Zaspane

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Ata Žužamaža
Zaspane
Rado Murnik
Spisano: 1900, popravljeno in izdano 1952
Viri: http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=242-4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Močeradov Nace je bil že po rojstvu čudno bitje. Rodil se je namreč 29. februarja; obhajal je torej svoj rojstni dan le vsako četrto leto. Vsako drugo dete zajoka naglas, ko pride v to dolino solza in gorja; Nacek pase je držal modro in spal venomer, da so ga komaj mogli hraniti z mlekom domače mavre.

Nekateri sovaš'čani so trdili; da je bila ta kravica velepomembna za Nacetov značaj. Mavra se je namreč odlikovala vse žive dni s krotkim, mirnim vedenjem in z lenokrvno zaspanostjo. Nikdar ni vzdignila svojega repa kravjega, da bi po nemarnem sbezljada in delala zgago, ampak epo dobno se je pasla ali pa dostojno prežvekovala v sijajen zgled vsem razposajenim kranjskim kravam, junicam in telicam.

Drugim sosedom pa ta trditev ni bila po volji; pobijali so jo, češ da bi morali biti potem tudi vsi Nacetovi bratje podobni zaspanci, saj so tudi oni pili mavrino mleko in se vendar niso naleali nobene goveje modrosti in goveje ponižnosti, ampak &0 bili neumni in divji. kakor volcje iJn se včasih zgolj za zabavo dregali med sabo s pipci in vilami med rebra.

Bodi temu že, kakor hoče - resnica je, da se je najmlajši Močerad vrgel po zaspani kravici.Dočim so drugi vaški paglavci skakali kakor- obsedeni po vasi in po pašnikih, se veselo lovili in bridko pretepali, kričali na vse grlo in pridno trgali kratke hlače, dočim so Nackovi vrstniki tako srečno uživali zlata leta prve mladosti, je čepel dremavi debeloglavi modrijan na peči in spal, spal, spal. Le malokdaj je zašel med tovariše, ker se mu je zdelo njih življenje preburno, in pa ker so ga vselej nuhili za vsak nič.

Še je prodajal platno, ko so ga dali oče k neomoženi teti Neži; tam naj bi se Nacek vglobil v vse skrivnosti pastirske umetnosti. Na paši je sicer večkrat zadremal, in tetine krave so mu ušle zdaj v ajdo zdaj v turščico; toda on jr znal stvar zasukati vedno tako, kakor bi bile ušle krave drugih pastirjev v škodo. In potemtakem so bili drugi tepeni, on pa je hodil nedotaknjen na peč spat spanje pravičnega. Na ta način, z izgovori, si je bistril tudi um, in mozoljasta teta ga je imela zmerom rajša in ga vselej hvalila očetu, kako je priden in miren, miren! Zadovoljen, brez bolečin je pastirčeval in spal, spal, spal.

Stara Neža pa je kmalu umrla in volila Nacku malone ves imetek. Tega je bil njegov oče silno vesel. Že od nekdaj bi bil dal rad študirati vsaj enega svojih sinov, pa ni imel denarja; vrhutega so bili njegovi dečki taki kajoni, da bi bili gospodom profesorjem v večen strah in nevarnost. Tedaj jo je mahal, oče Močerad grdega popoldne v Ljubljani po Starem trgu in slišal, da je pred njim rekel gospod gospodu: »Le meni verjemi, uradniki v naši pisarnici ne delajo nič drugega, ampak samo dremljejo in spe!« 

Teh krilatih besedi se je domislil stari Močerad zdaj po sestrini oporoki.

»Sapramiš!« si je dejal, »zdaj ga pa le dajmo študirati fanta! Kdo pa zna bolje kimati in dremati ves božji dan, kakor naš Nacek! Fant je kakor rojen za gosposko službo; dobro se mu bo godilo, prav dobro in še meni bo kaj pomagal pa bratom!«

Nacek je bil takoj zadovoljen z očetovim sklepom, najhrže zaradi tega; ker so mu rekli, da bo mogel spati, kolikor bo hotel, kadar bo velik gospod; če bi pa ostal na kmetih doma, hi moral zgodaj vstajati, trdo delati in naposled še črn kruh jesti.

Priromal je torej na ljubljansko gimnazijo. Najlepši red je imel vselej v vedenju, drugače pa same rake, da je komaj, komaj še »zdelal«. Sedel je navadno v zadnji klopi in zadremal ob vsaki količkaj ugodni priliki. Počitnice pa je vse prespaval doma, pozimi na zapečjaku, poleti pa na senu. Tako je šlo do konca sedme šole, in vsi so ga bili veseli. In njegovi divji bratje so ukali bolj na tiho, kadar so fantovali blizu zaspaneta.

Zdaj pa se mu je jela siliti v mirne sanje črna pošast mature. Pobrisal jo je na manjšo gimnazijo. Vedel je, da se bo mora) tam prav toliko ali še več učiti kakor na velikem zavodu, vedel je pa tudi, da bo vsled lajše kontrole bolj prisiljen na redno delo. To leto je spal mnogo manj, shujšal je strašno - toda naredil je zrelostno preizkušnjo.

»Kdo bi bil kaj takega pričakoval od mleka krave mane? «  so se čudili vsi sosedje. »To je pa že več kakor čudno !« 

Ko je prespal velike počitnice, jo je mahnil na Dunaj. Našel je nizek, ozek in teman kabinet, kjer se je dalo izvrstno spati.

Zjutraj je dremal pri predavanjih, po kosilu pa je šel takoj ležat in smrčal je v svojem brlogu do mraka. Za večerjo si je skuhal mleka, se šel izprehajat, da se nekoliko oddahne od počitka, in kmalu zopet legel spat. Njegovi tovariši so pridno hodili po mestu, si ogledovali, zbirke pa znamenitosti in opazovali burno vrvenje svetovnega mesta, biljardirali in tarokali - Močeradov Nace pa je ležal doma na suhem pa na gorkem in ni trgal niti obleke, niti obuval in tudi kuril ni nič. Izvedel je, da je v vse• učiliščni knjižnici dobro zakurjeno, in je hodil poslej dremat večkrat tudi tja, kadar ni bilo pregrdega vremena. Ni pa delal tako kakor drugi smrčulji, on ni hrkal tako grdo, ampak lepo rahlo je smrčal mladenič, da se je slišalo, kakor bi krotak veter igral svoje simfonije po jesenskem listju.

Tako je izhajal s tridesetimi goldinarji na mesec; vendar prekmalu je jela giniti dediščina po teti Neži.

Od doma ni mogel pričakovati ničesar. Obesil je študije na klin in se šel ponujat odvetnikom za pisarja. Obletal je pol notranjega mesta; že mu je ugašal up. Grozno je bil zaspan, ko je čakal v drugem nadstropju v čakalnici advokata dr. Feuchtmanna.

Ta gospod je iskal v novinah spretnega pisarja pa stenografa. V čakalnici je bilo vse polno kandidatov za to imenitno službo, Drug za drugim se je šel predstavljat, odvetnik pa je odklonil vsakega. Skozi vrata je slišal utrujeni Nace Močerad, da hoče imeti gospod tihega in mirnega »sotrudnika«, ki ni čisto nič nervozen, ker je on sam tako nervozen, da ne more poleg sebe trpeti nobenega količkaj razburljivega človeka. Nace pa je ponižno ždel na stolu, dremal pa kim al, kim al pa dremal, in debela glava mu je lezla vedno niže v naročje.

Vsi prosilci so odšli, le Nace Močerad je še čepel v kotu na svojem sedežu in spal, spal, spal. Naposled je prišel odvetnik skozi čakalnico, hoteč domov. Tedaj je zagledal spečega mladeniča na stolu, ga zbudil in glasno vprašal, kaj želi. Zaspane ga je debelo pogledal, zinil pa ni nobene. Dr. Feuchtmann ga, je, vprašal nato, če nemara hoče službo v njegovi pisarnici. Nace je samo pokimal in mirno zazehal.

"To je moj mož« si je mislii odvetnik in ga sprejel.

Nace Močerad dremlje lahko mnogo, ker razen v določenih rokih ni popoldne skoraj nič dela in se stari odvetnik ne briga dosti več za svojo pisarnico.

Potemtakem se torej oče Močerad lahko bahajo, da počiva njih sin na Dunaju lahko več nego vsi vaščani doma in da je še plačan za to. Presrečni Nace pa v božjem strahu upa, da ho ondukaj še nekatero leto mirno, prav mirno spal, spal, spal.