Zatirani
| Zatirani ... Josip Vandot |
| |||||||||||
Z A T I R A N I . . . I ' I r l ^ p f i r a *e ^ a ^lTl' "n *akr a t Je b'd v vaški šoli pouk končan. Šli so W /llij[/ učenci iz klopi proti izhodu, a pri vratih so se ustavili še za hip lw&SjgF% in so se ozrli na predzadnjo klop, kjer je sedel deček bledih lic ^l^zj in dolgih kostanjevih las. J »Zaprt bo,« so si šepetali. »Je že napravil kai« " A bledi deček se ni zganil. Žalostno je gledal skozi okno na polje za šolo, kjer so orali njive, in je ugibal pri sebi, zakaj so ga pridržali gospod učitelj v šoli. Vest mu je bila mirna, ničesar hudega se ni zavedal. »Tomaž Godnifc ostane po šoli tukaj,« so bili rekli gospod učitelj pred poukorn. Tomaž je zardel osupnjen, a njegovi tovariši so se ozrli nazaj in so uganili takoj. i >>Zaprt bo,« so si namežikovali. »Zakaj bo . . .« ™ Tako je obsedel Tomaž sam v predzadnji klopi in je gledal skozi okno na polje. kjer so kmetje orali. Da, da — prišla je spet pomlad in sneg je skopnel; treba je orati in treba je sejati. Solnce se smeje na nebu, in le tuintam visi še ob globokozasneženi gori megla. Topel veter veje skozi dolino — treba je orati . . . Šola se je izpraznila. Takrat so stopili gospod učitelj k Tomažu. i »Ti, Torrraž,« so rekli, »gotovo misliš, da boš zaprt. A temu ni tako. Pridržal sem te zato, da te povprašam o nekaterih stvareh. Kakor sem spoznal v tem času, kar sem tu, si ti nadarjen, da bi bil lahko prvi v šoli; a vkljub temu ne odgovarjaš tako, kakor bi človek pričakoval od tvoje nadarjenosti. Torej povej mi čisto po pravici, kje tiči vzrok?« Tomaž je vstal in je pogledal gospodu učitelju v oči. »Ah, gospod učitelj,« tako ie odgovoril, »jaz bi se učii . . . rad bi se učil. A moja mama se trudijo noč in dan, da prežive sebe in mene . . . In meni je to težko . . . težko, da si tudi jaz ne prislužim kakega vinarja. Zato pa gledam, da grem k stricu Šimnu, ki naklada notri v Pišencah drva, da mu pamagam . . . Tako si prisiužim vsak teden dva goldinarja — in mama so veseli v soboto, če jim prinesem tiste krajcarje . . .« Gospod učitelj so se začudili. Tega niso vedeli, da ljubi Tomaž tako svojo maler, ta Tomaž, katerega so ljudje samo tožili. Morda so se motili K.ti Ijudje in delajo dečku krivico, a Tomaž je nedolžen. Tožijo ga morebiti ^ samo zato, ker ga zaničujejo, pa samo zaraditega, ker je reven in ni bogat, kakor so satni. Njegova obleka je zakrpana, a snažna, in z veseljem použije črni kruh, ker je siromak. »Qlej, Tomaž,« so nadaljevali, »tuintam pride k meni vaščan, pa te zatoži, da si storil to in ono. Jeseni s»L trgal jabolka na tuieni vrtu, pozimi pa si vzel pečke iz omare . . . Jaz sem slišal to zelo nerad, in bolelo bi me, če bi bila resnica. Misli si, da sem jaz tvoi prrjatetj, pa mi povej odkritosrčno, koliko je resnice na tem.« ffi? 53 K) Tomažu so se prikazale solze v očeh. Odvrnil je: »Zaničujejo me . . . kamor pridem, povsod >me zmerjajo, ker pravijo, da sem berač... Vsega sem jaz kriv, pa naj naredi tisto, kdor hoče — a Bog mi je priča, da sem jaz nedolžen . . .« Jn Toraaž si je zakril obraz z rokami in je zaihtel. A gospod učitelj so mu položili roko na glavo in so mu rekli prijazno: »Bodi miren, Toniaž, in pojdi lepo dotnov. A vedi, da me smatraš lahko za prijatelja, ker jaz verjamem tebi, ne pa ljudem, ker sem prepričan, da si nedolžen. Bodi še naprej tako priden in potnagaj materi.« Šel je Totnaž rosnih oči proti izhodu, še enkrat se ie ozrl hvaležno na gospoda učitelja in potem je izginil. — Gospod učitelj so gledali še za njim skozi okno in so se nekam zamislili. »Da bi bil bogat, bi bilo lahko še kaj iz njega,« so dejali na glas. »Tako ga pa zaničujejo vsi in ga preganjajo brez vzroka. A on je tih* in ne potoži nikomur ni'č in pretrpi tiho vse . . . Siromak ie.« Oospod učitelj so odšli iz šolske sobe in so jo zavili po stopnicah kvišku. Medtem pa je spel Tamaž proti domu. Nekako lahko mu je bilo danes pri srcu, in zdelo se mu je, da ga nič več ne teži tako v srcu . . . . Ah, gospod učitelj so bili prijazni z njim; morda se jim je zasmilil, ker so ga opravljali ljudje tako krivično? Spoznali so takoj, da je nedolžen, in razhudili so se nad hudobnimi ljudmi. Pa naj ga pridejo zdaj le tožit, gospod učitelj jim bodo že pokazali! Na njegovi strani so . . . »Kaj hočete ubogemu dečku? Zakaj ga preganjate, ko je črsto nedolžen?« tako bi govorili gospod učitelj. In vaščani bi vrteli klobuke v roki in bi rekli: »Tako . . . pa tako, gospod učitelj.« — Odšli bi potem osramočeni domov in bi pravili: »Oospod učitelj so rekli tako . . . Tomaž je nedolžen. Resnično — delali smo mu krivico.« — In njegova nedolžnost bi se razglasila po vsej vasi. Otroci bi ga imeli radi in bi ga izpraševali, kakor se povprašujejo med seboj: »Kam pa greš, Tomaž? Pojdi z nami na naš vrt. Naredili bomo to in ono, in naša mama nam prinesejo kos kruha s strdjo.« — Pa bi bilo lepo življenje, in Toraaž bi pozabil na vse preziranje, na vso žalost in nesrečo bi pozabil, ki jo je moral prestati zaradi drugih . . . »In zakaj bi ne prišlo vse tako?« je pomislil. »Oospod učitelj so rekli, da so mi prijatelj, in gospod učitelj so velik gospod. Spoznali so, da sem nedolžen in sem trpel po krivici.« Tomaž je bil vesel tvsti dan, kafcor ]še nikoli v svojem mladera, dvanajst let dolgera življenju. Bilo mu je tako, da bi bil najrajši pohitel na sred vasi in bi bil zažvižgal veselo pesem . . . Trdno je bil prepričan, da pride zdaj zanj vse drugačno in lepše življenje. Prijazni bodo postali vaščanje, nasmehnili se mu bodo, kadar ga bodo srečali; rekli mu bodo to in ono in ga bodo mot ebiti še turntam prijazno podražili. »Hej, Tomažek,« tako bi nru rekli, ko bi šli mimo njega, »moder si pa, moder. Bos hodfš okrog, ko je še zima. Prišel bo tič, pa ti bo snedel noge.« css? 54 »» Tako mn bodo govorili in ga bodo dražili s prijaznimi besedami. Nič več ne bo slišal osornega govorjenja in tudi neprijaznih obrazov ne bo videl več. Nihče ga ne bo več prijel za ušesa, dasi ni vedel prej, zafcaj ga kdo tepe. Pomislil ie bil vedno, je-li kaj napravil; a bil je nedolžen. '»Ti nepridiprav,« so govorili prej, če so ga srečali, »pa si že spet pohodil travo in si pomandral naše žito . . . Na našem vrtu si pdkradel hruške in v koruzi si bil. Čakaj, ti nepridipravi — ti že pokažemo.« Tako so govorili prej vaščani, če so ga srečali. Prijel ga je tupatam kdoza lase ali za ušesa, in Tomaž ni vedel, zakaj ga tepejo. Čutil se je nedolžnega in je gledal razsrjenega vaščana z velikimi, prestrašenimi očmi. Zajecljal je plašno, in njegove oči so se porosile. »O, stric, ničesar nisem naredil . . . nedolžen seni.« A niso ga poslušali, ker so bili prepričani, da je on kriv vsega. Lepo se je splazil nepridiprav na vrt, stresel je vejo, da so se usule hruške na tla; nabral jih je polne žepe in se je splazil nevidno iz vrta. V koruzo je smuknil zvečer, natrgal si najlepših storžev in drugi dan jih je pekel tam v gozdu — prav natanko so videli dim in tudi Tomaža so videli, ko je šel zjutraj v gozd . . . Kakor vrabec je ta nepridiprav; prileti, nakrade si vsega in spet odleti. Pa niso vedeli, da je Tomaž čisto nedolžen. Hudoben deček se je splazil na vrtin je potrgal hruške. Pa je letel potem k sosedu in je klical: »Tomaža sem videl na vašem vrtu . . . potresel je hruško in je ušel.« — Zvit pastir je smuknil v koruzo m si je natrgal najlepših storžev.' Zvečer pa je govoril doma: »Tornaž je bil v korirzi . . . Letel sem za njim, pa mi je izginil v gozdu.« Tako je bil berač Tamaž vsega kriv. In tepen je bil, kamor se je prikazal. Zaman je prosil in moledoval; zatrjeval je svojo nedolžnost in klical mater za pričo, strica Šimna je klical za pričo, a vse ni pomagalo nič. In tako so mu zjmrzeli vaščani. Umikal se jim je in je hodil po stranskih pbtih. Plašni so blili njegovi koraki in nemirne njegove oči. Nikogar ni ljubil na svetu, samo mater je imel, kateri je mogel tožiti svoje gorje. — >Potrpi samo še eno leto,« so ga tolažili rnati, »jeseni pojdeš v mesto k mojsmu bratraricu, da se izučiš za mizarja. Rad te bo vzel, in dobro se t\ bo godilo . . . Seveda, berač si, pa te dregne, kdor te more.« In Totriaž se je odtezal še bolj ljudem. Po samoti je' hodil, po temnih, gosto zarastenih gozdovih. Tam mu je bilo prijetno, in nihče ga ni žalil tam. Peli so mu ptiči, drobna veverica je zašutnela včasih na smreki in ga ja pcgledala s prijaznimi očmi. Prijetno mu je bilo tam, in presedel je včasih cele ure tam gori. Glavo je podpiral ob komolec in gledal sanjavo na visoke gore . . . Dobro mu je bilo, če se ni spomnil kako uro hudobnih vaščanov, ki so rau mrzeli vedno bolj. Vedel je dobro: berač je, pa je zato zažiiamovan, da trpi, da ga zatirajo in mu delajo mladost neveselo . . . Tako je mislil Tomaž tisti dan. PriSel je iz vasi do bome, lesene koče, ki je bila njegov dom. Stara je že bila in na trhlih stenah se je lahko C£2 55 ^ O Veliki noči. bralo prav natančno: toliko in toliko let bo še stala, a potem bo razpadla. Čez noč foo prišel vihar, in v jutru bo podrta koea . . . Tomaž je vzel izpod trama ključ in je stopil v kočo. Snažna kuhinja je bila tam in revna sobica, a drugega nič. — Vzel je kos črnega kruha, ki je ležal na mizi; zaprl je spet duri in skril ključ pod tram. Spomnil se je bil, da so mu naročili stric Šimen, naj natrga danes šopek mežikeJjnov. Gospod sodnik so ga prosili, naj jira prinese zvečer tistih lepih rož s strmih skal, in gospod sodnik plačajo bogato, pa ker Šimen nimajo časa, so naročili Tomažu, naj gre noter v PiSenco in naj natrga mežikeljnov. Tomaž je šel, samo četrt ure je bilo treba hoditi, pa je pri'šel do sivih skal. Navpično so se dvigale in so bile tupatam porastle z mahom. In na tistih mestih so se videle rože; dolgo steblo so imele in na vrhu rumenkast cvet, ki dehti tako prijetno. Lepi so mežikeljni, a tako težko je priti do njih, ker so skale navpične in more noga le tupatara stopiti varno. A Tomaž se ni ustrašil. Lani ie trgal že planinke, pa bi se bal letos teh skalic! Spleže tja gor, prime se za rob skale in v pol ure ima že cel šopek mežikeljnov. — Pripravljal se je že, da stopi kvišku, in je pregledoval skalo. Takrat pa je prišel nenadoma mimo Gregorjev Peter in se je usiavil tam na potu. Zahotelo se mu je mežikeljnov in sklenil je, da jih natrga tudi on na sivi skali. Stopil je bližje in je hotel plezati kvišku. A Tomaž je prihitel k njemu in ga je uotegnil od skale. »Kaj ti pride na Tnisel,« je rekel. »'Padel boš, pa se pobiješ; ali ne vidiš, kako je nevarno?« Peter se ie razjezil in se je siloma izvil \z Tomažcvih rck. — »Pa ti boš meni branil, ti . . . ti, berač? Rad ~bi imel sam vse . . . Pa še nakljub jih grera trgat, da boŠ vedel.« Tomaž ga je še enkrat potegnil s skale. — »Peter, bodi pameten,« je prigovarjal. »Pobiješ se . . . pa še gotovo se pobiješ.« A Peter se je razjezil še bolj. — »Če me ne pustiš pri miru, ti1 vržem kamen v glavo,« je siknil. »Naj se pobijem — kaj tebi mar!« Tomaž je zmigal z rameni in je pričel plezati kvišku. Težko je šlo; pri vsaki stopinji je bilo treba preudariti in premisliti, za vsako stopinjo je bilo treba varne in gotove zaslambe. Počasi se je premikal naprej; šele, ko je prišel do precej široke police, kjer so cveteli prvi mežikeljni, je niogel pogledati v tisto stran, kjer se je plazil Peter. Bil je še globoko pod njim, a vendar že precej visoko. »Oh, padel bo, gotovo bo,«je pomislil Tomaž, ko je premeril z očmi tisti del stene. Spoznal je, da se krši tam kamenje, in prestrašil se je. — Prijel se bo Peter za skalo, odkršilo se bo kamenje m se bo spustilo s Petrom doli na zemljo. »Peter, Peter!« je zavpil, »ne hodi naprej — tam se ruši stena. Vrni se nazaj!« ^^^^^^^^^Qt CS^ 58 &£> j A Peter se je zasmejal tam doli in se je oprijel za rob skale. A v tistem trenutku se je zgodilo, kar je pričakoval Tomaž. Odlomilo se je tam kamenje in je zdrknilo nizdoli . . . a s kamenjem je zdrknil tudi Peter. Zavpil je od strahu in se je prekotalil v globočino . . . Tomaž sam ni vedel, kako je takrat splezal s skale. Hitel je dol iti se ni skoraj nič opriiemal — naenkrat ie stal spodaj pri ponesrečenem dečku. Pokleknil je k njemu in ga je jel preiskovati. Na če.Iu je bila rana in kri je tekla \z >nje, lice je biJo tuintam opraskano in jopič je bil odspredaj raztrgan. Oči je imel zaprte in se ni nie zganil. »Ubil se je . . . mrtev je,« se je prestrašil Tomaž. »Pa me ni poslušal. « — Skočil ie k studencu in je zaiel s klobukom vode. Potem je obrisal čelo in lice z vodo in je zavezal prav lepo in skrbno rano na čelu s svojim lastnim robcem. »Kaj naj storim?« je pretnišljeval. »Naj ga pustim tu zapuščenega in grern ljudi klicat v vas? Pa bi se nemara prebudil medtem in bi zaželel česa . . . Mrtev ni — ne sme biti . . . Najboliši je, če ga ponesem sam dotnov.« Tomaž je vzel v naročje ponesrečenca in ga ie nesel težko, težko v bremenu proti vasi. Ob vodi je šel, ker ni maral skozi vas, in je bilo ob vodi tudi bližje. Težak je bil Peter in Tomažu je stal že pot po čelu. Samo enkrat je počil; tam na trati je bilo, blizu vasi. Onemagal je bil, 'pa je položil dečka na trato. Obrisal si je z rokavora znojni obraz in je globoko vzdihnil . . . Potem pa ga je nesel dalje; od vode se je obrnil v uiico in je stal čez nekaj minut pred Gregorjevo hišo. Tiho je stopil v vežo in je zaklical. Iz kuhinje je prihitela Gregorka; na pragu je obstala in se je pre strašila. »Hotel je trgati mežikeljne,« je pravil Tomaž, ki se je komaj oddihoval. »Brani sem mu . . . pa me ni poslušal . . . in je padel s skale.« »O, moj Peter, o, moj Peter!« je tarnala Gregorka. Vzela je sina z Tomaževih rok in ga je nesla v hišo na postelj. »Mrtev si . . . Pa sam nisi kriv smrti — zapeljali so te.« In Gregorka je priletela nazaj v vežo, kjer je stal Tomaž še vedno. Zgrabila ga je za rame in ga je tresla s čudovito močjo. Po licu so fi tekle solze in vpila je z obupnim glasom: »Ti nesrečnež . . . ti lump . . . ti si ga zapeljal na skale . . . Nalašč si ga izvabil, da je padel in se pobil.« In ljudje so se stekali v vežo. Culi so vpitje, pa so prihiteli gledat. Gregorka je vpila s pretresenim glasom, dočim je Gregor hitel po zdravnika. Nihče ni maral osvoboditi ubogega Tomaža; katerega je tresla Gregorka Š2 neprenehoma. Klical je na pomoč in zatrjeval s solzami, da je nedolžen, a nihče tnu ni verjel. Stali so kroginkrog in so mu privoščili. »0, moj Peter, o, moj Peter!« ie zatarnala Gregorka naenkrat in je izpustila Tomaža. Hitela je v hišo in je obstala pri postelji, kjer je ležal Peter še vedno v nezavesti. Totnaž pa se je zmuznil skozi gručo ljudi in je stopil vun na cesto. Zrli so za njim vaščani; nihče ga ni pomiloval in mu ni rekel prijazne besede . . . Potepuh je, so mislili in govorili — pregovoril je Petra, naj gre trgat z njim mežikeljnov; nalašč je napravil to, hudoben je, pa je iz same hudobnosti napravil to . . . Ko odraste, bo pa ubijavec in tat; ponoči se bo plazil okoli po samotnih potih; razmršeni tnu bodo lasje. in roke krvave. Iz tega semena ne bo nič; dobro bi bilo naznaniti orožnikam vso zadevo . . . (Konec prih)
Z A T I R A N I ... (Konec) OCjjlP sti dan je bil izpremenil Tomaža popolnoma. Tiiho in mirno je WsM&Q prenašal prei zaničevanje in preziranje. Zaprosil je bil prej | i | l l | j | mehko in ponižno usniiljenja, zajokal je tiho in je bil žalosten. ^J3s-=» Šel je pcrtem v samoto; sedel na trato in bilo mu je hudo. A vendar se je pcmiril poča&i1 v samoti in je pozabil na vse. Ali pa je hitel k materi in jrm povedal; in mafi so ga tolažili in mu obljubovali lepo priliodnjost. Tis+i dan je hitel Tomaž naravnost od Gregorja v gozd in je sedel na veliko skalo. Razjokal se je na glas, in pesti so se mu krčile od bolesti... Stori ti, ki si zafiran in zaničevan, lepo delo, pa ga bodo obrnili v hudobnost! Življenje tvegaj za drugega, pa bodo rekli, da si ga speljal nalašč in iz hudobnosti v smrt. Stori, kar hočeš — vse je zaman... Ti zatirani, ti berač, nikdar ne storiš dobrega pred ljudmi... Tako je mislil Tomaž tisti dan. Čemu se je veselil lepe prihodnjosti. o kateri je sanjal danes po šoli. Vse je zaman... Najlepše sanje se mu ne vresničijo nikdar; samo megla so, iki se razprši, če posije v njo jutranji žarek. — Hotel je rešiti Petra pogube, svaril ga je; a Peter je šel sam v pogubo — ti si hudobni To-maž, ki si ga zvabil. Vzel je Petra na roke. kakor lastnega brata ga je nesel domov k materi — ti si hudobni Tomaž. ki si ga zvabil v pogubo... In teptali so ga, ko je utrujen od napora in teže postal v veži, teptali zato, ker je storil dobro delo! Tomaž je nehal jokati, in pesti se mu niso več krčile. Strmel je topo predse na zeleni mah, in polaščevala se ga je trpika uporaost. Iz oči mu je izginila tista tiha žalost, ki je gledala prej vedno iiz njih. in na njeno mesto je stopila tista trpka upornost. Ustnice so se mu stisnile in na čelu se mu je napravila med očmi mračna guba. Mrak se je delal po gozdu, in mrzel veter je zavel od snežnih gorS. Tilio se je spuščala noč v dolino, in tam na zahodu se je prikazala večernica. Megla je vstajala z mokrega polja in hitela '-kivišku — in kmalu je bilo zakrito modro nebo, da se ni videla več večernica, in tudi druge zvezde se niso videle več. Mir je prišel na zemljo, a k samotnemu Tomažu mi bilo miru. Dvignila se mu je tupatam misel: Pojdi, Tomaž — močan si, pa se maščuj nad ljudmi!... Težka je bila ta misel in se je silila vedno bolj naprej. A Tomaž se je stresel. Ne, vsekdar je bil pošten; niiti roke se ni upal iztegniti, da bi storil Ikaj krivičnega; čutil je v sebi moč, in zdelo se mu je, da sliši materine besede; kakor iz daljave prihajajo in so polne ljubezni. »Tomaž, beiača sva, a poštena pred*Bo'gom,« tako so mu govorili večkrat mati. »Naj naju zaničujeio, a Bog živi nad nama in Bog plačuje poštenost.« Da, Bog živi nad nami in Bog se usmili zaničevanega in zatrtega, ki trpi kijvico. Iz nebes g'leda in všečen mu je zatrti, ki potrpežljivo prenaša css 76 «> poniževanje in zaničevanje. Kadar prikipi mcra do vrha, takrat se nasmehlja — in zatrti vstaja iz zaničevanja, sreča ga obsuje, in priklanjajo se mu do tal oni, ki so ga prej preganjali in zasramovaki . . . Na vasi je zazvonilo avemarijo. Tomaž je vzel klobuk z glave in je molil: »O Mati božja, usmiili se me! Zatrli so me — preganjajo me, ker sem ubožen... Vse bi bil dal zanje; a vračevali so mi ljubezen s sovraštvom, <in če sem jirn dela! dobro, so me tepli... Mati božja, ti vidiš moje muke in mojo bolest vidiš; solze ini vidiš v mojih očeli in žatost na obrazu — o, nagni se k meni in usmilr se me, Mati božja ...« Gorko je molil Tomaž in mračne misli so se mu počasi razgubile. Jelo se mu je jasniti v duši, in začntil se je lahkega in prostega, da bi sc lalrko dvignil v zvezdnate višave... In glej, ali ni zašumelo nekaj tam v goščavi in se niso stresle veje širokega grma? In Tomaž je pogledal v tisto stran; oči so se inu odprle široko in so se začudile. Bela meglica se je pokazala tam, in sredi nje je stal deček. Dolge, sviinate kodre je imel, Iice mu je bilo rožno nadahnjeno, in gledal ga je z modrimi, Iepimi očmi. »Tomaž,« je govorilo tisto dete z mehkim glasom, široke poljanc, zasejane s tisočerimi cvetovi, si videl, a tebi niso cvetele, ker so bile tvoje oči solzne. Speve gozdnih pevcev si slišal, a niso bili namenjeni tebi, ker je bilo tvoje srce žalostno... Po svetu si hodl in iskal ljubezni, a našel si preziranje, ker se je videlo na tebi beraštvo. — Tomaž, srce ti je ostalo čisto, in si molil k Materi božii. Blagor zatiranim, ker njim se bodo smejale poljane v večnem kraljestvu; blagor sirornašnim, iker ovenčanii bodo s krono večnega življenja... Tomaž, reven si bii im ponižen; a jaz te posvetlm za večno življenje m v večnem življenju te ovenčam s krono neizrazne lepote.« In dotaknilo se ga je dete z mehko roko: Tomaž se je stresel in ie odprl začudene oči. Malo je bil zadremal na sivi skali, in tafco so prišle k njemu lepe sanje. Neka s-knVna groza ga je navdala, in gledal je prestrašeno k grmu, kier je stalo tisto lepo dete. A ničesar ni bilo tani; noč se je bila že naredila, in bilo je popolnoma temno. Tomaž je hitro vstal in se je napotil proti domu. Med potom pa je premištjal, ikaj naj pomeni tisti sen. Mati so bili že v sfcrbeh zaradi njega. ker so bili čuli, kaj se je dogodilo pri Gregorju. Tomaž j:im je povedal vse in tudi o svojih sanjah je pravil. In jokali: so mati in so sklenili tisti večer. da gredo zjutraj k gospodu župniku se pritožit zaradi krivic, ki1 jih delajo Ijudje njenemu sinu. Drugi dan je bil Tomaž ves izpremenjen. Vesei mu je bil obraz, in v srcu je čutil vse polno veselja. Ek^lgo je bil misliil ponoči na svoj sen in naposlsd se je prepričal, da se vresniči prav gotovo. Konec bo njegovega zatiranja lti siromaštva; kar naenkrat bo prišlo vse, in on se bo dvignil visoko pred ljudmi. Ljubili ga bodo m se bodo kesali, da so mu delali prej krivico... Dete, tisto lepo dete se je bilo dotaiknilo njegove glave in mu obljubilo veselja — in sen se vresniči gotovo, ker dete je imelo božje in modre o č i . . . c&? 77 « 3 Vesel je bil Tomaž in tisti večer je veselo zaspal. Mati so bili pri gospodj župniku, in gospod župnik so jim obljubili pomoč. Gospoda župnika in gospoda učitelja ima zdaj na svoji strani, in tisto lepe dete mu je bilo obljubilo veselja . . . Zagotovo pride zdaj lepo življenje. In drugi dan je bil četrtek in lep pomladni dan. Solnce je sijalo gorfco na zemljo in je tajalo tam v gorah snežene plasti. Narastla je biia Pišenca vidno in je postajala vedno bolj bela. A čudno se je zdelo Toimažu, ki je sedel tatn za grmom pri Turnovem vrtu in je čakal matere, kii se je oglasila nekaj pri Turnu — čudno se mu je zdelo, da voda ni večja kakor druga teta. Snega je zadosti v gorah, in solnce je toplo dovolj, da ga raztaja. »Morda se je (kie zagvozdila,« je pomislil. — In resnlčno — zgodi se včasili, posebno spornladi, da se zagvozdi1 Pišenca tatn gori kje v gorah s sntžnim plazom. In nabere se veliko množine vodc tam; a ko je zadosti močna, predere zagvozdo in pridrvi hipoina v dolino. Oorje onemu, ki b'i stal blizu bfega! Kajti drveča voda ga zagrabi še predno more stopiti korak nazaj, in ga zagrebe v svojih mrzlih valovih. Tomaž je prentišljeval vse to; a naenkrat se je zganil. Zagleda! je Oregorko, ki je šla po ulici — ravno miimo grma je šla, pa ga ni zapazila. Z njo je šel mali Pavei in se je držal nienega krila. Prat je šla OregorKa, Dejala je škaf na tla in si je popravljala obleko. Pavle pa je sedel nedaleč od nje na pesek in se jel igrati. — Tomaž se je potuhnil, 'kajti ne bi tnl rad videl, če bi ga zapazila zdajle Oregorka. Slišal je bil, da se Peter rii bil nevarno pobil, v par tednih bo pa okreval. — »Po nedolžnem me je tepla,« se je nasmehnil Tomaž bridko m je pogledal po produ navzgor. In zazdelo se mu je, da sliši šumenje, ki prihaja vedno bliže in postaja vedno glasnejše in votlejše. »Veter prihaja,« je pomifslil. A že v naslednjem trenutku je vzikliknil preplašen: »Voda! . . . Voda!« In resnično — lam na ovrnku se je prikazalo razpenjeno valovje. Zašumela je hipoma, in bele pene so brizgale visdko v zrak. Gregorka je zaslišala prestrašeni kriik; pogledala je na ovinek in je zapazila vodo, ki.se je penila po strugi in daleč izven nie. Videla je nevarnost, ki je pretila njej in Pavletu. Vzela je perilo iz rok in je hotela skočiti k Pavletu, da ga potegne nazaj — a bilo ie prepozno. Hipoma je završalo okrog nje kakor vihar, čutila je, kako se fi maje zemlja pod nogami in vodne pene so ji udarile v obraz. Skočila je nazaj, da zgrabi še sina foi se reši z njim na prod. A takrat se je zgodilo nekai strašnega. Bela voda je obdala Pavleta kroginkrog, zasukala ga je in ga je odnesla hipctna s sabo. »Jezus, Marija!« je zavpila Oregofka obupna in se je hotela vreči v valove. A v tistem trenutku je šinil mimo nje nekdo in se je zagnal v vodo. Spolzelo mu je na kamnu , . . nagnil se je in padel, a že v naslednjem hipu je vstal in zgrabil Pavleta. Držal ga je visoko nad vodo proti materi. »Hitro, hitro,« je zaklical brez sape, »sicer me odnese voda.« Cnegorka je pohitela tja. — »fomaž,« je zajokala in vzela sina v naročje... »Tomaž, ti si?« Tomaž se je hotel pognati z vso silo proti bregu, a v tistem hipu se je zagnal v njega srdit, velik v a l . . . Brizgnilo je na vse strani ,in izpodneslo pesek izpod dečkovih nog — padel je nazaj in zagrabil za kamen. A kamen se je zamajal, zavrtel se je in je splaval z vodo. Naenkrat je izginil in z njim je izginil Tomaž... Voda pa je naraščala, in breg je padal pod njeno močjo . . . Gregorka je stala kakor okamenela. V dveh sekundah se je bilo zgodilo vse to, v dveh samih trenutkih... Izginil je Tornaž v razsrjenih valovih, voda se ie penila vednobolj, in breg se je ru&il in podiral, kakor bi bil iz voska... Gregorka je klicala na pomoč, iin tedaj so privreli ljudje od vseli strani, plašnih in skrbipolnih obrazov. »Rešite ga... oh, rešite ga!« je klicala Oregorka. »Odnesla ga je voda.« In Ijudje so hiteli ob vodi navzdol; a nikjer niso zagledaii utopljenca. Čez četrt ure šele — daleč tam doli se je prikazalo ob kraju nekaj črnega, ki je obviselo na pesku. Zasukala je voda tisto črno — in prikazala se je glava. Najdrznejši so prebredli vodo in so prinesli utoipljenca na to stran Pišence. Položili so ga na trato — in vsi so ostrmeli začudeni. »Tomaž,« je šlo začudeno od ust do ust, »Tomaž...« »Rešil mi je Pavleta... zagnal se je v vodo in je končal potem sam v vodi,« je pravila Oregorka in je jokala nepretrgoma. »O, saj ni tJil tak . . . saj ni bil hudoben!« In šlo je od ust do u s t . . . Nabrala se je skoraj vsa vas okrog mrtvega Tamaža. Njegova mati je klečala kraj njega; solze so ji tekle po licih, a od silne srčne bolesti ni mogla izpregovorrti besedice. »Motili smo se — bil je d'Ober in pošten deček,« so govorili ljudje in bilo je vsem tesno in hudo v srcu. »Napačno smo ga sodili, napačno...« In vsem ženicarn so bile solzne oči.'.. Ej, tak deček, pa tak junak!... Kdor lima tako srce, ne more biti hudoben. Resnično, hudo smo mu delali na tem svetu . . . Bog ve, če nam odpusti na onem? Tomaž pa je Iežal nepremično na trati. Njegov (jbraz je bil bled, im na čelu je imel veliko krvavo liso. Oči so bile zaprte in na vsem obrazu je počival mir — mir, ki ga more uživafci v smrti le pravičen in dober človek... In v tistih trenutkih je stala njegova duša pred božjim prestolom. In stopilo je k nji Dete, lepo Dete, in ji je reklo: »Tomaž, ali ti nisem obljubil večno življenje, ker si bil reven, ponižen in zatiran? Posvetil sem te — blagor zatiranim in siromašnim, ker bodo ovenčani s krono vcčnega življenja. Njm se bodo smejale poljane v večnem kraljestvu... Glej, tam doii te prosijO' zdaj ljudje odpuščanja, lin težko jim bo srce vse življenje zaradi tebe. A ti pojdi uživat neizrazno lepoto večnih poljan ...« Taikega pogreba ni imel še nihče v naši vasi kakor takrat Godnikov Tomaž. Vsa vas je šla za krsto in prašli so tudi Ijudje iz sosednih vasi. In takrat so se odprle vsem oči: Tomaž je bil nedolžen. Ponižen je bil, dober CSS 79 &&• in pošten kakor nihče na svetu. In tako je postal Tomaž naenkrat svetnik in mučenik v naši vasi... Jokali so za njim, ko so peli učenci pogrebno pesem, in so govorili gospod učitelj lep govor wi so očitali, da je zatirala vsa vas nedolžnega dečka. »Odpusti, odpustiJ« so klicali ljudje s solzami v očeh. A najhujše je bilo Gregorki. Peter je povedal vse po pravici, in uboga ženica je bila vsa iz sebe . . . Pa ni vedela, da ji je Tomaž že davno odpustil ResnJčno: Tomaža se spominja še zdaj staro in mlado in ga časti vse, kolikor ga rnore. Njegovi materi pa strežejo prijazno pri Gregorju in ji izpolnijo vsako željo... Na Toniaževem grobu pa stoji kameniten spomenik — gospod učitelj so nabirali zanj in so ga naročili iz daljnega mesta . . . Jos. Vandot