vidiš, jaz pa moram romati! Ko bi ti vedel, kako nerad grem, kako me mika, da bi še ti vedel, kako nerad grem, kako me mika da bi še kdaj sedel na Volka in se z vami kam spustil! Pa ni nič, Lukec, iti moram, konec je! — Kajne, Ranar, z mano gre h koncu, po pravici povej, če ne en cel teden ne boš jedel drugega kakor tisto, kar si boš sam nabral v gošči!«

Ranar je bil tiho.

»Ranar!« je nato zahropel Kertuc in se poskusil vzdigniti z zglavja, pa ni šlo.

»Ranar!« je zapiskal. »Povej, če ni res, da gre z mano h koncu! Reci!«

Preveč je bilo truda, Ranarju ni bilo treba odgovarjati, Kertuc se je spustil s težko glavo nazaj in zamižal.

Lukec ga je s svojo trdo roko božal po laseh in kadar se mu je nabralo kaj potú, na čelu in sencéh, takrat ga je varno obrisal preč z rjuho. še mati ne more tako skrbnó in rahlo obrisati bolnega sinčka. Ta misel je prešinila Toneta, ko ju je gledal.

Kertuc pa je spet odprl oči.

Zdaj je pa rekel, čeprav že z veliko slabotnejšim glasom, vendar tako, da so ga vsi slišali:

»Lukec, tebi dajem vse može, vso last, kaj je premoremo, vso oblast in ukazovanje! Dobro me poslušajte, kar vas je okrog mene! Lukec bo odslej Kertuc, njega morate poslušati! Pa kaj bi vam naročal! Lukec, ti jih boš že znal krotiti!«

Spet je umolknil in se oddihoval.

Potem pa je znova začel v slovesni, solzni tišini:

»Zdaj pa le! Kar pojdimo! Daj mi sem Volka, Tonč! Tako! Dobro! Prav! Pa naprej! Kar naprej! Za menoj, možje!«

Té, zadnje besede, je zakrakal prav s tistim glasom, ki so ga bili vajeni tolikokrat poslušati.

Kako je hropel!

Kar na lepem pa je zbrcal s sebe vse odeje. Planil je pokonci, z divjimi očmi pogledal okrog sebe in zavpil:

»Naprej! Naprej!«

Potem pa je padel na obraz in obležal.

Kertuc je bil mrtev.

Veliki, mogočni poglavar Kertuc je bil mrtev!

Tonetu so lile solze čez lica, ko se je ovedel.

Kje zadaj je bil že boj!

»Kertuc, nisem te prej poznal, bil si pa možak! Bog naj ti da pravi kraj, da se boš lahko na Volku podil čez hrib in plan tam gori! Bog ti daj vse dobro, Kertuc!«

Tako mu je želel Tone iz razvnetega srca in ganjene misli.

*

Vse je jokalo, samo Lukec je imel suhe oči.

Ko pa ga je Tone po dolgem iskanju pozneje vendarle dobil v temnem, ozkem hodniku, je, preden ga je zagledal, zaslišal silovite, tope udarce ob zid.

Lukec je udarjal z obema rokama po steni v žalostni togoti.

Tone ga je komaj pogovoril.

Kakor hitro pa sta stopila na luč, se je Lukec spet izpremenil, kar pri priči se je prelevil v starega.

Jedko in trdo so letela njegova povelja.

Še v očeh mu ni bilo več najti sence žalosti.

Rad je pa le moral imeti Kertuca, si je dejal Tone tudi poslej.

*

Lukec je najprej ukazal zbor.

Prvi so prihiteli plahutarji, potlej možje iz zavetij in za njimi še drugo ljudstvo.

»Petdeset naših mož ostane v Glavniku!« je spregovoril Lukec. »Kdor od tistih, ki so se skrivali po hribih, je tod blizu doma, lahko tudi! Vsi skupaj pa morate poslušati Matevža Škerjanca! Njega sem izbral, da bo branil trg, če bi Francozi poskusili še kaj nagajati. Med Matevžem in menoj boš prenašal vesti ti, Mihór, ki tako nerad hodiš! Matevž, ti bòš pri priči razdelil med ljudi orožje, kar smo ga danes dobili. Jernač bo paznik pri ujetih Francozih! Imel boš samo spodnji del, kleti — to ne bo pogorelo, saj je sam kamen! Matevž, ti pa glej že nocoj, da ljudje ne bodo uganjali neumnosti! Kdor bi kaj poskušal na svojo pest — še na misel naj ti ne pride, da bi mu prizanesel! Vsi na mesta!«

Tako je dejal Lukec in po besedi se je tudi zgodilo.

*

Še se vali črn dim iz jetnišnice, še švigajo plameni.

Glavnik je pa že miren.

Samo temne sence se pomikajo s ceste na cesto, oprezujejo okrog hiš.

Drugi pa so že pospali.

Mesec pa tako lepo sveti! Spomladanski mesec! Res, da noč ni gorka, ali vendar — tudi utrujenim, zbitim možem, ki merijo korake in štejejo ure, kadar bije s cerkve, se le zdi fletno. To ti je pomlad! Še se kar naprej pode po glavi preživete podobe, ta si pravi, tako bi bil moral napraviti in se vidi, kako je napravil — tak korenjak vzraste! Pa tudi to mine.

Mirna mesečina obliva ves kraj.

In pomalem, žnjo in s hladom, se pomiré tudi najbolj vroče misli.

Tiho odmevajo koraki.

Proti jutru zamenjajo straže komaj za silo naspani možje.

*

S smrečjem in spomladanskimi rožami okrašena truga leži na vozu.

Dva para konj potegneta.

Za vozom gre Volk s sedlom, za Volkom pa stopa Lukec.

In vojska krene v jasnem dnevu na pot, kjer je manj veselja nad zmago in več otožnosti ob slovesu.

*

Na pokopališču v Suhem lazu, pri tej majhni, beli cerkvi, tam je že kup novih grobov. Cvetje je na njih, kaj češ, same navadne spomladanske rože! Lepó je pa le videti, čeprav tako žalostno! Pri vsakem skoraj kdo joka in moli.

Zdaj pa skopljejo grob za poglavarja.

Kertuc, Kertuc, ali si kdaj mislil, da boš ležal pri tej cerkvi? Ali še veš, kako bleda nas je bila zadnjič pozdravila, ko smo prihajali? Pa ne! Saj ti si bil v Suhem lazu že popoldne! Veselo se ti je svetila, skoraj gotovo! Vidiš, zdaj te pa polagamo ob njenem vznožju v grob!

Kertúc, Kertúc!

Lukec ti koplje jamo, Tone mu pomaga, Gams pa zamenjava zdaj enega, zdaj drugega.

Pod božjim koncem, v tem sijočem spomladanskem svetu, pa stoje odkritih glav plahutarji. In kmetje, s klobuki v rokah! Tako zamišljeno in pobožno gledajo, ko se zmerom više grmadi kup izkopane ilovnate zemlje!

Ko je vse v kraju, pride župnik Kozman in žnjim Kalan.

Veter odnaša besede in megli oči.

Le sveti, ti sonce, sij na to trugo! Možak se je vlegel vanjo, počitka željan, možak, da mu zlepa ne bo podobnega!

Zgoraj nad gozdom pa se svetijo snežni hribi.

Prvo lopatico vrže Kozman.

Drugo Lukec — in potlej vsi povrsti.

S Tonetom spodita Kalana, samá zasujeta do kraja.

Rjav hribček zakrije Kertuca.

Križ zasadi Tone vanj, Lukec pa prinese smrečja in nekaj cvetja: kronic, šmarnic — kam daleč dol je moral ponje — in nekaj volčina! Tega si je bil Kertuc spomladi tako rad vtikal za klobuk, kadar je bil dobre volje!

*

Razen Kertucu, Volk ni nikomur pustil sesti nase.

Tam ob braniku je žival žalostno povešalo glavó, s kopiti je kopala in prskala. Kadar je hrznila — tako podobno se je zdelo človeškemu stoku! Glej ga no! Kako ti žival ne ve, da nima več gospodarja, da nima več moža, ki bi jo z vajenimi rokami prijel tu, prijel tam, se tako z životom naslonil nanjo in prav tako zajahal! Potlej jo pa pocrkljal! Leta in leta je dobro zapomnjeno kje.

Kertuc, Kertuc!

Tako še zmerom poje navček.

In ljudem misli iz srca udarjajo prav tako kratko.

Konj pa hrza! Ti uboga, zapuščena žival!

Nemara bi bila najbolj vesela, če bi te privezali Kertucu za mrtvo roko! Tam bi stala in ovohavala s svojim vlažnim smrčkom svet pred sabo — brez jedi, brez vode! Potlej pa bi se spustila na vse štiri, kadar bi omagala — in tam bi končala. Pa kam češ? Kamor je zdaj šel Kertuc, ti ne moreš za njim! Nikoli ne boš tam!

Pojdi z nami Volk, med nami ostani!

V glavarjevega konja se Lukec ni nikoli vtikal. Ni se mu ne smolil, ne ga crkljal, niti enkrat ga niti ni pobožal po grivi. Bodi, čigaver si!

Zdaj pa le pristopi k zapuščeni živali.

Ne bomo ti dali, da bi končala zraven gospodarja, ko se nikjer ne bi nič poznalo, razen v tvoji živalski trmi in zvestobi! Zate bi se reklo, le, kako zvest konj je bil to, ob gospodarjevem grobu je stal tako dolgo, da so mu pošle moči! O, ne, Volk! Ne bomo ti pustili tegá! Res ne! Ti konjiček ti tak, ti Volk, Volkec!

Mar pojdeš z nami kam naprej, preč od groba, kjer spi naš glavar, naš Kertuc, tvoj gospodar, ki si bil tako vajen vsakega njegovega miga! Z nami pojdeš v smeréčevno, drugega duha boš tam zajel, kar kmalu boš tako daleč preč, da ti tale grob še na mar ne bo več prišel! O ti zvesta, ti dobra žival! Čakaj no, da te malo pobožam po vratu in počehljam med ušesi! Ti Volkec ti! Volk!

Tako pametno gleda res ta žival kakor človek in nič manj žalostno.

S prednjima nogama pa kar koplje.

Ti konjiček ti tak!

Volkec! Volk!

Ne, drugače smo ti namenili!

Vidiš, zdaj gre k tebi Lukec! Nič se ne boj! Kertúc, tale, ki ga že pokriva črna prst, ta ga je imel prav rad! Dobro ga je trpel! Nič hudega mu zatorej nikar ne napravi! Pusti ga, naj ti sede v sedlo, čeprav si se zmerom vsakogar iznebljal, Volkec, kakor to dobro vemo! Kar lepo ga nesi, trpi ga na hrbtu, nič se ne vzpenjaj!

Takega bi te bil vesel tudi Kertuc, mogočni glavar, Kertuc, gospod, ki si ga zmerom voljno in poslušno nosil!

Zdaj pristopi Lukec k temu zapuščenemu konju.

Ali bo brcnil?

Kolikokrat je brcnil — in mož, ki mu je bil prišel preblizu, je eno ali drugokrat preležal kar mesece.

Ko je Lukec zraven, pa Volka spreleti srh. Oddaleč se že vidi, kako drgeta.

Niso zastonj pravili, da kadar Lukec pride kakšni živali blizu, se tudi najbolj objestna oplaši.

Vol, krava, bik, da, tudi koze in ovce, vse se znajde kar na lepem tako pohlevno!

Srhi skačejo tudi Volku čez život.

Zdaj ga pa Lukec že začenja božati! Kako je to živali všeč! Nič več ne topotá, voljnó obstoji.

Lukec je kakor bi trenil v sedlu.

Z zeleno vejico spodbada konja, včasih mu jo prinese kar pred gobec, da žival hlastne zanjó.

Pejmo, pejmo! Naprej! Hop! Hop!

Sta že domača!

Žival že posluša novega gospodarja! Tako pozabi žalost za Kertucem!

Plahutarji, Belčani, za menoj! Samo vsi!«

Nazaj obrnjen zavpije Lukec te besede.

Črna truma se zapodi za njim.

Vrh klanca še zavpije Lukec.

»Zdrav bodi, Tone!«

Pa ga že zmanjka v gošči.

In krdelo plahutarjev se pehá za njim.

Kmalu pa zmanjka vseh skupaj.

*

Takó grestѐ v zeleni boršt, možjé plahutarji!

Kar tukaj nas puščate!

Kaj pa naj počnemo brez vas?

Lukec je bil menda preveč vesel, da je lahko okobalil Volka, zakaj čez uro že pride nazaj sel, ko so vsi pogrebci pri Vodniku. Tole pošto je poslal:

»Tone Vresk! Kakor hitro se oglasi pri tebi Mihór, precej pošlji koga v Belo!«

»Dobro! Tako bomo tudi napravili!«

Le kakšen je tale večer!

Na nebu so se vsidrali taki čudni oblaki — tako se zdi, kakor bi se bile deblom utrgale krošnje — krošnje, vse ocirane z debelim ivjem — tako neznansko belo in mrzlo je videti, če človek pogleda odspodaj!

Ti nebó, kakšnega veselja nam ti ne pripravljaš! Zmerom nóvo reč si izmišljaš, vsako jutro, pa tudi čez dan se z novimi stvarmi kitiš!

Potlej pa luna zaplava na nebo.

Zdaj je pa pri Vodniku zares že kar dosti ljudi.

Okna svetijo v tiho noč, zunaj že odmevajo glasovi. Ta ali oni se kar ne more prehvaliti, kako se je bil obnesel v boju.

V krčmi pri Vodniku sedé vsi stari znanci s planin, iz zavetij v pečevju.

Zdaj zahrumi harmonika, najprej žalostno, potem pa zmerom bolj veselo.

Žalostno skraja: spominjamo se tistih naših mož, ki so padli v boju. Potlej se nam pa, kakor hitro se spomnimo druge reči, pokaže, da je zmaga čedna in da nam Francoz tako hitro ne bo spet mogel blizu.

Veselje postaja že hrupno.

Tu se eden objema z drugim, v onem kotu pojejo trije, tam se drugi vabijo, naj kaj začnó s pijačo. Bratijo se in si pravijo, da do smrti ne bo eden drugega zapustil.

Liter za litrom roma na mizo.

Zdaj pa ti poglej te obraze!

Temu se je bil povesil klobuk na oči, onemu se kuštri spuščajo kar tja čez senca, dol — toliko, da se ne najdejo ob nosu!

To ti je pa res veselje!

Pa kakšni hrapavi glasovi!

Kdo bo pa spet te popisal!

Litri pa kar naprej romajo na mizo. Pa ti predrugači navado tega ljudstva! Nobeden je še ni, — daj, poskusi, morda se bo pa vendarle tebi posrečilo!

Ne bo se ti, ne! Prav gotovo se ti ne bo!

Tole majhno ljudstvo — stisnjeno med velike narode — si utira svojo pot! Še Bog, da ga že dozdaj ni bil vzel vrag! Pred njimi se brani s pijačo, vanjo še upa, ona mu daje tolažbe, kadar ga vse drugo zapušča. Pa kaj mu tudi ne bi? Te napake mu noben človek na svetu ne more zameriti — razen tistega, ki se prav malo spozna na to, v kakšnih rečeh se je večina teh ljudi znala obdržati! Kje pa! Prav narobe! Ta narod je preživel stotisoč težkih preizkušenj — in ker jih je preživel — je več kakor gotovo, da jih je sposoben preživeti še enkrat toliko!

Kakšno veselje, res, kakšno veselje!

Tu se eden poljublja z drugim bradatim možem. Dva skačeta in se rujeta. Tam spet eden poskuša ujeti Mico. Mota se med vrati, eno dobi po licih, pa še kar noče odjenjati, se tišči zanjó. Ta se ga otepa kakor se ga ve in zna, pa ji le malo pomaga, nazadnje jo le izvabi ven. Tam se dolgo ocmokavata in crkljata.

Ah, tako gre ta večer mimo!

Ali mora res biti vsaka zmaga zalita?

Kaže že tako!

Eni naslanjajo glave na mize, drugi na ženska ramena. Tonetu se cedi slina iz ust, onemu se je bil kniter spustil s čela daleč dol na obraz. Kar na kratko diha — kakor pes — tudi jezik je bil iztegnil tako na dolgo, oblizuje se celo, pomežikuje z zaspanimi očmi, sem pa tja mu še pride na misel, da bi povedal kakšno površtersko pa se mu kar nič ne mara uravnati.

Tako ti pa zdaj pojó kmetje!

Lukec je bil nemara že vedel, kako se bo ta reč končala.

Zato je bil pa tudi pravi čas krenil nazaj gori v svoj zeleni boršt!

Nemara da je bilo tako, prav gotovo je bilo tako.

Tja gor je bil krenil, tam se je bil izgubil, da mu ne bi bilo treba gledati, kako široko in brez mejá se veselé tisti možje, ki so bili zimo preživeli v zavetjih. Tja gor jo je bil udaril Lukec. On že ve, kam gre. Tam si bo spet izmislil kakšno novo reč, z novim ukazom se nam bo spet oglasil ob uri, ko se bo pokazalo za potrebno, da nam da kakšno pošto.

Lukec, Lukec, le pojdi gor, kar izgini!

Kaj? Tako se nam zdi treba!

Pojdi gor, Lukec, gor pojdi! Kar pojdi!

Tukajle pa mi možje, nosimo vsak svoje veselje s seboj!

Le kar nosimo ga!

Kdo ve, kdo nam zastran tega more katerikrat kaj očitati?

Kdo ve, možje? Ali se nam nemara ne bo kar kmalu spet pokazala potreba, da bomo morali znova poseči v boj? Da bomo znova nosili svoje življenje naprodaj?

Prav nič se ne ve, če ne bo tako!

Druščina tehle nas mož, dajmo, iznorimo se, veseli bodimo!

Saj pa tudi imamo svojo pamet za to, kar nocoj počenjamo.

Jutri nas pa že sreča drugi dan! Danes še slavimo sami sebe, kolikor smo se bili izkazali pri litru — pa tudi tistim našim, ki smo jih spoznali in ki smo z njimi živeli, še za tiste naj velja tak eden ali pa tudi drugi glažek. Vidiš, takole je nehal Kertuc takole vrsta naših iz zavetij! Videš, pa gredo!

Dajmo, možje, pa še en glažek!

Noč pa gre zunaj kar mimo s svojimi zvezdami.

Samoten jezdec se divje podi skozi sotesko.

»Klôp, kôop!« poje konjsko jeklo na trdi poti.

Žival leti urno kakor veter, pa jo človek še priganja.

»Miško, Miško, daj, poženi se, da ne bova prepozna!«

Tako ji prigovarja, ko se ji med dirom obeša na grivo.

In kakor bi ga konj razumel, nanovo napenja sile.

*

Kmetje so se že dobro opili.

Po dva, po trije se menijo, hrušč je, da ga ni moči popisati.

V gostilni buči kakor ob slapu v Potoku.

Kdaj pa kdaj se tudi razlegne objestna pesem.

Kaj pa češ? Ali mar nismo dobro opravili?

Francoze smo naklestili!

Le naj zdaj še kdaj pridejo, kar naj! Kje pa vas je še kaj? Kar sem, grdobe, sem, pesjani!

Boste videli, kako znamo mahati! Če bi radi novih bunk, pa pridite sem, v Stari laz!

Pravih se boste lotili!

Sem, vi razbojniki in požigalci!

No, včerajšnji dan in noč si boste za zmerom zapomnili! Takih pa v naši deželi še niste dobili!

Zdaj vam je za zmerom odzvonilo!

*

Jezdec se podi naprej skozi noč po samotnih, tihih potéh.

V gostilni pa rojé opiti ljudje zmerom bolj hrupno.

*

»Vendar, vendar, Miško! Zdaj sva pa le v Starem lazu!« Tako reče jezdec konju.

»Klôp, klôp!« poje jeklo med hišami.

»Kaj pa je, kdo je?« zavpije tu pa tam kakšen glas skozi okno, jezdec pa drevi kar naprej brez odgovora.

Prešerna pesem mu hrupí na poti.

Tam bodo, prav gotovo!

Ti spake pijane! Zdaj se gredo napajat, zdaj se gredo napajat! Ljudje, saj vendar niste živina!

Pred gostilno se ustavita.

»Primi konja!« se zadere nočni jezdec na nekega motovileža, ki se maje pred pragom in pritegava k pesmi v hiši z visokim glasom.

Tako to zavpije, da se oni skoraj v hipu malo manj ko otrezni.

Naglo se zapodi in zgrabi žival.

»Kje je Lukec?« vpraša jezdec.

To je Mihór, Mihór, ki je bil ostal v Glavniku zraven Škerjančevega Matevža!

»Nič ne vem, prijateljček, prav res, da nič ne vem! Ali veš, kako je napravil? Kar šel je! Vzel je svoje in šel! Nemara, da je spet v Beli! Najbrž da bo v Beli! O, seveda, kam pa naj bi bil šel drugam! V Beli bo, v Beli!«

»Kje pa Vresk, Tone?« vpraša Mihór nestrpno. Dosti ne manjka, pa bi onega opledel, taka jeza ga daje.

»A Tone? Tone? Za Toneta vprašaš, za Vreska? Tone je pa z nami! Notri pijemo! Ne veš, kako smo bučni!«

Mihór plane v hišo.

Ob politih mizah sedé tam eni, drugi pa se majó pred njimi, klatijo z rokami in si kdo ve kaj dopovedujejo.

Pesem je zdaj ponehala.

Pred temi hrupeži se zdaj med vrati zasveti mokri Mihórjev obraz.

»Pokonci, ljudje! V Glavniku se bijó!« zavpije Mihór, da vse preglasi.

»Kaj praviš?«

To je Tone Vresk.

»V Glavniku se spet bijejo! Francozi so prišli iz Globljane, vse so privlekli s sabo, kar še imajo ljudi! Zdaj mislijo sem! Do jutra se bodo oni nemara držali! Matevž, Škerjančev Matevž je poslal pošto Žagarskemu Martinu, naj pripelje svoje pomagat!«

Kar na mah neha hrušč.

»Na noge možje, spet se bomo! Kar précej!« ukaže Tone.

Velika steka se napravi ob vratih.

»Vresk, povedi v Glavnik, jaz pa grem po Lukca v Belo! Če še te pobijemo, potlej bomo imeli mir, dokler vojska ne bo v kraju! To so njihovi zadnji možje!«

Zunaj se že zbirajo kmetje, domačini in možje, ki so zimo prebili v zavetjih.

Visoko z neba sveti mesec na črno trumo, ki se je zbrala zunaj pred gostilno.

Ta in oni namaka vročo glavo v koritu.

Mihór pa se spet požene v sedlo — in z Miškom se znova zadrevita naprej.

»Zdaj pa v Belo, Miško!« govori jezdec konju.

Samotno poje jeklo, tihi gozd odmeva.

Spodaj v Starem lazu pa ukaže Tone Vresk:

»Naprej, možje, v Glavnik gremo!«

In črna truma se odpravi v noč.

*

Še pred jutrom je Mihór v Beli.

In Lukec nemudoma zapove plahutarjem, naj krenejo.

Tema je še, tema kakor v rogu, ko se premaknejo, je bil pravkar zatonil mesec.

S prvim dnem pa se Vreskovi možje že spuste s hriba dol v Glavnik.

Tam gorí nekaj hiš, silen hrum prihaja semčez, kar naprej se razlegajo streli.

»Naprej, možje!« ukaže Tone, ko so se malo odpočili.

In že krenejo v boj.

Pri prvih hišah še ni nič.

Kakor hitro pa pridejo bliže k trgu, jih pozdravijo znani in neznani ljudje.

»Do srede so Francozi! Pognali so nas že skoraj ven, pa je prišel Žagarski Martin s svojimi — no, do sem smo jih Škrjančev Matevž, ko stojita v zavetju za neko štalo.

Pa res, med hišami na trgu je vse polno Francozov! Naprej si pa le ne upajo, to se vidi! Samo pokajo na tleh ležé. Jame so si izgrebili na hitro roko. To so opravili oni zadaj, medtem ko so se prvi še tolkli na našem koncu — pa jim je vendar že kazalo, da se bodo morali umakniti!

*

Tonetovih ljudi pomoč se že kar kmalu pozna.

Do poldneva potisnejo Francoze precej daleč.

Treba je pa zares prav vsako hišo posebe jemati nazaj, zakaj v vsaki so se bili oni dobro vgnezdili, tako da jim le stežka prideš do živega. Na vse kriplje in konoplje se upirajo, tudi ko jim vdreš skozi vrata, se moraš biti še do kraja. Dobro vedo, za kaj jim gre.

*

Omahne pa na obeh straneh kdaj pa kdaj možak, ki se ne bo več sam vzdignil, je že tako v boju, če ne, bi bil to tepež, kamor bi se človek podajal brez strahu, kar tako, češ, se bomo pa udarili! Lahko bi bilo zmagovati in poditi sovražnika, če se ne bi upiral, če ne bi streljal in udarjal. Tako bi že šilo, seveda!

Nič zato, vsaka zmaga je kupljena s krvjo! To se ve samo po sebi!

Sonce sije na ljudi, ki se bijejo, zdaj se že niža in spušča na večerno plat.

Ob zatonu so Tonetovi in Škerjančevi ljudje, pa tisti možje, ki jih je bil iz Brne pripeljal pomagat Žagarski Martin že skoraj na koncu trga.

*

Kaj pa je to, kaj ta vrišč, ki so ga kar zares nenadejano zagnali Francozi?

Kar kmalu se vidi.

Lukčevi možje so jim planili v hrbet.

Zdaj gre pa zares, zdaj se pa tepo čisto od blizu.

Mož se meri z možem, nož z nožem.

Tone si prtí gaz.

Takega možaka je človek v boju vesel! Če greš za njim, se ti zdi, da si skrit za varnim zidom!

Težko da bi kdaj moral mahniti dvakrat.

Na oni plati pa vidiš Lukca, zdaj se že razločijo oboji skoraj po obrazih, tako blizu so si.

Med njimi pa so stisnjeni Francozi.

Lukec, Lukec!

Kako ti ta ne vihra s svojim črnim plaščem! Sama smrt se poganja z njim vštric. Pod njeno koso padajo možje kakor pod kmetovo junijska trava.

Lukec, Lukec! Da si le prišel! Da si le prišel še ti, zdaj nam ne bodo več ušli! Za zmerom bomo poslej pred njimi imeli mir! Nič več nas ne bodo nadlegovali!

»Lukec!« zavpije Tone na ves glas.

Takrat pa ga nekaj zbode v stran, zaboli ga, da mu vzame sapo.

Črna megla se v hipu spusti nanj z neba, omahne, zmanjka ga.

*

Z obupno togoto se branijo zadnji Francozi.

Pomaga pa to prav nič ne. Res da podró še tega in onega od tistih, ki se poganjajo vanje, toda truma se krči. Zmerom manj jih je. Ker se ne marajo podati, jih oni pobijejo do zadnjega.

Lukec ukaže pobrati ranjence.

Na istem vozu, v dolgi vrsti, ki se pomika nazaj proti Starem lazu, ležita Vodnik in Tone, le da je Vodnik pri sebi, Tone pa prav nič ne ve zase.

Ko proti jutru dospó v Stari laz, naroči Vodnik, naj Toneta preneso žnjim vred k njemu na izbo.

Lukec pa je bil tačas zbral može in ukazal:

»Ker smo s temi opravili, bi ga polomili, če ne bi do kraja izkoristili zmage! Zdaj pojdite spat, ob zarji pa naprej, v Globljano! Napoleon nima več toliko mož, da bi nas še naprej utegnil strahovati! Iz vseh krajev sem dobil take pošte. Čas je, da se dežela spet osvobodi!«

Mir objame Glavnik.

Po tolikšnem hrušču vendar spet tiha noč.

Zvezde romajo po nebu, dremotne misli ugašajo v spanje.

Za jutri se je treba dobro spočiti.

*

Komaj zacvete v rožnatem soju mlado jutranje nebo, so že na nogah.

Opoldne je črna truma v Globljani.

Skoraj brez boja vzamejo mesto.

Noro veselje prevzame ljudi. Iz vseh gošč se začno vračati begunci.

*

V gostilni pri »Železniku« je dva dni poprej sedel v zadnji izbi, samo iz kuhinje se je lahko prišlo vanjo, star, betežen možak z dolgo sivo brado. Na rokah pa je imel snežnobele rokavice. Pil je osminko žganja in se pogovarjal z gostilničarjem. Kdaj pa kdaj je iz kuhinje prišla k njima na kratek pomenek tudi gostilničarka.

To je bilo v Bičju.

Še ura ni minila, ko je bil ta betežni starček čisto drugačen, visoko vzravnan, gladko obrit, lica pa so mu ob ušesih krasili imenitni cesarski zalizci. Na črni suknji so se čez vsa prsa svetile cesarske kolajne in odličja.

Prišel je v golsko ječo, pokazal listino, ki je nosila podpis samega Garmonta in izpustil vseh dvanajst jetnikov.

To je bil ta dan njegov drugi opravek, zakaj opoldne je bil ukrenil nekaj še bolj drznega.

Tokrat ni bil cesarski svétnik, ampak francoski major. V globljanski jetnišnici ga je pri vhodu pozdravila straža. S seboj je peljal hudo uklenjenega, kosmatega moža. Ječar mu je dal ključe, da ga je gnal v celico, kamor naj bi ga šel zasliševat. Govoril je tako dobro francoski, da si je ječar sam mislil: »Gospod je prav gotovo iz Garonne!« čeprav seveda takemu odličniku tega na glas ni upal pripomniti.

Proti večeru pa se je po mestu kakor blisk raznesla vest, da je »major« odpeljal v svobodo vseh dvaintrideset jetnikov. »Majorja« pa ni bilo seveda več najti.

Major in cesarski svetnik — to ti je bil zdaj ta čas častitljiv starček z belimi lasmi in prelepo belo brado.

Kako mirno je pil svoje žganje, kako ljubeznivo je poslušal onadva!

To je bil Poštar, ki ga je bil Lukec poslal k zaupnim možem s posebnimi poizvedovanji, mimogrede pa je moral opraviti še tisti dve kočljivi nalogi.

»Kako kaj živite?« je vprašal Poštar gostilničarja.

»Tako, saj si lahko mislite!« mu je ta odvrnil. »Ničkoliko naših je zdaj v grméh! Sprva, ko smo mislili, da bodo tudi nas selili, po pravici povedano, tudi jaz nisem ves mesec ene noči prespal doma. Kakor hitro se je zmračilo, smo pobrali odeje in šli v grmovje do jutra. Kaj je bilo teh ležiš in kako dobro smo si jih že znali pripraviti proti zadnjemu! No, pozneje, ko smo videli, da nas bodo po vsem videzu pustili pri miru, smo nehali z nočjo hoditi od doma. Tisti naši, za katere se je vedelo, da so Francozom trn v peti, pa so vse čas zunaj, vso zimo in pomlad, od prejšnjega poletja žel Kolikokrat je pozimi sredi kakšne posebno mrzle noči potrkalo v kamri na okno! Ko sem odprl, je zunaj stal neznan moški, včasih tudi dva ali trije, in me vprašal: »Ali me pustite malo noter, tako sem premražen! Saj ne za delj, le toliko, da se za silo ogrejem!« Veste da sem reveža rade volje vzel čez noč v kuhinjo. Pa so vam ti možje v grméh bolj izurjeni za vojskovanje kakor francoski vojaki, tako pravijo. Kar naprej imajo svoje vaje v grméh. Nič kolikokrat pridejo semle, prav tule sede, ali pa v veliki izbi. Zadnjič so sedeli oni pri eni mizi, Francozi pa pri drugi. In eden se je žnjimi pogovarjal tako dobro po francosko, da mi je pozneje, ko so že odšli, rekel neki Francoz: »Kakšni ljudje pa so to? Tako lepo je govoril po naše, da še sam ne znam boljše!« Včasih se srečajo kje v grméh, Francozi imajo svoje oglednice, naši pa tudi svoje. Srečajo se, še za lučaj nemara niso narazen, pa si pomahajo in gredo vsak svojo pot. Vidi se, da so Francozi že vsega siti, vsaj navadni vojaki. Pa si mislijo: »Kaj bi jih po neumnem streljali in gonili, saj nam nič nočejo!« Počijo se le, kadar imajo zraven kakšnega posebno sitnega oficirja. Takrat se pa zares udarijo. Tako so se zadnjič na Kopi. Neki mesar je drl na podu vola, pa je zagledal Francoze, ki so se odpravljali spodaj po cesti nekam gor. Brž je stekel k onim v grméh, da bi jih opozoril. Toda francoski oficir ga je videl in ga ustrelil. Takrat pa je zagrmelo od vseh strani in vseh petinštirideset Francozov je padlo. Naši so izgubili samo enega, in še tega prav za prav bolj po smoli in neprevidnosti. Sedemnajst let star fant je bil to. Predrzen kakor so takile fantini, si je prezgodaj upal iz grma in začel onim pobirati orožje. Eden, ki je bil malo manj hudo ranjen, ga je počil na tleh ležé, ko mu je fant obračal hrbet. Seveda so ga oni od zgoraj pri priči do mrtvega.

Nekateri menijo zanje, da imajo čarobne moči, da znajo coprati. Še Francozi se dobe taki, ki to verjamejo. Zadnjič nam je neki seržant svetó zatrjeval, da morajo biti s hudičem v zvezi. Gor nekje v Robu so zaklali vola in ga naložili na voz. Pravi čas je on zvedel za to, pa je brž vzel vojake in se odpravil gor. Oni so bili tačas že odpeljali. Kakšne pol ure jih je prav lepo sledil — potlej pa — kakor bi se bili vdrli v zemljo. Nobenega znamenja več nikjer — vse je kazalo, da so bili tam napravili coper in peljali naprej po zraku tja, kamor so bili namenjeni. Pa tudi večji del naših ljudi misli podobno. »Odkod pa vse tako natančno vedo, kaj je kdo od nas govoril? Pa take reči, ki sva si jih zaupala samo dva in moža, ki se poznava od mladih nog kakor brat brata? Ne, ne! Govori, kar češ, ti morajo že poznati coprnijo kakor midva oranje ali košnjo!« Tako mi je zadnjič zatrjeval neki kmet. Kaj sem hotel, pustil sem ga, naj velja njegova, prepričati ga itak ne bi bil mogel, to vem. Sicer pa tudi prav nič ne škoduje, če v plahutarjih, pri nas jim pravim o tisti, ki so v grméh, kakor sem že dejal — gledajo malo bolj neznanske in skrivnostne ljudi kot so pa res. Posebno zadnjič je bilo kaj govorjenja! Oni so poslali pošto med ljudi, češ, boste videli, ta pa ta dan se bo nekaj zgodilo! In res, tisti dan so padli izdajalci, kar po vrsti. Trije so bili v naši vasi. Ljudje so rekli, le kako neki so jih oni mogli tako dobro poznati? Za tega, pa tudi za onega, si svoj živi dan ne bi bil mogel misliti, da je tak! Pa so jih le spregledali!«

»Kako se pa kaj vaši ljudje razumejo žnjimi?« je zdaj vprašal Poštar, ko se je gostilničar za hip ustavil.

»Dobro, tako dobro, da se boljše ne bi mogli! Kolikor jim le morejo, jim gredo na roko! Kadar kaže, da Francozi spet kaj pripravljajo proti njim, jim nemudoma pošljejo pošto gor. Vsi govore, da se jim ne bodo mogli dovolj oddolžiti, kadar bo ta reč vendar že srečno v kraju! Posebno hvaležni so gospodom, ki so tudi žnjimi v grméh. Ti jim mašujejo tam gori, pa tudi k nam prihajajo, ampak samo ponoči. Marsikašno noč smo že imeli naskrivaj mašo. Če imajo v kakšni hiši bolnika, gospod précej zve, pa ti pride takole ob dveh, treh ponoči enkrat k tisti hiši, potrka na okno in vpraša: »Ali imate pri vas bolnika? Ali bi morda rad dobil sveto popotnico?« »O, seveda bi jo, pa še kako rad!« se razvesele domači. Ko vstopi gospod v hišo, tedaj se vsi spogledajo, kosmat je v obraz kakor razbojnik in ves shujšan, revež. »Nič se me nikar ne ustrašite!« jim smejé reče in jih pomiri. Ko je spovedal bolnika in ga obhajal, spet odide v noč. Še hostije nam pride menjat — in po drugih krajih se godi prav tako! O, teh gospodov je veliko, več kot bi si mogel kateri misliti! S tistim, ki skrivaj zahaja k nam, sem govoril in ga vprašal, kako to, da se mu zdi skrivati v grméh. Pa mi je rekel: »Jaz moram kolikor mi le moči dopuščajo, ubogim, zatiranim ljudem na zemlji nadomeščati Kristusa! Tolažiti moram in lajšati gorje, tako je naročil apostolom in žnjimi nam. Pasti moramo njegove ovce in jagnjeta, iti moramo za njimi v noč in vihar, čez ostri kamen in skozi trnje!« Tako mi je odgovoril. In ljudje so teh gospodov neizmerno veseli. Zdaj se pa res počutijo kakor otroke, ki niso zapuščeni, ampak bdi nad njimi očetovsko srce in jih ravna očetovska roka. Vera se je poživila, kar ostrmeli bi, ko bi videli, kako se je spet utrdila pobožnost. Ljudje pravijo, da teh dobrih del, teh nevarnosti in tveganj gospodom ne bodo nikoli pozabili, iz roda v rod se bo vedelo zanje!«

»No, lepo!« je odgovoril Poštar. »To so možje na mestu in kdor pred njimi ne sname klobuka z glave, je malopridnež! Prav gotovo bomo poskrbeli, da bodo to vsi zvedeli!«

»Kaj pa mislite, kdaj se bo vse to končalo?«

»Kdo ve? Nemara prav kmalu! Bodite pripravljeni in poučite, seveda kar moč previdno, vse ljudi! — Zdaj je pa zame prišel čas, da odrinem!«

Pozna je bila že ura, polnoč je že zdavna minila.

Gostilničar je Poštarja pospremil v kamro.

Ta se je dolgo zamujal.

Ko pa je spet prišel s svečo v roki ven, je gostilničar ostrmel.

Mesto betežnega starčka z dolgo sivo brado je zdaj zagledal pohlevnega, nerodnega kmetiča srednjih let.

»Pa lahko noč!« je voščil kmetič.

Na pragu sta se še v temi rokovala, gostilničarka je že odšla spat — potem pa se je Poštar izgubil v noč.

V gostem grmovju je imel skritega konja. Iz malhe je potegnil plašč in zvonasti klobuk.

Zavihtel se je v sedlo in plahutar Poštar se je zadrevil po stranskih poteh proti Glavniku.

*

To je bilo pred dvema dnevoma.

Kako se ti ni vse obrnilo, pa v tako kratkem času!

Bitka v Glavniku, majhen tepež pred Globljano in v predmestjih! Hitro so obvladali Francoze.

Zdaj je šel med drugimi za Lukcem, ki je jahal pred njimi na Volku.

Kakšna steka ob obeh straneh ulice, skozi katere se je pomikala ta molčeča, dobro urejena vojska!

Ljudje so noreli od navdušenja, od vseh strani so letele rože, kakor plaz so grmeli kriki v pozdrav.

Po vseh cerkvah so zvonili zvonovi in pozdravljali dan, ko je spet zasijala zlata svoboda.

Francozi so bili tepeni. Francozi bodo odšli, ne samo iz tega konca, od povsod, iz vsakega kotička, ki so ga dozdaj imeli po krivem v lasti!

Končno vendarle!

Spet smo sami svoji! Še malo, nemara nekaj dni, pa se bo izgubil tudi zadnji Francoz iz naših krajev!

Tako so si dopovedovali, pijani od veselja.

*

V vse štiri vetrove so bili poslani sli.

Do zadnje gorske vasi je prišla pošta.

Povsod se je dvigalo ljudstvo.

Po dve, po tri vasi so zbrale može in napadle.

Ta poplava množic je poplaknila Francoze.

Zvonovi so peli, v vseh gričih so odmevali streli.

Ponekod so se Francozi še hudo upirali, marsikakšen domač človek je omahnil, preden je bila zmaga dobljena in kraj spet svoboden.

Kjer je bilo najhujše, tja je Lukec pošiljal svojo pomoč, plahutarje, kmete, kar se mu jih je bilo že prej pridružilo in može iz zavetij.

Ti so potem naglo opravili svoje delo.

Kadar pa se je odkod zvedelo, da je odpor posebno trmast in da Francozov kar ni moči užugati, takrat je Lukec vzel svoje in se sam odpravil.

Visoko na konju sedé je potem sam povedel v boj.

In spet je najbolj spredaj, v najgostejšem metežu podiral ljudi kakor žanjec zrelo žito.

Pa se je po dobljeni bitki znova vračal v Globljano.

Pred rotovžem, odkoder je vse uravnaval, so uro za uro novi, prašni sli privezavali svoje upehane konje.

Čez čas so se vračali in se spet naglo odpravljali.

»Lukec je ukazal tako pa tako!« so sporočali tam, odkoder so jih bili poslali vprašat za svet.

In po Lukčevi zapovedi so nato ukrenili, kar je bilo treba.

V deželi je rojilo kakor v panju.

Teden dni ni minul, pa je bila očiščena že tudi najbolj od sveta izgubljena tokava.

Mesto za mestom je padlo, trg za trgom, tudi zadnja vas je nato neki dan doživela svobodo.

Pomalem so s« vračali begunci; tisti, ki so jih bili Francozi preselili, so se pretihotapljali čez mejo sprva ponoči, pozneje pa kar odkrito, ob belem dnevu. Prav nič jih ni bilo več strah, prav nič več se niso obotavljali in pomišljali, tudi če so bili njihovi stražniki zraven. Šli so in nobeden jih končno ni več zavračal, zakaj tudi vojaki so že čutili, da se je jela Napoleonova zvezda nagibati naglo v zaton, odkoder ne bo nikoli več posijala. Tako so pustili ljudi, da so delali, kar so hoteli.

Dežela se je začela obnavljati.

Ubogi ljudje so podirali in vlačili narazen ruševine, razkopavali pogorišča in si postavljali nove domove. Življenje se je naglo vračalo v opustošene kraje.

Po hribih in dolinah je v junijskem soncu, od zore do mraka odmevala vesela pesem.

In takrat je nekega dne izginil Lukec s svojimi najbolj zvestimi. Prej pa je še razpustil svoja krdela in naročil možem, naj se lotijo vsakdanjih opravkov kakor drugi ljudje. Vojska je v kraju, naj spet primejo za delo. Potem pa ga je vzela noč, izginil je, kakor bi se bil vdrl v tla.

*

Izginil je izpred oči navadnim ljudem.

Njegovi zvesti, Gams, Poštar, Šteblaj in Bedrač, pa so to noč na konjih vihrali v temo.

Spredaj podi Lukec Volka.

Z njim priganjajo oni štirje svoje živali.

Zarnice pa kar sevajo med gostimi oblaki.

Grom strele — daleč preč gode, vendar prihaja bliže.

Tako se sliši. K nevihti se pripravlja.

Kdaj pa kdaj se posveti na cesti tako beló, da se zdi noč spremenjena v dan.

Bliski sijejo med črnimi oblaki, tako jarko se mečejo med njimi in skoznje, da se da razločiti vsako umazano, temotno, lahko pernico tam gori.

Kakšna je ta noč!

Pošastno se stiska drevo k drevesu, enega je strah drugega, skupaj bi pa le oba rada prebila ujmo. Kakor bi se objemali mrliči, se zdi, ko opletajo z vejami.

Pa še ta veter!

Kako ti ne vrši po gozdu, po tem temnem gozdu, po katerem zdaj mi jahamo! Grive češe, še pred starimi smrekami nima strahu, ne spoštovanja. Kakor paglavec jim lasá krošnje.

Kar naprej ječé in se pripogibajo.

Votlo zagode grom.

Zdaj je pa huda ura že bliže!

Lukec, Gams, Poštar, Šteblaj in Bedrač se pode skozi to neurno noč.

Bog sam ve, kam gredo!

Lukec nas pelje!

Lukec, Lukec! Ti nas vodiš, tisto malo ljudi, kar jih nisi še bil poslal na domove!

Ali nas tako težko pogrešiš?

Ali si se nas bil preveč navadil?

Nemara da bi tudi nam že moral ukazati, naj se lotimo kakšne druge reči — tisto, zastran česar smo se potikali po gozdovih, je že davno v kraju! Ali mar ni res? Ne, ti nas držiš pri sebi kar tako, nám zaupaš, od nas greš težko preč! Zato se žene vsa naša trumica skozi noč skupaj s tabo! In nobeden nič ne vpraša!

Lukec, Lukec! Ti nas vôdi!

Vôdi nas, kamor se ti zda prav!

S teboj gremo do kraja, kadar se boš ti upehal, kadar se boš ti naveličal — takrat šele bo enemu od nas prišlo na misel, naj se sam ogleda po svojem! Prej pa ne!

Lukec, Lukec! Za teboj jahamo, tebi bomo zmerom zvesti!

Tudi, če bi zdaj, prav tale čas, prižvižgala svinčenka in te pokosila — saj to se ti itak nikoli ne bo moglo urajmati, tako ti je bil napovedal rajnki naš poglavar Kertuc — tudi, če bi se te kdaj prijela kakšna svinčenka, zanesi se, da je za tvojim pogrebom in za tisto prstjo, kar jo bodo nasuli na tvoj grob — ostala majhna trumica, ki bo tvojo misel nesla na vse kraje, kamor bo potreba: Gams na vzhod, Poštar na zahod, Šteblaj na sever in Bedrač na jug!

Za teboj gremo, Lukec!

Blisk, ki osvetli nočno nebo, pokaže, da se tišče oblaki skupaj kakor ovce na spomladanski paši.

Tale gozd minemo na konjih, in oni.

»Klôp, klôp!« kar naprej poje jeklo.

Lukec se poganja pred nami.

Lukec na Volku — kâj višja prikazen od nas. V sapi, ki jo dela dir, vihrá njegov plašč.

Spet se je zabliskalo!

Grom je pa že prav blizu!

Čudno, da se še ne vlije!

»Klôp, klôp!« poje jeklo.

Noč je zdaj gluha, toliko, da mi slišimo klopot.

Gams, Poštar, Šteblaj in Bedrač — mi štirje — nas nisi bil poslal na domove — mi štirje gremo s teboj! Mi štirje gremo s teboj do konca sveta.

Kar povedi nas, Lukec, povedi nas!

Nisi zastonj zidal na nas zaupanja. Ta hiša ni bila postavljena ne na ilovici, ne na pesku!

Dajte no, nehajte že svetiti, bliski!

Saj ta luč — kdo jo bo pa prenesel?

Zdaj je črna tema, potlej se pa vidi kakor ob belem dnevu! Vidiš deblo tu, deblo tam, pot zapaziš pod nogami, ta in ona čer se ti potuhnjeno nasmehne iz gošče, komaj za silo prebujena iz spanja.

Grom gode zgoraj, bliski sevajo.

Pa ta črni gozd!

Saj smo te vajeni, ti črni gozd! Vajeni smo te ob vsaki uri, pa naj bo zjutraj, opoldne ali zvečer, ali pa tudi v najbolj črni nočni temi!

Zdaj krenemo s poti, ki jo je bilo moč razbrati, vkraj.

Kam pa vodiš, Lukec? Kam nas vodiš, Lukec?

Tako ozka steza se vije vkreber, da bi jo še peš le stežka obvladal!

S teboj pa seveda gremo, kamorkoli si izmisliš!

Zdaj se pa grom razlegne že čisto od blizu.

Nevihta se pripravlja.

Blisk, grom, blisk, grom — kar naprej se tam zgoraj menjavajo isti prizori — le, da ko so bliže, začenjajo plašiti tudi ljudi. Živali so se bile menda že zdavna poskrile.

Zarnice sevajo, grom že rohni nad nami.

Zdaj se je pa res raztogotilo.

V sredi temnega boršta razjaha Lukec.

Takole pravi:

»Zdaj pa še vi krenite vsak v svojo stran! Med ljudi se zamešajte, v kraju je tisto, zastran česar ste se me držali! Ne grem rad od vas štirih, še bi vas rad kam povedel — ali zdaj je v kraju boj! Pomagajte ljudem, da si bodo spet postavili hiše in obnovili tisto, kar jim je bilo odvzeto! Če kdo sreča koga, ki ima prehudo delo s plugom — brž naj mu priskoči na pomoč! Če kdo sreča — kakor sem prej mislil na jesen, ko sem ukazal ono — kakšnega možaka, ki si v pótu obraza znova postavlja dom — priskočite mu na pomoč! Nikar pa naj niti eden od vas zdaj ne zamudi prilike, da bi se kje vsedel in si sam postavil domačijo! Kakšno reč bo še treba pozidati! Koliko domov je razrušenih, požganih, do tal uničenih! Tam pomagajte!«

»Bomo, bomo!« pohité vsi štirje.

Nekaj časa počivajo tam.

Eden ne najde besede do drugega.

Potlej pa jih spet sežene Lukec; še se ne more posloviti!

»V sedla!« ukaže.

In tako napravijo.

Vajeni so že ukazov.

Pa jahajo v tej neznanski, hudourni noči kar naprej za Lukcem.

Ali vidiš tole jaso?

Dolge ure so že za nami!

Kakor hitro so na njej, se Lukec obrne.

»Vi štirje, Gams, Poštar, Šteblaj in Bedrač — zdaj pojdite, kamor se vam zdi! V tej šoli ste že svoje opravili! Da bi vas utegnil kdo drugače cepiti, tega ne bo mogel živ človek verjeti, tudi če vas same štejem mednje! Ne obešajte se poslej tistim, ki ka imajo, okrog vratu! Za vas se bo že dobila hiša in svet, kar ga mora iti zraven! Nič ne skrbite! Spustite se spet nazaj med navadne ljudi! Poprimite se dela kakor ga ukazuje naša zapoved: Dobi z roko, če hočeš z roko kaj nesti v usta! Te zapovedi se pa zares držite! Tole vam naročam, preden se od vas za zmerom poslovim!«

Tako je govoril Lukec.

Gams mu je pa odvrnil:

»Lukec, ali se nas mar res misliš iznebiti? Zakaj si nas pa potlej vlekel v goščo?«

»Zato, ker se od nekoga moram posloviti! Težko odhajam. Ura je prišla — ljudstvo je spet svobodno, vsak trenutek je zame žerjavica na živo kožo! Razen vas štirih bi se edino rad poslovil še od Toneta, od Vreskovega Toneta! On je pa zdaj pri Vodniku, tja sem ga bil ukazal prepeljati, pa tudi Vodnik sam je bil iste misli z menoj! Vas sem pa vlekel s seboj v goščo zato, da si boste zapomnili tole noč in da jo boste znali oznanjati in opovedovati tudi drugim! Ne samo tistim, ki so z vami vred živeli, ne samo tistim, ki vas bodo poslušali, kakor otroci itak morajo poslušati starše, tudi drugim, tistim, ki pridejo za vami! Njim naj velja izporočilo! Tega zabičite!«

Onih štirih nobeden in vedel, kaj naj bi odgovoril.

Lukec ne čaka odgovora, spet se zavihti na Volka.

Tedaj pa zemljo prekolne grom, ki mu je bil posvetil strahoten blisk.

Živali se zdrznejo.

Naprej, naprej!

Lukec se žene v hrib na Volku!

Žival je ka zrasla s svojim gospodarjem v eno.

Oni štirje pa spó za njim.

Netopir jim šine čez pot.

Ob tej uri, ob tej hudi uri?

Kje si se bil pa vendar ti vzel?

Saj so se drugi že zdavna skrili po duplih, po cerkvenih linah in napuščih!

Kar naprej za teboj, Lukec!

Vidiš, tu se nam je pa odprla nova jasa! Čist pogled naravnost navzgor.

Zdaj se je Lukec do kraja odločil.

Spet ukaže Lukec:

»Možje, nazaj dol, med ljudi, k delu! Dobro se imejte! Kar je kdo dobrega napravil, je zapomnjeno!«

Blisk presvetlí kraj.

Ta hip pa sé začnó živali stiskati ena kdrugi. Krôti jo kakor jo hočeš, ena tišči kdrugi. Srhi jih spreletavajo, ušesa se jim postavljajo pokoncu.

Kaj je pa to? Kaj pa je to?

Ali ne vidiš?

Volk raste, Lukec raste! Zdaj že s svojim zvonastim klobukom moli čez smreko!

čez onole gori, na praznem slemenu celo!

Čedalje večji je! Neznanski postaja.

Konji prhajo in se v strahu tišče.

Tudi onih štirih se loteva groza.

Lukec je velik tako, da že napravlja jambor med zemljo in nebom. Pa še raste.

V to zadnje drevo, v to smreko na golem slemenu ta hip udari strela.

Svetló zagori drevo. Volk in Lukec — oba ožarjena, sta videti neznanska. Kakor hitro pa drevo pade postrani v drniče — ne o enem ne o drugem ni več sledu ...

Samo živali se še tresejo in možje ne vedo, kaj bi začeli. Groza jih obhaja.

Nazadnje pa se le spuste navzdol in drug dan vsak v svoj veter. Lukca pa ni več.

*

Nizko ti sije sonce skozi mrežo veselega zelenega listja tam na vrtu, pa tudi vmes še najde kakšno pot, da se žarek z vso bliščavo lahko spusti na hrastovi pod v gornji izbi pri Vodniku.

Vodnik je že buden, Tone se pa kar še ne more predramiti iz omedlevice.

Takrat je že bil Kozman pri njem. Pa nič. Kdaj pa kdaj se mu začenja blesti, vendar hitro omaga, ne da bi ljudi zraven pripravil v strah.

Ne da bi kaj opravil, je Kozman vsako pot spet odšel.

Junijski dan se spravlja spat.

Malo žehtenja, malo svežósti pod večer — Vsa ta draga zemlja, ki diha v poletni lahkomiselnosti, prihaja sem v izbo vasovat s svojimi duhovi.

Tak jásen dan je zunaj, tukaj imaš pa dva ranjena!

No, za Vodnika si ni treba delati brige, ves čas, odkar so ga bili položili v posteljo, ve zase. Ali Tone! Tone Vresk, ta se pa od takrat, ko je bil v Glavniku zadet, še ni zavedel.

To pogóde kakšen dan in ono, sredi v blodnjah. Človek, ki posluša, ne more povezati besed.

»Saj se bo izlizal, prav gotovo bo spet zdrav!« si pripoveduje Vodnik, ki mu je kar dolgčas, ko se ne more z nikomer pogovarjati, ležati pa vendarle mora pri miru!

Tone pa kar tako — ves čas v omedlevici.

Sonce že nima več moči, od sveta se začenja poslavljati, večerna ura se je približala.

Zdaj se pa prav potihem odpró vrata.

Vodnik zameži in se potuhne.

Le kdo je prišel?

Kakšnih sedemnajst let stara deklica, Barbka, njegova hči.

Ti ga poglej, cigančka!

Kakor oglje črne lase ima, pa take zveste oči, rjave in pohlevne, srna v gozdu ima take, potlej pa tista zmerom malo mokra, močna šobica! Ta lepa, zdrava ustka, zmerom majhno vlažna, zmerom za spoznanje odprta, tako da se vidijo zobki!

Saj tole je pa skoraj še otrok!

Ni ne! Le ti jo kar poglej — Vodnik ima oči le priprte — kako ti zvestó ne hodi po prstih! Ali se boš obrnila k očetu ali se ne boš, Barbka, ti ciganček! Mami si podobna!

Kje pa! K Tonetu gre, zastran njega hodi tako potihem, ne zavoljo mene, Vodnika, očeta!

Tja sede, poniglavi ciganček, stolček si primakne in začne Tonetu odganjati muhe z obraza.

Nekaj časa je Vodnik tiho.

Potem pa pogóde, do srede ust ima odejo:

»Nikar ne delaj takega vetra, saj me boš spihála skozi okno!« reče.

»Ali ne spite, ata?« vpraša Barbka prestrašeno. Neznansko ji je nerodno.

»Kaj bom spal, saj je še dan!«

Potem sta pa oba nekaj časa tiho. Vodnik se spominja rajnice in si dopoveduje, da je Barbka po njej kakor izrezana.

»Barbček!« pravi nato, ker jo zmerom tako ogovarja, kadar je boljše volje in kadar ni ljudi zraven.

»Kaj?« ga vpraša.

»Povej mi no, ali ti je tale mrtvák kaj všeč, tale Vreskov Tone?«

Ker sreča, ko pogleda k njej, prestrašen pogled, jo hitro potolaži:

»No, no, Barbček, nič se ne boj! Ne bo ga vzel zlodej tega našega Toneta, ne! Sto let bo živel kakor hitro se pozdravi, in pozdravil se bo prav zagotovo, boš videla! Kar name se zanesi! On je Vresk in takih enega podre le dóbova starost ali pa če ga pri priči spravijo s pota! Če pa koj ne umre — potlej je več ko pribito, da bo še stal na svojih nogah! Kar zanesi se na očetovo napoved, Barbček!«

Pa res, srnica ti majhna, s tvojimi lepimi, nedolžnimi očmi, nič se ne boj za Toneta!

Spet je nekaj časa tiho.

Potlej pa znova povzame Vodnik:

»Barbček!« pravi. »Ali ti je kaj všeč?«

»Kdo pa, ata?« vpraša Barbka, pa jo zraven že oblije žarna rdečica.

Kako lepo se sliši tak glas! Kakor če ti ob žegnanju prav od daleč na kakšno segreto, vresnato jaso kjer si se bil v jasnem dnevu in gorkem soncu zleknil vznak, veter prinese zdaj močnejši, zdaj slabši glas zvonov od farne cerkve sem čez.

»Kdo pa! Vprašaš! Tale Tone, tale tvoj ranjenec! Le nikar se toliko ne boj za njega! On je že rešen! Prej bom jaz na drugem svetu kakor bodo njega zares devali v sveto olje! Le verjemi mri!«

»Ata!«

Barbka kar očita.

Ti deklič ti! Glej jo no!

Z ene strani na drugo se predene Vodnik, Barbka brž priteče, da mu naravna odejo.

On pa jo zgrabi za obé roké.

Nič ne ve v zadregi, kaj bi naredila. Kar glavo poveša, ne upa si očetu pogledati v obraz.

Vodnik jo pa le toliko časa gleda, da se nazadnje srečata z očmi.

Zdaj jo pa vpraša zares in trdno:

»Barbka, ali ga imaš kaj rada? Po pravici mi povej, ali ti je kaj všeč?«

Dolgo je Barbka tiho, potlej pa pravi prav po tihem:

»Mi je, ata!«

Kakor trije metuljčki, tako nalahko se spuste te besede z njenih ust.

»No, vidiš!« zadovoljno pogóde Vodnik. »Kdo pa naj kaj spazi, če ne ata! Atu ne moreš nič skriti! Ves ta čas te že gledam! Kar nič naj te ne bo sram! Z njegovim očetom sva imela kupčije, da zlepa ne s kom takih in tolikšnih, pa ti zdajle lahko prisežem pri živem Bogu, da me ni nikoli ukanil niti za belič! Pošten možak je bil, Bog naj mu da dobro, tako pošten, da bi človek lahko obral hribe in doline, vodé in jezera podolgem in počez, pa mu ne bi mogel dobiti podobnega! Trden kmet, bogatija! Tale naš Tone se je prav gotovo vrgel po njem, zakaj jabolko nikoli ne pade daleč od drevesa! Saj veš, nikoli se mu ne bom mogel zadosti oddolžiti za tisto, kar mi je bil napravil! Dvakrat mi je rešil življenje! Pa tudi Lukec mi je v Glavniku rekel zanj: najboljši kmečki človek je, kar sem jih kdaj srečal! Nikdar se ne bo prav ovedel, napol v sanjah bo pretrajal življenje, trden pa bo kakor hrast, v njem je nekakšna medvedja natura, težka, obilna, pa čvrsta in nepremakljiva. V peklu začenjajo takemu človeku poganjki za nogé, do najvišjega nebeškega stropa stegava roké. Tisto, kar ima, drži tako, da mu živa sila nikoli ne bo mogla nič izviti. Takih ljudi je Bog vesel, ljudje pa se jih oprijemljejo kakor jamborja. Težek, zvest, nepremičen, nikoli prav jasen, vendar tako usidran v svojo reč, da mu pametnejši in zvitejši nikoli ne bodo mogli do živega! Tone ima tisto, kar bi moral imeti vsak naš kmet. Njemu ni bilo treba dvakrat reči, naj stopi z nami skupaj v boj. Pobral je svoje može tam gori v zavetjih, tolkel se je, da se mu ni nobeden niti oddaleč podobno — zdaj, ko je ranjen, se pa ti zavzema zanj, Vodnik, tebi je dvakrat rešil življenje! Meni ga je enkrat, vsaj videti je bilo tako! Ali mene čakajo odzdaj zanaprej še druge, težje reči! — Tako mi je takrat rekel Lukec, Barbka, nemara, da še lepše, le da jaz ne znam tako dobro zastavljati besedi; vidiš, takega moža imava v hiši!«

Barbka kar ne ve, kako bi iz zadrege.

»Ata, nikar toliko ne govorite, če ne Vam bo škodovalo!« zato pravi karajoče.

»Zame le nikar nič ne skrbi, Barbka, jaz sem že na dobrem! Še teden ne bo minul, ko bom spet pohajal okrog hiše po tehle dveh svojih nogah, boš videla, če ne, Barbček!«

Vodnik prešerno razbrca odejo, vse kaže, da bo zdaj zdaj planil na noge.

»Ne, ata, pri miru ležite!« zakliče Barbka v strahu.

»Pojdi no, pojdi, ti šemček! Saj ne mislim zares!« se ji posmeji Vodnik.

»Ali ste hudobni!« se mu potoži ona.

»Ti si pa moj srček, Barbček!« ji smeje odvrne Vodnik in jo poboža po črnili laséh.

»Kakšne skrbi mi napravljate!« mu očita v zadregi, čeprav ji dobro dé, da jo oče tako lepo ogovori in poboža!

Ta hip se pa za hrbtom oglasi stokanje.

Vsa preplašena se obrne Barbka.

»Ali slišiš?« jo nagajivo vpraša Vodnik.

»Brž teci in pomagaj!«

Reva sama ne ve, kaj bi začela. Nekaj časa še gleda očeta, potem pa mu izpuli obe roki in urno skoči k Tonetovi postelji.

Po tako dolgem času!

Plave, od omotice še zmerom zmedene oči jo vprašujoče pogledajo.

Težke, kosmate roké je bil preložil po odeji.

Ali me vendar že vidiš, ti Tone?

Tone se prebudi iz omedlevice, iz tega smrti podobnega, zmešanega spanja, ki je bilo polno lenih, počasi se obračajočih prikazni, da se človeku zaradi njih še razburjati ni bilo treba.

»Kaj je to?« je prva misel. »Kje pa sem?«

Raskava, zdelana, pa drobcena rjava ročica mu otre znoj s čela. Zdaj gja poboža po laseh.

Pa kako srčno se smehljá!

Oh, ti znani obrazek!

»Liza!« dahne Tone. »Liza, Lizika!« ponovi.

Barbka pa v zadrego!

»Barbka sem jaz, ne Liza!« reče odločno.

Tone nato obmiruje za nekaj časa.

Zdaj se mu obraz začenja zdeti že bolj tuj, sladak se mu pa noče zdeti nič manj kakor skraja.

Spet zapre oči.

Saj res, to ni Liza! Liza ne more biti, Lizo sem sam pokopal! Le kje sem?

Pa spet odpre oči.

Dva taka fletna, gorka rjava očka ga pogledavata, majhno sta v strahu, majhno v zadregi.

»Kje pa sem?« nato trudno vpraša.

Kakor srebrn zvonček se mu zasliši glas, ki mu odgovarja, ko spet leži z zaprtimi očmi:

»Pri nas, pri Vodnikovih, v Starem lazu! Z atom sta skupaj! Ata je na eni postelji, ti pa na drugi! Jaz sem pa Barbka!«

Ti si pa Barbka!

Tone spet odpre oči.

»Barbka, daj mi roko!«

Molče mu jo spusti z glave v njegovo desno, ki jo išče.

Z eno jo prime zanjo, z drugo poboža.

»Barbka!« pravi. »Barbka!« reče še enkrat.

»Kaj je, Tone?« ga sramežljivo vpraša s povešeno glavó. Dobro ji dé, ko jo poboža po roki, čeprav ji je neredno.

»Kako dolgo pa ležim takole brez pameti, Barbka, povej, po pravici reci!«

»Kar štirinajst dni bo že, Tone!« Nerada ga ogovarja z imenom, plašno in sramežljivo, čeprav ji je potlej, ko je izgovorila, všeč, da je tako rekla.

»Pa si mi ves čas ti stregla?«

Kaj naj pa rečem?

»Ves čas, Tone!« Zdaj ga že lažje ogovarja:

»Malo boš pojedel Tone!« potlej začeblja. »Ata, kakor hitro povečerjata, morata pa zaspati! Nikar se preveč dolgo ne pogovarjajta!«

*

Žareči julijski dnevi minevajo.

Zdavnaj že so odcvetele kresnice.

Zrele trave so padle pod koso.

Po poljih je pela prepelica, tako blizu in tako zaupne so se zdele zvezde, ki nikoli v letu niso tako velike kakor ta čas!

Jutra z obilno roso, poljsko cvetje mežika, zalito z nočnimi solzami, dolgo se drami in prebuja. In sonce, ki vse to gleda, se z dobrotno močjo kar naprej smehlja; vsega hkratu ne more poljubiti, vsega ob istem času ne more pozdraviti. Kakor hitro se posuše megle, se začenja vzdigavati v jasni, plavi dan sparina. Lučniki se ponosno blišče v svojem rumenem krasu, še celo ščavje se šopiri v radodarni, od drugod sicer ponujeni svetlobi. Tenke, bele meglice, raztresenim mislim podobne, si komaj upajo dihati, ko se odpravljajo izza gorskih hrbtov na neizmerno, čisto, široko nebo.

S pólj pa žehti prigrevica.

Žanjice imajo zdaj tam svoje dni. Klas za klasom lega, snop za snopom je povezan in vile ga nabadajo ter se ga iznebljajo zgoraj na vozu, kjer že čakajo ustrežljive roke, ki enega polagajo k drugemu, da bo čimveč prostora.

Kje zadaj je že košnja!

V somračnem jutru, kaj v jutru, sredi noči, saj je takrat še veslal mesec po jasnem nebu — takrat, tako zgodaj že — so se odpravljali ljudje z domov — v somračnem jutru je padála trava pod koso. Koliko je bilo potlej dela, koliko prošnjá, da bi se vreme še naprej obdržalo tako, kakršno je bilo! Zasrebrilo se je mrtvo bilje, zadnjič v krasu, suho bo le še povesmo, krma živini, še otrok se ne bo mogel več veseliti pisanih glavic, ki so se tako z želijo nastavljale soncu in prestrezale pohleven dež, revne, slabotne — pod šibanjem pljuskov so se upogibale in potuhavale, povešale so se kakor bi imele slabo vest. Vidiš, to je padlo, istih glavic ne bo več nazaj! Na njihovem kraju pa poženó prav gotovo z novo pomladjo nove zelene bili; ko bodo dosti zrasle, bodo tudi one nosile na koncu stebel glavice, té rožnate, one plave, spet druge kdo ve kakšne, saj se oko skoraj ne spozna sredi polja poleti!

Lahne meglice se predejo nad polji. Ali imaš še kateri lepši čas v letu?

Ne rečem, majnik, ta je tudi čeden! Kukavica se oglaša iz zelenega, mladega bukovja. Šmarnice diše iz ne vem kako izgubljenih dobrav še daleč v dolino, prav sredi med hiše, kronice cveto po vseh pobočjih, višje zgoraj, tam še najdeš trobentico, in če si posebno iztikljiv, da si ne vem po kakšnem opravku znova spet to leto izmisliš kakšno nedeljo, kaj, če ne bi bilo dobro, ko bi jo mahnil vsaj do macesna na Grivi — potlej prav gotovo ta čas še znajdeš zraven starega, pojemajočega snega zeleni teloh. Pod njim, komaj da si dobro nad vasjo, te pozdravi beli, ali ta je pa že tako težak in zrel, prav nič več te ne razveseli. Pa pogledaš na drniče, komaj so skopneli snegovi — vse je pokrito z zaspančkom. Kaj, tako visoko si se že upal zacveteti, saj ti je vendar namenjen bolj poletni čas! Ali vidiš? še uro ni treba hoditi — pa sva že pri snegu! Kako se ti v jasni dan tam zgoraj ne svetijo snežene gore! Kar lepo jih vidiva skozi veje odtodle!

Majnik, lep čas si ti, zares!

*

Pa pòtlej, ko pride junij! Po gorah kopni sneg, zmerom bolj se krčijo zaplate, tudi zadnji, plazovi zgrme — in potem se tam po vrhovih razprostre ista otožnost kakor takole zamišljenega oktobra meseca, prav v začetku sevda! Kalné vodé prihajajo z višav, niso pa več tako obilne kakor maja meseca. Samo prav visoko še v začetku meseca sem pa tja srečaš Marijin šolniček, spodaj pa že vse diši po divjem česnu. Le tu pa tam te zmoti kakšna leha poznih šmarnic. Po poljih spodaj v ravnini pa tačas že zorijo žita. Soparica žehti nad njimi, prigrevica kipi iznad njih kakor komaj, komaj viden dim.

Julij, julij, to je pa mesec žetve in vročine!

Žito je dozorelo, sredi pšenice sta se razmahnila v vsej krasoti plavica in mak. Pred sinjim, nikoli v letu ne tako hkratu neskončnim in bližnjim nebom se zlaté polja. Težko klasje se nagiba.

Ta in oni ptič prosi za móčo.

V razorih se skriva, kadar se pa le bolj razvname, takrat se kot kepa spusti k nebu in potoži.

Zase potoži, za kmeta in za zéve v izsušeni zemlji.

Včasih izprosi pohleven dežek, drugič pa spet napelje hudo uro z bliskom, gromom in točo.

Nikar ne hude ure, zapoje potlej, ko se v razoru spet vzdigne po nesreči zvečer v zeleno, shlajeno nebo. Kaj tedaj pomaga? Njemu in cvetju na polju je lahko, oba nosita skrbi le malo časa. Précej so drugi za njima, z istimi tožbámi, prošnjami in vesljem.

Sicer pa, kaj bi se nanju izgovarjal!

Saj ni človek prav nič na boljšem!

Začne, pa mora nehati, preden utegne popraviti mimogrede zgrešeno!

Julij, julij, z vročimi dnevi in soparnimi nočmi!

*

Dan mineva za dnem, vroč, nemiren, zunaj sijajen na nebu in na zemlji, pisan od neštetih barv, trepetajoč od prigrevice, šumen in mogočen.

Noči se vrsté; te so temne, zvezda sveti pri zvezdi, druge svetle, polja se kopljejo v mesečini.

V izbo tudi ponoči ni hladu.

Ranjenca se prekladata, ničkolikrat se sprašujeta, če že spita.

Vodnik je že skoraj zdrav, pa tudi Tonetu se naglo obrača na boljše.

Neki dan pa Barbka prvič pomaga očetu na noge. Oprezno ga podpira, čeprav se brani, ko ga spremlja po stopnicah z izbe v vežo in potem na vrt.

K skladovnici mu je bila že prej pristavila klop. Tja ga povede.

Od srca zajame sapo. Zdaj smo pa vendarle že spet enkrat pod milim nebom! Hvala bodi Bogu!

Med temnim, od vročine zaspanim listjem se že svetijo prva, napol zrela jabolka.

Skoraj do večera sedi tam. Tako lepo se mu zdi, da mu gre skoraj na jok. Kakor otrok se zdi sam sebi lahak, nobene prave teže nima.

Oh, seveda, tačas, ko je bilo pri hiši največ dela, ta čas si ti moral poležavati!

Dan za dnem ga poslej Barbka vodi na vrt, zmerom bolj razločno se brani njene pomoči, dokler nekoč tudi sama ne sprevidi, da je oče že zadosti pri močeh in da ga zanaprej ne bo treba več podpirati. Končno vstaja sam, še preden pride Barbka na izbo; sam se opravi in odhaja varno po stopnicah, resda še zmerom šibak in s šumotom v glavi — od ležanja je to, si govori sam, počasi bo že minulo. Sam drsa skozi vežo, sam stopa po rosni travi, ko se še niti zdanilo ni prav.

Zmerom bolj prihaja k sebi.

Končno pride tudi tisti dan, ko začne spet karati posle in takrat si pride Barbka na gotovo, no, zdaj so pa ata zares spet zdravi!

Potem pa Vodnik od jutra do večera neumorno brklja okrog hiše, to mu ni prav in ono ne. Pomalem začenja zahajati tudi med polja. V travi sedé priganja ljudi, naj se vendar že pošteno obrnejo, saj tačas, ko je ležal, jih itak nihče ni podil, naj se pretegnejo!

Več časa kakor za očeta pa si Barbka jemlje za Toneta.

Zdaj pa že celó, saj si oče zna tako sam pomagati, Tone pa mora imeti človeka, nebogljen je kakor otrok!

V kamri ležé misli ponoči nanj. Katera zvezda je najina, se vpraša. Pri tej misli se zasmeje skoraj na glas potem si pa naglo potegne odejo čez glavo. Kako je to lepo! Pa res, katera zvezda je pa najina, Tone?

Komaj se dobro zdani, je že pokoncu. Ata pojedó kar v kuhinji, Tonetu pa Barbka nese kosilo na izbo. Močnó ji udarja srček, ko prihaja bliže k vratom.

Tam vselej malo postoji in posluša, če se je že zbudil.

Potlej pa stopi noter.

»Tone!« zakliče s svojim srebrnim glaskom.

Včasih se Tone potuhne, čeprav je že buden.

»Tone!« potem zakliče Barbka še bolj na glas.

Zdaj se je pa zares zbudil!

»Barbka, dobro jutro ti voščim!« se ji oglasi.

Pa tudi čez dan prihaja ciganček zmerom gledat, če je Tone še živ, če bi kaj rad, če se mu ni obrnilo na slabše, če je žejen, če bi se rad kaj pogovarjal, če mu je dolgčas, če je po južini kaj spal, če ima še kaj hruševe vode.

Tone se popravlja, iz dneva v dan se da to razločnejše spoznati. V bleda lica se mu spet vrača rdečica.

Včasih prihaja Barbka sama, včasih pa se za njo pokaže tudi široki Vodnikov obraz.

»Po vàsi sva prišla!« pravi, ko zapira vrata.

*

Neki dan pa tudi Tone prvič vstane.

Še se mu vrti v glavi, ko pa pride doli na vrt, je že vse dobro. Zdaj pa že možujeta skupaj z Vodnikom tam pri skladovnici za nišo, na vrtu.

Pomalem se odpravljata tudi dalj od hiše, gledat, kaj počno ljudje.

Včasih kreneta h Kozmanu, včasih se zasedita pri sosedu in si natakata jabolčnika. Kako hitro ti ne minejo ure ob moževanju!

*

V nedeljo se je Vodnik že zgodaj zjutraj odpravil v Glavnik. Pošto je dobil, posel, ki ga ne kaže odlagati. Samo Tomaža, hlapca, je zbudil v kamri pod stopnicami in mu naročil, naj pove Tonetu in Barbki, kam je bil krenil, da si ne bi po nepotrebnem delala skrbi.

Po južini sta se Barbka in Tone vprašala, kam bi šla, da bi popoldne bolj naglo minilo do istega časa, ko bodo ata spet nazaj iz Glavnika.

Šla sta po pokošenem bregu za cerkvijo, zmerom bliže k gozdu sta prihajala. Barbka mu je vso pot čebljala, kako so se gori na jasi preganjali, ko so bili še otroci. Vsako drevo mu je pokazala, kamor je bila takrat splezala.

Dan je bil vroč, da je kar puhtelo.

Neusmiljeno je pripekalo sonce.

Zamolklo se je bliščala visoka, trda trava na jasi.

Tam sta malo postala in se oddihovala.

Obema je na glas razbijalo srce.

Kar na lepem pa je Tone prijel Barako čez ramo, se spognil čisto k njeni črni glavici in jo vprašal na ušesa:

»Barbka, ali me imaš kaj rada?«

»Imam!« mu je odgovorila čisto potihem.

»Barbka!«

Obrnil si jo je k sebi. Kako je zagorel njen rjavi obrazek! Tak je bil kakor makov cvet. Oči je povešala. Ko pa jih je spet vzdignila k njegovim, da se je srečala z njimi, jo je Tone objel in jo poljubil na usta.

Dolgo sta potlej stala tesno objeta na jasi in se poljubljala. Tone ji je poiskal vrat, ta nežni, rjavi vratek, bradico, oči, ušesa, čelo, lase. Kar naprej jo je poljubljal.

»Dosti, Tone, dosti! Nikar ne več!« se ga je branila, ko je spet prišla do sape. Pa ne preveč zares.

Kako hitro je minilo popoldne!

Kaj, ali se res že večeri?

Na nauk sva pa pozabila!

Pri cerkvi se oglaša zvonček!

V kraju je že opravilo, ljudje se odpravljajo domov.

Nizko je večerno sonce, postrani sije med vejami na jaso in zlati svetlozelene liste svišča ter njegove zamolklo plave cvetove.

Zdaj morava pa zares dol, Barbka!

Tone ji je položil roko čez ramo, Barbka pa ga svojo drobno, rjavo levico drži čez pas. Tesno objeta stopata skozi praprot proti košenici.

Preden prideta iz gozda, se še enkrat ustavita.

»Barbka!« pravi Tone in ji pogleda v oči.

»Tone!« dahne Barbka.

Sreča sama se mu smehlja iz njenih oči, njej pa iz njegovih. Spet poljubi ta mala, vlažna usta, dolgo kakor za slovo.

Vodnik je prišel nazaj še pred nočjo.

Zvečer ga je Tone vprašal za Barbko.

»Komu pa, če ne tebi?« se je široko in veselo zasmejal Vodnik.

Potem pa je zaklical.

»Barbka!«

Ta je že čakala.

»Kaj je ata?« je vprašala.

»Tale Tone me je vprašal, če bi mu bila pri volji postati krščanska žena in gospodinja! Kaj praviš?«

»Bi, ata!«

»No, tako! Če je tebi prav, je tudi meni! Zdaj pa jest, otroka!«

Pomalem so se o vsem lepo pogovorili, zmenili so se tudi za dan, kdaj naj bo poroka. Zdaj, poleti ne kaže, ker je preveč dela in ker je treba marsikakšno reč, ki je prišla zaradi vojske iz reda, postaviti spet nazaj na pravi kraj.

Pozimi naj bo! Po božiču, za Tri kralje, tako so se zmenili.

O nečem pa kar nobenemu ni hotela beseda iz ust.

Tone in Barbka sta se že pogovorila, da bi pa o tej reči navezal z Vodnikom — se je pa kar naprej premišljal in odlagal na poznejši čas. Enkrat bo tako morala priti na vrsto.

Neki večer pa je začel Vodnik sam:

»Kako si se odločil, Tone?« je vprašal. »Ali misliš ostati pri nas ali spet postaviti Vreskovino nazaj?«

Zdaj je pa udarilo, beseda je zunaj!

»Brez zamere, oče,« mu je odgovoril; »že tisti dan, ko so mi Francozi ubili očeta in požgali dom, sem prisegel, da bom nekoč spet postavil domačijo, še lepšo in večjo kakor je bila tista, v kateri sem prišel na svet! Ne morem drugače, tako sem prisegel!«

Vodnik sprva ni nič odgovoril, tako da ga je jela Barbka gledati v strahu in proseče.

Potem pa je vzdihnil in skoraj žalostno spregovoril:

»Vidiš, Tone, toliko rodov je pred menoj živelo v tem domu, jaz sam sem se v njem rodil, zmerom sem mislil, da bom v njem tudi umrl in da bo moje krvi tisti gospodar, ki mu bom vse zapustil! Marsikašno noč sem zadnje čase prebedel, ker se mi je kar zdelo, da od svojega ne boš odnehal! Saj te ne karam zaradi tega, očetu na onem svetu si tako prisegel, nič se ne da izpremeniti! Obračal in obračal sem, pa kakorkoli sem hotel sprevreči, zmerom mi je prihajalo na isto — in nocoj je bila končno izgovorjena zadnja beseda. Tudi na to sem se bil že pripravil, če se ne bi bil, ne bi prvi vprašal, kako bomo poslej živeli. Takole sem se odločil: če te ne bo moči pogovoriti, potlej bom na spomlad polja, senožeti in gozd prodal Škerjancu iz Glavnika, ki me že leta in leta nagovarja, naj bi vsaj menjala. Tisto, kar ima on okrog Glavnika, ni prav nič manj vredno kakor je moje. Vselej sem se ga znal otepsti — v nedeljo pa sem bil spet pri njem in sem mu pomolil prst. Nisem mu še obljubil zagotovo, dal pa sem mu čutiti, da ima vendarle upanje za spómlad, prej seveda ne. Tako sem ukrenil. Doma, tele hiše, mu pa ne bom prodal, pa če mi ne vem koliko ponudi — tudi to sem mu dal vedeti! Tega bom pa podaril farovžu, ali boljše rečeno, našemu Kozmanu, naj on ukrene, kako bo najbolj k pridu čim večim ljudem. Malo sem že mislil, naj napravi šolo, da se bodo otroci kaj koristnega naučili za življenje, kaj takega, o čemer nas enega nikoli ni nobeden poučil, pa bi nam hodilo prav! Tako sem premislil — in tako bom Kozmanu tudi svetoval, naj napravi! Kakor mi je težko — vendar sem si le rekel takrat, ko sem se bil odločil: Nekaj mora pa prav sleherni človek žrtvovati, ko je tako srečno prestal take težke čase! Kaj hudega se je šele zgodilo drugim! Ti si izgubil vse: očeta, ženo, posle, dom so ti požgali! Jaz pa nisem prav za prav prišel ob nič! Kaj če bi izgubil Barbko? Koga pa bi še imel potlej na svetu, za koga neki naj bi se še poslej ubadal? Tako pa imam vaju dva, otroka moja!«

Prav narahlo je pobožal Barbko po laseh.

S povešeno glavico ga je poslušala.

Tako v živo so ji šle očetove besede, da se ni mogla ubraniti solzá.

»No, no, Barbka!« jo je tolažil Vodnik. »Daj no! Saj ni tako hudo! Se bomo že navadili! Človek mora na svetu marsikaj prenesti, pa če je možak, ga podreti ne more še ne vem kako huda reč!«

Dolgo so vsi trije molčali.

Oba moža sta gledala Barbko, ki so ji kar naprej trepetala ramena.

Nazadnje se je pa le umirila.

Sramežljivo je dvignila svoj obrazek, nato pa pogledala po vrsti enega in drugega.

»Glej no, glej Barbčka, kako ji je šlo na srce!« se je poskušal nasmejati Vodnik.

Pa mu kar ni šlo.

Težko se je dvignil izza mize in odšel ven.

Dolgo časa je stal v temi konec hiše čisto pri miru.

Barbka pa se je tačas že za prvo silo potolažila.

*

Nekaj dni so nato vsi trije pohajali okrog kakor brez prave volje. Ne enemu, ne drugemu se ni dalo govoriti, vsi trije bili videti zamišljeni, z resnimi obrazi so hodili za opravki. Skopó so padale besede, kadar so sedali za mizo k južini ali k večerji. Bilo je podoba, da so drug pred drugim v zadregi. Barbka, še bolj pa tone, sta se čutila kriva, da sta Vodniku prizadejala bolečino. Kar nekam sram ju je bilo pred njim.

Ali kaj hočeš?

Življenje gre svojo pot naprej, ne ustavlja se dolgo pri radosti, ne pri bolečini. Tudi najtežja misel neki dan dobi peroti in se iznebi prvotne peze.

Tudi s temi ljudmi se je zgodilo tako.

Nekaj noči niso spali, vsak se je obračal na svojem ležišču in šel za svojimi mislimi.

Iz dneva v dan pa je vsem trem bolj odtajalo.

Zamotili so se z delom, utrujeni od dnevnega napora so čez čas, po nekaj slabo prespanih nočeh, že jeli zvečer spet legati v trden sen.

In zjutraj so se spet dramili s prijaznimi, spočitimi obrazi.

Kakor bi se od enega do drugega iz srca na oči spet veselo zasmejalo sonce, se jim je zazdelo.

Še enkrat rajši so si odslej stregli in pomagali.

Dnevi so minevali.

Zdaj je že prihajal avgust, žametasti, temnozeleni mesec, z enakomernejšimi, hladnejšimi sencami in zlagoma pojemajočo pripeko.

*

Z vseh pôdov v Starem lazu je dober teden veselo odmevala pesem cepcev.

Ko je potihnila, je neki dan v vasi zašumelo kakor v panju.

Vroče avgustovsko sonce je sijalo na belo, bleščečo cesto, po kateri je dvigal prah čuden sprevod.

Tako je najbrž bilo takrat, ko so polnili Noetovo barko.

Nepregledna vrsta francoskih ujetnikov, kosmatih, topo predse strmečih mož, je hodila čisto spredaj.

Možem iz zavetij je bil dal do zime Škerjančev Matevž v Glavniku trideset oboroženih tržanov, ki naj bi stražili to, prej tako samopašno, zdaj pa tako klavrno in pobito trumo ves čas na poti in potem tam zgoraj pri delu.

Tržani so hodili ob krajéh tega sprevoda, na toliko in toliko vsaksebi in priganjali Francoze k naglici.

Zadaj pa je šel voz za vozom. Na tem so bili leseni plugi, na onem žage, obliči, sekire, klešče, motike, krampi, lopate, srpi, kose in druga ropotija. Spet drugi pa so bili visoko natovorjeni z vrečami moke in žita, boba in krompirja. V kadicah je bila mast, v drugih prekajeno meso. Voz za vozom, brez konca in kraja. Tak prah se je dvigal, da je dušil ljudi in živali.

Dobro so se bili oskrbeli po francoskih skladiščih! Pa je bilo tudi kaj vzeti! Z vseh strani sveta so si bili Francozi navozili dobrot!

Zadaj pa so drugi poganjali konje, govedo in ovce.

V Starem lazu bodo vse razdelili tako, da se nobeden ne bo mogel kregati, češ, mene ste pri delitvi prikrajšali!

Ves Stari laz je bil pokoncu. Ljudje od veselja niso vedeli, kaj bi počeli. Segali so si v roke, se trepljali po ramah, marsikomu se je ponudila solza.

»Tak zdaj pa spet greste domov, vi reveži!« so govorili.

»Zdaj pa gremo! O, še se bomo imeli dobro! Zdaj pa še celo! Spomladi nas pridite kaj obiskat, da boste videli, kako smo si pripravili!« so jim odgovarjali možje iz zavetij.

Gradišar in Pohar sta brž poiskala Toneta.

Čvrsto so si stisnili desnice, ko so se po tako dolgem času spet ugledali.

Popoldne pa je v Starem lazu še bolj zarojilo.

»Sem, Globoko, vi iz Goljave, tamle ob hiši se postavite! Hej, Mrzli dol! Senožečani, tjale dol, k vodi!«

Kar naprej so se klicali.

Delitev je šla lepo izpod rok. Sem pa tja je res kdo kaj zagodel, pa so ga znali drugi naglo pogovoriti.

Do večera je trajal hrup.

Mračilo se je že, ko so opravili.

Družine v Starem lazu so jemale može iz zavetij k sebi čez noč. Ta več, ta manj, kakor so že kje kaj imeli. Z nočjo so bili že vsi pod streho in za mizo.

Tak jutri pa gremo, jutri pa gremo!

Ujetnike so segnali v vrt. Velike ognje so zakurili in nanje pridno nalagali. Na vseh krajéh so postavili straže, čeprav jih skorajda ne bi bilo treba, saj so bili Francozi tako zmedeni in preplašeni, da prav gotovo ne bi nobenemu niti na misel ne prišel beg. Kam pa naj bi se tudi obrnil? V te prazne gošče, ali med ljudi? Précej bi jih imeli. Najboljše bo, če se vdamo v to, kar se nam je bilo namenilo. Tako so si mislili. To ni bila več vojska, ampak trop ovac, ki jih psi poganjajo in zavračajo kamor se jim hoče.

Dolgo so bdeli možje iz zavetij. Pozno v noč so svetili pri slednji hiši v Starem lazu.

Koliko so si imeli ljudje povedati!

No, zdaj je pa le vse srečno v kraju!

Tako se človeku zdi, ko je vse prestano, kakor bi imel le prav hude sanje, kakor se ne bi vse tisto strašno zgodilo zares! Zdaj se pa spet drámimo!

Po večerji so postavili na mizo mero brinovca. Ljudje so pili in zraven prigrizavali kruh. Ni bilo treba dolgo čakati, že se je zaorila pesem.

Vsaka hiša je pela, veter je še daleč ven iz vasi nosil v tiho, temno noč vesele glasove.

Pri Vodniku je prisedel k mizi župnik Kozman in ostal skoraj do polnoči.

Jutri gremo pa domov! Jutri bomo pa spet doma!

Na Dleskovem vrtu spodaj ob vodi so goreli ognji. Straže so pridno nalagale.

Ujetniki niso spali.

Vznak leže je ta in oni pogledal k zvezdnatemu nebu in obšla ga je žalost.

Kje je pa moj kraj, kje daleč je pa moj kraj!

Nikoli več ga ne bom videl!

Tudi tam nad našo vasjo svetijo mirne zvezde! Kaj je z očetom, kaj z materjo?

Nikoli več jih ne bom videl!

Tiho so romale zvezde po temnem nebu.

*

Proti jutru so straže nalagale zmerom bolj pogosto. Tako visoko gori že avgusta meseca proti jutru rad pritisne mraz.

Pomalem se je le začenjalo daniti, kakor je bila noč dolga.

Na vzhodu je jelo zeleneti nebo.

Prav nad gorami se je potem razširil rožnat pas.

Že so se oglasili petelini.

Zmerom bolj svetlo je postajalo.

Straže so zbudile tiste, ki so jim bili najbliže. S kotli so odšli k vodi.

Kmalu je že veselo brbotalo.

Kosilo se je kuhalo.

Zdaj naj se najedo, med potjo se ne bodo utegnili ustavljati, dokler ne bodo doma.

*

Tudi možje iz zavetij so vstajali.

Po kuhinjah so se sukale gospodinje.

In ni bilo dolgo, ko se je z miz kadilo kosilo.

»Le dobro se podprite!« sta jih pomujala gospodar in gospodinja. »Dolga bo pot in pošteno se boste ulačnili, preden bo večer!«

Onih prav zares da ni bilo treba dvakrat vabiti.

Pridno so zajemali in pihali v vročo jed.

»Čast bodi Bogu!« so govorili, ko so odlagali žlice, pa ne prej, dokler niso v skledi zagledali dna. Tako se tudi spodobi.

Prelepo jutro se je bilo tačas napravilo zunaj.

Sonce je veselo sijalo z jasnega neba, polja so se smejala, pod vasjo je bistro šumela voda, na cesti in med hišami pa so vsevprek odmevali klici.

»Sѐm, Goljava, sѐm, Senožet, sѐm Globoko, sѐm se postavite vi iz Mrzlega dola, hej, ali slišite!«

Straže so segnale Francoze na konec vasi.

Možje so ravnali v vrsto vozove, kraj za krajem.

Drugi so gonili iz hlevov živino.

Še enkrat so si segli v roke z domačini in se drug drugega povabili, naj pridejo kaj okrog, potem pa se je sprevod premaknil.

Zbrana vas je še dolgo gledala za njimi. Mahali so si in se klicali, dokler so se videli.

Potem je pa tudi zadnji voz izginil za ovinkom.

In čez nekaj časa se je Stari laz spet obrnil k vsakdanjemu delu.

*

Avgustovsko sonce je pripekalo čedalje bolj. Ta ali oni si je in moral obrisati znojno čelo, ko so speli po strmi cesti gori na Brnivec.

Da so le enkrat gori, potem bo že šlo!

Zdaj gremo pod gorami domov, ne tako, kakor takrat, ko smo z Lukcem in Kertucem hodili iz Bele po bližnjicah! Kje pa bi tam utegnili izvoziti! Besede ni vredno!

*

Težko sopejo, ko se vzpenjajo na Brnivec.

Sem pa tja je treba živini pomagati.

Više pa le prihajajo, čeprav počasi.

Spredaj straže tako gonijo Francoze, da jim morajo oni spodaj večkrat zavpiti, naj se nikar ne pretegnejo.

Neusmiljeno pripeka avgustovsko sonce. Jelovina se cmari, duh po smoli in gnijočem igličevju draži človeka. Polno zajema sapo, majhno pa to le uganja sparino.

Da bi vsaj že bila kje kakšna voda!

Tako si žele ujetniki, straže, možje iz zavetij in živina, ki od vročine, strmali in peze plazi jezike.

Res, da bi se le kje že pokazal kakšen izvirek!

Izvedeni, tisti, ki so že večkrat hodili na to kràj, ti že vedò, kje bo.

»Še malo potrpite!« prigovarjajo nestrpnim.

Nazadnje so pa le tam.

»Počitek!« zdaj ukaže Tone.

Spet ga poslušajo kakor včasih.

Najprej se mora napiti živina, potlej šele pridejo na vrsto ljudje.

V senco potem ne puste nobene, spet poženó vsako nazaj na pot, na sonce.

Tako mrzel je izvirek, da Tone ukaže, naj slednji odene žival, ki se šteje, da bo zanaprej njegova.

Ta in oni tleskne obada ali pa požgečka junčka s prsti med rogmi, in govedo zadovoljno poveša glave.

Ko se spočijejo, se spet oglasi Tone:

»Zdaj pa le naprej! Noč nas ne sme loviti!«

In znova se premakne dolga vrsta.

Zgoraj se v zmedenem šumu leno in trudno prekladajo noge, spodaj škripljejo ojésa, sem pa tja se komu, ki mu je bila voda déla posebno dobro, zljubi, da na glas požene.

Tole bo pa vrh!

Tole bo pa prav gotovo vrh!

Kaj pa imaš do gor? Pred nosom vidiš zeleni hrbet, le sem, saj boš précej pri nas, tako ti migajo macesni. Drugega ljubega pa res ni videti potlej nad njimi in vmes kakor samo plavo nebo.

Pa je le še daleč do vrha!

Kolikokrat mora še kateri tiščati voz, kleti, skakati naprej in nazaj ter rotiti soseda, naj mu vendar pride pomagat. »Na prvem ovinku ti bom pa jaz!« Tako se mu priduša. »Saj bo tebe tudi še dajalo, kar brez skrbi bodi, nikari ne misli, da ne!« tako mu govori.

In res podpro drug drugega v nuji.

Da bi le bili že enkrat na vrhu!

Kaj res še ne bo konca?

Tisti, ki so boli zadaj in ki tod čez niso hodili, že godrnjajo kar na glas.

Ko se Tonetu zazdi tega godljanja več ko zadosti, jim zavpije nazaj dol:

»Majhno manj tarnajte, saj ste dedci! Ali ste pozabili kaj zadaj? Menda ne, razen če si je bil kdo skoval kaj novega — kakor jaz!«

Zdaj se pa zasmejejo.

»Kaj si si res?« vpraša daleč spodaj neki glas. Prav tako se sliši kakor če bi se bil oglasil Fickov Francelj. Seveda, kje je že ta, kje je že ta, ljuba duša! Glas ima pa zares na moč podoben.

»Malo ti mar, če sem si ali ne!« odgovarja Tone glasu, ki zanj ne ve, čigav je prav za prav. »Kadar kaj rečem, mi pokaži tistega, ki mi bo oporekal, da ne!«

Tàk potlej je pa res!« spet zažežnja piskavi glas.

»Manj ko boš govoril, dalj boš živ!« mu odvrne Tone. »Res je, res! Spodaj tarnate, ko niste pustili žive duše, ki bi jo bilo kaj žal za vami, jaz se pa tam še posloviti nisem utegnil kakor bi se bil rad!«

»O, hudiča! Da res?« spet zapiska neznani glas.

Zdaj je pa Tonetu dosti. Prav toliko dobre volje je, da bo tistega, ki mu jih kar naprej brusi, zuhljal, če ga najde.

Naglo se požene po bregu, dolgo mu ni treba ugibati. Kar koj dobi zmeden in prepaden obraz.

»Tak si to ti, Pezdiček!« reče in ročno obrne drobnega možička v zraku tako, da móli z nogami k nebu. Pôtlej ga pa spet osramočenega iti klavrnega postavi nazaj na cesto.

Kako hitro so tiho tudi drugi, ki so se prej poskušavali posmehávati! priči jih zmanjka.

Kaj pa moreš? Ljudje imajo svoje muhe. Če pa eno dobro tleskneš, se ti tudi roj razleti v vse vetrove.

»Zdaj pa le naprej!« ukaže Tone.

Kar tako so bili táčas tam obstali.

Nazadnje pa le pridejo na vrh Brnivca.

Mrzla sapa jih pa kar pri priči sežene v zatišje na drugo plat.

Toliko počakajo, da se oddahne živina in da sami spet pridejo do sape.

Potlej se pa spet odpravijo.

No, zdaj se bo pa že hodilo!

Vendar je vrh za nami! Odtod — najprej malo bolj strmó dol po bregu, pôtlej pa malo manj kakor do večera po ravnem! Tako se pa že hodi, zares!

Kdo je pa tod sekal?

Lani sem hodil skozi, še podnevi je bilo temna taka gošča!

Pa poglej tjale dol!

Kako je to lepó zeleno!

Do plavih hribov prideš z očmi kar po ravnem. Gozd, polje, gozd, polje. Nad hribi pa se gnetó beli oblaki. No, vi nam pa res ne boste prinesli hude ure, danes že ne!

Tale klanec — nanj pazite, možje!

Hudó je treba zavirati.

Če bi bilo kaj dežja prej — saj ne bi speljali!

Še tako se drže mlake in blato. Majhno se pa le pozna smeréčevina!

Vidiš, tamle spodaj na ovinku so že Francozi!

Škerjančev Matevž, ta ti je pa res možak! Težko bi se nam bilo obračati — saj si še sekire skoraj ne bi upal dati v roke nobenemu, če bi moral biti sam in še sam z njimi delati! Tako pa! Dobro si ukrenil, Škerjančev Matevž! Prav velike skrbi smo se znebili, zares! Tega ti ne bomo pozabili!

Zdaj so pa že izginili za rob. Tržani jih priganjajo.

Pa dajmo še mi za njimi!

Tamle bo pa spet bolj trda!

Ah, kaj! Si bomo pa pomagali!

Nekaj jih skoči naprej, dobro uro se zamude tam, še prej pa zavpijejo tržanom dol, naj počakajo.

Seveda, kdaj je pa kdo nazadnje popravljal tole pot!

Zdaj se pa ti ubadaj s posipom!

Nazadnje le srečno vse opravijo.

»Naprej!« zavpijejo onim nad sabo.

In spet odmeva po gozdu škripanje, spet se razlegajo klici in kletve.

Lep čas mine, preden je zadnji voz na dobrem.

Še nekaj sitnosti — pa se hrib položi.

Zdaj bo šlo pa že bolj zlagoma!

No, samo da smo srečno do sem privozili!

Za naprej nas ne sprašuj! Še na mari nam ni! Opolnoči, če češ, se prerinemo brez leščerbe!

Kje spredaj so že Francozi!

Odtodle, z roba, je pa res lepó pogledati naprej!

Človek pri človeku, red za redjo, voz za vozom, žival lepo pri živali! Pa reci, če jih nismo dobro izučili! Pokazáti nam je bilo treba samó — potlej, to je naša skrb! Nas enemu kaj pokazáti, to se ne pravi metáti bob ob steno! Kar vidiš, si zapomniš in potlej se zlepa ne vedeš tako, da bi ti kdo utegnil očitati, češ, natanko sem mu povedal, pa ga zdaj poglej!

Pomalem se večeri.

Sonce je že nizko.

Zmerom redkejši prihaja gozd ob obéh téh pota.

Daleč ne moremo biti več od ljudi, si govore tudi tisti, ki se svoj živi dan v to kraj niso bili premaknili dalj kakor do Goljave.

Kar na lepem pa se odpre pogled.

Kaj vidiš?

Kaj vidiš, ljuba duša! Nikari se ne razjokaj!

Osmojeni zidovi, pogorišča, požgana cerkev, žive duše nikjer!

»Tod bomo nočili, zadnjo rajžo skupaj, jutri zarana pa vsak v svoj kraj! Vam, Globočanom, bo najbliže in najlažje! Najprej boste pri delu!« reče Tone.

Francozi nanosijo dračja in drvá.

Kmalu zagore ognji.

Še zmerom je svetlo. Zdaj je treba skuhati večerjo, dokler se še kaj vidi!

Molče pojedò.

Potlej si pa za noč napravi ležišče vsak, kakor si ga najboljše ve in zna.

Druge straže prevzamejo Francoze.

Utrujeni ljudje še nekaj časa strmé v ogenj, čedalje bolj zamira beseda. Končno pa le domala vse zmaga spanec. Pot je bila dolga.

*

Vi srebrni svetovi tam zgoraj, kdo pa ve, ali najde razen kakšnega vetra še kaj do vas! Tako visoko se bliščite sami zase v temi! Ali si more misel utreti pot, ali je dano, da vam srcé zaupa svojo vnetost in jo potlej zares prenesete tja, kamor je bilo zgovorjeno! Z enega kraja do drugega, od enega človeka do drugega?

Kdo pa spi! Ljuba duša, kdo pa spi!

Mraz je predramil ljudi sredi pozne noči.

Kar se teh mož vendar že vrača spet v domačo vas, prav gotovo, da je sleherni buden. Takole sprašuje gor k nebu, kakor sem rekel. Ali si ti, zvezda, ki tako milo migljaš, samo moja ali tudi sosedu tule, temu kozjebrademu Pezdičku, kaj obljubljaš zanaprej? Če mu, potlej se bom pa kar obrnil, pa mu daj, pa mu še, tej strigalici, kaj napoveduj, lepe čase mu obljubi, kar daj, ti le kar daj!

Ali ni to objestno ogovarjanje?

Saj je prav, saj je prav, zares je prav! Dolgo so se morali ti možje skrivati po goščah in grméh, dolge dni in noči so prebili v pečevju. Da so jih — ali je bil mar kateri od njih tegà kriv? Kje pa! Vidiš, zdaj spet prihajamo nazaj! Pa si je marsikateri mislil, nikoli več me ne bo videla ta dolina!

Sila se brusi, kakor koli naj bo zbrana in raztogotena, svet je preveč velik. Če s prvimi zamahi ne razbiješ brusa v kose, pozneje se ti utegne razklati kladivo, in če boš udarjal v najhujši togoti z golo pestjó — sam sebi se boš moral smiliti — drugega pa nič — prav zares, da drugega nič!

Jutri tedaj!

Tega in tega je to zadnja misel.

Najbolj zmrazeni pa kar naprej pletejo zmerom temu podobno, kar spreminja, je samo dremavica, ki se ne mara sprevreči v spanje. Glave že zmerom ostajajo budne, život se jim upira — in tako, se marsikomu hlesti, tudi mraz je malo kriv, noge je treba potegniti k sebi, v roke si sežeš, kar najdeš, si vržeš čez glavo in če je kaj odveč, si pokriješ kolena. Kakor pa se obrača na jutro, rajši vidiš, da so kolena na gorkem kakor glava — razen ušesa, tistega, ki ga imaš lezé gori obrnjenega.

Da bi te zlodej že vendar, ti dolga noč! Zlodej naj te odnese! Ali še ne bo jutra?

Kaj pa praviš za Francoze?

Še slame jim niso dali pod živote, s čim naj se pokrijejo? Ali se ti naj smilijo? Kje pa, ljuba duša! Ali misliš, da je bilo kar tako, ko so nam streljali očete, matere, dekleta, žene in prijatelje? Nobeden ni bil kriv! Tako so jih prijeli, češ, če se bo kaj napačnega zgodilo, vi nam boste pôrok, vas bomo spravili ob življenje, čeprav nemara marsikdo med vami niti prijatelju v šali ni bil skrivil lasu na glavi! Vse ste nam pobrali, še tistega, kar podedujemo od očeta do sina nam niste pustili! Kdor je malo boljše oblečen, kdor ima, postavim, kožuh, ali kaj podobnega, brž po njem! Tega ste obesili, onega ustrelili, tej družini ste ubili očeta in mater — otroci, vi pa, zdaj vas bomo naložili, nekam vas bomo že pripeljali! Če boste živi prišli do tistega kraja — dobro! Če pa ne — še boljše! Kar med potjo naj vas zmanjka — to bo zares najboljše!

Kaj pa je treba tega ljudstva, saj se je le prištulilo! Tudi, če se zdi, da je prvo obdelalo v teh krajih polja in si postavilo hiše — to se samo zdi! Saj ni res — mi smo bili prej tu, čeprav smo nabirali le gobe in radič in še nismo znali postavljati hiš, niti ni nikomur od nas prišlo na misel, da bi zasadil ralo v ledino! Prava reč! Pa nazadnje, tudi če smo mi prišli šele za vami — recimo, da je bilo takô — kaj nam to mar? Gosposki narod smo in vi nas morate poslušati! Vaš kraj se nam je zdel vreden, da sedemo nanj, da bi nas pa zaradi samovolje manj pekla vest, zato moramo poskusiti, če se ne bo dalo iz vas napraviti Francozov! Tako moramo reči: Francozi smo bili že davno pred vami tu, vi ste bili — tako je, tako mora biti — tudi Francozi, pòtlej so vas pa drugi potujčili! Zdaj smo se pa vpet oglasili, da vas znova vrnemo materi Franciji in našemu velikemu Napoleonu!

Pa se naj ti tile možje smilijo?

Samo zato, ker so zdaj v revščini? — Nikari ne pozabi, da so bili prej mogočni, ko so mislili, da bodo obvladali ves svet!

Na vzhodu že rdi jutranje nebo.

*

Vse druge zvezde izginejo, samo danica še sije na zelenem jutranjem nebu s svojo svetlo, mrzlo lučjo.

Saj si me tudi na tujem poznala, ti zgodnja zvezda, pridna oznanjevalka jutra in večera! Po njih dveh si dobila ime, ti zvezda tolažnica! Malo je mar ljudi drugim zvezdam, tvojim sestram! Prižgo se s temo, svetijo in romajo po nebu in ugasnejo. Samo zamišljenega napravijo človeka, zaspanega in počitka željnega. Ti pa nas že zvečer presadiš v čislo druge kraje, tja nam poneseš misli in srce, kamor si zmerom skrivaj želimo, da bi kdaj prišli! Tako čistó zagoriš, komaj ugasne rožnata zarja! Šele potem pridejo trume tvojih sestric in zacvetó na praznem, temnem nebu kakor se spomladi zeleneči travnik odene z marjeticami!

Zjutraj pa se spet razžariš! Bolj ko so trudne sestre in bolj ko se jim mudi spat, da ena ugaša za drugo, lepše svetiš, bolj milo siješ! Samo ti ostaneš zvesta potepuhom, tistim, ki so vso noč obračali težke misli in pridnemu človeku, kateremu ne da dalj spati zapoved: nikoli ne čakaj, da sine zarja, zmerom jo prehiti!

Samo ti, danica, si še ostala!

Po jutru te kličemo, to nas budi k delu, ko siješ zvečer, nam hladiš vroče, počitka željno srce, k spanju nas napravljaš in k miru! Zjutraj pa nam vlivaš novih moči! K delu nas vabiš in k boju!

Kako lepo migljaš, danica!

Kmalu bo svetló, le vdignite se, vi možje! Tako nam govoriš! Le vzdignite se, kmalu bo že kar zares svetló, potlej šele bom odšla! Dobro se držite, da vam bom zvečer, ko se spet prikažem, lahko voščila sladák počitek po delu, na katero se boste kmalu za danes odpravili!

Tàk, danica, zdaj se torej zares poslavljaš! Saj se bomo kmalu spet videli! Kakor se zdaj temá odpira in razklanja, tako se bo čez nekaj ur spet zapirala in sklepala. Ti boš pa že zasijala, še preden bo ugasnila zadnja zlata zarja, zasijala boš, nemara da kar neučakana, češ, le kako so se ti možje, ki so me zjutraj gledali in se z menoj tako potihem pogovarjali, da še skoraj sami niso vedeli, da so se — kako le so se ti možje obnesli čez dan?

Prisveti nam na čisto nebo, prisveti nam v mraku na dobro opravljeno delo v žarečem dnevu, prisveti nam in nam reci, da smo zaslužili pošten počitek!

*

Nekateri so že čisto budni, drugi pa se še potuhavajo, da jih ne bi kdo nanagloma segnal pokonci. Da bi nas le bilo kaj več takih! Pošteno smo trudni! Pa mraz je, da kar ne kaže že zdaj vstajati! Kakor je že kateri vedel in znal, si je bil čez noč napravil tako, da se mu je v mrzlem jutru zdelo, boljše je pa le še, če takole ležim, vsaj majhno gorkote čutim — kakor pa, če bi moral prav tale mah vstati!

Pa kaj češ, dan prihaja čedalje razločnejši!

Zmerom bolj je svetló.

Čež glavo odet se razgrneš toliko, da pogledaš iz zatišja ven, kako kaj je. Mrzlo ti zabrije v obraz jutranji veter. Zdaj, zdaj bo ugasnila danica.

Da bi nas le še nobeden ne segnal pokoncu!

*

Dan pa kar naprej vrste.

Že se je poslovila danica.

Vse nebo je zagorelo na tisti plati, odkoder nas bo kmalu začelo greti sonce.

Kakor je svetlejše, toliko bolj se ljudem zdi prav, da se bo treba pretegniti in se lotiti dela, ki jim ga je bil namenil prihajajoči dan.

*

Tone je spal kakor ubit.

Malo ga je še zdelavala rana in zaradi nje tudi prehojena pot.

Ko se je zbudil, so prvi žarki zasijali čez nebo. Vrh Pruke se je že svetil v rumeni jutranji bliščavi, spodaj pa je jezno pa vendar domače in znano — kakor zmerom gledala na gozdove pod seboj siva, mračna stena.

»Lepo smo se bili zaležali!« je zagodel Tone sam pri sebi. »Prav lepo smo se, zares! Pa tak čeden dan!«

Vendar se je še preložil z ene plati na drugo in se sam potolažil:

»Nič hudega, danes bomo spet doma, eni že kar zdajle zarana, drugi pa prav gotovo še pred večerom! Tudi, če smo malo zaležali, nič ne de! Bomo pa potlej kakšno jutro opravili tisto, kar smo danes zaležali, nič ne de! Bomo pa potlej kakšno mudili! Res se nam ne bo treba čehljati za ušesi in si spraševati vesti, zdaj, ko bomo na svojem! Mimogrede bo vrnjena zaležana urica!«

Takole je pletel.

Pa ne dolgo.

Možat sklep ga je vrgel pokonci.

»Saj sem ves preležan!« je zagodel in se pretegnil.

Malo je počakal — tu so že godli, tam so godli.

Spalo jih je, kakor se je dalo sprevideti, le še nekaj.

»Zdaj pa le, možje, pokonci!« je nato zavpil.

In kakor bi bili čakali njegovega ukaza, so začeli sedati, se pretegovati in zehati. Kmalu že pa so bili vsi na nogah.

*

Ognji, ki so goreli vso noč, so veselo buhnili, ko jim je več pridnih rok poskrbelo za izdatnejšo rejo.

Tržani so segnali premražene Francoze pokonci, spet so morali k vodi, zdaj pa prav dol do Šumke.

Ali se še spomnite, kako je bilo takrat, ko ste streljali na naše ljudi, ki so čežnjo poganjali živino in se sami reševali?

Zdaj je pa drugače! Preteto se je zasukálo!

Naglo skuhajo kosilo.

Ko se ob ognjih segrejejo, pridejo drug za drugim kmalu do vesele volje.

Tak danes bomo pa doma! Drugega res ne bomo ugledali kakor pogorišča — pa saj to itak vemo!

Za nas, hudó preizkušene ljudi, je to že stara reč! Kaj vse smo že videli, kakšnega trpljenja smo bili priča! Zdaj ni več tista ura, ko je gorje padlo na nas kakor se jastreb spusti z jasnega neba na pišče! Kje je že to! Kar je porušenega, bomo spet postavili pokonci, še lepše, še trdnejše! Kar nas je bolelo, je zaceljeno. Brazgotine se ne odpirajo več. Ne bomo tožili, ne prehvali solzá, ne grebili po bridkih spominih! Druge reči nam zdaj hodijo na mar! Z delom bomo vse popravili, kraj in dom bosta nova samo po naši volji — in nikogar drugega!

*

Ko pokósijo, razglasi Tone:

»Zdaj pa vsak v svojo kraj, vsak s svojimi Francozi! Rajža je v kraju, doma smo, stari sosedje na starem svetu!«

Možje iz Globokega vzemó svoje odbrano, Goljavani prav tako. Tisti iz Mrzlega dola sklicujejo svoje, Tone pa z Gradišarjem zbere Senožečane.

Po ljudéh in potrebi se razdele tržani, ki bodo poslej zraven pri delu in stražili Francoze.

Saj je že kar gorkó!

Jutranje sonce ima pa le še zmerom svojo moč!

Ko so vsi naréd, krenejo.

Zdaj pa vidiš! Globoko se poslavlja od Mrzlega dola, oboji od Goljave in Senožeti. Vsevprék leté klici in odkrite želje hudo preizkušenih, spámetovanih ljudi.

Nazadnje ostane s svojo senožeško trumico Tone Vresk sam.

Todle zavijemo s ceste, zdaj pa v breg!

Kmalu se bomo še mi razkropili, vsak k svojemu požganemu domu. ki ga že toliko časa nisi videl!

*

Šele zdaj je Tone vzel za mar, da hodi žnjimi tudi Pohar s svojimi Francozi in dvema tržanoma.

»Kaj pa ti, Pohar, kaj nisi ostal spodaj?«

Pohar je prišel v zadrego.

»Saj ne boš hud, Tone, če sem se bil potuhnil! Dejal sem si, kaj pa naj delam vso dolgo zimo v lastni hiši? Zmerom mi bodo hodili na misel domači, kje so, če so še živi, če bodo še kdaj prišli nazaj!«

»Pa si si mislil, v druščini bom lažje prebil in se zamotil do pomladi, kajne? Povem ti pa, da ti bo drugoval samo Gradišar, sosedov bi pa nemara tudi spodaj dobil dovolj takih, da bi radi s teboj kdaj pa kdaj spregovorili kakšno besedico, ali mar ne, Gradišar, kaj déš?«

»Zares da bi jih dobil!« je potrdil Gradišar.

»No, vidiš!« je rekel Tone.

Pohar pa je spet začel:

»To je vse res, Tone! Napotilo pa me je za teboj gor še nekaj drugega! Dejal sem si: Pohar, Vreskov Tone te je sprejel takrat v zavetje, ko se pod milim Bogom nisi vedel kam obrniti. Jesti ti je dajal in pri ognju si se lahko grel vso zimo. Nič prida te ni, če mu tega vsaj majhno ne povrneš!«

»Nikar mi ne govori! Vsak kristjan bi moral napraviti tako, kakor sva takrat midva z Gradišarjem!«

Pohar ni na te besede nič odgovoril.

Čez čas šele se je Tone spet oglasil:

»Sicer pa, napravi, kakor veš! Dobrega pomočnika se človek nikoli ne otepa! Eno mi pa moraš obljubiti: to, da boš čez zimo imel v skrbi mojo novo hišo in domačijo! No, če si take volje, meni bo potlej čisto prav! Spomladi ti bomo pa mi pomagali, ko boš postavljal dom in kmetoval!«

To je bilo tedaj zgovorjeno.

*

Dolga je bila pot.

Skozi gozdove se je vlekla, šla čez košenice, tekla enakomerno, se vzpenjala in spuščala. Zdaj so morali zavirali, zdaj z vsemi močmi potiskati.

Sonce je sijalo na svetli gozd, znani, tako domači duh pritlikavega ščavja, ki se je cmarilo v vročini, je silil v nosnice. Zdravo je dišalo po smoli in po igličevju.

Globoko je človek šel po sapo.

Zdaj se je poslovil in odrinil ta sosed k svoji samni, zdaj oni.

Proti večeru so ostali samo še trije: Tone, Gradišar in Pohar.

Majhno preden je sonce zašlo, se je poslovil še Gradišar.

Pohar in Tone pa sta po ozki poti krenila na levo.

Večernica je migljala na čistem, mirnem nebu, prav na sredo, nad ožgane ruševine Vreskovine, ko se je ustavilo tudi zadnje krdelce.

Zamišljeno je obstal Tone.

V veselje, da je spet doma, so jele padati grenke, težke kaplje pelina. Spomin se mu je silil na minule žalostne dni, ko je bil izgubil vse ljudi, kar jih je imel na svetu rad.

Ko pa se je zastrmel v ruševine, se je namah otresel žalosti. Odločna in podjetna misel ga je prežarila kakor iskra:

»Še lepše bo — še boljše — večji dom, večji svet!« je dejal skoraj na glas.

Naglo so nakrmili in napojili živino, tisto, kar so bili pripeljali s seboj, pa so pustili, naj bo čez noč kar na vozovih.

Potem so zakurili in skuhali večerjo.

Tržani so bili trudni od pota in bdenja.

Nič dolgo se zatorej niso pomišljali.

Z voza so potegnili močne vrvi, po dva pa po dva sta potem trdno povezala slednjega Francoza na rokah in nogah.

»Tako! Nocoj nam zanje že ne bo treba skrbeti!«

Še nekaj časa so sedeli okrog dogorevajočih ognjev. Nobeden in več nalagal. »Naj pogoré do kraja, saj nocoj ne bomo spali pod milim nebom, možje!« je dejal Tone.

Potem jih je povedel po bregu do ropotarnice.

»Boljše bo že tule kakor zunaj!« je rekel.

Kakor si je že kateri izbral kraj, so polegli in se odeli.

Naglo so zaspali.

Zunaj pa je nad ljudmi, ki so se po tolikšnih nesrečah spet vrnili v te svoje bregé in doline, razpenjalo svoj dobrotni plašč tiho, zvezdnato nebo.

Nobenega glasu kmalu ni bilo več slišati.

Vse živo je trdno spalo, ker si je podnevi pošteno zaslužilo počitek.

*

S prvim dnem so vstali in se kar pri priči lotili dela.

Najprej so razkopali ruševine in razvlekli ožgano tramovje. S tem so opravili nekako do poldneva.

Po južini je pa Tone napregel.

»Do Novaka stopimo, zanj se govori, da je padel, kakor veš, Pohar! Pa tudi, če ni! On ima suhega lesa ničkoliko. Zdaj ga nimamo kje jemati, ga bomo pa pri njem. Če pride on ali pa kateri njegovih domačih kdaj nazaj, mu bom vse pošteno vrnil iz svojega!«

Kdo bi si bil kdaj mislil, da znajo tile Francozi tudi delati! Glejte si no! Pa so bili navajeni samo polegati in mučiti ljudi!

S kakšno vnemo so nakladali!

Trikrat so peljali popoldne na Vreskovino s štirimi vozmi, trikrat nazaj dol do Novaka. Ko so se z naloženimi vozmi spet vračali, je dejal Tone:

»Za danes bo pa kar zadosti! Pa spet jutri naprej, saj je jutri še en dan!«

*

Grmade lesa so se kopičile iz dneva v dan. Kaj bi se tudi ne, saj so vozili od ranega jutra do trde noči.

Peti večer je pa rekel Tone, ko so sedeli ob ognju:

»Tako! Zdaj imamo pa vsega zadosti, še ostajalo nam bo! Pohar, mraz te to zimo prav gotovo ne bo grudil! Drvá boš imel zadosti in celo lepó suha; še pokuriti jih ne boš utegnil do spomladi!«

*

Drugo jutro — bil je oblačen sobotni dan — kazalo je, da bo vsak čas začelo rositi — je Tone ukazal, naj si Francozi postavijo iz desk nekaj, kjer bodo varni vsaj pred dežjem in najhujšim mrazom — ko se napravlja k jutru, je zunaj sem pa tja kakšno noč že kar bridko.

Pokazalo se je, da se tudi nato prav dobro razumejo.

Eden med njimi, Šarl mu je bilo ime, je bil izučen zidar, drugi, Klod, pa mizar.

Ta dva sta ukazovala in ravnala delo.

Kdo bi si bil mislil, da so tako ročni! Glejte! do večera so si postavili prav čedno kolibico — pa še toliko so imeli do noči časa, da so na severni plati zamašili rege med deskami z mahom in trskami!

Takega, vsem koristnega posla bi se bili mar držali, ne pa, da prijemljete meč in sosedom njih mirne dežele pahnete v jok in stok, v dim, v ogenj in v ruševine!

To noč so ujetniki prvič spali pod streho. Seveda so jih prej še dobro pregledali, če si ni bil kdo med delom kam skril kakšnega nožička ali česa podobnega. Šele potlej so jih trdno povezali, kar tam, na pogradih.

»Boljše bodo spali kakor mi!« je rekel Tone Poharju, ko sta odhajala iz kolibe.

Zunaj se je bila napravila trda tema.

Ta hip pa je završal silen veter.

Zabliskalo se je, v gorah nekje blizu je treščilo, potem pa se je vlilo kakor iz škafa.

Taka nevihta je rohnela, da vso noč nobeden ni mogel zatisniti očesa.

*

Jutro je bilo čisto jasno, pa prav zares strupeno mrzlo.

Nič čudnega — Pruko je ponoči pobelilo!

Sneg sredi najlepšega poletja! Seveda se ne bo obdržal — že danes ga bo vzelo, če ne, potem pa jutri prav gotovo.

Komaj je sonce za prvo silo ogrelo premraženi svet — tako lepo so se bliskale deževne kaplje v travi, po drevju in grmovju — je prišel po bregu gor Gradišar.

»Kaj ne pojdeta k maši?« je vprašal Toneta in Poharja.

»Ali boš ti maševal?« ga je zavrnil Pohar.

»Ne, nimam vaju za norca! Že v sredo so prišli nazaj gospod. Čez teden so očedili cerkev in jo pobelili, včeraj so pokrili zvonik, kar z deskami, z nočjo je bil že zvon v linah, ob desetih danes bo pa spet enkrat po dolgem času maša!«

»Kaj ne poveš?« sta se čudila.

Brž so se očedili, kolikor se je dalo, potem pa v Globoko. Tržani so gnali Francoze, za njimi pa so moževali kakor že toliko časa ne tako lepo in mirno Tone, Gradišar in Pohar.

Zdaj se je pa oglasil zvon. Nobeden na svetu ne poje tako lepo kakor globoški, zares ne!

Gradišarju so se skoraj ponudile solze.

Ko so dospeli, je bila cerkev že polna.

*

Po maši se je Tone zmenil z župnikom, kdaj bo prekopal truge očeta, Lize, Burge in Petra ter jih prepeljal v Globoko, da bodo pokopane v blagoslovljeno zemljo.

»Jutri še ne utegnem!« je dejal župnik. »Še nekaj trupel leži po tokavah zunaj, ta bomo zagrebli jutri! Veš kaj, v torek pridi, če ti bo tako hodilo prav!«

*

Drugi dan je Tone vzel Francoze in jih povedel gor v skalnato puščavo. Sneli so okostnjake, zadnji, pokvečeni, je bil Podborškega Tinčka.

Francozi so se tresli, ko so jih odvezavali. Spoznali so, kakšna grozna smrt je zadela te ljudi in zvedeli, zakaj so bili tako neusmiljeno kaznovani.

V gozdu pod visokim skalnim pragom so izkopali globoko jamo, vanjo so položili okostnjak za okostnjakom, kar tako, nič jih niso déli v truge. Ko je nad njimi zrasla gomila, tudi križa niso zasadili vanjo.

*

Drugod spodaj so kmetje ravnali podobno.

Možje z Goljave in iz Globokega so hodili po goščah in gledali, če je še kje ostal kakšen žalosten spomin.

Tako so prišli tudi do Dantonovih Francozov, ki so jih bili to noč pobesili Lukčevi ljudje.

Skopali so jim jamo in jih zagrebli.

»Da nam ne boste plašili otrok!« so dejali.

Še dobili kakšen dan mrliča, v katerem so po obleki spoznali znanca ali znanko.

Potem pa je bil pokopan tudi zadnji.

In zdelo se je kot bi se bil vѐs domači svet globoko oddahnil.

*

V torek ni bilo misliti na prekopavanje.

Že ponoči je začel dež in potem kar ni hotelo nehati do petka popoldne.

Takrat pa je sonce spet veselo posijalo z umitega, jasnega neba.

Kolikokrat je bil Tone tačas, kar je bil spet doma, skrivaj stopil k enemu in drugemu grobu!

Zdaj stoji zadnjič, da oče in Liza še počivata na Vreskovini!

Do večera so Francozi opravili delo.

Drugo za drugo so očedili truge ter jih položili na dva voza, ki so jih okrasili s smrečjem in cvetjem.

Zjutraj pa so krenili že s prvim svitom.

Takoj po maši so izkopali na pokopališču štiri jame eno zraven druge. Zdaj boste spali tesno skupaj do tistega dne, ko se bo raztegnila nebeška tromba in vas spet obudila — vsi: mati, Oče, Liza, ti, mali France, Peter in Burga!

Bil je jasen dan, brez vetra.

Niti plameni sveč se niso zamajali, naravnost gor k nebu se je dvigal dim kadila.

Ko je župnik molil, se je marsikateremu pogrebcu posilila solza, Tone pa je stal ob jamah s suhimi očmi.

Kje je že ura, ko je bil Izjokal bolečino sam!

Šele, ko je prvi za župnikom metal prst na eno trugo za drugo, so mu zatrepetale ustnice.

Zajokal pa le ni.

Končno je bila na gomile vržena tudi zadnja lopata.

*

Po pogrebu je župnik, majhen, rdečeličen, hudo zgovoren možiček povabil Toneta v farovž, Pohar pa je odšel s Francozi nazaj gor na Vreskovino.

Med južino je pogovor nanesel tudi na to, kako si misli naprej pomagati.

»Vreskovina ne more ostati brez gospodinje!« je dejal župnik. »Upam, da si rajnico, Bog ji daj dobro prav gotovo je v nebesih, saj je bila taka zlata duša — v temle času že prebolel! Novo ženo si boš moral izbrati, Tone!«

»Saj sem si jo že!«

»Katera pa je? No, na dan z besedo, da bom videl, kako si kaj prebral!«

»Vodnikova Barbka iz Starega laza!«

»Kaj, Vodnikova? Tistega bogatega, bogaboječega moža v Starem lazu? To ti je bila pa že od nekdaj poštena, krščanska družina! Mislim, da Barbka ni nič drugačna kakor je njen oče! Če ni, potlej se pa že kar zdaj lepo zahvali Bogu, da te je na tako dobro vižo rešil vdovskega stanu! Kdaj borno pa imeli poroko in svatovščino?«

»Za svete Tri kralje smo se zmenili, pa brez zamere, gospod župnik — v Starem lazu bo, ne v Globokem! Kozman naju bo poročil, njen oče, Vodnik, je hotel tako imeti!«

»Že prav, že prav!« je pohitel župnik, čeprav mu po vsem videzu ni bilo tako čisto všeč, saj je bil on zvezal Toneta z Lizo, zdaj bi ga pa še z Barbko, seveda.

Dolgo sta se še zamudila v pogovoru in obujala spomine, tako da je Tone prišel nazaj na Vreskovino šele sredi trde noči.

*

Zdaj se je pa na Vreskovini začelo trdo delo.

Od zore do mraka so pele žage, treskale sekire in votlo donela kladiva.

Kjer za isto delo prime toliko pridnih rok — tam se kmalu tudi kaj pozna.

Že konec avgusta se je približno videlo, kakšen bo novi Vreskov dom, dom gospodarja Toneta.

Zmerom višje so prihajale stene, neki dan pa so tudi začeli zbijati ogrodje za streho. Z macesnovimi skodlami so jo nato prekrili, pozneje kdaj bodo napravili škopnike, kaj se ve, nemara da že leto osorej — in jo bodo nato lepo pokrili s slamo, da bo vse tako, kakor je bilo nekdaj.

Ko je bilo večje delo opravljeno, je Pohar vzel tri Francoze in enega tržana, da bi bil za stražo. Tone mu je pokazal kraj, enkrat na leto so ondi kosili, vselej približno ob temile poznem času, nič prej ni hotela dozoreti trava, tako visoko je že bila samotna senožet.

Lepo vreme so imeli, dobro se jim je sušilo.

Vse so srečno spravili domov.

Potem pa so orali in sejali za pómlad.

Tako jim je mineval čas, zdelo se je, kakor bi ga delo podilo.

Kaj je res že oktober?

Hlev je bil napravljen, šupa in pôd tudi, zdaj so postavljali še kozolec. Zgoraj pod streho sta Sari In Klod uredila Tonetu tako lepo kaščo, da si je moral večkrat reči:

»Le škoda, da niso ata še živi! To bi bili veseli!«

Zdaj, ko je bilo zunaj vse končano, so se mudili v hiši. Tam je zdaj pela žaga, hlestal in rigal oblič. Posteljo je bilo treba napraviti, mizo in klopi, pa se toliko drugega.

Peč v kuhinji in dimnik so bili že prve dni, komaj so dobro začeli z delom, pozidali sami, toliko so se že poznali. Ko pa so se odpravljali, da bi postavili ono v izbi, so poklicali na pomoč starega Brezarja iz Globokega, ta se je spoznal na te vrste opravke kakor nobeden drugi v dolini.

Brezar je dobro vedel, kaj bodo ljudje rabili, zato je že kar skraja začel pobirati, kar je od peči ostalo po takih hišah, h katerim in hotelo biti nikogar nazaj.

Z njegovo pomočjo je bila končno pozidana tudi velika peč v Vreskovi izbi.

*

Zmerom bolj mrzlo je postajalo, kadar so bile noči jasne. Dnevi so se le težko še ogreli.

Včasih se je napravilo k dežju in potlej kar ni hotelo nehati po ves teden.

Ko pa se je spet zjasnilo, so bile čedalje bolj pogosto gore tanko pokrite s snegom. Še je skopnel, drugič, ob podobni priliki, je pa spet zapadel.

Bolj in bolj je kazalo na zimo.

Zjutraj je včasih že kar pomrzovalo.

»Hvala Bogu!« je dejal neki dan Tone. »Zdaj je pa vse opravljeno! Vreskovina spet stoji! Prav taka je, kakor sem bil obljubil očetu, da bo!«

*

Dva dni pred Vsemi svetimi se je Tone poslovil od Poharja.

»Dobro prezimi, Pohar,« mu je rekel, ko sta si podala desnici, »in varuj dom ognja, da nam ne bo treba spomladi spet od kraja začenjati tega, kar smo zdaj tako srečno in lepo dokončali!«

»Ne skrbi, Tone! Hiša bo cela, živina pa, če ne bo bolezni, lepše rejena, ko prideš nazaj! Srečno hodi in pozdravi Vodnika, Barbko pa tudi, čeprav se me nemara ne bo več dobro spomnila!«

Tržani so segnali Francoze v tropo in se spustili po bregu.

Tone je hodil zadaj.

Veselo mu je govorilo srce, ko je gledal nazaj:

»Kakšen dom imamo spet, kako lepo domačijo!«

Potem je pa dejal sam pri sebi, ali skoraj na glas:

»Ata, Vresk, vem, da ste veseli, ko gledate z nebes na tole našo novo Vreskovino, ki smo jo postavili na ruševine! Te nikoli več ne bo požgal noben Francoz, ródu, ki bo na njej vzrastel, si nikoli več tudi noben drug pogan ne bo upal skriviti lasu na glavi!«

Nato se je spomnil še Lize:

»Liza, ti dobra Liza, vidiš, zdaj imamo spet dom in jaz se odpravljam nazaj v Stari laz, da opravim še tisto, kar si mi bila ti ukazala ob zadnji uri in v sanjah! Potem pa se bo spomladi začelo na Vreskovini tisto življenje, kakršno smo si bili namenili mi, ata, ti, Burga, Peter in jaz — pa nam ni bilo dano! Samo jaz sem ostal, da Vreskovina ne bo propadla, vi tam gori pa mi dajajte moči in sreče, saj smo tole našo domačijo mi vsi imeli radi! Do sodnega dne naj ponosno stoji naš lepi novi dom in v njem gospodari naš zdravi rod!«

»Srečno pot!« je klical Pohar odzgoraj.

Še enkrat sta si pomahala.

*

Spodaj že skoraj pri nobeni hiši niso imeli več Francozov. Z vseh bregov so Toneta pozdravljale nove domačije.

Tržani so odgnali ujetnike, ko so bila najhujša dela opravljena, nazaj v Glavnik. Zdaj bomo tam in povsod, kjer bo treba, garali tako dolgo, da bo do kraja poravnana vsa škoda, ki so je bili oni krivi.

Tudi s Tonetovimi in Poharjevimi Francozi, ki jih zdaj ženo tržani, ne bo drugače.

*

Dan je bil mrzel, oblačen in pust.

Po snegu je dišalo.

In res! Kakor hitro so prišli pod Brnivec, so jim jele z vetrom siliti v obraz bele mušice.

Više ko so prihajali, huje je metlo.

Seveda, saj so Vsi sveti že pred vrati!

Vrh Brnivca so morali kar pošteno gaziti. Snega je bilo dobrega pol metra.

Ko pa so prišli niže dol, v zatišje, je ponehalo.

V Starem lazu je šel drobán, siten jesenski dež.

*

Barbka, ki je prihajala s polno golido mleka iz hleva, je ostrmela da bi se ji bila skoraj posoda izmuznila iz rok.

»Tone, Tone!« je zaklicala in stekla k njemu.

Vpričo vseh ga je objela in poljubila.

Šele potlej ji je prišlo na mar, kaj je bila naredila in zardela je kakor mak.

»Brž v hišo, Tone! Z atom sva te vsak dan čakala!«

In toliko, da ga ni vlekla k pragu.

Med vrati se je že smehljal Vodnik s čedro med zobmi.

»Kaj si le našel k nam, ti izgubljeni sin?« je dejal. »Mislila sva že, da te ne bo več nazaj ali pa, da se ti je bilo kaj hudega primerilo!«

»Dela je bilo toliko, no, pa zdaj je vse, hvala Bogu, tako opravljeno, da bomo spomladi lahko gôri prijeli za delo, kakor da nikoli ne bi bilo nobene vojske!«

»Stopi no noter, saj si tako že dosti moker!«

»Précej, samo od tržanov se moram še posloviti!«

Vsem je segel v roke in se jim zahvalil, nazadnje pa je še pristavil, naj lepo pozdravijo Škerjančevega Matevža.

Potem pa je z Barbko in Vodnikom odšel v hišo. Z Vodnikom sta široko sedla za mizo, ki sta jo potegnila k peči.

Barbka je le zdaj pa zdaj prihajala k njima, ker je morala kuhati večerjo.

Naglo se je spuščal mrak.

Po večerji pa so še dolgo svetili. Tone jima je moral natanko razložiti vse, kar je bil tačas počel na Vreskovini.

*

Zmerom bolj pusti so prihajali dnevi.

Še repo in zelje so ljudje spravili domov z njiv, potem pa so, kadar se je spet napravilo sončno vreme, tisti, ki prej niso utegnili, grabili po bregéh steljo in si delali drva za čez zimo.

Končno je bilo vse srečno opravljeno.

Zdaj je pa zapadel sneg in že konec novembra je pritisnil tako hud mraz, da je vse škripalo.

Teden za tednom je naglo mineval, saj se je zmerom še dobilo kakšno delo, ki zanj človek med letom ni zmogel dobiti časa.

Pa je prišel božič.

Po vseh bregéh so na sveti večer z rdečim žarom sijale plamenice, gorjani so prihajali s sánmi k polnočnici.

Cerkev je bila nabito polna.

Župnik Kozman je govoril tako lepo, da ga skoraj ni bilo farana, ki mu ne bi bile prišle solze v oči.

Kakšna je bila pa sveta noč ob letu osorej!

Samo to je premišljeval Tone, kar naprej so se mu ponujali spomini, — kaj so počeli z Gradišarjem in Poharjem tam gori v zavetju, kako so lani obhajali sveti večer.

Pa je le vse hudo minulo!

Letos smo na sveti večer spet pri polnočnici, novo upanje nas navdaja zanaprej! Dovolj hudega smo bili prestali, zdaj je prišel čas, da si bomo spet opomogli in živeli pri delu nenadlegovani kakor dedje.

Mir je razprostrl svoje blage peroti nad zemljo — zdaj pa prav gotovo za dolgo, dolgo časa!

*

Barbka in Tone sta bila tretjič oklicana ob Novem letu.

Na svetih Treh kraljev dan pa je bila poroka.

Zjutraj je pomalem metlo, popoldne, so odhajali v cerkev, pa se je zjasnilo.

Huda burja je po vrhéh prenašala sneg, nebo pa je bilo plavo kakor spomladi.

Presrečno se je smehljala Barbka in tudi Toneta je bila ena sama židana volja.

Po dolgih, dolgih dneh se mu je nad srcem in duhom spet razpelo do kraja jasno nebo, brez najmanjšega oblačka, brez najdrobnejše sive misli.

Zadaj pa se je zadovoljno muzal Vodnik, vesel mladih dveh, ki začenjala novo življenje. Le kdaj pa kdaj mu je kakor tenak pramen megle, ki šine sonce, za trenutek omračila veselje senca, rahlo otožna misel, da bo kmalu prišel dan, ko se bo moral posloviti od Starega laza in doma. Pa je bila hitro mimo.

Tako si je rekel:

»Da bi bila le še moja rajnica živa! Ta bi bila danes vesela! O Veliki noči bo deset let! ... No, pa poglej odzgoraj na nas in se z nami poveseli!«

Kako lep in slovesen je bil videti sivi župnik Kozman, ko je mladima dvema govoril o rožah in trnju v zakonskem stanu!

*

Svatovščina je bila imenitna, da take v Starem lazu že dolga leta nazaj niso pomnili.

Vsega je bilo dosti in ko so se svatje razšli ostalo še toliko da bi lahko dan ali tudi dva vsa druščina še naprej veselo rajala.

Vsa vas se je zbirala v Vodnikovi hiši, komaj so eni odšli za kratek čas pogledat domov, so že drugi otrkavali v veži čevlje in si meli roke.

»Kar noter, kar noter!« je vabil Vodnik. »Jejte in pijte, da se bo vedelo, kdaj je Vodnik omožil hčer! Dajte tamle, stisnite se malo!«

Od jutra do večera se je razlegala vesela pesem, vsak dan pa se je oglasil tudi Kozman in posedel med ljudmi nekaj časa.

»Pošteno veselje je tudi Bogu všeč!« je dejal.

*

Potem pa so spet prišli dnevi pridnega dela.

Toliko reči je bilo treba opraviti in dejati v red!

Januar je minul, bil je mrzel in jasen.

Ob svečnici je teklo od streh, potem je pa spet pritisnilo, da je bil človek vesel, če se jelahko tiščal peči.

Prišel je marec, ob Jožefovem je že odjenjalo.

Dan je rastel, zmerom bolj zgodaj se je zjutraj že videlo, zmerom pozneje so zvečer prižigali luč.

Tudi marec je minul, tod pod gorami je zapihal po dolini gor mlačen jug.

Naglo je vzelo sneg.

Polja so ozelenela, breg in dol sta se pokrila s cvetjem.

Konec marca pa se je Vodnik odločil.

»Zdaj bo pa čas, da se odpravimo!«

Stopil je po Škerjančevega Matevža pa njegovega očeta, da bi prevzela hišo in posestvo.

*

In tako se je nekega jutra premaknila dolga vrsta voz proti Brnivcu.

Vodnik, Barbka in Tone so segli po vrsti v roke vaščanom, stopili so do Kozmana in se prav lepo poslovili.

»Bog vam daj srečo in blagoslov!« jim je voščil za pot in za življenje tam na oni plati gora.

*

Čeprav jim je marsikje nagajala pot, so zvečer srečno prispeli na Vreskovino.

Z razprostrtima rokama jih je sprejel Pohar.

Najrajši bi bil objel vsakega posebe, še hlapca Tomaža in deklo Polono.

*

Dobra tri leta so minula od tistihmal.

Leta v trudu in v znoju, pa v mirnem zadovoljstvu, ki ga je dajala zemlja. Ona jih je blagoslavljala.

Od jutra do večera na nogah, na polju in v gozdu, med travniki in v strmih pečeh!

Barbka je Tonetu povila sina.

Krščen je bil za Franceta, kakor tisti mali revček, ki mu ni bilo sojeno živeti, tisti ubogi France, čigar trugico je Tone v temni noči nesel na globoški britof.

Ta France pa je bil zdrav, rdečeličen kakor jabolko v žareči jeseni.

Živeli so prelepe dneve, od ranega jutra do trde noči resda na nogah, samo ob nedeljah so se utegnili oddahniti. Veseli pa so bili vsi in srečni. Kolikokrat si slišal iz kuhinje srebrni Barbkin glasek, ki mu je zdaj začenjal pomagati že tudi Francetov!

Tomaž in Polona sta bila dva dobra, pridna človeka, delavca, ki sta zalegla, tako da si ni Tone rekel samo enkrat:

»Saj zdaj je pa tako kakor je bilo skraja! Mesto našega ata je Vodnik, Barbka je, prej je bila Liza, mesto Petra je Tomaž, mesto Burge pa Polona! Le jaz sem isti kakor sem bil, menda za pričo, da se ljudem, ki drugim nočejo nič hudega, nazadnje le vse srečno izteče!«

*

Z njimi je hodilo leto, z letom vštric različna dela.

Komaj je jelo odjenjavati in so zgrmeli najhujši plazovi, se je nad domačijo med gorami že razpenjalo zeleno, mlado marčno nebo. Potem je prišel april, zmerom večje kopnine je razgrinjala spočita zemlja, čez góre je sunil jug. Neprestano je valil ogromne, umazane oblake. Lilo je noč in dan, zdelo se je kot bi hotelo nebo svet umiti, preden se bo spet predramil k novemu življenju in rasti. Ralo je načelo zemljo. Polja so jela zeleneti, tisoč drobnih, pisanih očesc je nedolžno in prijazno pogledalo iz mlade, svetle trave. Prvi ptiči so zapeli. Ob oblačnih dneh je bilo po goščah in njivah še polno vijoličastih senc, mraz je še vstajal z leh in se z meglenimi štrenami potikal po grmovju, ki se pozno odene. Zjutraj je čez in čez gorelo nebo, preden se je sonce spet skrilo nazaj za sivi zastor. Potem pa se je svet zavil v vso svojo krasoto. Prišel je maj z bistrimi, jasnimi jutri, visoka, že malo potemnela trava se je kopala v rosi. Od vseh strani je donelo ptičje žvrgolenje, ves ljubi dan je zrak trepetal od radostnih klicev in nebo, k soncu, kipečih pesmic.

Za njim je prihajal junij, hrib in dol sta se odela v cvetje. Pozneje kakor drugod so se tod visoko gôri razcvetele češnje, za njimi pa jablane in hruške. Že je postajalo vroče, opoldne je délo kar dobro, kadar je potegnila mlačna sapa od zamolklo se svetéčih borovcev semčez. In potlej, razžarjeni julij! Po njivah spodaj je veter poganjal valove na zlatem morju. Prišla je najprej košnja, za njo žetev, vroči dnevi, polni truda in znoja, trdega dela, da je zvečer život omahnil na ležišče kakor spodkošena bíl in se zjutraj prebudil z razbolenim hrbtom ter pekočimi dlanmi. Lepo je bilo pa le!

Kakšno posebno gorko noč, ko v hiši kar ni bilo moči zaspati, so nesli odejo ven, jo pogrnili pod hruško, in zaspali pod milim nebom, ki je bilo posuto z gostimi zvezdami. Ko je bilo najhujše delo za nekaj časa v kraju, je Tone zlezel v pečevje in se vrnil s šopkom kakor dlan velikih, žametastih pečnic. Natrgal je sleča in kakor nebo plavega svišča. Barbka je dala šopek v lonec, nalila vode in vse skupaj postavila na mizo, da je bila izba prijaznejša. Prišla je mlačev. Od jutra do mraka se je med stenami razlegal veseli »pika, pok!« Avgust je bil zjutraj in zvečer že temnejši, bolj zgodaj so se jele potegovati sence, počitka željnega je včasih streslo, če je kaj dalj posedel v travi pod gostimi vejami, ki skoznje sonce ni moglo. Češnje, črnice, so dozorele. Za avgustom je prihajal september z milejšo, rumeno svetlobo, pisan in šumen, vesel in radodaren. Kako živo je bilo po njivah! Oktober je bil tudi še nemiren in postajal pa je le čedalje otožnejši. Ptičjega petja je bilo zmerom manj, polja so naglo pustéla, samo zadnji pridelki so se čakali, da pridejo ponje pridni ljudje. Potem pa se je kar naglo napravilo k zimi. Dan se je krajšal, zmerom bolj mrzlo je postajalo, po vodah so se že delale ledene krehe. Neki dan je začel sneg in potem so si ljudje v dolgih zimskih mesecih privoščili zaslužen počitek, čeprav tudi ta čas, do pomladi, niso držali rok križem. Tone je kakšen dan odhajal pod stene, zalezel gamsa ali srno in se vrnil z belko, če mu kaj drugega, boljšega, ni hotelo priti pod strel. Na pomlad je kdaj pa kdaj pritresel ruševca, pa tudi velikega petelina, ob času, ko je jutranji gozd odmeval od vabečih glasov.

Tako je ljudem na Vreskovini minevalo leto. Eno je prešlo, prišlo je drugo, in časi in dela so se spet razvrstili od kraja.

*

Bilo je nekega vročega popoldneva konec julija.

Vodnik, Tomaž in Polona so odšli že zarana žet pšenico na njivo pri Senožeti. Ta svet so dokupili.

Barbka, ki je bila nôsna, je s Tonetom žela na mali njivi kòj pod Vreskovino. Opoldne je Tone nesel kosilo onim trem v Senožeti, pa je bil kmalu nazaj.

Neusmiljeno je pripekalo sonce, prigrevica je migljala nad poljem, soparno je bilo, da so ljudje in živali komaj dihali. Težeča môra je pritisnila na svet z žarečega, práv razbeljenega, nekam čudno svinčenosivega neba.

Med kosilom je vsem kar v curku tekel pot z obraza.

»Huda ura bo popoldne!« je dejal Tone.

Za nekaj časa pa so le še odšli na njivo, da bi dodelali, kolikor se bo do tačas dalo. Barbka je Žela, Tone pa je nakladal in vozil v kozolec.

Takole proti trem pa se je nanaglo zoblačilo. Čisto črno je postalo nebo, svet je potemnel skoraj kakor pred nočjo. V kuhinji je Barbka prižgala luč.

Nad gorami je že godel grom, zarnice so sevale, tam daleč je nebo že posivelo, bliski so parali nebo. Naglo te je bližala nevihta, močan piš je jel upogibati drevje in mu mikastiti krošnje.

»Dobro smo jo odnesli!« je zadovoljno rekel Tone Barbki. Tudi zadnji snop z njive je že visel v kozolcu.

Barbka je v kuhinji pomivala posodo, Tone pa se je s Francetom na kolenih vsedel na klop ob pragu.

»Ata, povejte no tisto, sustal, pa sustalski stol, pa pes!«

Ni nehal moledovati, dokler ga Tone ni uslišal.

»Ah si siten!« je rekel in začel, čeprav se mu ni ljubilo. Mislil je na to, da bi huda ura prizanesla njivam in sadju s točo.

Predél si je otroka na kolenih in s smešno slovesnostjo debelo zagodel:

»U hišo pride dvanogá,
na ram prinese trinogá,
pod mizo sedi štirnogá.
Štirnogá skoči v dvanogá,
dvanogá vzame trinogá
pa ga vrže v štirnogá.«

Veselo se je zasmejal otrok in udaril z ročicama.

Potem pa je okrenil glavico.

»Ata, poglejte no blz, ata, blz poglejte, tamle doli gle en tak čuden moz!«

Tone je pogledal za otroško roko.

Nekdo je stopal po zelenem bregu, visok, koščen človek v kratkem plahutarskem plašču. Naravnost gor na Vreskovino se je bil namenil. Zmerom bliže je prihajal.

In zdaj ga je Tone prepoznal.

Bil je Lukec!

Temni mož je stopil k Tonetu in spregovoril s svojim, Tonetu tako znanim, pa zdaj le na neki način drugačnim glasom. Tako se je slišalo Tonetu kakor takrat, ko sta bila z rajnim očetom v Ledenici, pa sl je oče upal daleč, daleč naprej v jamo in od tam žnjim govoril. Kako čudno in votlo je donél njegov glas med skalnimi stenami dupla!

»Zdrav bodi, Tone!« je dejal Lukec. »Vedrit sem prišel, če me boš vzel pod streho, vedrit in se poslovit!«

Neznansko čudno in tesnobno je obšlo Toneta, kar gorko mu je postalo okrog srca in kri je bušnila v glavo.

Komaj je spravil iz sebe:

»Veš da, Lukec! Tebe pa zmerom rad, kadar boš prišel. Kar noter stopi!«

Takrat pa je za črno Lukčevo postavo, ki se je mračno in skoraj grozeče odražala na pragu med vrati, kakor noč temno nebo razklala velikanska žareča rogovila. Tako se je zabliskalo, da je ljudem skoraj vzelo vid.

Treščilo je, silen grom je pretresel gore.

»Bog in sveti križ božji!« je v strahu pobožno zavpila iz kuhinje Barbka.

»Lukec nas je prišel obiskat.« ji je rekel Tone.

Z boječim nasmehom mu je podala roko. Kakor led je bila mrzla njegova.

»Stopi v hišo, Lukec!« ga je povabil Tone.

In posadila sta ga za mizo.

Obotavljaje sta nato sedla vsak na eno kraj mize.

Tak čuden duh je šel od njega! Duh po trohnobi, po mahu, po gobah in gnilem listju, po hladni prsti iz jame, ki je izkopana tako globoko kakor grob.

Strele so parale nebo, bliski so sijali, rumena, rdeča, vijoličasta, pa spet čisto bela luč je v tem varnem, gorkem zavetju zárila obraze ljudi, ko so zunaj nastežaj odprte nebeške zatvornice razlivale silo neznanskega pljuska. Mogočni šum dežja in jekleni govor groma sta se znašala z vso besnostjo. Grom je rohnel s takim glasom in ihto, da so zgoraj drhtele skale in trepetali v sivovijoličastem mlamolu izgubljeni gorski vršaci.

Spet je blisk razsvetlil izbo z bleščečo lučjo.

In tedaj si je Tone onemu upal pogledati v oči.

Oba z Barbko je obhajala neznana groza, ko bi se le dalo še malo odmakniti, sta si oba želela, le otrok, France, ta se ga ni prav nič bal! Kar zaupljivo se je bil postavil predenj!

Lukec je imel zelene oči!

Svetlorumeni plamenčki so plesali v njih.

Zdaj pa je Lukec spregovoril, slišalo se je oddaleč, z visokega in votlo, kakor glas preroka na gori:

»Dobro me poslušájta obá! Ne bojta se me, ne ustrašita se tega, kar vama bom povedal! Le malo ljudi je kdaj slišalo te moje besede od mene samega, čeprav jih ima v svojem srcu zapisane vsak, ta bolj, oni manj razločno. — Štirideset let sem se ti zmerom zdel star, Tone, pa ne samo tebi, ampak tudi vsem drugim, ki so me poznali celo dalj časa kakor ti. Pa sem star sem toliko, kolikor vas rod. Z dedi vaših dedov, s sinovi najbistrejšega, najodločnejšega in najpodjetnejšega rodu sem prišel v te kraje, najbolj daleč od vseh so si upali in prvi so tudi krenili na pot — toliko sem star. Ves ta čas sem živel skrit med vami, skrit, kadar se je vašemu rodu godilo dobro. Šele, kadar je napočil čas stiske, čas trpljenja in preizkušanja, sem se prikazal v podobi, potreba me je zbudila iz miru in prišel sem med rod iz najtišjih samot, po njih vzdramljenih srcih klican. In tudi takrat se nisem nikoli natanko razodel, kateri sem, to sem storil šele ob véliki uri. Zmerom vam bom tudi poslej ob strani in kadarkoli bo spet napočil čas stiske, se bom znova vrnil med vaš rod iz samote. Tebi to lahko povem, Tone, in tebi, Barbka, ko se poslavljam, ko odhajam in ker se mi ne bo treba poslej prikazati nemara tisoč let ali še dalj!«

Lukec je umolknil.

Potem pa je prijel otroka in si ga posadil na kolena. France mu je neustrašeno gledal v oči.

Barbka pa se je v strahu zganila.

»Ne boj s«, Barbka,« je rekel Lukec pomirljivo, »ne bom ti s hudim pogledom urekel otroka! Le tisto mu bom vsadil v srce, kar bo poslej moral imeti do konca sveta vsak sin in vsaka hči vašega rodu: ponos, zavest, trmo, čast in gorečo ljubezen do svobode. To, da ga ne bo mogoče kupiti ne z darom, vabilom in božanjem, ne grožnjo, udarcem in mučenjem. To, da bosta dekle in žena vedeli, katerega rodu sta in katerega rodu sme biti moški, čigar glas srca in krvi jima je edino dovoljeno poslušati. To, da bo vsak za zmerom svetó prepričan: kakor je moj rod majhen, nič manj ne smem biti ponosen nanj, nič manj ga ne smem častiti in spoštovati kot časte drugi svoje velike in mogočne. Moj je sposoben, bister, okreten in trdoživ, kaj bi bilo, če bi bil stokrat številnejši! Pa tudi tako majhen ima tako ceno, da je vsak njegov sin in vsaka njegova hči vredna prekletstva, če bi z občudovanjem od spodaj navzgor pogledala k večjim, pa čeprav k tisočkrat silnejšim od njega!«

Zvestó in trdno je upiral otrok svoje lepe, čiste oči v Lukčeve.

Lukec je nehal in položil Franceta nazaj na tla.

Nagla nevihta je bila mimo.

Zunaj se je že vedrilo.

In prav kmalu je z jasnega neba spet veselo posijalo sonce na zeleno zemljo, ki je pobliskavala v mokroti.

Stopili so ven pred hišo.

Prijeten hlad je vstajal z umitih trav, oprane smreke so dišale in ptiči so spet začeli peti. Zrak pa je bil še skoraj oster.

»Zdaj pa ostanite zdravi!« je dejal Lukec in podal vsem trem, tudi Francetu, svojo ledeno desnico.

Obrnil se je in jel stopati po strmem bregu za hišo.

Od Pruke do Strmca se je razpenjala veličastna mavrica nad sivimi stenami in grebeni.

Spodaj pa se je v nepopisni krasoti košatil zeleni, objokani bukov gozd.

In k temu gozdu se je napotil Lukec.

Višje pa ko je prihajal, bolj je bilo podoba, da gre s svojim črnim plaščem, s svojimi zelenimi očmi in zagrôbnim hladom naravnost gor v nebo, naravnost gor v to pisano mavrico.

In Tone, ki je gledal za njim, se je ta hip spomnil nizke izbe, v kateri so gorele tri voščenke.

»Kaj se je bilo ob zadnji uri razodelo Kertucu? Kaj je bil rekel?«

»Lukec, ti ne moreš umreti!«

»Lukec, ti nikoli ne boš umrl!«

KONEC.